Podcasts about poklic

Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da rešijo življenja. Poklic gasilca je zelo naporen, marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko tudi zavedo, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoči servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. Ponesrečencem v zasilnem prebivališču bo gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po kom ali po čem bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da se zgodi naravna nesreča, da bi živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.

Tokrat o koncu šolskega leta, dejavnem preživljanju počitnic, počitnikovanju v družini, počitniškem delu, iskanju mladih in tudi o tem, zakaj se mladi ne odločajo za duhovniški poklic. Gostje v našem studiu so bili vzgojitelji in sopotniki mladih: socialna pedagoginja Darja V Barborič Vesel,, novi rektor semenišča Martin Zlobko in gozdarski inženir, glasbenik, organist Leon Kernel.

Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.

V epizodi 138 je bil moj gost Mladen Kopasić, osnovnošolski učitelj, ki je v učiteljskih krogih poznan kot človek, ki svoje ideje deli z drugimi učitelji na spletnih straneh in raznih predavanjih. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Biti učitelj je moje poslanstvo Ali otroci vedo, kaj si želijo postati? Šola je na prvem mestu Ravnovesje med študijem in strastjo Preveč prijazni in ambiciozni starši Pozitivne strani slovenskega šolstva Položaj učiteljev in ključni kazalniki uspešnosti Kaj bi morali v šolstvu izboljšati? Motivacija po boljši oceni in mentorstvo Tehnologija in AI v šolstvu Šolanje na daljavo ali v živo?

Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.Slovenski mladinski orkester je projekt, ki vključuje mlade glasbenike med 16. in 26. letom. Leta 2022 je bil sprejet v polnopravno članstvo Evropske federacije mladinskih nacionalnih orkestrov (EFNYO). Istega leta je Plojeva ustanovila umetniški in humanitarni projekt Glasba za prihodnost (Music for the future), v katerem so se mladi nadarjeni Ukrajinski glasbeniki povezali z glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra.

Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da bi imela očeta ali fanta, ki bi v zvezi s tem počel karkoli, pa čeprav bi samo priključil električni stol.

Ko se gledališče odloči, da bo uprizorilo dramsko besedilo, je ena prvih oseb, ki to besedilo dobi v roke, gledališki lektor. Njegovo delo pa se v marsičem razlikuje od siceršnje lektorske prakse, saj poleg tega, da pregleda izhodiščno dramsko besedilo, sooblikuje tudi odrski govor. Poklic lektorja v gledališču nam bo osvetlil Martin Vrtačnik, ki je bil med letoma 2010 in 2022 zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, od lani pa deluje kot asistent za področje govora na katedri za govor na AGRFT.

1.oktobra praznuje režiser Aleš Jan osemdeset let. Poklic mu je bil tako rekoč položen v zibelko. Njegov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij. Režiral je radijske igre za otroke in odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949. Kot režiser je sodeloval tudi z mnogimi tujimi radijskimi postajami. Pred petimi leti je napisal in objavil knjigo SLIŠATI SLIKO, VIDETI ZVOK – Zgodovina radijske igre v Sloveniji. Vzporedno z radijskim delom je doslej režiral v mnogih slovenskih gledališčih, pomembno pa je tudi njegovo pedagoško delo; od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do upokojitve predava radijsko igro in gledališko režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Aleš Jana je leta 2013 pred mikrofon povabila Staša Grahek.

Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Poklic natakarja je po najnovejših raziskavah kitajskih znanstvenikov v modernem času najbolj stresen poklic. Tega sicer gost današnje oddaje Storž najbolj ne razume, vendar pritrdi dejstvu, da gostinskemu delavcu ni nikoli dolgčas. In težko mu je ne verjeti, glede na to, da svoj poklic opravlja že 50 let. Vso svojo kariero je na najelitnejših lokacijah v državi stregel nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku, kraljem, predsednikom vlad in držav neuvrščenih držav. Turistično-gostinska zbornica Slovenije mu je pred časom podelila tudi najvišje priznanje zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke pri delu in prispevek k dvigu kakovosti storitve. Aktiven pa ostaja tudi med upokojitvijo. Kakšna je torej zgodba Hermana Pančurja?

Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za sprejetje zakona o psihoterapiji Slovenija kot ena redkih držav članic Evropske unije še vedno nima urejenega tega področja. Poklic psihoterapevta ni priznan, je zgolj metoda, zato ne morejo delati znotraj javnih ustanov. Po drugi strani pa se v zasebnem sektorju lahko praktično vsakdo izdaja za psihoterapevta. Čeprav je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan prejšnji petek ponovno napovedal sprejetje zakona do konca leta, so v stroki skeptični. Pravijo, da delovna skupina ni oblikovana in da pogajanja stagnirajo.

V turistični oddaji smo spoznali natakarja iz Zgornjega Tuhinja, Hermana Pančurja, ki je več kot 50 let aktiven v gostinstvu in si prizadeva tudi za promocijo poklica natakar. / Ali majhnost kraja vpliva na njegovo turistično ponudbo, smo izvedeli na Zgornji Velki, v kraju, tik ob avstrijski meji, kjer živi le nekaj čez 700 prebivalcev. / V drugem delu potopisnega pogovora s Ptujčanoma Stanko in Igorjem pa smo odkrivali manjša mehiška mesta pod zaščito Unesca.

Ob mednarodnem dnevu knjige je gostja oddaje Obrazi sosednje ulice Petra Kolmančič, dolgoletna programska koordinatorka Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, literarna urednica in pesnica. Svoje poklicno delo doživlja kot velik privilegij, saj je tesno povezano z njeno ljubeznijo do knjige in literature. Petra Kolmančič govori tudi o poeziji, ustvarjalnosti in o tem, da dobre knjige bogatijo naše življenje, nas opogumljajo in širijo obzorja.

V današnji oddaji se posvečamo nenavadnemu, a izjemno zanimivemu poklicu šepetalca v gledališču. Šepetalec gledališkim igralcem prišepetava besedilo za lažje izvajanje gledališke predstave. Gaja Pöschl, šepetalka v SNG Drama Ljubljana, zase pravi, da diha in živi z gledališkim odrom. Varno skrita v luknjici za zaveso spremlja igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Kaj pravzaprav zajema poklic šepetalke v gledališču? Kako postaneš šepetalec, katere spretnosti moraš obvladati? O vsem tem bo tekla beseda v tokratnih Jezikovnih pogovorih.

Srečanje mladih birojev iz Slovenije in Avstrije Poklic arhitekta se je je v zadnjih letih mnogo bolj razširil kot je bil nekoč. Kaj je njegova primarna vloga v tem urgentnem stanju našega planeta na socialnem, ekonomskem in predvsem na okoljskem nivoju? Kako se s to novo situacijo soočajo mlade prakse? V ta namen bo danes na dunajski Tehniški šoli potekalo zanimivo srečanje desetih mladih birojev iz Slovenije in Avstrije.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.

Kot ste že slišali se bo Prvi program oglašal iz velenjske kotline in Pikinega festivala, sicer predela države, ki je znano po premogovništvu že vse od leta 1875. Danes je projekt rudarjenja v dolgoročnem zapiranju, kar bo prineslo tako ekonomske kot tudi socialne težave, v samem podjetju, kot tudi v Velenju in okolici. Kakorkoli, rudarjenje daje kruh tudi številnim rudarjam. Poklic rudarja je na splošno pojmovan kot eden najnevarnejših in najbolj tveganih. Marko Rozman je obiskal in se pogovarjal z rudarjem Aleksandrom Kavčnikom. Slednji mu je podrobneje predstavil poklic, kot tudi izzive, ki mu jih je skozi leto prineslo delo pod zemljo.

V Svetovalnici smo se tokrat posvetili urejanju okolice naših hiš in drugih objektov. Poklic krajinskega arhitekta je sila zanimiv, v našem studiu je bil Tomaž Bavdež.

Zelo priljubljena splošna zdravnica Helena Domej ima zasebno prakso v Šmihelu pri Pliberku in po njenih poteh gredo tudi vse tri hčere, ki so končale študij medicine v Sloveniji. Gostimo zborovodjo in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, dobitnika 2. nagrade Pavleta Merkuja, ki jo rojaki v Furlaniji – Julijski krajini podeljujejo za dosežke na zborovskem področju. Zanima nas, kako in koliko pojejo Slovenci v Zagrebu in Pulju. O študijskih načrtih pa pripoveduje Neomi Illes, mlada porabska Slovenka, ki se je s slovenskim knjižnim jezikom resneje srečala šele na celoletni šoli slovenščine v Ljubljani.

V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.

Otroci, ki jih spremljamo v letošnjih šmarnicah so katehistinji predlagali kaj vse bi lahko počeli v misijonskem krožku. Morda tudi vi, dragi poslušalci, dobite kako lepo idejo.

Otroci, ki jih spremljamo v letošnjih šmarnicah so katehistinji predlagali kaj vse bi lahko počeli v misijonskem krožku. Morda tudi vi, dragi poslušalci, dobite kako lepo idejo.

V teh mesecih mnogi mladi, na križiščih svojih življenj, na kažipotih gledajo napise različnih šol. Pri teh ne prav lahkih odločitvah, s katerimi začrtajo svojo prihodnost, so jim v veliko pomoč lahko izkušnje modrih. Eden takšnih je gotovo pater Anselm Grün, ki je sam opravljal različne poklice znotraj samostana, postal ekonom, kot priznanega predavatelja pa so ga vabili na mnoga srečanja na katerih mu prisluhnejo tako delavci, kot direktorji in menedžerji. Svoje bogate izkušnje je opisal v knjigi Življenje in poklic (založba Ognjišče) v kateri govori o delu, tegobah v službi in veselju, ter o tem, kako nas delo tudi izpolni v življenju. Ker je o mladih, ki smo jim posvetili oddajo, govoril tudi v radijskem misijonu leta 2020, smo objavili odlomek iz tega nagovora.

Izobraževalne ustanove vsako leto v februarju pripravijo infotmativne dneve, na katerih se predstavijo mladim, te nato čaka odločitev o nadaljnji poti. Pri izbiri poklica je dobro upoštevati tudi potrebe na trgu dela ob iskanju zaposlitve. Nekateri poklici so deficitarni, kar pomeni, da jih primanjkuje. V oddaji Pogovor o smo to temo osvetlili z več gosti. Med njimi so bili karierna svetovalka v Zavodu svetega Stanislava Nataša Hanuna, pomočnik ravnateljice Srednje šole tehniških strok Šiška Peter Krebelj in direktor podjetja Softnet Andrej Boštjančič.

Poklic na splošno predstavlja neko delo, poklicanost pa je klic, ki mu lahko prisluhne vsak človek v tem, kje je njegov smisel življenja … Če se nanj odzovemo, nas Bog vodi po poti do uresničitve. Vir duhovnega klica je v Bogu, ki se razodeva v človekovi duši. Vsakega človeka kliče, da uresniči to, za kar je namenjen. Tako se bo lahko uresničil ter dosegel nebeško srečo. O tem, kako najti svoj poklic, smo se pogovarjali s kapucinom br. Jakobom Kunšičem.

V tokratni oddaji Sedmi dan bomo govorili o pomenu duhovniškega poklica v sodobnem času. Kakšni so osebni vzgibi, ki v mladem človeku prebudijo željo po vstopu v semenišče? Kako pomembno je za poklicanega sprejeti vlogo pastirja, ki tudi v teh težkih časih koronavirusne pandemije v ljudeh prebuja vero in upanje?

Gospa Kristina Bajec pravi, da je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki rada bere in piše. Poklic ji je bil takorekoč položen v zibel. Že od njenega otroštva so bili v ožji in širši družini zelo povezani in še danes si radi pomagajo in stopijo skupaj. Zakaj pa se rada spomni tudi počitnic v Bohinju, boste izvedeli v pogovoru Lucije Fatur z gospo Kristino Bajec.

Mag. Dora Domajnko je prva nosilka naziva Inženirka leta pri nas, imenovana leta 2018. Je inženirka elektrotehnike. Pravi, da smo ljudje pripravljeni sprejeti novosti, posebej, če nam te olajšajo vsakdanjost. Problem je, ker se o novih rešitvah v javnosti premalo govori in izpostavlja. Poklic inženirja7inženirke dobiva sicer na vse večji veljavi, s tem raste tudi zanimanje med mladimi, ki vse bolj številčno vstopajo v to panogo.

Poklic gospe Mojce Korenjak se v javnosti bolj uveljavlja šele v zadnjem času. Je namreč tolmačka v slovenski znakovni jezik. Pravi, da morajo biti kretnje natančne. »Iz kretnje minister hitro nastane upokojenec, iz besede hvala – briga me, iz direktorja porednež. In seveda je lahko zabavno, kadar te besede nastopajo v stavku ena poleg druge; na primer upokojeni minister ali poreden direktor.« Mojca Korenjak bo z nami v noči s sobote na nedeljo. Ker je otrok gluhih staršev, jo znakovni jezik spremlja že od rojstva. Na Nočnem obisku bo govorila o svojem poklicu, družini, o svojih ljubeznih in strasteh. V studiu jo bo gostil voditelj Iztok Konc.

Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v obdobju nastanka, pa tudi pozneje, nekaj posebnega. Na začetku, leta 1864, so bili edini v vsej avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage od železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobnih stvari. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni«, po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jim rekli »fakino« in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču. Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je njihovo število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal v odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo ime postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju bremen, še zlasti pri selitvah. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki tudi čistili obleke in ker niso poznali varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več: postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila. O tem zanimivem poklicu, ki pa ni utonil v pozabo, govorimo v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Tokrat smo se na morje odpravili s koprskimi pomorskimi piloti. Naša odločitev ni bila naključna. Eden od pilotov je namreč Andrej Gorup, ki je od ministrstva za okolje letos dobil prvo posebno zahvalo za izjemno požrtvovalnost za varovanje okolja. Aprila lani je s svojim hitrim odzivom uspel preprečiti pomorsko nesrečo in ekološko katastrofo. Vkrcal se je namreč na tanker z dizelskim gorivom, ki se je prehitro bližal koprskemu pristanišču, s pomočjo vlačilcev uspel zmanjšati hitrost in ga obrniti v drugo smer. Gorup je več podrobnosti o tem dogodku in o samem poklicu pomorskega pilota povedal v pogovoru za našo oddajo. Direktor podjetja Piloti Koper, Valter Kobeja, ki v pristanišču zagotavlja pilotažo od leta 1996, pa je pojasnil, kako zaposlene v podjetju usposobijo za poklic, ki je eden ključnih za varnost prometa v pristanišču.

Sašo Hribar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek in Marko Cirman, strokovnjaki za nepredvidljiva presenečenja, se vsak petek vračajo v studio Prvega. Neugnani, nepredvidljivi, neizprosni, neodvisni in neponovljivo izvirni satiriki in imitatorji vam dajejo priložnost za kritičen in vedno aktualen skok v konec tedna. V petek po 10.00 na Prvem.

Katja Grünfeld in Iva Ramuš Cvetkovič z ljubljanske pravne fakultete sta na tekmovanju Manfred Lachs Moot Court v Washingtonu svoji ekipi prinesli zmago v poznavanju prava vesolja

Razlog za to temo je na novo uveden pripravljalni (propedevtični) letnik v sklopu bogoslovja, ki je pred dnevi zaživel v Šmarju pri Jelšah. O spremljanju mladih, ki čutijo, da jih Gospod kliče, so spregovorili: redovnica s. Hermina Nemšak, ravnatelj bogoslovnega semenišča Peter Kokotec in frančiškan p. Janez Papa.

Poklic copywriterja oziroma tekstopisca se je še bolj razvil z razširitvijo digitalnih medijev. A kaj točno je tisto, za kar je ta oseba zadolžena? Tekstopisec poskrbi, da je vaša znamka in edinstvena prodajna ponudba jasna v prvih nekaj sekundah branja oziroma ogleda. Njegova naloga je pisanje besedil, sloganov, scenarijev, deloma tudi ustvarjanje vsebinskega marketinga. Če si želite uspešno kariero tekstopisca, je nujen predpogoj, da ste prilagodljivi in empatični. V devetnajsti oddaji POINT OUT Weekly gostimo vsestransko nadarjenega Bora Klemenca Mancina, vrhunskega tekstopisca, katerega vitrino krasijo številne nagrade na področju njegovega delovanja. 2x si je prislužil naziv kreativca leta, osvojil je Websi, nagrajen je bil tudi na Semplu in SOF-u. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

50 oddaja podcasta BIMpogovori. V oddaji se Matevž in Robert pogovarjata o priročniku za uvedbo BIM-a v evropski javni sektor, članku o podkastu v reviji Gredbeni vestnik ter aktualni temi poklicev prihodnosti.

162 centimetrov, 50 kilogramov, letnik prve registracije 82. Poklic: profesorica klavirja. Hobi: Tanja Žagar. Zvezdnica zabavne glasbe in veselic, ki ima več registriranih oboževalskih klubov kot primarij domačega popa Jan. Eni trdijo, da njena glasba zdravi raka, drugi si Lady Ža-Ga tetovirajo na meča.