Podcasts about jugoslavija

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

Zdravo. Tokrat začnemo nostalgično s Quelle katalogi, ki so pustili globlje sledi, kot si je marsikdo lahko predstavljal. Ker Peli ne najde dotičnega kataloga, vas prosimo, da nam sporočite, če ga morda imate. Nadaljujemo z debato o Berlinu pred II. svetovno vojno, medtem ko Ministrstvo za resnico že kuka iz bližnje prihodnosti. Prihodnost bo očitno kombinacija Huxleyjevih, Orwellovih in Atwoodinih vizij, mi pa se elegantno preselimo med parkirne angele, obdelamo javni prevoz (predvsem metroje) v Londonu, nato pa skočimo na vesoljsko ladjo, kjer Ford besno nakupuje s kartico brez limita in modruje o ljubezni … in to najstnici. Zaključimo z majhnim opozorilom: če so najstniki prijazni, najbrž nekaj hočejo.

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podoboVerjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pred tokratnim kulturnim praznikom za oddajo Kulturni fokus pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

V epizodi 168 je bil dr. Aleš Gabrič, raziskovalec novejše slovenske politične, kulturnopolitične in kulturne zgodovine. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovina in njena fascinacija Nelogičnosti v zgodovini Ekonomija in politika v zgodovini Vloga jezika in komunikacije Kultura in identiteta Razvoj slovenske kulture in jezika ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Beograd na vodi se širi zbog kršenja zakona i pravne gimnastike. Nije moguće doneti Plan detaljne regulacije za Sajam kojim bi se predvidelo njegovo rušenje, zato se za duplo proširuje plan Beograda na vodi, koji nije urbanistički već Plan područja posebne namene koji je Vlada proglasila za projekat od značaja za republiku. Na taj način vlast zaobilazi zakon. Marko Stojčić, glavni gradski urbanista je u sokobu interesa jer raspolaže budžetskim sredstvima za izradu planova izgradnje Beograda, a ujedno je i predsednik komisije za planove, koja bi trebalo da obavlja stručnu kontrolu tih istih planova. To u praksi znači da Stojčić sa investitorima može bez kontrole da dogovara planove gradnje. Beograd nema pravac razvoja jer nema Generalni urbanistički plan. Gradi ko kako hoće jer institucije popuštaju pod pritiskom vlasti i investitora. 2003. godine Beograd je imao 16 posto javnih zelenih površina. 2019. procenat je pao na 9 posto. Ako se tako nastavi, građani će leti da se kuvaju od vrućine, zimi da se guše od smoga. Gošća: Božena Stojić, Ministarstvo prostora.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije

Podržite nas na Patreonu - https://www.patreon.com/historycast. . Jugoslavija ostaje tema koja inspiriše brojne debate, jer je njeno nasleđe i dalje prisutno - bilo u vidu nostalgije, političkih ideja ili kulturnih uticaja. Za ljubitelje istorije, ona je neiscrpnu izvor priča o ljudima, idejama i događajima koji su oblikovali ne samo Balkan, već i šire regije sveta. U današnjoj epizodi, naša istoričarka umetnosti Jovana Milovanović sa koleginicom Biljanom Crvenković razgovara o tome kako se sećamo Jugoslavije.

Decembrski žur se začenja. In kje ga je lepše začeti, kot v Bruslju. Tako v prenesenem kot v neprenesenem pomenu besede. Škandal je nekoliko zamegljen in potrebna je vsa analitična moč osebja naše skromne oddaje, da ugotovimo kaj je v ozadju. To vemo … Slovenski evroposlanci iz Evropske ljudske stranke, kaveljci in korenine iz brazd vzdržljivosti in ostalih strank slovenske pomladi, so se v Bruslju pošteno razhudili na osebje slovenskega veleposlaništva. Namreč ta institucija je naokoli pošiljala vabilo na zabavo, ki se bo v evropski prestolnici odvila 29. 11. in nosi naslov Yu nostalgija. Ker v visoki politiki Bruslja ni naključij, je cvet slovenske politične desnice pogruntal, da gre za levičarsko provokacijo, ker seveda 29. 11. je tisti datum, ko so v Jajcu ustanovili rajnko Jugoslavijo. Slovenski spomladanci so na pragu zime zainteresirani javnosti, svojim lastnim navijačem in mogoče še kateremu neslovenskemu evropskemu poslancu, ki po kavi v bifeju parlamenta ni imel pametnejšega dela, razložili, da je bila Jugoslavija zločinska tvorba in da se jo je nostalgično spominjati, sploh pa se nostalgično zabavati, hudičevo delo, ki bo, če se ne bo preprečilo, deviško Slovenijo po bližnjici odpeljalo do propada. To so rekli, se junaško podpisali, nato pa se odpravili po svojih evropsko-ljudskih opravkih, ki so oboževanje Orbana in netenje strahu pred migranti. In po novem pred yu pop rockom. Najprej in na začetku. Podpisani; Matej Tonin, Romana Tomc, Branko Grims, Zala Tomašič in Milan Zver so videti natanko tako, kot da v življenju niso bili na žuru. Verjetno mislijo, da so bili, ampak strankarski piknik ob Soči in petdesetletnice v garažah ne štejejo. Ne štejejo niti Modrijani v dvorani Golovec, niti praznovanje osemdesetletnice v domu starejših občanov. Nismo poklicani, da slovensko desnico učimo temeljev žura, ampak Yu nostalgija je med žuri žanr. Če se obregneš ob žanr, si videti podobno neizobražen, kot če zahtevaš, da prepovejo kavbojke v filmski umetnosti, ali biografije v literaturi. Gre za žanr, ki obstaja in živi in je verjetno na samem vrhu tematskih žurov; ob recimo 70 disco party, ali pa ob 80 pop, ali 90 divas. Na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju niso tako naredili nič nedržavotvornega; precej stereotipno so segli v košaro s tematskimi žuri in ven izvlekli Yu pop rock nostalgijo party. V tem trenutku, v decembru pa sploh, jih je po slovenskih kafičih, klubih in diskotekah najti kakšna dva ducata, pa celo lokalni zastopniki SDS in bratovščine ne tekajo okoli in s kadilom ne bezljajo peklenščka, ter Dj-ju ne grozijo z ekskomunikacijo. Hočemo povedati; če se na žure ne spoznaš, niti na te kamilične, kot je yu nostalgija, potem ne sodi o njih. Da ne boste videti smešni. In mimogrede … Na yu nostalgija partijih se vrtijo tudi Martini Krpani, pa Neca Falk, pa Lačni Franz, pa kakšni Pankrti in kar je presežkov slovenskega pop rocka. Ampak sveta jezica proti Yu nostalgiji ima tudi globlji, težji in še bolj sramoten podton, ki bi se mu poslanci z nekaj malega razmisleka lahko izognili. Gre za nostalgijo kot pojem. Za kakšno čustvo gre, katera duševna stanja vsebuje, kdaj nastopi in podobno, prepustimo dušeslovcem; mi lahko samo hladno ugotovimo, kako so poslanci nostalgijo, natančneje yu nostalgijo razumeli, komentirali in celo od veleposlanice zahtevali sankcioniranje, kot da je to nekaj absolutno slabega. Se pravi, da če nostalgično pomislite na Jugoslavijo, ste najmanj neprimerni državljani te države, kot zaposleni na slovenskem veleposlaništvo v Bruslju pa boste lahko celo deležni sankcij. Ampak kje je kleč? Omejevanje nostalgije je poseg v osnovno človekovo pravico, ki presega državljanstvo, politične preference, svetovni nazor in podobno. Gre za intimno čustvovanje, gre za tople občutke ob misli na mladost. Povedano drugače ... Grims, Tonin in kamarila od nas zahtevata – od kakšne polovice danes živečih Slovencev – da se odpovemo nedolžnosti in čistosti spomina na mladost. Da tudi ko pomislimo na rutice, na tovariša Tita, na vso to navlako, ki je bila ideološko sporna, a je vgrajena v naša bitja – je to nostalgija. Pa to ne pomeni, da bomo šli sredi noči v Velenje pod Brozov kip nastavljati vence. Nostalgija je vgrajena v naš etos in nima nič skupnega z agendami, ki jih eno za drugo valijo na strankarskih gnezdih slovenske desnice. Ne moremo si drugače predstavljati, kot da politična akcija, ki neposredno napade nostalgične občutke polovice državljanov, to stori iz dveh razlogov; ali nima nostalgičnih čustev, ker so ta potlačena z jedkostjo in žolčem profesionalne zagrenjenosti, ali pa ne premore niti minimuma empatije do drugih bitij, kar je tudi osnova nostalgičnega čutenja.

Z italijanskim zgodovinarjem dr. Federicom Tenco Montinijem o reševanju tržaškega vprašanja, kot ga je popisal v knjigi Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954Dejstvo, da Slovenci nismo dobili Trsta - pa čeprav je to narodno mešano mesto 1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska - je verjetno še danes ena bolj bolečih točk naše zgodovine. In vendar na razmejitev med Italijo in Jugoslavijo morda vse prevečkrat gledamo predvsem v lokalnem kontekstu - manj pa se zavedamo, da je bil Trst po drugi svetovni vojni pravzaprav prvo žarišče porajajoče se hladne vojne, tržaško vprašanje pa je igralo pomembno vlogo tudi v italijanski notranjepolitični tekmi med komunistično partijo in krščanskimi demokrati. Zakaj je bilo v tem kontekstu za zahodne zaveznike tako pomembno, da Trst ne postane jugoslovanski? Kolikšno težo so temu vprašanju, po drugi plati, dajale jugoslovanske oblasti? Kako je na reševanje zapletenega problema vplival spor med Titom in Stalinom leta 1948, po katerem Jugoslavija ni bila več tako trdno umeščena v vzhodni blok? In kako sta se obe vpleteni strani sploh lotevali napornih in na trenutke zelo zaostrenih pogajanj v desetletju po vojni, pogajanj, ki so na koncu pripeljala do tega, da je Jugoslavija sicer dobila večino spornega ozemlja, ne pa Trsta kot samega jedra razmejitvenega spora? Tovrstna vprašanja nam bo za tokratne Glasove svetov pomagal osvetliti italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki je s pomočjo podrobnega vpogleda arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu napisal monografijo z naslovom Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo

V tokratni epizodi Nogometnega antikvariata smo si pobliže ogledali obdobje 1939-1940, ko se je v Evropi začela druga svetovna vojna. Jugoslavija na začetku še ni bila vpletena in je vztrajala pri nevtralnosti, zato se je nogomet pri nas normalno igral naprej. Na dan, ko sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Hitlerjevi Nemčiji, je bila v Ljubljani nogometna tekma drugega kroga hrvaško-slovenske lige. Obdelali smo vse velike teme tega obdobja: razkol v jugoslovanski nogometni zvezi, razpad enotne lige in ustanovitev Slovenske nogometne zveze (SNZ). Poleg tega smo izbrskali še kup zanimivosti, na primer proslavo desetletnice SK Litija in petnajstletnice SK Mura ter zgražanje časnikov nad uporabljanjem »Vukovega riječnika« iz kafane na nogometnih igriščih.

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?Ko smo se južnoslovanski narodi po koncu prve svetovne vojne združili v skupno državo, je verjetno marsikdo pričakoval, da bo nova politična tvorba prinesla razcvet domačega gospodarstva, zdaj osvobojenega avstrijske ali ogrske nadvlade. In vendar se je - kot že velikokrat v zgodovini - izkazalo, da politična samostojnost ne prinaša nujno tudi gospodarske suverenosti. Še več, kot v svoji analizi iz konca 50-ih let preteklega stoletja ugotavlja srbski pravnik, ekonomist in zgodovinar Sergije Dimitrijević, je bilo gospodarstvo prve Jugoslavije pravzaprav skorajda v celoti v rokah tujega kapitala, ki je - močno zvezan s skorumpirano državno administracijo in politiko - postavljal zakone, ustanavljal kartele, držal monopole in skrbel, da Jugoslavija ni razvila lastnih zmožnosti, ampak je funkcionirala predvsem kot surovinska baza za bogatejše evropske države, njeni delavci pa so imeli še leta 1938 najdaljši delavnik od vseh držav, za katere je to statistiko beležilo Društvo narodov. Kako je torej tuji kapital krojil usodo naše nekdanje države ter kaj nam to pove o splošni naravi odnosov med razvitimi kapitalističnimi centri in njihovim manj razvitim obrobjem, ki so še kako aktualni tudi danes? O vsem tem se bomo ob Dimitrijevićevi knjigi, ki je pod naslovom Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije nedavno izšla pri založbi Sophia, za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem dela, sociologom dr. Markom Kržanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Bela nedelja in nedelja božjega usmiljenja: V Jezusu imamo pravo življenje in srečo.Papež Frančišek se v novi knjigi spominja Benedikta XVI: Bil mi je bil kot oče.Naša zastava ne povezuje le državljanov Slovenije, ampak tudi rojake po svetu.Na Policijski akademiji v Tacnu podelili 97 medalj pogumnim, ki so lani reševali življenja.Krevs: Ali ima Izrael strategijo, kako končati vojno, kako sploh priti do trajnega miru ob vse večji nevarnosti širjenja konflikta v regiji?Svetovni dan zdravja: Moje zdravje, moja pravica – in tudi odgovornost posameznika.Nova knjiga profesorja Boštjana Turka: Jetniki svobode – Slovenci, Jugoslavija in oblast osvobodilne fronte.Šport: V Japonski Suzuki je na četrti letošnji dirki svetovnega prvenstva formule ena Max Verstappen vpisal tretjo zmago sezone.Vreme: Pretežno jasno bo s temperaturami do 29. stopinj.

Danes so kiti in delfini, ki živijo v Jadranskem morju in Sredozemlju, zavarovani. Vendar smo jih še vse do 60. let prejšnjega stoletja sistematično iztrebljali. Za njihovo pobijanje sta nekdanja Jugoslavija in Italija izplačevali celo denarne nagrade, med drugim izpostavljajo avtorji nove obsežne pregledne študije z naslovom Kiti in delfini v Jadranu, ki je letos izšla v znanstveni reviji Acta Adriatica. Kakšne so posledice tega obdobja, ki je trajalo več kot sto let? Katerim novim grožnjam so izpostavljeni? Zakaj je danes njihovo stanje slabše kot pred desetletji? In zakaj znanstveniki ne dvomijo več, da moramo kite in delfine preučevati kot kulturne skupnosti? Odgovore boste slišali v današnji oddaji, v katero je Lea Širok povabila soavtorja študije dr. Tilna Genova, predavatelja na primorski univerzi in predsednika društva Morigenos.

Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".

V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Emir Osmić, vodič po olimpijski turi v agenciji za ture in potovanja Insider; skupina mladih računalničarjev s Češke; Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije; Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, združenja športnih zvez;  Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84, 3. del podkasta: Volimo Jureka više od bureka" v ritmu Bolera Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  

V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Franc Pohleven, sankač v dvosedu; Tina Tolar, sankačica; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Zoran Bibanović, član odbora za bob in sanke; Zvone Šuvak, legendarni jeseniški hokejist; Igor Beribak, takrat najmlajši reprezentant jugoslovanske hokejske reprezentance; Marjan Vidmar,  takratni najboljši biatlonec; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Jure Velepec, biatlonec; Tadej Curk, kustos ljubljanskega Muzeja športa, ki je sodeloval pri postavitvi razstave Muzeja novejše in sodobne zgodovine Srebrne igre 1984; Jana Mlakar, najuspešnejša slovenska smučarska tekačica v Sarajevu; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec; Tomaž Dolar, takratni slovenski smučarski skakalec; Vasja Bajc, takratni slovenski smučarski skakalec; Rajko Stržinar, med četverico Slovencev, Jugoslovanov, ki so bili del družine parašportnikov; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Janez Pleteršek, takratni smukač; Nuša Tome, slovenska alpska smučarka; Mateja Svet, slovenska alpska smučarka; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Grega Benedik, slovenski alpski smučar; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45. Sogovorniki: Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt, zadolžen za iskanja pravih lokacij za športne objekte; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Jože Trobec, akademski slikar, avtor Vučka, maskote 14. zimskih olimpijskih iger; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Ivo Milovanovič, takratni urednik športnega uredništva na Televiziji Ljubljana; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Zoran Bibanović, predsednik Združenja turističnih agencij v Bosni in Hercegovini; Rajko Dolinšek, reporter in leta 1984 del 15-članske novinarske ekipe Radia Ljubljana; Vili Natlačen, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Matjaž Šprajcar - Špricko, vodja skupine tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Stane Košmerlj, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec. Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme; Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom. Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom. Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.Zapiski: Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V prvi epizodi potujemo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, ko je vzniknila ideja o sarajevski organizaciji olimpijskih iger. Kakšna je bila takrat gospodarsko-politična situacija v skupni državi, kako je do ideje sploh prišlo, kakšno je bilo Sarajevo takrat, kako so odločitev Bosne in Hercegovine sprejeli Slovenci, ki so bili v Jugoslaviji nosilci zimskih športov, kaj se je takrat poslušalo na radijskih postajah, kakšna je bila moda?   Sogovorniki: Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Anja Rupel, radijska napovedovalka in vodilna pevka v skupini Videosex; Peter Lovšin, glasbenik, soustanovitelj skupine Pankrti; Adam A. Subašić, glasbenik, skupina Kongres; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Rinko Golubović, sarajevski voditelj in novinar, sodeluje pri projektu 40. obletnice zimskih olimpijskih iger; France Arhar, pravnik, bančnik, politik; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Milan Kučan, predsednik Predsedstva Republike Slovenije v okviru Jugoslavije; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Gaberšek, ustanovitelj velenjskega tekstilnega podjetja M CLUB; Nina Gazibara, slovenska manekenka in fotomodel; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Filip Gartner, legendarni trener slovenske moške smučarske reprezentance. Zapiski: Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetlejta pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  Zapiski: Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

20 - Današnju epizodu posvetili smo Pokretu nesvrstanih, najbrojnijoj međunarodnoj organizaciji posle UN, formiranoj od strane zemalja koje, po deklarativnoj premisi makar, nisu želele da budu ni učesnice niti marionete tokom sukoba paktova u periodu Hladnog rata. Jednu od ključnih uloga u osnivanju organizacije odigrao je Tito, među prvim državama članicama bila je posleratna Jugoslavija, a Srbija danas ima status posmatrača. Istoričari Nikola Šipka i dr Vladimir Petrović pričaju o ideji nesvrstanosti, osnivanju organizacije i ulozi Josipa Broza Tita i SFRJ u radu Pokreta nesvrstanih.

Pred obeležavanje velikog jubileja pitamo se - šta je to što Olimpijadu iz 1984. čini tako posebnom? Kako se Sarajlije i ostali bivši Jugosloveni danas sećaju tog vremena? Zašto je Vučko jedina maskota koja je preživela jednu Olimpijadu? Može li Sarajevo još jednom osetiti čari organizacije jednog takvog sportskog događaja? Na koji način će biti obeležena 40. godišnjica te zimske bajke? O tome Boris Rabrenović razgovara sa kolegom Amirom Sužnjem i sportskim novinarom Darkom Đerićem iz Sarajeva. Von Boris Rabrenovic.

Konec 70-ih let je osrednji kitajski časopis zapisal sledeče: »Zveza komunistov Jugoslavije je univerzalno resnico marksizma v Jugoslaviji udejanjila v konkretno prakso ter ustanovila in razvila socialistični sistem samoupravljanja, primeren za tamkajšnje razmere. Kitajsko ljudstvo čuti iskreno veselje in globok navdih ob vsakem dosežku revolucije in izgradnje jugoslovanskega ljudstva.« Če so v tem času tudi jugoslovansko vodstvo označevali za enotno, inteligentno in celo herojsko, pa so bile denimo dve desetletji prej njihove oznake skorajda povsem nasprotne: jugoslovanski voditelji so bili izdajalci, ki so se odrekli revoluciji, agenti imperializma, sovražniki in huligani. Te vse prej kot enoznačne jugoslovansko-kitajske odnose, ki so tekom hladne vojne večkrat zanihali iz ene skrajnosti v drugo, obravnava zbornik v angleškem jeziku z naslovom China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking - torej: Kitajska, Jugoslavija in socialistično ustvarjanje sveta - ki je nedavno nastal pod okriljem raziskav jugoslovanske neuvrščenosti v primerjalni perspektivi na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prav ob tej knjigi se bomo v tokratni Ars humani spraševali, zakaj so odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko doživljali tolikšna nihanja; kaj nam ta povedo o notranje- in zunanje-političnem razvoju obeh držav, ki sta imeli kljub radikalni razliki v moči in velikosti tudi precejšen globalni vpliv; ter kako nam ta zgodba dveh stranskih akterjev hladne vojne lahko razkrije nekatere plasti tega konflikta, ki jih ob nenehnem osredotočanju na velesile ponavadi spregledamo? V ARS humani gostimo tri zgodovinarje, ki so sodelovali pri omenjenem zborniku, akademika dr. Jožeta Pirjevca in dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, kitajsko perspektivo pa nam bo pomagal osvetliti gost iz tujine, Zhou Yuguang, doktorski študent na Univerzi v Münchnu. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in Hua Guofeng, izsek iz naslovnice zbornika China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking

Savezna vlada je 23. studenog 1973. okončala ugovore o zapošljavanju koji su u Njemačkoj zaposlili oko 14 milijuna stranih radnika. Dio tih gastarbajtera bili su upravo privremeni radnici iz Jugoslavije. Nenad Kreizer i Maja Marić razgovaraju o tome kako je ova odluka Njemačkoj donijela suprotan učinak od željenog i utjecala na veći broj useljenika, dok povjesničarka Sara Žerić objašnjava kako su njemački gastarbajteri i njihove devize utjecali na Jugoslaviju. Von Maja Maric.

11 - Naš istoričar Ivan Drljača razgovara sa naučnim novinarem i fizičarem Slobodanom Bubnjevićem o tome kako je socijalistička Jugoslavija zamalo postala nuklearna sila. Ok, ne baš zamalo. Nije bilo nikakve šanse. Ali je priča o ambiciji fascinantna.

Že več kot dva tedna, odkar je palestinsko gibanje Hamas izvedlo nepričakovano obsežen napad na Izrael, se naslovnice časopisov po vsem svetu polnijo s prizori spopadov in množicami civilnih žrtev, pa tudi vnovičnimi povzemanji ozadja dolgotrajnega konflikta med Izraelci in Palestinci. A kakor ima svojo zgodovino ta spor sam, ima svojo zgodovino tudi odnos ostalih držav do palestinsko-izraelskega konflikta. Prav košček te preteklosti bomo skušali osvetliti v tokratnih Glasovih svetov, ko se bomo spraševali o pogledu naše nekdanje države na to nenehno bližnjevzhodno krizno žarišče. O tem, zakaj je bila Jugoslavija nekje od 70-ih let naprej izredno naklonjena Palestincem oziroma predvsem Palestinski osvobodilni organizaciji - ki je bila vse od leta 1974 tako s strani arabskih držav kot gibanja neuvrščenih tudi uradno priznana za edinega legitimnega predstavnika palestinskega naroda in je v tem kontekstu istega leta dobila celo status opazovalke v Združenih narodih - ter o tem, kako je to sodelovanje v resnici potekalo, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete Žigo Smoličem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: dolgoletni voditelj Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat in Josip Broz Tito

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Osrednji poudarek biografije nobelovca Iva Andrića izpod peresa nemškega novinarja Michaela Martensa je zakodiran že v naslovu V požaru svetov. Delo s podnaslovom Zgodba evropskega življenja je fascinantna in občasno provokativna zgodba o piscu in diplomatu, ki je v viharnem obdobju evropske zgodovine prisostvoval nekaterim najpomembnejšim dogodkom dvajsetega stoletja. Ivo Andrić, v Travniku rojeni Sarajevčan, deloma vzgojen v Višegradu, je v življenju prehodil razburljivo pot. V obdobju od dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja kot je diplomatski predstavnik kraljevine Jugoslavije obredel pol Evrope; sodil je med najpozornejše opazovalce zgodnjega fašizma v Italiji in tik pred in med drugo svetovno vojno kot diplomat v Berlinu spoznal večino najvišjih nacističnih oseb. »Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira«, so besede, s katerimi je Michael Martens opisal pisateljevo postopno angažiranje, ko je kot sopotnik Mlade Bosne svoj srd usmeril proti habsburški monarhiji. Pri pripravi atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda sicer ni sodeloval, vendar je že v zgodnjem sarajevskem obdobju prepričljivo izrazil svoj politični ideal, nujnost formiranja skupne države vseh južnih Slovanov, »Južne Slavije«. O enotni državi balkanskih Slovanov je Andrić pisal takole: »Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi in se razvijale in prispevale k splošni kulturi tukaj in pod našim imenom, ne pa iz tujih središč.« »Jugoslovansko idejo« je Andrić ves čas fanatično zagovarjal, tudi v času kraljevine, čeprav je šlo, kot piše Martens, že tedaj »za eksplozivno mešanico več narodov in dveh velikih religij, od katerih je krščanstvo spet razdeljeno na dve veroizpovedi.« »Glavno, da je Jugoslavija,« je svojo brezpogojno lojalnost do zadnjega izražal Andrić; ali je ta država demokratična ali diktatorska, pravična ali pristranska, življenja vredna ali turobna, je bilo zanj postranskega pomena. Martens v Andrićevih romanih – predvsem v Travniški kroniki in Mostu na Drini, ki ju je napisal med vojno v Beogradu – nemalokrat išče metafore za pisateljev odnos do jugoslovanskega vprašanja in predvsem do Bosne oziroma islama. S političnimi interpretacijami umetnosti so se opekli že številni analitiki in biografi in tudi Martens je nekajkrat stopil na spolzek teren, še posebej ko turške zavojevalce »bere« kot izključno nazadnjake in fanatike, predstavnike krščanskega zahoda pa kot plemenite nosilce modernosti in civilizacije. Pogosto je bil kontroverzen, kot v doktoratu z univerze v Gradcu, ki so ga odkrili šele po pisateljevi smrti, v katerem so Andrićevi kritiki dobili potrditev teze, da je bil nobelovec islamofobni sovražnik Turkov, ki je zaničeval tudi bosanske muslimane. Resnica je vendarle drugačna, iz Andrićeve kompleksne literature je razvidno, da je njegov način, kako so ob Srbih in Hrvatih predstavljeni muslimani, preveč poetičen, daleč od šablonskih lastnosti, ki so mu jih skušal pritakniti. Predvsem pa je delo V požaru svetov atraktivno in dinamično napisan portret spretnega diplomata in velikega pragmatika, šolskega primera zadržanosti, previdnosti, nevsiljivosti, hladne nepristranskosti, s katero si je Andrić kot diplomatski veteran iz časa kraljevine pod Titovo oblastjo – ko so njegove pisateljske kolege zapirali ali likvidirali za manjše prekrške – reševal lastno kožo. Svojo sposobnost nezmotljivega prilagajanja in pravilnega vedenja v javnem prostoru, človeka, ki se je genialno prilagodil življenju, zgodovini in okoliščinam, je Andrić zaupal Dobrici Ćosiću: »Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

LOST – YOU GO SLAVIA, multimedijalna kulturna manifestacija u teatru Maxim Gorki u Berlinu, traje od 28.9. do 10.12. Zaista ima mnogo toga za vidjeti i za čuti - od predstave Olivera Frljića iz Hrvatske, preko instalacije Danice Dakić i filma Jasmile Žbanić i BiH pa sve do koncerta kultnog Laibacha iz Slovenije. Maja Marić razgovora s redateljicom Selmom Spahić o željezarskoj Zenici i svijetu iz kojeg njene dvije predstave dolaze u Berlin. Kakve veze ima raspad YOU GO SLAVIJE s nama danas? Von Maja Maric.

Dobro, razmakli smo one indonežansko-japanske grupe i sad je vreme da se pozabavimo onim pravim – a to su grupe koje će se odigrati u Manili! Prestonica ostrvske nacije biće domaćin grupama od A do D, pri čemu će se A i B igrati u Araneta Koliseumu, dok će ekipe iz C i D igrati u „Mol of Azija“ areni u Pasaju, predgrađu Manile. U grupi D svoje takmičenje počeće reprezentacija Crne Gore! Njihov inicijalni zadatak nije težak, budući da će se za prolaz boriti sa Egiptom, Meksikom i Litvanijom. Ako se kockice sklope za selektora Boška Radovića, ni prvo mesto nije van dometa, uzevši u obzir silne kadrovske probleme koje Litvanija trenutno ima. Prođu li dalje, Crnogorce u ukrštanju čeka niko drugi do „Drim Tim“ SAD, koji igra u grupi C. Entoni Edvards se rano nametnuo kao lider ove ekipe, koja je svakako i dalje prvi favorit na turniru, bez obzira na činjenicu što u sastavu možda i nema nekih „prepoznatljivih brendova“...mada, ko je slušao naš podkast poslednjih godina, prepoznaće baš svakoga. U konkurenciji su ovde i Grci, kao i Novi Zeland i Jordan. Grupa A je grupa u kojoj se nalaze domaći Filipinci, čija je glavna uzdanica na ovom turniru s.t.r. „Džordan Klarkson“. Edinov i Milošev omiljeni privatnik će ovde imati priliku da se raspištolji kao nikada do sada, a može li to dovesti do nekih opipljivih rezultata? Možda i prolaza? Dominikanska republika je prilično jaka sa Karl-Entonijem Taunsom, a Italija...pa...nećemo sad o Italiji. Rano je. Srbija igra u grupi B, i njima smo, naravno, posvetili i najviše pažnje. A ono o čemu možda nismo pričali previše je to što će naši momci igrati u istoj hali u kojoj je moćna Jugoslavija 1978. osvojila svoje drugo svetsko zlato. Tada su na parketu „Aranete“ Kića i Praja nadigrali Tkačenka i Žarmuhamedova...mogu li Bogdan, Marko i ostali da ponove njihov uspeh? Hajde da otkrijemo zajedno! Uživajte u najavi, a mi se ponovo slušamo i gledamo sledeće nedelje!

Ljudski kapital je najtraženiji resurs u 21. veku. Razvijene zemlje imaju problem manjka obrazovane i obučene radne snage, delimično zbog toga što lokalno stanovništvo nije zainteresovano za neke poslove, a delimično zato što obrazovni sistem ne proizvodi dovoljno stručnih kadrova u nekim oblastima. Ali, razvijene zemlje, baš zato što su razvijene, mogu relativno lako da privuku stručne kadrove sa strane jer nude dobre plate i standard, mogućnosti za profesionalno usavršavanje i uopšte život u uredjenom društvu. U današnjoj emisiji čućete jednu takvu "studiju slučaja" koja govori o uvozu sportskih stručnjaka na Islandu, gde se bivša Jugoslavija pokazala kao dobar izvoznik. Miloš Petrović je profesor fizičkog vaspitanja i sporta na islandskom univerzitetu u Rejkjaviku, gde vodi i laboratoriju za sport.

Zamislite labirint u kojem lutate kroz događaje iz devedesetih, gubite se i pitate da li ste vi sami ali i cijelo društvo uopće izišli iz njih? Autori izložbe Lavirint 90-tih potiču proces sučeljavanja s decenijom koja je promijenila živote miliona ljudi, prenosi nam Aleksandar Timofejev a cilj je osnivanje regionalnog centra za pomirenje "Muzej 90-tih". Imaju li narodi bivše Jugoslavije šanse izići iz tog labirinta upitao je Nenad Kreizer jednu od autorica, povjesničarku Dubravku Stojanović. Von Nenad Kreizer.

Sve je više Explorijanaca. Kinezi izgradili MSR ( molten salt reactor) nuklearku na torij. Sve je znanost. Kina kao Jugoslavija. Glupi smo i naivni. Program Euclid. Bijeli krovovi. Autofagija. Holobiomi, nova paradigma u biologiji. Oralni seks kao razmjena bakterija. Sterilizacija mačaka, amigdala i samosvijest. Explorijanci su drukčiji.

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"V preteklih dneh je bila še posebej dejavna ministrica za infrastrukturo. Povedala je, kaj bo z nacionalnim letalskim prevoznikom, kaj bo z mariborskim letališčem in kaj bo s slovenskimi železnicami. Ob tem pa so z njenega ministrstva sporočali, da bomo letos na cestah stali. Torej odgovorimo najprej na zastavljeno vprašanje, nato pa se lotimo prostega lova. V svetlo prihodnost bomo z avtomobilom prišli počasi, če sploh, z letalom mogoče, a ne iz Maribora, z železnico pa blazno hitro. Vlaki bodo po obnovljeni gorenjski progi in tudi po obnovljeni progi Maribor–Koper šibali sto šestdeset kilometrov na uro. Kar jih bo naredilo za najhitrejši objekt in tudi najhitrejši subjekt slovenske resničnosti. Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, da bomo lahko hitrost ministrstva za infrastrukturo umestili v kontekst podobno, kot se slovenska infrastruktura umešča v prostor; se pravi počasi in žalostno. Ministrica je govorila o obnovi celotne povezave med Mariborom in Koprom ter o modernizaciji gorenjske proge, a vsi vemo, da je znamenita in na simbolni ravni edina merodajna železniška povezava med Mariborom in Ljubljano. Poglejmo v zgodovino: Ob dokončanju južne železnice leta 1857 je brzovlak  med Mariborom in Ljubljano vozil 5 ur in 13 minut. S progo je takrat upravljala zasebna družba "Južne železnice", katere vlaki pa so že petdeset let kasneje, leta 1910, za isto progo potrebovali le še 3 ure in 6 minut. Nato je prišla kraljevina Jugoslavija in "Jugoslovenske državne željeznice" so od Maribora do Ljubljane vozile rekordnih 3 ure in eno minuto. Okupacija je bila posebna zgodba, saj takrat "brzovakov" ni bilo, navadni potniški vlak, pa je vozil le do postaje Sava, kjer se je začelo italijansko ozemlje. Do tam je kompozicija potrebovala 4 ure in 23 minut! Prišla je svoboda in z njo dolga doba počasnega propada Jugoslovanskih železnic. Okoli leta 1960 je parna kompozicija potrebovala za pot iz Maribora do Ljubljane 3 ure in 16 minut, kar je za natančno deset minut slabše kot petdeset let prej pri habsburški kompoziciji. In zdaj Slovenske železnice; kratek sprehod po voznem redu razkrije, da najhitrejša železniška povezava med Mariborom in Ljubljano traja uro in petdeset minut, a že na spletni strani je dodanih šest minut zamude v Zidanem mostu, ob tem pa še sporočilo, da so možne zamude tudi na drugih delih proge; iz prakse pa vemo, da je: "Potnikom se opravičujemo za zamudo," najpogostejši stavek na slovenskih železnicah. Na drugi strani časovnice pa je vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 7:37 in je v Mariboru ob 10.53, kar je tri ure in šestnajst minut pozneje. Kar je kar deset minut počasneje, kot je za to traso potreboval hlapon leta 1910. In četrt ure počasneje kot pod kraljevim vodstvom starojugoslovanskih železnic, oziroma enako hitro kot leta 1960. Mimogrede … je pa res, da leta 1960 ni bilo pravega razloga, da bi se iz industrijskega in uspešnega Maribora vozil v Ljubljano. Ob tem pa takoj končajmo še z mitom o obnovi železniške infrastrukture, ki da je kriva za zamude. Čisto vse vlade do zdaj, brez izjeme, in govorimo o obdobju treh desetletij, so obnavljale železniško infrastrukturo. "Železniška infrastruktura v obnovi", je edina stalnica Slovenskih železnic, oziroma je praktični primer helenske uganke o Ahilu in želvi. Ko vrli "ajznponarji" končajo obnovo, se jim začetek že tako poruši, da morajo začeti znova in vsakemu, ki kupi vozovnico slovenskih železnic, je jasno, da obnove ne bo nikoli konec. Povedano še drugače … Če bi na slovenskih železnicah veljali standardi kot na Japonskem, kjer strojevodja za minutno zamudo izvrši obredni samomor, bi v tem državnem podjetju že zdavnaj ne imeli več zaposlenih. Potem imamo nacionalnega letalskega prevoznika, na katerem ne bomo tratili dragocenega radijskega časa. Gre za precej komično zgodbo. Ker nam letenje po zraku ni šlo dobro od kril, smo blagovno znamko "Adria" prodali Munifu Otmanu Tarmumu za 33.400 evrov, kar je v teh inflatornih časih drobiž. Še pred tem smo prodali ljubljansko letališče, na katerem je bil največji slovenski prispevek njegovo preimenovanje; kljub preimenovanju pa mariborskega letališča ne uspemo prodati. Vsaj ne kupcu, ki bi resnično znal vzleteti in pristati z letalom. Če gre po železnici počasi in po zraku sploh ne, se bomo premikali edino po cestah. Za katere pa so nam napovedali, da bo na njih letos strahotna gneča. Kakšna bo ta gneča, si lahko predstavljate, s preprostim dejstvom, da je gneča med turistično sezono, ki je hkrati sezona infrastrukturnih projektov – bila, ko je niso napovedovali; ko pa jo napovejo, se stanje v koloni štelo ne bo več štelo v urah, temveč z deli dneva. In ob vsej tej infrastrukturni puščobi ti ministrica napove, da bo vlak vozil s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Za tehnološki domet državnega podjetja, ki je pred kakšnim letom kot veliko tehnološko zmago razglasilo spletno prodajo vozovnic in wi-fi  na vlaku, se zdi podatek neverjeten … Ampak po preverjenih podatkih s Slovenskih železnic bosta za doseganje te hitrosti na lokomotivi dežurala kar dva kurjača.    

To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske državeKo je Đorđe Balašević februarja 2021 izgubil bitko s covidom, so pri enem izmed srbskih časopisov lucidno zapisali, da je z odhodom velikega novosadskega kantavtorja Jugoslavija umrla še v drugo. Treba je reči, da novinarji takrat niso prav nič pretiravali; ko se je namreč razvedelo, da se je Balašević pridružil svojemu dedu pri oranju nebeških njiv, so na ulice mest od Ljubljane do Skopja stopili njegovi užaloščeni oboževalci, da bi skupaj še zadnjič zapeli pesmi, ki so, zimzelene, očitno preživele in za svetlobna leta presegle vse razprtije, vse mednacionalno sovraštvo, vse trpljenje, vse potoke krvi, ki so, kot vemo, tako tragično obeležili prvo smrt skupne države. Kako neki je Balaševiću to uspelo? O čem je pisal in kako je svoje pesmi navsezadnje pel, da v živo zadevajo Slovence in Makedonce, Srbe in Hrvate, Črnogorce in Bosance? Sploh pa: kaj ne bi mogli reči, da je tisto najboljše, kar je rajnka Jugoslavija premogla, pravzaprav še vedno živo navzoče na njegovih ploščah? – Ker bi, ko bi bil še vedno z nami, Balašević na pomlad leta 2023 praznoval sedemdesetletnico, smo si v tokratnem Kulturnem fokusu zadali nalogo, poiskati odgovore na ta vprašanja. Pri tem nam je pomagal eden naših najboljših poznavalcev kantavtorstva nasploh in Balaševića posebej, urednik pri založbi Beletrina in publicist, Andraž Gombač. foto: Đorđe Balašević v puljski Areni, 4. 8. 2016 (Andraž Gombač, objavljeno z avtorjevim dovoljenjem)

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.

U jubilarnoj, 20. emisiji, Zontag priča o prvim rock snimcima i prvim rock grupama u Jugoslaviji u periodu od 1956 do 1962.

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čeluKo se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amerike na čelu. In kot močan akter v tej skupini držav se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 vzpostavila tudi socialistična Jugoslavija, ki je že leta 1950 naznanila, da poglavitna grožnja globalni stabilnosti in miru ni ideološki razkol med Vzhodom in Zahodom, ampak prav neznanski prepad med bogatimi narodi severne hemisfere in obubožanim jugom zemeljske poloble. Kako je torej naša nekdanja država znotraj različnih platform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati drugačno mednarodno ekonomsko povezovanje? Kakšna naj bi po mnenju Jugoslavije in njenih takratnih zaveznikov ta drugačna globalizacija sploh bila? Koliko so bili ti predlogi odmevni in kakšni so bili njihovi konkretni poskusi uresničevanja? Ter zakaj je na koncu tudi drugi veliki val globalizacije, ki je svet zajel v 70-ih in 80-ih letih, dokončno pa svojo zmago razglasil s padcem berlinskega zidu, potekal po povsem drugačnem ideološko-ekonomskem ključu in ne po principih, k so jih propagirale države globalnega juga? To je nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jureta Ramšaka. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: voditelji glavnih pobudnic ustanovitve Gibanja neuvrščeniih - Indije (Džavaharl Nehru), Gane (Kwame Nkrumah), Egipta (Gamal Abdel Naser), Indonezije (Ahmed Sukarno) in Jugoslavije (Josip Broz Tito)

MMA (Mala muzička avantura) by Željko Čačija #15 - Živela Jugoslavija Nekima tamnica, a nekima jedina i neponovljiva, SFR Jugoslavija... MMA #15

Veljko Tomović, MVP EP 2001. godine u kojoj je tada Jugoslavija postala šampion Evrope sa samo jednim porazom i to u grupi od ekipe Litvanije, novi je gost podkasta. Veljko je bio jedan od najperspektivnijih igrača iz generacije '85, a treba napomenuti da su tada u toj ekipi bili Darko Miličić, Vladimir Micov, Luka Bogdanović, Kosta Perović i drugi. Kako je biti najbolji u toj generaciji i u tom uzrastu a profesionalnu karijeru zavrsiti sa svega 23 godine i mnogo drugih zanimljivih priča i anegdota imate priliku čuti u razgovoru koji je trajao skoro 3h.Gost: Veljko TomovićDatum: 9. novembar 2022.Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #vtmašne #infinitylighthouse

„Dva metra lima i pet metara dima!“ smije se stari i zvecka ključevima. „Čadi ko koksara, vuče ko dorat.“ Roman „Hotel Wartburg“ na upečatljiv i duhovit način opisuje odnose unutar jedne riječke obitelji, njihov život i dogodovštine vezane uz automobil njemačke marke „u kojem se moze i prespavati“. Davor Korić predstavlja nam ovu univerzalnu priču jedne od hiljada sličnih obitelji diljem bivse Jugoslavije i čita odlomke. Svestrani pisac i muzičar, Zoran Žmirić vozi nas u autu kroz novi roman. Von Amir Kamber.

Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.

Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.

Šta sve može da se pravi od konoplje, zašto je to u Srbiji danas zabranjena tema i šta zapravo kaže zakon - u podcastu "Život na srpskom" saznajemo od Bojana Dragićevića iz Kanabis Balkan industrijske asocijacije (CABAINA). Kanabis, konoplja, marihuana, gandža, trava... Za početak, znate li razliku? Bojan Dragićević daje kratku "lekciju za neupućene" o tome šta je zapravo industrijska konoplja, za šta je sve korisna, osvrće se na istoriju i vreme kad je Jugoslavija bila u samom vrhu po proizvodnji konoplje u svetu. Podseća kako se nekad u malim Odžacima u Vojvodini odlučivalo kolika će da bude otkupna cena konoplje u Evropi i kako su postojale dve "domaće" vrste - crnojka i belojka. Upoznaje nas i sa današnjim zakonskim okvirima u Srbiji, pravi paralelu sa trendovima u svetu gde se stabljika konoplje prodaje i za nekoliko stotina hiljada evra, a daje i mnoge korisne informacije za one koji prepoznaju potencijale ove biljke u budućnosti.

FEJMRČ! : fejmici.si Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: https://tinyurl.com/y2uyljhm Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - https://tinyurl.com/yxrkqgbc 5€ - https://tinyurl.com/y63643l5 8€ - https://tinyurl.com/y62ywkmt Motitelja: - Gašper Bergant https://www.gasperbergant.si https://www.instagram.com/gasper.bergant/ - Žan Papič https://www.zanpapic.si https://www.instagram.com/zanpapi/ Produkcija: warehousecollective https://www.warehousecollective.si Grafična podoba: Artex https://www.facebook.com/artextisk

Anton Korošec je kot najvplivnejši slovenski politik prve polovice 20. stoletja – in verjetno eden najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh – izjemno močno zaznamoval slovenski in jugoslovanski politični prostor v burnem obdobju prve Jugoslavije, polne silovitih socialnih in političnih pretresov. Ob letošnji 150. obletnici njegovega rojstva se v oddaji ARS humana o Koroščevem delovanju – pa tudi o širši družbeno-ekonomski resničnosti Jugoslavije med obema svetovnima vojnama – pogovarjamo z zgodovinarko dr. Matejo Ratej, ki je o tem vplivnem politiku pri založbi Beletrina nedavno izdala knjigo z naslovom Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Nemški zvezni arhiv

V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe. Če smo v preteklih Sledeh časa (Jugoslovanska dolžniška kriza, 1.del) govorili o tem, kako je Jugoslavija sploh zapadla v finančno in gospodarsko krizo takšnih razsežnosti, ter o naravi njenih intenzivnih pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom v prvi polovici 80-ih let, pa se bomo tokrat posvetili še nekaterim drugim aspektom dolžniške krize naše nekdanje države. Spraševali se bomo, kaj so ukrepi, ki so jih Jugoslaviji narekovali mednarodni upniki, dejansko prinesli; kako so jih izvajali; kaj se je zgodilo ne le z odplačevanjem dolgov, ampak tudi s strukturnimi reformami jugoslovanskega gospodarstva ter predvsem kakšno vlogo je pri vsem skupaj igrala vse hujša politična in mednacionalna kriza v naši nekdanji državi. Pred mikrofonom tako kot prejšnji teden gostimo aktivnega udeleženca teh dogajanj, nekdanjega politika Zvoneta Dragana, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Jugoslovansko dolžniško krizo nam spet pomagata osvetliti tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete dr. Božo Repe. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983

Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu. Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983

U nemačkom Rudolštatu otvoren je veliki muzički festival, 07-10.07.na kojem nastupaju i brojni poznati izvođači iz zemalja regije: Goran Bregović, Merima Ključo, Božo Vrećo, Tamara Obrovac, Rambo Amadeus, samo su neka od imena. A koji je povod za dolazak tolikog broja muzičara iz bivše Jugoslavije na festival tog malog gradića u Tiringiji, čućemo za koji trenutak od muzičara Armina Alića, koji je ove godine na tom festivalu u ulozi voditelja. Saznajemo i kakvih novosti ima na muzičkoj sceni BiH. Von Boris Rabrenovic.

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž RomihNovo mesto: Goga, 2022Goran Vojnović je eden najbolj uveljavljenih in branih pisateljev na Slovenskem Miselni in doživljajski svet pisatelja, filmskega režiserja in esejista združuje veliko aktualnih tem. V knjigi Zbiralec strahov se vedno znova vrača v otroštvo; rojen je bil sicer v Ljubljani, a piše o svojem bosanskem poreklu in negotovosti, ki jo je doživljal kot otrok priseljencev, prav tako o tem, kako se je znašel v večjezičnosti. Spomin je ponekod zamegljen, toda nikakor ne more pozabiti, da je v njegovi preteklosti ugasnila Jugoslavija. Vrača se v čas, ko so ga preganjali strahovi v stiku z vrstniki, sčasoma pa se dokoplje do spoznanja, da je strah tudi druge ljudi, tako otroke kot odrasle. Pretresla ga je vojna, ki je izbruhnila ob razkroju prejšnje države, bolijo ga posledice nesmiselnosti in krutosti vojnih spopadov, preganjajo ga žrtve Srebrenice. Na oživljanje fašizma ter paberkovanje in kramljanje o vojnih zločincih se odziva z ogorčenjem in zgroženostjo. Ni mu vseeno, da je v svetu toliko zla; čedalje bolj spoznava, da je zlo trdoživo in skoraj neobvladljivo. Vse preveč je ljudi, ki ga namerno in načrtno ohranjajo, se sprenevedajo ter lažejo sebi in drugim. V tem kaotičnem bivanju se pisatelj pogosto počuti ogroženega, kaj kmalu pa se zave, da mu ne sme biti vseeno, zato se svoji angažiranosti in kritičnosti nikakor ne bo odrekel. Vsako dobro dejanje šteje in prispeva k spreminjanju sveta na bolje. Pomembno je njegovo spoznanje, da ljudje sicer zganjamo vsakršne norosti, toda »večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«  Goran Vojnović je humanist, zagovornik svobode in pacifist. Kot pogumen človek govori tudi tistim, ki so prepričani, da je zveličavna in prava samo njihova resnica. Grebe po svoji notranjosti in se hkrati skuša vživljati v druge ljudi. Od njih se v marsičem tudi razlikuje, na primer v tem, da si prizna, kako se je na določene okoliščine odzival v preteklosti in se sčasoma spremenil. Meni, da življenje v Jugoslaviji ni bilo samo črno-belo in da se je zgodilo tudi veliko tistega, kar je vredno spomina. Njegova nostalgija za jugom nima nič skupnega z nekdanjo državno strukturo. Vojnović tako kot pokojni, žal prezgodaj umrli pesnik in vsestranski ustvarjalec Aleš Debeljak, govori o nostalgiji za nekdanjim kulturnim prostorom in jugoslovansko kulturo. V novi slovenski državi so to kulturo iztrgali iz zavesti ljudi. »Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.« Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, Miroslav Krleža in Danilo Kiš nikakor ne bi smeli utoniti v pozabo. Ni mu do poenostavitev in nestrpnosti, odstranjuje predsodke. Spoštuje različnost in razume ljudi, ki so iz kakršnih koli vzrokov, med drugim tudi zaradi porekla, potisnjeni na družbeni rob. Vojnović je subtilen človek in ustvarjalec, ki se na vse okoli sebe odziva kot umetnik. Marsikaj se mu prikazuje v filmskih podobah. Dogajanje teče mimo njega in se ga v hipu dotakne. Nostalgije, ki jo občuti po nekdanjih časih, ne odganja od sebe. Toliko vsega se je nakopičilo v njem, vredno se je vračati k preteklim dogodkom in se odzivati nanje. Hkrati pa se ima za človeka, ki hrepeni po védenju, jasnosti in razumljivosti sporočila. Ko je skoraj vse videti jasno, odgovore obrne in si zastavi nova vprašanja. Njegov svet se šele gradi in se oblikuje, dokončnost mu je tuja. Določili pisateljeve eksistence sta samoizpraševanje in nepripadnost. Parafrazira Descartesa in dahne: »Ne pripadam, torej sem.« Množice pridejo in grejo, ostanejo pa nepripadajoči, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz. Nepripadanje je lahko tudi privilegij. V zbirko strahov so uvrščeni otroški strah pred temo in zapuščenostjo, strah pred velikimi psi, ki nevarno režijo, in prav takimi krohotajočimi se nasilnimi fanti, pred letenjem, osamljenostjo, posmehom, ponižanjem in razkritjem strahu in pred smrtjo. Nekega dne zbiralec strahov vendarle ostane brez svoje zbirke. Po tridesetih letih začuti osvobajajoč mir. »Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.« Čeprav je tematika v marsičem že znana iz drugih Vojnovićevih del, je vsebina knjige Zbiralec strahov sveža, zanimiva, vznemirljiva in zelo bralna. Avtor v sebi povezuje preteklost in sedanjost ter prepoznava prostor, ki ga je nekoč določal, in skuša nekdanje doživljanje povezati s sedanjim. Zasluti neizgovorjen opomin svoje drage, češ da se spet ukvarja z neobstoječimi problemi, se sizifovsko trudi iz nič ustvariti nekaj in si umišljati, da se je zgodilo kaj pomembnega. Da, samokritično vse to priznava, toda veličina njegove umetnosti so prav ti ujeti trenutki, obvladana žalost, nenehno spominjanje, iskanje samega sebe in vrednotenje dogajanja. Toliko vsega je vredno premisleka. Goran Vojnović ni samo pripovedovalec zgodb, temveč je čarovnik lepote. Njegovo čaranje privablja ljudi in morda v njihova življenja prikliče tudi drobce dobrote. Na platnici je natisnjenih nekaj naklonjenih besed Borisa Dežulovića in Svetlane Slapšak. Antropologinja in pisateljica pravi, da Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij; te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi dvoumnosti in razdrobljenosti.

Vasil is from Northern Macedonia. By moving to Norway, he uncompromisingly persisted in his intention to do the job he loves and knows how to do best. Today, he is the initiator and implementer of several festivals in the city of Tromsø. Host and producer: Vedrana Tanovic Editor: Dejan Tomka Webmaster: Nevena Djokic, Vedrana Tanovic Art: Jenny Drevland  With support from Bergesenstiftelsen and Eckbos Legat.   Keywords: Jugoslavija, Anarchism, Identity, Festivals, Tromsø

Prieš kiek daugiau nei trisdešimt metų prasidėję Jugoslavijos karai nusinešė mažiausiai 130 tūkst. gyvybių, skaičiuojama dešimtys tūkstančių moterų, nukentėjusių nuo seksualinės prievartos karo metu. Per šį laikotarpį Jugoslavija suskilo į aštuonias valstybes – Slovėniją, Kroatiją, Bosniją ir Hercegoviną, Serbiją, Šiaurės Makedoniją, Juodkalniją, Albaniją ir Kosovą, tarp kurių ir šiandien yra įtampų, o įvairios socialinės problemos skatina žmones emigruoti. Kiek Jugoslavijos karų patirtys yra vis dar gyvos šiandien? Kaip sekasi susitaikyti tautoms? Ir kokių paralelių galime įžvelgti su mūsų šalyje vykstančiais procesais? Šiame epizode kalbamės su Lina Strupinskiene, viena iš vos kelių Vakarų Balkanų šalių tyrėjų Lietuvoje. Ji yra Vilniaus universiteto Tarptautinių santykių ir politikos mokslų instituto dėstytoja ir direktorės pavaduotoja studijoms. Epizodo autorė Indrė Kiršaitė. Publikacija ir fotografijos: https://nara.lt/lt/articles-lt/kaip-susitaikyti-tautoms-pokalbis-su-lina-strupinskiene-apie-vakaru-balkanus Palaikykite mūsų darbą: https://www.patreon.com/naralt

27. novembra bo minilo 30 let, odkar smo v Sloveniji dobili prvo internetno povezavo. Vzpostavitev interneta v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji je bila nekakšna gverilska akcija, ki se je zgodila konec novembra 1991, predpriprave pa so se začele že sredi 80. let. Prvo internetno povezavo v Sloveniji so vzpostavili v laboratoriju za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan (IJS) v sklopu raziskovalnega projekta EUREKA 8 oz. COSINE (Cooperation of Open Systems Interconnection iN Europe), ki ga je koordinirala dr. Borka Jerman Blažič. Cilj projekta je bil zgraditi prvo evropsko akademsko in raziskovalno računalniško omrežje Evrope, h kateremu je bila povabljena tudi Jugoslavija. Prva povezava po internetnem protokolu (IP) je nato stekla novembra 1991, ko so bila pridobljena dovoljenja za prehod IP-paketov prek CERN-a v Ženevi in prek Nemčije do Amsterdama. Dr. Borka Jerman Božič, ki je prišla na Inštitut Jozef Stefan kot nadarjena štipendistka iz Makedonije, je še vedno zaposlena na inštitutu. Z njo sem se pogovarjala dan pred mednarodno spletno prireditvijo, s katero danes obeležujejo 30. obletnico tega pomembnega dogodka.

Kot se za jubilejno stoto epizodo rednih zasedanj Tajnega društva OFC spodobi, smo se odločili da ta pomemben mejnik obeležimo s prav posebnim gostom! Na sproščen pogovor, poln fascinantnih anekdot je pristal nihče drug kot najboljši slovenski nogometaš vseh časov, en in edini, legendarni Brane Oblak!Obiskali smo ga v njegovi "haciendi" nad Koprom, kjer nas je pogostil z vrhunsko travarico in z nami v svojem unikatnem slogu delil zgode in nezgode iz svoje bogate igralske in trenerske kariere.Od skromnih začetkov z žogo iz cunj na prašnih neasfaltiranih ulicah Rožne Doline do zvezdniških trenutkov v dresih Olimpije, Hajduka, Bayerna in reprezentance Jugoslavije.Tako brez dlake na jeziku kot legendarni Brane v javnosti ne govori skorajda nihče. O Popivodi, Ameršku, Titu, Stanetu Dolancu, Ivanu Zidarju in mnogih drugih sopotnikih je povedal marsikaj zanimivega.Udobno se namestite in uživajte v stoti epizodi našega in vašega podkasta o največjem klubu u regionu a i šire!

Odpravili smo se v zibelko organiziranega zeleno-belega navijaštva, torej Zasavje, kjer smo bili deležni zgodovinske ultras lekcije. Za vse nas spomine na divjo mladost in začetke GD obujata Banfro in Piksi.

U prvoj epizodi nove sezone, Hana razgovara s Martom o njenom prvijencu "Jugoslavija, kako je ideologija pokretala naše kolektivno telo"; kao i dokumentarnom filmu "Pejzaži otpora" za koji autorica, nakon ovogodišnje premijere, nastavlja biti nagrađivana diljem svijeta. https://www.svesutovjestice.com/podcastSvi prikazi iz filma "Jugoslavija, kako je ideologija pokretala naše kolektivno telo" preuzeti su sa ovog linka.Video art: Bojan StojčićMix & master: VješticeTranskript i prevod: Merjema ĐipaProdukcija i koordinacija: Lara Grozdanić i Maša MarkovićProdukciju ove epizode pomogli su Fond otvoreno društvo Bosne i Hercegovine i Sarajevo Film Festival.

Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Slovenija je na olimpijskih igrah v Tokiu dočakala tudi prvi atletski finale. Velike upe je vzbujal metalec diska Kristjan Čeh, ki je na koncu osvojil peto mesto. V Dogodkih in odmevih boste slišali še: - Za vstop na Hrvaško tudi več kot 6-urno čakanje, Metličanom prekipeva zaradi gostega prometa - V številnih delih Slovenije divjala neurja, tudi s točo, Balkan v primežu hude vročine in požarov - Drama "Jugoslavija, moja dežela" o bolečem spoprijemanju s preteklostjo tudi na koprskem odr

"Če še vedno obstajajo potrebe, da se to besedilo uprizarja, pomeni, da v bistvu vsi tisti problemi, o katerih govori, še vedno obstajajo med nami." Tako razmišlja pisatelj, režiser in scenarist Goran Vojnović ob tem, ko bo na odru ponovno zaživel njegov roman Jugoslavija, moja dežela, ki postavlja drugo ob drugo dve podobi Balkana – tisto iz otroškega spomina in tako, kot jo vidijo manj zaslepljene odrasle oči. V Kopru bo namreč zvečer slovenska premiera te drame o bolečem soočanju s preteklostjo v režiji Marka Misirače in koprodukciji Gledališča Koper. V Kostanjevici na Krki pa se bo jutri slavnostno zaključil letošnji mednarodni kiparski simpozij s predstavitvijo dveh novih skulptur, ki sta jih ustvarila Mirko Bratuša iz Slovenije in Peter Galhidy iz Madžarske. Foto: Blaž Popovski v vlogi Vladana, vir: Gledališče Koper/Igor Motl

Zvuk misli #3 Gde ste, Beograđani? TV i Jugoslavija. Gošća: Ildko Erdei Voditeljka: Sara Nikolić U trećoj epizodi Zvuka misli sa Ildiko Erdei razgovarali smo o kardeljevskom pristupu scenarističkom radu, soliterima na Karaburmi, regalima od zida do zida, buržoizaciji socijalističkog i ikeizaciji postsocijalističkog društva ali i o specifičnostima televizijske kulture socijalističke Jugoslavije i jednom od najpoznatijih ostvaranja tog vremena - TV seriji "Pozorište u kući" Novaka Novaka. Ovaj razgovor o etnografiji televizije, kontradiktornostima jugoslovenskog socijalizma i nedosanjanim modernističkim snovima inspirisan je nedavno objavljenom knjigom Ildiko Erdei koja nosi naziv "Moderni život u udarnom terminu: televizija, humor i politika u socijalističkoj Jugoslaviji" (Evoluta, 2021). Muzika: Fish in Oil - Borsalino (3 ključa, 2016)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – GENERAL-MAJOR MILOS DJOSANKOMANDANT 52 ARTILJERIJSKO-RAKETNE BRIGADE PVO VSRJ• RAKETIRALI SMO I OBARALI NATO AVIONE• HRABRI SRPSKI VOJNICI NISU IMALI DILEMU NA KIM DA LI TREBA DA SE BORE PROTIV ALBANSKIH TERORISTA I AGRESORA ILI NE• 5 I 6 KOLONA• OD AGRESIJE DO HASKOG TRIBUNALA• OKUPIRANA ZEMLJASERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COM​HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – GENERAL-PUKOVNIK VLADIMIR LAZAREVICKOMANDANT PRISTINSKOG KORPUSA• GENERAL WESLEY CLARK: UNISTI, RAZORI, DEGRADIRAJ• NATO SNAGE 600 PUTA JACE OD SNAGA SRJ• NATO NAS JE NAPAO SA KOPNA, MORA, IZ VAZDUHA I KOSMOSA• PRISTINSKI KORPUS IZBRISAO SEBE IZ SPISKA ZIVIH• BORBE NA PASTRIKU PAKAO NAD PAKLOM I VIJETNAM U VELIKOM• SRBIJA NIJE KLEKLA I MOLILA A VOJSKA NIJE PORAZENA• IZMEDJU WEST POINT-A I HASKOG PAKLA IZABRAO SAM OTADZBINU I OFICIRSKU CAST I OTISAO U HAG• NAJVECA CAST JE DATI ZIVOT ZA ODBRANU SRBIJE, ALI I ZA SRBIJU VREDI ZIVETISERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – PUKOVNIK MILUTIN FILIPOVICKOMANDANT GARNIZONA PRISTINA• KONTINUIRANA ALBANSKA DESTRUKCIJA SRBIJE• TERORISTI OVK LIKVIDIRALI SRBE ALI I ALBANCE• U ZATVORU KOD LIPLJANA MONSTRUMI VADILI ORGANE SRBIMA• DRZAVNI UDAR I IZDAJA 5 OKTOBRA• PREDSEDNIK KOSTUNICA KRIV ZA ODLAZAK RUSA SA KIM• ADMIRAL SCHMAEHLING: STIDIM SE ZBOG NEMACKE I NATO AGRESIJESERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – PUKOVNIK GORAN JEVTOVICOPERATIVAC PRISTINSKOG KORPUSA• NATO PAKT AGRESIJOM NA SRJ POGAZIO MEDJUNARODNO PRAVO• BORBE NA ZIVOT I SMRT ZA SLAVU, CAST I SLOBODU• POGODJEN I UNISTEN 61 NATO AVION• NASA VOJSKA NIJE PORAZENA I NIJE KAPITULIRALA• 5 OKTOBAR I PETA KOLONA• NATO, BORIS TADIC I MILO DJUKANOVIC UKLO• NILI SU GENERALA LAZAREVICASERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – GENERAL JOVAN MILANOVICDIPLOMATA/OBAVESTAJAC• AVIONSKA KARTA ZA BRISEL U JEDNOM PRAVCU• KAKO SAM OPERACIJOM OLIMPIK PONIZIO NATO I ODGODIO AGRESIJU NA SRJ• MAJOR BINEL UHAPSEN A MENI SPREMNA LIKVIDACIJA• NA AERODROMU SKOPLJE CEKAJU AMERICKI OFICIRISERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

*ZAHVALNOST PUKOVNIKU MILIVOJU SPASOJEVICU*SRPSKI RADIO CIKAGO – PUKOVNIK DUSKO SLJIVANCANINKOMANDANT 53 GRANICNOG BATALJONA VOJSKE SRJ• U KRVAVOJ BITCI ZA KOSARE POGINUO MI JE VOZAC A JA SAM RANJEN• NEMA NAZAD, IZA JE SRBIJA I SVETA SRPSKA ZEMLJA• ALBANIJU TREBA UVRSTITI U AGRESORE• PONOSAN SAM STO SAM PRIPADNIK SLAVNE SRPSKE VOJSKE• NEMA KOMPROMISNOG RESENJA ZA KIM• SRBIJA SE VRACA KULTURI SECANJA I NAORUZAVA VOJSKUSERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Igor Velše.

Služenje vojaškega roka v nekdanji skupni državi je pomenilo podreditev strogemu režimu, hkrati pa so se tkala nova prijateljstva. Pisatelj Jani Virk v svojem desetem romanu Jaka in Vane pripoveduje o dveh, ki sta ostala še dolgo po vojski nerazdružljiva. Podnaslov Zgodba iz osemdesetih takoj umesti dogajanje v desetletje, ko je Jugoslavija začela razpadati, a je bil pridih svobodnosti toliko večji in se je kljub vse večji negotovosti napovedovala svetla prihodnost. Kot doda pisatelj, je to po svoje tudi roman o anarhističnem genu, ki ga človek za svoje preživetje vedno nekaj potrebuje. Naši rojaki so se borili tudi za svoj prostor pod tržaškim soncem. In ko je lani ob stoletnici požiga Narodnega doma že kazalo, da bo ta končno spet naš, se zdaj roki vrnitve nepremičnine v last Slovencem, kljub obljubi italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, podaljšujejo v nedogled, opozori Marij Čuk. Foto: Mike Crawford

Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela, Figa. Vsi njegovi romani so nagrajeni s kresnikom, prevedeni v številne tuje jezike, živijo tudi na odrskih deskah. Goran Vojnović je pisatelj, filmski režiser, scenarist in kolumnist.

Kitograd (literally, Cocktown) is a song by Nanowar Of Steel released in 2014 on the album "A Knight at the Opera", written in Serbian language. In this new GattoCast Live episode Gatto will take you through the hidden meanings of this song while teaching some of the grammatical foundations of the Serbian language and the meaning of the word Kurac.

Jugoslavija u očima poslednjih pionira (https://pescanik.net/jugoslavija-u-ocima-posljednjih-pionira/) (peščanik.net) Deset godina veronauke u laičkim školama (https://www.slobodnaevropa.org/a/tema_sedmice_vjeronauka_srbija/24324341.html) (Uskoro dvadeset!) Kosovsko-resavski (https://sr.wikipedia.org/sr-el/%D0%9A%D0%BE%D1%81%D0%BE%D0%B2%D1%81%D0%BA%D0%BE-%D1%80%D0%B5%D1%81%D0%B0%D0%B2%D1%81%D0%BA%D0%B8_%D0%B4%D0%B8%D1%98%D0%B0%D0%BB%D0%B5%D0%BA%D0%B0%D1%82) i šumadijsko-vojvođanski (https://sr.wikipedia.org/sr-el/%D0%A8%D1%83%D0%BC%D0%B0%D0%B4%D0%B8%D1%98%D1%81%D0%BA%D0%BE-%D0%B2%D0%BE%D1%98%D0%B2%D0%BE%D1%92%D0%B0%D0%BD%D1%81%D0%BA%D0%B8_%D0%B4%D0%B8%D1%98%D0%B0%D0%BB%D0%B5%D0%BA%D0%B0%D1%82) dijalekti The Oatmeal, začetnik novog kulta Nikole Tesle (https://theoatmeal.com/comics/tesla) (i projekat obnove Teslinog tornja (https://teslasciencecenter.org/)) Gradonačelnica Baltimora ide u zatvor (https://www.npr.org/2020/02/27/809929622/ex-baltimore-mayor-to-be-sentenced-for-healthy-holly-children-s-book-scheme) (NPR) Kako je kineska naučna fantastika pokorila Ameriku (https://www.nytimes.com/2019/12/03/magazine/ken-liu-three-body-problem-chinese-science-fiction.html) (NYT), i par preporuka: Three Body Problem triologija (https://en.wikipedia.org/wiki/Remembrance_of_Earth%27s_Past), Liu Cixin Broken Stars antologija (https://us.macmillan.com/books/9781250297662) Invisible Planets antologija (https://us.macmillan.com/books/9780765384201)

U 72. epizodi Pojačalo podkasta, gost Ivana Minića je Slobodan Marković - informatičar i tehnički savetnik. U prvom delu preporučujemo da se vežete pošto se vremeplovom vraćamo u davnu 1970. godinu odakle kreće Slobodanova priča koja se tiče njegovog master rada na temu “Razvoj računarskih mreža u Jugoslaviji i Srbiji od 1970. do 1996." Poslušajte sve o paketnoj mreži, BBS-ovima, domenima, akterima iz Akademske mreže i prvim provajderima, te studentskim protestima, kojima se zaokružuje ova celina. Starije generacije će uživati uz ovu izvanredno ispričanu priču i evocirati uspomene, a mlađe će možda pak naučiti nešto novo na ovu temu. Drugi deo ove epizode posvećen je Slobodanovom radu u Ministarstvu telekomunikacija i informacionog društva na poziciji specijalni savetnik ministarke. Kroz ovaj deo priče, dobićete jedinstven uvid u funkcionisanje sistema zvanog država, od čoveka koji se obreo i sa jedne i sa druge strane, te čini jednu svojevrsnu sponu između zajednice i države. Za kraj, Slobodan će se dotaći svoje aktuelne pozicije podužeg naziva u Programu Ujedinjenih nacija - kako je došlo do saradnje, čime se trenutno bave i kakvi su im planovi u budućnosti. Takođe, daće svoje viđenje po pitanju daljeg razvoja e-uprave. Teme u podkastu: - Master rad: “Razvoj računarskih mreža u Jugoslaviji i Srbiji od 1970. do 1996." - Istraživanje za master rad - Uloga privrede u svemu tome - Posledice sankcija na dalji razvoj - Jugoslavija dobija domen - “.yu” domen nakon raspada Jugoslavije - Internet kao mediji za vreme studentskog protesta - Centar za razvoj interneta: Prva domaća nevladina organizacija u oblasti politike IT - U ulozi savetnika ministra - Nastanak RNIDS-a - Brisanje “.yu” domena - Rad u UNDP-ju - Dalji razvoj e-uprave Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/30lftkP Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

This episode is very different. During my trip, we stayed at a hostel and had a talk with some of the locals in the capital of Bosnia, Sarajevo. They spoke to us about the Yugoslavian war and their experience since they were in the city while it was getting attacked. This is that conversation...Things we talk about in this episode includeDonald TrumpSerbian GenocidePoliticsLinks Mentioned:Bennett FacebookJulia's InstagramFollow Us:Our WebsiteInstagramFacebook

Šioje „Klausiame daktaro“ serijoje su VU TSPMI daktare Lina Strupinskiene kalbame apie Jugoslavijos karo atmintį. Naujajame tyrėjos straipsnyje nagrinėjamas Tarptautinio tribunolo buvusiai Jugoslavijai vaidmuo ir priverstinė elitų kaita Bosnijos Prijedoro mieste. Laidoje aptarėme Balkanų regiono specifiką, tribunolo veiklą bei gyvenimą Bosnijoje ir Hercegovinoje.

On this bonus episode of Audioface, Dan sits down with Entertainment Scoop Editor in Chief Gigi Manukyan to discuss the political music of Cold War Eastern Europe, as well as this region’s current club bangers. Follow Gigi on Instagram at @giigiiliciousFeatured songs:Igra rokenrol cela Jugoslavija by Elektricni OrgazamVerujem ne verujem by Bajaga i InstrukoriNije monotonija by CecaMišići by SenidahRane by AnastasijaOna'e by Jala Brat, Buba Corelli, and CobyIzvini Mama by CoronaAusländer, Du Hast, and Sonne by Rammstein.Follow @audiofacepod on Twitter, Instagram, or YouTube for extra Audioface. We appreciate it, and you. Thank you for listening with us!

Epizoda 3: Kažu naši stariji da je u Jugi bilo bolje i to vole ponavljati kao papige. Onda je bila proizvodnja, izvozilo se, svi su radili i svi su dobili stanove. Je li to stvarno tako ili je život u Jugoslaviji bio sličniji današnjem životu u socijalističkoj Venezueli?

Mednarodni grafični bienale je ob svojem nastanku leta 1955 predstavljal pomembno platformo mednarodnih stikov in sodelovanj, med drugim tudi z Japonsko. Od leta 1986 ga organizirajo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer sta še do 19. maja na ogled dve razstavi, povezani z grafičnim bienalom in z Japonsko. Gostujočo razstavo Japonske Fundacije z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v so v MGLC-ju so namreč pospremili še z manjšo razstavo, ki vizualizira sodelovanje med Japonsko in Jugoslavijo skozi prizmo grafičnega bienala. Njen naslov je Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja, pripravila pa sta jo Gregor Dražil in Nevenka Šivavec. Fotografija: Tetsuya Noda: Dnevnik, 11. september '68 (detajl); vir: MGLC

Slovenology the Podcast, oz. Podcast Slovenologija, se nadaluje, in za nasledne epizode bo v slovenscini (oz. Noahov nacin slovenscini). Moj gost je Radovan Hrast, skoraj 90 let-star bivse Partisan kdo je bil dvakrat zapornik na Golem Otoku. Je avtor uspesniski zivljenepis "Cas, ki ga ni" da je zdele prevajen v anglescini pod naslovom "Stripped of My Time." Je lustn, poln energijo in ima zelo zanimive zgodbe o zivljenju na Golem Otoku. Dobrodosli poslusat! Podpiral je Ameriskega Veliposlanstvo.

„Ryto allegro“: pirmadienio viktorina.„Esu muzikos fanatikas. Negaliu nė dienos išgyventi negrodamas, jos neklausydamas, nestudijuodamas, negalvodamas apie ją“, – teigė Leonardas Bernsteinas. Apie prieš 100 metų gimusį amerikiečių kompozitorių, dirigentą, pianistą – pirmadienio viktorinoje.Baigiantis rugpjūčiui, Plungėje vėl rengiamas tarptautinis Mykolo Oginskio festivalis – iškili šventė, ne tik gaivinanti šimtametes muzikos tradicijas, bet ir brėžianti ateities perspektyvas. „Muzika nežino jokių sienų, ji suartina žmones, tautas ir valstybes“, – sako aktyvi festivalio organizatorė, Plungiškių draugijos viceprezidentė Genovaitė Žiobakienė.Dienraščių kultūros puslapių apžvalga.Poeto, vertėjo, literatūros kritiko Mariaus Buroko naujų knygų apžvalgoje – vienas geriausių šių metų verstinių romanų slovėnų rašytojo Gorano Vojnovičiaus „Jugoslavija, mano tėvynė“ ir antroji poetės, vertėjos Dovilės Kuzminskaitės poezijos knyga „Obsesijos“.„Klasikos enciklopedija“: Hernanas Kortesas.Ved. Viktoras Paulavičius.

„Esu muzikos fanatikas. Negaliu nė dienos išgyventi negrodamas, jos neklausydamas, nestudijuodamas, negalvodamas apie ją“, – teigė Leonardas Bernsteinas. Apie prieš 100 metų gimusį amerikiečių kompozitorių, dirigentą, pianistą – pirmadienio viktorinoje.Baigiantis rugpjūčiui, Plungėje vėl rengiamas tarptautinis Mykolo Oginskio festivalis – iškili šventė, ne tik gaivinanti šimtametes muzikos tradicijas, bet ir brėžianti ateities perspektyvas. „Muzika nežino jokių sienų, ji suartina žmones, tautas ir valstybes“, – sako aktyvi festivalio organizatorė, Plungiškių draugijos viceprezidentė Genovaitė Žiobakienė.Dienraščių kultūros puslapių apžvalga.Poeto, vertėjo, literatūros kritiko Mariaus Buroko naujų knygų apžvalgoje – vienas geriausių šių metų verstinių romanų slovėnų rašytojo Gorano Vojnovičiaus „Jugoslavija, mano tėvynė“ ir antroji poetės, vertėjos Dovilės Kuzminskaitės poezijos knyga „Obsesijos“.„Klasikos enciklopedija“: Hernanas Kortesas.Ved. Viktoras Paulavičius.

Marta Popivoda i Nataša Damnjanović razgovaraju sa nama o filmu Jugoslavija, kako je ideologija pokretala naše kolektivno telo i drugim zajedničkim projektima, o stanju savremene srpske filmske i umetničke scene. Marta Popivoda je rediteljka, video umetnica, kulturni radnik, članica uredničkog kolektiva TkH / Teorije koja hoda – platforma za teoriju i praksu izvođačkih umetnosti.www.martapopivoda.info Nataša Damnjanović je filmska producentkinja i montažerka.www.imdb.com/name/natasadamnjanovic