Podcasts about gradcu

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka Nina Zavašnik, ki deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem bo Nina Zavašnik pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Med 27. marcem in 1. aprilom je v Gradcu potekal jubilejni 25. festival avstrijskega filma Diagonala. Tesa Drev Juh je ob tej priložnosti posnela pogovore s tremi avtorji, ki so svoja nova dela predstavili na festivalu. Florian Pochlatko je posnel film o dekletu, ki je preobčutljivo za ta svet. Ludwig Wüst je v svojem novem filmu želel zaobjeti več tem v povezavi z večnimi vprašanji okrog ljubezni. Rebecca Hirneise pa se je v svojem dokumentarcu soočila s svojo družino in njihovim močnim verovanjem, ki se mu je vse življenje poskušala izogniti. Prevode bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte, zvok in montaža Vladimir Jovanović.

Pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki sta pred kratkim izšla roman Biografija naključnega čudesa pisateljice Tanje Maljarčuk in roman Milenij v Beogradu sodobnega srbskega pisatelja Vladimirja Pištala. V italijanskem mestu  Bologna se danes začenja že 62-ti sejem knjig za otroke in mladostnike. Po lanskem gostovanju Slovenije je letos v središču svetovne pozornosti založništva in knjigotrštva: Estonija. Še do jutri pa v Gradcu poteka jubilejna 25. izdaja Festivala avstrijskega filma Diagonala.Vabljeni k poslušanju!

Kako zveni zlitje črnih lukenj? Ali pa, kako je slišati, če svojo izkušnjo okušanja piva prevedemo v melodijo? Kako nam lahko zvok pomaga pri predstavitvi podatkov o podnebnih spremembah? O znanosti ponavadi beremo ali pa jo gledamo, redkeje jo zgolj slišimo. No, danes jo bomo predvsem slišali. Uzvočevanje podatkov (ang. data sonification) omogoča neobičajen dostop do znanosti in podatkov ter aktivira tiste čute, ki jih doslej nismo povezovali s kognitivnim doumevanjem. Pred tokratno Frekvenco X zato le še tale popotnica: zaprite oči in napnite ušesa!Sogovorniki: dr. Lutz Bornmann, sociolog znanosti in dela na oddelku za znanstvene in inovacijske študije na upravnem sedežu društva Maxa Plancka v Münchnu, dr. Katharina Groß-Vogt, raziskovalka z Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, dr. Anka Slana Ozimič, docentka za kognitivno znanost na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete in članica Laboratorija za kognitivno nevroznanost, dr. Dunja Fabjan, astrofizičarka s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in članica Zavoda Cosmolab, Urban Pompe, predavatelj v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo na Institutu Jožef Stefan, dr. Matevž Pesek, docent na fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pridobivanjem informacij iz glasbe. Zapiski: Zemljin srčni utrip Uzvočenje znanstvenega dela Loeta Leydesdorffa Black Hole Hunter Podkast Loud Numbers Aplikacija Two Tone Poglavja: 00:12:00 Podatkovno uzvočevanje na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah 00:20:47 Kaj vse nam omogočajo različne razsežnosti oziroma lastnosti zvoka? 00:25:50 Nismo naučeni poslušanja podatkov 00:27:53 Uzvočevanje podatkov še ni standardizirano 00:31:16 Velik izziv so točne vrednosti 00:33:40 Uzvočevanje naredi znanost dostopnejšo 00:02:25 Kaj je podatkovno uzvočenje? 00:01:06 Kako so v 80. letih ob pomoči zvoka ugotovili, kaj ovira delovanje sonde Voyager 2 00:03:16 Kako zaznavamo in dojemamo zvok? 00:04:39 Sluha ne moremo kar “izklopiti”, zato je zvok primeren za opozorila 00:08:11 Geigerjev števec, eden prvih načinov uzvočenja nekega podatka 00:14:35 Zvoki, glasba in čustva 00:23:01 Kako zvenijo vonj, tekstura in okus piva? 00:30:18 Vsi podatki niso enako primerni za uzvočevanje 00:31:42 Učinek zabave s koktejli 00:32:40 Kako zveni trk črnih lukenj? 00:34:14 Podatkovno uzvočevanje ni "killer app"? 00:35:03 Prihodnost podatkovnega uzvočevanja? 00:36:40 Uzvočenje nastajanja tokratne epizode Frekvence X 00:38:56 Prihodnjič pa z različnih zornih kotov pogledamo na pandemijo koronavirusne bolezni

Tokrat predstavljamo novo kantato Tadeje Vulc Noetove noči, ki so jo po premieri na Koroškem izvedli v Mariboru. V Kopru so se s koncertom poklonili spominu na skladatelja in etnomuzikologa Pavleta Merkuja, v Celju pa so v Narodnem domu zveneli kvinteti za klarinet in godala. Ogledali smo si tudi dve novosti na tujih opernih odrih, v Gradcu so uprizorili Berliozove Trojance, v Trstu pa Mozartovo opero Beg iz Seraja

V Katoliškem domu prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroškem se bo jutri začelo Novoletno srečanje treh Slovenij, ki ga dom pripravlja v sodelovanju s Katoliško akcijo iz Celovca. Naslov dvodnevnega srečanje je: Živeti s preiskušenim upanjem. Sobotna predavatelja sta dr. Andrej Fink in škof dr. Anton Jamnik, popoldne bodo govorili slovenskih znamenitostih v Gradcu, na sporedu bo okrogla miza mladih iz Slovenije, zamejstva in zdomstva, odprtje razstave Justine Hribernik in večerni kulturni program. Nedeljska predavatelja bosta Tone Rode in Christina Santono Sienčnik. Predavanja bo možno spremljati tudi preko Zooma. Novoletno srečanje treh Slovenije se bo sklenilo s sveto mašo rektorja tinjskega doma Jožeta Kopeiniga.

Nika Oder je konec januarja nastopila v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata v okviru cikla Dobimo se Glasbene mladine ljubljanske. S pianistko Klaro Lužnik je izvedla Sonato za flavto v G-duru - Hamburško Carla Philippa Emanuela Bacha ter Sonatino za flavto in klavir Pierra Sancana, sama pa je poustvarila še Zvočni pejsaž za flavto solo Alojza Ajdiča. Flavto je Nika Oder začela igrati pri svojih devetih letih v Glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju v razredu Luka Železnika, nadaljevala pa pri Špeli Zamrnik. Na umetniški gimnaziji v Velenju je maturirala leta 2021 v razredu Alenke Goršič Ernst, nato pa se je vpisala na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razred Erwina Klambauerja.

Marko Črnčec je eden izmed najbolj priznanih sodobnih slovenskih glasbenikov, ki je na mednarodnem prizorišču znan kot multiinstrumentalist, skladatelj, aranžer in producent. Po končanem študiju v Gradcu je nekaj let živel in ustvarjal v New Yorku. Kot profesor glasbe zadnja leta deluje na dveh univerzah, v Ljubljani in v Celovcu. Nina Zagoričnik se je z njim pogovarjala ob na novo nastalem glasbenem projektu ‘Brez besed', ki je z devetimi na novo aranžiranimi skladbami Mojmirja Sepeta poklon temu legendarnemu skladatelju in dirigentu.

Pred tremi leti je tako Evropo kot svet obkrožila novica, da je v avstrijskem Gradcu županja postala članica Komunistične stranke Avstrije. Elke Kahr je tako postala prva komunistična županja v zgodovini Avstrije. Vse to se je zgodilo sredi tradicionalno precej konservativne družbe, vsesplošnega in strogega kapitalističnega gospodarstva ter demokracije. Zakaj to v resnici ni fenomen? In kako županja drugega največjega avstrijskega mesta razume komunizem?

Poznamo slovenski Trst, slovenski Celovec, malo manj znane pa so slovenske korenine in sledi v Gradcu. Te razkriva knjiga Slovenski Gradec, katere avtor je Simon Ošlak Gerasimov. Izdalo jo je Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša, predstavili so jo v dvorani Slovenske matice v Ljubljani v okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani. Avtor je Simon Ošlak Gerasimov, ki je v Gradcu študiral slovenščino in ruščino, nekaj časa je tam tudi poučeval slovenščino, ruščino in nemščino, dela kot novinar za slovensko uredništvo ORF za Štajersko. Knjiga je dvojezična, ena stran je slovenska, druga pa nemška, priložen ji je tudi zemljevid.

Jeseni 2023 sta v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske bila koncerta, na katerih sta zaigrali violinistki Živa Bohinc in Laura Bartelj. Živa Bohinc je študentka violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Volodje Balžalorskega, na svojo glasbeno pot pa je stopila v Glasbeni šoli Škofja Loka in jo nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri Tatjani Špragar. V tretjem letniku srednje šole se je vzporedno vpisala na zasebni konservatorij Schola Cantorum v Parizu, v razred Violete Smailović-Huart. Na koncertu 25. oktobra 2023 v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata v okviru cikla Dobimo se Glasbene mladine ljubljanske je zaigrala ob klavirski spremljavi Beate Ilone Barcza. Matija Bravničar: Fantazija Johannes Brahms: Sonata za violino št. 1 v G-duru, op. 78 – Deževna Laura Bartelj se je začela učiti violino pri profesorici Valeriji Jenič na Glasbeni šoli Marjana Kozine v Novem mestu, po osmih letih pa je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu Tatjane Špragar. V študijskem letu 2017/18 je študirala na konservatoriju Prayner na Dunaju, pozneje se je vpisala na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razred Anke Schittenhelm, za magistrski študij pa se je na tej univerzi vpisala v razred Giovannija Guzza. 27. novembra je Laura Bartelj s pianistom Naorjem Shanijem nastopila v Veliki dvorani ljubljanskega Konservatorija na Vegovi ulici kot del cikla Glasbena ulica Glasbene mladine ljubljanske. Ludwig van Beethoven: Sonata za violino in klavir št. 6 v A-duru, op. 30, št. 1.

V Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata je bil novembra 2023 koncert cikla Dobimo se Glasbene mladine ljubljanske, na katerem je nastopila tudi violinistka Anika Goldner. Glasbenica je bila v letošnjem šolskem letu študentka 2. letnika magistrskega študija v razredu Gorjana Košute na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter Vesne Stankovic-Moffatt na Akademiji za glasbo v Gradcu. Ob spremljavi Beate Ilone Barcza je na koncertu izvedla Sonato za violino in klavir v G-duru, op. 78 – Deževno sonato Johannesa Brahmsa.

Aprila 2023 je na koncertu cikla Ob klavirju Glasbene mladine ljubljanske nastopila pianistka Sara Köveš in izvedla Sonato quasi una fantasia Jerneja Bedekoviča ter drugo Sonato za klavir v b-molu, op. 35 (v oddaji samo tretji in četrti stavek) Frederica Chopina. Pianistka je svojo glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Lendava, jo nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru in se že takrat nekaj časa vzporedno izobraževala tudi na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Iz klavirja je maturirala z odliko ter prejela diplomo dr. Romana Klasinca. 26. junija 2023 je izvedla magistrski koncert na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je študirala v razredu Aleksandra Serdarja.

V Pulju je tamkajšnje Slovensko kulturno društvo Istra v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom ter Kinom Valli pripravilo festival Dnevi slovenskega filma. Včerajšnjega odprta in projekcije Vzornika se je udeležil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Do četrtka bodo na ogled še filmi Zbudi me, Jezdeca in Telo. Sinoči so v galeriji mestne hiše v Gradcu odprli razstavo del Borisa Gaberščika in Branka Lenarta, dveh pomembnih protagonistov slovenske in avstrijske fotografske scene. V prireditvenem centru iKult v Celovcu bodo v tem večeru pod naslovom »Vinko Möderndorfer – 130-letnica rojstva« predstavili knjigo in film o tem pomembnem predagogu in etnografu, doma iz Zilje na avstrijskem Koroškem. O njem bosta govorila vnukinja, šansonjeka Vita Mavrič ter vnuk, književnik in režiser Vinko Möderndorfer.

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.

V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv

Sredi oktobra 2023 je bil v Dvorani glasbene šole Radovljica klavirski recital pianista Andreyaj Ilienka, in sicer kot del cikla Klasika, ki se vključuje v Slovenski mladi abonma (projekt smo v oddaji Nove glasbene generacije že predstavili). Andrey Ilienko je klavir začel študirati leta 2006 v Izoli pri Nini Molina pod okriljem Glasbene šole Koper. Svoje glasbeno izobraževanje je nadaljeval pri Selmi Chicco Hajdin in Denysu Masliuku na umetniški gimnaziji v Kopru, leta 2020 pa je bil sprejet na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Tam je najprej študiral pri Ayami Ikeba, trenutno pa se izpopolnjuje pri Zuzani Niederdorfer. Za študij v tujini se je odločil zaradi odličnih profesorjev, poleg tega je hotel razširiti svoja osebna in glasbena obzorja. V njegovi interpretaciji bomo slišali Paganinijevo etudo št. 3 v gis-molu, Zvonček Franza Liszta, Suito kreolskih plesov Alberta Ginastere in Davidsbündlertänze - Plese Davidove lige, op. 6 Roberta Schumanna.

Ime tedna je Juš Kšela, kardiovaskularni kirurg v ljubljanskem UKC in gonilna sila izvajanja novega posega pri bolnikih z redko pljučno boleznijo. Sprva so operacije, pri katerih odstranijo strdke iz najglobljih plasti pljučnih žil, medtem ko pacientu iz telesa odstranijo vso kri in ga globoko podhladijo, izvajali ob pomoči tujih strokovnjakov, zdaj so poseg prvič v celoti izvedli samostojno.Kandidata sta bila še:   Marko Hribernik, umetniški vodja ljubljanske opere, ki je v Gradcu prevzel glasbeno vodstvo pri izvedbi Gorenjskega slavčka. V mednarodni pevski zasedbi s slovensko ustvarjalno ekipo je Gorenjski slavček, naša največkrat uprizorjena opera, prvič zazvenela v slovenskem jeziku zunaj naših meja.  Alenka Sottler, ilustratorka, katere opus so na 17-ih straneh predstavili v vodilni newyorški reviji za sodobno ilustracijo 3x3 Magazine. Objava z intervjujem, preglednim izborom njenih del in kratkimi izjavami umetniških direktorjev ter urednikov, s katerimi je umetnica sodelovala, so priznanje za slovensko ilustracijo in njeno prepoznavnost v svetu.  

Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek

Prejšnji torek je ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije najbolj zaslužnim dijakom in profesorjem podelil Škerjančeve nagrade, diplome in priznanja, v nedeljo pa je v isti dvorani potekal drugi in hkrati sklepni koncert letošnjih Mozartin Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Razen tega bo Glasbeni utrip ta teden operno obarvan, in sicer smo spremljali uprizoritev nove mladinske opere Kekec in škrat Skovik v kateri sta moči združila libretist Milan Dekleva in skladatelj Tomaž Habe, v Gradcu so uprizorili Foersterjevega Gorenjskega slavčka, v Zagrebu pa Mozartovo Così fan tutte.

S februarjem so se v zamejstvu začela praznovanja ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, tako kot je kulturno delovanje eno od njihovih temeljev za ohranitev in razvoj slovenskega jezika. Koroški Slovenci pripravljajo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku v iKultu, novem kulturnem središču v Celovcu, ki postaja vse bolj popularno. Koroški Slovenci pripravljajo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku v iKultu, novem kulturnem središču v Celovcu, ki postaja vse bolj popularno. O slovenskih sledeh v Gradcu pripoveduje Simon Ošlak Gerasimov, novinar slovenskega programa ORF, profesor slovenščine in ruščine ter književnik, avtor kulturno zgodovinske študije Slovenski Gradec. Brez znanja jezika tudi kulturnega delovanja ne bo, zato je ključno šolstvo, ki vzgaja mlade govorce. Svetovalka za šolstvo Slovencev na Madžarskem Valentina Novak pojasnjuje, da je pomanjkanje usposobljenih učiteljic in učiteljev tudi pri njih težava, vendar bi jo lahko s finančnimi spodbudami madžarskih oblasti uspešno začeli reševati. Usposobljenih mladih rojakov, željnih poučevanja, je namreč dovolj, zagotavlja. Asimilacija je svoje naredila v Kanalski dolini. Kot ugotavlja Rafko Dolhar, je bilo slovensko govorečih tam več v časih fašizma, kot jih je danes. Znani tržaški rojak, dejaven tudi v manjšinski politiki, je ob svojem 90. rojstnem dnevu izdal knjigo Kanalska saga, s katero se je poklonil očetu Alojzu Dolharju, znanemu zdravniku, ki je v Kanalski dolini pustil neizbrisne sledi. Foto(SPZ in KKZ) - vabilo na osrednjo slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku v Celovcu

Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno. Slovenski Gradec je naslov njegovega najnovejšega dela. V obsežni kulturno-zgodovinski študiji opisuje bogato zgodovino Slovencev v tem mestu in sledi, ki so jih pustili. Gradec je bil namreč nekoč za Slovence enako pomemben kot Trst, Ljubljana ali Dunaj. Kako pa je danes? Tudi o tem več v pogovoru s kritičnim opazovalcem dogajanja v Evropi. 

Na koncertu Slovenskega mladega abonmaja je 12. novembra v Dvorani Glasbene šole Radovljica nastopil trio Classical with attitude, ki ga sestavljajo pianist Naor Shani, sopranistka Adna Cinac in violinistka Laura Bartelj. Sopranistka Adna Cinac se je po maturi vpisala na študij na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Gradcu, kjer je dodiplomski študij pri Antoniusu Solu zaključila odliko, zdaj pa pri njem nadaljuje svojo pot tudi na podiplomski stopnji. Pianist Naor Shani deluje tudi kot dirigent in kot eno svojih osrednjih aktivnosti izpostavlja spremljanje pevcev v Izraelski operi, udejstvuje pa se tudi kot učitelj. Trenutno živi v Gradcu in deluje kot pianist in asistent v tamkajšnji operi. Violinistka Laura Bartelj pa je študirala na Dunaju pri Teodori Sorokowi, kasneje pa je dodiplomski študij sklenila na Univerzi za glasbo in uprizarjajoče umetnosti v Gradcu pri Anke Schittenhelm. Trenutno na isti univerzi obiskuje obiskuje magistrski študij v razredu Giovannija Guzza. GABRIEL FAURÉ / ROMAIN BUSSINE: PO SANJAH, OP. 7, ŠT. 1 FRANCIS POULENC: MÉTAMORPHOSES, FP 121 - 2. C'EST AINSI QUE TU ES CLAUDE DEBUSSY / THÉODORE DE BANVILLE: ZVEZDNAT VEČER FRANZ SCHUBERT / JOHANN WOLFGANG VON GOETHE: MARJETICA PRI KOLOVRATU, D. 118 MILAN PREBANDA: AZEMINA LUDWIG VAN BEETHOVEN: SONATA ZA VIOLINO IN KLAVIR ŠT. 6 V A-DURU, OP. 30, ŠT. 1 RICHARD STRAUSS / JOHN HENRY MACKAY: JUTRO (ZA SOPRAN, VIOLINO IN KLAVIR)

Svojo poslovno pot je začel že kot dijak pri stricu. Z delom je nadaljeval tudi med študijem, ki pa ga je zelo hitro opustil. Pri stricu se je redno zaposlil leta 1994, kot referent v komerciali. Leta 2001 je prevzel vodenje nabave in logistike, leta 2003 pa je postal komercialni vodja prodaje. Zase pravi, da je zaradi lastne samopodobe potrditev iskal drugje. Začenjal je namreč dvomiti vase; sem res sposoben ali imam strica? Tako se je leta 2005 zaposlil v trgovini IKEA v Gradcu, kjer je bil odgovoren za prodajo poslovnim uporabnikom. Vključen je bil v program izobraževanj za vodilne kadre pri IKEI, a po 13. mesecih ga je poklical stric s povabilom, da prevzamem vodenje podjetja. Od septembra 2006 je direktor družbe MIKRO+POLO. Od leta 2015 je podjetje na na evropskih trgih prisotno z lastno blagovno znamko laboratorijskega pohištva in specialne opreme, pod imenom LAB INTERIOR, ki ga v celoti proizvajajo v Mariboru. Leta 2022 so prvi na svetu predstavili pametno (digitalizirano) laboratorijsko pohištvo.   Naj quote: "Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. Therefore is called 'the present'." Naj knjiga: Alamut, Vladimir Bartol Naj serija: Big Bang Theory Hobiji: klavir, smučanje, fitnes Najljubša hrana: maline Naj app: Tesla Zaključni nauki za naše poslušalce: 1.    Življenje je kratko in je samo moje. 2.    Uspeha ne moreš dobiti, lahko si ga samo spodiš. 3.     Posel ni tekmovanje ampak neskončna igra.

Slovenci na avstrijskem Štajerskem si prizadevajo, da bi v Gradcu dobili svoj kulturni center - Hišo sodelovanja. Več o tem in drugih izivih, povezanih predvsem z učenjem slovenščine, s predsednico Kulturnega društva člen 7 Suzano Weitlaner. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman optimistično zre v letošnje leto, saj so lani veliko naredili tako na področju šolstva kot pri gospodarskem povezovanju. Drugače je pri političnem sodelovanju, kar v volilnem letu ni najbolj spodbudno. Zanima nas, kaj se dogaja s skupnim slovensko madžarskim skladom za razvoj obmejnega, narodnostno mešanega območja. Gostimo Evo Lazar, dobitnico madžarske Nagrade za narodnosti, dologoletne predsednice odbora za šolstvo pri Državni slovenski samoupravi, in se odpravimo v Dolino pri Trstu, kjer že 145 let deluje društvo Valentin Vodnik. Eden ključnih izzivov društva je digitalizacija bogatega arhivskega gradiva. Del ga je razstavljenega do konca meseca.    Foto(Radio Koper): Razstava ob 145-letnici kulturnega društva Valentin Vodnik v Dolini pri Trstu

ter Verdijev Macbeth v GradcuPoslušajte poročila o prvem koncertu letošnjega abonmajskega cikla Mozartine, na katerem so zvenele skladbe Mozarta in Haydna, koncertu zbora sv. Nikolaja iz Litije, ki je prvič izvedel Božični oratorij Damijana Močnika in predstavi Verdijevega Macbetha, ki so jo uprizorili kot drugo premiero v letošnji sezoni v Gradcu.

Prešernov dan zaznamujejo zamejci tako v Avstriji kot na Hrvaškem. V katoliškem domu prosvete v Tinjah je že 29. januarja potekala proslava pod geslom Jezik je naše bogastvo. Konec januarja so v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu predstavili literaturo Alme Karlin in Srečka Kosovela. Osrednji prireditvi za Koroško in Štajersko bosta v četrtek. V Klubu slovenskih študentk in študentov v Gradcu bo otroško gledališče skupina KUD Transformator gostovalo s predstavo Vrvica, ki je rešila svet, v velikem javnem studiu ORF v Celovcu pa bo pripravili igrani recital Oh, kak se po rožah toži mi, slavnostna govornica bo pisateljica Ana Grilc. V Zagrebu bodo danes odprli razstavo Pod istim nebom, kjer bodo na ogled dela šestih umetnikov, prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada s področja vizualne umetnosti. Na praznik bo glasbeno-pesniški recital, v petek pa ogled dokumentarnega filma Dr. France Prešeren - življenje in delo. Včeraj so prireditev pripravili tudi v Varaždinu.

V Mestnem gledališču v Celovcu je bila sinoči premiera predstave Der Tod und das Mädchen (Deklica in smrt) čilskega avtorja Ariela Dorfmana, ki jo je režirala koroška Slovenka Mira Stadler. 30-letna absolventka seminarja Max Reinhardt je bila tokrat prvič v vlogi režiserke osrednjega celovškega gledališča. Prva ponovitev predstave bo jutri, naslednja v torek, nato pa še do 18. februarja. Mira Stadler je v dunajskem Burgtheatru postavila predstavo z naslovom Mädchen wie die, za kar je prejela nagrado stella. Pozornost je pritegnila tudi s predstavami v münchenskem Residenztheatru in v okviru obeležitve stoletnice koroškega plebiscita CarinthiJA2020. V Burgtheatru je delovala tudi kot asistentka režije. V celovškem teatru Kammerlichtspiele je s komedijo Tatsächlich Liebe pritegnila množično občinstvo. Svojo naslednjo režijo bo predstavila v Gradcu, je še objavilo slovensko uredništvo ORF iz Celovca.

Znanje se posreduje skozi jezik. Človek namreč v veliki meri misli v jeziku. Tega naj bi se v prihodnje zavedali tudi učitelji, ki bodo jezikovno občutljivi. Učitelji različnih predmetov, od matematike, kemije, geografije in do npr. zgodovine, naj bi se zavedali kompleksnosti besedil, ki jih spoznavajo učenci in bi jih po potrebi prilagodili njihovim jezikovnim zmožnostim. O prednostih in izzivih uvajanja takšnega pouka smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Natašo Pirih Svetina z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, članico projekta Gradniki za načrtovanje jezikovno občutljivega izobraževanja učiteljev, ki ga podpira Svet Evrope, izvajal pa ga je Evropski center za moderne jezike v Gradcu (foto: Pixabay).

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Osrednji poudarek biografije nobelovca Iva Andrića izpod peresa nemškega novinarja Michaela Martensa je zakodiran že v naslovu V požaru svetov. Delo s podnaslovom Zgodba evropskega življenja je fascinantna in občasno provokativna zgodba o piscu in diplomatu, ki je v viharnem obdobju evropske zgodovine prisostvoval nekaterim najpomembnejšim dogodkom dvajsetega stoletja. Ivo Andrić, v Travniku rojeni Sarajevčan, deloma vzgojen v Višegradu, je v življenju prehodil razburljivo pot. V obdobju od dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja kot je diplomatski predstavnik kraljevine Jugoslavije obredel pol Evrope; sodil je med najpozornejše opazovalce zgodnjega fašizma v Italiji in tik pred in med drugo svetovno vojno kot diplomat v Berlinu spoznal večino najvišjih nacističnih oseb. »Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira«, so besede, s katerimi je Michael Martens opisal pisateljevo postopno angažiranje, ko je kot sopotnik Mlade Bosne svoj srd usmeril proti habsburški monarhiji. Pri pripravi atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda sicer ni sodeloval, vendar je že v zgodnjem sarajevskem obdobju prepričljivo izrazil svoj politični ideal, nujnost formiranja skupne države vseh južnih Slovanov, »Južne Slavije«. O enotni državi balkanskih Slovanov je Andrić pisal takole: »Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi in se razvijale in prispevale k splošni kulturi tukaj in pod našim imenom, ne pa iz tujih središč.« »Jugoslovansko idejo« je Andrić ves čas fanatično zagovarjal, tudi v času kraljevine, čeprav je šlo, kot piše Martens, že tedaj »za eksplozivno mešanico več narodov in dveh velikih religij, od katerih je krščanstvo spet razdeljeno na dve veroizpovedi.« »Glavno, da je Jugoslavija,« je svojo brezpogojno lojalnost do zadnjega izražal Andrić; ali je ta država demokratična ali diktatorska, pravična ali pristranska, življenja vredna ali turobna, je bilo zanj postranskega pomena. Martens v Andrićevih romanih – predvsem v Travniški kroniki in Mostu na Drini, ki ju je napisal med vojno v Beogradu – nemalokrat išče metafore za pisateljev odnos do jugoslovanskega vprašanja in predvsem do Bosne oziroma islama. S političnimi interpretacijami umetnosti so se opekli že številni analitiki in biografi in tudi Martens je nekajkrat stopil na spolzek teren, še posebej ko turške zavojevalce »bere« kot izključno nazadnjake in fanatike, predstavnike krščanskega zahoda pa kot plemenite nosilce modernosti in civilizacije. Pogosto je bil kontroverzen, kot v doktoratu z univerze v Gradcu, ki so ga odkrili šele po pisateljevi smrti, v katerem so Andrićevi kritiki dobili potrditev teze, da je bil nobelovec islamofobni sovražnik Turkov, ki je zaničeval tudi bosanske muslimane. Resnica je vendarle drugačna, iz Andrićeve kompleksne literature je razvidno, da je njegov način, kako so ob Srbih in Hrvatih predstavljeni muslimani, preveč poetičen, daleč od šablonskih lastnosti, ki so mu jih skušal pritakniti. Predvsem pa je delo V požaru svetov atraktivno in dinamično napisan portret spretnega diplomata in velikega pragmatika, šolskega primera zadržanosti, previdnosti, nevsiljivosti, hladne nepristranskosti, s katero si je Andrić kot diplomatski veteran iz časa kraljevine pod Titovo oblastjo – ko so njegove pisateljske kolege zapirali ali likvidirali za manjše prekrške – reševal lastno kožo. Svojo sposobnost nezmotljivega prilagajanja in pravilnega vedenja v javnem prostoru, človeka, ki se je genialno prilagodil življenju, zgodovini in okoliščinam, je Andrić zaupal Dobrici Ćosiću: »Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

Ali bo Ruska vojna z Ukrajino trajala večno? Nas lahko neki nov virus ponovno izolira? Ali bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo ali pa nas bodo prej uničile podnebne spremembe? Ta vprašanja si zastavlja letošnja izvedba festivala Štajerska jesen z naslovom Ljudje in demoni, ki ga pripravljajo v sosednjem Gradcu v Avstriji. Interdisciplinarni umetniški festival predstavlja skupaj 40 različnih umetniških dogodkov, od razstav in performansov do predavanj, zvočnih dogodkov in pogovorov z umetniki, nosi naslov. Osredotoča se na pripovedovanje zgodb, ki temeljijo na posameznih likih oziroma osebnostih. Več pa v pogovoru s članoma kuratorske ekipe, to sta Pieternel Vermoortel in Gábor Thury. Foto: spletna stran Steirischer herbst

Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

V okviru projekta Glasba mladih je aprila v dvorani Glasbene šole Radovljica potekal koncert dua Empirio, ki ga sestavljata violinistka Laura Calligaris in pianist Andrey Ilienko, na njem pa je zvenela glasba Bravničarja, Beethovna in Brahmsa. Violinistka Laura Calligaris in pianist Andrey Ilienko, člana dua Empirio, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Gradcu, kot duo pa delujeta od leta 2022. Že takrat sta poleti izvedla več koncertov na slovenski Obali in v Italiji, njun koncertni debi je bil v Manziolijevi palači v Izoli. Istega leta sta uspešno opravila tudi avdicijo italijanske fundacije Fondazione Luigi Bon ter za nagrado dobila možnost sodelovanja na mojstrskem tečaju in nastopanja na koncertih na različnih glasbenih festivalih. Pred kratkim sta z uspešno opravljeno avdicijo dobila še podporo programa Yehudija Menuhina Live Music Now. V okviru tega bosta v prihodnjih dveh letih lahko redno koncertirala v profesionalnem svetu klasične glasbe.

V Ljubljani se danes začenja že tretja poletna šola Oblikovanje in znanost - ker je mednarodna torej "Design + Science " - na kateri bodo do petka govorili na temo "parainteligenca". Arhitekti, umetniki, oblikovalci, računalničarji in naravoslovci bodo iskali plodne povezave bodisi na robovih ali onstran ustaljenih razumevanj teh področij. Predstavnika organizatorja šole, prof. Boštjan Botas Kenda z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Maja Drobne - KUD PiNA, pojasnjujeta podrobnosti srečanja dveh ducatov udeležencev. Prvo srečanje leta 2021 so pripravili na temo "sintetična hrana", lani pa so govorili o "kohabitaciji". Letos šolo organizirajo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo (UL FKKT), z Oddelkom za oblikovanje vizualnih komunikacij Umetniške akademije v Splitu, z Inštitutom Joanneum Univerze uporabnih znanosti v Gradcu in s Cankarjevim domom. FOTO: 3.poletna šola Design+Science 2023 VIR: Tine Lisjak

Slovenska čitalnica v Gradcu praznuje 10-letnico delovanja. Kakšen pečat je pustila? Preverjamo, kako bo novi učni načrt vplival na pouk na javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu, kjer tedensko menjavajo učni jezik in ima pomembno vlogo glasba. V Porabju se bodo v novem šolskem letu morali soočiti s kadrovski izzivi, opozarja Valentina Novak, višja svetovalka za narodnostno šolstvo. Rojaki na Hrvaškem pripravljajo osnutek učnega programa za pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah. Da so nujne spremembe v gledališču, pa je prepričan dobitnik nagrade Tantadruj za življenjsko delo Adrijan Rustja, igralec in režiser, ki je pomembno sooblikoval gledališko življenje Slovencev v Furlaniji - Julijski krajini.   Foto(Peter Krivograd): JAMZi bo zastopala deželo Koroško na državnem zborovskem tekmovanju 

Sredi aprila je v Dvorani Union v Mariboru potekal peti abonmajski koncert Mladinskega cikla z naslovom Violončelo skozi glasbena obdobja, na katerem sta nastopila violončelist Ariel Vei Atanasovski in pianistka Klara Lužnik. Glasbenika sta se spoznala na konservatoriju za glasbo in balet Maribor, nato pa oba svojo študijsko pot nadaljevala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in tam se je začelo tudi njuno glasbeno sodelovanje. Na koncertu sta s svojim nastopom in izbiro programa skušala občinstvu čim bolje predstaviti violončelo. Sam instrument pa tudi zven glasbila skozi glasbena obdobja – torej skozi glasbo, ki so jo zanj v različnih časih ustvarjali skladatelji.

Osrednjo pozornost v namenjamo velikemu slovenskemu uspehu na nedavni skladateljski tribuni Rostrum v Haagu, kjer sta odmevni priznanji dosegli skladbi Larise Vrhunc in Matica Romiha. Nadaljevali bomo v Cankarjevem domu, kjer je na 8. koncertu letošnje sezone cikla Kromatika kot solistka gostovala ameriška pianistka Claire Huangci, Simfonike RTV Slovenija pa je v izvedbah del Ravela in Stravinskega vodil šef dirigent Rossen Milanov. Predstavili bomo še šesti in hkrati sklepni koncert cikla Carpe artem v Mariboru, tam je s svojimi glasbenimi kolegi nastopil priznani hornist Boštjan Lipovšek, sobotni sklep Družinskega abonmaja Slovenske filharmonije in zadnji letošnji premieri opernih hiš v Gradcu in Trstu.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. »Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. Meščanska etnologija»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. »Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo »Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.Družina»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«Potovanja»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. »Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. Meščanska etnologija»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. »Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo »Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.Družina»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«Potovanja»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Poslušamo posnetek koncerta cikla GM oder, ki je potekal januarja 2023 v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije. Pod pokroviteljstvom Glasbene mladine Slovenije so zaigrali pianistka Klara Lužnik, violinistka Zala Frangež in violončelist Ariel Vei Atanasovski, ki študirajo na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pod vodstvom Chia Choua. Za svoj nastop so izbrali dela Mozarta, Brahmsa in Petra Kopača.

Posvečamo se festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki vsako pomlad poteka v Gradcu in domačemu festivalu frankofonskega filma, v okviru katerega ocenjujemo film Nedolžen. Ocenjujemo tudi film Do zmage in naprej, navdihujoč dokumentarec o skupini deklic, ki trenirajo košarko pod vodstvom nekonvencionalnega trenerja, ter napovedujemo dvodnevni dogodek Palestina na filmu in uverturo v festival Kurja polt, ki se bosta odvila v naslednjem tednu.

Ta teden pozornost posvečamo dvema koncertoma Slovenske filharmonije: petemu koncertu Pretežno vokalnega cikla (basbaritonist Krešimir Stražanac in pianistka Doriana Čakarôva) ter četrtemu koncertu cikla Sodobne orkestrske skladbe (dirigent Sylvain Cambreling). V Celju sta nastopali pianistka Simone Leitão (Zavod Celeia Celje) in violinistka Petra Kovačič z Ljubljanskimi solisti (Hiša kulture Celje), v Ljubljani se je končalo Tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov – TEMSIG, v Gradcu pa smo spremljali premiero Janáčkove opere Katja Kabanová. Poleg tega napovedujemo tretjo letošnjo ljubljansko premiero – Trubadurja Giuseppa Verdija.

V oddaji se bomo danes najprej preselili na avstrijski filmski festival Diagonala, ki se je včeraj začel v Gradcu in prinaša skupno 115 filmov. Predstavljamo tudi knjigo pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin - Sin Očetov. Na novo o Bogu, ki je posthumno izšla pri založbi KUD Logos.

V najstarejšem prirodoslovnem avstrijskem muzeju Joanneum v Gradcu, ki velja tudi za največji univerzalni muzej srednje Evrope, imajo novo vodstvo. Na čelu muzeja, ki združuje pod svojim okrilje 19 enot, je od začetka tega leta slovenski arheolog dr. Marko Mele, ki je postal znanstveni vodja te pomembne kulturne ustanove. Gremij, posebna komisija Joanneuma je odločitev o izbiri Meleta sprejel soglasno in izpostavila strokovno podkovanost slovenskega znanstvenika. Ta je bil doslej zadolžen za urejanje prazgodovinske zbirke graškega arheološkega muzeja in je med drugim lani vodil izkopavanja pod graškim gradom. Dr. Marko Mele bo graški muzej vodil do leta 2027. Med njegovimi prednostnimi izzivi bodo predvsem inovacije, sodelovanje in premik iz muzejskih prostorov navzven.

Melika Buza je zanimanje za glasbo začutila že v otroštvu. S štirimi leti je začela igrati klavir, s sedmimi pa je bila sprejeta v osnovno glasbeno šolo. Izobraževanje je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Zenici, kjer je bila najmlajša dijakinja, ki se je tam kadar koli izobraževala. Nastopila je v številnih državah po svetu ter prejela več kot 40 državnih in mednarodnih nagrad. Redno sodeluje z nacionalnimi orkestri, festivali ter svoje znanje širi na mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih. Leta 2019 je v imenu mesta Gradec prejela štipendijo za izjemno nadarjene študente Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je od leta 2016 študirala pod vodstvom profesorja Otta Niederdorferja. Od leta 2019 študij nadaljuje pod vodstvom profesorja Sergia De Simoneja. FRÉDÉRIC CHOPIN: ETUDA V C-MOLU, OP. 25, ŠT. 12, OCEAN ENRIQUE GRANADOS: GOYESCAS, SUITA ZA KLAVIR, OP. 11 - 4. QUEJAS O LA MAJA Y EL RUISENOR MAURICE RAVEL: NOČNE PRIKAZNI (ONDINE, LE GIBET, SCARBO) RÉDÉRIC CHOPIN: BARKAROLA V FIS-DURU, OP. 60

Dr. Vanja Samec je Celjanka, ki je po vsem svetu znana in uveljavljena strokovnjakinja za gradnjo mostov. Ker v domovini ni bilo posluha za njeno znanje, je leta 1989 je nastopila delo v podjetju v Gradcu, kjer je delala kot razvijalka programske opreme, projektna inženirka in svetovalka. Sodelovala je pri mednarodnih mostnih projektih, med drugim pri mostu Kwangan v Koreji, Stonecutters Bridge v Hongkongu, viaduktu Dou-Shan na Tajvanu, mostu Sheik Zayed v ZAE in številnih drugih. Aktivno je sodelovala na svetovnih konferencah. Ima odlične izkušnje pri mednarodnih projektih, razvoju programske opreme in vodenju. Leta 2020 jo je ameriška platforma engineering.com uvrstila med petnajst svetovno najvplivnejših vizionarjev leta. Trenutno deluje kot neodvisna strokovnjakinja za mostove, aktivno se udeležuje mednarodnih strokovnih in opravlja še številne druge dejavnosti. Objavila je več kot petdeset znanstvenih člankov in prispevkov. Pred leti je postavila tudi zanimiv družinski most, most s preteklostjo in Josipom Mursom.

Dr. Vanja Samec je Celjanka, ki je po vsem svetu znana in uveljavljena strokovnjakinja za gradnjo mostov. Ker v domovini ni bilo posluha za njeno znanje, je leta 1989 je nastopila delo v podjetju v Gradcu, kjer je delala kot razvijalka programske opreme, projektna inženirka in svetovalka. Sodelovala je pri mednarodnih mostnih projektih, med drugim pri mostu Kwangan v Koreji, Stonecutters Bridge v Hongkongu, viaduktu Dou-Shan na Tajvanu, mostu Sheik Zayed v ZAE in številnih drugih. Aktivno je sodelovala na svetovnih konferencah. Ima odlične izkušnje pri mednarodnih projektih, razvoju programske opreme in vodenju. Leta 2020 jo je ameriška platforma engineering.com uvrstila med petnajst svetovno najvplivnejših vizionarjev leta. Trenutno deluje kot neodvisna strokovnjakinja za mostove, aktivno se udeležuje mednarodnih strokovnih in opravlja še številne druge dejavnosti. Objavila je več kot petdeset znanstvenih člankov in prispevkov. Pred leti je postavila tudi zanimiv družinski most, most s preteklostjo in Josipom Mursom.

Novoizvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar si bo prizadevala za uresničitev vseh z ustavo zagotovljenih pravic manjšin, je zagotovila v Trstu, kjer se je srečala s predstavniki Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini. S saborsko poslanko Barbaro Antolič Vupora se pogovarjamo o možnostih, da bi Slovenci na Hrvaškem postali politično bolj dejavni. Ustavimo se v Gradcu, kjer je tamkajšnje društvo avstrijsko slovenskega prijateljstva praznovalo 30-letnico delovanja, in v Celovcu na podelitvi Einspielerjeve nagrade. Z njo so se letos zahvalili prijatelju koroških Slovencev, avstrijskemu pisatelju Josefu Winklerju. Norma Bale pa se je z zbirko zgodb zbranih v delu Ptice dronovke zahvalila porabskim Slovencem. Kdo so te ptice in kaj prinašajo? Foto: Novoimenovana predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar v Kulturnem domu v Trstu s predstavniki Slovencev v Italiji/Primorski dnevnik

Poročamo s filmskih festivalov pri naših sosedih: z Diagonale, festivala avstrijskega filma v Gradcu, ki ga je letos obiskal tudi Ulrich Seidl s filmom Rimini, pa s festivala dokumentarnega filma ZagrebDox, na katerem sodeluje kritičarka Petra Meterc v žiriji FIPRESCI. Ocenjujemo Atlas ptic, film Olma Omerzuja o ostarelem podjetniku, patriarhu, ki začne izgubljati nadzor nad podjetjem in svojo družino - ta je po uspešni festivalski poti zdaj prišel še na redni kinospored. In še avstralski film Nitram z igralcem Calebom Landryjem Jonesom, nagrajenim v Cannesu; v njem si zastavlja vprašanje, kaj oblikuje množičnega morilca.