Podcasts about knjigo

Spoznali smo novo pesniško zbirko Stanke Mihelič. Knjigo molitev Ozri se name in me poslušaj je izdala v jubilejnem Svetem letu in jo posvetila vsem romarjem Upanja.

Nobena knjiga se ne proda sama, v ozadju je trdo delo avtorjev samih, zlasti pa založb in prevajalcev ter seveda agencije! V zadnjih nekaj letih je bil tu narejen izjemen preskok, količina prevodov je izrazito narasla, pravi Katja Stergar, gostja oddaje Proti etru spet ta dež. Katja Stergar je direktorica Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, JAK, kjer je najprej dolgo časa skrbela za mednarodno sodelovanje agencije, nato pa v trenutku priprav Slovenije za častno gostjo v Frankfurtu in Bologni, postala njena direktorica.

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadarkoli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen - predvsem starševska - , je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči, zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine pa jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidni ljudje in prizadete osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ... Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

Predstavili smo knjigo Douglasa Smitha: Rasputin, vera, oblast in zaton Romanovih. Knjigo je predstavil prevajalec Matej Venier.

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Predstavili smo knjigo 117 angelov, ki jih je za rubriko »Lahko noč, moj angel« na radiu Ognjišče pripravljal dramski igralec in pisatelj Gregor Čušin, zdaj pa jih lahko spoznavate tudi v knjigi. Avtor pravi, da njegovi angeli niso vezani na nebo in oblake, ne na oltarje in podobice … Gre za angele, ki jih vsak od nas srečuje v vsakodnevnih situacijah in srečanjih. Knjigo smo na zadnji dan leta 2024 predstavili z avtorjem.

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Pri naši založbi Ognjišče je izšla nova knjiga z naslovom Dober dan, starost! Njen avtor je Drago Tacol, katerega članki na to temo so izhajali v reviji Ognjišče v letih 2022 in 2023. Knjigo so predstavili tudi na letošnjem Knjižnem sejmu, kjer se je avtor pogovarjal z urednikom Božom Rustjo.

Na Gospodarskem razstavišču so odprli 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, bo na 5000 kvadratnih mestih ponudil več kot 280 dogodkov. V Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je na ogled njihova največja razstava do zdaj, na kateri predstavljajo dela nove stvarnosti in realizma v Srednji Evropi v obdobju med letoma 1925 in 1933.

Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se zvečer odpira jubilejni 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji gostji sta Slovenske Konjice in Hrvaška, ob odprtju pa bodo podelili Schwentnerjevo nagrado. Poročamo tudi z arhitekturne konference Piranski dnevi arhitekture s sloganom Etika in odgovornost. Žirija je glavno nagrado Piranesi dodelila arhitektom Vidic Grohar za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske Drame.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci, priznana gledališka in filmska igralka Milada Kalezić, ki se je poklicno upokojila leta 2017, ni zrasla v verni družini, vendar je pred leti tik pred abrahamom postala kristjanka. Krstila se je v Pravoslavni cerkvi in je danes zelo dejavna v pravoslavnem občestvu v Mariboru. Kot boste slišali v oddaji, ji to pomeni temelj. Nedavno je napisala knjigo, duhovno avtobiografijo z naslovom Vsa moja resnica je v Njem. Naša sogovornica je nekoč dejala: »Brez njegove milosti ne bi stala tukaj.« Kako doživlja drobna znamenja te Božje milosti in vero, ki se je globoko dotika na vsakodnevni ravni?

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Ruski pravoslavni metropolit Hilarijon Alfejev je napisal študijo o znamenitem piscu t. i. Orientalske krščanske cerkve Izaku Sirskem. Škof, puščavnik in tudi mistik Izak Sirski je živel v sedmem stoletju na območju današnjega Iraka. Pisal je poglobljene spise o Božji ljubezni, ki še zdaj odmevajo v krščanstvu. Knjigo tega pomembnega krščanskega teologa bo predstavil prevajalec Alfejeve knjige, predavatelj na TEOF dr. Simon Malmenvall.

Založba KUD Logos je izdala knjigo publicista in glasbenika Blaža Podobnika z naslovom Kraljestvo pred vrati. To je zbirka razmišljanj o družbi, politiki in Bogu. Predstavitev bo (jutri) v torek, 8. oktobra, ob 19:30, v Antonovem domu na Viču v Ljubljani. Knjigo in dogodek smo predstavili v pogovoru z avtorjem.

Pred nami je prva slovenska knjiga Piju II., papežu, ki je bil najbolj povezan s slovenskim ozemljem, z naslovom Enej Silvij Piccolomini ‒ Pij II., Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Knjigo, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, bodo drevi ob 18. uri predstavili v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani na Tromostovju.

Ana Jug je nekdanja odvetnica, pobudnica pro bono ambulante v Novi Gorici, ustanoviteljica društva starih in prenovljenih predmetov, nominiranka za Slovenko leto, ustanoviteljica Skupine kazenska ovadba, ki je naznanjala politike pred nečednimi posli, aktivna članica pobude Voda v ustavo, predvsem pa je upornica. Upornica proti krivicam nemočnih in krivicam sistema. Svoje izkušnje iz različnih protestov in uporov je zbrala v knjigi Od predpasnika do zapasnika. Knjigo je pred kratkim predstavila na knjižnem sejmu v Venezueli. V oddaji Odprto za srečanja se je z njo pogovarjala Nataša Uršič.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt. Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.« V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu. Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.

Pisateljica Tina Perić je za tematiko prvenke izbrala osebno izkušnjo: njen oče je bil eden izmed 25671 izbrisanih prebivalcev in prebivalk v Sloveniji leta 1992. Junakinja knjige odrašča v senci tega zločina, ki vpliva na življenje celotne družine in posledično tudi na življenje njihovih sorodnikov v Srbiji. Njen literarni alter ego, Mia Batić, se tako srečuje z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci in najstnice ter najstniki, in z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci, pripadnice in pripadniki manjšin, v njenem primeru srbske manjšine. Mnoge vrstice in strani v knjigi so presunljive, toda avtorica s svojo življenjsko energijo in zrelostjo zmore tudi humorne trenutke, odstavke. Knjigo je zasnovala kot preplet pripovedi in premisleka; s pripovedjo približa marsikomu manj znani svet, s (samo)premislekom pa bralkam in bralcem nastavi zrcalo. Skratka, Ćrtice so berljiva in dobra knjiga, ki bi jo morali dijakinje in dijaki brati za maturo. Več pa v Izšlo je, v pogovoru Marka Golje s Tino Perić.

Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.

Knjigo je izdala založb KUD logos.

V nasprotju z uveljavljenimi predstavami se industrijska revolucija ni začela z uporabo fosilnih goriv. Nasprotno, prve angleške in škotske tovarne so dolgo izkoriščale obnovljivo moč vode in zgodnji industrialci niso bili niti malo naklonjeni visokim stroškom premoga, ki je poganjal prve parne stroje. Kateri dejavniki so torej na koncu prevladali in sprožili vsesplošni prehod na premog? In kaj nam ta spoznanja lahko ponudijo danes, ko se, večinoma neuspešno, trudimo opustiti fosilne vire energije? To so vprašanja, ki jih je podrobno analiziral švedski raziskovalec Andreas Malm v knjigi Fosilni kapital, Vzpon parne moči in izvori globalnega segrevanja, ki je nedavno izšla pri Založbi /*cf. Knjigo je prevedel Nil Baskar, ki je gost tokratnih Glasov svetov.

Z nami je bila Lojzka Krevs, upokojena učiteljica iz Mirne Peči, spoznali smo njeno življenje in delo: knjigo iz zbirke Glasovi - Od koška do koša. Knjigo je likovno opremila Marjetka Saje.

23. maja bo 75. rojstni dan slavil najplodovitejši slovenski pisatelj publicist, besedilopisec, slavist in etnolog Ivan Sivec. Ob njegovem prihajajočem jubileju smo ga povabili na klepet tudi na naš radio, še posebej zato, ker je ob jubileju izdal tudi knjigo z naslovom Naplavina davnega spomina. To je zgodovina njegovega rodu zapisana v desetih obsežnih poglavjih, vsakega pa pripoveduje eden od njegovih prednikov.

Pesnik-pisatelj Dušan Šarotar je bralke in bralce sodobne slovenske književnosti ponovno lepo presenetil: njegova knjiga Nikomah poroča, objavljena pri založbi Goga, je hkrati izmuzljiva, poetična, osebna in občutena podoba sveta v njegovih premenah. Aristotelov Nikomah in pripovedovalec, umetnikov alter ego, potujeta po svetu in opazujeta ter diskretno izrekata svoja opažanja. Avtor, ki je v svojih literarnih delih že občuteno tematiziral holokavst, se temne strani iz zgodovine človeštva tudi tokrat dotakne. Knjigo zaokrožujejo avtorjeve poetične fotografije in kakovostna spremna beseda literarne kritičarke in prevajalke Diane Pungeršič. Več o knjigi Nikomah poroča Dušan Šarotar pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, zanimivo pa odgovori tudi na vprašanji o umetni inteligenci in dogajanju v Gazi. Nikar ne zamudite.

Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta nocoj pripravlja tradicionalni “ponedeljkov večer# v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti 3. Nocoj bo na sporedu pogovor ob izidu monumentalne knjige Virgil Šček - dnevniški zapisi od 1909 do 1933. Knjigo je ob svoji 100-letnici izdala Goriška Mohorjeva družba. Govorili bodo: predsednik Goriške Mohorjeve družbe monsinjor Renato Podbersič in urednika izdaje zgodovinarja doktor Matic Batič in doktor Renato Podbersič. Večer bo povezoval Ivo Jevnikar. Nocoj ob 20.30.

Na knjižne police prihaja nova knjiga duhovnika Martina Goloba »365 dni z Božjo besedo«. Knjigo so v torek dolopdne predstavili pred župnijsko cerkvijo sv. Mihaela v Grosuplju.

Knjigo avtorja Atanazija Aleksandrijskega, ki je izšla pri KUD-u Logos, je v oddaji Od slike do besede predstavil br. Jan Dominik Bogataj.

Jutri se bodo nadaljevali letošnji Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. V dvorani Slovenske matice bodo predstavili nov kulturnozgodovinski vodnik po avstrijskih zveznih deželah Koroški in Štajerski, avtor je mag. dr. Jože Till, mag. Simon Ošlak Gerasimov pa je avtor vodnika po štajerski prestolnici in zemljevida Slovenski Gradec. V Ljubljani pa bo jutri še ena predstavitev knjige iz zamejstva, in sicer Sanje o svobodi – pesmi Iga Grudna iz taborišča v Viscu leta 1943. Knjigo bosta predstavila urednika Ivan Vogrič in Ferruccio Tassin, moderirala bo Erika Jazbar, predstavnica Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je delo izšlo. Dvojezična knjiga prinaša v slovenščini in italijanščini 19 pesmi Iga Grudna, pesnika iz Nabrežine pri Trstu, ter spremne eseje. Pesmi, napisane izvirno v slovenščini, je v italijanski jezik prevedla Martina Clerici.

Na velikonočni dan, ko iz praznega groba, v katerega je bilo položeno Jezusovo telo, sije luč, smo še posebej povezani s Sveto deželo. Zato smo tem krajem posvetili tudi današnjo oddajo. V njej smo namreč spregovorili o knjigi z naslovom: Jeruzalemski izziv. Kakšno besedilo nastane, ko Sveti sedež pošlje znanega francoskega pisatelja na romanje v Sveto deželo? Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. Knjigo sta predstavila novinar, diplomat in fotograf Milko Dolinšek in vodja Komisariata za Sveto deželo p. Peter Lavrih.

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.

Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. In tudi, da je pred trinajstimi leti med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji po približno petnajstih minutah kontemplacije ugledal jasen vzorec človeškega razvoja. Šlo je za neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Nujno je, da se naša zavest začne hitro razvijati, kajti težave se nam tako hitro kopičijo, da jih ne utegnemo reševati z obstoječo zavestjo in moramo napredovati, opozarja David Cigoj. Kako, pa bo skozi pogovor poskušal izvedeti Valter Pregelj.

V tokratni oddaji Sol in luč na Radiu Ognjišče smo predstavili pot do sreče. Knjigo z naslovom Sreča, kako najti veselje v vsakdanjih stvareh in izpustiti iz rok popolnost, je napisala znana britanska televizijska in radijska voditeljica Fearne Wood. Znana je po številnih televizijskih oddajah in odličnih intervjujih, ter zelo je dejavna pri dobrodelnih pobudah. Pred nekaj leti je zbolela za depresijo in v nekem intervuju povedala, da je: medtem ko je delala na radiu, šla skozi zelo slabo obdobje, kar je trajalo več kot eno leto. Bilo je nekaj zelo temnih trenutkov, ko se je spraševala kako spet zaupati, kako se spet počutiti dobro v družbi?

V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem poljuV kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite? No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. foto: podobo je ustvaril GPT4

Včeraj so v Ljubljani predstavili pesniško zbirko tržaškega dramatika, pesnika in pisatelja Marija Čuka Vse gube ljubezni Alle Fügen der Liebe. Knjigo je izdala tržaška založba Mladika v sozaložništvu s celovško Mohorjevo založbo. V nemščino je pesmi prevedel Horst Ogris, spremno besedo je napisal Boris Paternu, jezikovni pregled pa je opravila Marjeta Wakounig. Zbirka zajema nekatere že objavljene in nove pesmi, v katerih se avtor sprašuje o obstoju in nemoči človekove globlje biti v današnjem razkrojenem svetu, vendar sodobno človekovo bivanjsko dramo dojema in doživlja čisto osebno skozi življenjsko izkušnjo samo. Čukova pesniška govorica ni hermetična, saj bralca nagovarja neposredno in razumljivo z njim vzpostavlja dialog s pomočjo narave, pokrajine, družbe, še posebej z usodo njegove preizkušene slovenske skupnosti, pa tudi z ljubeznijo.

Nedavno je v slovenskem prevodu izšla knjiga Nikogaršnji sin, biografija Borisa Pahorja, ki jo je skupaj s tržaškim pisateljem napisala Cristina Battocletti, italijanska novinarka, urednica in pisateljica. Prevedla sta jo Edvin Dervišević in Tadej Pahor, slovensko različico je s predgovorom pospremil Adrijan Pahor, pisateljev sin. Cristino Battocletti je pred mikrofon povabil Goran Tenze. Zakaj je naslov knjige Nikograšnji sin, kako se je začelo tesno sodelovanje in prijateljstvo, kakšen odnos ima Cristina Battocletti do fašizma in do Slovenstva - v sproščenem pogovoru o vsem tem in še marsičem drugem.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je že na voljo v prednaročilu po znižani ceni: ⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠ --- V 197. epizodi podcasta Lovim ravnotežje ti predstavljam največji projekt, ki sem se ga v življenju lotila - napisala sem svojo prvo knjigo. Knjigo sem začela pisati jaz z željo, da jo zaključiš ti. Sestavljena je iz strokovnih spoznanj, ki jih prepletam z osebno potjo in izkušnjami, v knjigi pa ti puščam tudi prostor za tvoja razmišljanja in samospoznavanje. S premišljenim sistemom vaj te spodbujam k raziskovanju tvojega zakaja, strahov, upravljanju čustev in časa ter postavljanju mej, zdravih rutin in ciljev. Knjiga Lovim svoje ravnotežje je primerna za vsakogar in je odlično darilo, ki ga podariš sebi ali svojim najdražjim. Je vodič za iskanje tvojega smisla v življenju. --- V epizodi s teboj delim zakulisje pisanja, koncept knjige in zakaj sem se odločila, da jo izdam sama in ne v sodelovanju z založbo. V epizodi ti bom predstavila tudi ljudi, ki so mi na poti pomagali: Miho Mazzinija, enega najbolj branih, priljubljenih in prodajno uspešnih slovenskih pisateljev, ki je urednik knjige Lovim svoje ravnotežje, in Vido Igličar, priznano grafično oblikovalko in avtorico, ki je moji knjigi dala končno obliko. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: ⁠https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda197⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Piše: Miša Gams, bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije. V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.” Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …” Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …” Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...

Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 40: We are back! Kaj počnemo sedaj? Ameriška politika Pisanje knjige, lajf v gorah Deep work Zakaj je Jani začel z vloganjem? X, novi Twitter Live dialog in naslednji dialog v živo Klemen piše knjigo Oppenheimer, filmi in dokumentarci LK-99 ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================

V 181. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Aljošo Harlamova, glavnega urednika Cankarjeve založbe, pisatelja, publicista in enega od ustvarjalecev podcasta OBOD.  Z Aljošo govoriva o knjigah, pomenu literature, izzivih sodobne družbe in aktivnemu državljanstvu. Govoriva o tem, kako napisati in izdati knjigo, odgovornem, pa o spodobnem in empatičnem komuniciranju na družbenih omrežjih, kako kot knjižni urednik bdi nad pojavljanjem stereotipov v literaturi, o "cancel" kulture, podpiranju dobrih zgodb, ustvarjanju podcasta, predajanju pohval in podpiranju slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Aljošo omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda181 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Po slovenskem knjižnem sejmu se je konec tedna končal še e-knjižni sejem. Slovenija zdaj vse sile usmerja v častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu prihodnje leto, ki ga je prevzela od Španije. V javnosti ostajata negotovost in grenak priokus zaradi posledic prejšnjih menjav na čelu Javne agencije za knjigo. Ali prvi obrisi naše predstavitve zbujajo upanje, da se projekt premika in da gre na bolje? Kako opazno bo Satovje besed, kot je naslovljeno slovensko gostovanje na tej osrednji svetovni založniški platformi? Kako potekajo priprave in kakšna so (lahko) pričakovanja glede Frankfurta 2023, v reprizi pogovora Aleksandra Čobca z gosti. Gostje: vršilka dolžnosti direktorice Javne agencije za knjigo Katja Stergar; nekdanja direktorica agencije Renata Zamida, glavni kurator častnega gostovanja dr. Miha Kovač in programska svetovalka dr. Amalija Maček.

Zdravo. To je uvod v četrto knjigo Zbogom in hvala za vse ribe. Prolog. Prolog, ki ga (tako kot v uvodu v prvo knjigo) prebere najbolj hupi komik pod Alpami (pa i šire): Boštjan Gorenc - Pižama, tudi soavtor sosednjega podkasta Danes praznuje, ki ga soustvarja z ženo Mojco, ki je gostovala pri nas v epizodi 050. Za začetek zvemo, da je naš Aljo bivši ljubljanski viceprvak v kajaku in da je pred nekaj časa gledal "en film na Lublan'". Spomnimo se na praznovanje dneva brisače, takoj zatem pa se lotimo vprašanja zakaj je Douglas Adams napisal 4. knjigo, če mu ni bilo treba. Sploh, ker se spomnimo, da je imela tretja relativno srečen konec, pa še vesolje so rešili obenem. Povemo, da so povezave v zapiskih, Aljo pa razloži, kaj so prinesla dužbena omrežja: s pojavom družbenih medijev še kdo drug, razen tvoje familije ve, da si trčen(a). Zato pazite kar pišete na družabnih omrežjih in še bolj pomembno: pazite, da ne preberete preveč vsebin od vseh zgoraj omenjenih ... Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite.

V tokratni premieri vas popeljemo v prvo vrsto Gospodov pred publiko, ob predstavitvi nove uspešnice Jureta Godlerja, Vohun, ki me je okužil. Knjigo, s personaliziranim avtorjevim posvetilom in v darilni embalaži, lahko naročite TUKAJ Hvala, ker ste naročeni!