Podcasts about knjigo

Kriza je za vsakogar nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a vsakdo jih doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi reševanje za vsakogar drugačno. O tem piše p. Anselm Grün v knjigi Ko ne veš več, kako naprej, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Nekaj odlomkov smo predstavili v tokratni oddaji Sol in čuč.

Predstavili smo knjigo o Francetu Steletu, pionirju slovenske umetnostne zgodovine. Knjigo je napisal dr. Milček Komelj, ki je bil tudi gost oddaje Od slike do besede. To je bila prva oddaja.

Današnji praznik, dan reformacije, je posvečen verskemu, družbenopolitičnemu in kulturnemu gibanju v 16-tem stoletju. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici zapisala, da je v današnjem času še posebej pomembno negovati vrednote reformacije, kot so dostopnost izobraževanja, kritično mišljenje, odprt dialog in spoštovanje različnosti. Premier Robert Golob pa je poudaril, da je današnji dan opomin, da brez jezika ni naroda. Reformacija je namreč postavila temelje slovenskemu jeziku, pismenosti in razmišljanju s svojo glavo, prav na teh temeljih pa stoji naša sodobna družba, je zapisal.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Psihologi se povečini ne ukvarjajo z malimi tegobami s katerimi se srečuje pravzaprav prav vsak izmed nas. Terapevti iščejo velike travme, ki nas zaznamujejo, toda tudi tiste male, drobne stiske so lahko vzrok za velike težave, ki jih zaznamo tako na psihičnem, kot na telesnem področju zdravja, saj izčrpavajo našo iskrivost in življenjski potencial. Dr. Meg Arroll /meg erol/ je psihologinja, znanstvenica in avtorica knjig. Med drugim je napisala tudi zanimivo knjigo z naslovom Drobne travme v kateri pozornost namennja prav temi, ki smo jo pravkar opisali. Za oddajo Sol in luč smo pripravili nekaj odlomkov iz te knjige.

Psihologi se povečini ne ukvarjajo z malimi tegobami s katerimi se srečuje pravzaprav prav vsak izmed nas. Terapevti iščejo velike travme, ki nas zaznamujejo, toda tudi tiste male, drobne stiske so lahko vzrok za velike težave, ki jih zaznamo tako na psihičnem, kot na telesnem področju zdravja, saj izčrpavajo našo iskrivost in življenjski potencial. Dr. Meg Arroll /meg erol/ je psihologinja, znanstvenica in avtorica knjig. Med drugim je napisala tudi zanimivo knjigo z naslovom Drobne travme v kateri pozornost namennja prav temi, ki smo jo pravkar opisali. Za oddajo Sol in luč smo pripravili nekaj odlomkov iz te knjige.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

Ob sobotah na Prvem beremo. Kaj? – Najboljše nove romane, poljudnoznanstvene knjige, poezijo, biografije pa še in še. Zakaj? – Ker z branjem širimo svoj svet. Ker ob branju razgibavamo domišljijo. Ker ob branju uživamo.Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje. Tako pisateljica razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

Zbirka Kondor ima zelo pomembno mesto v slovenskem literarnem sistemu. Uvrstitev slovenskih avtoric in avtoric v zbirko lahko namreč pomeni korak h kanonizaciji avtorice ali avtorja. V minulih letih sta tako izšli knjigi izbranih pesmi dveh slovenskih pesnic, zagotovo nekoliko prezrte Ade Škerlj (1924-2009) in Saše Vegri (1934-2010). Knjigo izbranih pesmi Saše Vegri z naslovom Obhod v času je uredila Varja Balžalorsky Antić. Izbor ob običajnem aparatu vsebuje pesmi iz vseh pesničinih zbirk in odlomke iz njenih refleksij. Urednica izbora je v pogovoru z Markom Goljo (med drugim) poudarila, kako je pesnica iz zbirke v zbirko razvijala svojo poetiko in da je vsaka zbirka prelomno dejanje; z zbirko Konstelacije je najverjetneje ustvarila enega izmed vrhuncev modernistične lirike na Slovenskem. Več pa v Izšlo je, ki vsebuje tudi dve pesmi Saše Vegri v pesničini interpretaciji. Nikar ne zamudite.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

Gospa, ki ima rada besede, vendar je službeno pot posvetila številkam, bi lahko rekli o naši tokratni sogovornici, gospe Majdi Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo tri njene knjige, ki so doslej izšle. Nastaja že četrta, ta pa bo bolj osebna. Gospa Majda je morala v življenju čez številne čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in dodaja: "Ko človek kaj zapiše, lahko tudi kaj kratkega, na koncu začuti zadovoljstvo, mir." Gospo Majdo Rupnik je na začetku leta obiskala Lucija Fatur.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

Pri Založbi Družina je izšla knjiga, s pomenljivim naslovom Težka pot do pravice, ki skozi več kot 50 zgodb duhovnikov, redovnikov in redovnic prikazuje iskanje pravne rehabilitacije zaradi krivičnih obsodb v času komunističnega totalitarizma. Knjigo so predstavili dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Janez Juhant in dr. Nik Trontelj, ki so tudi njeni soavtorji.

Pri Založbi Družina je izšla knjiga, s pomenljivim naslovom Težka pot do pravice, ki skozi več kot 50 zgodb duhovnikov, redovnikov in redovnic prikazuje iskanje pravne rehabilitacije zaradi krivičnih obsodb v času komunističnega totalitarizma. Knjigo so predstavili dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Janez Juhant in dr. Nik Trontelj, ki so tudi njeni soavtorji.

Spoznali smo novo pesniško zbirko Stanke Mihelič. Knjigo molitev Ozri se name in me poslušaj je izdala v jubilejnem Svetem letu in jo posvetila vsem romarjem Upanja.

Nobena knjiga se ne proda sama, v ozadju je trdo delo avtorjev samih, zlasti pa založb in prevajalcev ter seveda agencije! V zadnjih nekaj letih je bil tu narejen izjemen preskok, količina prevodov je izrazito narasla, pravi Katja Stergar, gostja oddaje Proti etru spet ta dež. Katja Stergar je direktorica Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, JAK, kjer je najprej dolgo časa skrbela za mednarodno sodelovanje agencije, nato pa v trenutku priprav Slovenije za častno gostjo v Frankfurtu in Bologni, postala njena direktorica.

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadarkoli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen - predvsem starševska - , je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči, zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine pa jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidni ljudje in prizadete osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ... Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

Predstavili smo knjigo Douglasa Smitha: Rasputin, vera, oblast in zaton Romanovih. Knjigo je predstavil prevajalec Matej Venier.

Predstavili smo knjigo Douglasa Smitha: Rasputin, vera, oblast in zaton Romanovih. Knjigo je predstavil prevajalec Matej Venier.

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Predstavili smo knjigo 117 angelov, ki jih je za rubriko »Lahko noč, moj angel« na radiu Ognjišče pripravljal dramski igralec in pisatelj Gregor Čušin, zdaj pa jih lahko spoznavate tudi v knjigi. Avtor pravi, da njegovi angeli niso vezani na nebo in oblake, ne na oltarje in podobice … Gre za angele, ki jih vsak od nas srečuje v vsakodnevnih situacijah in srečanjih. Knjigo smo na zadnji dan leta 2024 predstavili z avtorjem.

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Pri naši založbi Ognjišče je izšla nova knjiga z naslovom Dober dan, starost! Njen avtor je Drago Tacol, katerega članki na to temo so izhajali v reviji Ognjišče v letih 2022 in 2023. Knjigo so predstavili tudi na letošnjem Knjižnem sejmu, kjer se je avtor pogovarjal z urednikom Božom Rustjo.

Na Gospodarskem razstavišču so odprli 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, bo na 5000 kvadratnih mestih ponudil več kot 280 dogodkov. V Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je na ogled njihova največja razstava do zdaj, na kateri predstavljajo dela nove stvarnosti in realizma v Srednji Evropi v obdobju med letoma 1925 in 1933.

Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se zvečer odpira jubilejni 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji gostji sta Slovenske Konjice in Hrvaška, ob odprtju pa bodo podelili Schwentnerjevo nagrado. Poročamo tudi z arhitekturne konference Piranski dnevi arhitekture s sloganom Etika in odgovornost. Žirija je glavno nagrado Piranesi dodelila arhitektom Vidic Grohar za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske Drame.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci, priznana gledališka in filmska igralka Milada Kalezić, ki se je poklicno upokojila leta 2017, ni zrasla v verni družini, vendar je pred leti tik pred abrahamom postala kristjanka. Krstila se je v Pravoslavni cerkvi in je danes zelo dejavna v pravoslavnem občestvu v Mariboru. Kot boste slišali v oddaji, ji to pomeni temelj. Nedavno je napisala knjigo, duhovno avtobiografijo z naslovom Vsa moja resnica je v Njem. Naša sogovornica je nekoč dejala: »Brez njegove milosti ne bi stala tukaj.« Kako doživlja drobna znamenja te Božje milosti in vero, ki se je globoko dotika na vsakodnevni ravni?

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Ruski pravoslavni metropolit Hilarijon Alfejev je napisal študijo o znamenitem piscu t. i. Orientalske krščanske cerkve Izaku Sirskem. Škof, puščavnik in tudi mistik Izak Sirski je živel v sedmem stoletju na območju današnjega Iraka. Pisal je poglobljene spise o Božji ljubezni, ki še zdaj odmevajo v krščanstvu. Knjigo tega pomembnega krščanskega teologa bo predstavil prevajalec Alfejeve knjige, predavatelj na TEOF dr. Simon Malmenvall.

Založba KUD Logos je izdala knjigo publicista in glasbenika Blaža Podobnika z naslovom Kraljestvo pred vrati. To je zbirka razmišljanj o družbi, politiki in Bogu. Predstavitev bo (jutri) v torek, 8. oktobra, ob 19:30, v Antonovem domu na Viču v Ljubljani. Knjigo in dogodek smo predstavili v pogovoru z avtorjem.

Pred nami je prva slovenska knjiga Piju II., papežu, ki je bil najbolj povezan s slovenskim ozemljem, z naslovom Enej Silvij Piccolomini ‒ Pij II., Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Knjigo, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, bodo drevi ob 18. uri predstavili v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani na Tromostovju.

Ana Jug je nekdanja odvetnica, pobudnica pro bono ambulante v Novi Gorici, ustanoviteljica društva starih in prenovljenih predmetov, nominiranka za Slovenko leto, ustanoviteljica Skupine kazenska ovadba, ki je naznanjala politike pred nečednimi posli, aktivna članica pobude Voda v ustavo, predvsem pa je upornica. Upornica proti krivicam nemočnih in krivicam sistema. Svoje izkušnje iz različnih protestov in uporov je zbrala v knjigi Od predpasnika do zapasnika. Knjigo je pred kratkim predstavila na knjižnem sejmu v Venezueli. V oddaji Odprto za srečanja se je z njo pogovarjala Nataša Uršič.

Avtor Duhovnega sveta Izaka Sirskega je Hilarijon Alfejev (1966), eden najbolj prepoznavnih intelektualcev sodobnega pravoslavja, trenutno metropolit Ruske pravoslavne Cerkve v Budimpešti. Monografija prinaša sintezo spoznanj o klasičnem teološkem piscu Izaku Sirskem (613–700), prikazuje Izakovo življenje ter njegove poglede na kreposti, meništvo, mistiko in eshatologijo. Delo se posveča manj znani veji vzhodne krščanske dediščine, t. i. Orientalski Cerkvi, ki je v zgodnjem srednjem veku (pred uveljavitvijo islama) prevladovala na območju Sirije, Mezopotamije in Armenije. Knjigo je prevedel dr. Simon Malmenvall, ki je bil tudi gost oddaje Od slike do besede.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Ob godu svete Terezije Deteta Jezusa, smo oddajo Od slike do besede posneli v karmeličanskem samostanu v Sori, predstavili pa smo PISMA svetnice, ki je dobila vzdevek Mala Cvetka. Knjigo z naslovom Pisma sv. Terezije je prevedla s. Snežna Poljanšek, v oddaji pa je sodelovala tudi predstojnica samostana sestra Damjana Pintarič.

Nedavno je v slovenskem prevodu izšla knjiga Nikogaršnji sin, biografija Borisa Pahorja, ki jo je skupaj s tržaškim pisateljem napisala Cristina Battocletti, italijanska novinarka, urednica in pisateljica. Prevedla sta jo Edvin Dervišević in Tadej Pahor, slovensko različico je s predgovorom pospremil Adrijan Pahor, pisateljev sin. Cristino Battocletti je pred mikrofon povabil Goran Tenze. Zakaj je naslov knjige Nikograšnji sin, kako se je začelo tesno sodelovanje in prijateljstvo, kakšen odnos ima Cristina Battocletti do fašizma in do Slovenstva - v sproščenem pogovoru o vsem tem in še marsičem drugem.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je že na voljo v prednaročilu po znižani ceni: ⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠ --- V 197. epizodi podcasta Lovim ravnotežje ti predstavljam največji projekt, ki sem se ga v življenju lotila - napisala sem svojo prvo knjigo. Knjigo sem začela pisati jaz z željo, da jo zaključiš ti. Sestavljena je iz strokovnih spoznanj, ki jih prepletam z osebno potjo in izkušnjami, v knjigi pa ti puščam tudi prostor za tvoja razmišljanja in samospoznavanje. S premišljenim sistemom vaj te spodbujam k raziskovanju tvojega zakaja, strahov, upravljanju čustev in časa ter postavljanju mej, zdravih rutin in ciljev. Knjiga Lovim svoje ravnotežje je primerna za vsakogar in je odlično darilo, ki ga podariš sebi ali svojim najdražjim. Je vodič za iskanje tvojega smisla v življenju. --- V epizodi s teboj delim zakulisje pisanja, koncept knjige in zakaj sem se odločila, da jo izdam sama in ne v sodelovanju z založbo. V epizodi ti bom predstavila tudi ljudi, ki so mi na poti pomagali: Miho Mazzinija, enega najbolj branih, priljubljenih in prodajno uspešnih slovenskih pisateljev, ki je urednik knjige Lovim svoje ravnotežje, in Vido Igličar, priznano grafično oblikovalko in avtorico, ki je moji knjigi dala končno obliko. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: ⁠https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda197⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 40: We are back! Kaj počnemo sedaj? Ameriška politika Pisanje knjige, lajf v gorah Deep work Zakaj je Jani začel z vloganjem? X, novi Twitter Live dialog in naslednji dialog v živo Klemen piše knjigo Oppenheimer, filmi in dokumentarci LK-99 ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================

V 181. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Aljošo Harlamova, glavnega urednika Cankarjeve založbe, pisatelja, publicista in enega od ustvarjalecev podcasta OBOD.  Z Aljošo govoriva o knjigah, pomenu literature, izzivih sodobne družbe in aktivnemu državljanstvu. Govoriva o tem, kako napisati in izdati knjigo, odgovornem, pa o spodobnem in empatičnem komuniciranju na družbenih omrežjih, kako kot knjižni urednik bdi nad pojavljanjem stereotipov v literaturi, o "cancel" kulture, podpiranju dobrih zgodb, ustvarjanju podcasta, predajanju pohval in podpiranju slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Aljošo omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda181 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Po slovenskem knjižnem sejmu se je konec tedna končal še e-knjižni sejem. Slovenija zdaj vse sile usmerja v častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu prihodnje leto, ki ga je prevzela od Španije. V javnosti ostajata negotovost in grenak priokus zaradi posledic prejšnjih menjav na čelu Javne agencije za knjigo. Ali prvi obrisi naše predstavitve zbujajo upanje, da se projekt premika in da gre na bolje? Kako opazno bo Satovje besed, kot je naslovljeno slovensko gostovanje na tej osrednji svetovni založniški platformi? Kako potekajo priprave in kakšna so (lahko) pričakovanja glede Frankfurta 2023, v reprizi pogovora Aleksandra Čobca z gosti. Gostje: vršilka dolžnosti direktorice Javne agencije za knjigo Katja Stergar; nekdanja direktorica agencije Renata Zamida, glavni kurator častnega gostovanja dr. Miha Kovač in programska svetovalka dr. Amalija Maček.