Podcasts about jugoslaviji

Danes se v Ljubljani začenja že tradicionalna Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije. Jesenska filmska šola že od leta 1985 prinaša teoretske, politične, estetske ter družbeno-zgodovinske premisleke o filmu filmski kulturi. Letos se posveča LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji, na Balkanu in Vzhodni Evropi. Bili smo tudi v Deželnem muzeju v Celovcu, kjer je na ogled razstava Partizanke art: Umetnost ženskega odpora v Jugoslaviji in na Koroškem.

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Gost epizode 196 je bil Jurij Gruden, slovenski scenarist in režiser dokumentarnih filmov ter TV projektov. =================== Vstopnice za dogodek v živo (AIDEA 200.) https://aidea.si/200  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodba Iskre Delta Ustvarjanje dokumentarca Tehnološoki napredek in izzivi Iskra Delta in Kitajska Zgodovina in vpliv Iskre Delta Zadnje misli in refleksije

V tokratni oddaji Glasovi svetov govorimo o zgodovinjenju socialnega dela v Sloveniji in širše. Profesorica doktorica Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani namreč prihodni teden pripravlja avtorsko razstavo o zgodovini socialnega dela v socializmu in onstran njega, ki bo na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Razstavo, ki nosi pomenljiv naslov »Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba«, bodo odprli v torek, 30. septembra na Cekinovem Gradu v ljubljanskem Tivoliju. Še pred samo razstavo pa se z doktorico Darjo Zaviršek o zgodovini socialnega dela pogovarjamo v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Gost epizode 194 je Božo Dimnik, slovenski podjetnik in lobist, ki je igral ključno vlogo pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju Slovenije. =================== Vstopnice za dogodek v živo (AIDEA 200.) https://aidea.si/200  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje življenje in zgodovinski kontekst Izkušnje med drugo svetovno vojno Povojni izzivi in družinske preizkušnje Kariera v medicini in poslovni podvigi Sodelovanje pri osamosvojitvi Slovenije Razmisleki o slovenski politiki in gospodarstvu Okoljske skrbi in osebni premisleki

V novi epizodi podkasta Odprto se posvečamo eni najopaznejših modernističnih stavb v Ljubljani – nekdanjemu Poslovno-prodajnemu centru Slovenijales na Dunajski cesti, danes v lasti Zavarovalnice Triglav. Stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Milan Mihelič, je bila ob odprtju 9. maja 1979 simbol gospodarske moči in enega največjih trgovskih sistemov v takratni Jugoslaviji. Po izselitvi trgovine leta 2012 je Slovenijales več let sameval. Kletne prostore je občasno uporabljalo Gospodarsko razstavišče, preostanek pa je ostal prazen. Zapuščena zgradba, nekoč ponos modernizma, je dolgo čakala na novo priložnost. Preobrat je prinesla celovita prenova, ki jo je vodil arhitekt Andrej Mlakar iz Studia Krog. Projekt je bil več kot tehnična posodobitev – bil je dialog z izvirno arhitekturo in iskanje ravnotežja med dediščino in sodobnostjo. Ob prenovi je bilo potrebno v stavbo uvesti nove funkcije. V prvem nadstropju so morali zagotoviti kakovostne pogoje za pisarniške prostore Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Med rešitvami izstopa inovativna dvojna fasada: zunanja opna ohranja Miheličevo podobo stavbe, notranja pa omogoča boljšo osvetlitev in sledi novi razporeditvi prostorov. V drugem nadstropju so z uvedbo ozelenjenih atrijev izboljšali naravno osvetlitev in ustvarili prijaznejše delovno okolje. Prenova je prinesla tudi energetsko sanacijo, s katero stavba zdaj dosega energetski razred B. S tem je Slovenijales postal primer, kako je mogoče modernistično arhitekturo posodobiti na trajnosten način, ne da bi pri tem izgubila svojo identiteto. V pogovoru z Andrejem Mlakarjem odpiramo vprašanja, kako danes razumemo vrednost modernistične arhitekture, zakaj jo je pomembno ohranjati in kako jo lahko prilagodimo sodobnim uporabnikom. Dotaknemo se tudi njegovih drugih projektov ter razmišljanja, kako prenova obstoječih stavb vedno znova preizkuša meje med ohranjanjem, prilagoditvijo in inovacijo. Vabljeni k poslušanju podkasta, v katerem spoznavamo zgodbo stavbe Slovenijales, od praznine do prenovljene vloge v mestu. Razmišljamo, kako arhitektura preteklosti lahko prepričljivo živi v sedanjosti.

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji. To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941. Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

Selma Spahić, bh. rediteljica koja je diplomirala režiju na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu, gošća je u ovoj epizodi podcasta. Još kao studentica radila je na kratkim i dokumentarnim filmovima, te je bila asistentica na filmu Aidе Begić "Snijeg". Od sredine 2000-ih Selma je režirala više od 30 nagrađivanih pozorišnih predstava širom regiona i Evrope, uključujući BiH, Srbiju, Hrvatsku, Crnu Goru, Sloveniju, ali i Veliku Britaniju i Njemačku. Od 2010. je bila selektorica programa Future MESS (za mlade rediteljke/reditelje), a između 2012. i 2017. bila je i umjetnička direktorica Festivala MESS u Sarajevu. U svojim predstavama, kao što je recimo Hipermnezija, bavi se temom rata i poslijeratnog nasljeđa i traumatskih stanja izazvanih ratom u bivšoj Jugoslaviji, a također istražuje rodno senzitivna pitanja u današnjoj društvenoj zajednici kroz feminističku i političku prizmu. Fokusirana je na intimne i društvene narative postjugoslovenskog neoliberalnog društva, uz hrabar i snažan scenografski i autorski angažman u procesu stvaranja predstava. Selma predaje režiju na ASU u Sarajevu.https://www.youtube.com/watch?v=v3gsn2enxn4Razgovarali smo o:00:00:00 Teaser i najava00:04:35 Predstava "Svijet i sve u njemu" dobila je 6 nagrada na Festivalu drame u Zenici00:12:28 Postavka Hemonovog romana "Bejturan i ruža" u SARTRu00:23:07 Predstava govori o ljubavi dvojice muškaraca i ratnim zbivanjima00:29:52 Kako je nastajala predstava Hipermneziju?00:38:28 Trilogija predstava o nasilju nad ženama i femicidu00:40:01 Digitalno nasilje nad ženama je jedan od fokusa u predstavama00:50:41 Naše duboko traumatizirano društvo producira porast nasilja nad ženama00:56:40 Prolazim kroz faze bijesa i nemoći svjedočeći nasilju i zlu koje gledamo uživo01:03:30 Kakva su financijska i druga prava radnica u kulturi?01:10:40 Teatar je magija kojoj se uvijek veselim ______________

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odpirajo razstavo Prevedeno v socializem, ki predstavlja skoraj neznano zgodovino turško govoreče skupnosti v Jugoslaviji med letoma 1920 in 1980. V Velenju so sinoči na festivalu lirične umetnosti, Lirikonfestu, podelili nagrade, Izolo in Ljubljano pa je obiskala italijanska pisateljica Beatrice Salvioni, katere prvenec Prekleta je skoraj čez noč postal prodajna uspešnica, doslej so ga prevedli že v več kot 35 jezikov.

Hipijevstvo v Jugoslaviji in ZDA je naslov njene diplomske naloge, po kariernem obratu pa zdaj krasoslovka že deset let živi v Združenih državah Amerike. Tja jo je vodila ljubezen. Moža je, kakopak, spoznala v jami. Katarina Kosič Ficco je zaposlena na oddelku za ohranitev naravne dediščine v Virginiji, kjer kot javna uslužbenka skrbi za ohranjanje narave, trudi pa se tudi z ozaveščanjem o pomenu čistega kraškega okolja. Površje Apalačev primerja s Cerkljanskim hribovjem, podzemni svet pa je drugačen. Jame niso tako globoke, so pa tudi izjemno dolge. Pri dostopih poseben izziv pomenijo zasebna zemljišča z napisi, ki bi marsikoga prestrašili in odvrnili od nadaljevanja poti.Zapiski: članek Jamarjenje po Združenih državah Amerike, članek o vzorčenju v jamah v Virginiji, diplomska naloga Hipijevstvo v Jugoslaviji in ZDA, gostovanje v podkastu The Caving. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PAM Zavod za urbanizem Maribor 17.stoletja-1989, TE 4/35.

V epizodi 180 je bil gost Branko Drobnak, podjetnik, raziskovalec in investitor z dolgoletnimi izkušnjami v financah in znanosti. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Izzivi lokalizacije in umetne inteligence v komunikaciji Razvoj tehnologije in njen vpliv na družbo Presečišča znanosti, duhovnosti in kvantne mehanike Vloga epigenetike in kvantne biologije Prihodnost umetne inteligence in odprtokodne tehnologije Zgodovinske perspektive na globalne dinamične sile Razmisleki o Jugoslaviji in prehod v samostojnost Vzpon in padec podjetja Poteza Partners ter gospodarski izzivi Osebni razmisleki in življenjske lekcije =================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …).  https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Jusuf Hadžifejzović je jedan od najpoznatijih bh. suvremenih umjetnika. Svoj umjetnički put započeo je sredinom '60 tih godina, kada je iz rodnog Prijepolja došao u Sarajevo na školovanje u Srednju umjetničku školu. Nije bio siguran gdje će ga primiti na Likovnu akademiju pa je polagao prijemni ispit na 3 Akademije, u Sarajevu, Beogradu i Zagrebu. Na koncu se odlučio za beogradsku Likovnu akademiju gdje je studirao u klasi Stojana Ćelića. Vanvremenski talentiran i buntovan kakav je bio i tokom studiranja u Beogradu, na nagovor Biljane Tomić, kuratorice beogradskog SKCa, odlučio je na posljednju godinu studija otići na Kunstakademie u Dusseldorf kod prof. Klausa Rinkea. Nakon što je diplomirao sa čistom desetkom na beogradskoj Akademiji sa jedinstvenim radom koji se sastojao od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira, odlučio je doći u Sarajevo gdje je odmah nakon Olimpijade bio jedan od osnivača umjetničkog projekta Jugoslovenska dokumenta, najvažnije izložbe suvremene umjetniosti u bivšoj Jugoslaviji. Kasnije je pokrenuo i sarajevsko Bijenale moderne umjetnosti, koje je zajedno sa Dokumentima sredinom 80-tih oživjelo sarajevsku umjetničku scenu dovodeći ju u sami vrh scene jugoslavenske i svjetske suvremene umjetnosti. Ta je scena tokom ratnih godina iznjedrila i prvu Kolekciju Ars Aevi, budućeg sarajevskog muzeja savremene umjetnosti. Jusuf za sebe ne voli reći da je konceptualni umjetnik, nego da pripada postkonceptualnom umjetničkom žanru. Bavi se depografijom i analitičkim slikarstvom, a jedan je od najprovokativnijih umjetnika srednje generacije u bivšoj Jugoslaviji, koji je poznat i po svojim provokativnim performansima. Neki od njegovih kontroverznih performansa su imali gotovo proročanski karakter, a takav je i performans "Od kiča do krvi samo je jedan korak", koji je predstavio na Cetinjskom bijenalu 1991. godine. No, njegov najpoznatiji projekat "Prodavnica praznina" je poseban koncept udahnjivanja novog identiteta iskorištenim predmetima koje Jusuf svakodnevno koristi i nakon što im dodijeli certifikat vlasništva njegove praznine dobivaju status umjetničkog djela. U Skenderiji godinama vodi svoju Galeriju Charlama u kojoj je otvorio vrata mladim bosanskohercegovačkim umjetnicima i o kojoj je svojevremeno pisao i New York Times. Učestvovao je u mnogim veoma značajnim međunarodnim izložbama savremene umjetnosti od Berlina, Dusseldorfa, sve do Južne Koreje.U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser i najava00:04:34 Dolazak na školovanje u sarajevsku Umjetničku školu00:08:41 Studij na Akademiji u Beogradu u klasi Stojana Ćelića00:11:05 Odlazak u Dusseldorf na Kunstakedemie kod Klausa Rinkea00:15:47 Kako je nastalo ime Galerije Charlama?00:18:18 Čuveni diplomski rad na beogradskoj Akademiji sastojao se od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira00:20:36 Dolazak u Sarajevo i rad na Jugoslovenskim Dokumentima00:27:35 Performans na Cetinjskom Bijenalu iz 1991. "Od kiča do krvi samo je jedan korak"00: 33:50 Rad "Schonne Gruse aus banditen Strasse" 00:38:12 Nastanak "Prodavnice praznina" nakon njegovog povratka iz Antwerpena00:42:05 "Svoj život sam izložio u Prodavnici praznina" 00:47:30 Tekst u New York Timesa o galeriji Charlama00:55:30 U zemljama ex Jugoslavije vrlo jaka scena suvremene umjetnosti01:00:33 Performans "Prodavnice praznina" uživo u podcastu01:13:10 "Cijena mojim "prazninama" će skočiti nakon moje smrti" ______________

Kao i svaki razgovor koji se tiče identiteta, istorije i pravde, i ovaj otvara niz kompleksnih pitanja o tome kako se sećamo, kako zaboravljamo i kako strukturiramo društvo u celini. U drugoj epizodi Radar Foruma u kojoj je izazivač Vukašin Milićević, teolog i predsednik Fondacije „Ljuba Davidović“, gost je bio Ahmed Delimeđac, advokat iz Novog Pazara. Dvojica sagovornika seciraju društvo koje već decenijama proizvodi političke elite nesposobne za etički kompas, ali izuzetno vešte u trgovanju lojalnošću. U tom kontekstu, građanske opcije tretiraju se kao višak, a pluralizam kao greška u sistemu. Delimeđac i Milićević otvaraju retko iskren dijalog o regionu koji je u isto vreme prepun istorije i lišen priznanja. Obojica se slažu da nacionalističke elite ne samo da se međusobno hrane, već vrlo svesno deluju na štetu naroda koje nominalno predstavljaju. U tom kontekstu, Sandžak nije samo geopolitički prostor na „periferiji“ – on je ogledalo svih nedovršenih procesa demokratizacije u bivšoj Jugoslaviji.

Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.

Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.S svojimi deli in z živimi spomini se velikokrat vrača v svoja zgodnja otroška leta. Naj gre za biografska ali avtobiografska dela, romane, zgodbe, novele, realistične človeške drame in bridko grenke komedije ‒ slika krajino pametnih, ponižnih, pridnih, večkrat zelo siromašnih, a iznajdljivih in vsakega dela vajenih, vendar ne enodimenzionalno preprostih kmečkih ljudi. Med njegovimi junaki so se znašli povsem običajni ali nekoliko posebni meščani in velika imena, ljudje, ki so vtisnili pečat mestu Maribor in okoliškim krajem, zaznamovali kulturo, znanost, družbo in politiko in se ‒ v dobrem ali slabem pomenu besede ‒ izpostavili v prelomnih zgodovinskih trenutkih. Tak trenutek je bil tudi konec 2. svetovne vojne, ko je bil deček iz Pesnice še čisto majhen, ali pa pozneje, ko se je po Titovi smrti v Jugoslaviji začela napovedovati nova bratomorna vojna. Uničujoča vojna, ki si izbira stara in nova bojišča, se tudi zdaj vedno bolj širi in razplamteva … Ali spet grozi tudi nam, vsem tistim, ki še nismo pokopali Polinejka? Tudi o tem se sprašuje Tone Partljič, gost oddaje Razkošje v glavi, ki s spomini v duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, mamo in ateja … kot je ostalo nekje zapisano. V oddaji se ne bomo posebej ukvarjali s številnimi knjižnimi deli Toneta Partljiča, ker oddajo posvečamo spominu na leto 1945, dogajanju proti koncu vojne, različnim izkušnjam in usodam po vojni, velikokrat začrtanim že med vojno, vendar pa bo satirična komedija Moj ata, socialistični kulak, ki je bila tudi filmsko upodobljena, vseeno omenjena, saj se nanaša na spominske motive iz avtorjevega otroštva.  foto: Wikipedia 

Miodrag Škrbić gost je kod Vladimira Stankovića u 176. epizodi podkasta Biznis Priče

Po trditvah različnih skupin in organizacij je bilo v 60., 70. in 80. letih v nekdanji Jugoslaviji prodanih več kot 20.000 novorojenčkov; več primerov je tudi v Sloveniji. Več je tudi zgodb mater, ki jim je bilo sporočeno, da so njihovi otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, niso pa jih smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in Statističnega urada. V Društvu izgubljeni otroci je trenutno povezanih 125 mater. Pogovarjamo se z dvema, ki že več let iščeta resnico o svojih otrocih.

Ponovitev oddaje o Romanu in Angeliku Tomincu, franšiškanskih patrih, borcih za socialno pravičnost, ki sta med drugo svetovno vojno kljub drugačni odločitvi cerkvenih vrhov sodelovala z odporniškim gibanjem, po vojni pa pristala pod nenehnim nadzorom novonastale državeFrančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj leti pomagali predstaviti teolog in publicist Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič in frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Na tokratno velikonočno nedeljo vas vabimo k ponovnemu poslušanju oddaje, ki skozi zgodbo dveh patrov osvetli pogosto spregledano delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov med drugo svetovno vojno, ki ji ob 80. obletnici njenega konca posvečamo vrsto oddaj Sledi časa.  Foto: pater Angelik in pater Roman

Konec druge svetovne vojne je prinesel velike spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji. Komunistična partija je prevzela oblast in se lotila reorganizacije športa, oziroma po novem fizkulture, po sovjetskem vzoru.V prvi povojni epizodi smo obdelali prve tekme po osvoboditvi, ustanavljanje novih fizkulturnih društev na temelju prejšnjih športnih klubov, prvo jugoslovansko povojno nogometno prvenstvo, na katerem so sodelovale reprezentance republik in ne klubi in prvo povojno slovensko prvenstvo, ki je dalo zelo presenetljivega prvaka.Kot ponavadi vam v naši družbi ne bo dolgčas, saj je bizarnih anekdot in nenavadnih dejstev v prvem povojnem obdobju na pretek.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Refik Hodžić je novinar i publicista, književnik, dokumentarista, aktivista, stručnjak za strateške komunikacije i tranzicijsku pravdu i nekadašnji glasnogovornik na Haškom Tribunalu. U ovom podcastu Refik govori o svom bezbrižnom odrastanju u predgrađu Prijedora, na rječici Puharska, o čemu je napisao sjajan roman pod nazivom Polaroid kauboj. Prije početka rata u bivšoj Jugoslaviji Refik je otišao na ljetnji raspust kod familije na Novom Zelandu, na kojem je ostao punih 6 godina, vrativši se u BiH nedugo nakon poptisivanja Daytonskog sporazuma. Radio je kao novinar za sarajevske Dane i stručnjak za komunikacije i tranzicijsku pravdu u bivšoj Jugoslaviji, Libanu i Istočnom Timoru. Deset godina je radio kao glasnogovornik Međunarodnog krivičnoga tribunala za Jugoslaviju u Hagu, te kao direktor komunikacija u Međunarodnom centru za tranzicijsku pravdu u New Yorku. Radio je kao savjetnik za strateške komunikacije za Siriju i Mijanmar, Šri Lanci i Afganistanu. Trenutno je angažiran kao savjetnik za tranzicijsku pravdu u postkonfliktnim društvima u Jemenu, Siriji i Ukrajini, te na procesima dehumanizacije i medijacije u tim društvima.U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser i najava00:04:16 Odrastanje u Prijedoru i odlazak na Novi Zeland00:10:01 Povratak s Novog Zelanda, saradnik u Danima00:17:13 Emigrantska zajednica iz bivše Jugoslavije na Novom Zelandu00:23:07 Moji stričevi su 50tih emigrirali u Australiju i na Novi Zeland00:30:06 Moj stric Refik u Prijedor je '78. iz Australije donio majmuna00:40:06 "Polaroid kauboj" je knjiga o čaroliji mog djetinjstva u Prijedoru00:49:21 Današnjoj djeci je nezamisliva sloboda s kojom smo mi odrastali00:59:02 Ljudi koji su na vlasti danas nemilice kradu milijarde01:06:26 Haški tribunal je razotkrio kako su se desili najstrašniji zločini01:13:10 Ogromna arhiva Tribunala čuva istinu o zločinima u bivšoj državi01:19:10 Mi imamo ogroman dug prema ljudima koji su svjedočili u Hagu01:27:04 Dehumanizacija rata u Gazi i Siriji 01:33:13 Situacija u Jemenu ne daje nadu da će iko odgovarati za zločine01:42:01 Dehumanizacija je dio genocidnog poduhvata u Gazi i Jemenu01:51:18 Naivno je vjerovati da će Amerika lako izgubiti poziciju moći01:57:16 Pokretač "Dana Bijelih traka" za sjećanje na žrtve u Prijedoru02:03:20 Studentski otpor u Srbiji mi daje nadu u bolju budućnost

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Istoričarka umetnosti Jovana Milovanović sa kolegom i gostom Bogdanom Petrovićem razgovara o studentskim protestima od '68. do danas, i kulturi i umetnosti. Kako izgleda pobuna kroz umetnost? U ovoj epizodi HistoryCast-a istražujemo estetske i kulturne aspekte studentskih protesta u Jugoslaviji - od revolucionarne 1968. preko 'plišane revolucije' i masovnih demonstracija devedesetih do današnjih studentskih blokada u Srbiji. Kako su plakati, grafiti, muzika i performansi postali deo protesta? Kakvu ulogu su umetnici i intelektualci imali u oblikovanju vizuelnog i simboličkog izraza otpora? Analiziramo sličnosti i razlike između ključnih studentskih pokreta, njihov politički i društveni kontekst, kao i uticaj globalnih trendova na lokalnu pobunu.

Ob 40. obletnici organiziranega delovanja LGBT gibanja na Slovenskem smo se s pesnico in sociologinjo, ki je zdaj spisala njegovo zgodovino, pogovarjali o prehojeni poti in izzivih, s katerimi se pripadnice in pripadnike skupnosti soočajo danesLani aprila je minilo 40 let od prve izvedbe festivala Magnus, s katerim se je v Ljubljani, v Sloveniji, v Jugoslaviji pa pravzaprav kar na celotni vzhodni strani tedanje železne zavese začelo javno civilnodružbeno delovanje lezbijk, gejev, bi- in trans-seksualnih oseb. Ob tem jubileju je pesnica, esejistka in sociologinja Nataša Velikonja zdaj pripravila obsežno knjigo Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984-2024, v kateri na pregleden, dokumentarno-kronološki način pred očmi bralk in bralcev razgrne, kot pravi v predgovoru, »obilje dogodkov, žurov, projektov, posledic, rezultatov, kolapsov, organizacij, ljudi,« ki so tako ali drugače zaznamovali ta štiri desetletja aktivnega delovanja. A k temu Velikonja pridoda še tale, nemara ključen uvid: da namreč zgodovina organiziranega LGBT gibanja na Slovenskem pravzaprav »sega v vse družbene sfere, sega v življenja, v zgodbe, v dejavnosti na tisoče ljudi,« da, skratka, v končni posledici zadeva nas vse in ne, kot bi nemara kdo pomislil, zgolj pripadnic in pripadnikov skupnosti same. Kako se je torej v zadnjih 40 letih spremenil družbeni položaj gejev, lezbijk, bi- in trans-seksualnih ljudi v Sloveniji? Kaj je šlo na bolje, kaj pa je še vedno pomanjkljivo, problematično oziroma zaskrbljujoče? Kako so se, ko gre za obravnavo pripadnic in pripadnikov LGBT skupnosti, spremenile uradne institucije, kako prevladujoči javni diskurz in kako privatni predsodki v naših individualnih glavah? Ali rečeno nekoliko drugače: v kolikšni meri so, štiri desetletja po prvem Magnusu, pogoji za življenje v Sloveniji postali, gledano scela, bolj civilizirani? – O vsem tem in še čem smo govorili v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili prav Natašo Velikonja. foto: Nataša Velikonja (Goran Dekleva)

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podoboVerjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pred tokratnim kulturnim praznikom za oddajo Kulturni fokus pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je bilo tedaj v Jugoslaviji. Avtor oddaje, tudi sam nekdanji obmejni kontrabantar, je Ivan Merljak.

Ime tedna sta Sara Orehek in Iva Hafner Bratkovič, znanstvenici, ki sta z ekipo raziskovalcev Kemijskega inštituta razvili terapevtski pristop, pri katerem z vnosom proteinov povzročijo celično smrt rakavih celic in krepijo imunski sistem. S pristopom so raziskovalci ozdravili štirideset odstotkov miši z melanomom, rezultate raziskave pa so objavili v znanstveni reviji Nature Communications. Kandidata sta bila še: Vladimir Habjan, odgovorni urednik Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije, ki skupaj s člani uredniškega odbora že več kot 20 let skrbi za njeno vsebino in ohranja izobraževalno ter informativno poslanstvo. Ta bogat zgodovinski arhiv slovenskega planinstva te dni praznuje 130 let, v jubilejno leto pa vstopa tudi kot e-revija. Gregor Božič, direktor fotografije in slovenski predstavnik avtorskega dela pri uspešnem koprodukcijskem filmu Mož, ki ni mogel molčati. Film je osvojil številne nagrade, zgodba, ki temelji na resničnem dogodku med vojno v nekdanji Jugoslaviji leta 1993 pa je prepričala tudi člane ameriške Akademije filmskih znanosti in umetnosti, ki so ga v kategoriji za najboljši kratkometražni igrani film uvrstili med letošnje nominirance za oskarja.

U ovoj epizodi istražujemo jedan od ključnih i najdramatičnijih trenutaka u istoriji Kraljevine Jugoslavije - atentat na kralja Aleksandra I Karađorđevića, izvršen 9. oktobra 1934. godine u Marseju. Kralj Aleksandar je 1929. godine uveo diktaturu s ciljem očuvanja jedinstva zemlje, verujući da će ideja jugoslovenstva prevazići duboke nacionalne i političke podele. Njegovi napori naišli su na snažan otpor nacionalističkih pokreta, koji su smatrali da je centralizacija vlasti ugrožavala identitete pojedinačnih naroda. U isto vreme, Kraljevinu Jugoslaviju potresale su ozbiljne ekonomske teškoće i političke intrige, stvarajući ambijent u kojem su tenzije samo rasle. Atentat u Marseju, organizovan uz podršku ekstremističkih organizacija, nije bio samo čin političkog nasilja već i simbol krize jugoslovenskog identiteta i neuspeha u izgradnji stabilnog državnog sistema. Kako su unutrašnji konflikti i globalne političke promene oblikovali sudbinu Kraljevine Jugoslavije? Da li je postojala mogućnost da se ovi konflikti izbegnu, ili je država bila osuđena na dezintegraciju? Ubistvo kralja Aleksandra izazvalo je šok na međunarodnoj sceni i uvelo Kraljevinu u period političke nesigurnosti. Na prestolu ga je nasledio maloletni kralj Petar II, dok je knez Pavle preuzeo ulogu namesnika. Ovaj period obeležen je unutrašnjim previranjima i rastućim pritiscima, kako u samoj Jugoslaviji, tako i u Evropi, koja se ubrzano kretala ka Drugom svetskom ratu. O uticaju Marsejskog atentata na politički pejzaž Balkana i širu evropsku scenu, o očuvanju kolektivnog sećanja na kralja i epohu, naša istoričarka umetnosti Jovana Milovanović razgovara sa Veselinkom Kastratović Ristić, muzejskim savetnikom iz Muzeja Jugoslavije i koautorkom izložbe "Čuvajte mi Jugoslaviju" posvećene Marsejskom atentatu. Kroz analizu ovog događaja, sagledavamo ne samo motive i organizaciju atentata, već i dublje procese koji su oblikovali sudbinu Kraljevine Jugoslavije u turbulentnim godinama pred globalni sukob.

Danes praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. S praznikom se spominjamo 15-ega septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Na popoldanski slovesnosti bo imel nagovor predsednik vlade Robert Golob, udeležila se jo bo tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Druge teme: - Na ulicah Tel Aviva sinoči več kot miljon protestnikov. Zahtevali dogovor o izpustitvi talcev v Gazi. - Več držav srednje Evrope v primežu poplav: uničenih na tisoče domov, terjale tudi smrtne žrtve. - Hitri vlak iz Gorice v šestih urah do Rima, v osmih do Neaplja. Italija želi hitri vlak pripeljati tudi do Ljubljane.

Danes je državni praznik, ki spominja na uveljavitev pariške mirovne pogodbe, s katero je bil takratni Jugoslaviji, in s tem tudi Sloveniji, dodeljen velik del Primorske. Še letos se praznik imenuje vrnitev Primorske k matični domovini, saj zakon o preimenovanju še ne velja. Proslava ob državnem prazniku bo popoldan v Vipavi. Druge teme: - Hude poplave v srednji Evropi vzele več življenj, razmere se zaostrujejo, v teku evakuacije. - Pred Unijo ključna leta za zeleni prehod, letos že polovica elektrike proizvedene iz obnovljivih virov. - Uspešno zdravljenje limfoma bi lahko kmalu ogrozilo pomanjkanje kadra.

U prvoj epizodi Radar Foruma u kojoj je izazivač Sead Spahović, ugledni beogradski advokat, gost je bio Vladimir Gajić, pravnik i predsednik Nardone stranke. Epizoda je donela uzbudljivu i na momente oštru diskusiju dvojice istaknutih pravnih stručnjaka koji se, uprkos istoj vokaciji, ideološki gotovo potpuno mimoilaze. Vladimir Gajić, istakao je da posleratni nacionalisti nisu „istinski nacionalisti“, odnosno da sebe ne može svrstati u, kako kaže, komunističke nacionaliste. „Ja Ćosića ne priznajem za nacionalistu, znači, ja te komunističke nacionaliste ne stavljam na stranu kojoj pripadam. Ova strana kojoj ja pripadam, to je recimo Bora Pekić, to je bio Crnjanski, takvih ljudi više nema, a podsetiću ovde – Đinđić, koga ovi naši takozvani drugosrbijanci vole da svojataju kao svog lidera, je puno puta govorio izvanredne političke ocene. Jedanput je rekao govoreći o srpskom narodu: dve najveće srpske greške su ideologija jugoslovenstva i ideologija komunizma. Moja dilema je zašto se komunizam lako primio kod pravoslavaca, a nije kod katolika ili protestanata", kaže Gajić. S druge strane, Spahović je istakao da je i jugoslovenski komunizam počivao na ideji većinskog naroda. „Tako neki gledaju i na Jugoslaviju, na ideju Jugoslavije kako je Srbi doživljavaju, kao da su svi drugi podstanari u toj Jugoslaviji“, kaže Spahović. Za Gajića je paradoksalno to što „Zapad danas podržava legate Lenjina, Staljina i Tita u rešavanju nacionalnih pitanja“, na šta Spahović uzvraća „a je l‘ paradoksalno to što antikomunisti u Srbiji podržavaju KGB špijuna Putina?“. „Ceo zapadni svet je smatrao da je rušenjem Berlinskog zida srušen komunizam, da se došlo do kraja istorije, a vidiš da nije, daleko je od toga. Šta se ispostavilo - nije problem Zapada bilo to što su oni bili u ideološkom sukobu protiv Sovjetskog Saveza, nego je problem Rusija. Svejedno je da li je u Rusiji car, da li je Staljin, da li je Putin, to je jedan neprijateljski pristup koji ima kontinuitet hiljadu godina, a ne ovih 20-30. Jer dok je bio Jeljcin, dok se razvaljivala ona Rusija u tom ekonomskom smislu, dok je Zapad imao svoje ekonomske interese u Rusiji, nikakav problem nije bio“, dodao je Gajić. „Sve što si rekao potpisao bi Dobrica Ćosić da ustane iz groba, i Dobrica Ćosić i Šešelj. Ta tvoja romantična priča o toj Srbiji, koja je velika, koju su uništili komunisti, to je jedna priča koju su pričali i Šešelj i Ćosić i ovi njihovi današnji sledbenici“, nadovezao se Spahović. Advokat Spahović je podsetio da su Rusi, uprkos osećanju koje u Srbiji preovlađuje, Srbe koristili za sopstvene interese. „Milošević nije priznao poraz 2000. godine sve dok nije došao Igor Ivanov, a to se ovde stalno zaboravlja. Znači, kad je došao Igor Ivanov i doveo Koštunicu, onda se Milošević povukao. Prema tome, to nisu uradili Amerikanci, to nije uradio truli Zapad, to su uradili Rusi. Rusi su koristili Srbe u svim ratovima da ginu, naročito protiv Turske. Napumpaju, gurnu ih, izginu ljudi." Dva pravnika na kraju su uspela da se slože da Srbija ima dobar pravni poredak, ali da se on ne primenjuje. „Demokratija nije naš kulturni model“, saglasni su Spahović i Gajić. Više na radar.rs

Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?Ob omembi podjetij, ki jih imajo v lasti zaposleni, verjetno večina Slovencev bodisi z nezaupljivim posmehom bodisi z nostalgično melanholijo pomisli na družbeno lastnino in samoupravljanje v nekdanji Jugoslaviji. In vendar danes ta ideja živi v precej drugačnih oblikah, in to ne le v kakšni od preostalih samooklicanih socialističnih držav, ampak kar v zahodnih centrih kapitalističnega razvoja, denimo v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Kanadi in Nemčiji, pa v Italiji, v Španiji in na Danskem, lastništvo zaposlenih pa se pojavlja tudi v slovenskih podjetjih in naša vlada je ravno nedavno potrdila izhodišča za zakon o lastniški zadrugi delavcev.Od kod torej razmah ideje, ki se je verjetno marsikomu zdela pokopana s padcem berlinskega zidu? Kako je videti solastništvo delavcev danes? Zakaj se podjetja odločajo zanj in kakšne prednosti ter težave jim prinaša? Ter zakaj ideje o solastništvu zaposlenih dobivajo vedno več podpore tako med desnimi kot med levimi politiki, tovrstna podjetja pa so začela zanimati celo nekatere večje finančne vlagatelje? To so nekatera od vprašanj, o katerih bomo razpravljali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predstavnika dveh podjetij v lasti zaposlenih: Primoža Kokalja, direktorja Etikete v Žireh, ki so jo delavci odkupili že v času privatizacije in Sašo Muhič Pureber iz podjetja Inea, ki je nedavno pa prešlo v nov model solastništva zaposlenih. Pri pogovoru bosta sodelovala tudi dr. Tej Gonza, ekonomist in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, in Kosta Juri, vodja raziskovalnega oddelka na Inštitutu za ekonomsko demokracijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Počinje letnja sezona i mnogi od vas će ove godine u Hrvatsku ili negde drugde po bivšoj Jugoslaviji. Šta region nudi i kako ga danas zapadni turisti doživljavaju? Za Radio karantin o tome govori britanska novinarka Mary Novakovich. Pričamo i o poslu turističkog novinara i njenoj knjizi o životu u Lici.

Da li su rezolucije, i presude medjunarodnih sudova doprinele prihvatanju odgovornosti za zločine i pomirenju naroda u bivšoj Jugoslaviji? U čemu se tuzba za navodni genocid u Gazi koji je protiv Izraela podnela Južna Afrika razlikuje od one protiv Putina za ruske zločine u Ukrajini i kakve ishode mozemo da očekujemo? O tome govori profesorka medjunarodne istorije na univerzitetu u Utrehtu u Holandiji, Iva Vukušić

Miha Krapež ima trenje v krvi, na lagerju pa epske zgodbe. Slišali smo tudi tisto o »speed-datingu«, ki je vodil do tovarne v Afriki, pa o povezavah z vesoljsko agencijo NASA, birokraciji na Kubi in reševanju problemov na Kitajskem. Miha je seveda tudi čistokrvni »petrolhead« - naše sorte človek. Danes, skupaj s sestro in bratom, vodi legendarno družinsko podjetje, družbo Sinter, ki sta jo leta 1969 ustanovila njegov oče in stric. Nekdaj so izdelovali prve kolutne zavore v Jugoslaviji, danes dominirajo v kartingu in kolesarstvu – pravkar se selijo tudi v ZDA, kjer so postali uradni partner giganta Trek Bikes. . ZAPISKI: ZAČETKI SINTERJA - https://ibb.co/CtQmL8x BMW 325i e36 - https://ibb.co/qYg6w7Q FERRARI 348 - https://ibb.co/RHY7wQn , https://ibb.co/2Pz11Gz FORD - https://ibb.co/rk5rqRv JEEP - https://ibb.co/fxS9VKh MASERATI - https://ibb.co/sbdBGGs SINTER NA SPLETU - https://www.sinter.si/si/ SINTER NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/sinterbrakes/ . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠https://www.instagram.com/sebavtom/

Tjaša Črnigoj, gledališka režiserka in dramatičarka je avtorica dokumentarne predstave Punce, ki temelji na pričevanjih oziroma zgodbah žensk treh različnih generacij. Gre za Tjašino drugo sodelovanje z reškim Kolektivom Igralke, prvo, igra Babice je bilo leta 2020. Skupaj se lotevajo tem odraščanja, prvih seksualnih izkušenj in spolne vzgoje, ki so jo bile deležne različne generacije žensk. Predstavlja pa tudi družbeni izrez od leta 1957 pa vse do časa nekdanje Jugoslavije. Predstavo Punce je navdihnil članek gimnazijke Vite Tilan, ki ga je naslovila: "Moje telo je moja last" in je izšel v časopisu Kult Prve reške gimnazije. "V projektu Borba, ustvarjalke rekonstruirajo prizadevanja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki so se spolnih pravic dotikala zgolj implicitno, a so utrla pot za to, da danes lahko sploh govorimo o pravici do seksualnega užitka," pravi režiserka Tjaša Črnigoj, ki deluje tako na neodvisni kot tudi na institucionalni gledališki sceni. Režirala je Gilgalovanje v Gledališču Glej, Hamletovanje v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Smrčuljčico v produkciji SNG Nova Gorica in druge. Tjaša Črnigoj je dobitnica nagrade "Ženske ženskam 2024", ki jih je že peto leto podeluje festival Mesto žensk za trajen prispevek k ozaveščanju o ženskih vprašanjih. Ob podelitvi nagrade je komisija zapisala:Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.

Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V prvi epizodi potujemo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, ko je vzniknila ideja o sarajevski organizaciji olimpijskih iger. Kakšna je bila takrat gospodarsko-politična situacija v skupni državi, kako je do ideje sploh prišlo, kakšno je bilo Sarajevo takrat, kako so odločitev Bosne in Hercegovine sprejeli Slovenci, ki so bili v Jugoslaviji nosilci zimskih športov, kaj se je takrat poslušalo na radijskih postajah, kakšna je bila moda?   Sogovorniki: Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Anja Rupel, radijska napovedovalka in vodilna pevka v skupini Videosex; Peter Lovšin, glasbenik, soustanovitelj skupine Pankrti; Adam A. Subašić, glasbenik, skupina Kongres; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Rinko Golubović, sarajevski voditelj in novinar, sodeluje pri projektu 40. obletnice zimskih olimpijskih iger; France Arhar, pravnik, bančnik, politik; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Milan Kučan, predsednik Predsedstva Republike Slovenije v okviru Jugoslavije; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Gaberšek, ustanovitelj velenjskega tekstilnega podjetja M CLUB; Nina Gazibara, slovenska manekenka in fotomodel; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Filip Gartner, legendarni trener slovenske moške smučarske reprezentance. Zapiski: Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetlejta pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti. Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.

U ovoj epizodi se priča o ulozi filma u Jugoslaviji nakon "Crnog talasa"

Zvjezdarnica na Tičanu treba novi teleskop. Sumamed. Korado i njegova ekipa. Supravodiči, ništa od toga. Indija i Rusija, tko će prvi na Mjesec? Virgin Galactic u suborbiti. Program Dart. Otkrivene promjene razine vode na Marsu. Sunce i D vitamin. Nervus vagus. Štucanje. O glazbi i hrani. Malo o geopolitici, Kini i Jugoslaviji. Korlević u Explori odgovora na brojna pitanja i zagonetke svijeta oko nas. Zanimljive i kontroverzne teme, znanstvene novosti, povijesne zagonetke i trendovi razvoja tehnologije. Urednik i voditelj Elvis Mileta.

"Perfekcionizam je neprijatelj završenog." Gost Ivana Minića u 223. podkastu Pojačalo je Vladimir Cerić. Čovek sa bogatom dugogodišnjom karijerom u oblasti IT novinarstva, marketinga i PRa. Kao mali, na užas svojih roditelja, želeo je da bude automehaničar. Nije to postao, ali jeste završio Saobraćajni fakultet. Ono što povezuje njegovu želju iz detinjstva i ono čime se danas bavi jeste otkrivanje kvara u sistemu, popravljanje i pravljenje novog, boljeg sistema. Vlada se za računare i računarske tehnologije zainteresovao čitajući knjige, a zatim je i sam počeo da piše tekstove o računarima. Novinarsku karijeru počeo je u časopisu PC Press, devedesetih godina, kada u tadašnjoj Jugoslaviji skoro niko nije imao gotovu brendiranu konfiguraciju nekog računara, nego smo ih sami sklapali od raspoloživih komponenti. Njegovi tekstovi o novim komponentama, o tome koja sa kojom hoće da radi i veliki testovi konfiguracija koje oni sklope u redakciji, bili su veoma korisni svima koji su se u to vreme na neki način bavili računarima. Kasnije, Vladimir prelazi u tek osnovanu podružnicu Microsofta kod nas i svoje novinarsko iskustvo koristi u PR svrhe. Danas Vladimir ima svoju firmu, bavi se konsultantskim uslugama, pomaže privrednicima i startapovima u ostvarivanju njihovih poslovnih ciljeva, kao i u optimizaciji njihovog poslovanja. Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Kad porastem biću - Test 40 konfiguracija - Iskustva iz redakcije - Kako se iz novinarstva nastavila Cerićeva karijera - Kako su prošle 3 godine u Microsoftu - Kako se razvijala freelance karijera - 2005. I pravljenje sajtova - Različite firme, različita iskustva - Šta Cerića interesuje u narednom periodu - A šta ti prodaješ? Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3NLaOzN Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije: BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7w ETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167 FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacevic A1: https://a1.rs/privatni Legend WW: https://www.legend.rs/ Kada je 1972. godine u Jugoslaviji izbila epidemija variole vere, ne samo naši stanovnici, već se i cela Evropa našla u opasnosti od velikih boginja čija smrtnost je i do 40%, dok su ostali ostajali sa trajnim oštećenjima, od ožiljaka do slepila. Naš sledeći gost je čovek koji je bio jedan od prvih na terenu i doktor koji je bio jedan od nadležnih za suzbijanje epidemije. Za svega nekoliko nedelja vakcinisano je oko 18 miliona ljudi u Jugoslaviji i zaustavljeno je napredovanje bolesti. Ni jedan jedini slučaj nije otišao dalje u Evropu i ovo se smatra jednim od najvećih uspeha u istoriji suzbijanja epidemija (pandemija). Njegovo ime je Zoran Radovanović. Povod za njegovo gostovanje sada je dokumentarni film “Još jedno proleće”, reditelja Mladena Kovačevića, koji se bavi epidemijom iz 1972. godine, a glavni narator u filmu je dr Zoran Radovanović.Bio je redovni profesor epidemiologije na medicinskim fakultetima u Beogradu (do 2000) i Kuvajtu (do 2007).Predavao je i na više univerziteta u zemlji i inostranstvu.Objavio je oko 300 naučno-stručnih radova, uključujući tridesetak monografija. Napisao je i/ili uredio sve domaće poslediplomske i skoro sve dodiplomske udžbenike iz svoje oblasti. Među novijim knjigama Zorana Radovanovića nalaze se: Endemska nefropatija /Endemic Nephropathy (u koautorstvu, bilingvalno izdanje; 2000), Terenska epidemiologija – Istraživanje epidemije (2000), Savremena epidemiologija: Koreni, teoretske osnove i pravci razvoja (2003), Epilex: A multilingual lexicon of epidemiological terms (2006), Kritičko čitanje u epidemiologiji: Analiza jednog udžbenika (2007), Grip (2010)“.Dobitnik je većeg broja priznanja i nagrada za naučni rad (u Srbiji, zemljama bivše Jugoslavije, Čehoslovačkoj, SAD, Kuvajtu, Pakistanu itd.). Bio je recenzent dvostrukog broja međunarodnih naučnih časopisa i urednik jednog od njih. Sada je konsultant Univerziteta Harvard iz SAD za ispitivanje narodnog (javnog) zdravlja na Bliskom istoku.Objavio je i knjigu „Variola vera“ o epidemiji ove zarazne bolesti u Jugoslaviji 1972. godine, a film “Variola Vera”, je režirao Goran Marković nekih desetak godina kasnije. Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/ Marko Ignjatović: nema instagram.

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije: BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7w ETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167 FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacevic Nataša Urban je rediteljka i višestruko nagrađivana autorka dokumentarnih filmova. Rodom iz Zrenjanina, odrastala je u Novom Sadu, školovala se u Bukureštu, a svoju filmsku karijeru je započela u Nepalu, gde je snimila svoja prva četiri dokumentarna filma. Prvi film joj je bio o nepalskoj devojčici Punam, istog naziva, koji ju je u velikoj meri odredio. Nakon toga je snimila film „Putovanje crvenog friždera", o nepalskom dečaku, a nakon toga još jedan film o devojčici Punam, kao i dokumentarni film u Ugandi, „Mbambu i planina Meseca". Nakon punih jedanaest godina pauze, snimila je film „Pomračenje", koje za premisu ima dva pomračenja Sunca u Jugoslaviji, 1961. i 1999. godine nakon bombardovanja SRJ. Ovaj film je dobio nagradu za najbolji dokumentarni film na festivalu u Kopenhagenu, jednom od najprestižnijih festivala dokumentarnog filma u Evropi. U okviru serijala „Suočavanje sa prošlošću", ovaj film se prikazuje na Sarajevo film festivalu, a o njegovom snimanju, idejama, motivima i poruci, razgovarali smo u ovom izdanju. Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/ Marko Ignjatović: nema instagram.