Podcasts about tretji

Tretji polčas je bil znova nogometen. S športnimi kolegi smo pokomentirali prvoligaško dogajanje in pogledali, ali lahko Celjani preskočijo Slovan iz Bratislave ter se prebijejo v skupinski del Lige prvakov. Ob porazu jih čaka žreb skupinskega dela Lige Evropa.

Tretji polčas je bil usmerjen nogometno: spomnili smo na hitro slovo treh od štirih klubov iz evropskih kvalifikacij. Celjani kljub prvemu porazu letos še verjamejo v napredovanje, končan pa bo tudi 4. prvoligaški in uvodni drugoligaški nogometni krog.

Ponekod po državi se z manjšo ohladitvijo ob padavinah končuje tretji vročinski val; dele Primorske so popoldne zajeli nalivi, nevihtne dejavnosti pa se bodo v prihodnjih urah stopnjevale in razširile nad večji del države. Osvežitev sicer po napovedih ne bo trajala dolgo, prav tako padavin ne bo dovolj, da bi ublažile dolgotrajno sušo, ki bo trajala vsaj še do sredine meseca. V oddaji tudi o tem: - Ukrajina z napadi na skladišča ruskega spletnega trgovca približala posledice vojne večjemu delu Rusov - Po migrantski krizi na Ceuti zaostreni odnosi med Španijo in Italijo - V Mariboru predvidoma v začetku prihodnjega leta odprtje enega največjih infrastrukturnih projektov na področju kulture pri nas

Z rahlo ohladitvijo se za večino države končuje tretji vročinski val, najdaljši v zgodovini slovenskih meritev. Temperature se vseeno še lahko povzpnejo nad 30 stopinj, na Primorskem celo do 36 stopinj. Državo bo od severa zvečer zajela tudi hladna fronta. Predah od vročine pa ne bo trajal dolgo, že konec tedna prinaša novo stopnjevanje temperatur. Druge teme: - V strelskem napadu na Tajskem 14-letnik ubil 8 ljudi. - Meti nova večstomilijonska kazen, ker ni dovolj zaščitila mladih na svojih družbenih omrežjih. - Zdravstveni dom Slovenska Bistrica ostaja brez zadnje zaposlene ginekologinje.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Tretji letošnji vročinski val bo, kot kaže, najdaljši doslej, saj bo vztrajal še vse do konca prihodnjega tedna. Rdeče opozorilo za jugozahod in osrednji del države velja do torka, nato se bo težišče vročine pomaknilo nekoliko bolj proti vzhodu. Vremenoslovci pričakujejo, da se bomo približali temperaturnim rekordom ali dosegli nove. Najvišja temperatura zraka je bila doslej izmerjena pred 13 leti na letališču Cerklje ob Krki, in sicer 40,8 stopinje Celzija. V oddaji tudi: - Inflacija se je julija znižala na 2,9 odstotka, učinek razprodaj znižale drage počitnice. - Španija za vstop 60 tisoč migrantov v severnoafriško eksklavo Ceuta krivi kriminalne združbe. - Načrt mednarodne nogometne zveze za vključitev zasebnega kapitala v šport naletel na ostro nasprotovanje.

Tretji vročinski val v letošnjem letu je tu. Temperature so visoke. Nekateri si dopust organizirajo tako, da primanjkljaj rekreacije nadoknadijo med dopustom. Ampak, če je zunaj 35 stopinj ali več, to verjetno ni najbolj pametno in zdravo, če tečemo ali kolesarimo sredi dneva. Sogovornica je dr. Petra Zupet, dr. med. in profesorica športne vzgoje, z Inštituta za medicino in šport v Ljubljani.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Tretji polčas je bil nogometno obarvan. Medtem ko je Aluminij že začel tekmovanja – na tekmi s Šerifom v Moldaviji ni bilo zadetkov, povratna tekma pa bo v četrtek v mariborskem Ljudskem vrtu –, bodo drugi slovenski prvoligaši novo sezono začeli med 17. in 19. julijem. Več o novi, zelo neznani sezoni v 1. nogometni ligi pa smo govorili z gosti.

Radijski novinarji najverjetneje pred snemanjem intervjuja nekoliko poklepetajo z gosti. Tako je bilo tudi pred snemanjem intervjuja Marka Golje z Avgustom Demšarjem; med drugim sta se pogovarjala o skupini Haustor in dokumentarcu Tretji svet, nato pa o pisateljevi najnovejši knjigi, o zbirki kratkih zgodb Zadnja večerja. Zbirka je brez dvoma izjemna v pisateljevem opusu. O tem pričajo spremna beseda Mojce Pišek in kode QR referenčnih likovnih del, predvsem pa pisateljeva pripovedna strategija, drugačna, kot jo lahko razbiramo v njegovih romanih. Več o vznemirljivi zbirki, ki nagovarja tako ljubitelje kriminalke kot ljubitelje sodobne kratke proze, pa v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

V Cukrarni je na ogled razstava britanskega vizualnega umetnika Phila Collinsa, ki skozi tri dokumentarne filme raziskuje razmerja med politiko, popularno kulturo in kolektivnim spominom. V kinu je na sporedu dokumentarec Tretji svet o ustvarjalnem krogu skupine Haustor, prihajata pa tudi egiptovski politični triler Orli republike in islandska družinska drama Ljubezen, ki ostaja o razpadu družine skozi pogled otrok.

Ob visokem jubileju so se v soboto na zelenici v Rušah pomerile legende NK Pohorje, NK Maribor in NK Vojvodina. Mi pa smo v Tretji polčas povabili predsednika ruškega kluba Mitjo Goloba Tošića.

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.

Tretji polčas je bil znova nogometno obarvan. Z gosti smo se ozrli na razplet prvenstvenih tekem in komentirali prevlado Celjanov ter evropsko usodo vijoličastih.

Ponedeljkov praznični 3. polčas je, tako kot prejšnji, odbojkarski. Če smo prejšnji teden tarnali nad izpadom igralcev i-Venta v četrtfinalu državnega prvenstva, lahko teden dni kasneje članicam OTP banke Branika čestitamo na uvrstitvi v finale državnega prvenstva, kjer jih čaka dvoboj s kamniškim Calcit Volleyem. Matej Štrafela je v studio povabil njihovega trenerja Žigo Kosa.

Velikonočna nedelja mineva v znamenju sporočil miru in pozivov h končanju konfliktov po svetu. Popoldneva so se lahko veselili športni navdušenci, ki so spremljali tretjo zmago prvega kolesarja sveta Tadeja Pogačarja na dirki po Flandriji. S pobegom pred Nizozemcem Mathieujem van der Poelom je osvojil že svoj 12. spomenik. Med enodnevnimi klasikami Pogačarju manjka le še zmaga na dirki Pariz Roubaix, kjer bo tekmoval prihodnjo nedeljo. Drugi poudarki: - Trump zaostril grožnje Iranu, če ne odpre Hormuške ožine. - Več italijanskim letališčem grozi pomanjkanje goriva. - V 90-tem letu starosti umrl diplomat Anton Bebler.

Pogovorna oddaja o športu.

Tretji torek v marcu je vsako leto svetovni dan socialnega dela, dan, namenjen prepoznavanju pomembne vloge socialnih delavk in delavcev pri izboljševanju življenja posameznikov, družin in skupnosti. Zato smo v današnjo oddajo povabili štiri mlade socialne delavke, Uršo, Tejo, Gajo in Jerco, ki šele stopajo na pot pomoči drugim. Čeprav so poklic izbrale prav zaradi tega, doživljajo tudi razočaranje in nemoč, srečujejo se s togim sistemom, pa tudi s preveliko željo po pomoči in čustveno vpletenostjo v usode ljudi. Prve profesionalne izkušnje tudi z delom pri programu Botrstvo Zveze Anita Ogulin jim spreminjajo pogled na revščino, še vedno pa verjamejo, da je zanje to sanjski poklic.

Tretji red, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, je red mož in žena, ki se želijo posebej posvetiti življenju po evangeliju, a ne vstopajo v samostane ali podobne ustanove. Frančiškov sveti red v Sloveniji so predstavili njegovi člani in članice ter nas uvedli v prihajajoč Radijski misijon v duhu 800. obletnice Frančiškove smrti.

Pogovorna oddaja o športu.

Nadaljujejo se ameriško-izraelski napadi na Iran, pa tudi iranski napadi na več držav v regiji. Danes se je napadenim državam pridružil Azerbajdžan, kjer naj bi iranski napad z dronom poškodoval štiri ljudi. Iran je očitke zavrnil, saj da napada niso izvedli oni. Prav tako se nadaljuje reševanje slovenskih državljanov na Bližnjem vzhodu, ki naj bi se končalo še ta teden. V oddaji tudi o tem: - Ljubljanski klinični center s štirimi novimi napravami za magnetno resonanco - Uprava SDH preklicala pooblastila izvršnemu direktorju Mateju Pircu, danes je tudi odstopil - Na ljubljanskih Fužinah po streljanju policistov umrl moški

Tudi tokratni Tretji polčas je bil nogometno-olimpijski – pregledali smo aktualno dogajanje na olimpijskih igrah in v 22. krogu 1. slovenske nogometne lige.

Luka Dolar in Dare Rupar z voditeljem Luko Petričem debatirata, ali je to najboljše leto smučarskega skakalca v zgodovini tega športa. Prevc je namreč hkrati svetovni prvak na veliki skakalnici in letalnici, svetovni rekorder, nasmiha se mu veliki kristalni globus, sinoči pa je osvojil še posamično olimpijsko zlato. Slišite lahko, da je bila zanj ključna prilagoditev tehnike, predvsem izboljšanje odskoka, postopoma se je to poznalo na rezultatih, vse bolj samozavesten je bil, potem pa se je povsem osredočil na skoke in začel prevladovati.

Proteini so tiste drobne molekule, brez katerih življenje, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo mogoče. Omogočajo gibanje, prenos kisika, delovanje celic in še marsikaj.A danes znanstveniki ne raziskujejo več le proteinov, ki jih je ustvarila narava, temveč vse pogosteje tudi takšne, ki jih načrtujejo povsem na novo. Med njimi je tudi dr. Ajasja Ljubetič s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki raziskuje umetne proteinske strukture in razvija prve popolnoma načrtovane proteinske motorje, nekakšne nanorobotke, zgrajene iz proteinov. Decembra je za svoje delo prejel prestižna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev raziskovalne poti, ki mu bodo v naslednjih letih omogočila, da to drzno idejo razvije še korak dlje. Kako sploh načrtujejo proteine, zakaj so proteinski motorji tako velik izziv in kam vse lahko to področje vodi v prihodnosti, je pojasnil v tokratnih Podobah znanja. Ajasja Ljubetič je kot strokovni sodelavec pripomogel tudi k nastanku serije o proteinih v okviru poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X na Valu 202. Vabljeni k poslušanju oddaj, v katere je vključen tudi intervju z Nobelovcem Davidom Bakerjem. Prvi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174912338 Drugi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174914397 Tretji del: https://podcasti.si/frekvenca-x/ep/proteini-gradniki-zivljenja-33-pred-nami-je-izjemno-obdobje-raziskovanja-ved-o-zivljenju/ Foto: Kemijski inštitut

Domen Prevc je v Oberstdorfu postal svetovni prvak v poletih. V današnjih preostalih dveh serijah je prednost stopnjeval in na koncu slavil za skoraj 60 točk pred drugim Norvežanom Mariusom Lindvikom, tretji je bil Japonec Ren Nikaido. V svojo zbirko je tako dodal novo zlato snežinko ter po Robertu Kranjcu in Petru Prevcu postal tretji Slovenec z naslovom prvaka v poletih. Anže Lanišek je bil osmi in Timi Zajc 20-ti. Slovenija bo jutri branila naslov prvaka v moštveni tekmi.

Tretji polčas je bil tokrat v znamenju vaterpola. Slovenska reprezentanca, ki se je minuli teden pripravljala tudi v Mariboru, se je na prvenstvo stare celine uvrstila tretjič zapored, zato so letos tudi pričakovanja večja. V uvodnem nastopu na EP v Beogradu je včeraj proti favorizirani Hrvaški doživela visok poraz. Hrvaška je sosedski obračun dobila z 20:4,

Tjaša Pureber, Ministrstvo za kulturo

Tretji gost podkasta 254,5, ki ga pripravljata Luka Dolar in Cene Prevc, je Bine Norčič. Štiriinštiridesetletni glavni trener švicarske reprezentance v smučarskih skokih je v Švico prišel po treh letih delovanja na Norveškem, izkušnje ima tudi z delom onstran Atlantika, v Turčiji in v začetku trenerske kariere tudi iz Slovenije. Bine Norčič razkrije, da je zimzeleni Simon Ammann visoko motiviran in si znova želi biti med najboljšimi, pohvali razmere za delo v Švici, beseda pa seveda teče tudi o letošnji prevladi Domna Prevca, ki je na tekmah v Engelbergu še povečal prednost v seštevku svetovnega pokala pred konkurenco. Zaradi delovanja na Norveškem ne čuti sovražnih pogledov na trenerski tribuni, razkrije pa tudi, ali ga zanima delo v slovenskih smučarskih skokih.

Tretji gost podkasta 254,5, ki ga pripravljata Luka Dolar in Cene Prevc, je Bine Norčič. Štiriinštiridesetletni glavni trener švicarske reprezentance v smučarskih skokih je v Švico prišel po treh letih delovanja na Norveškem, izkušnje ima tudi z delom onstran Atlantika, v Turčiji in v začetku trenerske kariere tudi iz Slovenije. Bine Norčič razkrije, da je zimzeleni Simon Ammann visoko motiviran in si znova želi biti med najboljšimi, pohvali razmere za delo v Švici, beseda pa seveda teče tudi o letošnji prevladi Domna Prevca, ki je na tekmah v Engelbergu še povečal prednost v seštevku svetovnega pokala pred konkurenco. Zaradi delovanja na Norveškem ne čuti sovražnih pogledov na trenerski tribuni, razkrije pa tudi, ali ga zanima delo v slovenskih smučarskih skokih.

Slovenski alpinist Aleš Česen in njegov britanski soplezalec Tom Livingstone sta 4. avgusta preplezala smer, ki jo je mednarodna alpinistična skupnost nagradila z zlatim cepinom, kar je nagrada za najbolj izstopajoče dosežke na področju alpinizma na svetu. To je Česnov že tretji zlati cepin za vrhunski alpinistični dosežek in tako vstopa med šesterico alpinistov, ki so to prestižno priznanje prejeli trikrat ali večkrat. O tem, kako je potekal zadnji nagrajeni vzpon in kako se kot vrhunski alpinist odloča o izbiri ciljev, se je z Alešem Česnom pogovarjal Aleš Ogrin.

Ljubiteljice in ljubitelji smučarskih skokov so se popoldne razveselili novega uspeha slovenskih športnikov. Domen Prevc je namreč na prvi od dveh tekem svetovnega pokala v Wisli na Poljskem slavil prvo zmago v olimpijski zimi, skupno pa deseto v karieri. Anže Lanišek je obdržal rumeno majico vodilnega v svetovnem pokalu in končal tik za stopničkami na četrtem mestu. Tretji slovenski finalist Timi Zajc je bil 12. Drugi poudarki oddaje: - Stranka Prerod se na volitve podaja samostojno - Katar in Egipt pozivata k čimprejšnjemu umiku izraelske vojske iz Gaze in nastanitvi mednarodnih sil - Mariborski študenti gostinstva in turizma uspešni na prestižnih tekmovanjih doma in v tujini

Trije očetje so vsako leto šli obiskat blaženega Antona in dva izmed njih sta se pogovarjala z njim o odrešenju duše. Tretji pa je vedno molčal in ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ker je bila ruska revolucija dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, je jasno, da ni odmevala le po Evropi, ampak tudi v deželah tretjega sveta. A kakšne družbene, ekonomske in politične perspektive je odpirala tam?25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino. No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti. Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo. Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)

Pogovorna oddaja o športu.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Tretji polčas je bil tokrat posvečen sveže upokojeni gorski kolesarki, spustašici Moniki Hrastnik. Pred dvema tednoma je odpeljala svojo 65. tekmo v svetovnem pokalu, zdaj pa bo dala prednost delu, družini in prenašanju znanja na mlajše tekmovalke, ki si želijo tekmovati v svetovnem pokalu.

Na ulice ameriških mest se je v soboto podalo več kot sedem milijonov ljudi, ki nasprotujejo politiki predsednika Trumpa. To so bili eni najbolj množičnih protestov v vsej ameriški zgodovini. Eden od vzrokov, da so se ljudje podali na ulice, so tudi racije in aretacije priseljencev ter strah pred deportacijami. V javnosti se zdaj razkriva tudi dogovor med Belo hišo oz. State Departmentom in salvadorskim predsednikom Bukelejem. Ob vseh težavah pa ameriška vlada še zmeraj deluje okrnjeno, kongres se ne more dogovoriti glede vladnega proračuna, zato je večina vladnih uslužbencev na neplačanem dopustu.

V oddaji Tretji polčas smo vas tudi tokrat popeljali skozi najpomembnejše športne dogodke preteklega tedna. Pregled rezultatov, najnovejše športne zgodbe, pogovori z gosti in napovedi prihajajočih tekem – vse to v ritmu športnega dogajanja doma in po svetu.

Tretji polčas je bil znova nogometen. Pokomentirali smo uspeh Celja na prvi tekmi skupinskega dela Konferenčne lige, dogajanje v 11. krogu prvenstva pred reprezentančnim premorom in izbor selektorja Matjaža Keka za naslednji dve tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2026.

Tretji polčas je bil seveda spet nogometno obarvan, še posebej zaradi zadnjih mariborskih dogodkov na igrišču in ob njem. Pokomentirali smo tudi novo trenersko menjavo v Ljudskem vrtu in pogledali, kako se je Maribor kosal z vodilnim Celjem v 10. krogu državnega prvenstva.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je po včerajšnjih študentskih protestih v Beogradu, kjer so izbruhnili izgredi, napovedal kaznovanje odgovornih. Po njegovih besedah se s teroristi in tistimi, ki so želeli uničiti državo, ni mogoče pogovarjati. Po njegovih besedah pa so se vedno pripravljeni pogovarjati s tistimi, ki menijo, da vlada dela slabo in tako bo tudi v prihodnje. Kot je dodal, maščevanje ne vodi nikamor. Drugi poudarki oddaje: - Po oceni vodje Mednarodne agencije za jedrsko energijo bi lahko Iran že v nekaj mesecih nadaljeval bogatenje urana - Informacijski sistem za plačevanje storitev dolgotrajne oskrbe še ni vzpostavljen - Tretji zaporedni poraz slovenskih odbojkarjev na drugem turnirju lige narodov v Burgasu, Japonci boljši s 3:0

Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.Prvo vprašanje je očitno in hkrati enigmatično; predvsem pa je zanimivo, da si ga do dneva današnjega še nihče ni zastavil …Namreč; katere države se bodo v tretji svetovni vojni borile in katera se bo borila proti kateri? Klasična konstelacija, ki smo ji zaupali desetletja, je bila: Vzhod proti Zahodu, Rusi z zavezniki proti Američanom z zavezniki, v nekaterih primerih pa se bo tretjesvetovna vojna bíla med Zemljani in zavojevalci iz vesolja. A po novem te delitve in nekdanji nasprotniki ne veljajo več; in ko Trump žuga Zelenskemu, naj se ne igra s tretjo svetovno vojno, je jasno samo nekaj; da bosta na eni strani Amerika in Rusija proti Ukrajini. Nobenega indica namreč nimamo, da bi si bili Američani inRusi te dni v laseh, tako da je jedrski spopad med obema velesilama nerealen; je pa jasno, da gre obema na jetra Ukrajina. V nadaljevanju sklepamo, da se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci, ker skupaj smo močnejši, ob njih pa bodo sile osi sestavljali še Belorusi, Madžari in Severni Korejci. Na drugi strani bomo vsi ostali. Pa ne čisto vsi. Srbi se bodo težko odločili, Vučić pravi, da bi bili dopoldne za ene in popoldne za druge … Veliko težavo, za koga se boriti v tretji svetovni vojni, pa imajo tudi v SDS. So iskreno navdušeni nad Trumpom, hkrati pa je ljubljeni vodja med prvimi prišel izreči podporo Ukrajini – in to z rednim potniškim vlakom. Na srečo poznajo vojne institut pete kolone, ki presečne množice lepo razporedi po loku sovraštva in nasilja. Je pa ameriška administracija predlagala, da se za tretjo svetovno vojno izdajalci, saboterji in dezerterji imenujejo ali migranti ali pa tretjekolonaši; samo zaradi preglednosti. Uporabno navodilo za primer tretje svetovne vojne je, kako se za dogodek primerno obleči. Naivno in na prvo žogo bi dejali, da je logična izbira nekaj lažjega, ker bo tako ali drugače zelo vroče; a po drugi strani prihaja nekaj ur za spopadom jedrska zima, med katero se bo veljalo obleči topleje in zaradi katere bodo tudi nižje ležeča smučišča dobila debelejšo snežno odejo. Tiste ki menijo, da je razprava o konfekciji med svetovno kataklizmo neprimerna, naj le opomnimo: na samem začetku civilizacije, se je vojna začela zaradi izborno oblečene lepotice; zatem smo za pokole našli najrazličnejše razloge, od religije, do naravnih virov, danes pa smo od časov Lepe Helene po nekaj tisočletjih naredili popolni krog. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi tega, ker se je puli zapodil med dvodelne obleke. Da lahko nekoga z neprimerno obleko užališ do ravni, ko začne naokoli mahati z vojno, priča o izjemnem vplivu mode in modne industrije na postmodernega človeka. Če skrajšamo; na eni strani se bodo v tretji svetovni vojni borile urejene čete s torbicami Prada in s tradicionalno vojaško linijo Huga Bossa, na drugi strani pa jim bodo stale besneče množice oblečene v majice, jeans in krokse. Tretji in zadnji poudarek današnje analize o sladkostih in težavah tretje svetovne vojne pa je vprašanje, kdo se bo v njej boril. Ko ruski in ameriški mogočneži pred domačim občinstvom mahajo z raketami, se ne vprašajo, ali smo res vsi tako zelo zagreti … Kot pričajo prvipomladanski dnevi in posledično polne terase lokalov, množice niso preveč bojaželjne. Ob tem je tukaj še nejasnost s povečanjem sredstev za obrambo na dva odstotka BDP … Kaj nam ta denar prinaša? Nam jamči, da bomo v tretji svetovni vojni zmagali, ali pa vse te milijardepomenijo samo kotizacijo, oziroma vstopnino na bojišče? Kakorkoli; elitam bo treba dopovedati, da tretja svetovna vojna ni enaka prvi, ko se je brez vprašanj umiralo za kronane glave; ne drugi, ko je bilo treba utišati sociopata. Danes se za kronane glave kvečjemu kupi posebna priloga sobotnega časnika ob kronanju, za ustavitisociopata, oziroma vojsko sociopatov, pa je dovolj zapreti račun na Twitterju. Če nas hočejo prepričati v tretjo svetovno vojno, nam morajo ponuditi nekaj več … »Redke zemlje« se tako ali drugače sliši zanimivo.

Zunanji ministri Evropske unije so na včerajšnjem zasedanju med drugim podaljšali vse gospodarske sankcije proti Rusiji, sprejeli načrt za rahljanje ukrepov proti Siriji in imenovali danskega diplomata Petra Soerensena za posebnega predstavnika Unije v dialogu med Beogradom in Prištino. Téma so bili tudi odnosi z novo ameriško administracijo, pri čemer je visoka predstavnica Unije za zunanjo politiko Kaja Kallas poudarila podporo Danski ter zatrdila, da se Unija ne namerava pogajati o statusu Grenlandije. Drugi poudarki oddaje: - Srbski študenti blokirajo eno od najpomembnejših cestnih vozlišč v Beogradu. Vučić obljubil, da bo izpolnil vse njihove zahteve - Parlamentarna skupščina Sveta Evrope voli slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. - Tretji pas štajerske avtoceste na odseku med Domžalami in Zadobrovo bi lahko bil zgrajen do konca leta 2027.

Tadej Pogačar je na letošnji kolesarski dirki po Franciji včeraj dobil še peto etapo in se bo s težko dosegljivo prednostjo popoldan dokončno šel zapeljal k tretji skupni zmagi na Touru. Čaka ga zgolj še nekaj manj kot 34 kilometrov vožnje na čas, ki je tokrat dobila prednost pred parado šampionov. V oddaji tudi: - Izraelska vojska po svojem napadu na Jemen pripravljena na odgovor tamkajšnji upornikov - Sanacija vodotokov po lanski ujmi ublažila posledice najnovejšega neurja - Na nedeljsko zaprtje velike večine trgovin smo se po štirih letih po večini privadili

Drugi krog parlamentarnih volitev v Franciji je poskrbel za preobrat. Po projekcijah je zmagovalec prvega kroga, skrajno desni Nacionalni zbor na tretjem mestu, največ mandatov pa se obeta levici. Vodja skrajno leve Nepokorne Francije Jean-Luc Melenchon je poudaril, da je treba zdaj strogo spoštovati voljo ljudstva. Po njegovih besedah je bil poraz predsednika Emanuela Macrona in njegove koalicije jasno potrjen. Ostali poudarki oddaje: - Delo na upravnih enot od danes znova nemoteno. - Poslanke in poslanci danes z vprašanji premieru Golobu o aferi Litijska in nakupu računalnikov. - Pesem Neznano Žana Vidca zmagovalka letošnjih Melodij morja in sonca.

Prebujeni marec nadaljujemo z nizom vprašanj, vezanih na popularizacijo raznovrstnih spolnih idenitet. Koliko sodobnih spolnih opredelitev poznate? Kaj povzroča, da jih je vedno več? Kakšen družbeni problem naslavlja poplava spolnih identitet? Je politično korekten odnos do vseh spolnih identitet treba regulirati s predpisi, zakoni in bontoni? In ne nazadnje: Kako homofobna se vam zdi naša družba od ena do pet?

Kdo stoji za našo voljo? V kolikšni meri smo pri odločanju avtonomni? Zakaj nam je vedno všeč aktualna hitra moda? Zakaj nam ni všeč tista iz septembra lani? Zakaj si vgrajujemo silikonske ustnice? Zakaj verjamemo v bogove institucij? Zakaj verjamemo v denar in blagovne znamke? Zakaj verjamemo vplivnežem? Zakaj so trupla v poročilih prav, golota pa narobe? Ob totalnem razmahu informacijskih tehnologij, umetne inteligence in družbenih omrežij, ki rudarijo vašo pozornost in jo prodajajo oblikovalcem vašega mnenja, torej oglaševalcem tega in onega, je nujno razmisliti prav sledeče: v kolikšni meri naša stališča in poglede na svet ter življenje konstruirajo naši in v koliko tuji interesi?