POPULARITY
Alfred is an Indonesian migrant, and Clinton is an Aboriginal man from Western Australia. Their friendship changed the way Alfred understood his identity as a migrant Australian. - Alfred je indonežanski migrant, a Clinton je Aboridžin iz Zapadne Australije. Njihovo prijateljstvo promijenilo je način na koji je Alfred shvatao svoj identitet kao migranta u Australiji.
U 58. epizodi Njuz POPkasta pričamo o serijama koje su nas oduševile, filmovima koji su nas razočarali (da, gledamo u tebe Pedro Paskale), knjigama koje se ne ispuštaju iz ruku, i muzici koja nam je obeležila nedelju.
Palestinski ilustrator, novinar in založnik, ki so obiskali Slovenijo, se vsak na svoj način borijo z brezupom, ki spremlja grozodejstva in popolno razčlovečenje ljudi, ki so manj vredni kot številke. Njihovo orožje so besede, karikature, umetnost, kultura, tudi ekološko kmetovanje. Vsi trije so že doživeli mučenje v izraelskih zaporih. Tri različne zgodbe, trije različni pogledi. Je ob genocidu v živo še mogoče verjeti v človeka, verjeti v mir?Sogovorniki: Fareed Taamallah, novinar in ekološki kmet Mohammad Sabaaneh, politični ilustrator Mahmound Muna, založnik in knjigarnar
Pogajanja o premierju med Izraelom in Hamasom se ne premaknejo z mrtve točke, izraelska vojska pa je po več dneh silovitega bombardiranja začela tudi novo obsežno kopensko ofenzivo v Gazi. Izraelski premier Netanjahu je že pred dnevi dejal, da njihove sile tokrat ne bodo napadle in se nato umaknile, kar bi lahko pomenilo vojaško okupacijo enklave za nedoločen čas. Drugi poudarki oddaje: - Novi papež ob uradnem začetku pontifikata obsodil izkoriščanje narave in revnih -16 odstotkov delovno aktivnih pri nas je tujcev. Njihovo tveganje revščine kar dvakrat večje od domačih državljanov. - Po padcu in smoli z okvaro kolesa Primož Roglič na dirki po Italiji za vodilnim zaostaja več kot 2 minuti
Graditev drugega tira bodo kljub finančnim težavam turškega izvajalca nadaljevali, sta včeraj zagotovila infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek in njen turški kolega Abdulkadir Uraloglu. Dogovorila sta se za sprotno spremljanje poteka del. Druge teme: - Ameriška carinska politika bo najverjetneje izzvala znižanje inflacije v Evropi, čemur sledi tudi znižanje temeljnih obrestnih mer. - V Soški dolini naj bi azbestne bolnike nagovarjali k zdravljenju v tujini, ki je drago in v večini primerov neučinkovito. - Z današnjim vélikim četrrtkom se začenja dogajanje ob največjem krščanskem prazniku, velíki noči
V dvoranah AGRFT in Slovenske kinoteke v Ljubljani se v petek začenja projekt Kino Slovenija, ki bo nanizal 17 večerov slovenskega filma. Njihovo sporočilo pa je, da pojdite v kino. Na slovenski film. Kino filmi so namreč posneti prav za ta namen, drugače kot na primer televizijske serije, hkrati pa se v kinodvorani lažje umirimo in potopimo v zgodbo in podobe. In še o premieri prvega dela radijske igre Kapucinska grobnica, ki je nastala po istoimenskem romanu avstrijskega pisatelja in publicista judovskega rodu Josepha Rotha.
Posvetili smo se področjem zdravstvenega inšpektorata. Njihovo delo je razvejano: od prehranskih dopolnil do nadzora nad smučišči in kopalnimi vodami. Zanimalo nas je, kako preverjajo ponudbo različnih zdravilcev, na kaj naj bodo poslušalci pozorni in kdaj je možnost za pritožbo. Z nami je bila inšpektorica Andreja Mojškrc.
V Sloveniji se zdravijo štirje mladi moški, poškodovani v katastrofalnem požaru v disko klubu v mestu Kočani. Njihovo stanje je resno. Ker je javni zdravtsveni sistem v Severni Makedoniji šibek, si tamkajšnje oblasti prizadevajo, da bi čim več huje poškodovanih zdravili v tujini. Medtem se nadaljuje preiskava o vzrokih in krivdi za tragično nesrečo v kateri je življenje izgubilo 59 mladih ljudi.
Tokrat smo obiskali Katoliško mladino, ki ima sedež v središču Ljubljane in je skupnost mladih, ki podpira druge mlade pri hoji za Kristusom in jim pomaga, da se počutijo poklicani. Njihovo vodilo je – Mlade voditi h Kristusu. V jubilejnem svetem letu so tudi mladi zelo dejavni. Kaj danes pomeni biti mlad t. i. sodoben katoličan? Kakšni so posebni izzivi, s katerimi se sooča mlada generacija? So mladi »žejni« vere in druženja? Vabljeni k poslušanju.
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj zagotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi, s tem poskuša odstranjevati krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
Svi smo mi delom i dalje ona deca koja smo nekad bili, samo smo u drugačijem, većem telu, zaključak je Borka Jelenića, frizera i voditelja emisije „Važne stvari“ i Jelene Gavrilović, rediteljke ovog sadržaja, koji nikoga ne ostavlja ravnodušnim, a čiji su glavni akteri – deca. Najrazličitije teme provlače se kroz epizode „Važnih stvari“, a ono što ih sve povezuje je činjenica da su to najbitnija pitanja za našu decu, od kojih su neka ozbiljna, druga duhovita, mnoga i tužna, ali pre svega, važna. „Njihovo rezonovanje, način na koji govore, bogatstvo rečnika je suština. Oni se obraćaju svojim vršnjacima, roditeljima, nastavnicima, svima. Puštao sam ih da pričaju, slušao sam, pravio pauze između pitanja, ništa nije bilo na brzinu i bez smisla. Dešavalo se da ispričaju neku tešku situaciju, a meni zastane knedla u grlu, ali izdržao sam nekako“, priča Borko. Deci je najvažnije da budu prihvaćena u svom društvu, porodici, u školi, gde god da se nađu i najviše ih povređuje izopštavanje, kad su zbog nečega odbačeni, kad se ne uklapaju. „Većina dece govorila je o uklapanju, koliko su im važne drugarice, drugovi, da budu deo grupe. To je važno i odraslima, ali deci posebno. Birali smo zato decu koja su specifična, imaju neki problem ili nelagodnost zbog bolesti, urođene mane, izgleda, porekla. Ona su prihvatila sebe, a kroz njihovu priču nadamo se da će i oni koji su im slični, i da će ih društvo razumeti“, priča Jelena. Nesvakidašnje ispovesti koje deca iznose, drže pažnju od početka do kraja, a stiče se utisak da govore odrasle osobe. „Njihov rečnik je neverovatan, vidi se sa kojom decom roditelji rade, razgovaraju, to je vrlo očigledno. Nemaju tremu, sa mnom pričaju o frizuri, pa pitaju obavezno da li sam pravi frizer ili glumac, neki su do kraja bili skeptični hoću li ih zaista dobro ošišati“, priča s osmehom Borko, dok se seća najupečatljivijih kadrova. Emisija je rađena prevashodno za decu, iako je prate i odrasli. „Potrebno je da gledaju deca, jer se učesnici obraćaju njima. Ne bismo voleli da roditelji pomisle da im ovim pokazujemo kako ne slušaju svoju decu i ne znaju o čemu oni misle, šta ih zanima, ali opet ako smo ovim motivisali pojedine da razgovaraju sa decom, onda smo uspeli“, naglašava Jelena. Nemam omiljeno dete, sva su mi deca omiljena, kaže Borko. „Nedostaju nam sad kad nema snimanja. Vezali smo se za tu decu, za samu emisiju i ekupu koja je bila fenomenalna. Energija koju smo doneli je neverovatna. Deca su nas mnogo čemu naučila, otvorila nam nove svetove za koje nismo znali da postoje ili smo ih prosto zaboravili, jer to rade odrasli, potiskuju dete u sebi, ali dobro je povremeno dozvoliti tom detetu da se pokaže i u ovim našim godinama“, zaključuje Borko.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.
V Sloveniji je 159 planinskih koč, njihovo vzdrževanje in posodabljanje je vse bolj zahtevno, planinska društva ga sama ne zmorejo več. Zaradi prezadolženosti nekatera razmišljajo o prodaji koč. Planinska zveza kot krovna organizacija se zavzema, da bi koče ostale v lasti društev, a jim ne more pomagati. Kakšna bo prihodnost koč, je pričakovati komercializacijo? Se bo vključila država, glede na to, da so koče del Strategije turističnega razvoja do leta 2028, planinstvo in pohodništvo pa pomembna dejavnost alpskih območij? Odgovori v Studiu ob 17.00. Gostje: Miro Eržen, Planinska zveza Slovenije; Tomaž Willenpart, predsednik največjega planinskega društva Ljubljana Matica; Denis Berra, oskrbnik koče na Zelenici.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Dr. Jure Knez je razvojni inženir s čudovitim umom. Je ustanovitelj in solastnik podjetja Dewesoft, kjer nastajajo najbolj napredni merilni instrumenti tega sveta. Njihovo znanje in dosežki iz domačih Trbovelj sežejo do strogo varovanih centrov avtomobilske in letalske industrije, že zdavnaj pa se je uveljavil tudi na raketnih izstreliščih in celo v vesolju. Nekaj instrumentov Dewesofta v tem trenutku kroži okoli zemlje na mednarodni vesoljski postaji, NASA pa jim je dve leti zapored predala nagrado za inovacijajo leta. To, da je Jure z ekipo Rimčevi Neveri pomagal do serije svetovnih rekordov, se ob takšnih dosežkih zdi skoraj samoumevno. Ta podcast vzemite kot pokazatelj merila drznosti na najbolj človeško srčen način. . SPLETNA STRAN DEWESOFT: https://dewesoft.com . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2 PODPRI ATMOSFERCE - https://app.vibeit.co/en/atmosferci PODPRI KOMOTAR MINUTO - http://shop.komotarminuta.com/en SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/jure_gregorcic/ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - https://www.instagram.com/komotar_minuta/ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sebavtom/
Predsednica Evropske komisije članice sedemindvajseterice pozvala k posredovanju imen kandidatke in kandidata, da bo lahko oblikovala novo ekipo. Slovenija bo predlagala Tomaža Vesela, vlada bo izbiro potrdila jutri.Izraelski premier v kongresu ZDA: Moja vizija je demilitarizirana in deradikalizirana Gaza.Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov temelji na prostovoljcih, poudarja načelnik Nejc Kurbus. Njihovo število raste, zato lahko organizacija ponuja kakovostno vzgojo otrok in mladine.Vreme: Pred nami sta precej jasna noč in dan, jutro bo ponekod bolj sveže, nato se lahko ogreje tudi do 32 stopinj Celzija.
Več kot 400 gasilcev nadzoruje požarišče na Krasu, kjer se še pojavljajo posamezna žarišča. Čeprav so razmere mirne, gasilce skrbi burja, ki bi lahko hitro okrepila in razplamtela žarišča. Poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan je pohvalil delo gasilcev. Njihovo delo sicer še ni končano, na terenu bodo v najboljšem primeru še najmanj do jutri zvečer. Drugi poudarki oddaje: - Motnje za številne informacijske sisteme po svetu; prizadeta številna podjetja - Strokovnjaki in gospodarstveniki pričakujejo spremembo gospodarske politike Evropske unije - Zaradi del na železnicah v prihodnjih tednih več zamud; ponekod namesto vlakov avtobusni prevozi
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali imata prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje je potekalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in delno poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, ampak goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost«. Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Na sončni gredi so rasli peteršiljček, čebulica in česenček. Njihovo prijateljstvo pa nevoščljivi kobilici ni bilo po volji … Pripoveduje: Rudi Kosmač. Napisala: Erna Gregorič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.
Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.
V okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani je Klub koroških Slovencev v Ljubljani pripravil predstavitev delovanja treh slovenskih kulturnih društev na avstrijskem Koroškem: SPD Zarja Železna Kapla, SKD Jepa - Baško jezero in KPD Šmihel, Šmihel pri Pliberku. Njihovo delovanje so predstavili predsedniki oz. predsednica Willi Ošina, Anica Lesjak Ressmann in mag. dr. Silvester Jernej. Moderatorka je bila mag. Lidija Golc. Tokrat je bil na sporedu 2. del, ko so gostje govorili o knjigah in publikacijah, o skupinah, ki delujejo ter o načrtih. V oddaji smo predvajali tudi arhivski posnetek pokojnega igralca Blaža Mikliča o romanju Slovencev v Lujan.
V oddaji ste lahko spoznali delovanje treh slovenskih kulturnih društev na avstrijskem Koroškem: Zarja iz Železne Kaple, Jepa - Baško jezero in Šmihel pri Pliberku. Njihovo delovanje so predstavili predsedniki oz. predsednica Willi Ošina, Anica Lesjak Ressmann in mag. dr. Silvester Jernej.
Slovenija ne dosega predvidenega deleža obnovljivih virov energije v končni porabi. Umikajo se spodbude fotovoltaiki, povečujejo pa se za vetrnice. Te pri nas predstavljajo zanemarljiv delež obnovljivih virov. Težava je tudi njihovo umeščanje, ki je pogosto povezano z nasprotovanji v lokalnih okoljih. Kaj lahko pričakujemo od nove vladne uredbe o enkratnem nadomestilu občini za spodbujanje uvajanja vetrnih proizvodnih naprav? Odgovore na to in druga vprašanja iščemo v Studiu ob 17.00 z Metko Pirc. Gosti: Hinko Šolinc, generalni direktor Direktorata za energijo na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica, Katja Huš, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Tadej Bevk, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Ena tretjina pasjih možganov je namenjena izključno vonju (kar je 40 krat več kot pri človeku). Zato ni presenetljivo, da so psi tudi odlični iskalci pogrešanih, tako ljudi kot tudi živali. In prav slednjim – pogrešanim živalim, ki jih iščejo psi – se posvečamo v nedeljskem popoldnevu v pogovoru s Sabino Piber, vodjo slovenske enote sicer mednarodnega združenja K9. Njihovo poslanstvo je predvsem iskanje pogrešanih/pobeglih živali s t.i. tehniko "trailing" oziroma tehniko sledenja. Poleg komunikacije, ki jo imata vodnik in pes, je ključno tudi obvladanje usmeritve vonja.
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.
Dragi prijatelji! Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsega, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene sklepe, in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob na novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postajata človek in z njim človeštvo bolj občutljiva za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Primarij dr. Igor M. Ravnik tokrat gosti člane Laboratorija za analizo možganov iz Brna. To so profesor Jiri Mekyška ter doktorska študenta inženir Tomaš Kiska in inženir Štepan Miklanek, ki delujejo na Tehnološki univerzi v Brnu. Njihovo delo je tesno povezano z multidisciplinarno raziskovalno nevroznanstveno skupino, ki se ukvarja s širokim razponom nevroznanstvenih problemov, od temeljnih znanosti in tehnoloških vprašanj ter informacijske znanosti do klinične nevrološke obravnave iz rehabilitacije oseb z nevrodegenerativnimi boleznimi. Del svoje pozornosti pa posvečajo tudi raziskavam o vplivu glasbe na delovanje možganov. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Revija Finance Manager je nedavno objavila lestvico 100 najbogatejših Slovencev. Njihovo premoženje se je glede na lani povečalo za osem odstotkov na 8,7 milijarde evrov. Kaj pomeni bogastvo? Kako živijo najbolj bogati? In ne nazadnje - kaj bi jih vprašali? Poslušalke in poslušalci Prvega so v torkovi kontaktni oddaji razmišljali na glas.
Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.
Frankfurtski knjižni sejem se preveša v drugo polovico. Eden od izpostavljenih dogodkov našega gostovanja je bil tudi nastop skupine Laibach. Njihovo izvirno simfonično delo Alamut obravnava zgodbo iz Perzije v 11. stoletju, kakor jo je v istoimenskem romanu opisal Vladimir Bartol. Še pred koncertom so ozadje romana osvetlili sodelujoči na okrogli mizi, kako pa lahko z Alamutom povežemo freske slovenskega slikarja Toneta Kralja? Odgovor na to vprašanje lahko slišite v oddaji Svet kulture, v kateri bomo predstavili tudi uprizoritev Kakor v nebesih, simpozij muzealcev in koncert Družinskega abonmaja.
Mariborčan Aleš Budja, po poklicu pravnik, se je odločil, da bo namesto sedenja v pisarni vihtel kuhalnico in kreiral jedi; preproste, domače, kot jih je pripravljala njegova babica. Njihovo družinsko gostišče Budja in bistro Karl sta na Dupleški cesti, pred nekaj dnevi je v središču mesta odprl še kiosk z zanimivo ponudbo. Spoznajte mladega gostinca, ki preproste domače jedi rad začini s ščepcem sodobnega.....
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.
Širši nabor storitev in večja dostopnost do njih ter čim daljše bivanje starostnika v domačem okolju so v središču zakona o dolgotrajni oskrbi, je v predstavitvi poudaril minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Ob tem predlog zakona pristojnost vstopnih točk prenaša na centre za socialno delo. Na tej točki bodo vsi dobili informacije na enem mestu, je poudaril Maljevac. Drugi poudarki: - Državni zbor danes med drugim o urejanju položaj sodnikov, ki delajo tudi na mednarodnih sodiščih. - Moskva: paravojaška skupina Wagner bo predala težko orožje. - V Radljah ob Dravi se sprašujejo, kako bodo poskrbeli za zdravstveno oskrbo prebivalcev.
Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični so ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. A v nekem trenutku se je v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (Dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo, ne čustveno, ampak preprosto hvaležno do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči Petra Opeke in združenja AKAMASOA bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje mednje, odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje zaradi dobrih ljudi postajalo manj krivično.
Časi se spreminjajo. Tudi za oceane, bi lahko povzeli letošnje geslo Združenih narodov ob prihajajočem svetovnem dnevu oceanov, 8. juniju. Po skoraj dveh desetletjih trdih pogajanj je bil namreč v začetku marca dosežen zgodovinski sporazum. Podpisnice so se dogovorile, da bodo do leta 2030 zaščitile tretjino odprtih morij. O pomenu zaščite morij, ki pripadajo vsemu človeštvu, smo se pogovarjali z Robertom Turkom, okoljevarstvenikom in predsednikom strokovne skupine za posebej zavarovana območja, pomembna za Sredozemlje. Slišali boste tudi, zakaj je spomladi obiskal znamenito zaščiteno morsko območje Portofino v Italiji.
Piše: Diana Pungeršič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Sarival Sosič v kratkoprozni zbirki Ne morem ven razvija teme in navsezadnje premišljuje osebe in odnose, ki smo jih srečevali že v njegovi avtofikcijski romaneskni trilogiji. Zdi se, da zgodbe o človekovi notrini rastejo iz znanega tlorisa, le odpirajo in razraščajo se na nove, še bolj enigmatične načine. Zunanje in notranje, tj. sanjske, arhetipske, simbolne pokrajine se namreč brez posebne dramatičnosti nenehno prelivajo, celo stapljajo, med njimi ni hierarhične razlike, soobstajajo v nekakšni homeostazi, raziskovanje odnosa med njimi pa je osrednja tema zbirke kot celote. Po načinu doživljanja in vzpostavljanju realnosti in navsezadnje poetičnem občutju je knjiga sorodna Obvozu Francija Novaka ali prozi, kot jo pišeta Miklavž Komelj in Robert Simonišek. Zgodbe sledijo kronološkemu zaporedju. Na makroravni spremljamo dečka od najzgodnejšega otroštva prek odraščanja in dozorevanja pri petinpetdesetih letih vse do prehoda v visoko starost, ki jo v zgodbah živita mama in tata. Njihovo gibalo je napetost med občutki osamljenosti, nemoči, negotovosti, žalosti na eni strani in željo po poletu, lahkotnosti, svobodi na drugi, vse skupaj pa preči ali podčrtuje temeljni premislek o času in prostoru, minevanju, smrti oziroma živosti in neživosti. Sleherno zgodbo je mogoče brati tako dobesedno kot simbolno – arhetipski so lahko liki (sin, otrok, starec, oče, mati, ženska), dogodki, kot so potovanje, prebujanje, beg, igra, pogosto pa se pripoved ovija okoli kakega konkretnega predmeta z močno simbolno vrednostjo, kot so vrata, ključ, vlak, drevo, kača, žaba, ogledalo, svetloba, voda, koza, razpoka, hiša … Ko bi torej protagonist najraje odvrgel vse, kar je navlekel nase, ker ga oblačila obtežijo kot kovinski oklep, lahko to potrebo dojemamo povsem organsko in tudi povsem metaforično, kot potrebo po notranji osvoboditvi. Tako se usodna nerazdružljivost vidnih in nevidnih, fizičnih in psihičnih svetov še vedno kaže kot eden najmočnejših elementov Sosičeve pisave, vzpostavljene že v prvencu. Prisluhnimo enemu najintenzivnejših odlomkov zbirke, v katerem se volnena jopica vzpostavi kot simbol materinske ljubezni: »Že davno sem izgubil lase nad čelom in na temenu glave, saj sem plešavost podedoval tako po očetu kot po obeh nonih in tudi brada mi je posivela, brke sem si končno po štiridesetih letih prirezovanja pričel briti, saj so od črnih postali beli in zdaj takšen stojim pred omaro v zgornjem nadstropju v spalnici naše hiše in ko omaro odprem, name padajo mamine volnene jope, skoraj do moje višine me jope zaobjamejo, da se sesedem na tla. Gol sem, ravnokar okopan in volna me prebada po telesu, pojavljajo se rdečkaste lise in srbeče pekoči mehurji po rokah in prsih, po trebuhu in okoli genitalij, kamor so se volnene niti zapičile, kamor so tanke niti volne prodrle pod kožo in v nosnicah me nekoliko duši zatohel vonj, ki se je nabiral in vzdrževal v stari omari, se vpil v mamine volnene jope, predvsem tiste, ki jih nisem dovolj pogosto nosil. V zgodbah pogosto prevlada sanjska, domišljijska logika, dogajanje v njih ni zamejeno, temveč so prehodi, zraščanja ali razraščanja med telesi, prostori, časi, občutji prosti, in zato neredko presenetljivi. Toda to ni edini pripovedni način, gola dogajalnost se lahko prevesi tudi v bolj esejističen premislek z več distance do vsakokratne situacije ali občutja. Kot bi nekatere zgodbe skušale bivanjski oreh streti s pomočjo žive in vseprežemajoče podobe, druge pa v nekoliko abstraktnejšem jeziku. In čeprav se večina zgodb v zbriki Sarivala Sosiča Ne morem ven ukvarja z eno osebo in njeno notranjo pokrajino, nekatere, kot sta Razpoka ali Na drevesu, preskočijo tudi na družbeno raven in delovanje oziroma posledice istih mehanizmov prikažejo tudi v kolektivnem kontekstu. Pred nami je vsekakor bogato gradivo za razmisleke o notranji svobodi, izvoru, naravi ali celo nujnosti tesnobe, utesnjenosti, bolečine in priklenjenosti, kakor tudi hkratni človekovi neustavljivi želji po živosti, ustvarjanju in osvoboditvi – od spominov, odnosov, prepričanj, gonov, časa in prostora, navsezadnje pa zgodbe izzivajo tudi z vprašanjem, kaj je sploh tisto, kar bi se rado osvobodilo. V naslovni zgodbi je ta neznanka ali neimenovana entiteta ženskega spola, zaprta v temno sobo s človekom, priklenjenim na posteljo. Tisto nekaj želi ven, vendar so vse možnosti izhoda zamašene. Kdo ali kaj išče izhod, a za zdaj le čaka v razpoki? Svetloba? Ustvarjalnost? Glasba? Nedolžnost? Svoboda? Drugačen tip človeka? Čeprav se torej posredno ali neposredno vse zgodbe dotikajo vprašanja smrti, tudi ob živem telesu, jih bolj konvencionalno obravnavajo zgodbe ob koncu knjige. Glede na zasnovo zbirke se te pripovedi o ljubljenju s smrtjo, izgubi vitalnosti, volje do življenja in spomina sicer povsem vklapljajo v celoto, lahko jih namreč razlagamo kot vzporednico, ki pokaže, da mladostna ujetost v sleherni predstavni svet ni tako zelo drugačna od ujetosti v razkrajajoče se možgane, a vendar tudi nekoliko razvodenijo učinek knjige kot celote, delujejo odveč. V visoki starosti je mišljenjska in navsezadnje telesna zaklenjenost skorajda pričakovana in tudi literarno na podoben način že obdelana. A Ne morem ven je vsekakor vznemirljiva zbirka, ki, pospremljena z robustnimi ilustracijami Iztoka Sitarja in kar dvema spremnima besedama, ponuja veliko interpretativnega užitka, ob tem pa tudi nujno soočenje z lastnimi prostori rasti in stagnacije.
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti. Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina. Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
V tretji epizodi v ospredje postavljamo inoviranje, vodenje sprememb in smisel pri delu. Pred petimi leti je bilo podjetje Narayan ustanovljeno z osnovno idejo, da ljudem prinese zdravo prehrano po dostopni ceni. Poleg tega pa na trg poskušajo prinesti tudi superživila in rastlinske alternativne oblike proteinov. Pri inovacijah velikokrat naletijo na nezaupanje ali na odpor. Njihovo vodilo je izobraževanje ljudi o tem, zakaj trenutni način proizvodnje hrane ni primeren. Gosta: Žiga Vraničar, strateški direktor podjetja Narayan; dr. Miha Škerlavaj, strokovni sodelavec in profesor z Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Mestni muzej Idrija slavi jubilej, občetnico ustanovitve in delovanja. Čeprav muzejske vsebine velikokrat črpajo iz preteklosti, so muzealci stalno usmerjeni naprej. Preteklost prepletajo s sedanjostjo in prihodnostjo. Njihovo poslanstvo je v prvi vrsti skrb za dediščino, ki jim je zaupana v varstvo in ki jo želijo ohraniti prihodnjim rodovom. Izšla je knjiga Razstavljamo čas in nastal je kratki animirani film 70 let Mestnega muzeja Idrija. Pogovarjali smo se z Mirjam Gnezda Bogataj, muzejsko svetovalko.
Mestni muzej Idrija slavi jubilej, občetnico ustanovitve in delovanja. Čeprav muzejske vsebine velikokrat črpajo iz preteklosti, so muzealci stalno usmerjeni naprej. Preteklost prepletajo s sedanjostjo in prihodnostjo. Njihovo poslanstvo je v prvi vrsti skrb za dediščino, ki jim je zaupana v varstvo in ki jo želijo ohraniti prihodnjim rodovom. Izšla je knjiga Razstavljamo čas in nastal je kratki animirani film 70 let Mestnega muzeja Idrija. Pogovarjali smo se z Mirjam Gnezda Bogataj, muzejsko svetovalko.
Evo nas natrag sa našim manijacima. U ovoj epizodi prolazimo kroz MJESEC DANA njihove aktivnosti. ''Ali Filipe i/ili Tia, tko god ovo piše, kako jedna epizoda može biti samo mjesec dana njihove aktivnosti?'' - vi pitate naivno. Eh, zato jer su njih dvojica totalni manijakalni debili. Njihovo psihopatsko i sadističko ponašanje doseže nove razine, ali bez brige....barem nas čeka još jedna epizoda ovoga. Podržite nas na Patreonu i otključajte ekskluzivni sadržaj: https://www.patreon.com/mjestozlocina Pratite nas na Instagramu: https://www.instagram.com/mjestozlocinapodcast Pridružite nam se na Discordu: https://discord.gg/2NU9cprjMd
Slovenske šole so pred dobrim mesecem odprle svoja vrata za okrog 270.000 učencev in dijakov. Njihovo število v zadnjih letih narašča zaradi večjih generacij otrok, učiteljev pa vse bolj primanjkuje. Bilo naj bi jih več kot tisoč premalo, še posebej kritična so področja matematike, fizike in računalništva. Tudi na to je dobro opozoriti ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev. Ampak ostanimo pri pozitivnih plateh: učiteljski poklic je lahko zelo lep, kar nam je iz prve roke povedal krajinski arhitekt dr. Rock Finale, ki pa je svoje prave poslanstvo našel kot srednješolski učitelj.
Na jesenski tehtnici dogajanja so na eni strani svarila pred hudo in drago zimo, na drugi pa zagotovila, da bo energentov in ukrepov proti draginji dovolj. Na Banki Slovenije ocenjujejo, da se povečujejo tveganja za naš sicer trden finančni sistem. V oddaji tudi: - Unija se umika od ruskih fosilnih goriv. Po novem dogovoru bodo članice povezave povečale izrabo obnovljivih virov energije, ob črpanju sredstev iz mehanizma za okrevanje. - Nobelovo nagrado za fiziko bo letos prejela trojica znanstvenikov, ki je potrdila kvantno prepletenost. Njihovo delo je tlakovalo pot razvoju kvantnih računalnikov. - Zaznamujemo dan varstva živali, ob poudarjanju ustrezne skrbi za ta čuteča bitja. Inšpektorji preverjajo številne prijave domnevnega mučenja hišnih ljubljencev.
Ob mednarodnem dnevu mladih se znova vrstijo opozorila na izzive, ki spremljajo njihovo odraščanje in osamosvajanje. Čeprav številni iščejo priložnosti v tujini ali razmišljajo o tem, Nives Felić iz zavoda Néfiks poudarja, da jim svetlo prihodnost lahko ponudi tudi naša država. Težave mladih ne bodo edina žgoča problematika, na katero bomo opozorili: Draginja in nestabilne javne finance ogrožajo 1,2 milijarde ljudi po svetu. V Franciji še gori, pod Socerbom ne; na goriški Kras se vračajo turisti Mariborski nogometaši izpadli iz kvalifikacij za evropsko ligo
V Sloveniji je z novo vlado nastopila nova stara normalnost. Pravzaprav je najbolj presenetljivo, da se ne dogaja veliko; ne z vidika vladajočih in ne z vidika reakcij na vladanje. Bolj desno usmerjeni posamezniki ter skupine na socialnih omrežjih se sicer razburjajo, toda protestov ni, slovenski kmetje so mirni, mediji ljudstvu zagotavljajo, da je vlada aktivna in ima vse pod nadzorom.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj. Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic. Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna: »Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!« Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič. Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah. In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj. »WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba. Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk. Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno. Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt. Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …
Še tretjič se Sašo in Aleš z gostjo Ulo Furlan, spustita v globine neznanja! Njihovo “izobraževalno” zabavo pa tokrat ogrozi Sašo, ki kot vedno nekaj zakomplicira! Ula in Aleš sta kar zašvicala, ko ju je Sašo vprašal: “Kdo ali kaj je Vestigialni refleks oziroma proces oziroma odziv?” Hm, če je že vprašanje kompleksno … kako […]