Podcasts about potrebujemo

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

Poslušalka bi rada pripravila obaro iz mladega svinjskega mesa. Zraven bi postregla žgance. Potrebujemo malo čebule, ki jo pražimo na maščobi. Damo jo v hladno kozico in zraven prilijemo 1 dl vode, da se najprej pokuha in nato še praži. Še preden čebula zarumeni, lahko dodamo mesnino, ki je narezana na grižljaje veliko. Med praženjem solimo. Dobro mora dišati, potem bo obara okusna. Dodamo lahko tudi korenček, peteršiljevo korenino pa zeleno. Zalijemo z juho ali vodo (1 liter). Seveda ne bo šlo brez lovorjevega lista, rožmarina, limonine lupine, za vezavo pa bomo potrebovali pirino moko. Zraven skuhamo žgance ali kakšno testenino ali pa ponudimo kruh. Na ta način lahko delamo tudi iz belega mesa s kostmi ali brez. Neprimerno okusnejša je, če meso pražimo s kostjo vred. Na koncu potresemo še narezan peteršilj. Okus dopolnimo z žlico domačega kisa ali vina.

Poslušalka bi rada pripravila obaro iz mladega svinjskega mesa. Zraven bi postregla žgance. Potrebujemo malo čebule, ki jo pražimo na maščobi. Damo jo v hladno kozico in zraven prilijemo 1 dl vode, da se najprej pokuha in nato še praži. Še preden čebula zarumeni, lahko dodamo mesnino, ki je narezana na grižljaje veliko. Med praženjem solimo. Dobro mora dišati, potem bo obara okusna. Dodamo lahko tudi korenček, peteršiljevo korenino pa zeleno. Zalijemo z juho ali vodo (1 liter). Seveda ne bo šlo brez lovorjevega lista, rožmarina, limonine lupine, za vezavo pa bomo potrebovali pirino moko. Zraven skuhamo žgance ali kakšno testenino ali pa ponudimo kruh. Na ta način lahko delamo tudi iz belega mesa s kostmi ali brez. Neprimerno okusnejša je, če meso pražimo s kostjo vred. Na koncu potresemo še narezan peteršilj. Okus dopolnimo z žlico domačega kisa ali vina.

Kje v slovenskem šolskem prostoru je prostor za inkluzijo in zakaj je slovenski šolski sistem v osnovi izključujoč? Zakaj narašča število učencev v specializiranih šolah? Gost oddaje Intervju bo doktor specialne in rehabilitacijske pedagogike Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca v Ljubljani in velik zagovornik vključujoče družbe. Prizadeva si za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanje inkluzivne šole. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. Osmislil in omogočil je idejo zdaj že tradicionalnega mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki je bil letos že devetnajsti po vrsti. Dr. Matej Rovšek premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Poslušalec je prosil sestro za recept za testo za žlikrofe. Pripravimo testo, ki je nekako med vlečenim in rezančnim, pravi sestra Nikolina. Potrebujemo ½ kg moke, 1 žličko soli, 1 žlico olja in 2 jajci ter malo tople vode. Zamesimo testo, ki ne sme biti tako mehko, kot je za zavitek (štrudelj), pa tudi ne tako krepko kot za rezance. Dobro ga pregnetemo in oblikujemo v hlebček. Ko ga prerežemo, mora biti enotno (kot obdelan plastelin). Postavimo ga na pomokano desko in pokrijemo s skledo (površine hlebčka nič ne namažemo z oljem). Tako naj počiva ½ ure ali eno uro. Dlje, kot bo počivalo, lepše se bo valjalo. Slednje lahko naredimo na pultu ali pa na pomokani deski. Razvaljamo za eno do dva milimetra debelo, oblika naj bo čimbolj pravokotna. Posebej pripravimo mesni, krompirjev ali skutin nadev. Za mesni nadev lahko uporabimo meso (pečenko, zrezek, meso iz juhe), ki je ostalo od (nedeljskega) kosila. To meso zmeljemo in začinimo: dodamo česen, praženo čebulo ali drobnjak, sol in poper, jajce (ali vsaj rumenjak). Če je nadev bolj suh, lahko prilijemo kakšno žlico juhe. Iz tega oblikujemo kroglice v velikosti majhnega, drobnega oreha. To naredimo preden razvaljamo testo, saj moramo kroglice polagati na še vlažno testo. Med kroglicami naj bo za en prst prostora. Testo s koleščkom odrežemo na kvadratke in te s prsti zagrnemo in spojimo stranice med seboj. Na koncu z vilicami stisnemo stranice. Ob tem iztisnemo zrak in naredimo gubice oziroma grebenčke. Kuhamo jih v vreli, slani vodi. Kuhane s penovko poberemo na pladenj in v lonec položimo naslednje. Žlikrofe zabelimo s prepraženimi drobtinami. So tudi kot priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki.

Poslušalec je prosil sestro za recept za testo za žlikrofe. Pripravimo testo, ki je nekako med vlečenim in rezančnim, pravi sestra Nikolina. Potrebujemo ½ kg moke, 1 žličko soli, 1 žlico olja in 2 jajci ter malo tople vode. Zamesimo testo, ki ne sme biti tako mehko, kot je za zavitek (štrudelj), pa tudi ne tako krepko kot za rezance. Dobro ga pregnetemo in oblikujemo v hlebček. Ko ga prerežemo, mora biti enotno (kot obdelan plastelin). Postavimo ga na pomokano desko in pokrijemo s skledo (površine hlebčka nič ne namažemo z oljem). Tako naj počiva ½ ure ali eno uro. Dlje, kot bo počivalo, lepše se bo valjalo. Slednje lahko naredimo na pultu ali pa na pomokani deski. Razvaljamo za eno do dva milimetra debelo, oblika naj bo čimbolj pravokotna. Posebej pripravimo mesni, krompirjev ali skutin nadev. Za mesni nadev lahko uporabimo meso (pečenko, zrezek, meso iz juhe), ki je ostalo od (nedeljskega) kosila. To meso zmeljemo in začinimo: dodamo česen, praženo čebulo ali drobnjak, sol in poper, jajce (ali vsaj rumenjak). Če je nadev bolj suh, lahko prilijemo kakšno žlico juhe. Iz tega oblikujemo kroglice v velikosti majhnega, drobnega oreha. To naredimo preden razvaljamo testo, saj moramo kroglice polagati na še vlažno testo. Med kroglicami naj bo za en prst prostora. Testo s koleščkom odrežemo na kvadratke in te s prsti zagrnemo in spojimo stranice med seboj. Na koncu z vilicami stisnemo stranice. Ob tem iztisnemo zrak in naredimo gubice oziroma grebenčke. Kuhamo jih v vreli, slani vodi. Kuhane s penovko poberemo na pladenj in v lonec položimo naslednje. Žlikrofe zabelimo s prepraženimi drobtinami. So tudi kot priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki.

Enostavna sladica iz biskvita je lahko rulada. Potrebujemo jajca, sladkor in moko. Na eno jajce eno žlico sladkorja in eno žlico moke ter nožev vrh pecilnega praška. Za en pekač pripravimo biskvit iz 4-5 jajc. Najprej naredimo sneg, dodamo sladkor, nato pa rumenjake. Miksamo 2-3 minute. Nato metlice vzamemo v roko in v velikih obratih zamešamo moko s pecilnim praškom. Nekaj moke lahko nadomestimo z žlico ali dvema orehov, dodamo lahko tudi malo cimeta. Maso vlijemo na dobro namazan in pomokan ali s peki papirjem obložen pekač (peki papir še pomažemo z nekaj kapljicami olja). To pečemo 10 minut pri 200 °C. Še vroče ločimo od robov pekača in pustimo, da s malo ohladi, nato pa obrnemo na pladenj ali desko. Lahko naredimo tudi biskvit, kjer na eno jajce vzamemo 2 žlici sladkorja, 2 žlici moke in 2 žlici olja. Prav tako najprej naredimo sneg, dodamo sladkor in rumenjake ter olje (lahko je pol olivnega in pol sončničnega). Z metlico v roki zamešamo še moko s pecilnim praškom. Lahko dodamo še malo naribane limonine lupine. Maso zlijemo na namazan pekač z višjimi stranicami in dodamo še narezano sveže sadje ali pa iz kompota. Pečemo 15-20 minut. Sladico v obeh primerih navlažimo s sadnim sokom in namažemo z marmelado. Rolado ob slovesnostih lahko oblijemo s čokolado ali okrasimo s stepeno sladko smetano in na vrhu dodamo narezano sadje.

Enostavna sladica iz biskvita je lahko rulada. Potrebujemo jajca, sladkor in moko. Na eno jajce eno žlico sladkorja in eno žlico moke ter nožev vrh pecilnega praška. Za en pekač pripravimo biskvit iz 4-5 jajc. Najprej naredimo sneg, dodamo sladkor, nato pa rumenjake. Miksamo 2-3 minute. Nato metlice vzamemo v roko in v velikih obratih zamešamo moko s pecilnim praškom. Nekaj moke lahko nadomestimo z žlico ali dvema orehov, dodamo lahko tudi malo cimeta. Maso vlijemo na dobro namazan in pomokan ali s peki papirjem obložen pekač (peki papir še pomažemo z nekaj kapljicami olja). To pečemo 10 minut pri 200 °C. Še vroče ločimo od robov pekača in pustimo, da s malo ohladi, nato pa obrnemo na pladenj ali desko. Lahko naredimo tudi biskvit, kjer na eno jajce vzamemo 2 žlici sladkorja, 2 žlici moke in 2 žlici olja. Prav tako najprej naredimo sneg, dodamo sladkor in rumenjake ter olje (lahko je pol olivnega in pol sončničnega). Z metlico v roki zamešamo še moko s pecilnim praškom. Lahko dodamo še malo naribane limonine lupine. Maso zlijemo na namazan pekač z višjimi stranicami in dodamo še narezano sveže sadje ali pa iz kompota. Pečemo 15-20 minut. Sladico v obeh primerih navlažimo s sadnim sokom in namažemo z marmelado. Rolado ob slovesnostih lahko oblijemo s čokolado ali okrasimo s stepeno sladko smetano in na vrhu dodamo narezano sadje.

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Domača orožarska industrija je navdušena nad idejo o holdingu, prek katerega bi država vlagala v obrambo. Spet drugi ob tem svarijo pred slabimi izkušnjami z državnimi naložbami in lobističnimi povezavami s politiko, ki bi osiromašile državno blagajno. Potrebujemo civilni nadzor, meni ekonomist Bogomir Kovač. Drugi poudarki oddaje: - Evropski okoljevarstveniki zaskrbljeni zaradi obljubljenih nabav ameriških energentov - Zaradi razmer v Gazi tudi London omenja priznanje Palestine - Pogačar po osvojenem Touru ne bo napadal še Vuelte

Naša gostja je bila Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, ki je pregovorila o julijskih izzivih vrtnarjenja.

Režiser Tomi Janežič v sklopu Evropske prestolnice kulture GO 2025 s širokim kolektivom gledaliških sodelavcev ustvarja obširen projekt z naslovom Gledališka dodekalogija 1972 – 1984, s podnaslovom Trangeneracijska dokumentarna fikcija. V njem spremljamo zgodbe in usode ljudi, družin in sodobnikov, ki so jih v minulem stoletju na različne načine zaznamovali Gorica, Nova Gorica in njun okoliš. Dvanajst predstav se bo zvrstilo od januarja do decembra, približno na polovici ciklusa pa smo Tomija Janežiča povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju!

Naša gostja je bila Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, ki je pregovorila o julijskih izzivih vrtnarjenja.

Poslušalca je zanimalo, kako se pripravi pečeno oziroma ocvrto bezgovo cvetje. Sestra Nikolina je povedala, da mora pripraviti omletno testo. Običajno ga pripravimo z mlekom, a če ga bo naredil s pivom, bo okusnejše in še manj mastno. Potrebujemo: ¼ l piva, 2 jajci, 24 dag moke, sol in 2 žlici olja. Pri pivu mora počakati, da se pene umaknejo in potem znova preveri količino. Testo, ki mora biti srednje gosto, lahko tudi malo počiva. Vmes pogreje maščobo za cvrenje. Cvet prime za steblo in ga pomoči v testo, malo odkaplja in z vilico razširi cvet ter ga postavim v vroče olje, da lepo zakrkne. Lahko pa cvetovom poreže stebla, jih zameša v testo in nato z žlico zajema kot žličnike. Ocvrto pobiramo na papirnato brisačo in s postopkom nadaljujemo. Pred serviranjem po želji posladkamo. Ponudimo lahko zraven solate ali pa zraven kompota.

Poslušalca je zanimalo, kako se pripravi pečeno oziroma ocvrto bezgovo cvetje. Sestra Nikolina je povedala, da mora pripraviti omletno testo. Običajno ga pripravimo z mlekom, a če ga bo naredil s pivom, bo okusnejše in še manj mastno. Potrebujemo: ¼ l piva, 2 jajci, 24 dag moke, sol in 2 žlici olja. Pri pivu mora počakati, da se pene umaknejo in potem znova preveri količino. Testo, ki mora biti srednje gosto, lahko tudi malo počiva. Vmes pogreje maščobo za cvrenje. Cvet prime za steblo in ga pomoči v testo, malo odkaplja in z vilico razširi cvet ter ga postavim v vroče olje, da lepo zakrkne. Lahko pa cvetovom poreže stebla, jih zameša v testo in nato z žlico zajema kot žličnike. Ocvrto pobiramo na papirnato brisačo in s postopkom nadaljujemo. Pred serviranjem po želji posladkamo. Ponudimo lahko zraven solate ali pa zraven kompota.

Poslušalka je prosila sestro Nikolino za recept za izdelavo številk iz testa, ki jih vidimo ob različnih praznovanjih in jubilejih. Gre za kvašeno testo. Potrebujemo: ½ kg moke, 2 dag kvasa (lahko še malo manj), sol, 1-2 rumenjaka, malo sladkorja, 5 dag maščobe (mešanica masla in olja), mleko, ki ga prilivamo po občutku, da dobimo bolj gosto testo. Dobro ga moramo pregnesti. Po vzhajanju oblikujemo dolge, za prst debele svaljke in nato jih spletemo v kite. To položimo na pekač, na katerem je peki papir in nato previdno pomažemo z raztepenim jajcem. Če pa bi radi naredili številko ali drug vzorec, ki ga bomo položili na kruh, pa naredimo maso iz moke in vode.

Poslušalka je prosila sestro Nikolino za recept za izdelavo številk iz testa, ki jih vidimo ob različnih praznovanjih in jubilejih. Gre za kvašeno testo. Potrebujemo: ½ kg moke, 2 dag kvasa (lahko še malo manj), sol, 1-2 rumenjaka, malo sladkorja, 5 dag maščobe (mešanica masla in olja), mleko, ki ga prilivamo po občutku, da dobimo bolj gosto testo. Dobro ga moramo pregnesti. Po vzhajanju oblikujemo dolge, za prst debele svaljke in nato jih spletemo v kite. To položimo na pekač, na katerem je peki papir in nato previdno pomažemo z raztepenim jajcem. Če pa bi radi naredili številko ali drug vzorec, ki ga bomo položili na kruh, pa naredimo maso iz moke in vode.

Na nekaterih naših vrtovih že lepo cvetijo bezgovi grmi. Cvetove lahko posušimo in jih uporabimo pri pripravi čajev, koristne so tudi bezgove jagode. Iz cvetov pa osvežilne pijače pripravljamo tudi v tem spomladanskem času - šabeso ali pa sirup. Slednji je bolj trajen in ga redčimo z vodo. Potrebujemo 30-35 cvetov, peclje jim odrežemo ter po potrebi očistimo. 3 litre vode prevremo in ohladimo. V to namočimo cvetove. Dodamo tudi 1-3 limone in to stoji na hladnem, pokrito s prtičem vsaj 24 ur. Nato prevremo in ohladimo 1 liter sladkane vode (1 kg sladkorja). Dodamo še citronko (20-25 g). V to dolijemo odcejeno tekočino od bezgovih cvetov. Premešamo in nalijemo v plastenke ali steklenice in postavimo v hladilnik (če imamo prostor, lahko tudi v zamrzovalnik). Šabesa bo dobra, dokler tekočina ne bo zavrela. Če pa želimo pripraviti sirup, dodamo še več sladkorja, ki ga karameliziramo, zalijemo z vodo in pripravljamo po istem postopku.

Na nekaterih naših vrtovih že lepo cvetijo bezgovi grmi. Cvetove lahko posušimo in jih uporabimo pri pripravi čajev, koristne so tudi bezgove jagode. Iz cvetov pa osvežilne pijače pripravljamo tudi v tem spomladanskem času - šabeso ali pa sirup. Slednji je bolj trajen in ga redčimo z vodo. Potrebujemo 30-35 cvetov, peclje jim odrežemo ter po potrebi očistimo. 3 litre vode prevremo in ohladimo. V to namočimo cvetove. Dodamo tudi 1-3 limone in to stoji na hladnem, pokrito s prtičem vsaj 24 ur. Nato prevremo in ohladimo 1 liter sladkane vode (1 kg sladkorja). Dodamo še citronko (20-25 g). V to dolijemo odcejeno tekočino od bezgovih cvetov. Premešamo in nalijemo v plastenke ali steklenice in postavimo v hladilnik (če imamo prostor, lahko tudi v zamrzovalnik). Šabesa bo dobra, dokler tekočina ne bo zavrela. Če pa želimo pripraviti sirup, dodamo še več sladkorja, ki ga karameliziramo, zalijemo z vodo in pripravljamo po istem postopku.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Kako pripraviti brezglutenske kroglice za juho, je zanimalo poslušalko. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj to v moko, pšenični zdrob ali drobtine zameša jajce. Ko se to napne, naj z majhno žlico oblikuje kroglice in jih zakuha v juho. Mirno naj vrejo. T.i. zlate kroglice pa se delajo iz srednje gostega omletnega testa. Potrebujemo 1 jajce, 3-4 žlice mleka in 2 žlici moke. Maso skozi luknjičavo cedilo spustimo v vroče olje. Ocvrte kroglice pobiramo na peki papir in nato postopek ponovimo. To je postopek, ki zahteva več poznosti, zato se ga lotimo posebej, ne ob pripravljanju kosila.

Kako pripraviti brezglutenske kroglice za juho, je zanimalo poslušalko. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj to v moko, pšenični zdrob ali drobtine zameša jajce. Ko se to napne, naj z majhno žlico oblikuje kroglice in jih zakuha v juho. Mirno naj vrejo. T.i. zlate kroglice pa se delajo iz srednje gostega omletnega testa. Potrebujemo 1 jajce, 3-4 žlice mleka in 2 žlici moke. Maso skozi luknjičavo cedilo spustimo v vroče olje. Ocvrte kroglice pobiramo na peki papir in nato postopek ponovimo. To je postopek, ki zahteva več poznosti, zato se ga lotimo posebej, ne ob pripravljanju kosila.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Kako bi iz čebule, ki zdaj zelo poganja, pripravili juh, sprašuje poslušalec. Sestra Nikolina mu je svetovala, naj za šest oseb pripravi liter in pol do dva litra vode. Potrebujemo tri srednje velike čebule (15-20 dag). Narežemo jih in solimo. Prilijemo malo vodo, da se najprej pokuha, nato pa se na maščobi začne pražit, da dobi barvo, da da okus in potem lahko še pridamo malo krompirja, malo korenčka ... Zalijemo, da sa dobro skuha, zmiksamo, po okusu solimo. Okus izboljšamo s kislo smetano. Še več čebule bomo potrebovali, če se bomo lotili pripravljanja golaža.

Kako bi iz čebule, ki zdaj zelo poganja, pripravili juh, sprašuje poslušalec. Sestra Nikolina mu je svetovala, naj za šest oseb pripravi liter in pol do dva litra vode. Potrebujemo tri srednje velike čebule (15-20 dag). Narežemo jih in solimo. Prilijemo malo vodo, da se najprej pokuha, nato pa se na maščobi začne pražit, da dobi barvo, da da okus in potem lahko še pridamo malo krompirja, malo korenčka ... Zalijemo, da sa dobro skuha, zmiksamo, po okusu solimo. Okus izboljšamo s kislo smetano. Še več čebule bomo potrebovali, če se bomo lotili pripravljanja golaža.

Kako pripraviti rahel in puhast šmorn, je zanimalo našo poslušalko. Jajčne jedi so dobrodošle v postnem času, saj z njimi dobimo energijo za različna opravila. Šmorn je dobro sprejet tako pri mlajših kot starejših. Potrebujemo: ¼ l mleka, 2-3 jajca, ¼ l moke in sol. Mleku dodamo rumenjake in moko, nato pa z metlico v roki nežno zamešamo še slan sneg iz beljakov. Tako bo šmorn puhast. Spečemo ga na olju v vroči ponvi ali v litoželezni posodi z debelim dnom. Če imamo večjo količino masa, jo razdelimo in spečemo v več korakih. Hitreje se namreč speče, če pečemo manjše količine. Obračamo z lopatko ali trgamo, da se popeče z vseh strani. Če želimo lepšo barvo, k masi dodamo tudi žličko sladkorja, sicer pa si jed vsak lahko sladka sam po okusu.

Kako pripraviti rahel in puhast šmorn, je zanimalo našo poslušalko. Jajčne jedi so dobrodošle v postnem času, saj z njimi dobimo energijo za različna opravila. Šmorn je dobro sprejet tako pri mlajših kot starejših. Potrebujemo: ¼ l mleka, 2-3 jajca, ¼ l moke in sol. Mleku dodamo rumenjake in moko, nato pa z metlico v roki nežno zamešamo še slan sneg iz beljakov. Tako bo šmorn puhast. Spečemo ga na olju v vroči ponvi ali v litoželezni posodi z debelim dnom. Če imamo večjo količino masa, jo razdelimo in spečemo v več korakih. Hitreje se namreč speče, če pečemo manjše količine. Obračamo z lopatko ali trgamo, da se popeče z vseh strani. Če želimo lepšo barvo, k masi dodamo tudi žličko sladkorja, sicer pa si jed vsak lahko sladka sam po okusu.

To ni lažni alarm, prav zares je izšel prvi slovenski Gasilski terminološki slovar. O njem jezikajo podporna člana prostovoljnega društva ustvarjalcev Jezikanja in sourednica slovarja Mateja Jemec Tomazin. Na pomoč!

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

Poslušalka je zase in za prijateljico iz Berlina prosila za recept za miške, kot jih je pripravljala nekdaj. Potrebujemo: 2 jajci, 2 žlici sladkorja, 1 vanilin, 1 lonček jogurta, 2 lončka moke, 1 pecilni prašek, ščep soli, 1 žlica ruma. Na začetku lahko miskamo z mešalnikom, dokončamo pa na roko. Nato z žličko, ki jo pomočimo v vroče olje, zajemamo testo in da s pomočjo druge žličke odlagamo v vroče olje. Ko so spodaj ocvrte, jih obrnemo in ocvremo še drugo stran.

Poslušalka je zase in za prijateljico iz Berlina prosila za recept za miške, kot jih je pripravljala nekdaj. Potrebujemo: 2 jajci, 2 žlici sladkorja, 1 vanilin, 1 lonček jogurta, 2 lončka moke, 1 pecilni prašek, ščep soli, 1 žlica ruma. Na začetku lahko miskamo z mešalnikom, dokončamo pa na roko. Nato z žličko, ki jo pomočimo v vroče olje, zajemamo testo in da s pomočjo druge žličke odlagamo v vroče olje. Ko so spodaj ocvrte, jih obrnemo in ocvremo še drugo stran.

Potrebujemo: 60 dag moke, žličko soli, 2 do 3 rumenjake, žlico in pol sladkorja, limonino lupino, 2 do 3 žlice ruma, vsaj 3 dag ali celo kocko kvasa, toplo mleko, 3 dag masla in 1-2 žlici olja. Kvas s sladkorjem in 2 žlicama toplega mleka raztopimo, dodamo še malo moke. V moko naredimo jamico, vanjo damo rumenjake, ob strani pa sol. To zgnetemo, dodamo vzhajan kvas in počasi prilivamo prijetno toplo, ne vroče mleko. Z roko mesimo. Dodamo še limonino lupino in rum. Na koncu dodamo maščobo. Dobro ga ugnetemo. Testo naj vzhaja do uro in pol. Na pomokanem prtu enakomerno razvaljamo in razrežemo kvadratke za dva dobra prsta ali tri širine, zarežemo tudi vmes. Nato spet vzhajajo 30-40 minut. Na koncu pripravimo maščobo za cvrenje. Preizkus temperature naredimo s koščkom testa, ki ga damo v olje. Če pride do dna in nazaj v štetju en, dva, tri, je temperatura pravšnja. Najprej damo v olje vrhnjo stran, pokrito cvremo 3 minute, nato odkrijemo in obrnemo ter do konca ocvremo. Flancate pobiramo na cedilo ali rešetko. S sladkorjem v prahu jih potresemo šele pred serviranjem.

Potrebujemo: 60 dag moke, žličko soli, 2 do 3 rumenjake, žlico in pol sladkorja, limonino lupino, 2 do 3 žlice ruma, vsaj 3 dag ali celo kocko kvasa, toplo mleko, 3 dag masla in 1-2 žlici olja. Kvas s sladkorjem in 2 žlicama toplega mleka raztopimo, dodamo še malo moke. V moko naredimo jamico, vanjo damo rumenjake, ob strani pa sol. To zgnetemo, dodamo vzhajan kvas in počasi prilivamo prijetno toplo, ne vroče mleko. Z roko mesimo. Dodamo še limonino lupino in rum. Na koncu dodamo maščobo. Dobro ga ugnetemo. Testo naj vzhaja do uro in pol. Na pomokanem prtu enakomerno razvaljamo in razrežemo kvadratke za dva dobra prsta ali tri širine, zarežemo tudi vmes. Nato spet vzhajajo 30-40 minut. Na koncu pripravimo maščobo za cvrenje. Preizkus temperature naredimo s koščkom testa, ki ga damo v olje. Če pride do dna in nazaj v štetju en, dva, tri, je temperatura pravšnja. Najprej damo v olje vrhnjo stran, pokrito cvremo 3 minute, nato odkrijemo in obrnemo ter do konca ocvremo. Flancate pobiramo na cedilo ali rešetko. S sladkorjem v prahu jih potresemo šele pred serviranjem.

Gibanje je naravna potreba in izraz telesa, potrebujemo ga in dobro je za nas. Ampak kaj se zgodi, ko z gibanjem pretiravamo, gremo čez zmožnosti ali pa trenutne potrebe telesa? Potrebujemo regeneracijo. Starejši kot smo, bolj moramo telesu pomagati in mu prisluhniti kaj potrebuje. O pomembnosti regeneracije in njenih načinih, sploh po rekreativnih športnih aktivnostih pa v torkovem Svetovalnem servisu, naš gost je bil diplomirani fizioterapevt Jure Reherman iz Fiziolofije.

Na znanstveni krožnik tokrat postavljamo prehranska dopolnila. Potrošnike bomo poskušali še enkrat opolnomočiti in predstaviti dejstva o določenih vitaminih, mineralih, maščobnih kislinah, prehranskih vlakninah, aminokislinah, algah, ki se pogosto oglašujejo, kot da nam bodo povrnili dobro počutje in morda izboljšali določena zdravstvena stanja. Govorili bomo o pasteh in prednostih jemanja določenih dopolnil, ugotavljali bomo, da več ni nujno bolje, prav tako kot tudi naravno ni nujno bolj zdravo. Spraševali se bomo tudi o pogostih negativnih stranskih učinkih jemanja prehranskih dopolnil, ustvarili bomo tudi mini slovar z razlago učinkov pogosteje uporabljenih in oglaševanih dopolnil. Sogovorniki so: - dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, - dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - dr. Tanja Varl Turk s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana in - Andreja Mojškrc z Zdravstvenega inšpektorata.

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Prazniki ob koncu leta so vsako leto obdobje, ko se še toliko bolj kot sicer zavedamo, da ljudje žal marsikje po svetu nimajo priložnosti praznovati v miru. Glede na številne vojne in oborožene spopade se zastavlja vprašanje, ali je mir še tista vrednota, ki vsaj od konca druge svetovne vonje združuje ljudi po vsem svetu. Da ni samoumeven in da je treba o tem učiti že učence v šolah, poudarja koncept globalnega učenja. Ta vključuje tudi spoznavanje drugih vidikov in vrednot, ki poudarjajo človekovo soodgovornost – antirasizem, enakopravnost in trajnost. Kaj je torej globalno učenje in zakaj potrebujemo učenje za mir? Odgovore smo dobili od Mari Annne Okkolin, sociologinje in pedagoginje, ki pri finski nevladni organizaciji Peace Education Institute vodi izobraževanje in sodelovanje s šolami in drugimi formalnimi izobraževalnimi ustanovami pri temah enakosti in pravičnosti, boja proti rasizmu, globalnega učenja in učenja za mir.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Poslušalka je prosila recept za piškote s čim manj sladkorja, torej za diabetike. Sestra Nikolina je povedala, da v vsakem receptu lahko zmanjšamo količino sladkorja. Če pa se odločimo za peko povsem brez sladkorja, piškot ne bodo taki, kot smo jih navajeni. Povedala je recept za piškote z zelo malo sladkorja. To so vanilijevi rogljički. Lahko jih pripravimo tudi brez jajc. Potrebujemo 25 dag masla, 10 dag sladkorja v prahu, ½ kg moke, 1 pecilni prašek, 1 vanilin sladkor, limonina lupina, 4 žlice mleka, 2 žlici kisle smetane, malo belega vina (če bomo delali brez smetane in vina, naj bo 6 žlici mleka). Maslo in sladkor dobro zmiksamo, dobiti moramo res kremasto maso. Dodamo mleko (in kislo smetano) in moko s pecilnim praškom ter arome in pustimo eno uro počivat (lahko tudi čez noč). Drugi recept: 25 dag moke, 14 dag masla, 6 dag sladkorja, 6 dag orehov, limonino lupino, cimet, ½ pecilnega praška, 2 žlici mleka in 1 jajce. Moko, pecilni prašek, limonino lupino, cimet in maslo zdrobtinimo z rokami, dodamo sladkor in mlete orehe (ali lešnike, mandlje) ter ostale sestavine in do konca zgnetemo testo. Tudi v tem primeru naj počiva. Tretji recept je ta t.i. mašinske kekse. Potrebujemo: 75 dag moke, ¾ pecilnega praška, 25 g masla, malo sladkorja, 3 jajca, kakšno žlico mleka, 2 žlici ruma. Naredimo dokaj krepko testo, ki ga nato oblikujemo s pomočjo ustreznega nastavka na mesoreznici.

Visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko Josep Borrell je v Kijevu zagotovil trdno podporo Ukrajini v boju proti Rusiji, ne glede na spremembe na ameriškem političnem parketu. Kot je poudaril, Ukrajina ne potrebuje spodbudnih besed, ampak konkretna dejanja. Potrebujemo hitrejšo dostavo orožja in streliva v Ukrajino ter manj omejitev pri njuni uporabi, ker se čas na fronti meri v človeških življenjih in uničenju, je poudaril Borrell. Evropska unija je za podporo Ukrajini do zdaj skupno namenila približno 116 milijard evrov. Preostale novice: Katar naj bi dvignil roke glede mirovnih pogajanj med Izraelom in Hamasom. 35. obletnica padca Berlinskega zidu opomin, da se je za svobodo vedno vredno boriti. Več kot 15 tisoč pohodnikov tudi letos od Litije do Čateža.

Visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko Josep Borrell je v Kijevu zagotovil trdno podporo Ukrajini v boju proti Rusiji, ne glede na spremembe na ameriškem političnem parketu. Kot je poudaril, Ukrajina ne potrebuje spodbudnih besed, ampak konkretna dejanja. Potrebujemo hitrejšo dostavo orožja in streliva v Ukrajino ter manj omejitev pri njuni uporabi, ker se čas na fronti meri v človeških življenjih in uničenju, je poudaril Borrell. Evropska unija je za podporo Ukrajini do zdaj skupno namenila približno 116 milijard evrov.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Z naravovarstvenikom z mariborskega Zavoda za varstvo narave Andrejem Grmovškom se pogovarjamo o naravi in naravnih znamenitostih, ki jih moramo varovati, če želimo preživeti. O razprodaji in uničevanju narave, ki smo mu priča v sodobnem času, pa tudi o tem, da ljudje vse bolj živimo mimo narave.

Napoved možnosti študijskega programa na Primorskem ni razveselila vseh. Potrebujemo tri medicinske fakultete? Kdaj bosta več študentov lahko vpisali ljubljanska in mariborska medicinska fakulteta? Bo povečan vpis študentov medicine rešil težavo pomanjkanja zdravnikov v slovenskem zdravstvu? Odgovore na ta vprašanja bomo v poslušanje ponudili v današnji oddaji Studio ob 17.00.

V Sloveniji je več bolniških odsotnosti z dela zaradi težav z duševnim zdravjem kot zaradi onkoloških obolenj. V času epidemije so študentje in starejši za skoraj tretjino pogosteje razmišljali o samomoru. Čakalne vrste za pomoč so nedopustno dolge tudi za samoplačniške storitve. Na samoplačniškega psihoterapevta za otroke je na primer treba čakati eno leto. Tudi varovani oddelki so prepolni, na čakalni listi za sprejem je več kot 2500 oseb. Na Ministrstvu za zdravje zagotavljajo, da se zavedajo problema in pripravljajo spremembe zakonodaje s tega področja, da bi popravili vsaj največje sistemske anomalije. Kakšno so razmere na varovanih oddelkih, zakaj je nujna regulacija poklica psihoterapevta in kaj prinašajo zakonodajne spremembe? O tem v voditeljica Eva Lipovšek s sogovorniki. Gostje: dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, vodja Sektorja za duševno zdravje in demenco na Ministrstvu za zdravje; dr. Sanja Cukut Krilić, raziskovalka Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU; Miran Možina, psihiater, psihoterapevt, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani; Juš Škraban, asistent na Fakulteti za socialno delo; Andreja Štepec, ambasadorka duševnega zdravja z lastno izkušnjo in strokovna sodelavka Združenja za duševno zdravje ŠENT.