Podcasts about potrebujemo

Poslušalca je zanimalo, kako se pripravi pečeno oziroma ocvrto bezgovo cvetje. Sestra Nikolina je povedala, da mora pripraviti omletno testo. Običajno ga pripravimo z mlekom, a če ga bo naredil s pivom, bo okusnejše in še manj mastno. Potrebujemo: ¼ l piva, 2 jajci, 24 dag moke, sol in 2 žlici olja. Pri pivu mora počakati, da se pene umaknejo in potem znova preveri količino. Testo, ki mora biti srednje gosto, lahko tudi malo počiva. Vmes pogreje maščobo za cvrenje. Cvet prime za steblo in ga pomoči v testo, malo odkaplja in z vilico razširi cvet ter ga postavim v vroče olje, da lepo zakrkne. Lahko pa cvetovom poreže stebla, jih zameša v testo in nato z žlico zajema kot žličnike. Ocvrto pobiramo na papirnato brisačo in s postopkom nadaljujemo. Pred serviranjem po želji posladkamo. Ponudimo lahko zraven solate ali pa zraven kompota.

Poslušalka je prosila sestro Nikolino za recept za izdelavo številk iz testa, ki jih vidimo ob različnih praznovanjih in jubilejih. Gre za kvašeno testo. Potrebujemo: ½ kg moke, 2 dag kvasa (lahko še malo manj), sol, 1-2 rumenjaka, malo sladkorja, 5 dag maščobe (mešanica masla in olja), mleko, ki ga prilivamo po občutku, da dobimo bolj gosto testo. Dobro ga moramo pregnesti. Po vzhajanju oblikujemo dolge, za prst debele svaljke in nato jih spletemo v kite. To položimo na pekač, na katerem je peki papir in nato previdno pomažemo z raztepenim jajcem. Če pa bi radi naredili številko ali drug vzorec, ki ga bomo položili na kruh, pa naredimo maso iz moke in vode.

Na nekaterih naših vrtovih že lepo cvetijo bezgovi grmi. Cvetove lahko posušimo in jih uporabimo pri pripravi čajev, koristne so tudi bezgove jagode. Iz cvetov pa osvežilne pijače pripravljamo tudi v tem spomladanskem času - šabeso ali pa sirup. Slednji je bolj trajen in ga redčimo z vodo. Potrebujemo 30-35 cvetov, peclje jim odrežemo ter po potrebi očistimo. 3 litre vode prevremo in ohladimo. V to namočimo cvetove. Dodamo tudi 1-3 limone in to stoji na hladnem, pokrito s prtičem vsaj 24 ur. Nato prevremo in ohladimo 1 liter sladkane vode (1 kg sladkorja). Dodamo še citronko (20-25 g). V to dolijemo odcejeno tekočino od bezgovih cvetov. Premešamo in nalijemo v plastenke ali steklenice in postavimo v hladilnik (če imamo prostor, lahko tudi v zamrzovalnik). Šabesa bo dobra, dokler tekočina ne bo zavrela. Če pa želimo pripraviti sirup, dodamo še več sladkorja, ki ga karameliziramo, zalijemo z vodo in pripravljamo po istem postopku.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Kako pripraviti brezglutenske kroglice za juho, je zanimalo poslušalko. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj to v moko, pšenični zdrob ali drobtine zameša jajce. Ko se to napne, naj z majhno žlico oblikuje kroglice in jih zakuha v juho. Mirno naj vrejo. T.i. zlate kroglice pa se delajo iz srednje gostega omletnega testa. Potrebujemo 1 jajce, 3-4 žlice mleka in 2 žlici moke. Maso skozi luknjičavo cedilo spustimo v vroče olje. Ocvrte kroglice pobiramo na peki papir in nato postopek ponovimo. To je postopek, ki zahteva več poznosti, zato se ga lotimo posebej, ne ob pripravljanju kosila.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Kako bi iz čebule, ki zdaj zelo poganja, pripravili juh, sprašuje poslušalec. Sestra Nikolina mu je svetovala, naj za šest oseb pripravi liter in pol do dva litra vode. Potrebujemo tri srednje velike čebule (15-20 dag). Narežemo jih in solimo. Prilijemo malo vodo, da se najprej pokuha, nato pa se na maščobi začne pražit, da dobi barvo, da da okus in potem lahko še pridamo malo krompirja, malo korenčka ... Zalijemo, da sa dobro skuha, zmiksamo, po okusu solimo. Okus izboljšamo s kislo smetano. Še več čebule bomo potrebovali, če se bomo lotili pripravljanja golaža.

Kako pripraviti rahel in puhast šmorn, je zanimalo našo poslušalko. Jajčne jedi so dobrodošle v postnem času, saj z njimi dobimo energijo za različna opravila. Šmorn je dobro sprejet tako pri mlajših kot starejših. Potrebujemo: ¼ l mleka, 2-3 jajca, ¼ l moke in sol. Mleku dodamo rumenjake in moko, nato pa z metlico v roki nežno zamešamo še slan sneg iz beljakov. Tako bo šmorn puhast. Spečemo ga na olju v vroči ponvi ali v litoželezni posodi z debelim dnom. Če imamo večjo količino masa, jo razdelimo in spečemo v več korakih. Hitreje se namreč speče, če pečemo manjše količine. Obračamo z lopatko ali trgamo, da se popeče z vseh strani. Če želimo lepšo barvo, k masi dodamo tudi žličko sladkorja, sicer pa si jed vsak lahko sladka sam po okusu.

To ni lažni alarm, prav zares je izšel prvi slovenski Gasilski terminološki slovar. O njem jezikajo podporna člana prostovoljnega društva ustvarjalcev Jezikanja in sourednica slovarja Mateja Jemec Tomazin. Na pomoč!

Poslušalka je sestro prosila za recept za žgance iz pirine moke za dve osebi. Potrebujemo ¼ l (20-25 dag moke), 4 dl vode in ½ žličke soli. Ko voda, ki smo jih dodali sol, zavre, stresemo v lonec moko in pokrijemo. Lahko na sredini z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da bo vrelec prej zajel moko. Tako pustimo dobrih 10 minut. Vmes pripravimo zabelo: pogrejemo ocvirke, olje, zaseko ... Nato vodo odlijemo v drugo posodo. Zabelimo, da zacvrči in z močnejšo kuhalnico zdrobimo dobljeno zmes. Po potem po potrebi prilivamo žgančevko in z vilico do konca zdrobimo v žgance. Na koncu jih lahko še malo zabelimo s suhimi ocvirki. Enak postopek je z belo ali ajdovo moko, le da k ajdovi dodamo še malo (vsaj 2 žlici zvrhani) pšenične moke. Lahko pa v vodo damo kuhati tudi kakšen na listke narezan krompir. Postopek priprave je isti kot prej opisano.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

Poslušalka je zase in za prijateljico iz Berlina prosila za recept za miške, kot jih je pripravljala nekdaj. Potrebujemo: 2 jajci, 2 žlici sladkorja, 1 vanilin, 1 lonček jogurta, 2 lončka moke, 1 pecilni prašek, ščep soli, 1 žlica ruma. Na začetku lahko miskamo z mešalnikom, dokončamo pa na roko. Nato z žličko, ki jo pomočimo v vroče olje, zajemamo testo in da s pomočjo druge žličke odlagamo v vroče olje. Ko so spodaj ocvrte, jih obrnemo in ocvremo še drugo stran.

Potrebujemo: 60 dag moke, žličko soli, 2 do 3 rumenjake, žlico in pol sladkorja, limonino lupino, 2 do 3 žlice ruma, vsaj 3 dag ali celo kocko kvasa, toplo mleko, 3 dag masla in 1-2 žlici olja. Kvas s sladkorjem in 2 žlicama toplega mleka raztopimo, dodamo še malo moke. V moko naredimo jamico, vanjo damo rumenjake, ob strani pa sol. To zgnetemo, dodamo vzhajan kvas in počasi prilivamo prijetno toplo, ne vroče mleko. Z roko mesimo. Dodamo še limonino lupino in rum. Na koncu dodamo maščobo. Dobro ga ugnetemo. Testo naj vzhaja do uro in pol. Na pomokanem prtu enakomerno razvaljamo in razrežemo kvadratke za dva dobra prsta ali tri širine, zarežemo tudi vmes. Nato spet vzhajajo 30-40 minut. Na koncu pripravimo maščobo za cvrenje. Preizkus temperature naredimo s koščkom testa, ki ga damo v olje. Če pride do dna in nazaj v štetju en, dva, tri, je temperatura pravšnja. Najprej damo v olje vrhnjo stran, pokrito cvremo 3 minute, nato odkrijemo in obrnemo ter do konca ocvremo. Flancate pobiramo na cedilo ali rešetko. S sladkorjem v prahu jih potresemo šele pred serviranjem.

Gibanje je naravna potreba in izraz telesa, potrebujemo ga in dobro je za nas. Ampak kaj se zgodi, ko z gibanjem pretiravamo, gremo čez zmožnosti ali pa trenutne potrebe telesa? Potrebujemo regeneracijo. Starejši kot smo, bolj moramo telesu pomagati in mu prisluhniti kaj potrebuje. O pomembnosti regeneracije in njenih načinih, sploh po rekreativnih športnih aktivnostih pa v torkovem Svetovalnem servisu, naš gost je bil diplomirani fizioterapevt Jure Reherman iz Fiziolofije.

Na znanstveni krožnik tokrat postavljamo prehranska dopolnila. Potrošnike bomo poskušali še enkrat opolnomočiti in predstaviti dejstva o določenih vitaminih, mineralih, maščobnih kislinah, prehranskih vlakninah, aminokislinah, algah, ki se pogosto oglašujejo, kot da nam bodo povrnili dobro počutje in morda izboljšali določena zdravstvena stanja. Govorili bomo o pasteh in prednostih jemanja določenih dopolnil, ugotavljali bomo, da več ni nujno bolje, prav tako kot tudi naravno ni nujno bolj zdravo. Spraševali se bomo tudi o pogostih negativnih stranskih učinkih jemanja prehranskih dopolnil, ustvarili bomo tudi mini slovar z razlago učinkov pogosteje uporabljenih in oglaševanih dopolnil. Sogovorniki so: - dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, - dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - dr. Tanja Varl Turk s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana in - Andreja Mojškrc z Zdravstvenega inšpektorata.

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Prazniki ob koncu leta so vsako leto obdobje, ko se še toliko bolj kot sicer zavedamo, da ljudje žal marsikje po svetu nimajo priložnosti praznovati v miru. Glede na številne vojne in oborožene spopade se zastavlja vprašanje, ali je mir še tista vrednota, ki vsaj od konca druge svetovne vonje združuje ljudi po vsem svetu. Da ni samoumeven in da je treba o tem učiti že učence v šolah, poudarja koncept globalnega učenja. Ta vključuje tudi spoznavanje drugih vidikov in vrednot, ki poudarjajo človekovo soodgovornost – antirasizem, enakopravnost in trajnost. Kaj je torej globalno učenje in zakaj potrebujemo učenje za mir? Odgovore smo dobili od Mari Annne Okkolin, sociologinje in pedagoginje, ki pri finski nevladni organizaciji Peace Education Institute vodi izobraževanje in sodelovanje s šolami in drugimi formalnimi izobraževalnimi ustanovami pri temah enakosti in pravičnosti, boja proti rasizmu, globalnega učenja in učenja za mir.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Poslušalka je prosila recept za piškote s čim manj sladkorja, torej za diabetike. Sestra Nikolina je povedala, da v vsakem receptu lahko zmanjšamo količino sladkorja. Če pa se odločimo za peko povsem brez sladkorja, piškot ne bodo taki, kot smo jih navajeni. Povedala je recept za piškote z zelo malo sladkorja. To so vanilijevi rogljički. Lahko jih pripravimo tudi brez jajc. Potrebujemo 25 dag masla, 10 dag sladkorja v prahu, ½ kg moke, 1 pecilni prašek, 1 vanilin sladkor, limonina lupina, 4 žlice mleka, 2 žlici kisle smetane, malo belega vina (če bomo delali brez smetane in vina, naj bo 6 žlici mleka). Maslo in sladkor dobro zmiksamo, dobiti moramo res kremasto maso. Dodamo mleko (in kislo smetano) in moko s pecilnim praškom ter arome in pustimo eno uro počivat (lahko tudi čez noč). Drugi recept: 25 dag moke, 14 dag masla, 6 dag sladkorja, 6 dag orehov, limonino lupino, cimet, ½ pecilnega praška, 2 žlici mleka in 1 jajce. Moko, pecilni prašek, limonino lupino, cimet in maslo zdrobtinimo z rokami, dodamo sladkor in mlete orehe (ali lešnike, mandlje) ter ostale sestavine in do konca zgnetemo testo. Tudi v tem primeru naj počiva. Tretji recept je ta t.i. mašinske kekse. Potrebujemo: 75 dag moke, ¾ pecilnega praška, 25 g masla, malo sladkorja, 3 jajca, kakšno žlico mleka, 2 žlici ruma. Naredimo dokaj krepko testo, ki ga nato oblikujemo s pomočjo ustreznega nastavka na mesoreznici.

Visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko Josep Borrell je v Kijevu zagotovil trdno podporo Ukrajini v boju proti Rusiji, ne glede na spremembe na ameriškem političnem parketu. Kot je poudaril, Ukrajina ne potrebuje spodbudnih besed, ampak konkretna dejanja. Potrebujemo hitrejšo dostavo orožja in streliva v Ukrajino ter manj omejitev pri njuni uporabi, ker se čas na fronti meri v človeških življenjih in uničenju, je poudaril Borrell. Evropska unija je za podporo Ukrajini do zdaj skupno namenila približno 116 milijard evrov.

Visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko Josep Borrell je v Kijevu zagotovil trdno podporo Ukrajini v boju proti Rusiji, ne glede na spremembe na ameriškem političnem parketu. Kot je poudaril, Ukrajina ne potrebuje spodbudnih besed, ampak konkretna dejanja. Potrebujemo hitrejšo dostavo orožja in streliva v Ukrajino ter manj omejitev pri njuni uporabi, ker se čas na fronti meri v človeških življenjih in uničenju, je poudaril Borrell. Evropska unija je za podporo Ukrajini do zdaj skupno namenila približno 116 milijard evrov. Preostale novice: Katar naj bi dvignil roke glede mirovnih pogajanj med Izraelom in Hamasom. 35. obletnica padca Berlinskega zidu opomin, da se je za svobodo vedno vredno boriti. Več kot 15 tisoč pohodnikov tudi letos od Litije do Čateža.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Z naravovarstvenikom z mariborskega Zavoda za varstvo narave Andrejem Grmovškom se pogovarjamo o naravi in naravnih znamenitostih, ki jih moramo varovati, če želimo preživeti. O razprodaji in uničevanju narave, ki smo mu priča v sodobnem času, pa tudi o tem, da ljudje vse bolj živimo mimo narave.

»Pot do pravega miru je zelo zahtevna. Potrebujemo drevo, da si v njegovi senci lahko odpočijemo, ne da bi se prestrašili lastnih senc.« Stavek iz predstavitve knjižice p. Anselma Grüna, najbolj strnjeno opiše njegovo delo, ki ga je naslovil Mir srca. Delo smo v oddaji Sol in luč že predstavljali, tokrat sem izbral odlomek v katerem avtor svoje razmišljanje nasloni na Pravila svetega Benedikta.

Potrebujemo ½ kg moke, kavno žličko soli, 20 g kvasa, 2 žlici sladkorja, 8-10 dag masla in olja (vsakega pol), toplo mleko. Kvas raztopimo z 2 žlicama mleka in sladkorjem, damo ga v moko (ob steno posode damo sol) in ko začne vzhajati, prilivamo mleko in mešamo, da dobimo prijetno mehko testo. Dodamo še raztopljeno maslo in zgnetemo v gladko testo. Bela moka ima veliko škroba v porabi veliko tekočine in zato to testo lahko postane krepko, trdo. Vzhaja naj 60 do 75 minut, vmes ga lahko enkrat pregnetemo. Nato ga damo ali v namazan model ali pa v košarico s pomokanim prtičem, da dobimo obliko hlebca. Tako naj vzhaja ¾ ure do 1 uro. Nato ga obrnemo na pekač s peki papirjem, zarežemo enkrat ali dvakrat in postavimo v 190 °C vročo pečico. Peče se 30-40 minut. V moko lahko dodamo malo naribane limonine lupine, pa tudi rumenjak lahko, beljak pa naredi testo gosto, žilavo.

Napoved možnosti študijskega programa na Primorskem ni razveselila vseh. Potrebujemo tri medicinske fakultete? Kdaj bosta več študentov lahko vpisali ljubljanska in mariborska medicinska fakulteta? Bo povečan vpis študentov medicine rešil težavo pomanjkanja zdravnikov v slovenskem zdravstvu? Odgovore na ta vprašanja bomo v poslušanje ponudili v današnji oddaji Studio ob 17.00.

Kako pripraviti res dobro kompaktno testo za torto in kako ga speči, da na sredi ne bo kupčka, je sestro Nikolino vprašala poslušalka. Testo lahko pripravimo tudi z dodanimi orehi ali čokolado in tako dobimo lahko dobimo biskvit rjave barve, je najprej povedala naša gostja. Potrebujemo 6 jajc, 3 dag (6 žlic) sladkorja, 3 dag moke in 1 žlico moke, zravnano kavno žličko pecilnega praška, naribano limonino lupino, vanilin sladkor, za dober zamašek ruma. Najprej naredimo sneg, vtepemo sladkor, dodamo rum in na koncu še suhe sestavine. Med moko lahko zamešamo orehe ali žlico čokoladnega prahu in kavno žličko grenkega kakava (takrat dodam slabo žlice moke). Zakaj pravzaprav pride do kupčkov oziroma do jamice? Sestra Nikolina je odgovorila, da kupček nastane, če je v testu preveč škroba. Če je kupček majhen, se to ne bo opazilo, saj bomo pečen biskvit obrnili in bomo na koncu dobili ravno površino. Težava je, če pri peki pride do jamice ... Zato moramo biti natančni pri tehtanju (tudi pri velikosti jajc) in tudi pri izbiri moke: suha moka bo potrebovala več vlage ...

Poslušalka je sestro Nikolino prosila za recept za čokolado. Potrebujemo: ½ kg sladkorja, 1 dl mleka, 12-13 dag masla, 5-7 dag kakava, ¼ l mleka v prahu, lahko še malo čokolade v prahu ... Za obogatitev okusa dodamo zdrobljene lešnike, orehe, rozine, mandlje ... Sestavine skuhamo in pripravljeno zmes vlijemo na peki papir ali v modelčke, ki jih dobro namastimo z oljem.

Stefan Pan je južnotirolski podjetnik. Našemu dopisniku iz Italije se ob srečanju mimogrede pohvali, da njegova bocenska tovarna speče 35 kilometrov jabolčnega zavitka na dan. Toda Pan je tudi visok funkcionar največjega italijanskega gospodarskega združenja Confindustria; njegovih 150.000 članic zaposluje četrtino italijanske delovne sile. Stefan Pan je kot delegat Confindustrie za evropske politike podpisal obširno analizo stanja v evropskem gospodarstvu, s katero v teh tednih prepričuje kandidate na evropskih volitvah o potrebah italijanskega gospodarstva. O strategijah razvoja evropskega gospodarstva v naslednji petletki se je z njim pogovarjal Janko Petrovec. Prevode bere Bernard Stramič.

Poslušalka je sestro Nikolino prosila za recept za jogurtovo pecivo. To je sladica, pri kateri potrebujemo navadni jogurt, ostale sestavine pa merimo z jogurtovim lončkom. Potrebujemo: 1 jogurtov lonček je sladkorja, 1 jogurtov lonček olja, 2 jogurta, 4 jogurtovi lončki moke in pecilni prašek (presejan v moko), 4 jajca, 2-3 žlice ruma, vanilin sladkor. Mešamo rumenjake in polovico sladkorja, vmes prilivamo olje, dodamo jogurt, moko in sneg s sladkorjem in vanilin sladkorjem. Po snegu dodamo drugo polovico moke s pecilnim praškom. Rahlo premešamo in damo v pekač ali dva modela ter pečemo pri 180-190 °C dobre pol ur (preverimo barvo ali pa z zobotrebcem). Pečenega lahko oblijemo z limoninim ledom ...

Poslušalka je prosila za recept za ajdov kruh? Sestra Nikolina je povedala, da vsakič k ajdovi moki dodamo še nekaj pirine ali pšenične, spečemo pa ga v pekaču z višjimi stranicami ali gladkih modelih. Potrebujemo 60 dag moke: 30 dag je ajdove moke ostalo pa pšenične, krušne, pirine ... Ajdovo moko poparimo z vrelo vodo (lahko jo že slana), vmes mešamo s kuhalnico in naredimo rahlo mokro testo. Dobljeno razširimo, da se ohladi ter dodamo ostalo moko. Nato naredimo jamico in v njo damo 2 – 2,5 dag kvasa z malo sladkorja in mlačnega mleka. Pomešamo in pustimo vzhajati. Nato začnemo gnesti in počasi prilivamo vodo, olivno olje ali malo topljene smetane. Naredimo srednje mehko testo in ga damo počivati. Vmes namažemo model ali ga obložimo s peki papirjem. Nanj naložimo vzhajano testo, počakamo, da vzhaja še 40 minut, na vrhu zarežemo z nožem in postavimo v pečico. Pečemo 50 minut pri 200 stopinjah Celzija brez ventilacije. Po želji lahko v testo dodamo sončnična ali bučna semena, lan, sezam, orehe ... Pečenega vzamemo in pekača in obrnemo na desko, pokrijemo s servieto in naj se počasi ohlaja. Če želimo zelo mehko skorjo, pa ga dodatno ovijemo v folijo.

Potrebujemo: 12 dag masla in 4 rumenjake zmiksamo, dodamo 9 dag sladkorja z vanilin sladkorjem. Naredimo čim bolj rahlo maso. Prilijemo do 2 dl mleka, 2-3 žlice ruma in dodamo 15 dag moke. Če mešamo z mikserjem, dobimo ravno prav gosto zmes, malo bolj gosto, kot za palačinke. Temu dodamo sneg iz 4 beljakov in 9 dag sladkorja ter 15 dag moke s pecilnim praškom. To umešamo z metlico v roki, v dolgih rahlih obratih. Maso razdelimo na pol in v eno polovico dodamo čokoladni prah in žličko kakava. Lahko dodamo tudi malo zmletih orehov ali lešnikov. Maso zlijemo v model in z vilicami premešamo. Ko odstopi od pekača in je lepe barve, je pečeno.

Kako pripraviti dobro žolco, da bi bila privlačna tudi na pogled, je zanimalo našo poslušalko? Sestra Nikolina je povedala, da je to jed, ki sodi v sezono kolino. Potrebujemo različne dele svinjskega in piščančjega mesa: noge, rep, uhelj, bočnik, kost iz členka, piščančje krilo ali hrbet ... To zalijemo z vodo in pristavimo. Ko zavre, dodamo jušno zelenjavo: korenček, peteršiljevo korenino (če imamo spravljeno v skrinji, zasipu ali v žaganju), gomolje zelene, poper, sol, lovorjev list. Zelo dober okus doda čebula, ki jo spečemo na štedilniku na drva. Ko meso odstopa od kosti, juho precedimo in pustimo na toplem, zelenjavo in meso pa ohladimo, narežemo in naložimo v peka. Dodamo lahko tudi narezano kuhano jajce. Prelijemo s precejeno juho, ki ji dodamo še malo kisa (za 2 litra juhe dodamo nekaj žlic kisa). Po potrebi dodamo v močno toplo juho kakšen list želatine, tako bo jed postala prave strukture. Pustimo v kuhinji, da se ohladi in zgosti, nato pa postavimo v hladilnik ali hladno shrambo do naslednjega dne. Žolco narežemo in ponudimo s krompirjevo solato in podobnimi prilogami.

Poslušalka je vprašala, zakaj ji čufti velikokrat razpadejo, ko jih kuha - kaj dela narobe? Sestra Nikolina ji je povedala, kako se naredijo čufti. Potrebujemo 60 dag zmletega mesa (vsaj dve vrsti) in 1 rumenjak, ki ga z roko dobro vmesimo ter fino sesekljana pražena čebula. Nato oblikujemo kroglice, ki jih skuhamo v vreli vodi oziroma vreli omaki. Tako bo beljakovina hitro zakrknila in ne bodo razpadale. Lahko pa jih tudi naprej ocvremo ali popečemo na maščobi (v tem primeru dodamo še fino sesekljano svežo čebulo). V tem primeru obogatijo okus omake. V obeh primerih dodamo stisnjen česen, poper, sol in sesekljan peteršilj. Lahko še nožev vrh gorčice.

Potrebujemo: 50 dag krompirja, sol, 4 dag masla, 2 žlici olja, 2-3 rumenjake, 20 dag moke, zabela: 4 dag masla, drobtineLahko kuhamo v olupku in čim prej olupimo, stisnemo, da je kremast. Lahko kuhamo olupljenega, prerežemo in solimo v slani vodi. Takoj ga odcedimo ter stlačimo te zabelimo z maslom ter fino premešamo. Dodamo rumenjaka in dobro umešamo. Lahko stoji - 5 minut, pol ure ali tri ure ...Nato dodamo moko, z roko ugnetemo, na pultu naredimo enako velike svaljke, enakomerno narežemo. Skuhamo v vreli slani vodi.

Potrebujemo: 6 zrezkov po 10 dag (belo ali temno meso), sol, poper, vegeta, 2 žlici olivnega olja, 4 dag masla, 2 šalotki, nekaj žlic juhe, 2 stroka česnaZrezke začinimo z mešanico soli, popra in vegete. V ponvi jih na vročem olju opečemo, da meso takoj zakrne. Nato jih vzamemo ven in v isti posodi razpustimo maslo, na njem pa pražimo šalotko. Nalagamo jih eden na drugega. Dodamo še 4 žlice vode ali juhe in pokrito in mirno naj se dušijo in zmehčajo. Če bi kdo rad naredil omako, naj zgosti mesni sok s paradižnikovo mezgo, ki smo ji dodali jogurt in žlico moko ali gobove juhe ali instanta.

Za nekatere ni kosila brez juhe …Potrebujemo: 30 dag fižola, 12 dag kranjske klobase, 1 korenček, 1 česen, timijan, 1 ½ l vode, majaron, svetlo prežganje: 1 žlica olja, 1 čebulaFižol čim prej namočimo in ga v isti vodi pristavimo. Ko zavre, ga odcedimo in zalijemo s čim bolj toplo, vročo vodo. V juho damo kuhati tudi korenček in kranjsko klobaso. Ko začne vreti, dodamo začimbe in dišavnice, solimo pa proti koncu, da se prej skuha - hitreje se zmehča, če je namočen v mehko in mlačno vodo. Kuhal se bo okoli pol ure, povežemo ga s prepraženo čebulo, ki smo ji dodali paradižnikovo mezgo.Klobaso vzamemo iz juhe in jo narežemo ter vrnemo v juho. Pred tem lahko po želji juho še zmiksamo.Če fižola skuhamo preveč, ga lahko naslednji dan uporabimo v solati.

S. Nikolina je v prejšnji epizodi dejala, da k ajdovim žgancem sodi kislo zelje na tak ali drugačen način. Pozorni poslušalci ste morda ujeli tudi, da lahko poleg žgancev postrežemo gobovo omako. Sliši se odlično, ko jo bomo še znali narediti, bo pa sploh ... Potrebujemo: ½ kg gob, 2 žlici olja, 1 čebulo, 3 stroke česna, sol, poper, 3 dl juhe ali vode, peteršilj, za podmet: 1 lonček kisle smetane, 1 žlica polnozrnate mokeUporabimo lahko sveže ali vložene ali zmrznjene gobe: šampinjone, jurčke, štorovke, lisičke ... Čebulo narežemo in jo damo pražit. Vmes očistimo gobe oz. jih odtalimo na cedilu. Ko je čebula zlato rumena, dodamo gobe ter jih pražimo. Gobji sok pohlapi in gobe se začno pražiti. Zdaj jih posolimo in začinimo. Premešamo in prilijemo juho ali krompirjevo vodo ali vodo in potem dodamo koncentrat. Naredimo redko tekoč podmet in dodamo v vrelo omako. Premešamo. Pride do vrenja, vre naj 2-3 minute, sicer se bo omaka skisala. Odstavimo in po želji potresemo peteršilj.To omako lahko ponudimo k ajdovim žgancem, ajdovi kaši, testenini, rižu, zrezkom, kuhani govedini, pečenki ...

Potrebujemo: 40 dag ajdove moke (lahko dodamo 10 dag bele moke), 1 žličko soli, 1 l vode, 6 dag zabele.Postopek: V višji lonec nalijemo vodo, solimo in počakamo, da zavre. Vsujemo moko, nič ne mešamo in pokrijemo, da vrelec pride čez moko. V sredino naredimo luknjo z ročajem kuhalnice. Vrelec mora priti čez moko tudi na sredini. Pokrijemo. Kuha se 15 minut. Vmes pripravimo zabelo: v ponvici pogrejemo ocvirke, zaseko ... Žgance odlijemo in vodo zlijemo v skledo. Če želimo drobljive žgance, bolj odcedimo, če želimo malo mokre, pa ne toliko.Premešamo s ploščato kuhalnico, ne pozabimo na robove. Počasi, po žlicah prilivamo žgančevko, da predelamo vso moko. Dodamo razbeljeno maščobo, da zacvrči. Z dvorogelnimi vilicami drobimo. Ker so zabeljena gmota, se bo lepo drobilo.Žgance lahko naredimo iz čiste ajdove moke ali dodamo še malo druge, lahko skuhamo tudi s krompirjem, postopek je povsem enak.Zraven lahko ponudimo obaro, mleko (sladko ali kislo), zelje, gobovo omako …

V današnji epizodi govorimo o želenem okolju in družbi. Želimo si več zaupanja, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Potrebujemo organizacijo usmerjeno v sodelovanje, namesto apatičnosti in nemotiviranosti. Prizadevajmo si za rast skozi drugačnost pogledov in priznavanje dosežkov drugih. Skupaj ustvarimo boljše okolje za prihodnost.

Poslušalka je prosila za recept za domač tatarski biftek: kateri kos mesa je najboljši in koliko časa se ga lahko hrani v hladilniku? Sestra Nikolina ji je odgovorila, da je najboljši kos mesa pljučna oz. ribica ali kare, ki je brez vsakih vlaken in kožic. Treba ga je zmleti ali zmiksati. V hladilniku ga lahko hrani (v posodi s čim manj zraka) 3-5 dni. Peter z Laškega nam je zaupal svoj recept. Potrebujemo 16 dag mesa, 2 kavni žlički soli, 1 kavno žličko popra, 1/4 kavne žličke kumine, 1 kavno žličko mlete paprike, 2 kavni žlički limoninega soka, 4 kavne žličke nasekljane čebule, 3 kavne žličke nasekljanih kumaric, 1 kavno žličko nasekljanih kaper, 1/2 kavne žličke nasekljanih sardelnih filetov, 1/4 kavne žličke nasekljanih feferonov, 4 kavne žličke gorčice, 2 kapljici tabasca, 1 brizg konjaka. Meso na drobno nastrgamo ali pa ga zmiksamo v multipraktiku. Meso vzamemo ven in nato v multipraktik damo 2 veliki žlici hladnega olja in 1 rumenjak, nato pa v zgornjem vrstnem redu dodajamo začimbe ter skupaj zmešamo. Peter je še dodal, da lahko isto postopek ponovimo tudi, če želimo uporabiti npr. meso iz goveje juhe.

Potrebujemo: 25 dag moke, nožev vrh pecilnega praška, 18 dag masla, 6 dag sladkorja, 6 dag orehov, limonina lupina, cimet, 3-4 žlice hladnega mleka. Z rokami zdrobtinimo suhe sestavine, nato dolijemo mleko in pripravimo testo. Pokrito naj počiva vsaj eno uro. Razvaljamo, z modelčki izkrožimo in umirjeno spečemo - ne pri previsoki temperaturi. Hladne namažemo z marmelado in pokrijemo z drugo polovico.

Včasih se je temu reklo v vodi vzhajano testo. Potrebujemo: 50 dag moke, 2 dag kvasa, sol, 2 rumenjaka, 2 žlici sladkorja, mleko ... Naredimo manj voljno kot za rogljičke, dobro ga pregnetemo in zabelimo z maslom in oljem. Položimo ga servieto, ki jo namažemo z maščobo, ter položimo v posodo z vodo. Lahko pa ga preprosto damo v hladilnik. Tam bo čez noč počasi vzhajalo.

Potrebujemo: 75 dag moke, 1 pecilni prašek, 25 dag masla (ga zdrobimo v moko s praškom), 30-35 dag sladkorja v prahu, 1 vanilnin sladkor, limonina lupina, 4 jajca, 1 žlica smetane, sok 1 limone. Testo naredimo z roko. Ni ga treba gnesti, mora pa pokrito počivati vsaj pol ... Testo s pomočjo mesoreznice in različnih nastavkov oblikujemo v piškote, ki jih polagamo na pekač, pokrit s peki papirjem in spečemo pri 185-190 stopinjah. V krhko testo lahko dodamo smetano, sploh če vidimo, da je prekrhko - uporabimo kislo, topljeno ali sladko smetano.

Kuhamo jih lahko v vodi ali nad soparo. Na rešetko v ovalni posodi položimo seriveto in na to položimo štruklje. Potrebujemo: 30 dag ajdove moke in 5-10 dag ostre pšenične moke, ki malo posuši in porahlja testo. Ajdovo moko poparimo - prelijemo z vrelo, slano vodo in s kuhalnico mešamo, da dobimo gmoto. Razširimo jo po skledi in čez natresmo pšenično moko. Dodamo še 2 dag kvas. Ko začne kvas vzhajati, z roko pregnetemo in naredimo enotno testo. Pokrijemo ga, zelo hitro bo vzhajalo. Nato ga na dobro pomokani deski z valjarjem rahlo potolčemo in razvaljamo v obliko, ki jo potrebujemo - valjar večkrat pokotalimo po moki. Potresemo z nadevom: skutin nadev, zmleti orehi in sladkor ... Kuhajo se 25-30 minut.

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«Trend je bilo treba šele ustvariti»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«Zakaj čiliji?»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.Čili vino in CHILLINo »Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«Iz Pirana do Triglava»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

V Sloveniji je več bolniških odsotnosti z dela zaradi težav z duševnim zdravjem kot zaradi onkoloških obolenj. V času epidemije so študentje in starejši za skoraj tretjino pogosteje razmišljali o samomoru. Čakalne vrste za pomoč so nedopustno dolge tudi za samoplačniške storitve. Na samoplačniškega psihoterapevta za otroke je na primer treba čakati eno leto. Tudi varovani oddelki so prepolni, na čakalni listi za sprejem je več kot 2500 oseb. Na Ministrstvu za zdravje zagotavljajo, da se zavedajo problema in pripravljajo spremembe zakonodaje s tega področja, da bi popravili vsaj največje sistemske anomalije. Kakšno so razmere na varovanih oddelkih, zakaj je nujna regulacija poklica psihoterapevta in kaj prinašajo zakonodajne spremembe? O tem v voditeljica Eva Lipovšek s sogovorniki. Gostje: dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, vodja Sektorja za duševno zdravje in demenco na Ministrstvu za zdravje; dr. Sanja Cukut Krilić, raziskovalka Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU; Miran Možina, psihiater, psihoterapevt, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani; Juš Škraban, asistent na Fakulteti za socialno delo; Andreja Štepec, ambasadorka duševnega zdravja z lastno izkušnjo in strokovna sodelavka Združenja za duševno zdravje ŠENT.

V 147. epizodi podcasta govorimo o pomenu in vlogi RTV Slovenija, o prihajajoči referedumski nedelji 27. 11. 2022, ko bomo vse polnoletne državljanke in državljani odločali o tem, kakšen RTV Slovenija si želimo. Na referendumu 27. novembra glasujemo o podpori novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki jo je slovenski parlament sprejel julija letos. Novela zagotavlja popolno institucionalno in programsko avtonomijo naše največje kulturne in informativne ustanove od vsakršne oblasti ter uredniško neodvisnost, da bi lahko nemoteno opravljala svoje osnovno poslanstvo: zagotavljanje kakovostnih informativnih, izobraževalnih, otroških, kulturnih, umetniških in razvedrilnih vsebin. V epizodi lahko slišiš pogovore s krasnimi sogovornicami in sogovorniki, ki za nas ustvarjajo na RTV Slovenija: Uršula Zaletelj, novinarka in voditeljica na VAL202 Tita Mayer, novinarka, urednica in voditeljica na programu Radio Slovenija Prvi program Miha Žorž, urednik oddaj na programu Radio Slovenija Prvi program Tina Antončič, urednica informativne TV oddaje za otroke Infodrom Ana Jurc, novinarka kulturne redakcije na MMC - rtvslo.si Helena Milinković, novinarka in predsednica stankovnega odbora novinarskih sindikatov na RTV Slovenija Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Nino omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda147 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 141. epizodi podcasta gostim dr. Jano Javornik, sociologinjo, raziskovalko in predavateljico na Univerzi v angleškem Leedsu, Stockholmu in Utrechtu. Jana je bila med letom 2019 in 2021 generalna direktorica za visoko šolstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Je članica številnih interdisciplinarnih raziskovalnih skupin, projektov Sledilnik (v sklopu katerega je z Miho Kaduncem že gostovala v 104, epiozdi tega podcasta, ko smo govorili o pomenu projekta) in Podnebnika ter dolgoletna aktivna članica številnih družbeno-civilnih organizacij v Sloveniji in v tujini. Z Jano danes govoriva o dinamičnih in fleksibilnih delovnikih, kaj kažejo raziskave iz tujine in primeri iz Slovenije o 4-dnevnih tednikih in krajših delovnikih, kako na naše delo vplivajo notranji in zunanji dejavniki (ženske in delo, podnebne spremembe in delo, staranje prebivalstva, mlade generacije, ki prihajajo v delovna okolja, "quiet quitting", delo in kronične oblike bolezni). Kje smo, kaj potrebujemo in kje se bi bilo najbolje lotiti teh prepotrebnih sprememb. Kje se nahaja Slovenija v primerjavi s primeri iz tujine? V epizodi tudi o tem, zakaj produktivnost ni povezana s številom ur, ki jih preživimo na delovnem mestu. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Jano omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda141 INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari