Podcasts about osebno

Za papežem Argentincem smo dobili papeža Američana. Osebno spremljanje konklava je še bolj doživeto, če moraš pri tem kot novinar tudi sodelovati. Kaj nam Leon XIV sporoča? Petrov namestnik, ki želi biti z nami eden od vernikov in za nas tudi škof - pastir, želi, da skupaj sledimo Kristusu. Želi poslušati, graditi mostove, pozivati k miru in opozarjati na zapostavljene.

Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

Tradicionalni 43. festival Stična mladih bo prihodnjo soboto, 21. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Festival sklene teden in nedeljo mladih, ki jih v Cerkvi na Slovenskem organizirajo četrto leto zapored. Nedelja in teden mladih sta lokalno praznovanje svetovnega dneva mladih v Sloveniji, ki poteka z naslovom “Veseli v upanju”. 43. festival Stična mladih pa mlade spodbuja k osebni in duhovni rasti.

Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.

Pred dnevom državnosti smo se potepali po nekaterih izpostavljenih pa tudi bolj skritih kotičkih naše domovine. Naša gosta sta bila arhitekta, ljubitelja umetnosti in dobre hrane Špela Kuhar in Robert Potokar. V sproščenem pogovoru ni manjkalo arhitekturnih namigov niti pogovora o kulinarični in muzejski ponudbi, ki sta jo ujela tudi v svoj vodnik Slovenija osebno.

Mednarodni dan invalidov tokrat zaznamujejo neurejena sistema dolgotrajne oskrbe in osebne asistence, skoraj 4 tisoč oseb z oviro, ki nimajo volilne pravice, premalo vključujoče šole in nedefiniran proces deinstitucionalizacije. V Sloveniji z invalidnostjo živi 170 tisoč ljudi, ki od vlade pričakujejo več dialoga, ki bi prinesel spremembe v smeri samostojnejšega življenja oseb z oviro. Foto: Pixabay

Dvakratna Nobelovka Marie Curie je verjela, da ne moremo upati na boljši svet, ne da bi izboljšali posameznika. V ta namen si mora vsak od nas prizadevati za svoj napredek in hkrati deliti splošno odgovornost za vse človeštvo. Naša posebna dolžnost pa je pomagati tistim, za katere menimo, da smo jim lahko najbolj koristni, kajti vsakdo je lahko svetilnik, ki sveti soljudem. To je tudi eno od poglavitnih sporočil moje nove, tokrat avtobiografske knjige z naslovom Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika, ki sem jo napisal na povabilo založbe Chiara za zbirko Osebno. Ker poslušate ali berete moj zadnji letošnji komentar, bi vam rad podaril drobcen utrinek iz svojega zgodnjega otroštva in vam na takšen, malce neobičajen način zaželel kar najlepše praznike.Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na voljo samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, ki ga imamo. Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če nenehno tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, povečaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo? Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, ki se je ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi, osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa. Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zato pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko tako ali drugače uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.

Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.

Kako razumeti svoje odnose in kako so povezani z našim otroštvom? Kaj ženske v odnosih najbolj pogrešamo? Kako pomembno je razumeti, kje v odnosu se zaključim jaz in začne moj partner_ka? Celoten pogovor z Miho Mazzinijem, v katerem govoriva o njegovi knjigi Osebno, partnerstvu in vplivih otroštva na odnose, lahko poslušaš tukaj: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda136 ... Trenutki so nova rubrika kratkih delov že objavljenih epizod.

Pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je v svojem tretjem romanu Križci, krožci (objavljenem pri založbi Goga), ustvarila psihološko pretanjeno podobo ženske, ki se ji ob razpadanju zakona spodmikajo tla pod nogami. Toda ker gre za ločitev lezbičnega para, ki ima hčer, je psihološki roman tudi političen, oziroma kot poudari pisateljica v pogovoru z Markom Goljo, ji je ugotovitev Osebno je politično zelo blizu. Spremembe, ki jih doživlja romaneskna junakinja Giga, je pisateljica sugestivno ubesedila ¬– tako kot se spreminja Gigino življenje, se spreminja tudi njena govorica. Predvsem pa se je pisateljica odločila za nelinearno pripoved, za vzvraten pogled. Njena Giga je tako na začetku romana v hudi krizi, nakar bralka in bralec spoznavata, kako je prišla vanjo, kako se je zgodba razvijala oziroma začela. To pa še ni vse: pisateljica tudi prebere odlomka iz romana in tako lepo ponazori svoje odgovore. Nikar ne zamudite.

Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Kolumnist, pisatelj, računalnikar, scenarist in režiser Miha Mazzini je delo Osebno zastavil kot nekakšen hibrid aktualnega in zazrtega v preteklost. Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize ter obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov ter leta 2015 v romanu Otroštvo. Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko, znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah. Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico. Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet s dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom, se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Na ta način je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim. Iz povedanega je bržkone že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem oziru preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju poante, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako zaustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanja spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč. Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje zaključkov. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem oziru je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno poanto pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj. Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo in pogojno rečeno odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije. Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti njegove kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.

V Ameriji je duhovnost, se pravi terapevti, psihologi….. Vredna kar 3,2 bilijona dolarjev. Povprečno vsak tretji američan za terapije potroši mesečno skoraj četrtino zaslužka. Jasmina, ki je v oddajah do danes gostila več kot 3000 terapevtov, je povedala, da se tudi pri vseh terapevti, ali pri tem, da najdemo sebe, potrebno paziti, saj obstaja kup pasti. Največ bomo za sebe naredili, če spremljamo svoj napredek. Kako ga spremljamo? Z dnevnikom osebne rasti. Jasmina je povedala svojo izkušnjo z pisanjem dnevnika.

O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi ali osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.

Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom. Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.« Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove. Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.« “Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.” Živimo pod pristiski»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.« Graditi skupnost je krščanstvo»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.« “Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”Odločitve»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«

V epizodi #86 je bil že drugič moj gost Miha Mazzini, pisatelj, antropolog, znani kolumnist in po novem tudi ustvarjalec podkasta. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Moški in čustva Kultura in ljubezen Imeti / biti Indeks sreče, bogastvo, zadovoljstvo Meditacija (družbeni vpliv) Realnost (čutila), psihadeliki Kaj je realnost? (Objektivna in subjektivna realnost) Sprejemanje odgovornosti Stanje pomanjkanja (vpliv sreče in kompetence - hierarhija v družbi) Wonder woman (pričakovanja) Samopodoba: Slovenci vs Angleži vs Francozi Športniki in Slovenci (vrednote v družbi) Heroji Komunikacija in deljenje informacij Odnosi in razmerje (Mihatova zgodba, sanje, otroštvo, psiha) Proces v življenju (biti) Seznam stvari za spremembe Pasivna pozicija vs aktivna pozicija Želja spremembe Samota (strah) Ideje, zaznava, sprejemanje Želje (občutki, dosežki, mentorji) Možgani (odločitve, vzgled) Evolucija ============================= Mihova knjiga Osebno: https://www.goga.si/izdelek/osebno/ ============================= AIDEA Newsletter: 5 zanimivih linkov, vsak petek ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

V še enem katastrofičnem tednu, ko pri nas poplavljajo reke, ko si Rusija priključuje ukrajinska ozemlja, ko iz pojasnjeno nepojasnjenih razlogov spušča plinovod, ko ne vemo, kako se bomo greli čez zimo … Ko smo skratka paralizirani od vsega hudega v politiki, opominjamo na univerzalnost sicer v osnovi feminističnega slogana: osebno je politično! Centrifugo vrti Maja Ava Žiberna.

Izjemno plodovit slovenski pisatelj Miha Mazzini je v knjigi Osebno strnil svoje najbolj osebne izkušnje koronskega obdobja, ko se je po razhodu s partnerko lotil preizkušanja številnih novodobnih praks kot so meditacija, šamanizem in romanje. V oddaji poročamo tudi o današnjem dnevu Frana Ramovša. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je namreč ob 70-letnici smrti svojega ustanovitelja pripravil številne dogodke.

»Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.

Tokrat je bila Naša gostja Metoda Vidmar Vengust – zdravnica, specialistka psihiatrije. Terapevtsko znanje je med drugim poglabljala s spoznanji vedenjsko-kognitivne terapije. V psihiatrični bolnišnici Vojnik je zaposlena od začetka svoje poklicne poti, vmes pa je deset let delala kot psihiatrinja v zasebni ambulanti. Opravljala je tudi delo strokovne direktorice Psihiatrične bolnišnice Vojnik.Aktivno je predajala znanje na temo anksiozno-depresivnih stanj in psihotičnih motenj in bila tudi aktivna pri osveščanju strokovne in laične javnosti o depresiji in preprečevanju samomora.Lani je pri založbi Chiara, v zbirki Osebno izdala knjigo Drevesa govorijo, ki jih je podnaslovila Zdravilne zgodbe. V pogovoru boste spoznali tenkočutno avtorico, ki so ji pri 48 letih postavili diagnozo multipla skleroza in zgodbe v knjigi govorijo tudi o soočenju z njo.

V 136. se vrača pisatelj, scenarist, režiser, antropolog, priljubljen kolumnist in po novem kolega podcaster Miha Mazzini. Miha prav v teh dneh izdaja novo knjigo, ki je najbolj osebna, zasebna, razkrivajoča, ranljiva do sedaj. Avtobiografski roman z naslovom Osebno, v katerem se je, kot pravi sam, kot skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini na otroštvo in izgubil strah pred bližino. Skozi Mihovo pripovedovanje čutiš njegovo bolečino, držiš pesti, da najde pot iz težkega otroštva in na koncu postane Miha, kot ga poznamo iz njegovih kolumn, nastopov in seveda prek 40 knjig, ki jih je napisal. Skozi branje nihaš med napadi smeha in solzami, hkrati pa ob branju Mihove zgodbe podoživljaš svoje odnose, svoje vzorce in se na tej poti Mihove samoterapije predaš še svoji samorefleksiji in samoodkrivanju. To je konec koncev tudi največ kar kot bralka ali bralec lahko dobiš iz knjige. Najin današnji pogovor je oda odnosom. Govoriva o odnosih, ki jih imamo do sebe in odnosih, ki jih imamo do ljudi, ki nas obkožajo. O odnosih in dojemanju odnosov, ki smo jih podedovali in spreminjanju naših vzorcev. Zakaj se tako radi vračamo v vzorce, ki nam ne služijo, prepogosto škodijo nam in našim odnosom. Kako presekamo vzorce in se izognemu večnemu ponavljanju istih napak. Kako dovolimo sebi, da smo ranljivi, da kljub vsem izgubam in travmam odpremo srce, kako sprejmemo ranljivost drugih? Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho v pogovoru omenila. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda136 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Vojna v naši soseščini je na prve minute in strani medijev znova postavila vojne dopisnike in poročevalce s kriznih območij. Tudi med zdajšnjo vojno so šli novinarji naše hiše za vas po svoje zgodbe v oblegana ukrajinska mesta in begunska središča ob ukrajinski meji. Kako pod točo granat, v kaotičnem begu ljudi z domov ali v srcu agresorskega režima priti do verodostojnih virov informacij? Kako jih preverjati, kako se izogniti minam sočasne propagandne vojne, kako jih ob strogem nadzoru ali razrušeni infrastrukturi posredovati do poslušalcev? Kje postaviti mejo in pred interes javnosti postaviti osebno varnost? O vsem tem, o primerjavah s kriznimi žarišči v Afganistanu, Bližnjem Vzhodu, na Balkanu, pa tudi o podpori s strani novinarskih organizacij in države voditeljica Sandra Krišelj in naši dopisniki bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl, dopisnica iz Moskve Vlasta Jeseničnik, berlinska dopisnica Polona Fijavž in dopisnik iz Beograda Boštjan Anžin. Kako se na vojnih in kriznih območjih prebiti do verodostojnih informacij in kje je meja, ko je tveganje preveliko?Vojna v naši soseščini je v prve minute in na strani medijev znova postavila vojne dopisnike in poročevalce s kriznih območij. Tudi med zdajšnjo vojno so šli novinarji naše hiše za vas po svoje zgodbe v oblegana ukrajinska mesta in begunska središča ob ukrajinski meji. Kako pod točo granat, v kaotičnem begu ljudi z domov ali v srcu agresorskega režima priti do verodostojnih virov informacij? Kako jih preverjati, kako se izogniti minam sočasne propagandne vojne, kako jih ob strogem nadzoru ali razrušeni infrastrukturi posredovati do poslušalcev? Kje postaviti mejo in pred interes javnosti postaviti osebno varnost? O vsem tem, o primerjavah s kriznimi žarišči v Afganistanu, na Bližnjem vzhodu, Balkanu, pa tudi o podpori novinarskih organizacij in države voditeljica Sandra Krišelj in naši dopisniki: – bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl, – dopisnica iz Moskve Vlasta Jeseničnik, – berlinska dopisnica Polona Fijavž, – dopisnik iz Beograda Boštjan Anžin.

Point out - digitalno marketinška agencija ima prav takšen slogan, ne gre prepuščati uspeha verjetnosti. Po letih izkušenj dela s partnerji, so razvili Algoritem rasti, ogrodje za marketinško rast, prilagodljivo vsakemu podjetju ali znamki. Izhaja iz celostnega pogleda na digitalni marketing in pomaga izbirati prave aktivnosti v sklopu zmožnosti ter izzivov podjetja s ciljem zagotavljanja rasti. Ne verjamejo v napake, temveč v priložnosti za izboljšave. Prepoznavajo najboljše lastnosti vsakega člana ekipe ter mu pomagajo stopiti korak dlje in rasti. Osebno in karierno. V agenciji POINT OUT nudijo okolje in kulturo, ki povezuje, širi obzorja in zmaguje. O njihovi filozofiji in poslovnipoti smo govorili s soustanoviteljema Nejcem Slovnikom in Zoranom Bosančićem.

»Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti, in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči. Bredo Rožič je na pogovor povabila Lucija Fatur.

Boško Praštalo je v prvi vrsti družinski človek, ponosen oče dveh otrok in srečno poročen. V poslovnem svetu kreira s strastjo in misijo, da podjetnikom in vsem ostalim posameznikom pomaga, da s poslovnim in socialnim mreženjem lažje dosežejo tako poslovne kot osebne cilje. Je diplomiran ekonomist, lastnik licence Superbrnads Slovenija. Je tudi clan Upravnega odbora Združenja Manager – Sekcija mladih managerjev. V Sloveniji spada med redke posameznike, ki so na podlagi večletnih raziskav in lastnih 20 letnih izkušenj v prodaji, vodenju prodajnih ekip in svetovanju, razvil unikaten sistem poslovnega in socialnega mreženja. Vse skupaj temelji na lastni proaktivnosti, na tem, da se ukvarjamo s pravimi posamezniki, da kreiramo dolgoročno kakovostne odnose in posledično imamo iz naslova mreženja vse možne bonitete Naj citat: "You can have everything in life you want if you will just help enough other people get what they want" - Zig Ziglar Naj knjiga: Start Whit Why - Simon Sinek Naj serija: Fauda Hobiji: potovanja, pohodništvo, meditacija, kolesarjenje Najljubša hrana: enolončnice, sendvič, krompir, čokoladna torta Najljubši podjetnik: Ivo Boscarol, Mark Cuban Naj app: Kindle, LinkendIn Zaključni nauki: V podjetništvu je smiselno graditi odnose in ne zgolj posel. Imamo premalo časa in energije, da bi vse skupaj trošili v napačne posameznike. V poslu lahko veliko stvari najemo, kupimo, outsoursamo, ena redki izjem je mreženje. Nihče se ne more mrežiti namesto nas.

Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva.

Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno preko športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.

Kako je postala inflacija orodje za manipuliranje in uveljavljanje poslovnih interesov? Pazite komu verjamete. Časi jugoslovanske hiperinflacije so preteklost! Zadnje čase se veliko govori o grožnji naraščanja inflacije, ki nam po eni strani draži življenje, po drugi pa povzroča sive lase, zaradi realnega izgubljanja vrednosti naših prihrankov. Slovenija letos praznuje 30 rojstni dan in naše babice in dedki tudi zaradi inflacije ponovno obujajo spomine na čase skupne države Jugoslavije, ko je bila hiperinflacija njihova vsakodnevna spremljevalka. Je panika odveč? Ali je strah pred višjo inflacijo vendarle upravičen? Na nas obračajo tudi številni poslušalci, ki nas sprašujejo, kam z denarjem v obdobju nekaj let, da ga ne poje inflacija. Imamo odgovor! O tem, ali je grožnja pred naraščajočo inflacijo dober alibi za povečevanje privlačnosti določenih produktov in medijskih vsebin sem se pogovarjala z Bojanom Ivancem, ki je vodja analitske skupine ozrioma glavno ekonomist pri Gospodarski zbornici Slovenije in Andražem Grahkom, direktor podjetja Capital Genetics, ki pa je tudi moj sonavigator v odprtem ekosistemu znanja Biznispace.com, v katerem deluje tudi Money-How. Osebno inflacijo si lahko izračunate s pomočjo kalkulatorja https://www.euro-area-statistics.org/digital-publication/statistics-insights-inflation/bloc-4a.html V tej epizodi boste slišali - Zakaj se ljudi straši z višjo inflacijo in zakaj takšna inflacijska panika - Kaj vse se je zares podražilo in za koliko % - presenečeni boste - Zakaj je inflacijo nujna; kdaj je dobra in kdaj ne - Kako se z inflacijo manipulira - Osebna inflacija – kaj to je in zakaj je ta bolj pomembna za posameznika - Kako dojemamo inflacijo in kako na to vpliva plača, spol, izobrazba, starost - Hiperinflacija, spomini na čase Yuge  - O življenjskem standardu, ki se za Slovencev vse slabša   - Ali res ležarine dvigujejo inflacijo - O  balonih in zaščiti pred inflacijo, toda pozor, pomembna je ročnost - Primer: Imam par stotisočakov, denarja pa ne potrebujem par let, strah me je pa inflacije in ležarin. Kaj zdaj? - Kriptovalute in inflacija   - Kaj vse se usklajuje z inflacijo in kako je z inflatornimi klavzulami

Iskrenost je pomembna vrlina človeškega življenja in bivanja. Zdi pa se, da s pospeševanjem ekonomskega razvoja v smeri vse bolj odprte tržne in tekmovalne družbe vse bolj izginja oziroma da jo izrinjajo druge bolj profane dobrine. Splošna in nenehna izpostavljenost vsakovrstnim primerjavam, tekmovanju za prestiž, dobiček ali za golo preživetje nas namreč sili v konkurenčne odnose z drugimi ljudmi okrog nas, celo z našimi najbližjimi. Tako žal ljudje vse bolj gojimo do drugih ljudi preračunljiv, tržni ali kar manipulativni odnos. Posledica je naraščanje neiskrenosti in pomanjkanja sočutja. Ne zavedamo se, koliko ob tem početju izgubljamo. Ne znamo več vzdrževati odkritih medsebojnih odnosov, tudi povsem intimnih, na primer partnerskih ali starševskih odnosov. Posledica je, da se nam zdi, da nas nihče nima res rad in nas nihče resnično ne razume. Nekaj časa lahko odrivamo te vtise in občutke. Še večji problem pa je, da sčasoma nismo več iskreni niti sami s seboj, ker igre moči, vlog, mask, varanja uprizarjamo tudi sami s seboj. S tem pa izgubljamo spoštovanje pred samim seboj. Rečeno v prispodobi: »izgubljamo obraz«. Izguba obraza je metafora za izgubo dostojanstva, ugodne samopodobe in spoštovanja v očeh drugih ljudi. Ko je naše osebno dostojanstvo ogroženo, ko »izgubimo obraz«, je to velik madež na človekovi samopodobi, pa če si to priznamo ali ne, če to javnost obsoja ali ne. Kakšna je pot iz te zagate, ali bolje: brezpotja nepristnosti in neiskrenosti? Zdi se mi, da je koristen začetni korak že to, da skušamo vsaj v odnosih z bližnjimi drugega vsaj za nekaj hipov jemati tako, kot da bi bili mi sami v njegovi koži, in skušamo biti ob tem kar se da iskreni. Morda se nam bo ob tem vsaj za hip posvetilo, da jaz pravzaprav nisem zgolj jaz, temveč tudi moj bližnji, in bližnji ni zgolj »drugi«, temveč jaz sam. Osebno dostojanstvo ni nekaj, kar je shranjeno na telesu ali na obrazu, ampak nekaj, kar je navzoče v srečanju, v odnosu. In pot do samospoštovanja sta samo spoštovanje drugih in iskren odnos do drugih in do sebe.

Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

21. januarja obeležujemo svetovni dan objemov. Letos vsekakor drugače, saj nam razmere ne dovoljujejo, da bi objeli kogarkoli. A kljub temu lahko objamemo svoje najbližje ali pa kar samega sebe. Objem je namreč neke vrste čudežno zdravilo, ki krepi naš imunski sistem, zmanjšuje stres, zdravi marsikatero bolezen in skrbi za bolj krepilen spanec. V ta […] Prispevek Si za seks, objem ali osebno rast? Rozalija pravi vse skupaj! izvira s portala Student.si.

V prvi solo epizodi se podajam na pot osebne transformacije. Osebno zgodbo začenjam ob pomembnem življenjskem mejniku izpred desetih let, ko so mi postavili diagnozo slabo delujoče ščitnice. Sklenem jo z najpomembnejšimi spoznanji v lanskem letu, ko sem se intuitivni podala v raziskovanje svoje podzavesti. Naša podzavest predstavlja 97% in naša zavest 3% našega delovanja - našega življenja. Večina vzrokov za naše težave izhaja iz potlačenih emocij v naši podzavesti, ki se jih ne zavedamo. Naše težave so priložnost, da nekatere potlačene emocije ozavestimo in pozdravimo bolečine. Ko prepoznamo tisto, kar je povzročilo našo bolezen, spoznamo tudi najmočnejše zdravilo zanjo. Spremljate me lahko tudi na FB S.Irene. Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Z Ljubeznijo, Irena

Jani Pravdič, Andrej P. Škraba in Klemen Selakovič. Enkrat na mesec se dobimo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. ========================================­===== Teme DIALOGA (15. november 2020): Razlike med našo in trenutno generacijo; LEGO kocke; razvajenost; trend opuščanja šolanja; Janijevo pismo staršem; popularnost podjetništva; zgodovina monetarnega sistema; človek, ki se rodi l. 1900; samozavest in motivacija; cona varnosti in cona rasti; trpljenje in stopnja sreče jamskih ljudi; stopnja sreče ljudi v moderni družbi; kolektivna vizija človeštva; naši najbolj čustveni momenti; delanje dobrega; itd. ========================================­===== Omenjeno v epizodi: Vidno v opisu YT posnetka

Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.

Osebna asistenca je koncept, ki najtežjim invalidom omogoča, da lahko živijo neodvisno in kakovostno življenje v skupnosti zunaj institucionalne oskrbe. Da so manj odvisni od pomoči družinskih članov ter da lahko o sebi odločajo sami in da imajo enake možnosti, kot jih imajo drugi ljudje. Osebna asistenca jim zagotavlja podporo pri izvajanju tistih dejavnosti, ki jih zaradi invalidnosti ne zmorejo izvajati sami. V Sloveniji so to zakonsko pravico dobili januarja lani, po letu in devetih mesecih izvajanja pa so vse glasnejše zahteve po spremembi Zakona o osebni asistenci. Število uporabnikov od začetka leta do julija povečalo s 311 na 1818, za osebno asistenco je bilo porabljenih približno 75,6 milijona evrov. Evalvacija Inštituta za socialno varstvo je pokazala na več pomanjkljivosti zakona. Kakšne so, kaj je treba izboljšati in katere anomalije je treba odpraviti? Ali lahko pričakujemo spremembo zakona in kaj bi to pomenilo za uporabnike in kaj za izvajalce osebne asistence? O vsem tem voditeljica Petra Medved in gostje Studia ob 17-ih. Gostje: - Cveto Uršič, državni sekretar ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, - Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, - Špela Šušteršič, vodja osebne asistence pri Zvezi paraplegikov Slovenije, - Emir Okanovič, podpredsednik Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije in uporabnik osebne asistence.

Ocenjujemo znanstvenofantastični romantični film Zoe, pa Osebno zgodovino Davida Copperfielda, posneto po znamenitem avtobiografskem romanu Charlesa Dickensa. Poročamo o vrhuncih letošnje izdaje festivala Kino Otok, o tem, kaj prinaša Beneški filmski festival, pa o tem, kako so kinematografi pri nas prebrodili poletno sezono in kakšne strategije pripravljajo za jesen in zimo.

V enainštirideseti epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim modno urednico, blogerko, vplivnico in modno strokovnjakinjo Teso Jurjaševič. Govoriva o njeni modni poti, ki jo je pripeljala tudi v najožje kroge ljudi, ki dobijo osebna vabila na prestižne modne tedne v New Yorku, Milanu in Parizu in sedež na modnih revijah kultne modne hiše Chanel. V današnjem pogovori ti bo Tesa razkrila nekaj svoji skrivnosti in pogledov na svet mode, kako sodueluje z največjimi modnimi hišami in blagovnimi znamkami ter kako svojo predanost do trajnostnega načina življenja vpleta v svoj vsakdan. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne povezave, ki sva jih omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda41/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

Silva Matos, psihologinja in terapevtka, je svojo življenjsko pot posvetila odnosom in o tem piše tudi v svoji (že peti) knjigi Izviri vedrine, v kratkih poglavjih, ki sestavljajo nekakšen priročnik z osebno noto. Osebno izkušnjo pomeša z mnogimi izkušnjami drugih, ki so se je tako ali drugače dotaknili. Kakšna od njih se bo gotovo dotaknila tudi vas.

Mineva 800 let od srečanja sv. Frančiška Asiškega s sultanom Al Kamilom v Egiptu, ki simbolno pomeni začetek pogovorov med kristjani in muslimani. Kako uspešen je medverstveni dialog danes in kaj je njegov cilj, smo se pogovarjali z dr. Marijem Osredkarjem, ki kot teolog in kot posameznik odločno zagovarja medverstveni dialog. Osebno je osredotočen na pogovore med katoličani in muslimani. Ugotavlja, da tudi številni izobraženi ljudje napačno razumejo cilje medverstvenega dialoga.

Pogovor o razstavi Osebno v Kibli Portalu v Mariboru

Andraz Tori je soustanovitelj in CTO podjetja Zemanta, enega izmed prvih slovenskih tehnoloskih startupov. Zemanta je septembra 2016 prodala enega izmed svojih produktov - orodje za bloganje, ki blogerjem pomaga pri pisanju clankov.    V podcastu sva se pogovarjala kako taksna prodaja poteka in kako se doloci cena. Osebno sta mi bili najbolj zanimivi temi o porabi investicijskega denarja (npr. kdaj si lahko izplacas prvo placo) in o varnosti, ki jo podjetnikom nudi slovenski sistem. Uporabne povezave: Zemanta Steve Blank - 4 Steps to Epiphany Steve Blank - The Startup Owner's Manual Silicijevi vrticki - slovenski sklad za zgodnje investicije   www.zakulisje.com