Podcasts about njihovo

Piše Sanja Podržaj, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič Pesniška zbirka pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja preseneti že na prvi pogled, in to dobesedno. Oblečena je v črn ovitek, na naslovnici pa ne najdemo naslova in imena avtorice, ampak kar pesem. Na ta način v zbirko vstopimo, še preden knjigo zares odpremo. Zadnja platnica, ki običajno vabi z blurbom, je prazna, tudi na zavihkih in v notranjosti knjige ni nobenega spremnega besedila o zbirki ali o avtorici. Brez dodatnih besedil smo bralke postavljene pred golo poezijo, ki nas vabi, da se z njo soočimo neposredno, se ji prepustimo brez obljub in pričakovanj, brez kakršnih koli usmeritev. Čeprav so naslovni ključi vodilni simbol zbirke, ključa za branje ne potrebujemo. Pozornost pri oblikovanju pa je samo pika na i pri konceptualni dodelanosti celotne zbirke. Gre namreč za pesmi v prozi, ki se med seboj smiselno nadaljujejo in povezujejo v tekočo pripoved, kot bi se drug za drugim nizali filmski prizori. Pesmi so pripovedne, neposredne, iskrene in globoko intimne. Zdi se, da je odsotnost vseh spremljevalnih besedil način, da bi se kar se da otresle vseh oznak in kategorij, ki bi se nanje brez dvoma nalepile. Lezbična poezija, družbeno kritična poezija, aktivistična poezija, izpovedna poezija … karkoli od tega bi uporabili, da bi lažje zagrabili snov zbirke, bi bilo premalo, preozko in pravzaprav nepošteno do pesmi. Njihovo vsebino najbolje opišejo verzi: »Rada pišem o vsaki stvari in stvari je toliko, kolikor jih naberejo duša in oči, pa še vse onkraj, življenje je obsežno, jaz pa ne znam zapirati oken in vrat, in tako me ta nabor preganja, ...« Pesniška snov je življenje samo oziroma tisti drobec, ki ga pesnici uspe ujeti in zapisati. Seveda je ta neulovljivost, to izmikanje kategorizaciji, za akademsko ukvarjanje s poezijo in z umetnostjo nasploh nekaj neulovljivega. In pesmi same izražajo nasprotovanje temu akademskemu pristopu in pravzaprav celotni akademski sferi, ki je ločena od stvarnega sveta in po njem pravzaprav nima nobene potrebe. Pesnica to primerja z zaprtim boksom in izpostavlja ključno razliko med tistimi, ki umetnost ustvarjajo, in tistimi, ki se z njo akademsko ukvarjajo. Pesniki ne morejo biti pesniki – delajo kot redarji v klubih, učijo jogo, lektorirajo, so osebni asistenti, delajo v knjigarnah, oglaševalskih agencijah in tako naprej, medtem ko so akademičarji lahko akademičarji, imajo redno zaposlitev in vse ugodnosti, ki sodijo zraven. Pri tem pa pesnica ne izpostavlja umetnikov oziroma natančneje pesnikov kot neko posebno kategorijo, ampak jih postavlja ob bok vsem prekarnim delavkam in delavcem – prodajalki v pekarni, sezonskim delavcem na poljih, delavki v trafiki, natakarici, pa tudi novinarkam, fotografom in tako naprej. Vsem je skupna izkušnja negotovosti, nestabilnosti in finančne stiske. Takšne stiske tudi literarna nagrada – četudi ena najprestižnejših, kot je Jenkova, ki jo je Nataša Velikonja prejela leta 2022 za zbirko Prostor sred križišč – ne more odpraviti. Kot je zapisala v eni izmed pesmi, denar traja kakšna dva meseca. Čeprav dobršen del zbirke Ključi govori o negotovi finančni in stanovanjski situaciji pesnice, ki delo na področju kulture opravlja že večji del svojega življenja, ta tema ne prednjači pred drugimi. Morda pa bi lahko rekli, da je v tem trenutku najbolj aktualna glede na negativen odnos do kulturnikov in dela v kulturi ter na izjave ministrice za kulturo o tem, kako naj bi nastajala vrhunska umetnost. Potrebovala naj bi predvsem težke življenjske preizkušnje. Nataša Velikonja je leta 1994 objavila prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Po tem je objavila še sedem pesniških zbirk, sedem esejističnih del in mnogo prevodov, ob tem pa napisala še številne članke za domače in tuje publikacije. Odločitev, da bo življenje posvetila pisanju, knjigam in literaturi, ima svoje, predvsem materialne posledice, ki usmerjajo tok življenja. Pesnica, ki piše o svojem življenju, ne more mimo tega, prav tako kakor ne more mimo homoseksualnosti. V eni izmed pesmi piše »mnogo več in spet vse več jih misli, da homoseksualnost ni umetniška snov.« Pesničina pozicija je nasprotna – vse, kar je del življenja, kar je del umetnice, je umetniška snov. Njena zgodovina, njen vsakdan, njene želje in fantazije, upi, pričakovanja, prepričanja … Osebno je politično in osebno je pesniško, zato je lahko ena sama pesem izpovedna in angažirana hkrati. Čeprav se kritiki temu ne moremo povsem izogniti, je poezijo najlepše brati brez razčlenjevanja, jo zajeti v vsej kompleksni in včasih tudi kontradiktorni celoti. Zbirka Ključi je ne nazadnje zbirka o ljubezni, tako tisti romantični, lezbični, kot tudi ljubezni do družine, prijateljev, domačega mesta in seveda knjig, branja in pisanja. Čeprav Nataša Velikonja piše o svojih stiskah, ki so neposredno povezane z njenim poklicem, ni čutiti obupavanja, ampak bolj neko kljubovalnost, vztrajnost in predanost. Zbirka se začne z bolj družbenimi tematikami, pesničinim socialnim položajem in stanovanjskim problemom, temu pa se postopoma pridružujejo tudi pesmi o ljubezni in družini ter osebni zgodovini. Bolj ko se bližamo koncu, močnejša je simbolika ključev iz naslova. Nekateri ključi odpirajo vrata doma, drugi ne odpirajo ničesar več. So ključi, ki jih izgubimo, in so ključi, za katere ne vemo več, čemu služijo. Imamo ključe, ki so samo naši, in ključe, ki si jih delimo … Majhen predmet z veliko simbolike je Nataša Velikonja spretno uporabila za upovedovanje svoje izkušnje, v kateri pa se izkristalizira tudi marsikaj univerzalnega.

Vlada ima danes na mizi dolgo pričakovan zakon, ki naj bi pripomogel k učinkovitejšemu preganjanju korupcije. Med drugim prinaša oblikovanje posebnega organa za preganjanje korupcije Skok in ustanovitev novega sodišča. V tožilstvu menijo, da zakon ne bo dosegel namena ter da lahko celo oslabi avtonomijo tožilstva. V oddaji tudi o tem: - Finančni minister Šircelj meni, da ni potrebe po drastičnih potezah, kot je zniževanje plač. - Merz opozoril ZDA, naj ne financirajo nemške skrajne desnice in naj se ne vmešavajo v jesenske volitve - Nogometaši Argentine v finalu svetovnega prvenstva. V nedeljo bodo na tekmi proti Špancem branili naslov prvakov.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Državna volilna komisija je zavrnila ugovor SDS-a na izvedbo parlamentarnih volitev, potrdila pa zapisnik o ugotovitvi izida. Po objavi v Uradnem listu bo predsednica republike Nataša Pirc Musar lahko sklicala ustanovno sejo novega sklica državnega zbora. V skladu z napovedmi bo ta v petek. V oddaji tudi o tem: - Trump z novim ultimatom Iranu za odprtje Hormuške ožine - Taksiji ameriškega Uberja po novem vozijo tudi v Mariboru - Ob prvih požarih v naravi letos predstavili ukrepe za večjo požarno varnost Krasa

If you've spent any time in Australia, you've probably noticed how relaxed the style is. You might notice activewear, surf brands and casual clothes everywhere. But there's another side to Australian fashion. Aboriginal and Torres Strait Islander designers have been creating clothes and accessories for thousands of years — and that work is very much alive today. You'll see it on runways, in global fashion campaigns and in everyday clothing. Find out what makes First Nations fashion different, how it connects to the environment and what you should be aware of if you want to wear it. - Ako ste proveli neko vrijeme u Australiji, vjerojatno ste primijetili opušten stil odijevanja. Posvuda ćete primijetiti ljude koji nose sportsku i ležernu odjeću. Ali postoji i druga strana australske mode o kojoj mnogi ljudi nemaju priliku čuti kada po prvi puta stignu u zemlju. Aboridžinski i modni dizajneri s otočja Torresovog tjesnaca stvaraju odjeću i modne dodatke tisućama godina, pa tako i dan danas. Njihovo aktivno djelovanje je vidljivo na modnim pistama, u globalnim modnim kampanjama, ali i u svakodnevici. U ovoj epizodi Vodiča za useljenike saznat ćete što modu pripadnika zajednice Prvih naroda čini drukčijom, kako se ona povezuje s okolišem, te na koji način možete podržati dizajnere unutar zajednice Prvih naroda.

Mednarodna organizacija Open Doors že 33 let izvaja raziskave v državah, kjer so kristjani najbolj preganjani. Njihovo število je v zadnjem letu naraslo že na 388 milijonov. Njihova predstavnica Tiffany Barrans je za naš radio povabila k molitvi zanje in k ukrepanju. V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve boste med drugim slišali tudi, kaj je papež sporočil na svetovni dan bolnikov in da Venezuelska škofovska konferenca poziva k takojšnji izpustitvi vseh političnih zapornikov.

Drugi poudarki: - Kompostarna Rosa zavrača navedbe občine Vrhnika o povzročanju smradu. Pravijo, da jih je pristojni inšpektorat obiskal že 47-krat, nazadnje septembra. - Najemna pogodba za izolsko ladjedelnico je bila prekinjena pred dobrim desetletjem, naslednik takratnega najemnika pa območja še ni zapustil. - V Preddvoru ponosni na vrhunske alpiniste. Njihovo planinsko društvo ima danes več kot 230 članov. - Vetrinjski dvor v Mariboru so zasedli vilinci in ga spremenili v čarobni gozd.

Tisuće neeksplodiranih bombi iz Drugog svjetskog rata još uvijek leže zakopane u Njemačkoj. Njihovo uklanjanje zahtijeva evakuaciju cijelih ulica, obustavu saobraćaju i izlazak stručnjaka na teren. Saša Bojić objašnjava kako se bombe lociraju, tko je odgovoran za sigurnost građana i što se događa tijekom deaktiviranja. Maja Marić razgovara i sa Sašom Obradovićem, inspektorom za unutrašnju kontrolu centra za uklanjanje mina u Bosni i Hercegovini. Što je najrizičniji trenutak na terenu? Von Maja Maric.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Zdravstveni delavci so v svetem letu upanja počaščeni za svoje sočutno in požrtvovalno delo. Njihovo poslanstvo je služenje življenju, prinašanje upanja bolnim in razodevanje Božje ljubezni. Nagovor jih spodbuja k vztrajnosti, vero in zaupanju ter vse vernike poziva k molitvi in solidarnosti z bolniki

Zdravstveni delavci so v svetem letu upanja počaščeni za svoje sočutno in požrtvovalno delo. Njihovo poslanstvo je služenje življenju, prinašanje upanja bolnim in razodevanje Božje ljubezni. Nagovor jih spodbuja k vztrajnosti, vero in zaupanju ter vse vernike poziva k molitvi in solidarnosti z bolniki

Mineva natanko 1281 dni od takrat, ko je svet zatresla vojna v Ukrajini. O ruski invaziji zadnja tri leta v medijih beremo o pogajanjih, zaostritvah, dobljenih in izgubljenih območjih. Po podatkih evropskega statističnega urada se je iz Ukrajine v Evropsko unijo preselilo 4,3 milijona ljudi. Mnogi so našli dom v Sloveniji, tudi Iryna Delina in Olena Kuscheva z otroki. Njihovo zgodbo spremljamo že tretje leto.

Pred dobrima dvema meseca ste na Prvem programu Radia Slovenija lahko slišali pogovor z Gregorjem in Olivero Rosulnik, odraslima članoma sicer štiričlanske družine, ki se je junija odpravila na enoletno pot okoli sveta. Olivera in Gregor sta z desetletnim sinom in štiriletno hčerjo zdaj že dva meseca na poti, za njimi je že nekaj zanimivih izkušenj v Jugovzhodni Aziji in ker nas seveda zanima, kako so se tam znašli, smo ju spet poklicali. Njihovo pot lahko spremljate na družbenih omrežjih, na primer na Instagramu: https://www.instagram.com/gregorrosulnik/ Pogovor z družino Rosulnik pred odhodom na pot (junij 2025):https://prvi.rtvslo.si/podkast/aktualna-tema/323/175136714

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje. Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.  Gost: dr. Rajko Muršič Foto: Wikipedia

Kulturno dogajanje v Mariboru je te dni v znamenju šestdesetega festivala Borštnikovo srečanje. Ob jubileju so pripravili razstavo Borštnik!, danes pa bomo spregovorili o razstavi, ki povezuje festivala Borštnikovo srečanje in Prestopi. Na Intimnem odru v prostorih GT22 so pripravili razstavo Moraš, torej moreš, ki obeležuje 10. obletnico delovanja neodvisne gledališke produkcije društva Moment. Njihovo osnovno poslanstvo je produkcija in razvoj neodvisnega gledališča ter povezovanje umetnosti in družbe. Kot sta povedala člana gledališča in snovalca razstave Zoran Petrovič in Andrej Firm so skušali na razstavi prikazati dele scenografij, kostumografij in rekvizitov iz obdobja delovanja društva Moment od začetkov do danes. Vabimo vas k poslušanju!

Alfred is an Indonesian migrant, and Clinton is an Aboriginal man from Western Australia. Their friendship changed the way Alfred understood his identity as a migrant Australian. - Alfred je indonežanski migrant, a Clinton je Aboridžin iz Zapadne Australije. Njihovo prijateljstvo promijenilo je način na koji je Alfred shvatao svoj identitet kao migranta u Australiji.

U 58. epizodi Njuz POPkasta pričamo o serijama koje su nas oduševile, filmovima koji su nas razočarali (da, gledamo u tebe Pedro Paskale), knjigama koje se ne ispuštaju iz ruku, i muzici koja nam je obeležila nedelju.

Palestinski ilustrator, novinar in založnik, ki so obiskali Slovenijo, se vsak na svoj način borijo z brezupom, ki spremlja grozodejstva in popolno razčlovečenje ljudi, ki so manj vredni kot številke. Njihovo orožje so besede, karikature, umetnost, kultura, tudi ekološko kmetovanje. Vsi trije so že doživeli mučenje v izraelskih zaporih. Tri različne zgodbe, trije različni pogledi. Je ob genocidu v živo še mogoče verjeti v človeka, verjeti v mir?Sogovorniki: Fareed Taamallah, novinar in ekološki kmet Mohammad Sabaaneh, politični ilustrator Mahmound Muna, založnik in knjigarnar

Pogajanja o premierju med Izraelom in Hamasom se ne premaknejo z mrtve točke, izraelska vojska pa je po več dneh silovitega bombardiranja začela tudi novo obsežno kopensko ofenzivo v Gazi. Izraelski premier Netanjahu je že pred dnevi dejal, da njihove sile tokrat ne bodo napadle in se nato umaknile, kar bi lahko pomenilo vojaško okupacijo enklave za nedoločen čas. Drugi poudarki oddaje: - Novi papež ob uradnem začetku pontifikata obsodil izkoriščanje narave in revnih -16 odstotkov delovno aktivnih pri nas je tujcev. Njihovo tveganje revščine kar dvakrat večje od domačih državljanov. - Po padcu in smoli z okvaro kolesa Primož Roglič na dirki po Italiji za vodilnim zaostaja več kot 2 minuti

Graditev drugega tira bodo kljub finančnim težavam turškega izvajalca nadaljevali, sta včeraj zagotovila infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek in njen turški kolega Abdulkadir Uraloglu. Dogovorila sta se za sprotno spremljanje poteka del. Druge teme: - Ameriška carinska politika bo najverjetneje izzvala znižanje inflacije v Evropi, čemur sledi tudi znižanje temeljnih obrestnih mer. - V Soški dolini naj bi azbestne bolnike nagovarjali k zdravljenju v tujini, ki je drago in v večini primerov neučinkovito. - Z današnjim vélikim četrrtkom se začenja dogajanje ob največjem krščanskem prazniku, velíki noči

V dvoranah AGRFT in Slovenske kinoteke v Ljubljani se v petek začenja projekt Kino Slovenija, ki bo nanizal 17 večerov slovenskega filma. Njihovo sporočilo pa je, da pojdite v kino. Na slovenski film. Kino filmi so namreč posneti prav za ta namen, drugače kot na primer televizijske serije, hkrati pa se v kinodvorani lažje umirimo in potopimo v zgodbo in podobe. In še o premieri prvega dela radijske igre Kapucinska grobnica, ki je nastala po istoimenskem romanu avstrijskega pisatelja in publicista judovskega rodu Josepha Rotha.

Posvetili smo se področjem zdravstvenega inšpektorata. Njihovo delo je razvejano: od prehranskih dopolnil do nadzora nad smučišči in kopalnimi vodami. Zanimalo nas je, kako preverjajo ponudbo različnih zdravilcev, na kaj naj bodo poslušalci pozorni in kdaj je možnost za pritožbo. Z nami je bila inšpektorica Andreja Mojškrc.

V Sloveniji se zdravijo štirje mladi moški, poškodovani v katastrofalnem požaru v disko klubu v mestu Kočani. Njihovo stanje je resno. Ker je javni zdravtsveni sistem v Severni Makedoniji šibek, si tamkajšnje oblasti prizadevajo, da bi čim več huje poškodovanih zdravili v tujini. Medtem se nadaljuje preiskava o vzrokih in krivdi za tragično nesrečo v kateri je življenje izgubilo 59 mladih ljudi.

Tokrat smo obiskali Katoliško mladino, ki ima sedež v središču Ljubljane in je skupnost mladih, ki podpira druge mlade pri hoji za Kristusom in jim pomaga, da se počutijo poklicani. Njihovo vodilo je – Mlade voditi h Kristusu. V jubilejnem svetem letu so tudi mladi zelo dejavni. Kaj danes pomeni biti mlad t. i. sodoben katoličan? Kakšni so posebni izzivi, s katerimi se sooča mlada generacija? So mladi »žejni« vere in druženja? Vabljeni k poslušanju.

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj zagotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi, s tem poskuša odstranjevati krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.

Svi smo mi delom i dalje ona deca koja smo nekad bili, samo smo u drugačijem, većem telu, zaključak je Borka Jelenića, frizera i voditelja emisije „Važne stvari“ i Jelene Gavrilović, rediteljke ovog sadržaja, koji nikoga ne ostavlja ravnodušnim, a čiji su glavni akteri – deca. Najrazličitije teme provlače se kroz epizode „Važnih stvari“, a ono što ih sve povezuje je činjenica da su to najbitnija pitanja za našu decu, od kojih su neka ozbiljna, druga duhovita, mnoga i tužna, ali pre svega, važna. „Njihovo rezonovanje, način na koji govore, bogatstvo rečnika je suština. Oni se obraćaju svojim vršnjacima, roditeljima, nastavnicima, svima. Puštao sam ih da pričaju, slušao sam, pravio pauze između pitanja, ništa nije bilo na brzinu i bez smisla. Dešavalo se da ispričaju neku tešku situaciju, a meni zastane knedla u grlu, ali izdržao sam nekako“, priča Borko. Deci je najvažnije da budu prihvaćena u svom društvu, porodici, u školi, gde god da se nađu i najviše ih povređuje izopštavanje, kad su zbog nečega odbačeni, kad se ne uklapaju. „Većina dece govorila je o uklapanju, koliko su im važne drugarice, drugovi, da budu deo grupe. To je važno i odraslima, ali deci posebno. Birali smo zato decu koja su specifična, imaju neki problem ili nelagodnost zbog bolesti, urođene mane, izgleda, porekla. Ona su prihvatila sebe, a kroz njihovu priču nadamo se da će i oni koji su im slični, i da će ih društvo razumeti“, priča Jelena. Nesvakidašnje ispovesti koje deca iznose, drže pažnju od početka do kraja, a stiče se utisak da govore odrasle osobe. „Njihov rečnik je neverovatan, vidi se sa kojom decom roditelji rade, razgovaraju, to je vrlo očigledno. Nemaju tremu, sa mnom pričaju o frizuri, pa pitaju obavezno da li sam pravi frizer ili glumac, neki su do kraja bili skeptični hoću li ih zaista dobro ošišati“, priča s osmehom Borko, dok se seća najupečatljivijih kadrova. Emisija je rađena prevashodno za decu, iako je prate i odrasli. „Potrebno je da gledaju deca, jer se učesnici obraćaju njima. Ne bismo voleli da roditelji pomisle da im ovim pokazujemo kako ne slušaju svoju decu i ne znaju o čemu oni misle, šta ih zanima, ali opet ako smo ovim motivisali pojedine da razgovaraju sa decom, onda smo uspeli“, naglašava Jelena. Nemam omiljeno dete, sva su mi deca omiljena, kaže Borko. „Nedostaju nam sad kad nema snimanja. Vezali smo se za tu decu, za samu emisiju i ekupu koja je bila fenomenalna. Energija koju smo doneli je neverovatna. Deca su nas mnogo čemu naučila, otvorila nam nove svetove za koje nismo znali da postoje ili smo ih prosto zaboravili, jer to rade odrasli, potiskuju dete u sebi, ali dobro je povremeno dozvoliti tom detetu da se pokaže i u ovim našim godinama“, zaključuje Borko.

Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.

V Sloveniji je 159 planinskih koč, njihovo vzdrževanje in posodabljanje je vse bolj zahtevno, planinska društva ga sama ne zmorejo več. Zaradi prezadolženosti nekatera razmišljajo o prodaji koč. Planinska zveza kot krovna organizacija se zavzema, da bi koče ostale v lasti društev, a jim ne more pomagati. Kakšna bo prihodnost koč, je pričakovati komercializacijo? Se bo vključila država, glede na to, da so koče del Strategije turističnega razvoja do leta 2028, planinstvo in pohodništvo pa pomembna dejavnost alpskih območij? Odgovori v Studiu ob 17.00. Gostje: Miro Eržen, Planinska zveza Slovenije; Tomaž Willenpart, predsednik največjega planinskega društva Ljubljana Matica; Denis Berra, oskrbnik koče na Zelenici.

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Dr. Jure Knez je razvojni inženir s čudovitim umom. Je ustanovitelj in solastnik podjetja Dewesoft, kjer nastajajo najbolj napredni merilni instrumenti tega sveta. Njihovo znanje in dosežki iz domačih Trbovelj sežejo do strogo varovanih centrov avtomobilske in letalske industrije, že zdavnaj pa se je uveljavil tudi na raketnih izstreliščih in celo v vesolju. Nekaj instrumentov Dewesofta v tem trenutku kroži okoli zemlje na mednarodni vesoljski postaji, NASA pa jim je dve leti zapored predala nagrado za inovacijajo leta. To, da je Jure z ekipo Rimčevi Neveri pomagal do serije svetovnih rekordov, se ob takšnih dosežkih zdi skoraj samoumevno. Ta podcast vzemite kot pokazatelj merila drznosti na najbolj človeško srčen način. . SPLETNA STRAN DEWESOFT: https://dewesoft.com . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠⁠

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali, da je papež pri avdienci kristjanom dejal, da naj bi oddajali vonj po Kristusu, ne po grehu. Objavili smo nekaj misli jeruzalemskega patriarha o tem, kaj bi bilo treba storiti za končanje vojne v Sveti deželi, izvedeli pa ste tudi, da se preganjanje kristjanov v Nikaragvi stopnjuje. Osrednji pogovor je bil tokrat namenjen mladim, ki so se tudi letos odpravili v Taize. Njihovo potovanje pa je bilo tokrat nekaj posebnega, saj so se s taizejskimi brati spletle posebne vezi v pripravi na novoletno srečanje mladih v Ljubljani. Vabljni k poslušanju!

Predsednica Evropske komisije članice sedemindvajseterice pozvala k posredovanju imen kandidatke in kandidata, da bo lahko oblikovala novo ekipo. Slovenija bo predlagala Tomaža Vesela, vlada bo izbiro potrdila jutri.Izraelski premier v kongresu ZDA: Moja vizija je demilitarizirana in deradikalizirana Gaza.Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov temelji na prostovoljcih, poudarja načelnik Nejc Kurbus. Njihovo število raste, zato lahko organizacija ponuja kakovostno vzgojo otrok in mladine.Vreme: Pred nami sta precej jasna noč in dan, jutro bo ponekod bolj sveže, nato se lahko ogreje tudi do 32 stopinj Celzija.

Več kot 400 gasilcev nadzoruje požarišče na Krasu, kjer se še pojavljajo posamezna žarišča. Čeprav so razmere mirne, gasilce skrbi burja, ki bi lahko hitro okrepila in razplamtela žarišča. Poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan je pohvalil delo gasilcev. Njihovo delo sicer še ni končano, na terenu bodo v najboljšem primeru še najmanj do jutri zvečer. Drugi poudarki oddaje: - Motnje za številne informacijske sisteme po svetu; prizadeta številna podjetja - Strokovnjaki in gospodarstveniki pričakujejo spremembo gospodarske politike Evropske unije - Zaradi del na železnicah v prihodnjih tednih več zamud; ponekod namesto vlakov avtobusni prevozi

V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali imata prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje je potekalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in delno poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, ampak goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost«. Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.

Na sončni gredi so rasli peteršiljček, čebulica in česenček. Njihovo prijateljstvo pa nevoščljivi kobilici ni bilo po volji … Pripoveduje: Rudi Kosmač. Napisala: Erna Gregorič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.

Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.

V okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani je Klub koroških Slovencev v Ljubljani pripravil predstavitev delovanja treh slovenskih kulturnih društev na avstrijskem Koroškem: SPD Zarja Železna Kapla, SKD Jepa - Baško jezero in KPD Šmihel, Šmihel pri Pliberku. Njihovo delovanje so predstavili predsedniki oz. predsednica Willi Ošina, Anica Lesjak Ressmann in mag. dr. Silvester Jernej. Moderatorka je bila mag. Lidija Golc. Tokrat je bil na sporedu 2. del, ko so gostje govorili o knjigah in publikacijah, o skupinah, ki delujejo ter o načrtih. V oddaji smo predvajali tudi arhivski posnetek pokojnega igralca Blaža Mikliča o romanju Slovencev v Lujan.

V oddaji ste lahko spoznali delovanje treh slovenskih kulturnih društev na avstrijskem Koroškem: Zarja iz Železne Kaple, Jepa - Baško jezero in Šmihel pri Pliberku. Njihovo delovanje so predstavili predsedniki oz. predsednica Willi Ošina, Anica Lesjak Ressmann in mag. dr. Silvester Jernej.

Slovenija ne dosega predvidenega deleža obnovljivih virov energije v končni porabi. Umikajo se spodbude fotovoltaiki, povečujejo pa se za vetrnice. Te pri nas predstavljajo zanemarljiv delež obnovljivih virov. Težava je tudi njihovo umeščanje, ki je pogosto povezano z nasprotovanji v lokalnih okoljih. Kaj lahko pričakujemo od nove vladne uredbe o enkratnem nadomestilu občini za spodbujanje uvajanja vetrnih proizvodnih naprav? Odgovore na to in druga vprašanja iščemo v Studiu ob 17.00 z Metko Pirc. Gosti: Hinko Šolinc, generalni direktor Direktorata za energijo na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica, Katja Huš, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Tadej Bevk, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani.

Ena tretjina pasjih možganov je namenjena izključno vonju (kar je 40 krat več kot pri človeku). Zato ni presenetljivo, da so psi tudi odlični iskalci pogrešanih, tako ljudi kot tudi živali. In prav slednjim – pogrešanim živalim, ki jih iščejo psi – se posvečamo v nedeljskem popoldnevu v pogovoru s Sabino Piber, vodjo slovenske enote sicer mednarodnega združenja K9. Njihovo poslanstvo je predvsem iskanje pogrešanih/pobeglih živali s t.i. tehniko "trailing" oziroma tehniko sledenja. Poleg komunikacije, ki jo imata vodnik in pes, je ključno tudi obvladanje usmeritve vonja.

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.

V tretji epizodi v ospredje postavljamo inoviranje, vodenje sprememb in smisel pri delu. Pred petimi leti je bilo podjetje Narayan ustanovljeno z osnovno idejo, da ljudem prinese zdravo prehrano po dostopni ceni. Poleg tega pa na trg poskušajo prinesti tudi superživila in rastlinske alternativne oblike proteinov. Pri inovacijah velikokrat naletijo na nezaupanje ali na odpor. Njihovo vodilo je izobraževanje ljudi o tem, zakaj trenutni način proizvodnje hrane ni primeren. Gosta: Žiga Vraničar, strateški direktor podjetja Narayan; dr. Miha Škerlavaj, strokovni sodelavec in profesor z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Na jesenski tehtnici dogajanja so na eni strani svarila pred hudo in drago zimo, na drugi pa zagotovila, da bo energentov in ukrepov proti draginji dovolj. Na Banki Slovenije ocenjujejo, da se povečujejo tveganja za naš sicer trden finančni sistem. V oddaji tudi: - Unija se umika od ruskih fosilnih goriv. Po novem dogovoru bodo članice povezave povečale izrabo obnovljivih virov energije, ob črpanju sredstev iz mehanizma za okrevanje. - Nobelovo nagrado za fiziko bo letos prejela trojica znanstvenikov, ki je potrdila kvantno prepletenost. Njihovo delo je tlakovalo pot razvoju kvantnih računalnikov. - Zaznamujemo dan varstva živali, ob poudarjanju ustrezne skrbi za ta čuteča bitja. Inšpektorji preverjajo številne prijave domnevnega mučenja hišnih ljubljencev.

Ob mednarodnem dnevu mladih se znova vrstijo opozorila na izzive, ki spremljajo njihovo odraščanje in osamosvajanje. Čeprav številni iščejo priložnosti v tujini ali razmišljajo o tem, Nives Felić iz zavoda Néfiks poudarja, da jim svetlo prihodnost lahko ponudi tudi naša država. Težave mladih ne bodo edina žgoča problematika, na katero bomo opozorili: Draginja in nestabilne javne finance ogrožajo 1,2 milijarde ljudi po svetu. V Franciji še gori, pod Socerbom ne; na goriški Kras se vračajo turisti Mariborski nogometaši izpadli iz kvalifikacij za evropsko ligo

Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj. Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic. Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna: »Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!« Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič.   Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah.  In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj.    »WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba. Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk.   Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno.    Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt.    Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …

Še tretjič se Sašo in Aleš z gostjo Ulo Furlan, spustita v globine neznanja! Njihovo “izobraževalno” zabavo pa tokrat ogrozi Sašo, ki kot vedno nekaj zakomplicira! Ula in Aleš sta kar zašvicala, ko ju je Sašo vprašal: “Kdo ali kaj je Vestigialni refleks oziroma proces oziroma odziv?” Hm, če je že vprašanje kompleksno … kako […]