POPULARITY
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.
Rezultat nedeljskega referenduma o pokojninah kulturnikov je seštevek več dejavnikov. Vsekakor pa je pokazal, da je mogoče uspešno graditi referendumsko kampanjo na negativni podobi kulturnikov in umetnikov. Kaj se lahko naučimo iz kampanje in rezultatov referenduma? Gosta sta nekdanja predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič in Vinko Möderndorfer.
Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Ekonomist Vito Komac je precejšen del življenja preživel kot poslovnež, kot samostojni delavec v kulturi, pa fotograf, svetovalec v podjetjih in raziskovalec poslovnih navad. Leta 2022 je objavil svoj prvi kriminalni roman z naslovom Umor v domu ostarelih, sledili so še Odvetnikova avantura, Ugrabljena in Odvetnikovi grehi. Lotil pa se je tudi zgodovinskega romana s preprostim, a povednim naslovom Železničar in ga v podnaslovu opisal kot zgodovinski roman o življenju železničarja – kurjača in ubitega borca za delavske pravice Franceta Perdana. Obsežna stvaritev je bila najprej napisana kot predloga za filmski scenarij ob šestdeseti obletnici železničarske stavke na Zaloški cesti. Nastala je na podlagi pričevanj Perdanovih sorodnikov, njegovih stanovskih tovarišev in zgodovinskih virov. Leta 1920 je namreč po manifestaciji delavskega boja za svoje pravice na Zaloški cesti v Ljubljani v spopadu z orožniki obležalo sedem mrtvih štrajkačev, na begu pa še šest. Glavni junak, France Perdan, ni bil voden kot ena od žrtev, kot tudi ne še nekaj drugih. Pripoved Komačevega romana Železničar je postavljena na začetek dvajsetega stoletja, v čas Avstro-Ogrske, prve svetovne vojne in nekaj let po njej. Dogajanje je osredotočeno na tri prizorišča: na vožnje z vlakom, na železničarjev dom in na gostilne, v katerih se delavci seznanjajo z idejami upora in revolucije. Našteta prizorišča so tudi trije nivoji, s katerimi pisatelj niza svoje sporočanje in jih spretno prepleta. Franc Perdan, ki si služi dokaj boren zaslužek na potovanjih z vlakom, nikoli ne ve, kdaj se bo vrnil in za koliko se mu bodo vožnje in nadomeščanja tovarišev podaljšale. V hrupu stroja se pogovarja s strojevodjem in oblikuje svojo osebnost, ko se seznanja z idejami o boljšem življenju. Poročen je s Francko in imata dva sinova. Življenje doma je prepleteno sprva s pogovori o zaslužku, kasneje pa tudi s prevratniškimi idejami in bojaznijo, da oblast poseže in edinega, ki preživlja družino, zapre. Na tem nivoju pisatelj opisuje življenje, v katerem ni prav dosti nežnosti in radosti, saj gre zgolj za preživetje. S tem v zvezi je nemara pomenljiv stavek, ki morda edinkrat poseže v intimo: „Slekla sta se do spodnjega perila in legla na posteljo in si bila prijazna.“ Najobsežnejši nivo pripovedi pa je seveda tisti, s katerim Vito Komac pričara prebujajočo se delavsko zavest, ki narekuje, da je vendarle treba nekaj spremeniti in si izboljšati življenje. Dogajanje je postavljeno v gostilno, kjer se proletarci in tudi kmetje pod krinko kartanja in zmernega pitja seznanjajo z dogajanjem po svetu, še posebej z revolucijo v Rusiji. Skrivoma si predajajo zapise z revolucionarno tematiko in se bodrijo s priložnostnimi govori določenih posameznikov, ki netijo skupno zavest tovarištva in boja za lepši jutri. Franc Perdan počasi prevzema vodilno vlogo, kar kasneje tudi predrago plača z življenjem. Pisatelj svojo stvaritev konča s podatkom, da za njim ostajata sinova, ki sta dovolj seznanjena s svojimi pravicami do vsaj dostojnega življenja. Knjigi sta dodani spremni besedi Dore Vodopivec in Minke Jerebič. Obe izpostavljata vzorno podane napetosti, ki so se pojavile s prebujanjem delavskega razreda, in dodajata, da takšen boj še traja. Roman Vita Komaca postavlja v ospredje zgodovino predvsem skozi govore in zapiske o revoluciji, česar je morda za tekoče branje kar preveč. Pisatelj piše o zgodovini na osnovi idej in nekoliko manj na podlagi dogajanja. Vsekakor pa je roman Železničar smelo pisanje v slogu žlahtnega socialnega realizma.
Uboga kokoška, kako jo je bilo strah, da bo njen krasni petelin umrl. In letala je naokoli in kokodakala, pa vsi so nekaj hoteli. In nazadnje, ko se je zasmilila nebu, je dobila tisto, kar je potrebovala. Vodo. Vsekakor zelo prisrčna kokoška. Kar predstavljam si jo, taka majhna, s pisanim perjem in zelo prijazna in seveda zelo glasna. Prisluhni češki pripovedki.Vir: The Project Gutenberg eBook of The Shoemaker's Apron: A Second Book of Czechoslovak Fairy Tales and Folk Tales, Parker Fillmore, 383 MADISON AVENUE, NEW YORK 17, N.Y., 2010. , iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy
Pravljica pripoveduje o možakarju ki je bil menda tako len, da ni bil za nobeno rabo. Pa je kljub temu hodil naokrog, kam je bil namenjen niti ne vemo. Vsekakor pa so se mu dogajale čudne reči. Kako se je zgodba odvila, izveš v tej pravljici Vir: The Project Gutenberg eBook of Europa's Fairy Book, Joseph Jacobs, January 3, 2021, Sankar Viswanathan, David Edwards, G. P. PUTNAM'S SONS, NEW YORK AND LONDON, The Knickerbocker Press, Copyright, 1916, BY JOSEPH JACOBS, prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy
Večkrat se mi je že zgodilo, da je na kakšnem slavju ali praznovanju kak veseljak ali duhovitež vprašal: »Pater, a vas pa na teološkem faksu niso naučili, kako se iz vode naredi vino?« Da ne omenjam še kakih drugih šal ali duhovitih interpretacij na račun Jezusovega prvega čudeža, ko je na svatbi v Kani Galilejski spremenil vodo v vino. Seveda se pri tem samo od sebe zastavlja vprašanje, zakaj je Jezus to sploh naredil. Še toliko bolj, ko starešina, ki je odgovoren za celoten potek svatbe, pokusi Jezusovo vino in se čudi nad njegovo kakovostjo ter pravi ženinu: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Pomeni, da je Jezus podpiral alkoholizem? Ali da gre za nekakšno ironijo v slogu popularnega refrena skupine Zmelkoow: »Več kot spijemo, boljši smo in lepše zgledamo.« Ne gre ne za ironijo, še manj za podpiranje alkoholizma. Na čisto praktični ravni je odgovor precej preprost: v starem Izraelu je svatba trajala več dni in zato je moralo biti tudi prav poskrbljeno za jedačo in pijačo. Kot kaže, so se na svatbi v Kani malce ušteli pri pripravi pijače ali pa si je niso mogli privoščiti. Kakor koli že. Vina je zmanjkalo in za mladoporočenca in njuni družini bi bila to huda sramota. S tem ko je Jezus spremenil vodo v vino, pa ju je rešil te sramote. Konkretna in praktična pomoč mladoporočencema. Vsekakor pa evangelist Janez za tem prinaša precej globlje sporočilo, saj zapiše, da je bila svatba »tretji dan«, to pa vsakega kristjana spomni na ključni dogodek odrešenja – da je Jezus tretji dan vstal od mrtvih in s tem razodel slavo nebeškega Očeta. Svatba v Kani Galilejski, ki jo Janez predstavi v drugem poglavju svojega evangelija, tako simbolno nakazuje konec samega evangelija. S tem ko Jezus naredi prvi čudež in vodo spremeni v vino, razodene svoje veličastvo, svojo slavo – to, da je Božji Sin, in zato njegovi učenci začnejo verovati vanj. Ko bo vstal od mrtvih, se bo ta njegova slava razodela v vsej polnosti. Toda pred tem bo Jezus še moral trpeti na križu, s katerega bo v agoniji zaklical: »Žejen sem!« Žejen, a ne vode, še manj vina, ampak pristne človeške ljubezni. Prvi čudež oziroma znamenje, ki ga je Jezus naredil v Kani Galilejski, tako ni nekakšen rokohitrski trik, s katerim bi Jezus podpiral pijančevanje, ampak uvertura v to, kar se bo v vsej polnosti zgodilo, ko bo vstal od mrtvih. Kar pa zadeva samo vino, to pri vsaki maši s posvečenjem Svetega Duha postane Kristusova kri, ki jo pijemo v naše odrešenje. Čezmerno pitje vina nam je v pogubo, nasprotno pa nam je pitje vina, ki je postalo Kristusova kri, v odrešenje. V tem primeru lahko velja v vsej polnosti: Večkrat ko pijemo, boljši smo, saj prav s tem postajamo bolj Božji.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.
Ob današnjem hitrem, površnem načinu življenja je potrebna tudi vzgoja za hvaležnost. Hvaležnost od drugih velikokrat (ne pa vedno) lahko pričakujemo, ne moremo pa je izsiliti, zahtevati. Pri tem prizadevanju je zelo pomembna tudi sposobnost za opazovanje svojega lastnega vedenja, zavedanje svojih občutkov. Če na primer mislim, da sem vse v svojem življenju sam dosegel, bi se moral zamisliti. Je res vse samo moj prispevek? Se zavedam, koliko ljudi me je podpiralo, me spodbujalo, omogočilo moj razvoj, me bodrilo ali pustilo, da grem naprej, svojo pot. Pomanjkanje hvaležnosti vodi v praznino, končno v neuspeh. Dolgoročno pravzaprav uniči, kar sem naredil, lahko uniči vse. Ob nehvaležnosti se človek ujame v »začarani krog«. Nikoli ni dovolj pozornosti drugih. On pa hlasta za pozornostjo. Ujame se v držo prikrajšanosti, prezrtosti, jeze, zamere. Kot bi se srce zapiralo. Druge obsoja, ker mu dajejo premalo. To je neke vrste nenasitnost. Vsekakor prezahtevnost in ni zadovoljstva. Ko človek pričakuje še in še, se krepi občutek, da zanj ni nič lepega, da je v breme drugim, da je slab. Ker ni veselja ob njem, se drugi ljudje namreč umikajo, zaradi pritiska, ki ga izvaja. Tudi če ostajajo z njim, sčasoma za vse ni več veselja. Ko nekdo ne čuti hvaležnosti, jaz pa mu dajem veliko oziroma vse več, čeprav tega ne ceni, da bi vendarle spoznal mojo »dobroto«, sprejmem neko igro. Potiskam ga v začarani krog. Oba trpiva ob nehvaležnosti. Spodbuda za hvaležnost torej je, da prekinem ta krog, neham dajati. Postavim mejo. Preventiva za nehvaležnost je prebujanje čuta za empatijo, sočutje, spoštovanje, odgovornost. Ne morem narediti namesto drugega, lahko pa pomagam, da najde v sebi. Naredi korak v nov pogled. Samozavestno in srčno, onkraj vseh različnih potez, vidim sočloveka. Nerešljivo pa dajem v Božje roke. Prijateljstvo, zdravi odnosi, ki jih gojim, niso zaman, tudi pri teh težavah pomagajo.
Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.
S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej. Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo. Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti. Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Piše Martina Potisk, bere Igor Velše. Izraza »slemovska poezija«, angleško »slam poetry«, se je prvi spomnil ameriški pesnik Marc Kelly Smith, bolj ali manj pionirski pobudnik posebne pesniške prakse, ki se je pojavila in postala popularna v osemdesetih letih 20. stoletja. Gre za edinstveno, vsestransko videnje nastopanja pred občinstvom, ki povezuje uprizarjanje, nagovarjanje in varietejsko recitiranje ter temelji na neposredni pretočnosti. Njena posebnost so popestrene prireditve, prakticirane kot slemovska tekmovanja, ki so že nekdaj pritegovala pozornost javnosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je tovrstna poezija pripotovala iz rodnega Chicaga na preostale celine, v Sloveniji je s svojo preprostostjo in pomenljivo pripovednostjo porasla predvsem v zadnjem desetletju. Dogajanje na slovenskih slemovskih odrih od leta 2016 dalje predstavlja tudi antologija s povednim naslovom Tri minute, pod katero se podpisuje producentka in urednica Petra Kolmančič. Izbor razkriva pesniške poskuse, ki so še posebej pripomogli k potrjevanju in popularnosti slemovske poezije pri nas. Med navedenimi slemerkami in slemerji so pričakovano v ospredju mlajši predstavniki in predstavnice, rojeni povečini v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ki dandanašnji še zmeraj prizadevno pesnikujejo. Po svojih angažmajih in prisluženih priznanjih prevladujeta predvsem Nina Medved kot zanesljiva zmagovalka prvega slovenskega prvenstva v slem poeziji in nekdanja dolgoletna predsednica društva Slam zverine ter Matic Ačko kot zelo dober šesti na tradicionalnem evropskem prvenstvu v slem poeziji pred tremi leti. Med nekdanjimi »slemerji« najdemo tudi uveljavljene ustvarjalce »običajne«, neuprizorjene poezije; poleg produktivne Nine Medved velja izpostaviti še pesnike Kristiana Koželja, Pina Pograjca in Toma Vebra. V sicer smiselnem in skladnem izboru morda manjka le Eva Kokalj z najvišjo slovensko uvrstitvijo na evropskih slemovskih prvenstvih doslej, tretjim mestom. Slemovsko poezijo zaznamuje preprosta pripovednost, podvržena premočrtnosti, sporočanjski neposrednosti in razgibanim performansom »v živo«. Od tod nevarnost manka monumentalnega metaforičnega naboja in subtilnega slogovnega preigravanja. Namesto sekundarnega semantičnega sidranja prodirajo v ospredje prvinske konkretizacije, predirna dramaturgija preobrata, poteze pogovornega jezika in emocionalni toni. Slemovska poezija je poezija »na prvo žogo«, praviloma »na žogo presenečenja«; poslušalce naj bi predramila in pretresla. Vse to velja tudi za antologijo Tri minute. Slovenske slemerke in slemerji se večinoma predstavljajo z organsko in izrekanjsko prepričljivo poezijo. Poustvarjajo prenekatere idejne poante, a kljub prevladujoči osredinjenosti na določene »tri minute«, torej na »tukaj in zdaj«, ne opustijo pogleda z distance in odkrite družbenokritične drže. Pesmi ostajajo jasne, pristne in obenem melodične tudi takrat, ko naslavljajo manj privlačne plasti sveta; skozi sebstveno, nemalokdaj avtobiografsko podlago pesnice in pesniki posredujejo ponotranjene izkušnje in premisleke o perečih socialnih, etičnih, ekonomskih, ekoloških ali intimnih tematikah. Četudi tu in tam naletijo na temnejša obzorja, jim ne zmanjka taktnega humorja in ironije, kar nikakor ni zanemarljivo, ampak dobrodošlo. V antologiji Tri minute se najde prostor tudi za pregleden spremni zapis, v katerem urednica Petra Kolmančič podrobno piše o razvoju, pojavnih premisah ter prednostih in slabostih slemovske poezije. Vsekakor vredno branja.
Piše Anja Radaljac, bere Mateja Perpar. Zbirka Vejo po vejo je pesniški prvenec Tanje Božić, komparativistke, francistke in pesnice, ki je za svoje pesniško delo že pred objavo prvenca prejela dve nagradi. Leta 2020 postala vitezinja Pesniškega turnirja, leta 2022 pa je prejela nagrado mlado pero, ki jo podeljuje časopis Delo. Poezija v zbirki Vejo po vejo sledi logiki neformalno izoblikovane 'ljubljanske pesniške šole'; pesnica izraža zlasti fragmente iz vsakdana, hipne refleksije – ki pa se najpogosteje ne razvijejo v kakšen večji refleksivni lok, ki bi presegal območje ene pesmi – ter impresije medosebnih odnosov. Pri tem je posebej v ospredju družina, zlasti figura očeta, kar je z vsebinskega vidika zanimiv trk s tem, kar denimo upoveduje pesem Glava družine, v kateri je lik tete razumljen kot nekakšno družinsko sidrišče, oseba, ki se odtisne »globlje od materinih znamenj«, s čimer je nakazana ključnost te figure, ki pa je vendarle omenjena zgolj v eni pesmi. Podobno se pesniška zbirka začenja z nekakšnim orisom generacijske verige od babice prek mame do pesniške subjektke, ampak te osebe kasneje v zbirki nimajo večje vloge. Očetovski lik – deloma tudi bratov – ima tako v svetu knjige Vejo po vejo posebno mesto; pravzaprav gre za edino osebo zbirke, ki se odmakne od opisane strukture, v kateri osebe, odnosi in življenje nasploh vznikajo in hkrati že ponikajo kot nekakšni okruški; očetovski lik pa se iz pesmi v pesem gradi v oprijemljivo, plastično osebo. V tem je mogoče videti ključnost tega odnosa za pesniško subjektko, navezave tega lika na širše pojme doma, družine, tudi narodnosti, jezika; v odnosu do očetovskega lika se subjektka v pesmih gradi v osebo, ki ostaja povezana s svojim domačim okoljem, tradicijami, očetovim jezikom, a se oblikuje tudi v razlikah z njim in v domače okolje vnaša nove vsebine, nove idejne svetove. Po drugi strani je branje mogoče tudi obrniti in zapisati, da je v tovrstni umestitvi in tudi v omenjenih tematikah, ki rastejo iz tega pesniškega lika očeta, torej dóma, družine, narodnosti, mogoče zaznati tudi neko specifično politično strukturo. Četudi so ženske v posameznih pesmih označene kot ključne, jim je odmerjenega mnogo precej manj prostora in četudi pesniška subjektka navaja, da zdaj biva ločeno od družine, utrinki iz tega njenega življenja zavzemajo neprimerno manj prostora kot obujanje preteklosti in »dom«. Veliko prostora v pesniški zbirki na prvi pogled zajemajo tudi druga bitja, nečloveške živali in rastline, a če pogledamo podrobneje, vidimo, da so navadno v funkciji; bodisi v nekakšni skorajda predmoderni maniri nastopajo kot prispodoba nekih človeških procesov bodisi celo samo kot funkcija v jeziku, kot podoba v pregovoru, reklu ali ustaljeni besedni zvezi. Zbirka Vejo po vejo se zaradi tega v nekem smislu bere kot poezija vtisov, ki pa ob pozornejšem branju postanejo netočni. Podobno lahko opazimo za osnovni jezikovno-slogovni postopek, ki je morda najbolj izstopajoče avtorska poteza zbirke; Tanja Božić v njej pogosto uporablja besedne igre; igra se z blizuzvočnicami, obrača črke v besedah, da dobi nove, presenetljive pomene, včasih v obliki novorekov, včasih v obliki besed, ki so po zapisu sorodne, po pomenu pa zelo oddaljene. Vsekakor pri tem postopku nastajajo novi besedni dvojci, odpirajo se nove povezave in interpretacije ustaljenih besednih zvez in mestoma gre za posrečene rešitve, saj celoto pesmi obrnejo v nepričakovano smer. Prepogosto se to žal ne zgodi; pomeni, ki se odprejo, se zdijo nekoliko prisiljeni, igra z jezikom pretehta nad vsebino in pomenom. Obenem se tudi v tem postopku razkriva, da pesnica na marsikaterem mestu ne premisli vsebine obstoječih besednih zvez ali rekel, ki jih parafrazira, ampak jih dokaj površno vzame kot material za jezikovno igro. Ko jih preoblikuje, pogosto ne pripoznava inherentnih vsebin bitij – rastlinskih ali živalskih – ki so v njih uporabljene, ampak jih še naprej nekako uporablja kot metafore in prispodobe nečesa človeškega. V tem se razkriva način, na katerega se človek v zbirki Vejo po vejo vpenja v svet – in ta način ni bistveno drugačen od družbeno prevladujočega; človek se kot koprena prevleče čez vse drugo, kar obstaja in z vsem drugim je spet le toliko, kolikor odseva v vsem drugem. To je tudi eden od momentov, v katerih ta pesniški princip odpoveduje; fragmenti se ne sestavijo v neko novo, izzivalno, poglobljeno bivanjsko izkušnjo, ampak ostanejo na ravni hipnih impresij.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
V novi epizodi Ofsizna pokomentiramo prihod Ogbeideja in Gnjidića. Sledi pregled ekipe Cedevite Olimpije za sezono 24/25 po položajih in špekulacije o ciljih v ABA ligi in Eurocupu. Vsekakor pa je Koudy presrečen, ker so se priprave začele že v začetku avgusta, kar tudi Blažu in Tilcu prinaša upanje na boljšo sezono.Poslušajte Ofsizn, delite mnenje o njem na forum.podcastblokada.com, privoščite si kako hladno pivo Loo Blah Nah in pojejte kakšno Pokico!*snemano 30. julija.
V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.
Mladi in vihravi slikar Michelangelo Merisi, znan kot Caravaggio, je bil v začetku 17. stoletja osrednja osebnost italijanske umetniške scene – predvsem zaradi svojih izstopajočih mojstrovin, pa tudi vse prej kot konvencionalnega življenjskega sloga, zaradi katerega si je nakopal vrsto sovražnikov. Poleg zavisti seveda, ki jo je zbujal njegov talent. Režiser in koscenarist Michele Placido, avtor razkošne, biografske zgodovinske drame iz leta 2022 v filmu tudi nastopi kot kardinal del Monte, eden od redkih Caravaggievih zaveznikov v visokih cerkvenih krogih. Sicer pa je celovečerec strukturiran kot detektivska drama. Vatikanski odposlanec raziskuje njegovo življenje, zaslišuje sodobnike oziroma priče in poskuša ugotoviti, ali bi lahko upravičili pomilostitev smrtne obsodbe zaradi umora, ki ga je med enim od svojih številnih pijanskih pretepov zagrešil Caravaggio. Italijanski igralec Riccardo Scamarcio predstavi Caravaggia kot zvezdnika svoje dobe, ki je brodil po dnu družbe in iskal sakralno v posvetnem − najbolj zemeljsko ga je navdihovalo za presežna slikarska dela, za katera so že sodobniki dobro vedeli, da se z njimi vpisuje v večnost. Med nastopajočimi v sicer ansambelskem delu pa velja omeniti vsaj še Isabelle Huppert. Avtorji so filmsko tkivo organizirali kot potopitveno izkušnjo; številni prizori so zasnovani tako, kot da smo sredi Caravaggievih del, pri čemer za razumevanje posameznih pomenov ne škodi poznavanje umetnostne zgodovine. Vsekakor jim uspe poustvariti vonj in okus tedanje dobe, vsem prikazanim strastem in notranjim viharjem navkljub pa ostane končni vtis nekako odmaknjen, čeprav spoznamo Caravaggia kot kompleksno in konfliktno osebnost. Film bo nedvomno deležen primerjav z znamenito intimno-biografsko različico Dereka Jarmana iz leta 1986, sicer pa je slikar pogosta in hvaležna filmska referenca, od Angleškega pacienta v 90. letih do sveže Netflixove serije Ripley, kjer imajo srečevanja s Caravaggiem poleg vsebinskega tudi vizualni pomen, njegova tehnika chiaroscuro je nenazadnje ključno vplivala tudi na film noir, če prelomne vloge v razvoju evropskega slikarstva posebej ne omenjamo. Kljub zgodovinskemu odmiku filma Caravaggieva senca gre v prikazanem tudi za junaka našega časa. Najprej so tu njegova fluidna seksualnost, ki so jo težko sprejemali že njegovi podporniki, transgresivnost njegovega splošnega življenjskega sloga in nenazadnje izzivalnost, s katero je v imenu umetniške resnice upodabljal kriminalce, blazneže, berače in pocestnice v evangelijskih prizorih. Film nas nenazadnje sprašuje, ali lahko umetnika zares ocenjujemo ločeno od njegovega življenja, in odgovarja: današnja »kultura kenslanja«, ali črtanja, katere žrtve so bili v zgodovini velikani od Sokrata do Caravaggia, je le sodobna oblika inkvizicije.
Teden je minil v znamenju državnih prvenstev. Smo dobili presenetljive zmagovalce ali nas rezultati niso presenetili? Vsekakor nas je presenetila nova informacija o zaprtju Eurosport Premium in obenem dvigu mesečne naročnine pri "novem" HBO Max. Tam bomo ob dodatne tri evre, ki jih bo treba plačati za športne vsebine. Aja, še dres ekipe Visma-LAB... no... Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz
Piše Nada Breznik, bere Ana Bohte. Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega. Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem. Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva. V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih. Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka. Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave. Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Živimo v času zelenega prehoda, ko vse bolj v naš način življenja vstopa ozaveščenost o skrbi za okolje in naš planet, ko nas k temu spodbujajo ideje ali pa zavajajo ideologije. Vsekakor je pomemben zdrav in spoštljiv odnos do okolja in do virov. Še zdaj se spomnim, kako je srednješolska profesorica za sociologijo ob navajanju besedila z začetka Svetega pisma trdila, da Cerkev zagovarja neekološko ravnanje. Češ, da besede, ki jih Bog ob stvarjenju nameni Adamu in Evi – »napolnita zemljo in si jo podvrzita« - v samem bistvu zagovarjajo neekološko, če ne kar destruktivno in izkoriščevalsko držo do stvarstva. Toda tako na praktični kot tudi teološki ravni je spoštljiv odnos do stvarstva v jedru krščanske drže. Nenazadnje je reciklaža, če se smemo malce teološko poigrati, zapisana v jedro krščanskega oznanila. Jezusa vodilni Judje v njegovem času niso prepoznali in sprejeli kot Odrešenika, ki so ga v Stari zavezi napovedovali preroki, ampak so ga zavrgli, izdali in dali umoriti na križu. Zato lahko apostol Peter tem judovskim voditeljem upravičeno pravi glede Jezusa, da je on »kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.« Ali mogoče to ni reciklaža? Nekaj, kar je zavrženo in je ponovno uporabljeno. In v Jezusovem primeru na najodličnejši način: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Prav zato lahko apostol Peter nadaljuje: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Prav v tej točki pa se srečamo z enim največjih absurdov krščanstva. Absurdov seveda, če gledamo skozi človeško preračunljivo logiko. Odrešenje, o katerem govori apostol Peter, namreč prihaja po Jezusu – z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem od mrtvih. Oziroma kot Jezus opiše samega sebe v Janezovem evangeliju, ki ga beremo pri bogoslužju današnje nedelje: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« Prav te besede, ta Jezusova drža trdo trči s človeško logiko. Nedoumljivo je, da pastir umre za ovco! In v resnici je nedoumljivo, da Bog umre za človeka. Zato, da ga odreši; zato, da mu pove, da ni zavržen, nepomemben ali pozabljen; zato, da mu da vedeti, da ni sam v trpljenju in preizkušnjah; zato, da mu pove, da je ljubljen. Zato dobri pastir dá svoje življenje za nas – zate in zame. V tej Jezusovi darovanjski odprtosti je vabilo zate in zame, da sprejmeva to podarujočo se ljubezen. Dana nama je svobodna volja, da to ljubezen sprejmeva ali zavrževa. In, če ga zavrževa, bo vedno znova obveljala logika »reciklaže«, da bo kamen, ki so ga zavrgli, postal vogelni kamen. Če ne zate ali zame, pa prav gotovo za nekoga drugega, ki bo to sprejel in resnično živel.
Ocena filma Režiser: Sam Taylor-Johnson Nastopajo: Marisa Abela, Jack O'Connel, Lesley Manville, Eddie Marsan Piše: Muanis Sinanović Bere: Bernard Stramič Back to Black je še eden v vrsti že skoraj nepreštevnih biografskih filmov o legendah popularne glasbe, s katerimi filmska industrija zabava gledalce po svetu v zadnjih letih. Kritiki jih večinoma ocenjujejo slabše kot občinstvo in zdi se, da bo tudi pri najnovejšem tako. Vsekakor ne gre za filmsko mojstrovino, a treba bi bilo prisluhniti tudi vtisom občinstva, ki včasih gotovo premore več uvida kot zbor poklicnih kritikov. Podobno kot pred kratkim videni Bob Marley: One Love je tudi Back to Black zgodba, ki nagovarja slehernika. Pri tem se ne trudi biti povsem izvirna in pretanjena, ravno zato pa, tako kot dobre pesmi, ki ne pripadajo visoki kulturi, občinstvu izvabi prvinska čustva s prepoznanjem v protagonistki. S psihološkega stališča karakterizacija zdrži preizkus in nam prikaže pot posameznice, ki čustvuje močneje, ki je nagnjena k impulzivnosti, obenem pa je ustvarjalna. In nas instinktivno pripelje do jedra protislovja med posameznikom in družbo, ki take posameznike vklepa v imenu svobode, romantične ljubezni in nadarjenosti, se hrani z njihovo dramatičnostjo in romantizira njihovo trpljenje, nazadnje pa jih prepusti propadu. Prikaže nam osebo, ki bi lahko v družbi, temelječi na drugačnih vrednotah, še več prispevala k skupnosti, obenem pa živela zadovoljivejše življenje. Fotografija je, kot smo pri tem vajeni, nekoliko kičasta. Poudarjeni so močni kontrasti in značilne barve danih okolij, ki so prikazana minimalistično, skoraj odrsko. Vendar prav ta izrazitost, ki meji na kič, omogoči, da nas film posrka v svet hedonizma, glasnih koncertov, tipičnih angleških sob in pubov. Da lahko z liki sočustvujemo, poskrbi tudi močna prezenca Marise Abela, ki utelesi nekoliko karikirano, a vendarle zadovoljivo prikazano Amy Winehouse v vsej njeni brezkompromisnosti in kaotičnosti. Film gotovo nekoliko pretirava z glasbo, ki je med drugim sestavljena iz pesmi, nad katerimi se je navduševala pokojna glasbenica, in drugih, značilnih za tisto obdobje angleške popularne kulture. Miks sam po sebi je vrhunski, vendar vseobsegajoč, včasih vsiljiv. Vendar je na drugih mestih uvrščen smiselno, ko kot prostorski zvok poudarja junakinjino obsedenost s poslušanjem. Kot pri drugih sorodnih filmih je tudi na tem nekaj gledališkega. Prizori spominjajo na oder, scenarij pa na klasično dramsko besedilo. Podobno je z igro, ki temelji na ekspresiji in ne toliko na posameznih detajlih. In kot rečeno, včasih družbeni komentar najdemo tam, kjer ga manj pričakujemo, drugače kot pri filmih, ki težijo k večji umetniški izoblikovanosti.
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko milijard ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. »Ful gas«. Polno. Oziroma: popolno!
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Vsekakor te je to, da si se rodil v znamenitem Assisiju zaznamovalo. Če drugače ne, vsaj tako, da so …
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
Peter Hribar si na svoj način prizadeva pomiriti sprte duhove v Sloveniji zaradi krivic, ki jih je povzročila komunistična revolucija. On zastopa stališče, da vzrok za večni spor ni le nepripravljenost ostankov komunistične nomenklature priznati zločine nad Slovenci in Slovenkami med in po okupaciji, ki so bili posledica komunistične revolucije. Po njegovem bi morale tudi žrtve pokazati večjo pripravljenost narediti prvi korak proti storilcem s tem, da jim velikodušno odpustijo njihove zločine. S tem bi jih moralno razorožili in bi, kot žrtve, slavili zmago nad zločinci in tako uspešno pripeljali sprte strani do sprave. Vsekakor pa ostane odprto vprašanje, kaj mislijo o tem storilci oziroma zagovorniki zločinov. Bi takšen postopek občutili kot neko plemenito gesto s strani žrtev ali bi to izkoristili zopet za relativiranje svojih zločinov?Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Časnik.si.
Da je domača beseda, beseda materinih uspavank, beseda najbolj intimnih misli del najglobljega bistva človeka, je spoznanje, ki ga zmorejo le redki plemeniti ljudje. Renzo Calligaro ga je zmogel in to spoznanje kot dragoceni dar že desetletja deli s svojimi župljani v Zavarhu in Bardu. Z izborom nas komisija za Černetovo nagrado ponovno opominja na posebno vrednost Benečije in na pomen strpnega sožitja na obmejnih območjih. Tako je ob izročitvi 36. Černetove nagrade pred dnevi v Bardu dejala državna sekretarka v Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. 79-letni župnik Calligaro je nagrado prejel, ker si je prizadeval za odpravo krivic, ki jo je prebivalcem Terskih dolin povzročila videmska škofija po združitvi Italije, ko je bila uporaba narečne slovenščine izrinjega iz verskega življenja in potisnjena le v domačo sfero. Župnik je bil zaradi svoje predanosti uporabi narečja tudi v liturgiji celo tarča groženj. Nekateri župljani so šli tako daleč, da so protestno zapustili cerkev. Toda Calligaro je vztrajal pri ohranjanju tradicije. Skozi leta je nenehno spodbujal svoje župljane, naj cenijo svoje korenine in kulturo kot dar, ki ga prejmejo neposredno od zgoraj. Na štefanovo, ob izročitvi Černetove nagrade, pa je bilo v cerkvi sv. Jurija po poročanju Iva Jevnikarja posebno božično ozračje. Pri maši je ob petju v italijanščini in slovenščini za glasbeno spremljavo skrbel manjši domači instrumentalni ansambel, knjižna slovenščina in tersko narečje pa sta se slišala tudi med molitvami, berili in pridigo. Krajšo slovesnost po maši je vodila Erika Jazbar, tako kot Jevnikar članica komisije pri Knjižnici Dušana Černeta v Trstu, ki podeljuje nagrado. Utemeljitev nagrade in oris njenega pomena ter delovanja Knjižnice je podal predsednik Tomaž Simčič. Ob diplomi je nagrajencu čestitala tudi nečakinja Dušana Černeta Ana Marija Prijatelj. V imenu župljanov je nagrajencu v domačem narečju čestital Igor Černo. Župnik Calligaro, ki se je ganjeno zahvalil za vse pozornosti, pa je izrazil željo, da se na diplomo doda zapis, da si nagrado zaslužijo tudi drugi pričevalci slovenstva, v prvi vrsti Igorjev oče, zaslužni terski buditelj prof. Viljem Černo, in pa preganjani duhovnik Arturo Blasutto. Kako so to popravili, si poglejte na fotografiji, ki je objavljena na naši spletni strani.
Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je star znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica. Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal takorekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne. Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te razervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi. Pri tem imam v misih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedolged odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo. Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!
Piše: Kristina Jurkovič, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja »Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.« Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma. Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman. Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast. Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti. Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce. A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo: »Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.« Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.
Piše: Miša Gams Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja Pisateljica Ana Marwan že dvajset let živi v Avstriji, piše kratke zgodbe in romane v slovenščini in nemščini. V nasprotju z romanom Zabubljena, ki je bil napisan v slovenščini, je roman Lipitsch napisan v nemškem jeziku. Če ju primerjamo, vidimo, da med njima po stilistični plati ni izrazitih posebnosti. Podobno kot v romanu Zabubljena tudi v pričujočem romanu težko razločimo rdečo nit zgodbe. Osrčje fabule tvorijo refleksije in občutja glavnega junaka Karla Lipitscha in njegove izbranke Mathilde. Tako kot se glavna junakinja Zabubljene, Rita, ves čas spopada s frustracijami zaradi svojega telesa, tako se Lipitsch iz dneva v dan sooča s frustracijami zaradi svoje plašnosti in zavrtosti, obenem pa se trudi svoj odnos s privlačno sosedo umestiti v filozofsko razpravo in dnevnik, ki ga piše. Na eni strani čuti odpor do razumevanja družbe in delovanja v njej, na drugi pa se zaveda, da Mathildina bližina blagodejno vpliva nanj in da želi biti del njenega socialnega okrožja. Tako si na nekem mestu prizna, da s težavo kroti bes do ljudi, a si kljub temu želi ostati priljuden: “Zvenelo je kot čisto površinski bes, čisto normalne sitnosti mestnega človeka, ki so jih gotovo poznali vsi in navsezadnje morda niso bile najbolj neprijetna nit, ki je povezovala človeško skupnost. Vsekakor je moral ugotoviti, da se pri izlivih svojega odpora še zmeraj drži starih pravil medčloveških odnosov, še zmeraj (ali že spet?) je poskušal biti razumljen in deliti mnenje. Nikakor seči pregloboko v zoprnost, da v Mathilde ne bi vzbudil odpora. Ja, hotel je biti priljuden.” Tudi Mathilde goji do soseda ambivalentna čustva – po eni strani ga ima za avtističnega čudaka in psihopata, po drugi pa ga nenehno zasleduje in vabi na svoje zabave, s katerih vsakič znova pobegne v svoj varni svet filozofskega solipsizma. Zdi se, kot da sta se oba ujela v mrežo, ki bi bila v enaki meri lahko delo neke višje, neimenovane instance ali pa zgolj naključja intuitivno organiziranega kaosa. Zaljubljenci so ne nazadnje – kot pove svojo misel Lipitsch – najboljši proizvajalci naključij, ker so “tkalci časa”, katerih glavno delo je, da “ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, poveže v vozel.” Karl po obisku Mathildine zabave opozori na paradoks družbe, ki se kljub apriorni protinaravnosti sklicuje na naravo: “Družba je sama po sebi protinaravna zadeva, ki sicer poskuša skriti svojo protinaravnost tako, da sama psuje protinaravnost in nas kar naprej poziva, naj bomo naravni!” Čeprav le v Mathilde vidi “neskončen zelen travnik, na katerem se človek lahko znori in pri tem občuti lastno naravnost”, je njun odnos že na začetku obsojen na pogubo, saj je ljubezen po njegovem mnenju slepa kot noj, ki z glavo pod zemljo ne vidi ničesar, kar se godi okrog njega. Ana Marwan pri pisanju rada uporablja nevsakdanje, a sila domiselne metafore ter si vzame čas, da jih razdela in nadgradi z vedno novimi interpretacijami in pomeni. Prav zato njene romane z užitkom prebirajo bralci, ki jim je nenavadna jezikovna struktura že sama po sebi izziv – na podoben način, kot se matematiki lotevajo rebusov in ugank, ki jim povzročajo največ nejasnosti. Roman lahko beremo kot prigodo o odtujenosti v sodobni družbi in kot čudež, ki se tu in tam zgodi med nekonformističnima človekoma, ki vsak za sebe razvijata svoj pogled na svet in odnose med spoloma. Na koncu romana Ana Marwan v razvoj filozofske teze vplete še Nietzscheja. Ta v govoru profesorja Kamma vznikne na plan s konceptom večnega vračanja enakega, ki ga Lipitsch na koncu svoje filozofske disertacije doživlja kot temeljni smisel svojega življenja in delovanja: “To samoto in brezizraznost, v katerih preživljam zadnje dni, jemljem s sabo, ko se vračam na začetek.” Čeprav bi bil na tem mestu primeren trenutek tudi za bralca, da izkusi katarzo skozi “déjà vu” protagonistovih ugotovitev, je na koncu romana le še bolj zmeden, saj ne razume intelektualnega preboja, ki je jasen le junaku samemu, saj se giblje v solipsističnem vesolju samorazodetja. V samozgrajeni kletki, ki je nastala ob prostovoljni odpovedi svobodi, zaradi katere občuti neskončno blaženost, občuti Sizifovo skalo kot del nihala ure, ki nas vrača na vedno iste začetke, ki pa v romanu ne dramaturško ne strukturalistično niso jasno zastavljeni. Kljub temu pa nas pri branju romana Lipitsch Ane Marwan spreleti, da gre za pisateljičin poskus izpeljave dokaj posebnega filozofsko-leposlovnega dela, katerega nadgradnja ali – bolje rečeno – vzvratna zanka, ki omogoča spiralno nadčasovno dogajanje, bi utegnila nastati v prihajajočih letih, ko bo avtorica prav gotovo povzdignila svojo izkušnjo v nov knjižni eksperiment.
Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Miljana Cunta se je v slovenski javnosti uveljavila kot urednica, kulturna producentka, prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa kot pesnica. Njena četrta pesniška zbirka z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je izšla v izvirnemu slovenskemu pesništvu posvečeni ediciji Mozaiki. Ponaša se s prepoznavno likovno podobo s snežno belimi platnicami in nežnim, svetlo lila pravokotnikom na naslovnici, v katerega sta z nevpadljivimi, a močnimi zlatimi črkami vtisnjena naslov in pesničino ime. Odkar sem knjigo večkrat prebral, ta likovna podoba vztraja pred mojimi notranjimi očmi kot nekakšna vizualna zgostitev njene vsebine. Kot vidno znamenje za pesničino v nekem bistvenem smislu asketsko pisanje, za natančno, premišljeno izreko brez odvečnih besed, za slogovno jasnost in čistost, združeno s pritajeno in brezbrežno široko mrežo pomenov, sopomenov, aluzij in subtilnih razpoloženjskih pregibov. Kot znamenje suvereno močne in mirne lepote, skrbno izdelane, izborne pesniške preprostosti, ki v površino upesnjene fenomenalnosti na dobro odmerjenih, ključnih mestih vstavlja odprta okna v območja težnosti (ali pa, po drugi strani, milosti), skozi katera pesem kaže v prepadno, skrivnostno globino brez dna. Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo šteje 35 srednje dolgih pesmi v prostem verzu, nekatere so členjene na kitice, druge se dajejo prebrati v enem dolgem dihu, med njimi sta tudi pesemski diptih in pesemski triptih. V motivnem pogledu gre za raznolik pesniški svet, ki bi ga v tem oziru težko zvedli na prevladujoč skupni imenovalec. Zbirko tako odpirajo pesmi, ki tematizirajo smrt bližnjega, nego bolnega, poslavljanje od življenja, in pesmi, povezane z družinskim spominom na bližnje, ki so odšli že pred časom. V nadaljevanju beremo dialoške pesmi, v katerih pesnica svoj glas postavlja ob nekatere glasove iz zakladnice pesniške tradicije, ki se zdijo zanjo določujoči. Nekaj pesmi se navezuje na različne geografske lokacije, nekaj jih izvira iz srečevanj s prepoznavnimi osebami iz sveta literature ali slikarstva, nekaterim lahko določimo izkustveno izhodišče v družinskem, sorodstvenem ali sosedskem vsakdanu. Ne manjkajo niti pesmi, v katerih se pesnica spominsko vrača v otroštvo. Ampak z naštevanjem motivnih določil poeziji zadnje zbirke Miljane Cunta ne pridemo ne vem kako blizu. Pa ne, da bi bila snovna raven njenih pesmi kakor koli poljubna ali zamenljiva – nasprotno, prav pri vsaki pesmi sem imel občutek, da je nastala iz točno določene osebne izkušnje in čisto nerazpoložljivega empiričnega ozadja. Gre bolj za to, da se domet teh pesmi na opisljivi motivni in tematski ravni niti približno ne izčrpa, ampak kaže nekam čez to opisljivo raven. Njen jezik je, če si pomagam z verzi iz pesmi Jezik, "jezik ločja, ki živi / pol nad gladino, pol pod njo". Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne istovetnosti in osebnega iskanja smisla. "Pesmi ne piše popolnost," beremo v pesmi Slika. A čeprav pesmi razgaljajo ranjenost in mankavost človekove eksistence, je ta poezija po drugi strani prežarjena z naporom tipanja za neko celovitostjo in povezanostjo vsega, kar obstaja. V sijajni pesmi Podloga je tako podlogo obleke, to "diskretno varovalo", ki skrbi, da šivi vrhnjega kroja ne dražijo občutljive kože, v sklepnih verzih mogoče razumeti tudi kot prispodobo za od zunaj nevidno, a v zadnji resničnosti, tam, kjer človeka mrazi ali pa obliva pot, še kako živo moč pesniške besede. Ta podloga je "ponižni posrednik, / ki zapolnjuje nevidno vrzel / stvarstva, / neopaženo in precizno, / z diskretnostjo stare skrbnice hiše, / ki vsak večer preveri, / ali je vse na svojem mestu." Gre za pesnjenje v paradigmi, ki v slovenski poeziji zadnjih desetletij ni prevladujoča, se pa s tem in sorodnimi poskusi kaže kot umetniško prepričljiva, vsekakor pa nič manj legitimna, kot so danes bolj razvpite in razkazujoče se pesniške prakse. Za takšno pesniško paradigmo je značilen osebno religiozen odnos do poezije (ki ga ne gre zamenjevati z ožje razumljeno religiozno poezijo). To pomeni, da gre v taki poeziji vse "zares", čeprav to ne pomeni nujno tudi "na nož". Vsekakor pa gre za take vrste resnost in zaresnost, ki dokazuje, da odsotnost vzvišene ali a priori kritične distance do sveta, odsotnost ironije, globinskega sarkazma in igrivega duhovičenja niso nujno znak intelektualne naivnosti in pesniške retardiranosti. Biti religiozen pomeni imeti zavezujoč odnos do resničnosti in verjeti v višjo povezanost vsega. Kako se lahko kaj takega dogaja, nam prikazuje pesem V zraku z R. S. Thomasom, ki vzporeja polet z letalom in lik valižanskega pesnika in pastorja R. S. Thomasa. Začne se z verzom: "Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo", konča pa: "Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, / da postaneš vse, / megla, krilo, zrak, / da si vse to ves, / potem méne izgubijo ostre robove / in ostane samo še gibanje, / preprosta plovba / v drug časovni pas." Pesem je duhovni dvig in pesnica mu s pesmijo pripravlja prevozno sredstvo. Bralca vabi, naj prisede in se potrudi čakati tako dolgo, da bo s pesmijo dosegel drug časovni pas, izkusil drugo nebo, drugačen eter, novo stanje duha. Naj tu sklenem in za konec bralca in bralko še sam povabim, da prisedeta. Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.
Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost. Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence. Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo. V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta. —-Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.
Na prvi seji se je sestala delovna skupina vlade, ki koordinira priprave na projekt nove nuklearke v Krškem. O projektu, ki bi bil izjemen finančni in kadrovski zalogaj, se bomo predvidoma izrekli na referendumu. Vsekakor pa ne bi bil končan prej kot v 15-ih letih. V oddaji boste slišali še ... - Na Kosovu dan žalovanja, po napadu pridržali šest osumljencev - V bolnišici umrl zadnji veliki šef sicilijanske mafije Messina Denaro - Pred začetkom kurilne sezone opozorila na previdnost pri uporabi goriva
V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovani tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in začne ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: 'Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?' Bileam je rekel oslici: 'Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.'« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Vsekakor bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša, ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic', ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekod zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala prek številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, take glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo, ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.
Z Barbi Završnik je vedno veselje poklepetati, saj je ena tistih oseb, ki reče bobu bob, a na spoštljiv način. Vsekakor je Barbi več kot le podjetnica in mamica; odkar je šla skozi izgorelost, pa na svet gleda še malo bolj drugače. Na njenem osebnem Instagram profilu lahko spremljamo navihane prigode njene družine in prisluhnemo njenemu razmišljanju, na strokovnem profilu Pikarije pa nam Barbi odstira tančice skrivnosti vzgoje, razvoja in sodelovanja z otrokom. Uživajte v pogovoru!
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. Ful gas. Na polno. Oziroma: popolno!
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo pesti, tepemo drug drugega z besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se po navadi drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. To pa pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da bi oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegnila na svojo raven. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab kot jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede svoje vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovemo s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada z besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ z besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa v jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko bo šlo za naše besede in odzive, upoštevali svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega zgrajujte” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
https://casnik.si/8-marec-dan-zmage-delovnih-zena-a-le-nasih/ Ponovimo nekaj zgodovinskih dejstev. Sklep o praznovanju dneva delovnih žena je bil sprejet na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, prvič so ga v nekaterih evropskih državah ženske praznovale 1911. leta. Program in smisel praznika: boj za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk. Za praznični dan je bil določen 19. marec (sv. Jožef!?), ki se je marsikje v zahodnih državah obdržal še nadaljnja leta. Kmalu pa se je kot praznični dan začel uveljavljati tudi 8. marec v spomin na ženske demonstracije leta 1917 v Petrogradu. Američanke so prvič praznovale že 28. februarja 1909, torej še pred nekaterimi Evropejkami. Šele leta 1977 so v generalni skupščini OZN sprejeli resolucijo, s katero je 8. marec postal mednarodni (svetovni) dan žena. S tem je bila dokončno odpravljena zmeda z datumi in sprejeta pobuda (vsiljevanje) za praznovanje po vsem svetu. Kako je s praznovanjem v muslimanskih državah lahko samo ugibamo. Na kateri dan v marcu so naše ženske praznovale v prvi Jugoslaviji, v kolikor sploh so, je težko zanesljivo trditi. Vsekakor je bil dan žena v senci materinskega dne, to je 25. marca.
https://casnik.si/8-marec-dan-zmage-delovnih-zena-a-le-nasih/ Ponovimo nekaj zgodovinskih dejstev. Sklep o praznovanju dneva delovnih žena je bil sprejet na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, prvič so ga v nekaterih evropskih državah ženske praznovale 1911. leta. Program in smisel praznika: boj za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk. Za praznični dan je bil določen 19. marec (sv. Jožef!?), ki se je marsikje v zahodnih državah obdržal še nadaljnja leta. Kmalu pa se je kot praznični dan začel uveljavljati tudi 8. marec v spomin na ženske demonstracije leta 1917 v Petrogradu. Američanke so prvič praznovale že 28. februarja 1909, torej še pred nekaterimi Evropejkami. Šele leta 1977 so v generalni skupščini OZN sprejeli resolucijo, s katero je 8. marec postal mednarodni (svetovni) dan žena. S tem je bila dokončno odpravljena zmeda z datumi in sprejeta pobuda (vsiljevanje) za praznovanje po vsem svetu. Kako je s praznovanjem v muslimanskih državah lahko samo ugibamo. Na kateri dan v marcu so naše ženske praznovale v prvi Jugoslaviji, v kolikor sploh so, je težko zanesljivo trditi. Vsekakor je bil dan žena v senci materinskega dne, to je 25. marca.
Vsekakor te je to, da si se rodil v znamenitem Assisiju zaznamovalo. Če drugače ne, vsaj tako, da so …
Vsekakor te je to, da si se rodil v znamenitem Assisiju zaznamovalo. Če drugače ne, vsaj tako, da so …
Nekje, ne prav daleč, živi Junak. Da, tako mu je ime. Junak z veliko začetnico. Še malo pa bo šel v šolo. Je zelo pogumen. Za pasom ima čarobni meč, pravzaprav je to čarobna palica, ki včasih deluje, včasih pa ne. Odvisno, kdo je njegov trenutni nasprotnik. Vsekakor pa vedno zmaga, saj zato mu je tudi ime Junak. Pred časom smo že poslušali zgodbico o Junaku in sladoledni pošasti, zdaj pa prisluhnimo najnovejši dogodivščini. Junakove prigode. Zarya Freiburger in Nataša Holy, bere Nataša Hoy
S tem ko se je končalo super volilno leto, se je končala tudi tortura Queenovske klasike "We are the champions!" Kajti od predsedniških palač do kinodvoran, kjer so bili volilni štabi bolj zakotnih županskih kandidatov, je nesmrtni Freddie kričal z dna svoje duše: "Mi smo prvaki, mi smo prvaki." Ampak kot se v politiki, še posebej slovenski rado zgodi: lokalni DJ-ji nimajo pojma, čemu rožnatoličnim županom godi ravno ta pesem in zakaj Modrijani nenadoma niso več dobri … Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim bo sledila groba in najverjetneje napačna literarna analiza. Pesem je Freddie napisal povsem sam, brez sodelovanja ostalih članov banda in po njegovih besedah je imel v mislih nogometno moštvo, oziroma nogometno tekmo, ki se triumfalno konča z zmago. Ampak med teoretiki zarote se pojavlja tudi mnenje, da je imel v podpomenu oziroma v mislih ansambel kot tak, ki se je leta 1977 na veliko mučil s prodorom na glasbeno sceno. Ali pa je imel v mislih homoseksualno skupnost, ki ji je začel ob tistem času vse bolj odkrito pripadati. Oba podkonteksta pa sta za slovensko politično elito, medtem ko zalita z radgonsko penino brunda napev za oktavo nižje – vsaj nerodna. Ampak četudi je pesem mišljena samo kot športna himna, je njena uporaba v politične namene nenavadna. Šport namreč razume v izjemno brutalni, oziroma nešportni maniri. Verz, kjer nasprotno moštvo označi ne le kot poražence, temveč tudi za zgube, se pravi izjemno nešportno in slabšalno, je začinjen še z verzom "Za zmago se bomo borili do samega konca." Oboje šport postavlja daleč onkraj humanega in viteškega boja, v okrilje gladiatorstva in če so županski kandidati z na novo prebujeno slovensko strpnostjo na lokalni ravni svojim protikandidatom med kampanjo še zatrjevali, da je sodelovanje glavna maksima tokratnih volitev, so jim že ob večernem piru zabrusili, da niso nič druga kot navadni »luzerji«! In da za njih ni prostora v tej občini, tem parlamentu ali tej državi. Ni najbolj jasno, kdaj je prvi politik zlorabil to popevko, a zgodovina beleži, kdo jo je najbolj grobo. Donald Trump jo je s svojimi privrženci prepeval med volilno kampanjo za republikansko nominacijo in kitarist skupine Brian May je bil nad tem primerno ogorčen – ampak seveda se Donald ni dal motiti. Vendar kot slovenski politiki je tudi Donald svoje razumevanje skladbe zamrznil pri refrenu … Zadeva je namreč ta, da je besedilo pesmi izven refrena izrazito neprimerno, da bi jo predstavniki ljudstva ali pa izvoljeni javni uslužbenci ponotranjili kot svojo himno. Poglejmo: V prvem verzu pesem pravi, da je dotični plačal vse svoje dolgove. Nerodno, če je politik dolgove kdaj sploh imel, ali bog ne daj, da jih še ima. V nadaljevanju pevec pravi, da je odslužil kazen, čeprav ni storil nobenega zločina … Kar je tipičen izgovor slovenskih pravomočno obsojenih politikov. In naprej slovenski politiki pojejo, kako so naredili nekaj res hudih napak, kar drži. In da so preživeli tudi metanje peska v obraz … Kar govori o tem, da slovenski politiki najraje dopustujejo ali na Braču, ali na Rabu. Šele nato pridemo do refrena, ki volilne štabe – recimo stranke Svoboda, Saša Arsenoviča v Mariboru ali Sama Turela v Novi Gorici – povzdignejo v politično ekstazo. Verjamemo, da bi si skladbo radi zavrteli tudi v strankah desnice, a kaj, ko nič ne zmagajo. Smo pa izvedeli, da na desnici vadijo drugo mega popularno skladbo z albuma Queenov "News of the World"! Ob naslednji volilni sezoni bodo tokrat zmagovito levico napadli z "We will rock you!" Pa gremo naprej po poti šampionov, ali šampinjonov, kot rado spolzi z nekoliko okorelega jezika v zadnji uri zmagovalne zabave. Drugi del sage o prvakih, se pravi po prvem refrenu, je še nekoliko bolj skrivnosten kot prvi. Začne se najprej s presenetljivim obratom iz "mi" v "jaz", kar strankarske liste za nekaj verzov postavi ob stran in postavi v ospredje politično/lirski subjekt … Skladba se nadaljuje s teatrsko referenco, ki namiguje, da se je kandidat v svojem življenju dovolj priklanjal/klečeplazil in dovolj nastopal/glumatal, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. V bistvu pesem bolj kot športnika na igrišču, resnično opisuje javno izpostavljeno osebo. Ali je to umetnik, mogoče pa je celo politik? Vsekakor zmagovite kandidate prikaže kot občutljive, čustvene ljudi, kar imajo še posebej rade volivke. V nadaljevanju stoji vrstica, ki je še posebej enigmatična, redko izpostavljana ali analizirana. Ko se Freddie zahvali občinstvu za slavo in bogastvo, ki ju je dobil, se zahvali tudi za vse ostalo, kar pride s slavo in bogastvom. Če to zapoje slovenski politik, takoj pomislimo na korupcijo, a kako si to razlagajo stiki z javnostjo, posameznih strank, ki naročajo ta komad, nam zaradi omejenih raziskovalnih virov ni uspelo izvedeti. Nato se pesem nadaljuje s tem, ko opiše volilno kampanjo kot skrajno težavno, daleč od tega, da bi jim bilo med njo postlano z rožicami, ali da bi bili na oddihu. Potem sledi retorično vprašanje: "Kje se bo vse to končalo?" Se bo končalo na lokalnih volitvah … na državnozborskih? Na volitvah za predsednika? "Ne," odgovarja pesem. Kandidat, ki jo vrti v štabu ne bo odnehal, dokler ne zavlada vsemu človeštvu. Dokler si ne pokori človeške rase kot takšne in pri tem bo vztrajal in vztrajal in vztrajal Končni refren, kjer si prijatelji dopovedujejo, da bodo svetovni prvaki in da ob tem ne bodo imeli nobenega razumevanja in usmiljenja za poražence. Pa še zadnji namig. Pesem se ne konča s verzom "Prvaki sveta", kot se končuje refren pred tem … teoretiki zarote v tem vidijo zloveščo napoved, da še takšen šampion, še takšen prvak nekoč pade. Tako smo prišli do konca analize v maniri največjih duhov slovenske literarne zgodovine. Seveda nam tega ne bi bilo treba početi, če bi ob volilnih zmagah politiki recitirali Prešerna, ki je natančno razložen od spredaj nazaj in od zadaj naprej; ali pa če bi vrteli kaj iz bogate zakladnice slovenskega popa, kjer pa ni česa razlagati.
Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Te dni so si svojega milijonarja na čelo vlade izvolili še Britanci. Bolje rečeno manjšinski del Britancev, ampak kdo smo mi, da učimo demokracije otoške demokrate. Danes se bomo tako na kratko ozrli po modi ali celo fenomenu, ko si ljudstvo izvoli bogataša za voditelja. V zadnjih letih so imele milijonarja za predsednika Združene države, zdaj ga imajo Britanci, pa tudi slovenski premier ima kar nekaj pod palcem. Za slovenske razmere seveda. Najprej pa k psevdoteoriji. Ljudje se pri vsakem novem bogatašu za krmilom suverene države vsaj malo ujezijo, češ: »A zdaj nam bodo pa milijonarji vladali?« Le da ljudje ne vedo, da nam milijonarji vladajo že ves čas. Zadnjih dva tisoč let zgodovine se jim samo ni zdelo potrebno, da to počnejo z vrha demokratičnih ustanov. Hočemo povedati, kako so bogataši upravljali s planetom s pomočjo podizvajalcev, sami pa so se medtem posvečali bogatenju, bogastvu in škodljivim posledicam obojega. V zadnjih desetletjih pa sledimo trendu, ko se bogataši brez prevelikega cirkusa pustijo izvoliti na čelo vlad in držav ter tako prekinjajo stoletno abstinenco in nepisano pravilo, da je denar vedno bolje držati v senci oblasti. Kar seveda ne pomeni, da daleč od oblasti. Na tem mestu se moramo vprašati, čemu so bogataši dobili veselje do premierskih stolčkov? Nekaj je zagotovo na tem, da gre za šport, ki je manj naporen od vzpenjanja na Everest, frčanja v vesolje, pehanja za dekleti in kar je podobnih bogataških prostočasnih dejavnosti. V nadaljevanju pa je statistično zanimivo, da je na planetu zagotovo mnogo več multi-milijarderjev, kot je prostih premierskih stolčkov; in ko zmanjka najbolj ekskluzivnega luksuza, ko imajo najbolj prestižne predmete tako gangsterji kot evropski aristokrati in afriški diktatorji, se lahko bogataš pohvali pred bogataškimi kolegi samo še s tem, da je na čelu države. Ali premier ali predsednik ali kaj podobnega. Seveda milijonarji, milijarderji in ostali bogataši v svoj zagovor, čemu se gredo politike, radi povedo, da niso vsi že od rojstva bogati. Tako tudi najnovejši britanski premier. Do bogastva je prišel iz srednega sloja, je pa pomagalo, da se je poročil s hčerko indijskega milijarderja. Kakorkoli: ena največjih skrbi demokratičnih elementov v državi, kamor se na vodilna mesta inštalirajo milijonarji, je, da ti ne bodo razumeli težav in potreb običajnih ljudi. Se pravi, da ne bodo razumeli 99 odstotkov državljanov, ki jim vladajo … Nekaj je na tem, da je bogastvo mnogo lažje dojeti kot revščino, zato se ideja o bogatunskem nerazumevanju naših življenj ne zdi nujno slaba … Če bogataš za krmilom ne bo razumel našega vsakdana, imamo kar precej možnosti, da ga bo spremenil po svoji podobi. Se pravi, da se bomo okoli vozili z motornimi čolni in zajtrkovali kaviar, pa nas bo premier takoj lažje razumel. In tako naprej in tako nazaj. Ob tem pa obstaja še politološko nespodoben, a praktičen premislek, po katerem je mnogo bolj modro, da te na vrhu vlade ne razume bogataš, kot da te na vrhu vlade ne razume revež. Ker ta se bo takoj drugi dan javne službe začel truditi, da postane bogataš, bogatašu pa tega ni treba. Kar nas vodi v naslednji premislek; predvidevamo, da so bogataši vajeni plačati vse usluge … Čemu torej ne bi plačali tega, da so izvoljeni premieri in predsedniki. Pa ne mislimo samo volilne kompanije, lobiranja, podkupovanja in kupovanja medijev, uničenja političnih nasprotnikov, koruptivnih posegov v podsisteme države in ostalih finančnih operacij, ki jih bogata elita z akvareli paca na družbeno tkivo … Naj vladanje plačajo za vsak dan. In to direktno nam. Kot neke vrste dnevnico. Ni treba, da je posebej visoka, le toliko, da dobimo občutek, kako nismo vladani zastonj. Ker bilo bi lepo za spremembo, da namesto da mi plačujemo vladarje, vladar plača nas. Biti ljudstvo se zdi kar precej naporna služba. Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Ker kaj dosti slabše ne more biti. Zadnji reveži, ki so nam vladali, so bili komunisti, pa vsi vemo, kako se je končalo.
Zdravo. Še pred začetkom ugotovimo, da rockerji ne pospravljajo in da je dopustov konec za večino poslušalstva in da je do nove sezone dopustov še daleč. Sprašujemo kakšna bo letošnja zima in naslednje poletje in ugotovimo, da so današnji problemi v večini primerov rešitve včerajšnjih dni. Aljo še doda, da je 5 let zasipal vodnjak, zdaj ga bo pa odkopaval. Peli pove, da si je z večdesetletnim vdajanjem alkoholu zadal nepopravljive posledice na možganih, zato se raje posvetimo poglavju, v katerem Artur sreča Fenny in jo na precej prikupno zmeden način želi povabiti na zmenek. No, niti ne, ker bi v sedanjih časih ob njegovih besedah (pa tudi takrat) morali zvoniti vsi alarmi. Mi pa tudi o fenomenu “zero waste”, o Arturjevih rožnatih očalih, Golfu GT, o tem, da potrebujemo več kisika, al' neki in o tem kako skočiti iz počasi se vozečega avtomobila in kakšne so lahko posledice. Vsekakor posledice so, zato ne počnite tega, raje poslušajte naš podkast, da vam povemo, kaj se vam lahko zgodi. Je bolj zabavno.