Podcasts about tretji

Tretji polčas je bil tokrat malce drugačen. Ob boku letošnjega Šalamunovega memoriala v dvorani Tabor smo pred mikrofon povabili mladega tekmovalca slovenske izbrane vrste, Mariborčana Gregorja Rakoviča, petega na zadnjem Evropskem prvenstvu v športni gimnastiki, in njegovega trenerja, selektorja moške reprezentance Sebastijana Piletiča. Kaj imata skupnega strojništvo in mojstrovine na konju z ročaji, kaj centralizacija športa in osip tekmovalcev in tekmovalk v slovenskih vrstah in kaj bi bilo treba storiti, da bi se stvari spremenile?

Slovenska reprezentanca v vaterpolu je uspešno končala domače kvalifikacije za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Tretji zaporedni nastop na turnirju stare celine si je v Kranju zagotovila z zmagami nad Češko, Poljsko in Veliko Britanijo. Slovenske košarkarice pa so s prijateljsko tekmo proti Črni gori sklenile priprave na evropsko prvenstvo, ki se bo začelo prihodnji teden. Na tekmi v ljubljanski dvorani Tivoli se je ekipi priključila tudi naturalizirana Američanka Jessica Shepard.

V Slovenskih hiši v Buenos Airesu v Argentini je preteklo nedeljo potekala Spominska proslava. V cerkvi Marije Pomagaj je sveto mašo za vse slovenske žrtve vojne in revolucije daroval zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik. Somaševala sta delegat Franci Cukjati in Robert Brest. Nadškof Stanovnik je naglasil, da le v Bogu lahko razumemo mučeništvo žrtve, ki do konca daje svoje življenje iz ljubezni. Po maši sta bila poklon in molitev za pokojne pred spomenikom. Potekal je blagoslov spominske plošče ob 80. obletnici umika prednikov iz rodne domovine in blagoslov prgišča zemlje iz Kočevskega Roga. Tretji del Spominske slovesnosti je potekal v dvorani škofa Rožmana. Tam sta bila spominski govor in akademija v izvedbi članov Slovenskega doma Carapahcay.

Tretji polčas je bil tokrat kolesarski, saj bo v Mariboru na Lentu v soboto start 4. etape kolesarske dirke po Sloveniji, v nedeljo pa sledi še tradicionalni kolesarski maraton okoli Pohorja. Ta bo že 46-i po vrsti, kar je zavidljiv mejnik za podobne športne prireditve.

Tretji polčas je bil znova namenjen nogometu in koncu tekmovanj v 1. in drugi slovenski nogometni ligi. Dogajanje so predstavili tudi kapetan vijoličastih iz Ljudskega vrta, vratar Ažbe Jug, in gosti.

Tretji polčas je bil spet v znamenju nogometa. Preverili smo, ali se je Aluminiju iz Kidričevega znova uspelo prebiti med prvoligaše ali pa bomo morali na razplet druge lige počakati do zadnjega kroga, naslednji konec tedna.

Ameriški predsednik Donald Trump in ruski predsednik Vladimir Putin sta ob 16-ih po našem času začela telefonski pogovor o možnostih za sklenitev trajnega miru v Ukrajini. Tretji pogovor med voditeljema velesil v zvezi z vojno v Ukrajini sledi ugotovitvi ameriške administracije, da se je zgodil zastoj pri iskanju rešitve tega konflikta, in prvemu neposrednemu pogovoru med rusko in ukrajinsko stranjo v petek v Carigradu, ko so se dogovorili o izmenjavi vojnih ujetnikov. Podrobnosti pogovora med Trumpom in Putinom še niso znane. Druge teme: - Izrael kljub pritisku mednarodne javnosti širi ofenzivo za zavzetje Gaze, a se strinja z omejenim razdeljevanjem pomoči civilistom. - Premier Golob slabše gospodarske napovedi pripisuje carinskim vojnam, gospodarstvo pa davčnim obremenitvam. - Savinja na območju Celja onesnažena s sivomodro tekočino, pogina rib za zdaj niso zaznali.

Jutri začetek konklava, kardinali doslej že večkrat zasedali.Dunajski kardinal Schönborn. Novi papež ne sme biti izbran na podlagi geografskega porekla ali jezikovnih sposobnosti, temveč po svoji povezanosti z Bogom ter ljubezni do ljudi.V pričakovanju novega Petrovega naslednika vsa Cerkev povezana v molitvi.Tretji dan molitvene osmine za duhovne poklice: Odprtost za Svetega Duha in pogum za odgovor.

V vaški gostilni sta se dva kmeta prerekala o vrednosti njunih ver. Tretji kmet je nekaj časa mirno in tiho poslušal, potem pa dejal: ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Naša zaveza, da bomo še naprej spremljali tiste, ki jih je ta vojna prisilno razselila, ostaja trdna. Tako so ob tretji obletnici vojne v Ukrajini zapisali pri Jezuitskem združenju za begunce. Dodajo še: Tudi v razmerah, ki jih zaznamujejo bolečina, stres in negotovost, vidimo, da je upanje še vedno živo.

Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar je postavil piko na i sanjski pomladi. Na najstarejši enodnevni dirki Liege-Bastogne-Liege je zmagal še drugič zapored, skupno tretjič. Prvi kolesar sveta je tako osvojil svoj deveti spomenik in se na večni lestvici povzpel na tretje mesto.Drugi poudarki oddaje: - Ob dnevu boja proti okupatorju pozivi k miru in svarila pred populizmi - ZDA za čimhitrejšo sklenitev miru v Ukrajini, sicer se lahko umaknejo kot posrednik - Frančiškov grob že obiskalo na tisoče vernikov, v baziliki Marije Snežne so se zbrali tudi kardinali

Tretjič. Zapored. In Pogačar s prvim nastopom in drugim mestom. Zaradi prehitrega vstopa v ovinek smo bili prikrajšani za epski dvoboj, a kljub temu Paris - Roubaix ni razočaral. Le kako bi? Razočaran je najbrž na koncu bil le Wout van Aert. No, pa najbrž še kdo... Med drugim tudi Matej Mohorič. Kaj vse se je zgodilo, dogajalo in zamudilo? Prisluhni!Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Pogovorna oddaja o športu.

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Tretji polčas je bil znova v znamenju nogometa, in to ligaškega. Za nami je namreč 27. krog v prvi ligi, s čimer smo že vstopili v zadnjo četrtino ligaške sezone.

Tretji polčas je bil znova v znamenju nogometa in zgodovinske uvrstitve Celja v četrtfinale Konferenčne lige. 10. aprila se bodo Celjani pred svojimi navijači pomerili z italijansko Fiorentino, ki je izločila Panathinaikos Adama Gnezde Čerina. Odločilni povratni dvoboj bo teden dni pozneje. V drugem delu oddaje pa tudi o 26. krogu v domačem nogometnem prvenstvu.

Ali je verovati razumno? Ali vera nasprotuje razumu ali obstajajo primeri, kjer se razum in vera dopolnjujeta? Ali lahko Boga dojamemo z razumom in kakšna je vloga čustev? Ob teh vprašanjih sta razmišljala ateist Simon Rígač in jezuit p. Damjan Ristić. Tretji del dialoga z ateizmom si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.

Prvi kolesar sveta Tadej Pogačar tudi v letošnji sezoni piše zgodovino. S tretjo zmago na dirki Strade Bianche je izenačil rekord Švicarja Fabiana Cancellare po številu zmag na tej zahtevni enodnevni klasiki. Brez težav ni šlo, Pogačar je približno 50 kilometrov pred ciljem grdo padel, vendar jo je odnesel brez hujših posledic. Po tretji zmagi na dirki so prireditelji po njem poimenovali odsek trase v Toskani. Gost najnovejše epizode podkasta Tour 202, ki ga ponujamo v tokratni oddaji, je Pogačarjev mehanik Boštjan Kavčnik, ki je valovskemu radijskemu reporterju Igorju Tomincu in voditeljici Mojci Breskvar razložil, kako hitro se lahko zamenja kolo, če se zgodi tehnična okvara. Govoril je tudi o tem, kako si mehaniki pridobijo zaupanje kolesarjev in da bi lahko dirko Strade Bianche, ki zaradi makadamskih odsekov velja za eno najtežjih na svetu, nekoč uvrstili med kolesarske spomenike.

Tretji polčas je bil znova v znamenju nogometa. Za nami je namreč zmaga Celja na uvodni tekmi osmine finala Konferenčne lige nad švicarskim Luganom, ter večni derbi v Ljudskem vrtu med Mariborom in Olimpijo, ki že lahko napove mogoči razplet ali pa dodatni zaplet v boju za naslov prvaka.

Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.Prvo vprašanje je očitno in hkrati enigmatično; predvsem pa je zanimivo, da si ga do dneva današnjega še nihče ni zastavil …Namreč; katere države se bodo v tretji svetovni vojni borile in katera se bo borila proti kateri? Klasična konstelacija, ki smo ji zaupali desetletja, je bila: Vzhod proti Zahodu, Rusi z zavezniki proti Američanom z zavezniki, v nekaterih primerih pa se bo tretjesvetovna vojna bíla med Zemljani in zavojevalci iz vesolja. A po novem te delitve in nekdanji nasprotniki ne veljajo več; in ko Trump žuga Zelenskemu, naj se ne igra s tretjo svetovno vojno, je jasno samo nekaj; da bosta na eni strani Amerika in Rusija proti Ukrajini. Nobenega indica namreč nimamo, da bi si bili Američani inRusi te dni v laseh, tako da je jedrski spopad med obema velesilama nerealen; je pa jasno, da gre obema na jetra Ukrajina. V nadaljevanju sklepamo, da se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci, ker skupaj smo močnejši, ob njih pa bodo sile osi sestavljali še Belorusi, Madžari in Severni Korejci. Na drugi strani bomo vsi ostali. Pa ne čisto vsi. Srbi se bodo težko odločili, Vučić pravi, da bi bili dopoldne za ene in popoldne za druge … Veliko težavo, za koga se boriti v tretji svetovni vojni, pa imajo tudi v SDS. So iskreno navdušeni nad Trumpom, hkrati pa je ljubljeni vodja med prvimi prišel izreči podporo Ukrajini – in to z rednim potniškim vlakom. Na srečo poznajo vojne institut pete kolone, ki presečne množice lepo razporedi po loku sovraštva in nasilja. Je pa ameriška administracija predlagala, da se za tretjo svetovno vojno izdajalci, saboterji in dezerterji imenujejo ali migranti ali pa tretjekolonaši; samo zaradi preglednosti. Uporabno navodilo za primer tretje svetovne vojne je, kako se za dogodek primerno obleči. Naivno in na prvo žogo bi dejali, da je logična izbira nekaj lažjega, ker bo tako ali drugače zelo vroče; a po drugi strani prihaja nekaj ur za spopadom jedrska zima, med katero se bo veljalo obleči topleje in zaradi katere bodo tudi nižje ležeča smučišča dobila debelejšo snežno odejo. Tiste ki menijo, da je razprava o konfekciji med svetovno kataklizmo neprimerna, naj le opomnimo: na samem začetku civilizacije, se je vojna začela zaradi izborno oblečene lepotice; zatem smo za pokole našli najrazličnejše razloge, od religije, do naravnih virov, danes pa smo od časov Lepe Helene po nekaj tisočletjih naredili popolni krog. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi tega, ker se je puli zapodil med dvodelne obleke. Da lahko nekoga z neprimerno obleko užališ do ravni, ko začne naokoli mahati z vojno, priča o izjemnem vplivu mode in modne industrije na postmodernega človeka. Če skrajšamo; na eni strani se bodo v tretji svetovni vojni borile urejene čete s torbicami Prada in s tradicionalno vojaško linijo Huga Bossa, na drugi strani pa jim bodo stale besneče množice oblečene v majice, jeans in krokse. Tretji in zadnji poudarek današnje analize o sladkostih in težavah tretje svetovne vojne pa je vprašanje, kdo se bo v njej boril. Ko ruski in ameriški mogočneži pred domačim občinstvom mahajo z raketami, se ne vprašajo, ali smo res vsi tako zelo zagreti … Kot pričajo prvipomladanski dnevi in posledično polne terase lokalov, množice niso preveč bojaželjne. Ob tem je tukaj še nejasnost s povečanjem sredstev za obrambo na dva odstotka BDP … Kaj nam ta denar prinaša? Nam jamči, da bomo v tretji svetovni vojni zmagali, ali pa vse te milijardepomenijo samo kotizacijo, oziroma vstopnino na bojišče? Kakorkoli; elitam bo treba dopovedati, da tretja svetovna vojna ni enaka prvi, ko se je brez vprašanj umiralo za kronane glave; ne drugi, ko je bilo treba utišati sociopata. Danes se za kronane glave kvečjemu kupi posebna priloga sobotnega časnika ob kronanju, za ustavitisociopata, oziroma vojsko sociopatov, pa je dovolj zapreti račun na Twitterju. Če nas hočejo prepričati v tretjo svetovno vojno, nam morajo ponuditi nekaj več … »Redke zemlje« se tako ali drugače sliši zanimivo.

Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.

Tretji polčas je bil ponovno nogometno obarvan. Pokomentirali smo zadnji prvoligaški krog in predstave slovenskih klubov v Konferenčni ligi.

Tretji polčas je znova nogometno obarvan. Pogovor z gosti je tokrat tekel o porazu Olimpije in remiju Celja v prvih dvobojih dodatnih kvalifikacij za osmino finala Konferenčne lige in o 21. prvenstvenem krogu v državnem nogometnem prvenstvu.

Dirigent Lio Kuokman in organist Tomaž Sevšek razmišljata o obliki, zvočnih barvah in uporabi orgel v Tretji simfoniji Camilla Saint-Saënsa, ki jo bo Simfonični orkester RTV Slovenija izvedel na naslednjem večeru cikla Kromatika.

Skakalni konec tedna v ameriškem Lake Placidu se je sklenil s še enimi slovenskimi stopničkami. Anže Lanišek je po vetrovno zahtevni finalni seriji osvojil tretje mesto. Slovenska reprezentanca bo z druge strani Atlantika sicer prinesla še dve prvi mesti, ki ju je osvojila vodilna v svetovnem pokalu ženske konkurence, Nika Prevc. Več v športnem delu oddaje, v kateri boste slišali tudi: - Po požaru v Mariboru pozivi k ureditvi zakonodaje za industrijske objekte - Na Kosovu prve redne parlamentarne volitve doslej, zmaga se nasmiha zdajšnjemu premierju Kurtiju. - Sto dni od smrtonosne nesreče v Novem Sadu protestniki na ulicah srbskih mest znova zahtevajo pravico

Tretji polčas je bil v znamenju nogometa in začetka spomladanskega dela prve nogometne lige. Za nami je 19. krog;

Zunanji ministri Evropske unije so na včerajšnjem zasedanju med drugim podaljšali vse gospodarske sankcije proti Rusiji, sprejeli načrt za rahljanje ukrepov proti Siriji in imenovali danskega diplomata Petra Soerensena za posebnega predstavnika Unije v dialogu med Beogradom in Prištino. Téma so bili tudi odnosi z novo ameriško administracijo, pri čemer je visoka predstavnica Unije za zunanjo politiko Kaja Kallas poudarila podporo Danski ter zatrdila, da se Unija ne namerava pogajati o statusu Grenlandije. Drugi poudarki oddaje: - Srbski študenti blokirajo eno od najpomembnejših cestnih vozlišč v Beogradu. Vučić obljubil, da bo izpolnil vse njihove zahteve - Parlamentarna skupščina Sveta Evrope voli slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. - Tretji pas štajerske avtoceste na odseku med Domžalami in Zadobrovo bi lahko bil zgrajen do konca leta 2027.

Tretji polčas smo tokrat posvetili rokometu. V Zagrebu se je končal drugi del tekmovanja letošnjega svetovnega prvenstva, ki poteka na Hrvaškem, Danskem in Švedskem. Za konec so se slovenski rokometaši pomerili z gostitelji Hrvati. Tekmo, ki je odločala o uvrstitvi v boj za kolajne, je spremljal Matej Štrafela.

Timi Zajc je na poletih v Oberstdorfu poskrbel za prvo slovensko zmago letošnje sezone smučarskih skokov. Po drugem mestu v prvi seriji je v finalu z daljavo 233 metrov poskrbel za navdušenje med slovenskimi navijači. Ob tem mu po odličnih nastopih v obeh serijah družbo na zmagovalnem odru dela tudi Domen Prevc, ki je osvojil tretje mesto, odličen ekipni nastop pa je dopolnil Anže Lanišek s sedmim mestom. V oddaji tudi o tem: - Po izmenjavi talcev in ujetnikov med Hamasom in Izraelom zapleti - Ukrajina Moldaviji pripravljena zagotoviti premog za separatistično Pridnestrje - Kakšne so priložnosti za slovenska podjetja v Indiji?

Pogovorna oddaja o športu.

V glasbeni pravljici za otroke nastopajo hišni škratki, ki z verzi in pesmimi babici pomagajo prepričati sina, da je njegova žena pravzaprav hudobna zakleta kača. Režiserka: Rosanda Sajko Prevajalec: Tone Pavček Prirejevalec: Duško Car Dramaturginja: Djurdja Flere Tonski mojster: Nace Pugelj Avtor izvirne glasbe: Marijan Vodopivec Avtorica – Alja Tkačev Babica – Mira Danilov Prvi hišni škrat – Mira Bedenk Drugi hišni škrat – Iva Zupančič Tretji hišni škrat – Nada Bavdaž Četrti hišni strah – Majda Grbac Mezinček Petelinček – Mojca Ribič Sin – Danilo Benedičič Snaha – kača – Majda Potokar Prvi kmet – Franjo Kumer Drugi kmet – Laci Cigoj Prva kmetica – Jelica Siard Druga kmetica – Meta Pugelj Stribor – Jože Zupan Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 1969

Tretji polčas je tokrat odbojkarski, kajti oba domača odbojkarska kolektiva sta se uvrstila v končnico Pokala Slovenije. Pri moških je i-Vent že v finalu in se bo za lovoriko pomeril 12. januarja v Velenju z ACH Volleyem, dekleta pa so v četrtek s 3 proti 0 nadigrala Radol'co in se uvrstila v polfinale. Tekma bo 18. decembra v Kopru proti Luki Koper.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti. Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.« Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine. Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli. Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru. Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka. Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev. Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!« Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.

V Benečiji so tudi v letošnjem adventnem času na voljo različni koncerti. Kulturno društvo Rečan Aldo Klodič in dvojezična šola sta pripravila dva. Prvi bo to nedeljo, 8. decembra, na Lesah, drugi v soboto, 14. decembra, v Bardu. Na obeh bodo nastopili Barski oktet iz Barda, zbora Naše vasi iz Tipane in Rečan z Lese ter vokalna skupina dvojezične šole. Tudi letos bodo adventni koncerti v terskih dolinah, ki jih že več let pripravlja združenje don Evgen Blankin v sodelovanju z Zvezo cerkvenih pevskih zborov iz Trsta in Gorice. V nedeljo, 15. decembra, bo v Porčinju ob sejmu Svete Lucije pri sveti maši ob 14.30 pel Barski oktet in še tisti dan bosta v Podkalapu nastopila slovenski zbor s Tržaškega in furlanski zbor. Tretji koncert bo v nedeljo, 22. decembra, v Mažerolah. Adventni koncert bo tudi jutri ob 20.00 v cerkvi sv. Andreja apostola v Štandrežu. Mladinski mešani pevski zbor Emil Komel pod vodstvom Davida Bandlja bo med drugim izvedel izbor sakralnih skladb iz svetovne zakladnice ter pesmi slovenskih primorskih skladateljev.

Tretji polčas je bil v znamenju odbojke, saj bodo Mariborčanke, igralke OTP banke Branika, od jutri gostile drugi turnir lige Mevza. V torek bodo nasprotnice bankirk igralke zagrebške Mladosti, v četrtek pa bomo videli ponovitev sobotnega derbija iz Lukne s kamniškim Calcitom.

Izraelska vojska je tretji dan po uveljavitvi premirja s Hezbolahom v Libanonu pozvala prebivalce vasi na jugu države, naj se še ne vračajo na domove. Strani druga drugo obtožujeta kršenja premirja. Voditelj omenjenega šiitskega gibanja Naim Kasem je dejal, da Izraelcem ni uspelo oslabiti Hezbolaha. Medtem se z nezmanjšano silovitostjo nadaljujejo napadi na Gazo, kjer je bilo danes ubitih več kot 40 ljudi, večina v begunskem taborišču Nusejrat v osrednjem delu enklave. Poročajo tudi o napadih na zdravstvene delavce.

Poslušalka je prosila recept za piškote s čim manj sladkorja, torej za diabetike. Sestra Nikolina je povedala, da v vsakem receptu lahko zmanjšamo količino sladkorja. Če pa se odločimo za peko povsem brez sladkorja, piškot ne bodo taki, kot smo jih navajeni. Povedala je recept za piškote z zelo malo sladkorja. To so vanilijevi rogljički. Lahko jih pripravimo tudi brez jajc. Potrebujemo 25 dag masla, 10 dag sladkorja v prahu, ½ kg moke, 1 pecilni prašek, 1 vanilin sladkor, limonina lupina, 4 žlice mleka, 2 žlici kisle smetane, malo belega vina (če bomo delali brez smetane in vina, naj bo 6 žlici mleka). Maslo in sladkor dobro zmiksamo, dobiti moramo res kremasto maso. Dodamo mleko (in kislo smetano) in moko s pecilnim praškom ter arome in pustimo eno uro počivat (lahko tudi čez noč). Drugi recept: 25 dag moke, 14 dag masla, 6 dag sladkorja, 6 dag orehov, limonino lupino, cimet, ½ pecilnega praška, 2 žlici mleka in 1 jajce. Moko, pecilni prašek, limonino lupino, cimet in maslo zdrobtinimo z rokami, dodamo sladkor in mlete orehe (ali lešnike, mandlje) ter ostale sestavine in do konca zgnetemo testo. Tudi v tem primeru naj počiva. Tretji recept je ta t.i. mašinske kekse. Potrebujemo: 75 dag moke, ¾ pecilnega praška, 25 g masla, malo sladkorja, 3 jajca, kakšno žlico mleka, 2 žlici ruma. Naredimo dokaj krepko testo, ki ga nato oblikujemo s pomočjo ustreznega nastavka na mesoreznici.

Tretji polčas posvečamo nogometu in komentarju 16. kroga domačega prvoligaškega prvenstva.

Totalitarni sistemi so med seboj primerljivi. Imajo podobne vzvode in ni jih težko razločevati – kot da izhajajo iz iste genetike in pripadajo istemu rodovniku. V resnici izvirajo, vsi po vrsti, iz naročja hudiča. Kar koli je namreč njihov politični manifest, od leve do desne skrajnosti, vsi gradijo na istem imenovalcu. Na imenovalcu ustrahovanja, nasilja, laži. Na prividu, da se pravičnejša družba ustvarja tako, da poteptaš to, kar je. Če se kdo upira novemu redu, je razredni sovražnik in zapisan smrti. Če kdo ne verjame v odrešenje, ki prihaja po totalitarizmu, doživi izobčenje v političnih teorijah brezčutnih akademikov, pisateljev, družboslovcev. In dialektiki neiskrenih, krvoločnih politikov, zasvojenih z oblastjo. Na začetku vsakega totalitarizma stoji razdiralna moč revolucije. Skrajnost misli in ravnanja, ki se kot virus prenaša po krvnem obtoku družbe. Dokler organizem ne odpove in je posledica zadušitev obstoječega reda. Vsak totalitarizem nosi v sebi trojno zlo. Prvič: uničuje opozicijo. Če drugače ni mogoče, z usmrtitvijo opaznih posameznikov ali množičnimi poboji nasprotnikov. Drugič: uveljavlja strahovlado, da bi bili ljudje ubogljivi in vodljivi. Tretjič: reže Boga, verske simbole, izročilo Cerkve. Kajti ljudem ne sme biti na voljo izkušnja transcendence, ki poveličuje Stvarnika. To bi spodkopalo avtoriteto totalitarnih voditeljev, zemeljskih stvarnikov pogubnih režimov. A se diktature, zgrajene na množici pobitih, naposled vsepovsod sesujejo – samodejno. Zaradi odsotnosti božje bližine in svetega varstva in zato, ker umanjka nebeški blagoslov.

Pogovorna oddaja o športu.

Piše Leonora Flis, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Nikogaršnji čas Klemna Kordeža je zajetno branje, obsega skoraj petsto strani in z naslovom morda nakazuje, da je dogajanje, ki ga pisatelj opisuje v štirih razdelkih (Skoraj ljubezen, Sandra, Kolaži ter Stopnice (tragikomedija)) lahko čas kogarkoli ali pa nikogar. Zdi se, da gre vendar bolj za prvo možnost, saj je knjiga s svojo prostorsko umeščenostjo v ljubljansko okolje in v časovne koordinate, ki govorijo o sodobnem času, dovolj aktualna in oprijemljiva, da lahko vsak v njej najde nekaj, na kar se lahko nasloni, bodisi v obliki spomina, občutja ali doživetja. Ali pa morda zgolj v smislu nečesa, kar je nekje slišal, prebral, bežno opazil. V romanu, ki je Kordeževa druga knjiga (njegov prvi roman Hladna veriga je bil nominiran za književni prvenec leta 2021) sledimo seriji likov, ki prihajajo iz različnih življenjskih okolij – gre za mlade ljudi, ki se, povedano preprosto, iščejo. Nekatere izmed njih zasledimo v več razdelkih in tako skozi zgodbo sestavljamo sliko njihovih življenj. Razdelki niso linearne pripovedne linije, temveč nam avtor skozi celoten roman počasi približuje tudi ozadje oziroma zgodovino nekaterih glavnih protagonistov. Prvi del Skoraj ljubezen je časovno pravzaprav zadnji, tretji del z naslovom Kolaži pa se zdi najmanj povezan s celoto. Pisatelj je v nekem intervjuju povedal, da je to namerna poteza, ki naj bi bralca ali bralko odvračala od pričakovanega nadaljevanja ali strukture romana. Razložil je tudi, da je med pisanjem hitro ugotovil, da bo med deli potreboval močnejšo vezivo kot le nekaj likov. Za navdih se je obrnil k starim Grkom, konkretneje k atiški tragediji (k tako imenovani trilogiji), in prav zato je knjigo zaključil s komedijo. V prvem delu sledimo skupini mladih (v ospredju sta Samir in Tamara), ki v stanju nekakšnega brezdelja in obče naveličanosti iščejo razvedrilo in obenem tudi izhod iz življenjih situacij, v katerih se ne počutijo več dobro. Nasploh je Kordež zelo natančen opisovalec dogajanja, interakcij in občutij protagonistov in jim ustrezno pripisuje tudi način govora. Opazne so razlike med socialnimi sloji (najbolj je v ospredju nižji srednji sloj) in tudi osebnimi, življenjskimi motivacijami in ozadji likov, ki se kažejo v govoru. V drugem delu z naslovom Sandra se v obliki predzgodbe razkrije Tamarina preteklost. Tretji del, ki je najmanj povezan z liki, s katerimi se roman začne in konča (se pa v njem pojavi recimo Sandra oziroma Tamara), je najbolj usmerjen v opisovanje ljubljanskega študentskega in uličnega miljeja. Kordež, ki je diplomiral iz filozofije in magistriral iz primerjane književnosti, v roman – zlasti v tretjem delu – vpleta veliko referenc na literarna dela in njihove avtorje. V tem razdelku se v maniri metafikcije tudi vpiše v zgodbo – gre za kratko omembo v kontekstu primerjave z neuspelim delom slovenskega pesnika Nikolaja Klovnarja. Štefan, ki se druži z Andrejem in Tomažem, študentoma književnosti, ki imata v tem poglavju kar veliko vlogo, Klovnarjevo plitkost in epigonstvo primerja s “Kordeževim neuspelim romanom Hladna veriga, ki si je za vzor vzel Michela Houellebequa”. V tretjem delu avtor natrosi precejšnjo število pisateljskih imen, naslovov knjig in literarnih revij ter z nekoliko satiričnim, humornim tonom opisuje slovensko literarno prizorišče. Veliko je razpravljanja o pomenu umetnosti, umetniških vrednotah in smislu pisanja: “Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.” Zadnji del z naslovom Stopnice (tragikomedija) je predvsem Samirjeva predzgodba. Gre za prikaz življenja najstnikov, katerih starši prihajajo večinoma iz dežel bivše Jugoslavije. Kordež je dobro ujel način govora in avanture (ki se včasih razrastejo v kriminalna dejanja) mladostnikov, ki se želijo dokazati pred starejšimi kolegi ali pa pred dekleti. Njihova dejanja so večkrat prestopniška in avtor želi najbrž opozoriti tudi na to, kako nepovratna je lahko takšna mladostniška nepremišljenost in objestnost. Ena napačna poteza in življenje se lahko hudo zaplete. Kordež ne moralizira, ampak nam, bralcem in bralkam, dopušča lastno sodbo oziroma bolje: presojo. Roman Klemna Kordeža Nikogaršnji čas je pravzaprav zgodba o času vseh nas, v naboru vseh plasti in nians je zlahka prepoznati vsaj nekatere od opisanih usod. Je obsežno delo, ki prinaša tako težke kot lahkotnejše epizode in preobrate in se na koncu odloči za spodbuden zaključek. Samir s prijateljem Darkom sedi na stopnicah pred blokom in zdi se jima “da noben gib ni naključen in da je vse na svetu ravno prav urejeno”.

Pogovorna oddaja o športu.

Čas v letu, ko se razkrivajo trase tritedenskih dirk, znani so skorajda vsi prestopi in nekateri kolesarji že pričenjajo s treningi. Spet drugi so na dopustu. Tretji pa niso še niti končali in se mudijo na Japonskem. Mi pa komentiramo vse skupaj in se obenem ukvarjamo z organizacijo svojih "dirk". Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz

Tretji polčas je bil spet nogometno obarvan, razlog pa 12. prvoligaški krog in prihod Boštjana Cesarja na klop vijoličastih pod Kalvarijo. Z gosti smo preverili, kaj ta menjava pomeni za Mariborčane, njihov nogomet in širše.

Tadej Pogačar je na letošnji kolesarski dirki po Franciji včeraj dobil še peto etapo in se bo s težko dosegljivo prednostjo popoldan dokončno šel zapeljal k tretji skupni zmagi na Touru. Čaka ga zgolj še nekaj manj kot 34 kilometrov vožnje na čas, ki je tokrat dobila prednost pred parado šampionov. V oddaji tudi: - Izraelska vojska po svojem napadu na Jemen pripravljena na odgovor tamkajšnji upornikov - Sanacija vodotokov po lanski ujmi ublažila posledice najnovejšega neurja - Na nedeljsko zaprtje velike večine trgovin smo se po štirih letih po večini privadili

Drugi krog parlamentarnih volitev v Franciji je poskrbel za preobrat. Po projekcijah je zmagovalec prvega kroga, skrajno desni Nacionalni zbor na tretjem mestu, največ mandatov pa se obeta levici. Vodja skrajno leve Nepokorne Francije Jean-Luc Melenchon je poudaril, da je treba zdaj strogo spoštovati voljo ljudstva. Po njegovih besedah je bil poraz predsednika Emanuela Macrona in njegove koalicije jasno potrjen. Ostali poudarki oddaje: - Delo na upravnih enot od danes znova nemoteno. - Poslanke in poslanci danes z vprašanji premieru Golobu o aferi Litijska in nakupu računalnikov. - Pesem Neznano Žana Vidca zmagovalka letošnjih Melodij morja in sonca.

Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …Razmišljajoči bi ob tako občutljivi temi, kot je po poplavna obnova, najraje molčal, a ker gre v glavnem za službe, urade, strokovnjake in vladne uradnike, ki so pred tem enkrat že dopustili graditev na poplavnih področjih, je modro pogledati načrtu tipske gradnje pod prste. Tako smo si pri naših virih v popoplavni pisarni priskrbeli natančne načrte petih tipskih objektov, ki jih danes prvič in kot edini medij predstavljamo javnosti. In še mimogrede in nepovezano s temo: dva cela pet načrta nam je priskrbel moški vir, dva cela pet načrta pa ženski vir. Po novem mora biti namreč sodelovanje v RTV oddajah po spolu točno na pol, drugače se ti lahko zgodi, da jih slišiš od Marte Kos, ki je postala varuhinja pravic slovenskega estrogena na začasnem delu v Švici. In zdaj kot pravi pesem: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi ... Nadomestni objekti, kot si jih je zamislila vlada, imajo nekaj skupnih značilnosti. Na prvem mestu morajo biti poceni; če hoče vlada zajeziti stavkovni val, mora nekje vzeti in kje je vzeti lažje, kot pri popoplavni obnovi. Ko smo dobili poceni objekte, je naslednja zahteva vladnih strokovnjakov, da mora biti tipski nadomestni objekt vsaj nekoliko mobilen. V Sloveniji imamo ogromno vodotokov, tako da nikoli ne veš, kateri in kje bo poplavil. S tega stališča je pametno, da lahko objekt premaknemo na varnejšo lokacijo. In še tretja značilnost; objekt mora ustrezati ali regionalnim, ali kulturnim, ali pa geografskim značilnostim pokrajine. Dovolj svete slovenske krajine je že zapacane z modrimi, roza in zelenimi fasadami, ki so ostale od turških vpadov, tako da naj bodo vsaj nadomestne gradnje, za katere bo poskrbela država, okolju prijazne. In zdaj k objektom samim. Prvi objekt se imenuje "tipi …" Gre za objekt, ki je skoraj popoln stožec, kar mu daje atraktivno podobo, kajti kot vemo, je ravna linija sovražnica sodobne arhitekture. Uporabljeni materiali so izključno organski, v glavnem les in živalske kože. Prostora v tem nadomestnem objektu je veliko, interier je odprt, tako da lahko družina ves čas komunicira in se druži ob odprtem ognju. Tipi je namenjen posameznikom odprtega duha in daljših las, primeren pa za poplavno področje srednje in spodnje Save, kjer je kar nekaj ravnine, na kateri pride tip Tipi še posebej do izraza. Drugi objekt se imenuje "iglu". Gre za nadomestno gradnjo v pravem pomenu besede. Ta nadomestna gradnja uspeva le v hladnejših mesecih leta, nato pa tudi nadomestna gradnja potrebuje nadomestno gradnjo. Primerna za zgornje tokove rek na Koroškem, predvsem okoli krajev, kjer izdelujejo pravljično deželo Kralja Matjaža; gre za kupolaste bivalne objekte, zgrajene iz vode v alternativnem agregatnem stanju, kar je ekološko najčistejša mogoča gradnja. Tretji objekt se imenuje "jurta". Zaradi zahtevnosti gradnje vlada predvideva, da bo teh najmanj; postavili pa jih bodo v bližini prestolnice, kjer po navadi poplavlja Ljubljanica, kajti pri jurti je predvidena tudi soudeležba investitorja, ima pa zaradi razkošne kvadrature tudi image luksuznega prebivališča. Jurta je primerna za popoplavno obnovo pri visokih državnih uradnikih, uspešnih športnikih, gospodarstvenikih, pevcih in podobnih posameznikih, ki so nemirnega – nomadskega duha. "Adria" je četrti tipski objekt. Namenjen predvsem mladim družinam. Ker mlade družine niso zahtevne in so srečne že, če imajo streho nad glavo, bo vlada ogromno teh nadomestnih objektov napaberkovala v hrvaških campih, jih nekoliko dodelala ter nato poslala kot nadomestne gradnje. Adria je, kot pove že ime samo, primerna za slovensko obalo in Istro, bo pa, kot vse kaže, tudi najbolj številčna nadomestna gradnja. Peti in zadnji tipski objekt je "kolišče". Lokacijsko bo zelo omejen, gre pravzaprav za nadomestno elitno sosesko na ljubljanskem barju, zemljišča pa je odstopila Mestna občina Ljubljana. Kot je pri ljubljanski občini, ko odstopa zemljišča za nadstandardne gradnje v navadi, je projektna dokumentacija že izdelana in tako tudi že poznamo zunanjo podobo te luksuzne nadomestne gradnje. Naselje bo imelo dve ulici. Prva se bo imenovala "Ulica Janeza Jalna", druga pa "Ulica Zorana Jankoviča"! Če ste torej med nesrečniki, ki so bili prizadeti v lanskih poplavah, zdaj vsaj približno veste, kakšen nadomesten tip stavbe vam bo država postavila. In še to; vse nadomestne gradnje bodo v kratkem predstavljene v oddaji "Ambienti".

Prebujeni marec nadaljujemo z nizom vprašanj, vezanih na popularizacijo raznovrstnih spolnih idenitet. Koliko sodobnih spolnih opredelitev poznate? Kaj povzroča, da jih je vedno več? Kakšen družbeni problem naslavlja poplava spolnih identitet? Je politično korekten odnos do vseh spolnih identitet treba regulirati s predpisi, zakoni in bontoni? In ne nazadnje: Kako homofobna se vam zdi naša družba od ena do pet?

Kdo stoji za našo voljo? V kolikšni meri smo pri odločanju avtonomni? Zakaj nam je vedno všeč aktualna hitra moda? Zakaj nam ni všeč tista iz septembra lani? Zakaj si vgrajujemo silikonske ustnice? Zakaj verjamemo v bogove institucij? Zakaj verjamemo v denar in blagovne znamke? Zakaj verjamemo vplivnežem? Zakaj so trupla v poročilih prav, golota pa narobe? Ob totalnem razmahu informacijskih tehnologij, umetne inteligence in družbenih omrežij, ki rudarijo vašo pozornost in jo prodajajo oblikovalcem vašega mnenja, torej oglaševalcem tega in onega, je nujno razmisliti prav sledeče: v kolikšni meri naša stališča in poglede na svet ter življenje konstruirajo naši in v koliko tuji interesi?

Malo je institucij pri nas, ki bi tako celovito in poglobljeno predstavljale in podajale kulturo in literaturo, resno glasbo, jazz in šanson, radijske igre, humanistične razmisleke in znanstvene dosežke, kot to počne program Ars. Tretji program Radia Slovenija, program Ars, je v šestih desetletij delovanja postal nepogrešljiva kulturno-umetniška institucija. Ob vrhuncu praznovanj se sprašujemo, kakšna je vloga programa Ars v zdajšnjem medijskem prostoru, med ponudniki kulturnih vsebin in pri utrjevanju narodne samobitnosti? Zakaj je treba krepiti njegovo poslanstvo kljub številnim sodobnim digitalnim kanalom in ponudnikom vsebin? O tem v Studiu ob 17.00 z Natašo Lang. Gostje: Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica 3. programa Radia Slovenija – programa ARS; Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, esejist, radijski, filmski in televizijski režiser; Milko Lazar skladatelj in multiinstrumentalist; Peter Frank, urednik novih medijev in socialnih omrežij na Arsu; Aleksander Čobec, novinar in urednik oddaje Jezikovni pogovori. Tina Lengar Verovnik iz Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.