Podcasts about jezik

Prof. dr. Hotimir Tivadar, slovenist, fonetik, retorik in predstojnik Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti UL, je govoril o jeziku, izpostavil nekaj splošnih in pogostih napak pri rabi ter odgovarjal na vprašanja poslušalcev.

Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."

Boštjan Gorenc, z vzdevkom Pižama, je pisatelj, komik, igralec, raper, prevajalec in voditelj. V glavnini, ker je poleg omenjenega še marsikaj. Pogovor o besedah, jeziku in branju, o njegovih zadnjih odmevnejših projektih. Jezik je skupni imenovalec vsega, s čimer se Boštjan ukvarja. “Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni ravno dobro za našo koncentracijo.”Pisatelj, podkaster, komik, igralec, rapar, prevajalec, … človek s črkami, kot piše na njegovi spletni strani. Posnel je več odmevnih rap pesmi. Tudi zgoščenko. Nastopil v več predstavah, tudi v komedijah, sodeloval v Improligi. vodil televizijsko prireditev, povezoval številne dogodke, bil dve leti tudi urednik za mladinsko leposlovje, prevaja otroško in fantazijsko literaturo, nastopa po šolah, med prvimi je začel s podkasti, soustvarjal strip, pred desetimi leti pa na knjižne police postavil svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Boštjanovo ustvarjanje je zelo razvejano.Od kod vzdevek Pižama?»S tem vzdevkom beležijo tudi izposojo mojih knjig, zato se vsekakor poistovetim z njim. Tudi pomensko gledano, sem človek, ki zelo rad za-spi. Čeprav sem imel obdobja, od tega, da sem po vse noči delal, ker je bilo lažje zaradi miru, do tega, da zdaj, odkar imam otroka, je treba zjutraj vstajati, tako da je to spalno obdobje zdaj bolj regulirano.Vzdevek izhaja iz osnovne šole, ko sem bil tisti »ta mali nesocializirani mulc«, ki so ga imeli razredni in šolski težaki zelo radi, ker so dobili največ »dretja« za svoj denar.Ko sem dvakrat prišel v trenirki v šolo, se je eden spomnil, da je to pižama. Nekaj let tega nisem maral. Mislil sem, da se bom tega vzdevka rahlo rešil na prehodu v srednjo šolo, pa seveda je to prišlo za menoj. Ko sem začel rapat, je bilo o.k, imam že vzdevek, ni se treba izmišljevati. Zdaj je pa sploh super, ko veliko hodim po šolah za bralne spodbude mladim bralkam in bralcev, in če rečem, jutri vas bo obiskal pisatelj Boštjan Gorenc, se sliši zelo tako, o, moj Bog, bo prišel en dvesto let star, pa bo govoril, kako je mamute pasel, ko je bil otrok ... Jutri pride Pižama, pa že malo bolj zastrižejo, in je prepreka manj, ko je treba navezati pristen stik z mladino, da ni treba čez njo skakati.«Kakšna je današnja mladina?»Ukvarjam se predvsem z branjem in bralno kulturo. Odstotek sodelujočih pri Bralni znački je približno takšen kot je bilo pri nas. Posebej v nižjih razredih seveda vsi berejo. Na točki, ki se zgodi med prelomom med slikanicami pa potem daljšimi knjigami, se zgodi osip. Seveda je odvisno od okolij in različnih spodbud. Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni najbolje za našo koncentracijo.Za domišljijski svet je ponavadi potrebna stvar, ki nam je danes vsem primanjkuje, in to je dolgčas. Okrog sebe imamo motilce pozornosti, vsi gledamo na telefon, računalnik, v televizijo. Ves čas smo in nimamo časa. Želim, da bi vam bilo dolgčas. Ko nam bo dolgčas, bomo imeli najboljše ideje, kako ga pregnati. Takrat začne teči domišljija.Pozna se ravno to, da se je treba ves čas boriti za pozornost. Kadar ni zaslonov zraven, zelo hitro lahko kam odtavajo. Toda, če jih prepričaš, ti sledijo. Poslušajo. Najtežje je bilo takoj po koroni, leto, dve, potem je šlo to mino, ko sem imel generacije prvih, drugih, tretjih razredov, ki nikoli niso bili na kulturni prireditvi. Ker niso mogli biti in je bilo to njim nekaj povsem novega. Aha, zdaj moramo tu sedeti pri miru, aha, pa zdaj moramo poslušati … dejansko je bilo tako, zdaj se je to nadoknadilo. Takrat je bilo pa res kar zanimivo, pa niti ne, da bi se oglašali iz neke nagajivosti, samo preprosto bili so v nekem povsem neznanem položaju. Sploh, ko gledam malo starejše, pa se mi zdi, da ta mladina danes - splošno gledano, premore več empatije, kot smo je mi. Pomislijo malo tudi, kako bodo stvari, ki jih počnejo vplivale ali na druge ali na ... Mladina se veliko bolj, pač zato, ker tudi odraščajo s tem, pomen okolja, našega odnosa do tega, da skušamo ohranjati okolje in mu pomagati. Seveda potem pridejo zraven tudi druge stvari.Se najdejo »mandeljci«, splošno pa vzgajamo bolj empatično generacijoPlaz ustvarjalnosti se zdi, da se ne izpoje: »Ja, hvala! … Vse kar počnem se prepleta, vse je povezano z jezikom. Sem zelo, jasno, jezikovni ustvarjalec. V besedah sem močan, imam bogato podlago, iz katere lahko črpam. Vizualen pa nisem ravno. Pisanje, prevajanje, … glavnina vsega je ljubezen do zgodb, ki sem jo dobil že v mladih letih skozi zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, brala babica. Spominjam se, kako za malo se mi je zdelo, ker ni imela vedno časa, da bi mi brala in sem se potem malo tudi iz trme kmalu naučil brati. In se je nadaljevalo … dolgo časa je bilo bolj poustvarjanje. V šoli so bile razne recitacije, malo smo pisali, v gimnaziji pa se je začelo, od tega, da sem po naključju pristal v gledališki predstavi in me je to tako potegnilo, da smo naslednje leto še z dvema kolegoma naredili svojo avtorsko predstavo.Ravno branje je to, kar potrebujemo danes. Branje je neke vrste fitnes za možgane, ker ravno s koncentracijo, z osredotočenjem, urimo možgane, jih treniramo, da bodo sposobni biti osredotočeni tudi na ostalih področjih.Istočasno sem začel tudi rapati. Ko sem začel igrati v predstavah, sem itak kmalu »pogruntal«, da resno igro raje prepustim drugim, bolj usposobljenim, z bolj razvitim igralskim aparatom. Sam ga imam toliko, da ljudi nasmejim. No, zdaj pa jaz pišem besedila predstav, ki jih igrajo drugi. Tako se je, se mi zdi, sklenil krog. Ravno zdaj, po tem pogovoru – ne vem sicer, kdaj bo to objavljeno, se odpravljam v Novo Gorico na vajo, kjer Matjaž Pograjc režira moje besedilo »Kekec proti Kekcu«. Predstava je dinamična, nasmeji in da misliti.Včasih mladi rečejo, ko hodim za bralne značke po šolah, joj, zakaj niste vi naš učitelj za slovenščino? Danes ste to rekli, ker sem imel zabaven nastop, prvič, ko bi dal »cvek«, bi rekli, joj, ta Pižama, je težak.»

Drugo obvezno čtivo za letošnji maturitetni esej je roman sodobne slovenske pisateljice Tine Vrščaj Na Klancu. Kako se delo nanaša na Cankarjev roman, kako odseva čas, v katerem živimo, in kaj sporoča mladim? O tem smo govorili z dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in njihovo profesorico slovenščine Tanjo Bigec. Maturanti Alina Karba, Maja Zidar, Ines Horvat, Zala Vaupotič, David Gregorinčič in David Rituper poudarjajo predvsem aktualnost romana Na Klancu Tine Vrščaj, ki nas opominja na človekovo odtujenost in celo brezčutnost do sočloveka in narave. Poglavja: 00:01:46 Oznake romana 00:04:47 Obnova 00:06:15 Navezava na Cankarja in avtobiografski drobci 00:08:55 Liki: Eva 00:18:47 Gregor 00:21:15 Zakaj odnos med Evo in Gregorjem ne uspe? 00:24:33 Stranski liki 00:31:35 Narava 00:32:32 Klanec 00:37:22 Kotel in Ljubljana 00:38:46 Tek (za očetom in avtomobilom) 00:42:17 Medgeneracijski odnosi 00:46:57 Konec romana 00:52:11 Kam so usmerjene kritične osti romana? 00:56:24 Sporočila romana 01:01:31 Jezik in slog pisanja Tine Vrščaj 01:04:17 Kako mladi razmišljajo o materinstvu, okolju, vrednotah v družbi?

Drugo obvezno čtivo za letošnji maturitetni esej je roman sodobne slovenske pisateljice Tine Vrščaj Na Klancu. Kako se delo nanaša na Cankarjev roman, kako odseva čas, v katerem živimo, in kaj sporoča mladim? O tem smo govorili z dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in njihovo profesorico slovenščine Tanjo Bigec. Maturanti Alina Karba, Maja Zidar, Ines Horvat, Zala Vaupotič, David Gregorinčič in David Rituper poudarjajo predvsem aktualnost romana Na Klancu Tine Vrščaj, ki nas opominja na človekovo odtujenost in celo brezčutnost do sočloveka in narave. Poglavja: 00:01:46 Oznake romana 00:04:47 Obnova 00:06:15 Navezava na Cankarja in avtobiografski drobci 00:08:55 Liki: Eva 00:18:47 Gregor 00:21:15 Zakaj odnos med Evo in Gregorjem ne uspe? 00:24:33 Stranski liki 00:31:35 Narava 00:32:32 Klanec 00:37:22 Kotel in Ljubljana 00:38:46 Tek (za očetom in avtomobilom) 00:42:17 Medgeneracijski odnosi 00:46:57 Konec romana 00:52:11 Kam so usmerjene kritične osti romana? 00:56:24 Sporočila romana 01:01:31 Jezik in slog pisanja Tine Vrščaj 01:04:17 Kako mladi razmišljajo o materinstvu, okolju, vrednotah v družbi?

Gost je doc. dr. Blaž Koritnik, dr. med., specialist nevrolog. Opisal je delovanje možganskega govornega in jezikovnega sistema, njegove okvare in tako imenovani bralnik misli, ki omogoča sporazumevanje z bolniki s sindromom vklenjene zavesti, ki ne zmorejo nobenih gibov in sporazumevanja (ponovitev).

Dobrodošli u novu, 28. epizodu podkasta! Nedelja za nama donela je ozbiljne političke potrese, ulične barikade i regionalne medijske šamare. U ovoj epizodi prečešljali smo sve najvažnije teme koje trenutno kroje našu stvarnost: od bolničke postelje Ivice Dačića i pitanja koliko to slabi mašineriju SPS-a pred izbore, preko bagera na beogradskom Ušću gde država gura akvarijum od 90 miliona evra, dok građani telima brane park. Pričali smo i o pravoj seljačkoj buni – poljoprivrednici ne odustaju od blokada dok se bore za goli opstanak, ali i o situaciji koja se nadvija nad redakcijama medija poput „N1”, „Nove” i „Danasa” pod novom komandom. Poseban osvrt dali smo na to kako su institucije u Crnoj Gori i Bosni i Hercegovini rekle „dosta” i ugasile signal medijskoj imperiji Željka Mitrovića u regionu, dok je kod vladika bihaćko-petrovački Sergije otišao korak dalje u prošlost i zabranio savremeni srpski jezik u crkvi zbog „nesrećnog Vuka Karadžića”. Za sam kraj, analiziramo hapšenje Ace Đukanovića u Nikšiću i pitamo se – hoćemo li mi ikada doći do naših „nedodirljivih”? Za sam kraj, veliko iznenađenje za sve ljubitelje poezije mitropolita Fotija.

Vpisi v šolsko leto 2026/27 kažejo, da je demografska zima za Benečijo zelo globoka, se pa vse več družin odloči, da se bodo njihovi otroci učili slovenščino, piše petnajstdnevnik Dom. Na dvojezičnem večstopenjskem inštitutu v Špetru sta k slovenščini vpisana 202 učenca, kar predstavlja 58,21 % šolarjev Nediških dolin. V Kanalski dolini je učencev slovenščine 284, v Terskih dolinah skoraj 250, v Tavorjani in Prapotnem skoraj 150, s tistimi v manjših krajih in v Vidmu pridemo skoraj do številke 900. Najvišjo raven znanja slovenščine dosegajo v Špetru, kjer jim znanje jezika omogoča nadaljevanje šolanja na višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom v Gorici in Trstu, v Sloveniji in tudi na slovenski gimnaziji v Celovcu v Avstriji. Dom ob tem spomni na beneške duhovnike, ki so pred 60-imi leti želeli prenesti tržaški in goriški model poučevanja tudi v videmsko provinco, a so doživeli nasprotovanje iz nacionalističnih vrst. Današnje zanimanje pa kaže, da so imeli še kako prav.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Anuša Kodelja je dramska in filmska igralka, ki je lansko leto nastopila v osmih predstavah omnibusa gledaliških predstav Dodekalogija 1972 – 1983. Igrala je v kar osmih od dvanajstih predstav omnibusa, ki smo si ga lahko ogledali lansko leto v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica. V predstavah je nastopila v vlogi gluhega dekleta Anuše, ki je zanimiva tudi z jezikovnega vidika, o čemer smo se pogovarjali v oddaji Jezikovni pogovori.

V tokratni oddaji slišite več o praznovanju radijskega programa VOSA v Sydneyu, ki povezuje rojake v Avstraliji in drugod po svetu. V Bitoli so prvič pripravili festival Dnevi slovenskega filma, ki bi lahko postal tradicionalen. Ob prvem nacionalnem dnevu branja v Sloveniji smo se posvetili prizadevanjem za spodbujanje branja slovenske literature in ohranjanje slovenskega jezika med rojaki v Nemčiji. V oddaji pa podrobneje tudi o prijavah za letošnji, 30. Tabor slovenskih otrok po svetu.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

V zgodovino človeštva se je mogoče zazreti tudi skozi jezik. Aramejščina daje vpogled v tritisočletno zgodovino, v padce velikanskih imperijev, v rojstvo novih religij. V kakšno preteklost se je mogoče zazreti skozi ta jezik babilonskega, asirskega in perzijskega imperija? Jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus. Gost oddaje je Aljaž Krajnc s Katedre za Sveto pismo in judovstvo (ponovitev).

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Med slovensko mladino je raba angleščine vse pogostejša tako v vsakdanji medosebni komunikaciji kot na družbenih omrežjih. Angleški izrazi po njihovem mnenju delujejo bolj sproščeno, z uporabo angleščine so tudi bolje povezani z globalnim svetom, v katerem odraščajo. Uporabljajo jo tudi zaradi novih pojmov, ki se pojavijo, pa zanje (še) nimamo ustreznega slovenskega poimenovanja. Trend je vse bolj prisoten tudi v medijih in popularni kulturi. Strokovnjaki opozarjajo, da so spremembe v jeziku naravne in da večjezičnost praviloma bogati posameznika ter jezik kot tak, in poudarjajo, da angleščina ne izpodriva slovenščine, temveč sobiva z njo in se prilagaja novemu času. Bolj zaskrbljujoče je, da imajo mladi vse več težav z razumevanjem zahtevnejših besedil v maternem jeziku. Zato je pomembno, da so jim v slovenščini na voljo kakovostne vsebine, ki so jim blizu in v katerih se prepoznajo.

S početkom nove školske godine govorimo o značaju očuvanja bosanskog jezika kao jezičke posebnosti i identiteta u multikulturnom australskom društvu, kroz prizmu trenutne situacije u Bosanskoj školi u Viktoriji. Koliko i zašto je važno pohađati Bosansku školu, da li škola ima svoju budućnost u Australiji, šta se može učiniti više da se privole roditelji da šalju djecu u školu? Odgovore smo potražili u razgovoru sa profesoricom Munirom Mitrić i Dr Emirom Mutapčićem iz Udruženja nastavnika bosanskog jezika u Viktoriji, te s roditeljkom Sabinom Jašarević Velić i učenicom Bosanske škole Azrom Velić.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja … Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica. Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi. Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega  

Koptščina je zadnja razvojna stopnja egipčanskega jezika, ki se uporablja predvsem kot liturgični jezik Koptske cerkve. Sodi med najstarejše že žive jezike. Francoski jezikoslovec Jean-François Champollion, ki je razvozlal egipčanske hieroglife, je zapisal, da je koptščina najpopolnejši in najbolj premišljen jezik, kar jih pozna. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so pripravili brezplačni tečaj koptščine, nastaja pa tudi prva koptska slovnica v slovenskem jeziku. Gostje: dr. Jan Ciglenečki z Odseka za egiptologijo in koptologijo Centra za bližnjevzhodne študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, Jošt Martinčič, študent drugega letnika magistrskega študija primerjalnega jezikoslovja in francistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in Dominik Krapež, ki na Univerzi Ludwiga Maximilliana v Münchnu na izmenjavi študira koptščino na Inštitutu za egiptologijo in koptologijo.

V Slomškovem domu v Buenos Airesu so imeli 73. Skupni mladinski dan. Več nam je [na začetku] povedala predsednica Slovenske dekliške organizacije Erika Čeč. V Domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem pa so govorili o slovenščini v družini in družbi. Večer je s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca pripravil Zavod Rodna Zemlja iz Ljubljane. Več nam je [od 18:05 naprej] povedala Jasna Martinjak. Slišali ste še novice Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Božičnica bo, zimski dodatek za upokojence tudi, zvišuje se nadomestilo za brezposelnost … v osnovi so bili to vladni predlogi in zdi se kot da nekaj mesecev pred volitvami sindikatov v resnici sploh ne potrebujemo. Kako bo na to odgovoril novi prvi mož največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov Andrej Zorko? Ob izvolitvi je napovedal, da bo poskrbel, »da bodo pravice delavk in delavcev spoštovane; da bodo mladi videli prihodnost v državi ter da bodo upokojenci imeli dostojno starost.« Kaj lahko v resnici storijo sindikati, kakšno moč imajo? O tem, kako povečati ugled sindikalizmu, o tem, kako v sistem privabiti čim večje število članov in o tem, kako uspešno voditi socialni dialog, se bo z gostom v oddaji Intervju pogovarjala Urška Valjavec.

Bardo je ena od 32 občin, za katere veljajo določila zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Tam živeči rojaki pa se soočajo z velikimi težavami zaradi župana. Diskriminacija se dogaja iz dneva v dan, toda pritiskom ne bodo podlegli, pravi Igor Černo. Za svoje pravice se borijo tudi na avstrijskem Koroškem. Rozi Štiker in društvo Spunij se vztrajajo pri preoblikovanju spomenika brambovcem v Šentjakobu v Rožu in postavitvi parka miru v spomin na padle koroške Slovence. V Prezidu si ogledamo vzorčno turistično izobraževalno kmetijo. Zanima nas, kako bo s kadri, ki bodo delali na tej kmetiji. Z literatom, scenaristom in režiserjem Mikijem Rošem pa se pogovarjamo o obuditvi porabske gledališke družine Nindrik Indrik. Kaj pripravljajo? Prisluhnite!Foto (RTV SLO): Pravice manjšine so več kot vidna dvojezičnost

Današnji praznik, dan reformacije, je posvečen verskemu, družbenopolitičnemu in kulturnemu gibanju v 16-tem stoletju. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici zapisala, da je v današnjem času še posebej pomembno negovati vrednote reformacije, kot so dostopnost izobraževanja, kritično mišljenje, odprt dialog in spoštovanje različnosti. Premier Robert Golob pa je poudaril, da je današnji dan opomin, da brez jezika ni naroda. Reformacija je namreč postavila temelje slovenskemu jeziku, pismenosti in razmišljanju s svojo glavo, prav na teh temeljih pa stoji naša sodobna družba, je zapisal.

Združenje gluhoslepih Slovenije Dlan danes zaznamuje 20-letnico delovanja. Kako v združenju gledajo na prehojeno pot in kakšne pravice bi prinesel gluhoslepim zakon o uporabi jezika gluhoslepih, ki ga obravnavajo v državnem zboru, pa v pogovoru Petre Medved z generalno sekretarko Združenja dr. Simono Gerenčer.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU letos praznuje okrogel jubilej 80 let. Ustanovljen je bil torej takoj po drugi svetovni vojni, njegova naloga pa je sistematično spremljanje in raziskovanje slovenskega jezika. Podrobneje je njegovo delo, preteklost in prihodnost predstavil predstojnik inštituta dr. Kozma Ahačič.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v teh dneh obeležuje 80 let delovanja. Tej pomembni obletnici smo posvetili tokratno oddajo o kulturi.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v teh dneh obeležuje 80 let delovanja. Tej pomembni obletnici smo posvetili tokratno oddajo o kulturi.

O pisatelju Alojzu Rebuli in o njegovem jeziku nam je govorila Vilma Purič, slišali pa smo tudi besede pisatelja samega.

O pisatelju Alojzu Rebuli in o njegovem jeziku nam je govorila Vilma Purič, slišali pa smo tudi besede pisatelja samega.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija v Nemčiji živeče pesnice Mance Klun v njeni drugi pesniški zbirki Nisaki izraža drobce, motive, ki jih avtorica srečuje, se z njimi sooča in jih premišljeno preliva v verze. To ni poezija pretresov, ampak nežno stapljanje pesniške subjektke v krhkost svetovja. Vsemu temu se pesnica trudi dajati ravnovesje in posebno lepoto. V ta svet se počasi vseljuje in prav sobivanje s spomini je eno izmed najbolj zanimivih načinov stapljanja subjektke v novo okolje. Pesnica na primer ne analizira selitve, ampak ji ta pomeni nenehno prehajanje in nadomeščanje z novimi predmeti, novimi motivi in simboli na točno določeno mesto. Vse pa je v iskanju zatočišča, kar naj bi izraz nisaki tudi pomenil. To nakazuje široko razumevanje in odpiranje možnosti, kaj vse lahko naselitve pomenijo. Lahko pomeni tudi iskanje jezika, povezano s spreminjanem subjektke. Že prva pesem Levitev kaže na spreminjanje, ki je v bistvu prenavljanje, to pa pomeni nenehno iskanje in vraščanje v jezik, ki je nato osrednje gonilo in težišče pesniške zbirke. Osredotočenost na iskanje, definiranje, sestavljanje in hkrati razstavljanje jezika je prisotna v vsej zbirki. Jezik pomeni besede: črke in glasove, ki morajo biti skrbno odbrani. To ni samo mentalno delo, je tudi fizično: »Urediti zaporedje glasov, / ki se zatikajo med prsti, / s plodno prstjo, polno drobnega migetanja, / prinašati rast.« Začetni verzi ene najbolj uspelih pesmi Zaporedje glasov se stopnjujejo vso do žetve, pri čemer se pesnica metaforično zaveže k resnemu delu. Pesnjenje je prikazano kot delo in proces, gibanje pa lahko pomeni sprehod po pesmi. Pesnica primerja poezijo z življenjem. Vse je pesem, najti jo je povsod. Ali nasprotno: življenje je lahko poezija. Stapljanje poezije in subjektke je pričarano s prav posebnim občutkom in prepričljivostjo. Pomembno je občutje, ki ga avtorica uspešno vpleta, pri tem pa se osredotoča tudi na skupnost in na to, kako pomembno je biti ves čas v ravnovesju. To se kaže v različnih situacijah, ki kažejo na pomembnost zapolnitve in skupnega bivanja. Pesmi s tem postanejo še bolj žive in življenjske: »Zvonjenje iz cerkve zapolni / praznine v mestu, / začasno / sta praznina in polnost / eno.« Pesmi so različnih dolžin in so pisane v prostem verzu. Odtehtane besede kažejo na natančnost in premišljeno nizanje v verze. Daljše pesmi so bolj kompleksne in izkoristijo širino misli. Pri krajših pesmih so krajši tudi razmisleki, a so dobro izpeljani. V primerjavi s prvencem Če ne morem biti jezik je zbirka Nisaki bolj precizna, čeprav je tudi prvenec prinašal veliko uspele poezije. Čeprav je pesnica Manca Klun skromna in skoraj nevidno prisotna med opazovanjem in pisanjem, zbirka Nisaki sije s prav posebnim žarom in mehkobo. Tudi v najbolj krhkih naselitvah v prostorih pesmi in misli je mogoče najti upanje in prav zaradi prebrane poezije verjeti vanj. Pesnica odmerja trenutke in jih vtke v pesem. Kot pravi, si jih preprosto vzame. Skratka, to je poezija, ki jo je treba brati pozorno in ponižno, in pokaže se, kako so lahko majhne stvari velike in pomembne za vsak trenutek. Ta pa je minljiv.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

»Oče – konkvistador in sin, španska in indijanska princesa, žena in mačeha. Na sprehodu od španske konkviste do polpreteklih in sodobnih genocidov – tako blizu in hkrati tako daleč,« je zapisal Sebastian Horvat, pod čigar režijsko taktirko na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizarjajo dramo Osvajalec Andreja Hienga. V kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu pa premierno predstavljajo operni muzikal Kette, sprehod skozi kratko in intenzivno življenje, delo in ljubezensko zgodbo pesnika slovenske moderne.

Jezik je eno izmed najboljših orodij pa tudi orožij, ki jih ima človek. To se še posebej kaže v sodni dvorani, kjer lahko jezikovna usposobljenost sodelujočih močno vpliva na razsodbo. Jezikovna usposobljenost je lahko tudi pogoj zakonitosti sojenja. Kaj pa se zgodi, ko se začne jezik zapletati že pri samih zakonih? Ker so nejasni zaradi nedovršnih glagolov in množinskih oblik. Gostji oddaje sta Manja Skočir in Mojca Plesničar z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, soavtorici prispevka Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena v kazenskem pravu. Prispevek sta predstavili na konferenci Razumeti pravo: jezikovna dostopnost kot temelj enakopravnosti, ki je nedavno potekala na Pravni fakulteti v Ljubljani (Foto: Pixabay).

V tokratnem Jezikanju gostimo Niko Mirt in Nušo Slabe, tetovatorki, ki se ljubiteljsko ukvarjata z zbiranjem besed in fraz v svojem narečju. Ena je Štajerka in je kriva za zdaj že legendarni Štajerski árgo, druga pa je Korošica, ki je na pobudo prve lani zbrala še za koledarček koroških "rekov"."Oni rečejo, da gredo 'vnta zun'. Jaz bi rekla, da grem 'vun', pri nas je ena beseda načeloma dovolj, da poveš, da greš ven." - Mariborčanka Nika Mirt o koroščini

V Kulturnem domu v Gorici se je včeraj začel 60. seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter dvojezične šole v Špetru. Poteka v okviru Evropske prestolnice kulture GO!2025. Osrednja tema je Jezik in dobrobit oz. poti do učenja in dobrega počutja. Jubilejnega seminarja se je udeležila tudi državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v nagovoru poudarila izjemno vlogo učiteljev: Ne učite samo otrok in mladih, ne učite samo Slovencev, temveč učite in vzgajate Evropejce. Prenašate vrednote sodelovanja, sožitja, medsebojnega spoštovanja, prijateljstva – ne tako, da pridigate, ampak tako, da te vrednote vsak dan dejavno živite. Seminar, ki bo potekal do 12. septembra, organizirajo Zavod RS za šolstvo, Urad za slovenske šole na Deželnem šolskem uradu Furlanija-Julijska krajina in Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.

V Kulturnem domu v Gorici se je včeraj začel 60. seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter dvojezične šole v Špetru. Poteka v okviru Evropske prestolnice kulture GO!2025. Osrednja tema je Jezik in dobrobit oz. poti do učenja in dobrega počutja. Jubilejnega seminarja se je udeležila tudi državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v nagovoru poudarila izjemno vlogo učiteljev: Ne učite samo otrok in mladih, ne učite samo Slovencev, temveč učite in vzgajate Evropejce. Prenašate vrednote sodelovanja, sožitja, medsebojnega spoštovanja, prijateljstva – ne tako, da pridigate, ampak tako, da te vrednote vsak dan dejavno živite. Seminar, ki bo potekal do 12. septembra, organizirajo Zavod RS za šolstvo, Urad za slovenske šole na Deželnem šolskem uradu Furlanija-Julijska krajina in Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.

Kaj vse v jezikoslovju oziroma v jeziku (lahko) počne umetna inteligenca, bosta razložila Nina in Gašper Beguš, raziskovalca in predavatelja na Univerzi v Berkeleyju. Nina se med drugim ukvarja z raziskovanjem klišejev, ki jih pri generiranju besedil zelo rada uporablja umetna inteligenca, Gašper pa s sodelavci razvija modele, ki se učijo jezika na podoben način kot ljudje in tako omogočajo raziskovanje razvoja človeškega jezika in jezika živali.Daljšemu pogovoru lahko prisluhnete tu.

V epizodi 181 je bil gost dr. Matija Pretnar je doktor računalništva, specializiran za programske jezike in formalne sisteme. Predava na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer raziskuje povezave med matematično logiko in sodobnim programiranjem. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Potovanje skozi matematiko in programiranje Razumevanje vzorcev in inteligence Narava matematike Koncept neskončnosti Razlaga kvantnega računalništva Teorija simulacije in realnost =================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Anyone new to Australia can appreciate how important it is to keep your mother tongue alive. Language is integral to your culture and Australia's Indigenous languages are no different, connecting people to land and ancestral knowledge. They reflect the diversity of Australia's First Nations peoples. More than 100 First Nations languages are currently spoken across Australia. Some are spoken by only a handful of people, and most are in danger of being lost forever. But many are being revitalised. In today's episode of Australia Explained we explore the diversity and reawakening of Australia's First languages. - Svako ko je nov u Australiji može shvatiti koliko je važno održati svoj maternji jezik živim. Jezik je sastavni dio vaše kulture i autohtoni jezici Australije se u tome ne razlikuju, povezujući ljude sa zemljom i znanjem predaka. Oni odražavaju raznolikost naroda Prvih naroda Australije. Više od 100 jezika Prvih naroda trenutno se govori širom Australije. Neke govori samo šačica ljudi, a većina je u opasnosti da se zauvijek izgubi. Ali mnogi se revitaliziraju. U današnjoj epizodi Australia Explained istražujemo raznolikost i ponovno buđenje prvih jezika Australije.

Tesa Drev Juh se je pogovarjala z Leonom Vidmarjem, avtorjem animiranih filmov, ki je za svoj kratki animirani film Slovo na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejel vesno za najboljšo animacijo. Na letošnjem festivalu Berlinale pa je bil v tekmovalni sekciji Generation Kplus, posvečeni filmom, ki nagovarjajo mlajše občinstvo, predstavljen film Zgodbe iz čarobnega vrta. Zanj je je Leon Vidmar prispeval eno od treh zgodb – te so postavljene v okvirno pripoved filma, ki pa v celoti tematizira smrt.

Prvič v novem terminu, nikakor pa ne prvič s temo, ki valovske jezikalce vznemirja že od nastanka oddaje. Tuje jezike imamo v naši oddaji zelo radi, skoraj tako kot tokratna gostja Ramona Irgolič, ki smo jo sicer imenovali poliglotka, čisto tehnično pa je že hiperpoliglotka.

V epizodi 168 je bil dr. Aleš Gabrič, raziskovalec novejše slovenske politične, kulturnopolitične in kulturne zgodovine. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovina in njena fascinacija Nelogičnosti v zgodovini Ekonomija in politika v zgodovini Vloga jezika in komunikacije Kultura in identiteta Razvoj slovenske kulture in jezika ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Jezik je živa stvar, se ves čas spreminja, posodablja in razvija, nekatera pravila ostanejo večno, druga se spremenijo. Kje jih poiskati in kako preveriti, kako se sklanjajo ženski priimki in ali so izrazi, kot so skrolati, lajkati, šerati, slogovno zaznamovani? Kaj so najpogostejše napake v slovenščini? Na naša jezikovna vprašanja bo odgovarjala gostja Svetovalnega servisa, dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik ZRC SAZU.

Danes zaznamujemo dan reformacije, ki obuja spomin na versko, družbeno-politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati zaznamujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici dejala, da slavimo kulturno in duhovno dediščino, ki je Slovencem omogočila enega pomembnejših korakov na poti k oblikovanju našega naroda. Druge teme: - Po poplavah v Španiji nadaljujejo iskanje pogrešanih. - V usklajevanju je zakon za ureditev pravic brezposelnih. - V okolici številnih pokopališč spremenjen prometni režim.

U Crnoj Gori 41,1 odsto građana se izjašnjavaju kao Crnogorci, a 32,9 odsto kao Srbi, pokazao popis. Zbog pooštrenih kontrola, velike kolone za kamione iz Srbije koji žele ući na Kosovo. Ukopano 19 žrtava poplava i klizišta kod Jablanice.

Peđa Todić je profesor engleskog jezika sa više od 20 godina iskustva u radu sa decom i odraslima. Njegov kurs za engleski se nalazi na Masterbox platformi, a uz kod "kosogor" dobijate bolju ponudu! _______________________________________________________________________________________________

Antoaneta Radočaj-Jerković je višestruko nagrađivana dirigentica i glazbena pedagoginja. Specijalizirala se za vođenje mladih pjevačkih zborova s kojima je ostvarila brojne uspjehe –s vokalnim ansamblom Brevis je 2013. godine održala koncert u dvorani Carnegie Hall u New Yorku. U podcastu razmatramo dodirne točke jezika i dirigiranja – je li dirigiranje univerzalni jezik? Kako dirigent prenosi zamišljenu i pomno isplaniranu zvučnu sliku onima koji je trebaju vokalno realizirati? I što bi se dogodilo da dirigenta nema? -- Podržite naš rad kavicom (već od 2 €): www.buymeacoffee.com/bsjv Kompletna priprema i dodatne pogodnosti dostupne su za članove (10 €/ mj.) www.buymeacoffee.com/bsjv Predložite gosta, teme i dajte svoj osvrt: forms.gle/nZ6tJTKuQysct3jQ7 Sve o podcastu (platforme, mediji, kontakt obrazac): www.linktr.ee/bliskisusreti (CC) 2024 Bliski susreti jezične vrste

Obilježavajući Međunarodni dan maternjeg jezika koji se u svijetu proslavlja svakog 21. februara donosimo razgovor sa gospođom Dženanom Draganović Anwar, nastavnicom Bosanske škole iz Adelaida. Saznajte kako se organizuje nastava bosanskog jezika u Južnoj Australiji, i kolika je važnosti očuvanja i njegovanja maternjeg jezika gdje god se na svijetu nalazili.

U novoj i prvoj ovogodišnjoj epizodi pričamo o računarskoj lingvistici, o tome kako se u lingvistici uz pomoć računara naučnici bave jezikom u najfundamentalnijem (ali i praktičnom) smislu, a sve to u svetlu razvoja velikih jezičkih modela (Large Langugage Models, LLMs) za koje smo svi čuli tokom poslednjih par godina. Gošća je doc. dr Tanja Samardžić, naša računarska lingvistkinja koja radi na Univerzitetu u Cirihu u Švajcarskoj u CLCL grupi (Computational Learning Computational Linguistics), drži kao gostujuća predavačica i predavanja na Univerzitetu u Ženevi, a bavi se velikim jezičkim modelom i obradom prirodnog jezika (NLP, natural language processing), u najširem mogućem kontekstu. Pričali smo o mnoštvu tema, od samih fundamentalnih pitanja koja se tiču toga šta je jezik, preko Noama Čomskog i generativne gramatike (šta je to?) do upotrebe mašina u lingvistici i lingvističkim praktičnim i teorijskim problemima, od mašinskog prevođenja, prvog prevodioca, preko chat botova, statističke revolucije koja se desila devedesetih godina prošlog veka, do savremenih modela koji dolaze iz oblasti mašinskog učenja i neuralnih mreža, razvoja savremenih pristupa poput enkoder-dekoder arhitektura i čuvenih transformera kod kojih je pažnja sve što vam treba, da bismo došli i do LLM-ova poput GPT-a (generative pre-trained transformer)! A sve to, naravno, kroz prizmu jezika i lingvistike, odnosno značaja i veze ovih fascinantnih dostignuća tehnologije sa naukom o jeziku.  Support the showViše o Radio Galaksiji, kao i mnoge druge sadržaje, možete naći na našem sajtu: https://radiogalaksija.rs. A ako volite ovo što radimo i želite da pomognete, potražite više informacija o tome kako to možete da uradite nalazi se ovde.