POPULARITY
Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in Jassmina Marijan, kustosinja in vodja Fototeke v Narodni galeriji. Henrika Šantel – Tihožitje z oranžami in medenino, 1929 (izrez)
Kristjani po vsem svetu danes zaznamujejo veliko noč, njihov največji praznik. Po cerkvah bodo potekale velikonočne maše in bogoslužja. Množico vernikov pričakujejo v Vatikanu, kjer bo papežev delegat, kardinal Angelo Comastri, podelil tradicionalni velikonočni blagoslov. Na velikonočno jutro pa se bodo po običaju mnogi v krogu družine zbrali ob velikonočnem zajtrku. Ostali poudarki oddaje: - Po razglasitvi velikonočnega premirja v Ukrajini Kijev poroča o nadaljevanju spopadov. - Izrael napoveduje okrepitev pritiska na palestinsko gibanje Hamas v Gazi. - V slovenski Istri se povečuje zavedanje o nujnosti preventivnih akcij pred požari.
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Danes mi kristjani praznujemo veliki petek in se spominjamo dneva, ko je Jezus po svetopisemskih zapisih trpel in umrl na križu. Vsakodnevna poročila redkokdaj minejo brez poročanja o nasilju in smrti. Sledijo si tako hitro, da sproti pozabimo, kaj se je zgodilo vsak dan. Zakaj pa se potem svet še vedno spominja smrti nekoga pred dva tisoč leti, kot da bi se zgodilo včeraj? Zdi se, da je Jezusova smrt za vedno spremenila podobo naše smrti. Če bi bila Kristusova smrt zadnje, kar bi se v zvezi z njim zgodilo na tem svetu, ne bi mogli reči o njem, da je Odrešenik sveta. V resnici gre v njegovem primeru za nekaj dosti večjega, o čemer apostol Pavel govori takole: On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja. (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. (Jn 1,29). S svojo smrtjo na križu je vsem, ki vanj verujejo, priskrbel odrešenje! Dokaz za to, da njegova smrt res odvzema greh sveta, je njegovo vstajenje od mrtvih. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki živijo in trpijo. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga. Nemočni in umirajoči Kristus je sprejel trpljenje in smrt in tako s svojim zgledom ustoličil zakon ljubezni, ki je močnejša kot vsaka druga sila na tem svetu. Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je življenje samo. Obhajanje Velikega petka nas vedno znova vabi, da se s Kristusom tudi mi darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velike preizkušnje in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev svojega življenja, da bi tudi mi enkrat lahko doživeli svojo veliko noč. Veliki petek nam vedno znova potrjuje, da je Kristus z nami tudi danes, v stiski naših velikih petkov, in skupaj z nami trpi in umira, da bomo tudi mi z njim vstali v novo življenje in ga lahko podarili tistim, ki nas potrebujejo. Vsem voščim vesele velikonočne praznike!
Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in WiFi 7:https://www.t-2.net/odkrijte-wi-fi-7-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: https://tinyurl.com/y2uyljhmMesečna finančna podpora možna na:3€ - https://tinyurl.com/yxrkqgbc5€ - https://tinyurl.com/y63643l58€ - https://tinyurl.com/y62ywkmtMotitelji:- Gašper Berganthttps://www.gasperbergant.si https://www.instagram.com/gasper.bergant/ - Žan Papičhttps://www.zanpapic.si https://www.instagram.com/zanpapi/ Produkcija: Warehouse Collectivehttps://www.warehousecollective.siGrafična podoba: Artexhttps://www.facebook.com/artextisk
Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.
Pogajanj o pokojninski reformi je vendarle konec. Neuradno naj bi zimski dodatek prejeli vsi upokojenci. Gre za nekakšno vladno kompenzacijo oziroma bonus. Na zvezi društev upokojencev ob tem poudarjajo, da s tem ne bodo ogrozili pokojninske blagajne. Ostali poudarki oddaje: - V Savdski Arabiji novo srečanje ameriške in ukrajinske delegacije. - Minister za finance Boštjančič in ministrica za zdravje Prevolnik Rupel pozivata koalicijo k premisleku o neprofitnosti koncesionarjev v zdravstvu. - Novinarske organizacije: odpuščanja na Večeru napad na kakovostno novinarstvo in huda izguba za javni interes.
Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.
Ste že slišali za katehumenat, verouk za odrasle? Prav v tem času se katehumeni, ki so se odločili stopiti na pot vere, intenzivno pripravljajo na prejem zakramentov v aprilu. Obiskali smo župnijo Ljubljana - Sv. Križ na Žalah, kjer opažajo povečanje števila odraslih, ki jih to zanima. Na srečanja prihajajo z različnih koncev. V oddaji gostimo župnika, nekdanjega katehumena in letošnjo udeleženko.
Pogovor po telefonu med Trumpom in Putinom poteka dobro in je še vedno v teku, so sporočili iz Bele hiše.Vsem 14 osumljenim za tragedijo v Kočanih odredili preiskovalni pripor, na zdravljenje v Slovenijo prispela še dva poškodovanca.Komentator Miran Videtič o načrtih vlade po koalicijskem vrhu.Vreme: Tudi jutri bo jasno, jutro bo mrzlo.
Povod za tokratni pogovor je bila kratka zgodba z natečaja, o katerem smo v naši oddaji že govorili: gre za natečaj Mestne knjižnice v Ljubljani v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let. To so Zgodbe mojega kraja, lani so nosile podnaslov Prva ljubezen. Gospod Jože Brenčič z Vrhnike izredno rad piše in ga književnost zelo zanima. Poklicna pot ga je zanesla drugam, upokojitev pa je prinesla več časa za pisanje. Gospoda Jožeta Brenčiča je obiskala Lucija Fatur.
Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.
Vzajemna je po mesecu dni končala pošiljanje obvestil vsem upravičencem v postopku statusnega preoblikovanja družbe. Upravičenci bodo, kot je znano, do deleža nad 120 evrov prejeli delnice. Tisti z deležem do 120 evrov pa imajo le še do pojutrišnjem čas, da se odločijo za izplačilo v denarju ali delnicah. Vsem, ki še nimajo trgovalnega računa, iz Vzajemne sporočajo, da se ne mudi z odpiranjem, čas za to imajo do konca leta. Drugi poudarki: - Na seji varnostnega sveta obveljal ameriški predlog resolucije o Ukrajini. - V Zasavju trdno odločeni, da po prodaji nekdanje trboveljske cementarne ne bodo dovolili okoljskih bremen. - Cepljenje proti noricam brezplačno za vse otroke, rojene po prvem februarju lani.
Kako iz 25 evrov, ki jih vlagamo na borzo mesečno ob 9-odstotni povprečni letni donosnosti, nastane v 40 letih 150 tisočakov. Mesečna vplačila se vsako leto povečajo za povprečno triodstotno letno inflacijo. Izračun je bil predstavljen v epizodi podkasta Brez filtra, iz katerega je potem tudi nastal kratek izsek, ki sta ga Tomaž in Miha, ustvarjalca podkasta objavila na Instagram profilu. Odločili smo se, da pokomentiramo komentarje, ki so bili zapisani pod omenjen izsek. Nekateri namreč kažejo na nerazumevanje matematičnega izračuna, celo dvom v resničnost obstoja obrestno obrestnega računa, nekateri celo zahtevajo garancije, drugi pa samo pojasnila. Menimo, da bi morala biti tovrstna vsebina del šolskih urnikov ne samo v teoretičnem smislu, pač pa tudi praktičnem. Mladi bi morali izkoristiti to silo v svojo korist. Na koncu je vedno odločitev posameznika, kaj bo naredil s svojim denarjem. Če pa se odločite pustiti denar na banki, pa to tudi pomeni, da ste se prostovoljno odločili za manjšo kupno moč. Vsem, ki so komentirali, se zahvaljujem, hkrati se zahvaljujem avtorjema podkasta Brez filtra za vabilo. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, analitik, Capital Genetics Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti.
Oče in sin sta se odpravila z oslom na trg. Oče se je usedel na sedlo, fant pa je šel ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Vsem želim mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad marsikom in mu greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporom, nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina ljudi pa vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem pa ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga zapustiti z nekaj vljudnimi besedami, da ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole, in jih tam tako ali drugače hitro oddajo, da bi bili pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka; kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj jo imamo pri svojih opravilih, se popolnoma razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot Ženevski škof, ki je imel ogromno sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, tako da so ga sčasoma vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranji mir in zadovoljstvo. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da ju je našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v svojo marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – in to skozi jezik. Svetim knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici, razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« Lepota velja v islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepo, ali v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele prek lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Oblike koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporedje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjuje skoraj do magičnega učinka. Med številnimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakor koli že, nedvomno drži: estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu.« Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar nista potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Najbolj učinkovit in varen način za tvorbo vitamina D (ki je klasifikacijsko gledano pravzaprav hormon) je sončenje! Znanstveniki šele v zadnjem obdobju dojemajo, kako pomembno vlogo ima vitamin D za delovanje celotnega telesa. Dolgo časa so ga povezovali le s tvorbo kosti (nujen je namreč za presnovo kalcija in fosforja), a to je le ena izmed vseh njegovih nalog!Pomanjkanje vitamina D je globalna težava. Izsledki študije Roberta Kocha so pokazali, da je raven vitamina D pri 57 % moških in 58 % žensk pod kritično mejno vrednostjo, pri ženskah nad 65 let pa je bilo takšnih kar 75 %! Seveda so vrednosti pozimi še toliko nižje … Zato je nujno, da si omislimo dodatek vitamina D v obliki dopolnila. Vendar pomembno je, da izberemo pravega ... o tem se je Neža tokrat pogovarjala z Jasmino Kandorfer.
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Vsem se je že zgodilo, da smo kdaj v življenju padli. Pravzaprav se življenje začne z mnogo padci. A mnogo usodnejši so tisti, ki si nam primerijo v jeseni življenja. Kaj vpliva na to, da večkrat pademo? In kako lahko s pomočjo treninga in poglobljenega razumevanja teh mehanizmov pripomoremo k boljšemu ravnotežju in kvalitetnejši starosti? O tem se v aktualni epizodi Mojca Delač pogovarja z dr. Michaelom Schwenckom z Univerze Konstanz v Nemčiji.
Slovenija je zgledno uredila zakone in predpise s področja preprečevanja korupcije, pri izvajanju in zaznavi korupcije pa se razmere slabšajo in vse bolj zaostaja za najboljšimi. Korupcija škodi tudi gospodarstvu, saj slabi konkurenčnost, z davki zbrana sredstva niso porabljena za dogovorjene namene. Komisija za preprečevanje korupcije in reprezentativna gospodarska in delodajalska združenja so zato objavila skupen poziv k transparentnosti, odgovornosti in poštenemu-integritetnemu poslovanju.
Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.
Praznik naj bi bil drugačen od običajnih dni, saj drugače ni praznik. Vsem so lastne izkušnje, ko se pred praznikom ali ob koncih tedna, tudi med počitnicami, sprašujemo po idejah, kako bi praznovali, kako preživeli dan ali nekaj ur, da bi pustilo sledi in bi odmevalo? Po idejah za praznovanje največjega Marijinega praznika smo vprašali nadškofa msgr. dr. Marjana Turnška. Natrosil jih je prgišče.
Gostili smo človeka, na katerega so ponosni slepi in slabovidni po vsem svetu. To je filozof, predavatelj, pisatelj, konceptualni umetnik, ambasador slepih in prejemnik mnogih visokih odlikovanj, Evgen Bavčar. Z nami je delil svoja razmišljanja in bogate življenjske izkušnje, predvsem pa nas je nagovoril s svojo izredno duhovno globino.
Veter in valovi so v zadnjih dneh s površja morja spet razpihali zaplate sluzi, ki se od sredine junija letos pojavlja takorekoč v celotnem severnem Jadranu. Želatinaste prevleke so mandrače in druge dele naših obal večkrat obarvale v rjavkasto-rumeno barvo. Ta, sicer, povsem naraven in občasen pojav, ne ponuja prav nobenega estetskega užitka morja željnim obiskovalcem. Že zato si večina ne predstavlja, da bi čofotala v sluzi. Vsem, pa tudi tistim, ki jih to ne moti, Nacionalni inštitut za javno zdravje odsvetuje kopanje tam, kjer se je sluz pojavila. Ker se vanjo lahko ujamejo tudi škodljivi organizmi. Kaj pa morski organizmi? Kako nanje vpliva sluzenje? In kakšne so trenutne razmere? Kaj pomeni za ribiče, ki ob letošnji sluzi opozarjajo predvsem na škodo pri ribolovu zaradi delfinov. O vsem tem v tokratni oddaji. Pripravila jo je Lea Širok, ki je preverila tudi, kako se sluzaste zaplate ponoči zasvetijo, če vanje vržeš kamenček.
Vsem skupaj lep praznik. Letos je, kot vemo, sluzast. Oba največja in najpomembnejša državna praznika sta v koledar izjemno strateško umeščena. Kar pomeni, da smo se Slovenci tudi ob najpomembnejših in najtežjih političnih in vojaških odločitvah v preteklosti že odločali strateško. Pomeni, da smo gledali tudi vnaprej. Dan samostojnosti in enotnosti je umeščen v božično-novoletni cikel prostih dni, Dan državnosti pa sovpada s koncem šolskega pouka, ko se tradicionalno na prvem morju otrokom pridružijo še starši. Otroci nato prav tako tradicionalno ostanejo v prikolicah in na vikendih z dedki in babicami, starše pa za teden ali dva še pokliče nazaj blagostanje slovenske socialne države.In vse to je letos uničeno. Nepovratno in sramotno. Morje je namreč prekrila sluz. V trenutku, ko to pišemo, se starka burja sicer trudi zadevo uničiti, a po napovedih bo sluz vztrajala. Da je zadeva še bolj nenavadna: slovensko morje je prekrila sluz, obale sosedje Istre pa bele pene. Hrvati dan državnosti namreč praznujejo le kakšen dan za nami in tudi njihov odhod na junijsko dopustovanje bo pokvarjen. Seveda ne bomo šli tako daleč, da bomo sluz, ki je nekaj najbolj nagravžnega, kar lahko pridela narava, v nekaterih primerih pa tudi človeško telo, povezovali s simboliko praznika. Akoravno bi morali, resnici na ljubo, nekatera državna praznovanja, v teh treh desetletjih opisati kot sluzava. Če menite, da pretiravamo, se samo spomnite križev in težav, ki smo jih imeli s praporščaki in globokimi dilemami, kateri prapori so na državni proslavi primerni in kateri ne, kateri umetniški presežki so plačani in koliko in kdo je bil glavni govorec ter kaj je sporočil občestvu. »Sluzavo do Savudrije!« Ampak ne; o sluzi v odnosu Slovencev do praznika, celo do lastne države, ter o sluzi v obnašanju in delovanju izvoljenih in nameščenih moža in žena, ki upravljajo to državo, naj sodijo drugi. Mi se bomo posvetili merljivim komponentam tega neobičajnega morskega pojava. Biologi so natančno razložili, od kod in kaj je sluz, povedali so vse o mikroorganizmih, o temperaturi morja in o tem, da bo sluzenja vedno več. Skrbniki in razlagalci našega okolja zadnja leta s stavkom: »Tega bo v prihodnosti vedno več,« redno končujejo svoje razlage. Tako da sluz kot kaže ni enkraten pojav, temveč se bomo z njo morali naučiti živeti. Podobno kot z ekstremnimi vremenskimi pojavi. Ampak kljub vsemu spoštovanju do ljudi, ki razumejo naravno željo mikroorganizmov po združevanju, potrebujemo za popolno razumevanje sluzi tudi nekaj družboslovja. Biologija nam razloži, čemu nastaja sluzenje morja, družboslovje pa, zakaj prihaja do sluzenja morja. Namreč nobena skrivnost ni, da si med plavanjem v slovenskem morju že kdaj prej naletel na naselja mikroorganizmov, na združene države enoceličarjev, na meduze, trave, alge in podobne organizme, ki jih turistične agencije ne lepijo na prve strani letakov. Na kar nisi naletel, pa so bile recimo ribe. Po našem skromnem in nedvomno napačnem mnenju se je treba ozreti na slovensko morje celostno. Poglejmo, kaj vse zahtevamo od teh nekaj deset kilometrov obale in nekaj deset kvadratnih kilometrov vodne površine. Morje je za Slovenijo izjemno pomemben gospodarski prostor. Z luko Koper seveda. Eno večjih pristanišč Evrope ne zavzema samo prostora in če vemo, da s svojim delovanjem neposredno učinkuje recimo na prebivalce Dolge vasi ali Jesenic, kako ne bi učinkovalo na obalo in morje tik ob luki. Drugi gospodarski element, ki smo ga obesili morju, je ribolov, tretji pa turizem. Se pravi, da na slovenskem morju slonijo trije pomembni, da ne zapišemo ključni stebri slovenskega gospodarstva. Za primerjavo si zamislite, da bi recimo na Pohorju zgradili ogromno mednarodno letališče, postavili petdeset hotelov in kolonijo apartmajev ter v gozdovih dovolili komercialni odstrel divjadi. Čeprav so biologi sposobni prešteti mikroorganizme in čeprav komunala in naravovarstvo skrbita za primerno varovanje morja in obalnega pasu, ima zdrava pamet svoje omejitve. Noro povečevanje prebivalstva, ki gre med turistično sezono v absurd, ravnovesje enostavno poruši. Milijon teles, ki najprej nenadzorovano konzumira in nato nenadzorovano izloča, bi onesnažilo kamnito puščavo, kaj šele morje. Potem pa je tu še mednarodni vidik. Sosedje na Hrvaškem imajo že tako dovolj težav s turizmom; zadnjič recimo se jim je sesul elektroenergetski sistem, ko so vsi turisti v istem trenutku prižgali nekaj milijonov klimatskih naprav. Tako se moramo ozreti na Piranski zaliv kot subjekt sporne meje med državama in kot objekt sporne arbitražne odločitve mednarodnega sodišča. Kot vemo, Schengenski režim trmoglavljenja z mejnim sporom tudi ribolovnih območij ni spremenil in državi še zmeraj živita v slabo prikritem sporu. Kaj pa za ta spor pomeni, ko Piranski zaliv prekriva debela plast sluzi? Poznavalci pravijo, da potrebujemo le še nekaj plasti sluzi in se bo morje spremenilo v kopno, kar prinaša povsem novo dinamiko mejnega spora. Obstaja pa tudi pozitiven vidik sluzi v morju.Biologi so že zdaj zagotovili, da sluz človeškemu zdravju, se pravi zdravju kopalcev, ni nevarna in po nekaterih pričevanjih lahko kopanje v sluzi, podobno kot namakanje v blatu, blagodejno vpliva na človeško telo. Tudi kot obloga za vedno občutljivo kožo obraza. Če se te navedbe izkažejo kot resnične, bo slovensko morje postalo ena najbolj zaželenih turističnih destinacij na svetu. In Hrvati nam s svojimi belimi penami ne bodo segli do kolen.
Med misijonskimi dejavnostmi posebno mesto zavzema misijonska animacija otrok, ali bolje misijonsko delo otrok za otroke. Tako je na svetovni ravni organizirana mreža Svetega otroštva ali Misijonskega otroštva, ki je tudi ena od štirih papeških misijonskih družb.
Uroš je jabolko, ki se je hotelo odkotaliti daleč od drevesa, pa je vseeno zrasel v psihoterapevta. Doktoriral je iz duševnih motenj v športu, v zadnjem času pa presenetil s knjigo, ki je vzdignila kar nekaj prahu: Duševne motnje v športu. Vsem, ki v vrhunskem športu vidite popolnost telesa in duha, branje odsvetujemo. In poslušanje. Uživajte.
Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
O, harmonija sobotne tišine, jutri bo sveta velika noč, zopet so me prinesle stopinje, zopet prinesel me je tvoj glas, je zapisal pesnik. Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji, ki poznate ne le soboto in nedeljo, ampak tudi besedo velikega petka v kakršni koli barvi in odtenku besed, kot so odsotnost resnice, obrekovanje, prisila, razgaljanje skrivnosti, prikovanost, prazen pogled, obsodba, popolna zapuščenost. Ki poznate besede velike sobote! Te izhajajo iz ene same. Iz besede upanja, zaupljivega čakanja, ko se hranimo z obeti, željami, pričakovanji, hrepenenjem, nado. Troštom, kot so rekli naši stari, da bo napočil nov dan, tretji dan, ki bo prinesel radost, izpolnil sanje, odprl pot do milosti, prebudil novo pesem, osmislil darovanje, življenje, pogumno zavzemanje za vse majhne in na koncu odrešenje. Vsi naši težki človeški položaji danes so doma v pravkar povedanem in se povezujejo z Jezusovim takratnim. Zato vsi čutimo, da nam velika noč govori. Nekaterim kot osebni praznik in čas, ko družina pride skupaj, kar je res velika vrednota. Drugim kot spomin na krst in vso po krstu narejeno pot iz Egipta v obljubljeno deželo oziroma iz majhne ter vase zaprte zgodbe v potovanje človeka, ki ga je osvobodil Kristus. Vsaka stiska nas prikuje v občutek brezčasne muke, a nekje v srcu, kot bilka, ki bo prebila kamen, raste drobna lučka upanja, ki se bo, naenkrat ali postopno, razplamenela v veselje, mir, vero, zavest, da smo doma prav tukaj in da nam negativna zunanja sila lahko vzame vse, razen globokega zavedanja, da smo, da smo zvesti temu, v kar verjamemo, in da prizadevanja za dobro ne obžalujemo. Velikonočno tridnevje, ki se je za kristjane začelo na veliki četrtek zvečer in se končuje z velikonočno nedeljo, ima v sebi vse tri korake preizkušnje: veliki petek kot nesmiselno smrt človeka, ki se počuti pozabljenega od vseh, celo od Boga, in pod njegovim križem stojijo le njegova mati in nekaj tesnih prijateljev; veliko soboto, dan priprave na praznik, ki vsebuje upanje na to, da smrt in pribitost na križ nimata zadnje besede; in veliko noč, ko nas petje aleluje spomni, da je muka premagana, da srce spet lahko zadiha, da se korak razveže. Vera in vesela novica, da se je zgodilo nekaj res pomenljivega, nas spodbudi, da gremo na pot, ven, k ljudem, na obisk, se poveselit ali preprosto biti skupaj. Vsak človek, religiozen, kristjan, katolik in vsak drug, ki pripada kateri koli konfesiji ali pa nobeni, doživlja bolečino in radost, primerljivo velikonočni poti, ko sam ali skupaj z drugimi gre skozi življenje. Vsak človek hrepeni po harmoniji, ki jo v srcu prebujajo simboli, zaradi katerih ga ob velikonočnih dneh noge zopet ponesejo do bližnje ali pa malo bolj oddaljene cerkve, če ne že kar k obredu velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer ali k vstajenjski procesiji na velikonočno jutro in k velikonočnemu zajtrku po njej. Ta glas spomina, ki je veliko več kot le osebni, saj tega morda sploh ni ali pa je zelo šibak, ta glas spomina pripada globinam, ki so jih oblikovali rodovi pred nami, zelo daleč v preteklost, do tistega prvega velikega petka, sobote in vstajenjskega dogodka, ki nas zbira skupaj še danes. In vendar, šibak ali močan, vedno znova nas pripelje domov, tja, kjer se naše zgodbe začenjajo in dopolnjujejo, zapletajo in odpletajo, kjer umiramo in vstajamo, iz zgodbe v zgodbo, iz trpljenja v veselje, iz dneva v noč in iz noči v rosno jutro. Umiramo in vstajamo vsakokrat, ko iskreno, svobodno in v resnici sledimo življenjski poti, saj vsako drugo vase usmerjeno prizadevanje povzroča umiranje tako nam kot ljudem okoli nas; če nekdo povzroča trpljenje drugim, bodo drugi umrli in vstali; povzročitelj trpljenja pa se bo, po Judeževo, znašel v svoji lastni zanki. Zato vsakemu in najprej sebi ob tej veliki noči želim, da bi zaradi smisla, ki ga ima ta pot, zaradi svobode, ki jo prinašajo pravilne odločitve in zaradi spoštovanja do miroljubnega medčloveškega sobivanja bili pripravljeni po njej iti in jo živeti res velikonočno in do kraja. Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč.
Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.
Danes zaznamujemo svetovni dan človekovih pravic, ki ima svoje korenine v letu 1948, ko je generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, torej o pravicah vseh ljudi. Človeštvo je v tri četrt stoletja šlo čez različna obdobja. Vsem pa je skupno, da je treba osnovne človekove pravice nenehno braniti, saj so v krizah skušnjave vsakokratne vladajoče elite po svetu in doma podobne, in sicer poseganje v življenje posameznika in njegovo svobodo. V Sloveniji človekove pravice ureja ustava, evropska socialna listina in evropska konvencija o človekovih pravicah. V oddaji tudi: - Združeni narodi svarijo, da v Gazi strada polovica prebivalstva. - Podnebna konferenca prihodnje leto v Azerbajdžanu. - Na podelitvah evropskih oskarjev slavila sodna drama Anatomija padca.
Hanan Awwad je palestinska akademičarka, pesnica in borka za človekove pravice. Je tudi ena od ustanoviteljic palestinskega centra PEN in ustanoviteljica palestinske sekcije Mednarodne ženske lige za mir in svobodo. S Hanan Awwad se je na mednarodnem srečanju PEN na Bledu pogovarjala Petra Meterc.
Zdravo. Tole drugi del posebne epizode v kateri se z Miho in Slavkovm pogovarjamo:
Po hudi bolezni se je v torek, 21. marca, pri 65 letih poslovil Bogdan Gerk, slovenski glasbenik in humorist. Številni se ga spominjamo kot vodilnega člana narodnozabavne zasedbe Primorski fantje in humorista v oddaji Radia Koper Du, jes, v kateri je igral Tilja Frtacina. Vsem bližjim tudi mi v Avstraliji izrekamo iskrene sožalje. Počivaj v miru.
Zdravo. V predigri Aljotu ne stoji (ne to, kar mislite) pop-filter (ki smo jih dobili v epizodi 005), kaj hitro pa od Dolstojevskega preidemo na narodne heroje. Vsem ženam želimo vesel 8. marec in spomnimo, da je na ta dan pred 45. svojo premiero doživela radijska igra Štoparski vodnik po Galaksiji. Tudi na avtorjev rojstni dan se spomnimo, Peli pa pove, da bo nazdravil z brezalkoholnim pangalaktičnim grlorezom. Aljo se razburi in pove, da so te stvari brez sestavin, zaradi katerih jih imamo radi (pivo, vino, kava, …) res zanič, s čimer se strinjamo. Ker prihajajo vesoljci, se odpravimo k poglavju. V poglavju srečamo robota, ki pride skupaj s tistim več kot miljo velikim letečim krožnikom in se spomnimo na CIO in LSD, obdelamo politiko in kočije, omenimo pa tudi limone in gin. Pred koncem ne pozabimo niti na komad tedna, ki pa ni povezan niti z roboti, niti s kuščarji, … ali pač? Ker nekomu pač moraš služiti.
Ena glavnih težav pri razumevanju slovenske politike je njeno komuniciranje. Hočemo povedati, da nismo vedno prepričani, kaj hočejo povedati. To komuniciranje s šiframi, prenesenimi pomeni, metaforami in premenami tisti najbistrejši med nami razumejo po dnevu ali dveh, nam ostalim pa je potreben teden, včasih celo dva, da dojamemo. Pa še takrat ne vedno. Danes se posvetimo komunikacijskemu biseru, ki nas je v globokem študiju in kontemplaciji zaposloval kar deset dni. Bilo je namreč takrat, ko je poslanec SDS Branko Grims povedal, da je njegova stranka pri zbiranju podpisov za referendumski »hat-trick« prebila zvočni zid. Ker je pravilno razumevanje konteksta nujno potrebno za razumevanje materije glede zakonodaje na kar treh izjemno pomembnih področjih, se izjavi nismo nasmehnili, kot večina levih medijev; ali jo vklesali v kamen, kot večina desnih medijev – temveč smo se ji posvetili z vsem analitičnim aparatom, ki je na voljo naši skromni redakciji. Kaj je Branko Grims rekel, vemo, kaj je hotel povedati, pa ne. Če zbiranje podpisov za referendum opišemo s prebijanjem zvočnega zidu, brez razmisleka sklepamo, da so se do zdaj vanj zaletavali, tokrat jim je pa ga končno uspelo prebiti. Ali pa, da so bili pri zbiranju podpisov izjemno hitri … Za kar pa izraz »zvočni zid« ni najbolj primeren. Mogoče je Branko hotel uporabiti neko drugo naravoslovno konstanto, ki se v medijih nemarno uporablja za družboslovne postopke … Povsem drugače bi se namreč slišalo: »Stranka SDS je tokratno zbiranje podpisov opravila s svetlobno hitrostjo!« Vsaj po našem skromnem mnenju je ta poved mnogo bolj elegantna, privlačna in občutljivim ušesom volivcev bližja ... Prebijanje zvočnega zidu pa bi lahko poslanec Grims uporabil pri katerem uspehov na drugem tiru, ko se njegova stranka ponovno vrne na oblast. Še zajca ali dva za pojasnitev Grimsove izjave imamo v rokavu ... Mogoče je ciljal na to, da smo podpise najprej videli, šele pozneje pa jih bomo tudi slišali; kajti zakasnitev zvoka je ena najbolj očitnih posledic prebijanja zvočnega zidu. Ali pa, da je dostavitev podpisov v parlament podobna poku, ki pride skupaj s prebitjem zvočnega zidu … Ta in še kup referenc na komunikacijsko bravuro največje opozicijske, še pred nekaj časa največje pozicijske stranke bi se našlo. Ampak ker smo analitična, ne pa obrekovalska, ali bog ne daj razdiralna oddaja, zavijmo v sivo cono in poskusimo razložiti izjavo, kot še ni bila razložena. Vsem je znano, da je Branko Grims vodilni polihistor stranke SDS, ki se že tako ali tako odlikuje z izjemnimi umi. Zato pogosto nastopa v javnosti. Tako je povsem mogoče, da je Branko eden redkih Slovencev, ki pozna povezavo med hitrostjo zvoka, se pravi med zvočnim zidom in njegovim prebijanjem ter Slovenijo. Ta vez je nenavadna ter zgodovinsko trdna in kot domoljubna stranka so jo s to izjavo v SDS poskušali samo obuditi. Povzemimo na kratko … V Velikem Slatniku, tik ob Novem Mestu, je sredi devetnajstega stoletja živel Johann Mach. Izobraženec in učitelj je v času velikega pomora sviloprejk na svojem posestvu gojil na bolezen odporno vrsto metulja, in sicer azijskega svilnatega prelca tudi jamamai imenovanega. Imel je nekoliko alternativne metode vzreje in jih je gojil kar v naravi – tako kot danes živi vsak jamamai, ki ga ugledate v poletnem večeru ob cestni svetilki, korenini na Dolenjskem. Ampak bolj pomembno je, da je imel Johann sina Ernsta. Ernst Mach, deček nenavadne ostrine duha, je poletja preživljal na Dolenjskem, drugače pa študiral po cesarskih mestih, dosegel visoko učenost in velike časti na področju fizike in filozofije. Ker se je znanstveno ukvarjal z gibanjem hitrih teles, se njemu na čast imenuje razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje v nekem sredstvu, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Ta enota je mach in ko telo preseže hitrost enega macha, prebije zvočni zid. Bistveno vprašanje seveda ostaja: »Kako je stranka SDS z zbiranjem podpisov dosegla hitrost enega macha?« V dobrem mesecu so jih zbrali približno petdeset tisoč za posamezni referendum, iz tega pa je zelo težko izračunati, s kakšno hitrostjo se je gibalo SDS-ovsko volilno telo. In v kakšnem sredstvu. Prav tako bi bilo pretenciozno, če že ne žaljivo sklepati, da SDS-ovca najprej vidiš, šele nato ga slišiš, oz. da ga slišiš z zakasnitvijo … Tako nam ne preostane drugega, kot da sklepamo, kako je Branko Grims z analogijo o zvočnem zidu hotel le opozoriti in spomniti na premalo znanega in po krivici zapostavljenega dolenjskega rojaka. Če bo ob morebitnem uspehu referendumov, še bolj pa ob njihovem morebitnem neuspehu Branko Grims izjavil, da je izid stranko SDS končno izstrelil v stacionarno orbito, bomo vedeli, da misli na našega rojaka, pionirja raketne tehnike Hermana Potočnika Noordunga.
Tokratni gost Money-How je Mario Gobbo, Američan italijanskih korenin, ki je v svoji karieri dobesedno obkrožil cel svet. Posloval je na praktično vseh kontinentih in je zakladnica znanja ter izkušenj. Čeprav živi v Washingtonu, Slovenijo obiskuje vse od leta 1988. Sodeloval je tudi s številnimi slovenskimi podjetji, tudi v času privatizacije. Mario je med drugim tudi predsednik nadzornega sveta Cinkarne Celje, pred tem je bil tudi nadzornik Zavarovalnice Triglav. Dobro pozna slovensko gospodarsko okolje, podjetnike, podjetja in managerje.
Četrt milijona viška se mu valja po računu. Kam z denarjem ob taki inflaciji, mu svetuje anonimna spletna inteligenca. Mihi brska po poljanah slovenske spletne inteligence in prebira modrosti anonimnežev.
Danes je ta dan. Dan volitev. Saj veste, danes #gremovolit, jutri je nov dan. Vsem, ki vas take stvari motijo se že vnaprej opravičujemo za vse nevšečnosti. Zgodijo se le enkrat na štiri leta in vpivajo na vaša in naša življenja. Zato se v bistvu niti ne opravičujemo. Na internetih smo povsod @opravicujemose ...
Zdravo. Danes je molilni volk. Zato bomo dnevu ustrezno molili z volkovi in se ozrli vase, ter vam povedali, da je jutri dan demokracije in da #gremovolit! Hvala ker nas poslušate, tudi če vabimo na volitve. Če se vam zdi, da je treba volit, povejte to še komu. Več ko nas bo, bolje bo za vse.
Zdravo. Zi se na ta sveti dan spomni na nesmrtne besede Zaphoda Beeblebroxa, ki slavi petek bolje in bolj divje kot marsikateri prebivalec te Galaksije. Do nedelje imamo mir, potem pa #gremovolit ... če ste volili v na predčasnih pa uživajte, dokler lahko. Hvala ker nas poslušate, tudi če vabimo na volitve. Če se vam zdi, da je treba volit, povejte to še komu. Več ko nas bo, bolje bo za vse.
Zdravo. Aljo danes pove tako kot je: slabe vlade izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo volit ... zato: VSI NA VOLITVE! #gremovolit Danes še lahko oddate svoj glas na predčasnih ... naslednja priložnost bo na volilno nedeljo, še naslednja pa šele čez štiri leta. Zato premislite, oddajte svoj glas, da se bomo v ponedeljek vsi skupaj zbudili v lepši prihodnosti. Hvala ker nas poslušate, tudi če vabimo na volitve. Če se vam zdi, da je treba volit, povejte to še komu. Več ko nas bo, bolje bo za vse.
Zdravo. Zi se v tokratnem PPP-ju* spomni na citat iz knjige in na nekaj velikega in rumenega. #gremovolit * PPP = predvolilno propagandni program. ;) Hvala ker nas poslušate, tudi če vabimo na volitve. Če se vam zdi, da je treba volit, povejte to še komu. Več ko nas bo, bolje bo za vse.
Tokrat se vam oglašamo z izrednim predvolilnim sporočilom: gremo volit! PPP = predvolilno propagandni program. ;) Al' neki. Hočemo povedat', da je treba na volitve volit.
V soboto, 19. marca, je v slovenskem misijonu v Sydneyu potekala prireditev ob 50.obletnici cerkve in predstavitvi knjige, napisana za ta jubilej - Zlati Sveti Rafael v Merrylandsu. Pogovarjali smo se z voditeljem slovenskega misijona v Sydneyu p.Darkom Žnidaršičem po uspešni prireditvi.
Zdravo! Ta teden začnemo debato s Homo Emotikusom, ki ga nadgradimo v Homo Emotikus Omejenikus. Peli pove drugi del ptujske štorije, ki se je končala bolj klavrno, kot se je sam spomni. Zahtevamo vikend za vse, pa magari v Halozah. Trudimo se, da ne bi govorili o zgodbah iz služenja vojaškega roka in še enkrat povemo naše prepričanje, da vojne niso v redu. V samem poglavju se zgodita dva zgodovinska dogodka. Krikkiški roboti sestavijo ključ in ga vstavijo v ključavnico in tako odprejo ovojnico po-časa in zadnjič naredijo vap in izginejo. Mi se pogovarjamo tudi o risankah in ugotovimo, da je Trillian puška, ne spomnemo se pa da je Čehova puška. Mogoče je bolj Čehov kill-o-zap. Drug zgodovinski dogodek je ta, da Zaphod vstane od mrtvih, naši junaki pa so spet prepozni. "Ta obupni občutek nemoči, kaj." … je rekel Artur, vendar se nihče ni zmenil zanj. V zadnjih nekaj sekundah smo skrili zvočni test za mlajše od 18 let. Vsem, ki boste slišali in vas bo zvok zmotil, se že vnaprej opravičujemo za vse nevšečnosti. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...