Podcasts about nanjo

V Benetkah je prva nedelja v septembru že desetletja rezervirana za Regato storico ali Zgodovinsko regato. Formulo ena veslaških regat, kot ji pravijo Benečani. Nanjo se veslačice in veslači pripravljajo vse leto, da izpolnijo pogoje za sodelovanje. Tokrat si je ta živopisni veslaški spektakel, poln adrenalina, mešanice zgodovine in sodobnosti, palač ob Canalu grande, polnih gledalcev, in zatišja v nekaterih mestnih četrtih, ogledala Lea Širok. In kot poudarja, je bil obisk Benetk tudi zelo poetičen.

V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda

»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.

Nichiren Shoshu --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/alexander--lowe/message

Nanjo smo ljudje prvič stopili že leta 1969, a še vedno se o tem nebesnem telesu pojavlja mnogo vprašanj. In ker je bila prav sinoči luna v mesecu maju najdebelejša, smo se odločili, da današnjo epizodo Radiovednih posvetimo prav njenim menam.

Piše: Marija Švajncer, bere: Eva Longyka Marušič. Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem. In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja. Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost. Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec. Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije. Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti. Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč. Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo. Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš. Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.

Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna. Sogovornika: - Adelija Perne, ravnateljica Srednje šole Izola - Miha Uhelj, ravnatelj Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole Postojna

This Week: We play through the laboratory and TV station dungeons, completing the unique parts of Nanjo and Eriko's paths. Next Week: We play some more! At least until after the scene at the concert hall. ------------------------------------------------- Discord Twitter Ko-fi Merch Youtube   Year 4's Intro/Outro Music is "Trading Village of Redmont" from Ys III: Wanderers from Ys, by Falcom jdk. Copyright © Nihon Falcom Corporation

Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Warning: This episode contains graphic content. Listener discretion is advised.Grappling With Canada needs your help!!Visit https://linktr.ee/GrapplingWithCanada for ways to donate to the program!Welcome to Grappling With Canada! Each month Andy "The Taxman" is joined by various guests to take a deep dive into the past of some of Canada's most influential, infamous and impressive Wrestling exports! Not a Canadian? Don't worry, no passport needed! The international connections of wrestling with and to Canada will surprise you!In this special episode, The Taxman takes a look at the story of Nanjo Singh, the murder of Betty Singh, and the rumor that Frank Tunney bailed him out of prison.Please be sure to like, subscribe, rate and review! (Hopefully 5 Stars!!)You can now pick up a shirt with proceeds going to charity!www.grapplingwithcanada.threadless.comYou can now also buy me a coffee (or a beer!) to support the show at:www.buymeacoffee.com/grappling

Bongu, pristali smo na Malti.

Letošnje oddaje Morje in mi začenjamo z regato RORC Transatlantic race 2022. Nanjo se namreč odpravlja tudi ekipa šestih slovenskih jadralcev. Med njimi, legenda slovenskega jadranja, Portorožan in olimpijec Dušan Puh. Za dopolnjenih sedemdeset let so mu avanturo čez Atlantik podarili dolgoletni jadralski sopotniki, nam je povedal. V marini Puerto Calero (Lanzarote) na Kanarskih otokih se medtem že zbirajo jadralci z vsega sveta, ki bodo 8. januarja pripravljeni na startu. Slovenska šesterica se bo pridružila ekipi jadrnice razreda Volvo 70 HYPR s skiperjem Jensom Lindnerjem. Po več kot tri tisoč navtičnih miljah jih v Karibskem morju čaka cilj na Grenadi. Z Dušanom Puhom se je pred odhodom na adrenalinski začetek leta pogovarjala Lea Širok.

Spoštovani, ali ste slišali zgodbo o pajku, ki se je zadušil? Nekega jutra se je spustil po trdni niti z visokega drevesa in pod njim spredel mrežo. Čez dan jo je še znatno povečal in ob njeni pomoči nalovil veliko hrane. Zvečer je mrežo še enkrat zadovoljno obkrožil. Nanjo je bil nadvse ponosen. Medtem se je še enkrat zazrl na nit, po kateri se je zjutraj spustil z drevesa. Ob napornem dnevnem delu in ob veselju zaradi obilnega ulova mrčesa je pozabil, čemu sploh glavna nit služi. Prepričan je bil, da je nepotrebna, zato jo je pregriznil. In pajkova mreža se je v hipu podrla in pajka čez in čez ovila ter ga zadušila. Pajkova zgodba me spomni na moj odnos do Boga. Človeštvo nujno potrebuje navpično nit povezave z Bogom, kajti brez nje se vsaka družba prej ali slej sesuje. Glavno nit potrebujemo zato, ker ravno ona vse drži skupaj. Od nje je odvisno naše življenje. A kaj ko znova in znova pozabljamo na Boga, ker se nam zdi nepotreben in odveč. Pozabljamo, da svet, ki je proti Bogu, postaja svet, ki je proti človeku. Nad tem bi morali biti zaskrbljeni. Človek mora negovati odnos s svojim Bogom, kajti reševati probleme brez Boga je domišljavost. Naš svet lahko reši samo lepota Božje ljubezni. Bog stalno človeku podarja svoje srce in mu ni pod častjo človeka prositi za njegovo ljubezen (J. Ratzinger). Če zapremo vrata svoje duše, bo ostal zunaj. Lahko bi vstopil, vendar noče vdirati kot nasilnež in nadležnež, ker nas ne želi k temu prisiliti. Prava ljubezen spoštuje svobodo. Medtem pa nam Bog stalno odpira svoja vrata, vendar moramo skoznje prostovoljno stopiti mi. Bistvo vere ni v tem, da bi razumeli, ampak zaupali. Zaupati pa pomeni dati nekomu srce. Bral sem zgodbo o mladeniču iz Daytona v Združenih državah Amerike, ki je ljubezen do svojega dekleta izrazil na poseben način, da bi jo zasnubil. Najel je letalo, ki je nad mestom vleklo ogromen napis, na katerem je kot na plahutajoči zastavi pisalo: "Judy, ljubim te. Ali bi se poročila z mano?" Ko so jo vprašali, kaj bo storila s tako ponudbo, je odgovorila: "Srce mi ne dovoli, da bi tako veliki ljubezni rekla ne." To velja tudi v odnosu do Boga. Ko pogledam na križ, vidim neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, ki je ne morem zavrniti. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi … Kajti Bog me ljubi – in pika.

Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«.

Passages for shakubuku --- Send in a voice message: https://anchor.fm/alexander--lowe/message

https://www.facebook.com/193676320645525/videos/352087559830822 --- Send in a voice message: https://anchor.fm/jack-bosma3/message Support this podcast: https://anchor.fm/jack-bosma3/support

Radijski katehezi, v kateri smo se učili, kako ljubiti, kot je ljubil Jezus - tudi osebo, s katero smo morda v navzkrižju. Nanjo bomo skušali pogledati z očmi Božjega sina, pa tudi na druge težke položaje, v katerih smo se morda znašli. Molili smo z voditeljicama Delavnic molitve in življenja Lidijo Slemešek in Anjo Zeme.

Zastopstvo Slovencev v rimskem parlamentu je vse bolj aktualna tema. Nanjo je ob svojem obisku v italijanski prestolnici sogovornike opozoril predsednik državnega zbora Igor Zorčič. Kaj na to pravijo pristojni v Rimu in kaj je Slovencem v Furlaniji- Julijski krajini zagotovil zunanji minister Anže Logar? Gostimo rojakinjo Helenco Pirnat Dragičević, varuhinjo otrokovih pravic na Hrvaškem, ki opozarja na dramatično povečevanje nasilja v družini in kršitve pravic otrok. Nemalo prahu je dvignila tudi z opozorilom o diskriminaciji otrok, ki ne obiskujejo verouka v hrvaških osnovnih šolah. Pridružimo se rojakinjam v Porabju, kjer na delavnici o polnjenih testeninah tudi idrijski žlikrofi niso manjkali. O življenju Slovencev na Dunaju pa se pogovarjamo z Ajdo Azocar, zborovodkinjo mešanega pevskega zbora, ki deluje pod okriljem tamkajšnje Slovenske iniciative. Kako so se prilagodili trenutnim razmeram? Prisluhnite!

Sol je nepogrešljiv del kulinarike. Nanjo se je v zadnjih letih osredotočil Davor Podbevšek, doma iz Kopra, ki je sol povezal z različnimi okusi. Ročno pridelana sol z zelišči, čilijem, paradižnikom in drugimi sestavinami je tako postala njegova strast in zgodba o uspehu, ki je tesno povezana tudi z njegovo družino. V nočnem programu se bo z njim pogovarjala Tjaša Lotrič.

Tišina ni zgolj odsotnost hrupa. Nanjo smo že skoraj pozabili. V času informacijske nsičenosti je postala redka dobrina. In težko jo je najti, kar nas ovira pri tem, da bi slišali notranji govor, ki nas pomirja. Kot, da nam družba prav zapoveduje, naj se uklonimo hrupu, da bi postali del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi. Zgodovina tišine, od renesanse do danes, ki jo je napisal Alain Corbin - ugledni francoski zgodovinar, specializiran za mikrozgodovino, ki je tudi zaslužni profesor na pariški univerzi Pantheon-Sorbonne pa tudi eden najbolj prevajanih francoskih zgodovinarjev (ta knjiga je njegova prva prevedena v slovenski jezik) - je tako knjiga, ki nam poskuša bolj kot razložiti- dati možnost občutiti in doživeti tišino s pomočjo citatov mnogih piscev (Rilke, Thoreau, Maeterlinck, Hugo, Lorca, Claudel, de Foucauld, etc.), da si jo prikliočemo nazaj v svoje življenje in da lahko s silovitostjo svojega govora spet smo lahko, kar smo. Še bolj resnično. Knjiga je izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana, uredil Robert Bobnič, iz francoščine pa jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič, ki bo tokratna gostja Sobotnega branja. Odlomke iz knjige bo interpretiral napovedovalec Matej Rus. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska, s katerim se je predstavil na letošnjem Liffu.

V turistični oddaji smo vas povabili v Slovenske Konjice – mesto s tisočletno trško zasnovo, ki privablja vse več turistov. Tam so pred nekaj leti prvi v Sloveniji odprli t. i. razpršeni hotel. Iz Slovenskih Konjic smo odpotovali še v Lizbono. Nanjo smo zrli skozi oči enega največjih portugalskih pesnikov Fernanda Pessoe.

Letos Radio Koper praznuje 70 let, zato vam predstavimo Primorca, ki praznuje enak jubilej. Tokrat je to Miha Demšar, zdravnik specialist družinske medicine iz Nove Gorice. V ranem otroštvu se je družina Demšar priselila z Notranjske na Primorsko, kjer domuje burja. Nanjo ima sogovornik zanimive spomine, pa tudi na službovanje na Trnovsko Banjški planoti in na 18 letno vodnje Zdrastvenega doma. Svoje bogate spomine in poglede na zdravstvo je razkril v pogovoru, ki ga je pripravila Ingrid Kašca Bucik.

Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.

Bila je neka junijska sobota leta 1539, ko se je pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala na Skalnici nad Gorico Mati Božja. Naročila ji je, naj pove ljudstvu, da ji na gori postavi cerkev in jo prosi milosti. V spomin tega prikazanja, od katerega mineva 480 let, praznujejo letos v Grgarju nad Novo Gorico Urškino leto. Ob tej priložnosti so v sodelovanju s frančiškanskim samostanom na Sveti Gori, z župnijo Grgar, s tamkajšnjo krajevno skupnostjo in z vsemi krajevnimi društvi pripravili številne kulturno-verske prireditve z gledališko predstavo Na Skalnici. Včeraj pa je prve pohodnike sprejela tudi z informacijskimi tablami opremljena Urškina tematska pešpot med Grgarjem in Sveto Goro. Nanjo se v današnji oddaji podaja novinar Valter Pregelj.

Pivška presihajoča jezera so se še v prvi polovici tega meseca razkazovala v vsej svoji lepoti. Obilne aprilske in majske padavine so namreč izdatno napojile podtalnico, ta pa jezera. Vseh skupaj je 17 in le redko se zgodi, da bi bilo v njih na pragu poletja še toliko vode. V pivškem turističnem društvu so se zato odločili, da letos, poleg tradicionalnega spomladanskega in jesenskega pohoda, izpeljejo še poletnega. Dve največji jezeri, Palško in Petelinjsko, so povezali s krožno potjo. Nanjo se je drugo junijsko nedeljo podalo okrog 50 pohodnikov. Med njimi je bila tudi Jasna Preskar.

Štiriindvajsetletna Branka Pestar Hajšek o sebi pove, da je ženska, ki ima endometriozo. Diagnozo ji je ginekolog postavil pred dobrimi šestimi leti – takrat je bila stara 18 let. Endometrioza je hormonsko odvisna, vnetna in kronična bolezen. Nanjo najpogosteje opozorijo boleče menstruacije, dolgotrajne bolečine v medenici in križu ter med spolnimi odnosi. Za uspešno zdravljenje endometrioze je pomembno zgodnje odkritje in kakovostno izvedena prva operacija. Podrobneje pa v oddaji Ultrazvok Branka Pestar Hajšek (Društvo Endozavest) in ginekologinja ter izkušena kirurginja doc. dr. Martina Ribič Pucelj. O endometriozi se je z njima pogovarjal Iztok Konc. Foto: Therapractice/ Pixabay

From The Series on I Am Blessed This is Session One Of Five

Due to many hardships on all of us we had to delay this episode again and again due to technical reasons but we are back bigger, better, faster, stronger. Join us as we journey through the very first persona game we laugh cry and make stupid references all while trying not to bring up the first take of this episode. Enjoy!.

 Well! Jason is back from the Podcast Expo in Ontario, California and the mission North to meet Donna and Dash in Sacramento!Tonight, the lecture is on the letter Nichiren Daishonin wrote to Nanjo Tokimitsu, The Dragon Gate gosho.Children are well, life is mad busy and tonight we talk about;1. Nanjo Tokimitsu2. Living with a sense of purpose3. Shariputra versus Bodhisattva Never Disparaging4. Get your head out of the trenches!5. With my deep respect!Shoutouts to my friend Matt McMillan, the crew at Jazzfly, my new friends CC Chapman and Geoff Smith! The amazing Pam & Lance Heath, Ewan Spence, Linda Mills, David Jackson, Brian & Tina, Brother Love, Aaron Burcell, Michael Butler and all the incredible people we met at the Podcast ExpoThe music from tonights show comes from the Podsafe Music Network at music.podshow.com. The lecture was a little longer tonight so we only played one tune, the legendary Brother Love, singing Summertime! If you would like to send us an experience, feedback, question or comment, drop us a line at karen@thejarretts.com or jason@thejarretts.comJimmy Golding is playing Jazzfly in London on Friday 13th! and yes Jason will be there! If you are in London, get down to Trebovir Road in Earls Court and check out Jazzfly. Great people, great music, human happiness in action.Deepest thanks to Dash and Donna for such a wonderful stay. Jason is gutted he lost the intro!Have a great week!Ohâ�¦nearly forgot, they donâ��t sponsor us but they are really cool, they are the ethicalsuperstore.com