Podcasts about zapisi

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.

V epizodi 158 je bila moja gostja dr. Urška Jeglič, doktorica znanosti s področja religiologije. Preučevanje islama je njen fokus. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zakaj študij Islama? Obdobje pred abrahamskimi religijami Miti, izbira Boga, Abraham in morala religij Kajn in Abel Kristus, nastanek krščanstva in verodostojnost zapisov Nastanek islama, Mohamed, Koran Pokrivanje žensk in neenakopravnost Šeriatsko pravo Islamofobija in sekularizacija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša našo vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Nisu li podvorenjem direktoru CIA-e KGB, kineska i evropska obaveštajna služba dovedene u neravnopravan položaj?

Nisu li podvorenjem direktoru CIA-e KGB, kineska i evropska obaveštajna služba dovedene u neravnopravan položaj?

Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.

Piše Jela Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Jaz in moj svet: Skice za avtoportret dr. Jožefa Muhoviča, slovenskega slikarja, grafika, likovnega teoretika in doktorja filozofije, je konglomerat zapisov oziroma večdelni esej, kot ga je označil avtor. »Težava takih esejev je,« piše na začetku, »da si človek o sebi zlahka misli preveč. Ali pa premalo.« Avtor v njem odgovarja na osnovno vprašanje, ki si ga zastavi v uvodu, in sicer »Kakšen sem?« Vprašanje, ki o človeku, kakršen je Jožef Muhovič, seveda odpira mnoga nadaljnja vprašanja, ki pa se jih sogovornik – forma in pripoved bralcu namreč venomer dajeta občutek pogovora, dialoga s pripovedujočim teoretikom in umetnikom – nikoli ne ustraši. V šestih poglavjih prebiramo avtorjeve raznolike avtorefleksivne zapise, nastale v letih 2015 do 2023. Prvo poglavje z naslovom Mojega pol stoletja v vzvratnem ogledalu je zapis Muhovičevega zadnjega predavanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ko je po skoraj pol stoletja ob upokojitvi zapustil institucijo. Zaradi velikega zanimanja javnosti je predavanje ponovil dvakrat, drugič v nabito polnem klubu Cankarjevega doma 16. marca 2023. V njem pretresa glavna področja svoje profesionalne poti: študij, službovanje, likovno teorijo, svoje slikarske prakse in pedagoški poklic. Drugo poglavje, Prepadi navzgor, je svež in iskriv intervju, ki ga je za revijo Zvon leta 2021 z Jožefom Muhovičem napravil slavist Jože Kurinčič. V njem se dotakneta razmerja med umetnikom praktikom in umetnikom teoretikom, predvsem pa razmišljata o povezavah sodobne likovne umetnosti s krščanstvom in Cerkvijo. O svoji umetnosti in mestu sodobne umetnosti na splošno Muhovič poglobljeno razmišlja v tretjem poglavju knjige z naslovom Slikar v postmoderni – na primer jaz, ki je (aktualiziran) zapis nastopnega predavanja ob izvolitvi za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 2017. V četrtem poglavju – Leksikon – beremo del Muhovičevega intervjuja z umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, v katerem spoznamo ozadje njegovega več kot dvajsetetnega pisanja Leksikona likovne teorije, skoraj 900-strani obsežnega monumentalnega dela, ki mu na svetovni ravni težko najdemo vzporednico. Peto poglavje z naslovom Pogovori s sodobniki je zapis Muhovičevega intervjuja s publicistko in novinarko Kristino Jurkovič, ki je nastal junija 2023 za revijo Sodobnost. Ponekod odgovori obnavljajo že artikulirane misli iz prejšnjih poglavij, a je intervju dopolnjen s premisleki, ki se tičejo najsodobnejših vprašanj slovenske kulturne politike in Muhovičevih govorov v vlogi predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Zadnje, šesto poglavje z naslovom Zapisi iz skicirk so notice, ki jih je avtor zapisoval ob slikarskem ustvarjanju in so nekakšen povzetek (in občasno ponovljena ubeseditev) razmišljanj, ki nam jih avtor pripoveduje. Knjiga Jaz in moj svet je svojevrsten spomenik ne zgolj slikarju in teoretiku Jožefu Muhoviču in njegovemu dolgoletnemu in izjemno plodovitemu delu, ampak predvsem spomenik likovni umetnosti na splošno. Muhovič pravzaprav skozi celotne Skice za avtoportret, kot jih imenuje v podnaslovu, vabi sodobnega bralca k razmišljanju o resničnem pomenu likovnega dela v današnjem vizualno nasičenem svetu, za katerega se zdi, da je v njem svobodo ustvarjanja umetniških del prehitela prisila socialnega odmeva in komercialne uspešnosti. Poplava vizualnega nadomešča realnost, ki jo ustvarja z množico podatkov, pravi Muhovič, in je tudi venomer popolnoma ponovljiva. V svetu likovne umetnosti (npr. v slikarstvu, ki ga imenuje kar »arhaični medij«) pa je razlika med originalom in kopijo nepremostljiva. Umetnikova osebnost, duhovna in telesna, je v likovnem delu tista, ki lahko v človeku proizvede psihosomatske, torej resnično celostne estetske izkušnje, in hkrati s svojo komunikacijo, v kateri ne veljajo navadna pravila, ves čas vabi k pogledu prek predsodkov, navad in šablon, k pogledu onkraj. Ne nadomešča realnosti, ampak s svojo realno prisotnostjo vabi k drugačni, globlji potopitvi. Slikar je tista oseba, ki je poklicana za to, da očem pokaže tisto, kar jim je skrito. Muhovič kot gledalec, konzument umetnosti in kot umetnik sam je večni iskalec. Iskalec pretiravanja v tistem, kar svet zanemarja, iskalec nepomembne, nestabilne, bežne in zato za človeka »nevidne« stvarnosti, ki jo umetnik uspe vtisniti v slikarsko snov in na tak način počaka na našo popolno pozornost. Modrost prihodnosti avtor zato razume kot: upreti se skušnjavi prevlade pomena nad prezenco, zdržati pritisk neposrednega in arhetipskega v naših življenjih in ne izgubiti glave v plejadi nihilističnih prerokovanj prihodnosti – čeprav je skušnjav veliko, kót za pokončno držo pa je en sam. Knjiga je iskreno vabilo prav k temu.

V nocojšnji oddaji smo predstavili bogato življenje katoliškega javnega delavca, dvakratnega begunca in soustvarjalca slovenskega verskega, kulturnega, publicističnega, političnega ter športnega dogajanja v Gorici prof. Martina Krannerja. Njegovo knjigo S svetimi Višarjami v srcu so predstavili na Študijskem centru za narodno spravo 15. novembra 2023, na predstavitvi pa so sodelovali urednica Erika Jazbar, urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar, hčerka Martina Krannerja Marjeta Kranner in avtor oddaje Pričevalci dr. Jože Možina.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili drugemu delu spominskih zapisov učitelja Rada Trohe, ki se je leta 1911 rodil v Kopru. Po vrnitvi iz vzhodne fronte septembra 1945, je kot učitelj pod komunistično oblastjo doživljal revolucionarne spremembe, ki so dušile temeljne vrednote. Ker je bil pogrom nad njim prehud, si je leta 1947 življenje ustvaril v italijanski Gorici. V drugem delu spominov bomo slišali, kaj vse je doživljal po osvoboditvi v Ravnici in Kubedu. Oddajo je pripravila kustosinja Irena Uršič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili delu spominskih zapisov učitelja Rada Trohe, ki se je leta 1911 rodil v Kopru. Ker je Primorska po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, je bil vpoklican v italijansko vojsko. Poslali so ga v Grčijo, kjer je bil leta 1943 zajet s strani Nemcev in odpeljan na Vzhodno fronto. Tam je čudežno preživel in se v domovino vrnil septembra 1945. Spomine na vzhodno fronto, ki ste jih slišali v 1. oddaji, je pripravila kustosinja Irena Uršič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine.

Založba Mladika iz Trsta je v zbirki Zapisi iz zdomstva izdala spomine Mire Kosem, z naslovom Pozdravljena, zemlja. Mirin oče je leta 1945 sledil valu beguncev, ki so se v strahu pred komunizmom umaknili iz Slovenije. Iz taborišča na Koroškem se je preselil v Cleveland, v ZDA, kjer so se mu po desetih letih pridružili žena in štirje otroci. Knjigo je skupaj z avtorico in nekaterimi gosti na Študijskem centru za Narodno spravo predstavil urednik Ivo Jevnikar.

Tik Tok je izjemno priljubljen tudi med mladimi v Sloveniji, čeprav z vsebinami, algoritmi in zbiranjem podatkov ne prispeva k temu, da bi bil drugačen ali boljši od drugih velikih igralcev na trgu.Mladi v Sloveniji od rojstva živijo v upodatkovljenem okolju, a razveseljuje dejstvo, da večina ni prepričana o zaupanju do platform, ki jih uporabljajo. Poročajo, da Tik Tok uporabljajo za zabavo, za preganjanje dolgčasa in sprostitev od šole, pa tudi za iskanje vsebin o dogajanju v svetu. Kako (tudi Tik Tok) vpliva na življenje, zasebnost in zaupanje otrok in mladih? Katja Koren Ošljak, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in ustanoviteljica Zavoda Vsak o rezultatih dveh aktualnih raziskav, ki ponujajo vpogled v digitalne navade mladih v Sloveniji. Poslušajte še: Tik Tok 1: Gorazd Božič o varnosti aplikacije Tik Tok 2: Nejc Slukan o dezinformacijah Zapiski: Blog – Medijski repertoarji mladih Zapisi – < vsak > Odbiti kviz Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju in Mastodonu. Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.

Dan reformacije, dan varčevanja, dan spomina na mrtve, dnevi grozljivih dogodkov po vsem svetu in dnevi, ki nam prinašajo ogromno visokoletečih besed. Po svežih podatkih EUROSTATA je stopnja bruto varčevanja v Sloveniji zelo visoka, višja od povprečja v evrskem območju. Ampak glede na slišano v zadnjem tednu, dveh, bi nam vsem, sploh pa politikom vseh vrst, predlagal, da smo še bolj ali pa povsem varčni predvsem pri žaljivih zapisih in izrečenih besedah. Sploh če nismo čisto prepričani ali gre za govor, ki meji na nespodobnega. In še bolj, če smo prepričani, da bomo šli prek omenjene meje. In potem tudi gremo. Zavestno. Kot v času reformacije tudi danes potrebujemo premišljeno vizijo, ki bo pokazala skupno pot in izhod iz delitev, ki močno zaznamujejo naš vsakdan in jim kar ni videti konca.

Piše: Matej Bogataj Bere: Matjaž Romih Aktivistovi zapisi prevajalca, pesnika, založnika, urednika in pisatelja Braneta Mozetiča so zbirka skoraj štirih ducatov poenotenih, po stran dolgih fragmentov, ki se spogledujejo s spominskim pisanjem in rekapitulacijo doživetega in doseženega. Pokazati poskušajo korake in postaje na avtorjevem štiri desetletja trajajočem angažmaju za pravice skupnosti istospolno usmerjenih. Čeprav lahko prepoznamo nekatere postaje na poti, recimo anekdoto o nastanku naslovnice ene od njegovih knjig, in čeprav je pogosto podprto s faktografijo, z datumi dogodkov, se to pisanje pogosto izogne neposrednemu pričevanju in se približuje prozi ali pesmi v prozi, saj so v fragmentih priklicani in simulirani tudi drugi glasovi, ob tistem, ki je blizu avtorju in pritrjevalen zastavku za stvari skupnosti, tudi tisti, ki niso zelo naklonjeni enakopravnosti istospolno usmerjenih. Iz Mozetičeve zbirke veje grenko razočaranje, saj kljub vztrajnemu ozaveščanju javnosti in predvsem tistih z zadržki in predsodki, kljub parlamentarnemu in ustavnemu posodabljanju zakonov in definicije družine nasprotnikov enakosti nikoli ne zmanjka. Enkrat se sklicujejo na svetopisemske navedke, ki jih ni in izpadejo ignoranti glede knjige knjig, ali pa prenapeteži in brihte vzamejo stvari v svoje roke in je v knjigi tudi niz opisov brutalnih fizičnih napadov na lokale, zbirališča in posameznike, ki so se izpostavili; po napadih pa pravičnost za žrtve praviloma umanjka, kar seveda pritrjuje občutku, da je skupnost zapostavljena in odrinjena na rob. Tako ne preseneča, da se Mozetičeva zbirka Aktivistovi zapisi začne in konča nekoliko resignirano. Uvodni zapis opisuje pospravljanje stola, na katerem je sedelo nepreštevno število pomoči in nasvetov potrebnih, očitno gre za zadnje slovo od pisarne, ki je služila kot prostor za načrtovanje različnih aktivnosti in za svetovanja, in ki zdaj zapira svoje delovanje in čaka nove sile, da bodo prevzele obrambno linijo. Vse to je imenitna priložnost za pogled nazaj, na prehojeno pot, na uspehe in včasih tudi neuspehe aktivizma. Mozetičev aktivizem je zastavljen kar najbolj široko; ne gre le za družbeno delovanje, dežuranje v prostorih druženja in literarna branja doma ter še bolj v svetu in na včasih specializiranih festivalih so prežeta s tistim, kar je tudi sicer prepoznavna poteza njegovega literarnega ustvarjanja – z erotiko, z zaljubljanji, s spomini na fante, s katerimi so se srečevali, čustveno in telesno zapletali in se seveda tudi razhajali. Mozetičeva poezija in proza sta nabita s podobami kože, ki išče sorodno, a tudi s posebno klubsko atmosfero, ki je pogosto podprta s kemijo, in pospeševalci in poglabljevalci razpoloženja, to je socialno in včasih tudi psihično obrobje v svojem pravem pomenu, z vsem, kar sodi zraven. Zloraba drog, predoziranja s plesnimi bomboni, zraven še socialni problemi, ki nastanejo zaradi upiranja domačemu okolju in vodijo v brezdomnost, uličarstvo, tudi prostitucijo. Poleg so tudi tisti, ki so psihološko manj stabilni, tudi zaradi pritiskov normativne množice in skrivanja svoje spolne usmerjenosti. V tem smislu so Aktivistovi zapisi nekakšen seštevek Mozetičevega delovanja, so kar najbolj intimno pričevanje o erotiki in srečevanjih na tabuiziranih področjih, hkrati so kronologija nekega boja, tudi seznam spopadov z neugodnim izidom. Vendar so v zbirko pripuščeni tudi glasovi tistih zraven, ne neposredno vpletenih, na primer fingirano pismo prikritega občudovalca revije Revolver, ki iz nje črpa praktične nasvete, glas dobi celo psihiater, ki se do konca upira sprejemanju drugačnosti in se nam zdi, da vemo, za katerega trdorokca gre. Vse to pa Mozetič izpisuje z rahlo nostalgijo in včasih s ščepcem resignacije, ki je za njegovo prozo in poezijo v zadnjem času morda sploh značilna, predvsem pa jezikovno okretno. Tej pisavi se pozna, da je njen tvorec še dlje kot na področju pravic istospolnih aktiven v jeziku, prevajalec nekaterih težkih pesniških opusov ali njihovih delov, tako da so Aktivistovi zapisi delno ritmizirani, pogosto je ponavljanje, ki deluje kot zaklinjanje in hkrati opozarja, da je ob nenehni ofenzivi druge strani včasih sicer mučno, vendar potrebno ponavljati ene in iste stavke in se z njimi braniti pred enimi in istimi, iz prstov izsesanimi predsodki, ki imajo sami sebe za argumente. Mozetičev aktivizem – in zastavek ostalih aktivistov – je ne nazadnje omogočil, da nekateri javno izpostavljeni pripadniki skupnosti istospolno usmerjenih v zadnjem času pišejo literaturo, ki kaže, da je istospolna ljubezen, tako kot vsaka druga, izpostavljena staranju in obrabi, zato to lahko počnejo bolj duhovito in samoironično.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera, montaža- Dajana Ikonić-Veljković Gošća u 74. epizodi podkasta Ubod kulture je Marina Kovačević. Sledi vrlo zanimljiva tema a to je umetnički rad sa zatvorenicima. Marina je provela tri godine u Americi, gde je predstavljala svoje projekte po zatvorima kao što je Sent Kventin u kome je nastupao Džoni Keš, a kaznu služio Deni Treho. Zatvorenici su se pitali kako to da u Srbiji postoje takvi projekti a kod njih ne. Marina je čak šest godina volontirala po zatvorima. Njen aktivizam uključuje četiri dokumentarca, u prvom po uzoru na delo Dostojevskog napravila je predstavu „Zapisi iz ćelije br 12“, gde su zatvorenici glumili u predstavi, a neki od njih su po izlasku postali umetnici. Takođe tu su i akcije gde su zatvorenici udomljavali pse lutalice i brinuli o njima, takođe spriljateli se sa konjima, a poznat je i njen rad sa decom iz popravnog doma. U ovom podkastu smo i najavili vrlo značajan novi projekat. Već danas Patreon, od srede na YT kanalima.

V tokratnem Gymnasiumu pa o knjigi slovenske uporniške poezije in albumu H2SO4 ene najbolj prepoznavnih ustvarjalk slovenske hip hop in rap scene - ankaranske glasbenice Masayah, ki je prišla v studio Prvega v družbi dr. Igorja Sakside. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana BuršičEna najbolj prepoznavnih ustvarjalk slovenske hip hop in rap scene v družbi velikanov slovenske poezije ft. dr. Igor SaksidaV tokratnem Gymnasiumu pa o knjigi, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina in prinaša izbor pesmi upora velikanov in velikank slovenske poezije ter tematske premisleke 34-ih sodobnikov z različnih področij ustvarjanja, ki s svojim delom izstopajo iz okvirja povprečnosti. Zapisi pričajo o globinski moči poezije in pomenu upora ter svobode. Antologija pa vsebuje tudi 8 besedil z albuma ene naših najbolj prepoznavnih in ustvarjalno izstopajočih glasbenic - hiphoparke in raperke Masayah, Ankarančanke Mie Puhar Rodin.  Knjiga vsebuje tudi QR kodo s katero lahko dostopate do njenega albumskega prvenca H2SO4, knjiga pa vsebuje tudi fotografije, grafite, ilustracije in je pravzaprav celostna umetnina. Njen pobudnik in soavtor je zgodovinar dr. Igor Saksida, ki se je Masayah in oboževalcema njenega ustvarjanja Juretu Klobčarju in Jaši Mahniču,  pridružil v studiu Prvega za debato z voditeljico Liano Buršič. O globinski moči poezije, smiselnosti kletvic, pomenu upora in svobode ter povezovanja skupnosti.

Brane Mozetič je pesnik, prevajalec Rimbauda, urednik in večdesetletni aktivist LGBTQ+ skupnosti. O svoji aktivistični izkušnji, o družbi, ki se spreminja, in nasilju nad geji je napisal pesniško zbirko z naslovom Aktivistovi zapisi (izšla je Založbi ŠKUC v zbirki Lambda). Več o pesmih (pesnik jih sicer imenuje zapisi, tako kot Tone Pavček v zbirki s tem naslovom) in dogajanju v slovenski družbi pove avtor v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi tri pesmi s širokim tematskim razponom (prva izmed njih je refleksija družbenih sprememb, druga predstavi nasilneža, tretja pa brezbrižnost družbe). Nikar ne zamudite.Pesmi o nasilju nad manjšinoBrane Mozetič je pesnik, prevajalec Rimbauda, urednik in večdesetletni aktivist LGBTQ+ skupnosti. O svoji aktivistični izkušnji, o družbi, ki se spreminja, in nasilju nad geji je napisal pesniško zbirko z naslovom Aktivistovi zapisi (izšla je Založbi ŠKUC v zbirki Lambda). Več o pesmih (pesnik jih sicer imenuje zapisi, tako kot Tone Pavček v zbirki s tem naslovom) in dogajanju v slovenski družbi pove avtor v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi tri pesmi s širokim tematskim razponom (prva izmed njih je refleksija družbenih sprememb, druga predstavi nasilneža, tretja pa brezbrižnost družbe). Nikar ne zamudite.

Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta 8. oktobra 2021, v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu pripravila znanstveni posvet z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Na posvetu so predstavili usode sedmih osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino in so poznane tako v zamejstvu in izseljenskih skupnostih kot v širšem slovenskem prostoru. Izhodišče za predstavitev so njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki »Zapisi iz zdomstva«, tržaške založbe Mladika. To bo prva od treh oddaj. Prof. Aleš Brecelj bo spregovoril o Alojziju Geržiniču, dr. Renato Podbersič, pa je predstavil življenjsko pot Pavla Borštnika.

Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta 8. oktobra 2021, v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu pripravila znanstveni posvet z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Na posvetu so predstavili usode sedmih osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino in so poznane tako v zamejstvu in izseljenskih skupnostih kot v širšem slovenskem prostoru. Izhodišče za predstavitev so njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki »Zapisi iz zdomstva«, tržaške založbe Mladika. To bo prva od treh oddaj. Prof. Aleš Brecelj bo spregovoril o Alojziju Geržiniču, dr. Renato Podbersič, pa je predstavil življenjsko pot Pavla Borštnika.

Mirandeški jezik govorijo na skrajnem severovzhodu Portugalske, na območju Tierra de Miranda. V treh občinah govori jezik približno 25.000 prebivalcev. Zapisi v mirandeščini so ohranjeni od 12. do 19. stoletlja, ko so jezik začeli preučevati tudi jezikoslovci, pripoveduje v monografji Jeziki in ljudstva Evrope dr. Klemen Jelinčič Boeta. Posebno zaščito je pridobila leta 1999, ko jo je standardizirala univerza v Lizboni. "Danes ima jezik uraden status. Po letu 2000 jezik doživlja vse večjo pozornost, pojavljajo se različni časopisni članki, prevodi in literarna dela, povečuje pa se tudi število govorcev," pravi dr. Jelinčič Boeta o nepoznanem jeziku, ki je leta 2013 dobil celo prevod Svetega pisma. Mirandeščina je samo primer enega od 212 jezikovnih gesel v leksikonu, ki tudi z bogastvom statističnih podatov prikazuje številčno moč in razprostranjenost večine skupnosti. Vsako geslo je opremljeno s podatkom o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti posameznih članov. "Nenehno ponavljamo, kako Youtube generacija nima več odnosa do ničesar, a dejstvo je, da se je oživljanje starih jezikov in utrjevanje drugačnih jezikovnih identitet razmahnilo ravno z njo. Nič ne delajo, nič ne znajo, nič jih ne zanima! Ni res. Ravno ta generacija je šla do svojih starih staršev in jih prosila, naj z njimi spet govorijo stare jezike." – dr. Klemen Jelinčič Boeta

Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva.

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.

Pred kratkim smo govorili o prodorni spletni akciji Pismo mojemu igralcu, ki od jesenskega zaprtja gledališč poteka na SiGledal, portalu slovenskega gledališča. Bogat in dragocen dokument časa in uspešna akcija je dobila partnerja in tako vzporedno s Pismi nastajajo tudi Zapisi iz brloga. Pišejo jih gledališki ustvarjalci in nam tako posredujejo svoja razmišljanja in občutenja trenutka ter poglede na gledališko umetnost. Zapisom iz brloga bomo čas namenili v tokratnem Odru. Oddaji Oder: Pismo mojemu igralcu (2. 3. 2021) in Zapisi iz brloga (6. 4. 2021) posvečamo Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker in festivala Mladi levi, praporščakinji slovenske zunajinstitucionalne gledališke scene, ki se je pred nedavnim poslovila. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.sigledal.si

Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene. Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731. Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.

Tokom, nadamo se, poslednjeg višednevnog policijskog časa pričamo o (be)smislu mere u borbi protiv korona virusa. Osvrćemo se na "krivicu dvorišta", odnosno, zašto neke od nas muči osećaj privilegije jer smo u kući sa dvorištem i zašto ljude u stanovima nerviraju "dvorišne" slike na mrežama. Pričamo o šerpovanju i pojedinima kojima je žao šerpi, pa smišljaju u šta bi drugo mogli da lupaju. Gošća "Vuglanja" je Marija Ratković, pomoćnica gradonačelnika Šapca za pitanja mladih koja nam otkriva kako je grašak postao fensi namirnica, ali i kako na konstruktivan način debatovati o vakcini.

Jasmin Durić, prof. Serijal predavanja komentar "Knjige tevhida"

Mirko Mahnič, dramaturg, gledališki režiser, pisatelj, nekdanji predavatelj odrskega jezika in dolgoletni lektor v ljubljanski Drami, se je rodil leta 1919, pred stotimi leti torej, preminil je lani. Bil je v veliki meri gledališki človek, avtor več knjig s tega področja, omenimo vsaj zadnjo obsežno študijo v dveh knjigah z naslovom Položaj slovenske gledališke omike 1941 - 45. Vendar je pisal tudi leposlovje: spomine, pričevanja, razmisleke, tudi dva romana: Prešeren na Silbi in Nestrohnjena svetloba. Ob letošnji okrogli obletnici je pri Mladinski knjigi izšla druga knjiga njegovih dnevniških besedil z naslovom Zapisi 1948 - 1958. Ko je imel Mirko Mahnič dvainosemdeset let, ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.

Vabljeni k poslušanju podcasta Zapisi prihodnosti, v katerem govorim o sledečih zadevah: kdo so čustveni vampirji; kaj so čustveni vampirji; kako prepoznamo čustvene vampirje; kaj je enostavno treba vedeti; kako se obranimo pred čustvenimi vampirji; in še in še in še … Na podcast Zapisi prihodnosti se lahko naročite preko iTunes-a in preko vašega priljubljenega RSS odjemalnika. The post 006 – Čustveni vampirji appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju podcasta Zapisi prihodnosti, v katerem govorim o sledečih zadevah: kaj bomo snemali na tem podcastu; kako do notranjega miru v 9 korakih, pravzaprav praktični nasveti iz izkušenj ljudi, ki kličejo na 090 linije ali pišejo sms-e z vprašanji. Na podcast Zapisi prihodnosti se lahko naročite preko iTunes-a in preko vašega priljubljenega RSS odjemalnika. The post 005 – Kako do notranjega miru appeared first on Podcast.si.

Franc Rozmana iz Stražišča pri Kranju je bil kot 17-letni mladenič mobiliziran v nemško vojsko. Najprej je bil poslan v delovno službo, marca 1944 pa je na Češkem začel vojaško usposabljanje kot pešak mitraljezec. Z dnevniškimi zapisi smo ga spremljali na njegovi poti na Rusko fronto. To je bil prvi del spominov.

Franc Rozmana iz Stražišča pri Kranju je bil kot 17-letni mladenič mobiliziran v nemško vojsko. Najprej je bil poslan v delovno službo, marca 1944 pa je na Češkem začel vojaško usposabljanje kot pešak mitraljezec. Z dnevniškimi zapisi smo ga spremljali na njegovi poti na Rusko fronto. To je bil prvi del spominov.

Komentar knjige Kitabut-Tevhid autora Muhammeda b. Abdul-Vehaba b. Sulejmana b. Ali et-Temimi el-Hanbeli-a.Knjigu je komentarisao dr. Zijad Ljakić u klubu knjige Endelus.Facebook | YouTube | Telegram

No description

Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih. Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že v začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma 8 sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Vabljeni k poslušanju podcasta Zapisi prihodnosti, v katerem govorim  temu kaj je pomembno vedeti, ko pokličete na katerokoli 090 linijo in vprašate kaj se bo z vami dogajalo v prihodnosti. Vedeževalce in vedeževalke, ki smo lastniki 090 linije, lahko v bistvu razdelite na samo dva tipa: na tiste, ki delamo na dolgi rok; na tiste, ki iščejo zaslužek… Read More » The post 004 – Kaj je dobro vedeti, ko za vedeževanje kličete na 090 številke appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju podcasta Zapisi prihodnosti, v katerem govorim o sledečih zadevah: 090 linije; kdo dela na linijah; vedeževalke in vedeževalci; trenutno stanje na vedeževalskih linijah; kaj je dobro vedeti, ko se odpira linija 090; izobraževanje vedeževalk in vedeževalcev; kaj se dejansko skriva za linijami 090; profesionalnost ali neprofesionalnost vedeževanja na linijah; in še in še in še… Read More » The post 003 – Podcast Zapisi prihodnosti – 090 linije in življenje vedeževalcev in vedeževalk na dlani appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju podcasta Zapisi prihodnosti. Črna magija – kaj je dobro vedeti in kako odpraviti črno magijo Na 090 številkah se velikokrat srečam z vprašanjem:”Ali mi je nekdo naredil črno magijo? Je nad mano črna magija?” Zato sem se odločil, da v drugi številki podcasta Zapisi prihodnosti spregovorim prav o temu … o črni magiji. Tako lahko… Read More » The post 002 – Podcast Zapisi prihodnosti – Črna magija appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju uvodnega posnetka za podcast, v katerem se bo govorilo o ezoteriki, meditaciji, intuiciji in podobnem, s katero si lahko ustvarimo boljše življenje. The post 001 – Podcast Zapisi prihodnosti appeared first on Podcast.si.