Podcasts about prekmurja

Poročali smo o protipoplavnih ukrepih v občini Šmarje pri Jelšah, prenovi nevarnih odsekov na cestah v Poljanski dolini, 20-letnici županovanja Ivana Molana v Brežicah, razstavi z naslovom »Tone Pavček – pesnik slovenske duše« in knjigi »Težko je bilo«, ki je zbrala življenjske zgodbe iz Porabja, Prekmurja in Slovenskih goric.

Zavod Celeia Celje se bo v tem letu ob 600. obletnici smrti Veronike Deseniške poklonil tej izjemni zgodovinski osebnosti s programom, ki bo skozi umetnost, igro, film, dialog in zgodovinske pripovedi. V Monoštru na Madžarskem so predstavili knjigo Težko je bilo, a smo zdržali, ki prinaša šest življenjskih zgodb ljudi iz Porabja, Prekmurja in Slovenskih goric.

Prisluhnite radijski zgodbi o srečanju, ki jo prinašamo iz Prekmurja. Vsako leto januarja poteka Teden molitve za edinost kristjanov, ki poglablja razmislek o veri in pomenu enotnosti. Kmalu potem se je v eni izmed večjih pomurskih občin, v kateri ekumenizem živijo na dnevni ravni, začelo že tradicionalno ekumensko srečanje. Vabljeni k poslušanju pogovornih utrinkov iz Spominskega doma Števana Küzmiča v Puconcih.

Drugi poudarki iz oddaje: -Zdravstveni dom Novo mesto bo v prihodnjih letih dobil prizidek -Projekt uirjanja prometa v dolino Vrat se bliža koncu -Obiskali smo Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije

V oddaji smo se ozrli na nedavni praznik Marijinega vnebovzetja in utrip romanj v osrednjih romarskih svetiščih, posebej na Brezjah, poročali smo o počastitvi obletnice smrti Božje služabnice Cvetane Priol in o praznovanju skupnosti sester klaris. Objavili smo pogovor z murskosoboškim škofom Petrom Štumpfom o vlogi Cerkve pri združitvi Prekmurja z matico, ki se je zgodila pred 105 leti.

Ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom smo poročali o gospodarskem razvoju Prekmurja. Prav tako pa ste lahko slišali o obnovi knjižnice in zdravstvenega doma v Lendavi, gorenjskem turizmu, 150. obletnici dirk ljutomerskih kasačev, gasilskem tekmovanju v Braslovčah in dogajanju v Mozirskem gaju.

V Policijskem sindikatu opozarjajo na poslabšanje varnostnih razmer; premierja Goloba pozivajo k ukrepanju.V Železnikih stekel promet po novi obvoznici mimo trškega jedraŠtevilo okuženih z opičjimi kozami se bo po pričakovanjih v Evropi povečalo, a bolezen ni hudo nevarna.Kakšen je globlji pomen jutrišnjega praznika združitve Prekmurja z matičnim narodom?V Dohi končana pogajanja za prekinitev ognja v Gazi; nadaljevala se bodo prihodnji teden v Kairu.Vreme: Jutri še vroče, v nedeljo se obetajo močne padavine.

Tokrat sta bili z nami dve ženi, ki sta pričevali o tem, kako sta svoja moža pospremili v večnosti. Marjana Bric iz Prekmurja je zapisala: Dnevi spremljanja moža so močno klesali, utrjevali, kazali smisel življenja in mi utrdili vero v večno življenje. Dragocenih izkušenj zadnjih dni življenja z možem ne bi želela izpustiti. Tudi Romana Slemenšek je bila ob možu, ki je zaradi bolezni odšel v drugo življenje. Trpljenje je v njem prebudilo vero v Boga. Takole je dejala: Velikokrat mi kdo reče, zakaj je moral tako hitro oditi in tako zelo trpeti in da si tega ni zaslužil. A jaz vem, da je bilo njegovo dolgo trpljenje potrebno za njegovo zveličanje, za njegovo odrešenje.

Poročali smo o prostorih intenzivne enote v bolnišnici na Jesenicah, nasprotovanju hidroelektrarnam na srednji Savi in izgradnji gondole na lendavski Vinarium. Slišali ste lahko tudi o prizadevanjih za ureditev prometa in parkiranja na Pokljuki, bogati pustni tradiciji v Mozirju in paradižniku iz Prekmurja, ki je na voljo tudi pozimi.

Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.

Končno se je v podkastu oglasil tudi on! Najbolj slaven član inkognito stand up scene … Žuti … Magister Baltić … eden in edini Admir Baltić! Njegov joke o prekmurski gibanici je presegel meje Prekmurja, njegova predstava “Slaba družba” je perfektna za ogled s kako dobro družbo in njegova ljubezen do jezika je legendarna … […]

Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščineLe malokdo ve, da Slovenci nimamo le ene različice knjižnega jezika – ampak kar dve. Prvo, starejšo, tisto, ki se je začela razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa druga? – Ta se je po zaslugi evangeličanskih duhovnikov – v tem kontekstu velja omeniti vsaj Franca Temlina, Mihaela Severja Vanečaja ter Štefana Küzmiča – začela razvijati od prve polovice 18. stoletja dalje na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in jo danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. Sodobni jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji ugotavljajo, da je slovstvena produkcija v tem jeziku – pa čeprav ga pozna le malokdo z desnega brega Mure – slej ko prej odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Prav zato smo v središče tokratnega Kulturnega fokusa umestili figuro Štefana Küzmiča, bržčas najpomembnejšega, najzmožnejšega izmed utemeljiteljev prekmurske knjižne norme, od čigar rojstva letos mineva natanko tristo let. Kako je Küzmič živel, kaj je pravzaprav ustvaril in kakšno mesto gre njegovi zapuščini v širšem kontekstu slovenske kulturne zgodovine, smo preverjali v pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem, izvrstnim poznavalcem Küzmičevega časa in dela, predavateljem na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Markom Jesenškom. foto: naslovnica druge izdaje Küzmičeve Nove zaveze iz leta 1817, detajl (Wikipedija, javna last)

Na Gornjem Seniku, na hribu Grebenšček, v Porabju naši rojaki pripravijo vsakoletno bogoslužje na prostem. Letos sta poleg slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, nekdanjega gornjeseniškega župnika, ki odhaja na študij v Rim, somaševala še Tibor Tóth in Dejan Horvat. Župnik Dejan Horvat, ki prihaja med Slovence v Porabju iz Prekmurja, premišljuje o duhovni oskrbi rojakov v Porabju, njihovih vezeh z matico.

Piše: Peter Kuhar Bere: Igor Velše Sodobna, v slovenskem jeziku pisana književnost v Porabju je pravzaprav šele v nastajanju, spodbuja jo prav leposlovna knjižna zbirka Med Muro in Rabo, pri kateri dela izhajajo v dveh jezikovnih podobah: v knjižni in porabski različici slovenskega jezika. Njen urednik je slovenist Franci Just, izjemen poznavalec ter pisec knjig predvsem o nekdanjem in novejšem literarnem dogajanju in osebnostih iz slovenske kulture na levem bregu Mure in v Porabju na Madžarskem. V zbirki petindvajsetih knjig so bili do zdaj samo trije avtorji iz Porabja – poleg številnih uglednih avtorjev, ki so zvečine iz Prekmurja, naj omenimo vsaj Milana Vincetiča, Ferija Lainščka, Dušana Šarotarja in Štefana Kardoša, pred nekaj leti pa je izšla tudi zbirka kratke proze Miška Kranjca. Letos zbuja veliko upravičene pozornosti Dušan Mukič z omnibusom Ljubljana skoz moja očala. Dušan Mukič je predvsem izvrsten opazovalec in pripovedovalec. Čeprav gre za avtobiografsko delo, takoj opazimo, da je napisano iz perspektive mladega fanta, torej ne iz stališča in presojanja zrelega moža o mladih letih. Dvome, kot so izbira študija, vživljanje v novo okolje in iskanje svojega mesta, je pisec razpletel že takrat, sproti. Odraščal je na Madžarskem, v družini, kjer se ni govorilo v porabskem slovenskem narečju, pač pa v zborni slovenščini. Oba starša, sicer porabskega rodu, sta končala študij v Ljubljani, tako da sta osrednjeslovensko podobo jezika želela prenesti tudi na sina. Že ta večjezična, slovensko-madžarska izkušnja je mladega človeka postavila pred številne zadrege v stikih z ljudmi, celo s sorodniki. Vznemirjalo ga je, ker njegove doma uporabljane slovenske govorice niso razumeli, zato se je z njimi moral pogovarjati v madžarščini. Podoben jezikovni kratki stik je avtor sprva doživljal tudi s študentskimi sostanovalci, pa naj so prišli iz osrednje Slovenije ali od nekod iz obrobja. Zelo se je pojavljalo spraševanje o identiteti, pa naj zgodba teče o študiju, družabnostih v študentskem naselju, obiskih po Sloveniji ali o prijateljevanju s porabskimi dekleti, ki so ravno tako kot on prišle študirat v Slovenijo. Pripoved teče gladko, napetost iz poglavja v poglavje ne popušča, grajena je v bogatem, razgibanem jeziku. Dušan Mukič je prvi med porabskimi pisatelji, ki je pripoved prenesel iz avtohtonega ruralnega okolja, kjer živi slovenska manjšina na Madžarskem. Večina Mukičevega romana se namreč dogaja v Sloveniji, največ seveda v Ljubljani. Ne gre za kronološko ali linearano razvrščene pripovedi, kot bi v avtobiografskem delu morda pričakovali, pač je avtor sedemletno bivanje nanizal v dvajset heterogenih poglavij. Vsako poglavje ima svojo samostojno tematsko noto. Premišljeno jih uvajajo navedki iz priljubljenih popevk, ljudskih pesmi in pregovorov. Posebnost pri tej izbiri je jezikovna podoba naslovov, saj so večinoma vzeti iz porabske slovstvene dediščine, zato so zapisani v tamkajšnjem slovenskem govoru. Na primer zgodba o porabskih študentkih prijateljicah v Ljubljani teče pod naslovom Sinička je lepša kak čöpinski dvej, torej iz ljudske pesmi. Sinička seveda ni ptička, pač pa dekle iz Zgornjega Senika v Porabju, Čöpinci pa so Čepinci, prekmurska vas tik ob meji. V ospredju knjige Ljubljana skoz moja očala so Mukičeva osebna opažanja in izkušnje, iz katerih se razvijejo intimne zgodbe, skrb za lastno prihodnost ter razmišljanje o narodni identiti – kdo pravzaprav je, Slovenec ali Madžar. Tako morda lahko o sebi razmišlja in dvomi vsak manjšinec. Mukič knjigo konča s spoznanjem, ki se mu je ponujalo in izmikalo vseh sedem let študija v Ljubljani: »Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz' moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.« Posebno bralsko pozornost velja posvetiti sicer identičnemu besedilu v porabski različici slovenskega jezika. Dušan Mukič je namreč svoje, v knjižni slovenščini napisano delo prevedel, v resnici je bolj prav reči – presadil v govorico, kakršno laže razumejo vsaj starejši porabski Slovenci, ki s slovenščino v svojih šolah niso mogli imeti trdnejšega stika. Seveda pa ta jezik nima neke stalnejše, kodificirane oblike, tako da vsak porabski avtor črpa iz lastnega zelo pestrega jezikovnega okolja porabskih vasi. Rečemo lahko, da se s knjižno zbirko Med Rabo in Muro rojeva ne samo nova porabska književnost, pač pa tudi nadnarečna, knjižna podoba porabskega slovenskega jezika. Oboje je izjemna kulturna vrednota.

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Da bi lahko živeli in uresničili kitico naše državne himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«; je nujno potrebno spet oživeti eno kitico prej, ki pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«! Da bi bili tolerantni in spoštljivi do drugih narodov in kultur, se moramo naučiti ljubiti, spoštovati in biti ponosni na svoj narod, svojo kulturo in svojo zgodovino.Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Da bi lahko živeli in uresničili kitico naše državne himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«; je nujno potrebno spet oživeti eno kitico prej, ki pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«! Da bi bili tolerantni in spoštljivi do drugih narodov in kultur, se moramo naučiti ljubiti, spoštovati in biti ponosni na svoj narod, svojo kulturo in svojo zgodovino.Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega - Ježka je odločila, da Ježkovo nagrado za leto 2022 prejme glasbenik, pevec, avtor besedil in prvi mož skupine Orlek Vlado Poredoš. Žirija je v obrazložitvi zapisala: Vlado Poredoš kot ustvarjalec izžareva neizmeren optimizem, ki ga z lahkoto prenaša na občinstvo. Njegov umetniški pristop združuje karakterne prvine dveh pokrajin, ki sta zaznamovali njegovo življenje: melanholična subtilnost njegovega rodnega Prekmurja ter neizprosna odločnost Zasavja, ki ga je Poredoš sprejel kot svoj drugi dom. Tako nastajajo unikatne interpretacije preštevilnih revirskih zgodb, ki jih Vlado Poredoš z izvirnimi avtorskimi refleksijami preliva v pesmi zasedbe Orlek.

Spregovorili smo o razvojnih priložnostih Prekmurja, selitvi uporabnikov socialnovarstvenega centra Črna na Koroškem, omejevanju obiska v soteski Vintgar, romarskem turizmu na Brezjah in obnovi gradov na Gorenjskem.

Papež pri avdienci: Zavezništvo med starejšimi in otroki bo rešilo človeško družinoŠkof Matjaž bo predstavil Narodni sinodalni povzetekŠkof Štumpf o vlogi Cerkve pri združitvi Prekmurja z matičnim narodomTudi v Hotemažah procesija na čast sv. Roku

Slovesno v Prekmurju: dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.Župan Kuzme potenciale Prekmurja vidi v naravi in posredno v možnosti razvoja zelenega turizma.Izrael in Turčija bosta po letih napetih odnosov v celoti vzpostavila diplomatske odnose.ŠPORT: Mia Krampl po izvrstnem plezanju v težavnosti najmanj bronasta. Čakamo še na nastop Janje Garnbret.VREME: Dopoldne bo pretežno jasno, proti večeru bodo na zahodu začele nastajati prve nevihte.

Predsednik vlade Robert Golob je ob današnjem obisku Prekmurja napovedal pospešitev postopkov za pridobitev pomoči kmetom, ki jih je prizadela suša, na podlagi česar bi bila možna izplačila že do konca leta. Po srečanju z gospodarstveniki je povedal še da bo vlada že v četrtek sprejela ukrepe, povezane s cenami električne energije za letos za male in srednje velike uporabnike. Druge teme oddaje: - Ob krepitvi gospodarske rasti opozorila na poslabšanje razmer do konca leta - Bencin in dizel zunaj avtocest od polnoči cenejša - V Črenšovcih osrednja slovesnost pred praznikom Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Spominjamo se nedavno umrlega tržaškega slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu poklonili na žalni seji v Narodnem domu v Trstu. Na avstrijskem Koroškem se zaključujejo prireditve ob 100. obletnici plebiscita, ki jih je pandemija preložila. Koncert Obmejne pesmi Ženskega pevskega zbora Rož in predstava Veter v grapah Korotana pripovedujeta o zgodovini koroških Slovencev. Jezikoslovec doktor Hotimir Tivadar razmišlja o zgodovinski povezanosti Prekmurja in Porabja, predsednica slovenskega društva Stanko Vraz iz Osijeka Polonca Margeta pa spregovori tudi o težavah, ki pestijo rojake vzhodu Hrvaške. Poklon Borisu Pahorju v Narodnem domu, katerega požig je opazoval in vrnitve se veselil, Obmejne pesmi in Veter v grapah Korotana, povezana Prekmurje in Porabje, življenje Slovencev na vzhodu HrvaškeSpominjamo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu poklonili na žalni seji v Narodnem domu v Trstu. Na avstrijskem Koroškem se končujejo prireditve ob 100. obletnici plebiscita, ki jih je pandemija preložila. Koncert Obmejne pesmi Ženskega pevskega zbora Rož in predstava Veter v grapah Korotana pripovedujeta o zgodovini koroških Slovencev. Jezikoslovec doktor Hotimir Tivadar razmišlja o zgodovinski povezanosti Prekmurja in Porabja, predsednica slovenskega društva Stanko Vraz iz Osijeka Polonca Margeta pa spregovori tudi o težavah, ki pestijo rojake na vzhodu Hrvaške.

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure FrankoNovo mesto: Goga 2021Roman Dušana Šarotarja Zvezdna karta se začne s poroko v hotelu Slon v Soboti v času med obema vojnama, v času, ko se je podjetni trgovec iz Čakovca Franjo oziroma Franc poročil z Rožo in prenesel svoja kupčkanja in kupčevanja čez reko in novozgrajeni most. Kmalu se jima rodi sin Evgen in pristno prijateljuje s sosedovo Heleno, ki ima morda od rojstva nekoliko okvarjen kolk. Roman je tridelen, v prvem so v ospredju Roža in njena pričakovanja ob poroki, tudi nekoliko nenavadno vedenje, saj se včasih zastrmi v nič in imajo prisotni občutek, da je nekam odplavala, da je njeno nenavadno vedenje posledica tistega, kar vidi v prihodnosti. Že dejstvo, da  je cel roman pričevanje njihove služkinje in pomočnice na posestvu Žalne, ta s svojim imenom napoveduje katastrofo, pa da je drugi del posvečen domačemu sinu Evgenu in tretji retorično in v argumentih spretni, kolerični in ekscentrični figuri rabina Lazarja, vse nam že na začetku daje slutiti, da se za družino in njene obiskovalce in prijatelje ne bo dobro končalo. Tudi zato, ker je v Šarotarjevem pripovednem opusu  kar nekaj romanov in kratkih zgodb posvečenih njegovim prednikom, še natančneje, deportaciji soboških Judov v iztrebljevalno taborišče Auschwitz po madžarski zasedbi Prekmurja v času druge svetovne vojne. Temu delu zgodovine so namenjeni na primer roman Biljard v Dobrayu – tam nastopa Franc kot edini preživeli iz družine, ki je v ospredju tokratnega pisateljevega zanimanja. Ob koncu vojne, ko se je izvil delovnim taboriščem in obveznostim pri kopanju jarkov za vojsko, se pretika po Soboti, ki je polna defetističnih in dekadentnih madžarskih vojakov, poteka pa tudi živahna obveščevalna in protiokupacijska dejavnost, vse je pripravljeno na veliki finale, na veliki konec vojne. V Zvezdni karti Šarotar popisuje obdobje pred tem, ko se je v mirno meščansko življenje, ki so ga ogrožali le slabi plačniki in trgovska konkurenca, že začela zajedati slutnja vojne, o kateri so slišali po radiu, o bojiščih v Afriki in bombardiranju prestolnice države, Beograda. Zgodbo o judovski družini in potem o njihovem zadnjem dušnem pastirju, rabinu Lazarju, pripoveduje priča, ki je vse dobro poznala in preživela. Žalna je nosilka zdrave kmečke logike, ki marsičesa ne razume povsem, vendar s svojo srčnostjo in intuicijo sluti, kaj tare družino, da je na vidiku usoda, ki se ji ni mogoče izogniti. V romanu je veliko več opisov krajine, nekakšnega nestrpnega pričakovanja, kot prave akcije, to prinesejo kvečjemu rabinovi ekscentrični prepiri z naključnimi mimoidočimi, kadar ga ravno zagrabi, ter potujoči mednarodni cirkus, ki naznanja, da se je nekje, v prebivalcem te ravničarske regije daljnih in nedoumljivih krajih, že začelo. Zvezdna karta je roman, ki dopolnjuje in širi Šarotarjev obsežni in premišljeni, kakovostno visoko izenačeni del opusa. On je nosilec spomina na te kraje in dogodke v njih, podobno kot njegov rojak Feri Lainšček, samo da njega zanima bolj divja, poganska  in arhaična plat zgodovine,  zanimajo ga marginalci in mitske razsežnosti prostora, podobno kot njunega prleškega soseda Vlada Žabota, ki se je v svojih najbolj uspešnih in odmevnih delih posvetil slovanski mitologiji in vsemu, kar uhaja zapovedanemu krščanskemu. Šarotar se je osredotočil na mestni  in judovski del prekmurske zgodovine, pri tem pa tudi sam pri pisanju prevzel počasen temperament reke, ki seka in se preliva skozi to krajino dobrih ljudi. V Zvezdni karti je kar nekaj prebliskov, ki jih doživi večinoma ona, Roža, ko recimo zasluti neko usodnost v hotelu na poročno noč in odhiti na cesto v premajhni poročni obleki, premajhni zaradi naraščajočega trebuha, ki je to poroko očitno malo pospešil in katerega naraščanja pri pomerjanju pač niso mogli upoštevati. Roža sluti in vidi v prihodnost, vidi, pravi, kot na fotografiji in vidi, da ne more nič spremeniti, in ni jo strah vojne in ne lastne smrti; strah jo je le, da tudi njen sin vidi vse to in je zato prezgodaj odrasel, že starček, čeprav je še otrok. Vse strašljivo se ima še zgoditi, zato je Šarotarjev kompozicijsko spretno napisani roman o treh slikah, treh izsekih, od katerih ima vsak svojega nosilca, elegičen. Zaključi se s stavki, da »je bilo, kot bi vse bil že spomin, notranja predstava, ne več resnično«. Na ta način pred bralcem drsijo elegične krajine, čakanje na usodo, ki se je večinoma ne veselijo, še otroci ne. Vse to je faktografsko podprto in opremljeno s pisateljevimi pretežno krajinarskimi fotografijami, pri čemer je kar nekaj tudi urbanih krajin – soboška križišča, silosi ali rezervoarji za vodo – še več je zaraščenih in divjih, človeka osvobojenih zaraščenih interierjev. Mešanico literarnega in fotografskega potopisa je avtor že uporabil pri pisanju o tavanju in odkrivanju daljnih severnomorskih krajev, tam je melanholičen poprh in izpostavljenost vremenskim neprijetnostim tudi fotografsko dokumentiral. Šarotar na zgodovino naslonjeno pisanje polni z dejstvi, Zvezdna karta je roman, ki gradi na raziskavi preteklosti, omenja gradnjo in dokončanje mostu ali, kadar gre za fantazijski in bralni svet mladostnika, na citatih iz takratnih ilustriranih revij za mladostnike – tam se kaže, kako velik je bil takrat svet, velik zaradi dolgih potovalnih časov in počasnosti potovanja, in kako se je odpiral otroški domišljiji in otežil potovanja trgovcem, ki so morali te razdalje premagovati. Mešanica preteklega, kolikor nam je dostopno, in osebne izkušnje je očarljiva, Šarotarjeva pisava pa v fazi zrele teže jezika in visoke slogovne artikulacije.

Trčila sta dva svetova: njen oče je naredil samomor, tudi sama je imela samomorilne misli; on je bil glasbenik, ki ga je vrtoglavi svet zabav povlekel v odvisnost od pornografije. Kljub osebnemu srečanju z Jezusom sta potrebovala še veliko let, da sta se odprla drug drugemu in se odpravila na pot ozdravljenja. Vabljeni, da prisluhnite zgodbi Jane in Leona iz Prekmurja. Z njima v pogovoru je sodeloval tudi duhovnik Rafko Klemenčič.

Trčila sta dva svetova: njen oče je naredil samomor, tudi sama je imela samomorilne misli; on je bil glasbenik, ki ga je vrtoglavi svet zabav povlekel v odvisnost od pornografije. Kljub osebnemu srečanju z Jezusom sta potrebovala še veliko let, da sta se odprla drug drugemu in se odpravila na pot ozdravljenja. Vabljeni, da prisluhnite zgodbi Jane in Leona iz Prekmurja. Z njima v pogovoru je sodeloval tudi duhovnik Rafko Klemenčič.

31. oktobra v Sloveniji praznujemo dan reformacije kot državni praznik in dela prosti dan. Reformacijsko gibanje v 16. stoletju je Slovenkam in Slovencem prineslo prvo knjigo v slovenščini, zato ta dan zaznamujemo tudi kot rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Tudi letos smo s številnimi dogodki zaznamovali dan reformacije, z državno proslavo v Krškem, prazničnim bogoslužjem v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti na dan praznika. V Prekmurju, kjer živi največ pripadnikov protestantskih cerkva, večina od njih pripada Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Sloveniji, so tradicionalno pripravili največ dogodkov ob tem prazniku. Med drugim dva simpozija, posvečena 500. obletnici rojstva Adama Bohoriča in 250-letnici izida Nouvoga zakona Štefana Kuzmiča. Ta prevod je – kot pravi direktorica zavoda Primoža Trubarja pri evangeličanski cerkvi v Sloveniji ter dobra poznavalka protestantizma in zgodovine Prekmurja dr. Klaudija Sedar – temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva.

Poslušalka je iskala recept za žepke iz sala, ki imeli pramena oz. rebrca. Oglasila se je poslušalka iz Prekmurja in ga povedala: 30 dag svežega mletega sala in 15 dag moke naj umesi. Drugo testo je kot za zavitek: 60 dag moke, sol, rumenjak (do tri), mleko, belo vino in malo olja. Testo naj počiva, potem pa obe testi razvalja in ju da eno nad drugo ter zloži na eno tretjino. To naredi 4-5 krat, vmes naj 15-20 minut počiva. Nato razvalja in naredi poljubno obliko.

Na praznično nedeljo ste lahko prisluhnili pogovoru z murskosoboškim škofom Petrom Štumpfom. Posneli smo ga v skupnem sodelovanju s tednikom Družina, v odgovorih pa je škof vse nas povabil, da še močneje molimo za prave odločitve in ravnanja. Spregovoril je o različnih aktualnih temah, kot so vloga tradicionalnih vrednot v današnji Evropi, stigmatiziranje Cerkve, zlorabe, islamizacija, mediji in prihajajoča obletnica združitve Prekmurja z matičnim narodom.

Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled vzeli prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa smo dopolnili še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam je pomagal publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: originalna izdaja Küzmičevega Nouvega Zakona na razstavi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota l. 2009 (Wikipedia, javna last)

Slišali ste prispevek o tem, da so na Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, da so v Radencih ustanovili gospodarsko interesno združenje, da bo biosferno območje Julijske Alpe povezalo sosednji državi, in da se štorklje žal odseljujejo iz Prekmurja.

On the Road treći put za početak Sezone 3 podcasta. Crk, Boki, Gazza i Skols su navratili do Prekmurja, da bi pogledali prvu pripremnu utakmicu fudbalera Partizana u 2021/22. Prvi, nedestilovani utisci, snimani na Prekmurskoj avtocesti...

V Murski Soboti je sinoči med nogometnimi navijači vladala napetost kot še nikoli do zdaj. Privrženci NK Mura so vseh 90 minut trepetali, vzdihovali, jokali, upali in na koncu dočakali, da so prvič prav nogometaši iz Prekmurja v 30-ti sezoni nogometnega prvenstva osvojili naslov državnih prvakov. Preostale teme oddaje: - Od danes za prihod iz Slovenije v Nemčijo ni več obvezne karantene za prebolele, cepljene ali testirane - Italijanski rokerji Maneskin zmagali na Evroviziji - Karavana kolesarske dirke po Italiji danes tudi po slovenskih cestah

22. novembra je v Lenartu v Slovenskih goricah preminil škof Jožef Smej, star osemindevetdeset let. Poleg opravljanja svojega osnovnega poklica je bil tudi literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec iz francoščine, latinščine, nemščine in madžarščine ter pesnik. Posebej se je ukvarjal z raziskovanjem kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja, prekmurskega jezika in duhovnikov, pisateljev ter politikov kot so Mikloš Küzmič, Štefan Küzmič, Jožef Klekl st., in drugi. Napisal je biografiji Mikloša Küzmiča in Ivana Baša, župnika v Bogojini, ko je arhitekt Jože Plečnik tam prezidal prejšnjo cerkev in je nastala njegova znamenita arhitektura, kot jo poznamo danes. Z Jožefom Smejem se je leta 1990 pogovarjal Milan Skledar.

Zdravnik anesteziolog Bojan Kostić, ki vodi Urgentni center Splošne bolnišnice v Novem mestu, opaža, da veliko ljudi zaradi zdravstvenih težav poišče pomoč na urgenci. Vendar se po testu na covid pogosto izkaže, da so okuženi z novim koronavirusom. Če je njihovo zdravstveno stanje slabo, jih takoj sprejmejo na oddelek. V novomeški bolnišnici imajo za bolnike s covidom na voljo devetdeset postelj in še šestnajst na intenzivnem oddelku. Pred dnevi so na zdravljenje sprejeli nekaj obolelih iz Prekmurja. Kakšno je njihovo zdravstveno stanje in kako se v novomeški bolnišnici spopadajo s trenutno epidemijo, boste izvedeli v oddaji Ultrazvok. Doktorja Bojana Kostića je v Novo mesto poklical Iztok Konc.

Pred dnevi so v Ljubljani, na Prekmurskem trgu, odkrili spomenik, posvečen priključitvi Prekmurja matičnemu narodu. Ustvaril ga je Zoran Srdić Janežič; njegovo delo je snovanje in izdelava lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlen kot vodja delavnic, hkrati pa pripravlja odmevne samostojne razstave in sodeluje v skupinskih predstavitvah. Z Zoranom Srdićem Janežičem se je o njegovem umetniškem razvoju in delu pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Arhiv MOL; Nik Rovan

Ob obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini ponavljamo oddajo z naslovom ''V iskanju narodove identitete''. V njej dr. Klavdija Sédar, slovenska latinistka in jezikoslovka, domoznanka pri Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, pojasnjuje, kako težko so si Prekmurci izborili priključitev. Madžari, ki so zasedali slovensko ozemlje vse do levega brega Mure, Prekmurcem nikoli niso priznavali, da so del slovenskega naroda, katerega glavnina je bila do konca prve svetovne vojne v slovenskih deželah avstrijske monarhije. Zato je bila priključitev Prekmurja k slovenski domovini in tedanji državni formi, Kraljevini SHS, še toliko pomembnejša. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

17.avgusta praznujemo dan priključitve Prekmurja matičnemu narodu, zato bomo že prve minute prazničnega dne namenili seveda Prekmurju. Tudi z vašo pomočjo bomo z žlahtno besedo prekmurskih pesnikov in pisateljev, melanholično glasbo prekmurskih glasbenikov in sočno kulinariko odkrivali lepote tega konca Slovenije. Pripravlja Lucija Grm.

101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.

Lani smo praznovali 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Slišali smo velike besede, obetavne obljube in napovedi za prihodnost. Leto dni pozneje teče življenje naprej. Kaj se je v Prekmurju spremenilo na bolje, kaj se je premaknilo naprej in kako Prekmurci doživljajo odnos centra do periferije po pomembni obletnici, raziskujemo v oddaji z zgodovinarko dr. Darjo Kerec. foto: BoBo

Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last)

Dr. Bernard Goršak, direktor Zavoda za turizem Šalovci, je s kratkim opisom naravnih, kulturnih, folklornih in ostalih znamenitosti, povabil v slikovito Prekmurje.

Lani, ko smo obeleževali stoletnico združitve Prekmurja z matico, se je zvedavi pogled naše kulturne javnosti nenadoma usmeril proti severovzhodu. Obletnica je pač zbudila živo zanimanje za dolgo in pestro zgodovino krajev ob Muri. Spraševali smo se, kako so ljudje tam živeli v preteklosti, kakšna je materialna in duhovna kultura, ki so jo ustvarili v počasnem teku stoletij. Pokazalo se je, da nam v tem kontekstu veliko odgovorov lahko ponudijo v murskosoboškem Pomurskem muzeju, ki je že vse od ustanovitve leta 1956 osrednji varuh kulturno-zgodovinskega spomina pokrajine ob Muri. No, lansko, jubilejno leto je navsezadnje minilo, pozornost širše javnosti se je bržčas preusmerila drugam, v muzeju pa so seveda še naprej zavezani evidentiranju, zbiranju, raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in predstavljanju bogate kulturne dediščine Pomurja. Kakšne so torej naloge, ki jih čakajo? Katerih projektov se zdaj lotevajo? Kako bi lahko še razširili in poglobili polje našega vedenja o regiji? S kakšnimi težavami se pri zasledovanju svojega poslanstva srečujejo? – To so vprašanja, ki nas so zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sodelavke in sodelavce Pomurskega muzeja: njegovo direktorico Metko Fujs ter kustose: Tamaro Andrejek, Branka Kermana in Jelko Pšajd. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje murskosoboškega gradu, kjer domuje Pomurski muzej (Goran Dekleva)

Na avstrijskem Koroškem pozorno spremljajo napovedi o morebitni izgradnji drugega bloka krške nuklearke. O razlogih za nasprotovanje gradnji se pogovarjamo s Štefanom Merkačem, koroškim slovenskim okoljevarstvenikom, ki sodeloval pri pripravi ambicioznega energetskega načrta koroške deželne vlade. Pridružimo se najmlajšim rojakom, ki so na Reki pozdravili Miklavža in popestrili prednovoletno srečanje. Pri založbi Mladika so se poklonili lani umrlemu pisatelju in prevajalcu Alojzu Rebuli ter izdali dokumentarno monografijo o njegovem življenju. Skupaj s člani slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja pa se odpravimo tudi v Monošter. Prisluhnite!

V oddaji smo poročali o zamiku ukrepov za poplavno varnost v Železnikih in zamiku začetka obnove zelo nevarnih odsekov cest Murska Sobota – Gederovci ter Petanjci – Krajna. Spregovorili pa smo tudi o tem, kako dobrota že 27 let povezuje župnijske Karitas Prlekije in Prekmurja.

Evangeličansko bogoslužje v Prekmurju ni nikoli v celoti potekalo v slovenskem knjižnem jeziku, ampak tudi v prekmurščini. Zakaj evangeličani v Prekmurju uporabljajo dva različna jezikovna zapisa, kako to vpliva na njihovo dojemanje duhovnega in kateri so zgodovinski razlogi za takšno jezikovno rabo, v oddaji pred praznikom dneva reformacije in ob 100-letnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Gosta oddaje: mag. Geza Erniša, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem, in jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek. V oddaji smo najprej osvetlili današnjo rabo prekmurščine v evangeličanskem bogoslužju in molitvah, v nadaljevanju pa smo se ozrli v zgodovino, tudi v čas, ko so imeli protestanti zadržke do jezikovnega poenotenja slovenskega prostora, ker so ga povezovali z rekatolizacijo prostora med Muro in Rabo.

Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.

V tokratni oddaji smo govorili o drušvu Operando, ki je minuli teden začelo akcijo v podporo papežu Frančišku, o sinodi v Amazoniji, o obletnici rojtva papeža Janeza Pavla II. Ob zaključku smo slišali tudi pogovor z jezuitskim misijonarjem iz Prekmurja patrom Janezom Mujdrico.

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.

Slovenci v Italiji si želijo, da bi bila slovenska državna zastava tudi njihov simbol, pravica do njene javne uporabe pa zapisana črno na belem v pristojnem deželnem zakonu. Toda, eno so želje, drugo pa je realnost. V tokratni oddaji podrobneje o tem, kako je čezmejni projekt, namenjen razvoju etičnega turizma, povezal mlade rojake iz Porabja in Prekmurja. V Ankaranu pa se pridružimo koroških Slovencem, udeležencem tradicionalnih gledaliških delavnic.

Slovenci v Italiji si želijo, da bi bila slovenska državna zastava tudi njihov simbol, pravica do njene javne uporabe pa zapisana črno na belem v pristojnem deželnem zakonu. Toda, eno so želje, drugo pa je realnost. V tokratni oddaji podrobneje o tem, kako je čezmejni projekt, namenjen razvoju etičnega turizma, povezal mlade rojake iz Porabja in Prekmurja. V Ankaranu pa se pridružimo koroških Slovencem, udeležencem tradicionalnih gledaliških delavnic.

Prekmurci imajo kaj praznovati, pravi predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs, prepričana, da so porabski Slovenci zaradi združitve Prekmurja z matično domovino postali bolj zavedni in ponosni. Na svoje prekmurske korenine je ponosen slovenski evangeličansko luteranski duhovnik Aleksander Erniša. Lani je za šest let prevzel vodenje cerkvene občine v Trstu, prihodnji mesec pa bo imel prvo mašo v slovenskem jeziku. Na avstrijskem Koroškem, kjer bodo prihodnje leto obeleževali 100. obletnico plebiscita, se je oblikovala Iniciativa SKUP - slovenski konsenz za ustavne pravice. Kaj zahtevajo s peticijo, ki jo je doslej podpisalo 240 ljudi, v pogovoru z Rudijem Voukom. Dunajski pogled na prihodnost koroških Slovencev pa ponudi doktor Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine.

Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.

Ob prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, osvetljujemo dogodke pred 100 leti ter predstavljamo bogastvo in kulturo Prekmurja danes. Lotevamo se gospodarskih tem: čeprav Nemčiji grozi tehnična recesija, ni razlogov za preplah, saj so nemški gospodarski temelji trdni. Toda slovenska predelovalna podjetja opozarjajo, da se bodo naročila iz Nemčije zmanjšala. V oddaji o nujnosti premisleka, kako in koliko poseči v populacijo volkov. Iz tujine pa o možnih rešitvah italijanske vladne krize in množičnih protestih v Hongkongu - je mogoče celo vojaško posredovanje? Oddajo pa končujemo s športnimi uspehi nepremagljive Janje Garnbret, ki premika mejnike v športnem plezanju.

V tednu, ko se spominjamo priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, je tudi oddaja Naši umetniki pred mikrofonom namenjena avtorju, ki je bil življenjsko in ustvarjalno povezan s Prekmurjem - pisatelju Ferdu Godini, ki je živel med letoma 1912 in 1994. Rodil se je v družini z enajstimi otroki v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je študiral pravo. Do leta 1941 se je posvečal književnosti, nato se je pridružil NOB in med drugim organiziral OF v Prekmurju. Po drugi svetovni vojni je delal kot urednik, samostojni književnik, upravnik Slovenske matice, dramaturg in novinar. Njegovo delo sta zaznamovala tako socialni realizem kot rodno Prekmurje; opisoval je predvsem življenja malih ljudi. Njegovi najpomembnejši deli sta romana Bele tulpike in Babilon ljubezni in sovraštva. Pisal je tudi novele, mladinsko literaturo in publicistiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pisateljevo razmišljanje, ki smo ga na Radiu posneli leta 1982.

V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti.

Prekmurje pred stotimi leti: sožitje evangeličanov, judov in katoličanov. Tokratno oddajo namenjamo razmislekom ob stoletnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Kako je ta naša najvzhodnejša pokrajina skozi zgodovino in čas oblikovala svojo jezikovno in nacionalno avtonomnost in versko raznolikost? O tem se bomo pogovarjali z zdajšnjim murskosoboškim škofom dr.Petrom Štumpfom.

Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.

Marc Leland Greenberg, eden najbolj prepoznavnih ameriških slavistov, se raziskovalno ukvarja s slovenščino, doktoriral pa je iz prekmurščine. Med drugim nam bo povedal, kako so Prekmurci ob koncu osemdesetih let sprejeli Američana, rojenega v Hollywoodu, ki jih je želel posneti za raziskavo svoje doktorske disertacije, in zakaj je prekmurščina tako zanimiva za raziskovanje. Greenberg je profesor slovanskih jezikov in književnosti na Fakulteti za jezike, literature in kulture Univerze v Kansasu, in njen dekan. Raziskovalno se posveča tudi hrvaški kajkavščini, črnogorskemu štokavskemu standardu, češčini in ruščini. Poučen je v Slovanom sosednjim jezikom: nemščini, madžarščini, albanščini, novi grščini in uralskim jezikom. Je tudi glasbeno nadarjen, igra klasično kitaro, rusko kitaro s sedmimi strunami in renesančno lutnjo kot solist ter v duetih in v ansamblih v ZDA in v Evropi. Njegova soproga Marta poučuje slovenščino na Univerzi v Kansasu. Greenberg si je po slovenski osamosvojitvi v ZDA aktivno zavzemal za priznanje naše države. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem nastopnem predavanju za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti na katerem je predstavil nastajanje največjega priročnika o slovanskih jezikih in jezikoslovju, in prihajajočo 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Pogovor smo v krajši obliki objavili tudi na 1. programu Radia Slovenija. Vir fotografije: osebni arhiv Marca Greenberga

Če drži, kakor nas učijo v šoli, da je namreč politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja vse od 11. stoletja, ko so Madžari v Panonski nižini ustanovili kraljestvo in vanj vključili tudi našo najbolj severovzhodno pokrajino, potekal precej drugače od tistega v osrednjih slovenskih deželah, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako in v kakšnih okoliščinah se je tam od srede 19. stoletja naprej širila slovenska narodna ideja? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je po koncu prve svetovne vojne sploh lahko prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matico? Kolikšen je bil kulturni šok, ki je pretresel Prekmurce, ko so se pred stoletjem naposled znašli pod isto streho s svojimi rojaki na desnem bregu Mure? In ne nazadnje: kako se partikularna prekmurska zgodovinska izkušnja danes vpisuje v naš kolektivni zgodovinski spomin? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Metko Fujs, zgodovinarko, dolgoletno direktorico Pomurskega muzeja Murska Sobota in letošnjo prejemnico Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Rotunda oziroma cerkev sv. Nikolaja iz 13. stol. v Selu na Goričkem (Goran Dekleva)

Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa. Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem. foto: osebni arhiv

Pred praznovanjem 100-letnice združitve Prekmurja z matično domovino smo v oddaji »Pogovor o« predstaviti priprave na praznovanje jubileja, shod 17. avgusta 1919 v Beltincih, okoliščine, ki so do tega pripeljale ter vlogo duhovnikom pri tem. V studiu smo gostili soboškega škofa dr. Petra Štumpfa, župnika v Bogojini dr. Stanka Zvera in poslanca Jožefa Horvata. Predstavili so tudi preteklost Prekmurja.

Nogomet je pomemben za povezovanje rojakov po svetu. Nedavno je na Brdu pri Kranju potekalo 6. svetovno nogometno prvenstvo z ekipami iz Argentine, Srbije, Nemčije in Avstrije. V Montrealu v Kanadi pa so na 52. Slovenskem dnevu praznovali obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom.

V oddaji ste lahko slišali o projektih v Občini Loški Potok, o zgodbi Andreja Rotarja, ki mu je podjetje Carthago iz Prekmurja po bolezni in preteku pogodbe za določen čas našlo novo primerno delovno mesto, na pomoč pa so mu priskočili tudi sodelavci, ter o načrtih Konjeniške zveze Slovenije, da klubi pod njihovim okriljem odprejo vrata šolarjem.

Dolgoletni televizijski urednik in komentator Uroš Lipušček je v minulih letih objavil kar nekaj zanimivih zgodovinski del, tik pred praznikom priključitve Prekmurja matičnemu narodu vas vabimo, da poslušate oddajo Izšlo je. V njej bo dr. Uroš Lipušček (v pogovoru z Markom Goljo) predstavil svojo znanstveno študijo Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 in s podnaslovom Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) meja.Študijo je izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija iz Petanjcev. Prijetno poslušanje. Foto: Marko Golja

Poslušali ste komentar ob 100. obletnici priključitve Prekmurja.

Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.

Pred prihajajočim dnevom maternega jezika oddajo namenjamo učenju prekmurskega jezika v osnovnih šolah. Prekmurščina ni le narečje, ampak je jezik z znanstveno slovnico in knjižno tradicijo. Zaenkrat lahko učenci prekmurski jezik spoznavajo v obliki interesne dejavnosti, pobudniki pa si želijo, da bi uvedli tudi izbirni predmet, ki bi še poglobil znanje med Prekmurci o njihovi jezikovno-kulturni dediščini. Spoznavanje teh vsebin se lahko uveljavi tudi na kateri od ljubljanskih šol, saj v prestolnici živi veliko mladih prekmurskih družin in njihovih otrok. Mogoče bodo pobude uspešnejše letos, ob 100-letnici priključitve Prekmurja matični domovini.

Člani slovenskih društev z vse Hrvaške so se letos srečali v Lovranu. Kaj izpostavljajo in na kaj opozarjajo, nas zanima v tokratni oddaji. O psihosocialni pomoči travmatiziranim zaradi vojn in nasilja se pogovarjamo z doktorjem Danielom Wuttijem, ki kot psihoterapevt pomaga tudi koroškim Slovencem, žrtvam nacionalsocializma med drugo svetovno vojno in njihovim potomcem. O Slovencih v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja spregovorita tržaški raziskovalki Norina Bogatec in Zaira Vidau. Pridružimo pa setudi šolarjem na srečanju dvojezičnih osnovnih šol iz Porabja in Prekmurja.

Tomaž Zaman je ustanovitelj podjetja Codeable, ki je platforma za povezovanje Wordpress programerjev s podjetji, ki iščejo programerje za projektno delo. Tomaž je idejo dobil v času, ko je bil še sam freelancer in je imel težave z iskanjem novih projektov in cenejšo konkurenco iz manj razvitih držav.  V podcastu sva se s Tomažem pogovarjala kako je ugotovil, da klasična služba ni za njega, zakaj je sedež Codeable-a na Danskem, kako pri njih poteka delo od doma in kako najdejo primeren kader. Na koncu je Tomaž delil svojo poslovno idejo, ki bi lahko bila nov podjetniški projekt za katerega izmed vas.  Časovnica pogovora: 1:25 Od kod Tomaževa podjetniška ambicija 10:20 Kako je ugotovil, da klasična služba ni za njega 15:25 Kako je pustil službo in začel freelance-at 18:00 Nasveti za vse, ki želijo postati freelancerji 23:45 Kako kot freelancer postaviti ceno svojim storitvam 28:40 Kaj počne podjetje Codeable 32:05 Kako je Tomaž naredil preskok iz freelance kariere v podjetništvo 44:30 Kako je Codeable uspel pridobiti prve stranke in programerje 51:30 Pomembnost "content marketinga" 58:45 Izkušnje z vzpostavljanjem "affiliate" mreže 1:05:35 Prakse dobrega dela s strankami 1:10:30 Kako poteka delo od doma in zaposlovanje ljudi za delo od doma 1:21:45 Kako se je Tomaž spoznal s soustanoviteljem Perom 1:25:35 Zakaj ima podjetje sedež na Danskem 1:28:05 Uporabni nasveti za vse, ki želijo biti podjetniki 1:37:15 Tomaževa poslovna ideja za poslušalce