Podcasts about umetnostni

Spremljevalni program 59. festivala Borštnikovo srečanje ponuja tudi dve razstavi gledaliških fotografij – Damjana Švarca v Umetnostni galeriji Maribor in Toneta Stojka v Medetaži SNG Maribor. Ob tej priložnosti je Slovenski gledališki inštitut pripravil pogovor o gledališki fotografiji. O pomenu in nastajanju te podzvrsti fotografije, se je z obema ustvarjalcema pogovarjala muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor Breda Kolar Sluga. Bredo Kolar Sluga in Damjana Švarca je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997. Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI.

Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)

Slovensko muzejsko društvo je za odličnost strokovnega dela Valvasorjevi odličji podelilo Vereni Vidrih Perko in Andreju Smrekarju. Utemeljitelji nagrad so zapisali, da sta prejemnika s predanim delom bogata spoznanja v odnosu do dediščine uspešno širila tudi v slovenskem in mednarodnem javnem prostoru. Nagrajenka Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja ter avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov, že desetletja prepleta arheologijo in muzeologijo. Zgodovino in dediščino približuje različnim krogom: od študentov do slušateljev v tretjem življenjskem obdobju. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobil tudi umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji, dr. Andrej Smrekar. Kot je povedal, mu najvišje strokovno priznanje muzejskih kolegov veliko pomeni. Prav tako je poudaril, da gre za nagrado, ki jo podeljuje najstarejše slovensko društvo, ter da je zato njen simbolni pomen še toliko večji.

Izraelska vojska nadaljuje obstreljevanje Gaze, predvsem mesto Rafa na jugu. Spopadi so izbruhnili tudi na Zahodnem bregu, kjer je po podatkih palestinskih oblasti v zadnjih 3 dneh ubitih 13 ljudi. Medtem sta se v Carigradu srečala turški predsednik Redžep Tajip Erdogan in vodja Hamasa Ismail Hanija. Druge teme: - Ameriški kongres vendarle potrdil pomoč Ukrajini! - V Radovljici 11. Festival čokolade - Vrata odprl Umetnostni bienale v Benetkah

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? »Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«Slovenščina in njena usoda»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

Umetnostni zgodovinar dr. Damijan Prelovšek razmišlja o globalni duhovni sporočilnosti del arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bil rojen 23.januarja 1872. Po mnenju dr. Prelovška sodi Plečnik med najuglednejše cerkvene arhitekte 20.stoletja.

Kakšne so manifestacije čutenja v sodobni družbi in kako se izražajo na področju fotografije in novih medijev, poskuša predstaviti razstava Jokati je okej!, ki je na ogled v Umetnostni galeriji v Mariboru. Na njej enajst umetnic in umetnikov iz mednarodnega prostora obravnava občutke, kot so frustracija, tesnoba in nezadovoljstvo. Razstava v izhodišču zajema iz 12. festivala Organ vida z naslovom No Tears Left to Cry, ki je bila leta 2022 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. O konceptu in delih razmišljata kustos Lovro Japundžić in umetnica Sonja Vulpes. Foto: Matej Jurčević, SOPHIE, 2022, barvna fotografija, vir: UGM/Matej Jurčević, izrez fotografije

Umetnostni zgodovinar ddr. Damir Globočnik je ob vrsti razstavnih katalogov objavil kar precej monografij na presečišču zgodovine, kulturne in umetnostne zgodovine. V svojih monografijah tako osvetli in približa že nekoliko pozabljene strani in poglavja iz nacionalne zgodovine, poglavja, ob katerih se bralka in bralec po temeljitem vpogledu v preteklost verjetno tudi vprašata kako je danes. S svojo najnovejšo monografijo o satiričnem listu Brencelj, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja (1869–1875, 1877–1886) snoval pisatelj, dramatik in časnikar Jakob Alešovec (1842–1901 v hiralnici v Ljubljani), avtor nazorno pokaže, kako zelo je satira pomembna za družbo. Toda čeprav je bil Brencelj satiričen list v dobrem pomenu besede, čeprav se je z njim ukvarjala tudi oblast in čeprav so ga precej brali, je žalostno propadel (zaradi neplačevanja naročnin). Več o Brenclju in njegovem snovalcu Jakobu Alešovcu pove ddr. Damir Globočnik v pogovoru z Markom Goljo, v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Najprej o nedavni parlamentarni razpravi na odboru za kulturo na temo domnevne neuvrstitve lani preminulega pisatelja Borisa Pahorja v izbor slovenskih avtorjev na jesenskem Frankfurtskem knjižnem sejmu. Na 103. obletnico požiga Narodnega doma v Trstu v četrtek, 13. julija so tam odprli novo "Multimedijsko informativno središče Stik" - mi smo bili tam. Sledijo 3 že odprte razstave: "Dediščina starega Egipta" v Slovenskem etnografskem muzeju z izborom iz bogatega fotografskega arhiva zakoncev, klasične filologinje Ingrid in egiptologa Güntherja Hölbla. Sledi mednarodna razstava "Nevidna roka", s podnaslovom Atelje in algoritem v Umetnostni galeriji Maribor, in razstava "Jaz kričim, tvoj odmev se odbija – kaj sem?" Flake Haliti, avtorice iz Kosova, ki ustvarja v Nemčiji. Namesto štirih Kulturnih panoram bo od 22. julija do 12. avgusta ob sobotah ob 13.05 na sporedu poletni cikel Refleksije štirih. Ponovili bomo štiri intervjuje z nedavno preminulimi pisatelji in pisateljico. To bodo Hans Magnus Enzensberger, Dževad Karahasan, Philippe Sollers in Dubravka Ugrešić. FOTO: Narodni dom v Trstu na Ulici Filzi VIR: rtvslo

Obiskali smo razstave Odsotnost prisotnosti v Galeriji P47, Temni časi v Galeriji Božidar Jakac, Slike iz Abesinije v Umetnostni galeriji Maribor in Kje si Tito? – Tito in situ v gradu Kromberk, predstavljamo pa tudi Prepišno uredništvo Literarno-umetniškega društva Literatura.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije

Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM

Tedenski pregled se tokrat začne s tremi novimi razstavami: v Umetnostni galeriji Maribor je na ogled pregled dosežkov in življenja modernističnega arhitekta Saše Deva, 1903–1967, ki je od obdobja med vojnama do sredine stoletja mestu vtisnil sodobno podobo, v ljubljanski Galeriji Cankarjevega doma pa je odprta velika naravoslovna razstava "V vrtincu sprememb". Tamkajšna Moderna galerija se je z razstavo spomnila 100. obletnice rojstva pokojnega slikarja in profesorja Marijana Tršarja, kaže pa, da so arhitekti izbrali ekipo, ki bo predstavljala državo na beneškem arhitekturnem bienalu prihodnje leto. V glavnem mestu so filozofinje in filozofi iskali povezave Hegla, žensk in feminizma v luči logike in politike spolnih razlik, ministrstvo za kulturo pa je gostilo razpravo o preprečevanju spolnega nadlegovanja in nasilja v kulturi in izobraževanju. FOTO: Gradnja palače okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Mariboru med 1930-32, danes Zdravstveni dom A.Drolca VIR: arhiv MAO

Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.

V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije

Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije

V zadnji decembrski teden vstopamo s pregledom dogajanja na Mariborskem umetnostnem sejmu, ki letos poteka že sedmič in drugo leto zapored v spletni različici. Poleg nakupa umetniških del umetnikom omogoča tudi promocijo in podporo. Slovensko mladinsko gledališče pa nocoj vabi na premiero predstave Pojedina pri Trimalhionu, ki je nastala na podlagi istoimenskega dela antičnega Petronijevega romana Satirikon. Besedilo vedno aktualne zgodbe o tem kako bogastvo hitro spridi človeka ter o zatiskanju oči najbogatejših pred bedo in revščino na drugi strani, je deloma nastalo po igralskih improvizacijah; predstava pa je na oder postavljena kot satira našega tukaj in zdaj. [foto: Renata Šalehar in Ivan Godnič v »Pojedini pri Trimalhionu«, (c) Ivian Kan Mujezinović]

Živa umetnost si počasi razvezuje roke. Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani po daljšem premoru začenja koncertno sezono; vrata počasi odpira tudi Slovensko stalno gledališče Trst; v mariborski Umetnostni galeriji pa za uvod v mednarodni trienale umetnost in okolje razstavljajo fotokolaže fotografa Miša Hochstätterja. Slišati je same dobre novice, zato vas vabimo, da se nam pridružite v nadaljevanju oddaje.

Živa umetnost si počasi razvezuje roke. Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani po daljšem premoru začenja koncertno sezono; vrata počasi odpira tudi Slovensko stalno gledališče Trst; v mariborski Umetnostni galeriji pa za uvod v mednarodni trienale umetnost in okolje razstavljajo fotokolaže fotografa Miša Hochstätterja. Slišati je same dobre novice, zato vas vabimo, da se nam pridružite v nadaljevanju oddaje.

Slovenska igralka, profesorica igre, dramatičarka in pesnica Saša Pavček je izdala novo, svojo drugo pesniško zbirko. Kot je povedala, so skoraj vse pesmi, ki so umeščene vanjo, nastale v preteklem letu, v letu razglašene epidemije, ko se je marsikomu zdelo, da se je čas ustavil. Od tod tudi naslov zbirke Zastali čas. Podrobneje o zbirki v oddaji Svet kulture, v kateri predstavljamo tudi novo spletno razstavo Dom in svet, ki so jo zasnovali v Umetnostni galeriji Maribor.

Umetnostni zgodovinar Sarival Sosič je leta 2017 pozitivno presenetil, ko je objavil romaneskni prvenec Starec in jaz. Leto pozneje je objavil svoj drugi roman Jaz sam in letos še tretjega z naslovom Sin in sin. Tudi v svojem najnovejšem romanu se avtor navezuje na avtobiografsko izkušnjo, vendar jo je vtkal – oznaka je njegova – v idejni roman. Roman Sin in sin je namreč roman o življenju, njegovi dinamiki, hkrati pa je to roman o rojstvu, življenju in usodi umetnosti v sodobnem svetu. Avtorsko ambiciozno delo je pisatelj izpeljal tako, kot si ga je zamislil in kot se spodobi: brezkompromisno. Več o romanu bo povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V Mariboru v znamenju ustvarjalnega premisleka lastne dejavnosti že ves teden poteka festival »Platforma sodobnega plesa«, v Umetnostni galeriji Maribor z razstavo o vrhuncih iz zbirke zaznamujejo stoletje organiziranega likovnega delovanja. Z razlagami mehke moči med umetnostjo in politiko se ubada v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti odprta razstava Jasmine Cibic z naslovom »Fundus prizadevnosti«. Že odprta skupinska razstava v Mestni galeriji Ljubljana z naslovom »Živi objekt« je v znamenju sinergij tako imenovane »bioumetnosti«. V centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju pa si lahko ogledate kamen z odprave na Luno rakete Apollo 17 iz začetka 70-ih let. Slovenska matica je sredi tedna pripravila posvet o zgodovinarju in geografu Simonu Rutarju in Beneški Sloveniji, pred koncem pa nekaj informacij o festivalu Vilenica, ki se začne v torek, 8. septembra.

Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.

Ob razglasitvi letošnje Nagrade skupine OHO v tem tednu smo se pogovarjali s prejemnico, vizualno umetnico Niko Ham. Ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v severo-vzhodnem delu države je Društvo likovnih umetnikov Maribor pripravilo vrsto strokovnih gradiv, v Umetnostni galeriji Maribor pa je že par dni na ogled izbor likovnih del iz arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Zora Stančič nam je povedala, kako se je razveselila vrst pred vhodom na njeno razstavo z motivom lepe Vide v portoroškem razstavišču Monfort. Začel pa se je tudi teden ljubiteljske kulture in mi povzemamo njihovo dejavnost. Pripravili smo tudi pogovor z novim vršilcem dolžnosti direktorja Slovenske filharmonije v Ljubljani, Matejem Šarcem.

Obletnico rojstva Franceta Prešerna kulturne ustanove po vsej Sloveniji tudi letos obeležujejo z Dnevom odprtih vrat. Današnji že 20-i Ta veseli dan kulture ponuja več kot 300 brezplačnih prireditev. Podroben opis dogodkov je na posebni spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se decembra tradicionalno konča z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji 16. bo do nedelje v Kinodvoru, Slovenski Kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 348 kratkih in 12 celovečernih animiranih filmov. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled razstava sodobne umetnosti Nemogoči mehanizmi priznane slovenske umetnice srednje generacije Mete Grgurević, ki svoje kinetične skulpture razstavlja doma in v tujini. Posebnost pregledne razstave avtoričinih del je, da poteka v dveh delih: v Umetnostni galeriji Maribor in v galeriji Künstlerhaus v Gradcu. Brigita Mohorič. Zaključni dogodek praznovanja stoletnice trnovskega KUD-a France Prešeren ''100 let KUD-a'' bo nocoj v Gala hali Metelkove v Ljubljani.

Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.

Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.

Pogovor s kustosnjo Simono Vidmar o razstavi v Umetnostni galerij iMaribor

Umetnostni zgodovinar Noah Charney, ki ga je v Sloveniji zasidrala ljubezen, živi z odprtmi očmi in ušesi, neprestano sprašuje in preizkuša. Nič čudnega torej, da o enem izmed najslikovitejših mest v državi ve povedati toliko zanimivega. Od degustiranja ruševca, prevažanja smodnika, zasipanih mestnih skrivnosti, Plečnikovega pečata do taščinih pečenih rebrc.

Pogovor s kustosinjo Simono Vidmar o razstavi ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor

Pogovor z Bredo Kolar Sluga o retrospektivi Vlaste Zorko v Umetnostni galeriji Maribor

Z umetnostnim zgodovinarjem Mihom Zorom o srednjeveških rokopisih in slovenskem šansonu. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   MIHA ZOR je...