Podcasts about primorski

Vlada odločila, da bo nova gorenjska regijska bolnišnica v Kranju.Zelenski Evropsko unijo na vrhu v Bruslju pozval k ohranitvi sankcij proti Rusiji do začetka njenega umika iz Ukrajine; v ponedeljek novo srečanje delegacij v Rijadu.Vlasta Nussdorfer v pogovoru za Radio Ognjišče o postopku imenovanja novega Varuha človekovih pravic.Pozeba prizadela sadjarje po celotni Primorski.Vreme: Jutri sprva še večinoma jasno, popoldne postopna pooblačitev.

V oddaji Primorski kraji in ljudje vas tokrat vabimo na Malijo in na Malijski hrib, ki je najvišja točka izolske občine, saj sega na 276 metrov nadmorske višine. Smilja Baranja je sogovornike spraševala po imenu kraja, zgodovini Malije in življenju v njej danes - pa tudi o eni od petintridesetih točk geodetske trigonometrične mreže 1. reda, ki se nahaja na Malijskem hribu.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

Nova Gorica je skupaj z Gorico prevzela naziv Evropska prestolnica kulture. Po slavnostnem odprtju na Trgu Evrope se je dogajanje preselilo v središče Nove Gorice. Trg Edvarda Kardelja so prevzeli osupljivi umetniški nastopi in projekcije na pročeljih stavb. Zaključek slavnostnega odprtja v oddaji Primorski kraji in ljudje povzema Mateja Grebenjak.

Za ohranjanje jezika in identitete Slovencev v Italiji imajo zelo pomembno vlogo mediji, ki redno pripravljajo vsebine v slovenskem jeziku. Tiskani mediji imajo dolgo tradicijo, časopis Primorski dnevnik tako letos praznuje 80 let, tednik Novi glas bo prihodnje leto obeležil 30 let izhajanja. V terenskem studiu v Gorici sta nam delovanje in pomen obeh najbolj branih medijev na Tržaškem in Goriškem predstavila Igor Devetak, odgovorni urednik Primorskega dnevnika, in Danijel Devetak, odgovorni urednik tednika Novi glas.

Drugi poudarki oddaje: Mariborska občina še ena od redkih brez sprejetega občinskega prostorskega načrta, a vendar bi ga lahko kmalu le dobila Na območju propadle tovarne Labod v Novem mestu v prihodnjih letih nova stanovanjska soseska s 350 stanovanji V Ljubljani ne bo več parkirišča pred Križankami, odpira pa se garažna hiša pod Športnim centrom Ilirija

Piše Katja Šifkovič, bereta Eva longyka Marušič in Igor Velše. Vmesni čas, zbirka enajstih kratkih zgodb Borisa Pangerca, je delo, ki se ne pretvarja in s svojo preprostostjo piše zgodbo o ljudeh, kraju in preteklosti, o pozabljenem času. Pangerčeva sposobnost prepletanja osebnih in kolektivnih zgodb iz Doline pri Trstu z brezčasnimi vprašanji o življenju, smrti in minevanju pritegne bralca tako, da se počuti, kot bi bil sam del teh pripovedi. Boris Pangerc je slovenski jezikoslovec, pedagog, kulturnik in publicist. Šolal se je v domačem kraju in v Trstu, nato pa v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti. Poučeval je slovenščino, zgodovino in zemljepis ter bil ravnatelj šole na Proseku. Dejavno je sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami, raziskoval ljudsko gradivo ter objavljal članke in reportaže, zlasti za Primorski dnevnik. Znan je tudi kot raziskovalec dolinskega govora in ustvarjalec vrhunskega oljčnega olja, za katero je prejel številne nagrade. Ustanovil je salon kakovostnih oljčnih olj Olio Capitale in dejavno deluje v zborovskem petju. Njegova literarna in kulturna zapuščina vključuje tudi njegove pesmi, ki so jih uglasbili ugledni skladatelji. Tematsko se zbirka Vmesni čas dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja: minevanja, identitete, ljubezni, telesnosti in pripadnosti. Pangerc raziskuje, kako dogodki iz preteklosti oblikujejo naše življenje danes, kako so naši osebni spomini del širše zgodovinske naracije ter kako se v teh prepletih oblikuje občutek pripadnosti – kraju, ljudem, času. V času, ko literatura pogosto išče zapletene oblike izražanja, Pangerčev pristop dokazuje, kako močan je lahko jezik, ko je omejen na tisto najnujnejše: "In vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne." Pangerčeve zgodbe delujejo kot natančno izdelani filmski kadri – detajli so jasni, pripovedi pa polne občutkov in refleksije. Kot pripovedovalec se Pangerc izogiba moraliziranju; njegovo pisanje je brezkompromisno, a nikoli cinično. Kjer bi drugi avtorji morda zapadli v sentiment, Pangerc ostaja zvest resničnosti, ki jo opazuje z očesom kronista, a tudi z dušo umetnika. Jezik, čeprav preprost, je poetičen in učinkovit, a bralcu kljub temu ne prizanaša. Tistim ki jim primorsko narečje ni znano, se morda zgodi, da nekaterih besed ne bodo prepoznali, vendar to nikakor ne zmanjšuje čustvenega učinka zbirke – nasprotno, prav jezikovna barvitost še dodatno poglablja občutek pripadnosti kraju in njegovim ljudem. Pangerčev dar opazovanja se kaže v tem, kako liki v zbirki zaživijo pred nami kot resnične, "krvave" osebe, ki jih lahko skorajda slišimo in vidimo. Sonja, Drago, Miro, Alenka in drugi prebivalci njegovih zgodb niso le literarni konstrukti, temveč dihajo, govorijo in delujejo kot naši sosedje ali prijatelji. Pangerc ne piše, da bi očaral, piše, ker mora, in ravno ta neolepšana nujnost daje njegovemu delu poseben pečat. Zbirka Vmesni čas je dokaz, da lahko literatura, ki ostaja zvesta koreninam – krajem, ljudem in zgodbam – vedno najde svoje mesto v sodobnem svetu. To je knjiga, ki nas uči, kako gledati svet z očmi, ki vidijo pod površje.

V tem prvem zimskem mesecu so imeli v Podnanosu prav posebno slavje. Obeležili so 50 let delovanja njihove krajevne knjižnice in 750-letnico prve omembe kraja. Med drugim so pripravili tudi razstavo »Naš kraj, zapisan v času«, ki na ogled postavlja več kot 100 zanimivih dokumentov in tiskov. V oddaji Primorski kraji in ljudje se bomo zato odpravili v ta kraj pod planoto Nanos.

V drugem delu našega sprehoda po Primorski v času, ko je bila v krempljih italijanskega fašizma, smo najprej orisali politično ozadje, nato pa smo si bolj podrobno pogledali zgodovino nogometa v Kopru, Izoli, Piranu, Tolminu, Sežani, Ajdovščini, Postojni, Vipavi, Ilirski Bistrici in nekaterih drugih krajih. Za konec pa smo si pogledali še, kako je bilo z nogometno infrastrukturo v tem obdobju. Imena kot so Circolo Sportivo, Libertas, Ampelea, Dopolavoro, Postumia, Edera ipd. nam danes ne pomenijo kaj dosti, nekoč pa je bila to športna realnost Slovencev v Italiji.

Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Pred nami je oddaja Primorski kraji in ljudje, ki jo je tokrat pripravila Eva Furlan. Svojo napoved začenja z vprašanjem, kako v nekaj minutah zaobjeti človeka, ko pa so močan sogovornik tudi njegova dela? Andrej Perko, ki že nekaj let živi in ustvarja v Vipavskem Križu, je eden vidnejših fotografov na Slovenskem. Kot pravi, umetnost ne more rešiti sveta, lahko nas samo ozavešča, pa še to le tiste, ki zavest premorejo.

Praznuje velika osebnost slovenskega glasbenega prostora: Aldo Kumar. Danes je njegova sedma jesen. Vse najboljše spoštovani Aldo Kumar in dobrodošli v oddaji Primorski kraji in ljudje. Rojen v vasi Otalež nad desnim bregom reke Idrijce v Cerkljanskem hribovju je mladost preživel v Idriji. Po končani gimnaziji Jurija Vege, ga je pot vodila na študij glasbene pedagogike in kompozicije v Ljubljano. Ob kompozicijskem ustvarjanju je bil tudi redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na Univerzi v Ljubljani. Aldo Kumar je avtor obsežnega, pomenljivega opusa, ki zaznamuje širok svetovni glasbeni prostor na področju zborovske, komorne in simfonične glasbe, pa tudi svet odrskih, filmskih in drugih vizualnih umetnosti. Znova in znova Alda nagovarja preprost, včasih tako moder ljudski svet. Petinšestdeset zborovskih del, 23 orkestrskih kompozicij, 31 skladb za komorne sestave, 21 del za plesne predstave, 53 filmov in 82 gledaliških predstav vsebuje njegovo glasbo. Aldo je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Izstopajo nagrada Prešernovega sklada, tri Borštnikove nagrade za gledališko glasbo, Kozinova nagrada in Župančičeva nagrada. Zase, za prijatelje, za tisto muzičnost, ki nastane ob dobrem druženju, si je zamislil skupino raznolikih glasbenikov Anbot. Srečali smo se v Seči. Ob morju. Bil je tih in miren dan.

Drugi poudarki iz oddaje: -Svetovalna središča za izobraževanje odraslih bodo po novem v 13-ih regijah omogočala izobraževanje tudi gluhim in naglušnim - Ajdovska občina prodaja premoženje; kaj si obetajo od prodaje deleža v Primorski hranilnici Vipava? -Kakšna bo prihodnost mariborskega podjetja primat po priključitvi mednarodni skupini

Konec avgusta je pet pohodnikov iz Ročinja že 18. leto zapored stopilo na pot proti najvišjemu slovenskemu vrhu Triglavu. Njihov dolgoletni pohod se je znova začel v rodnem Ročinju, kjer je tradicija podobnih podvigov že trdno zasidrana v lokalni skupnosti. Na tem zahtevnem potovanju, ki združuje tako fizične kot psihične izzive, se jim je na prvem delu poti pridružil tudi Boštjan Simčič. V oddaji Primorski kraji in ljudje boste prisluhnili, kako se prepletajo vztrajnost, prijateljstvo in ljubezen do narave, ki poganja te neustrašne pohodnike na njihovi poti na Triglav.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Anja Mugerli, letošnja prejemnica nagrade kresnik za roman Pričakovanja, v katerem odkrito piše o zagatah, s katerimi se mlad par spopada ob umetni oploditvi, je tudi avtorica več kratkoproznih zbirk – s knjigo Zeleni fotelj je bila pred slabim desetletjem nominirana za najboljši knjižni prvenec, za zbirko Čebelja družina pa je pred tremi leti prejela evropsko nagrado za književnost in bila nominirana na nagrado Novo mesto short. Zbirka Plagiat je tako njena tretja knjiga kratke proze in peta leposlovna knjiga po vrsti, če vključimo še romaneskni prvenec Spovin, za katerega je bila leta 2018 prav tako nominirana za kresnik. Diplomantka slovenistike na Univerzi v Novi Gorici in magistrica uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Primorski univerzi je v šestih letih dodobra izoblikovala svoj stil pisanja, njena ljubezen do literature pa veje tudi iz vseh devetih zgodb v pričujoči zbirki. Gre za zgodbe o razočaranju zaradi takšne in drugačne izdaje, zgodbe o demenci in osamljenosti, zgodbe o predanosti, ljubezni in umiranju. Protagonisti in protagonistke zgodb v zbirki Plagiat so večinoma odraščajoče najstnice, ki gradijo identiteto na družbenih omrežjih in si z njo utirajo virtualno pot v odraslost, medtem ko z zahrbtnimi udarci staršev in prijateljev dobivajo prve izkušnje o ljubezni in ambivalentnih odnosih. Po drugi strani pa se nam v zgodbah odpira tudi poglobljen pogled v razmerje med materjo in hčerko, profesorico in učenko ter lastnico stanovanja in njeno podnajemnico. Tako v zgodbi z naslovom Tatica spremljamo odnos med hčerjo in dementno mamo, ki tava izgubljena po soseski, po kateri sta še nedavno skupaj sprehajali, zdaj pa jo zaradi izgube spomina doživlja kot ječo: “Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.” Zgodba Na vdih se osredotoča na potapljačko, ki se zaganja v morsko globino, medtem ko se njena mati bojuje z rakom na pljučih – vsaka na svoj način hlastata za zrakom ob zavedanju, da je vsak vdih lahko zadnji. Tudi glavni junakinji zgodbe Plagiat, pisateljici in profesorici Ani, zmanjkuje zraka, ko ugotovi, da jo je študentka dobila pri kraji zgodbe in da bo do konca terjala pravico – knjižna polica, v katero postopoma zlaga svoje knjige, med katerimi se znajdejo tudi plagiati, se pod težo laži vse bolj trese, dokler na koncu ne popusti. Medtem ko se Ani ne zdi nič spornega, da v sklopu umetniških rezidenc počiva, saj ji študentje ne nazadnje kar sami preskrbijo manjkajoče dele njenih knjig, pa se protagonistka zgodbe Motovilka udeleži literarnega simpozija v Lihtenštajnu, kjer jo prostor in hrana spomnita na pravljico o Motovilki. Po ogledu filma o duhovih, si v rjuhi izreže oči, da bi jo bilo manj strah: “Sprašujem se, ali je bilo Motovilko strah teme. O tem sem skoraj stoodstotno prepričana. Kako je premagovala svoj strah pred temo? Je na ves glas prepevala? Si je predstavljala, da stoji sredi zelenega travnika, obsijanega s soncem? Je masturbirala?” Tudi junakinja zgodbe Zofi si krajša čas z nenavadnim hobijem, ki vključuje glasno branje knjig travmatiziranim psom – ob branju Sreče na vrvici se približa zlorabljeni kužki ter z njo po nizu nenavadnih okoliščin preživi novoletni večer daleč od petard in mestnega vrveža. Protagonistka zgodbe Siva pega, ki ji je zaradi epidemioloških ukrepov onemogočeno nastopanje na gledaliških odrih, postane ljubosumna na svakinjo, ki prav takrat prvič v življenju pride do službe varnostnice lokalnega zdravstvenega doma. Statusni simboli se tako “premešajo”; koncept službe, družine, zdravja in sreče se postavi na glavo, domači postanejo tujci, ki le tu in tam skupaj molče pokadijo cigareto. V še bolj tragične vode zabrede zgodba Stanovanje, v kateri se izpoved hčerke lastnice ljubljanskega stanovanja izmenjuje z izpovedjo njene podnajemnice, ki za sobo plačuje 250 evrov na mesec, dokler se lastnica stanovanja ob hčerinem prigovarjanju ne odloči, da bo Srbkinjo po hitrem postopku izgnala iz stanovanja, saj bo od turistov prejela po 70 evrov na noč. Hči, ki je prav tako kot slednja šla s trebuhom za kruhom v Berlin, je do Srbkinje pokroviteljska, čeprav ima sama zaradi slovenskega potnega lista in družinskih nepremičnin prednost že v izhodišču: “Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?” Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati. Pa vendarle jih avtorica moralno ne obsoja niti jih ne kuje v zvezde – večkrat jih niti ne poimenuje ali pa bralcu poda ime in priimek z opisom knjig ali med povzemanjem pogovora s prijatelji. Pod gladino malomeščanske urejenosti in zlaganih vrednot se skozi razpoke vsakdanjega življenja postopno prebija tisto, kar bi Freud opredelil kot Das Unheimliche bodisi skozi ponovitev nasilnega dejanja iz otroštva bodisi skozi diskrepanco med pravljicami oziroma virtualnim svetom in travmatično sedanjostjo. Vdor duhov, ki opozarjajo na potlačene in nerazčiščene vsebine iz nezavednega, je možen tako v obliki privida pokojne prijateljice, do katere protagonistka razvije občutke krivde, kot tudi v razmajani knjižni polici in rjuhi z luknjama, namenjenima potešitvi strahov in spolnega vznemirjenja. Strukturo posamezne zgodbe Anja Mugerli dodatno popestri z navajanjem pisem, sporočil, asociacij iz nezavednega in izmeničnim podajanjem monologa glavnih junakov, ki se načeloma zelo pristransko, lahko bi rekli narcisoidno, bojujejo za prevlado svoje doktrine. Literarni verizem s primesmi družbene kritike in numinozne intrige je prav gotovo kombinacija, ki bo bralca za dolgo prikovala h knjigi.

"Šala" - tako krajani Gažona pravijo osrednji ploščadi ob Kulturnem domu Jadran, kjer je letos v okviru Večerov na placu prvič gostoval tudi Kino Istra: projekt, ki že nekaj let prinaša v istrske kraje evropske in svetovne filme. Kako se je središče utripa kraja spremenilo v kino na prostem in kako so pri tem sodelovali krajani različnih generacij, pa v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje.

V tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje se bomo podali na Kras, je pa res, da korenine naše gostiteljice sežejo v Posočje. To je ilustratorka in pesnica Tina Volarič. Seznam njenega ustvarjanja je dolg in del njega je tudi pesniška zbirka Krožnice večglasnih tišin, ki je prevedena v italijanščino, njena prav tako avtorska slikanica Črta pa je izšla celo v arabščini. Na kavo v ličnih skodelicah, za katere z veseljem pove, da so delo njenih prijateljev, je Tina Volarič povabila Evo Furlan.

Slovenija je v mrežo evropskih rožnih vrtov vključena s petimi vrtovi - eden od njih je v Valdoltri. Obdan je z mogočnimi drevesi parka ob ortopedski bolnišnici in je javno dostopen. Društvo ljubiteljev vrtnic v vrtu pripravlja učne sprehode. Tjaša Škamperle se je srečala s predsednico Bredo Bavdaž Čopi. In kot boste slišali, park nudi varno zavetje tudi paru - pavu in pavici. Tudi o tem v oddaji Primorski kraji in ljudje.

20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.

V Parizu se bo torej čez približno eno uro začela slovesnost ob odprtju 33-ih poletnih olimpijskih iger moderne dobe. Do 16-ega avgusta bo za medalje v skoraj 330-ih disciplinah tekmovalo približno 10 tisoč 500 športnikov, med njimi tudi 90 slovenskih. Slovesnost bo, kot rečeno, potekala na reki Seni. Po šestih kilometrih plovbe se bo parada ladij s športniki ustavila na trgu Trocadero ob Eifflovem stolpu. V oddaji tudi: - Ideja o olimpijskem premirju bo v primeru Gaze očitno neuresničena. - Izboljšanje letalske povezljivosti Slovenije v ospredju pogovorov ministrice Bratušek z nemškim kolegom. - Primorski pridelovalci zadovoljni z letino breskev.

Prepoznavnemu čezmejnemu festivalu Glasbe sveta, ki na gradu Kromberk že od leta 2011 prepleta različne glasbene tradicije in godbe, se letos pridružuje še nov festival Zrcala meje. Z njim želijo odpirati vprašanje dojemanja meje na območju, kjer se stikata, spoznavata in dopolnjujeta dve med seboj povezani mesti. Začenjajo s predstavitvijo pesniške zbirke Onde ribelli pesnika Alessandra Canelle. Mi pa še o festivalu glasbe Richarda Wagnerja v Bayreuthu, ki se ga še zmeraj drži sloves najteže dostopnega glasbenega festivala.

V današnji oddaji Primorski kraji in ljudje bomo spoznali nadvse zanimivo življenje in delo v Vipavi rojenega Antona Lavrina, avstrijskega konzula v Egiptu in zbiralcu ter raziskovalcu egipčanskih starin. Pred kratkim je Lavričeva knjižnica Ajdovščina v sodelovanju z dijaki Škofijske gimnazije Vipava odprla razstavo z naslovom Anton Lavrin, naš vrli rojak. Na razstavi je prikazano, zakaj je Lavrin v Vipavo pripeljal dva egipčanska sarkofaga in kako veliko pozornost sta vzbudila mumija svečenika in balzamiran krokodil, ki ju je pred skoraj 180 leti poslal v Ljubljano. Nataša Uršič se bo v oddaji pogovarjala z arheologom in kustosom v Slovenskem etnografskem muzeju Markom Frelihom in Lavrinovim daljnim sorodnikom iz Vipave Andrejem Hrovatinom.

Začenja se Pranger – festival kritike, prevoda in branja poezije. Trajal bo do 6. julija, v okviru festivala pa bodo med drugim podelili tudi Stritarjevo nagrado za kritika ali kritičarko. V Kopru pa se začenja 31. Primorski poletni festival. Do 27. julija se bo zvrstilo 12 ambientalnih predstav, s katerimi se v enotno skupnost povezujejo vse štiri istrske občine. Festival bo odprla znamenita Shakespearova komedija Mnogo hrupa za nič, ki jo bo pod režijsko taktirko Ivane Djilas uprizoril ansambel SNG Nova Gorica.

Začetek poletja in šolskih počitnic navadno predstavlja zagotovilo za gnečo na cestah. Promet je bil ponekod ohromljen že včeraj - med drugim se je podaljšal potovalni čas proti Primorski, obremenjena ostaja tudi ljubljanska obvoznica. Podobno bo danes, predvsem dopoldne, ko se bo na ceste predvidoma odpravilo največ voznikov. Ostali poudarki oddaje: - Guterres: Libanon ne sme postati druga Gaza. - Izpusti ogljikovega dioksida lani znova rekordni. - V Cerknem popoldne dobrodelni koncert v podporo obnovi partizanske bolnice Franja.

»Živjo sonce in ajda dišeča, biti prijatelj sta radost in sreča,« pojejo učenci Osnovne šole Črni Vrh nad Idrijo. Njihova ravnateljica, gospa Karmen Simonič Mervic vlaga finančna sredstva v glasbo, kulturo in tovrstno vzgojo, rast in razvoj njihovih učencev. Tako so se odločili, v zadnjem letu pa k sodelovanju povabili nekdanjo pedagoginjo Lilijano Homovec ter priznanega skladatelja Andreja Makorja. Ustvarila sta mladinski muzikal z naslovom Ko Ajda zori. Glasbena pedagoginja Damjana Vončina s sodelavko Jano Peternel sta poprijeli za delo in za izvedbo tega dela angažirali domala vse učence šole, njihove starše in sokrajane. V mesecu marcu so izjemno uspešno izvedli premiero ter dve ponovitvi. Bil je čudovit dogodek, ki se je mladim prav gotovo vtisnil v dušo in srce za vse življenje. Reportažo o tem dogodku prinaša oddaja Primorski kraji in ljudje.

Več kot 40 let je imel v minulem stoletju Piran svoj letni kino ob morju. V mestu pa ni bil edini, kot se še spominjajo nekateri krajani, ki nanj hranijo lepe spomine. Desetletja nazaj so bile kino predstave za obiskovalce poseben dogodek, tudi v nekdanjem kinu "Soča" v starem delu mestnega jedra Kopra in letnem kinu za tržnico, še pred tem pa v stavbi, kjer je že leta 1908 zaživel prvi kinematograf v mestu, poimenovan Elektron. Podeželje je vselej obiskoval potujoči kino, ki ga v zadnjih letih obuja tudi projekt Kino Istra. Kinematografsko dediščino v Izoli predstavljata še danes letni kino Arrigoni in Odeon, kjer je pred vhodom v dvorano postavljen nekdanji projektor, za katerega so kinooperaterji uporabljali oglje. O kinu nekoč in danes v istrskih mestih, z nekaj zbranimi spomini, v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje.

Mercede Porcu, ali, kot ji pravijo sosedje in prijatelji, Marčela, bi lahko bila čisto običajna priletna gospa. Zjutraj bi se odpravila k frizerju ali v trgovino, lahko bi počivala na vrtu ali pa poslušala radio in gledala televizijo. A ne, gospa se je pred dnevi kar sama z letalom odpravila na rodno Sardinijo, kjer se je udeležila deželnih volitev in obiskala domači kraj Decimomannu. S svojim drznim potovanjem je napolnila družabna omrežja in medije doma ter v Italiji. 98-letna Mercede je še vedno polna življenjske energije, kar vedno izraža z igranjem harmonike in klaviature. Kako jo je pot iz rodne Sardinije, prek Ligurskega morja in Padske nižine, pripeljala v Bilje, boste izvedeli v oddaji Primorski kraji in ljudje.

Tudi v letošnji sezoni bodo aktualni štirje večji tekaški pokali. Govoril sem s koordinatorji vseh; s Klavdijem Čendakom iz Primorskih gorski tekov, Izakom Hribarjem iz Notranjskega pokala, Alešem Šubicem iz pokala Gorenjska moj planet in Jožetom Škodnikom iz Štajersko Koroškega pokala. Vsi že dve desetletji oblikujejo tekaško krajino, imajo obilo izkušenj in zgodb ter še marsikaj, kar lahko ponudijo tekačem. Za konec sem poklical še Aleša Lindiča, ki mi je razložil, zakaj je Dolenjski pokal zaključil z delovanjem.

Še drugi poudarki iz oddaje: -Primorski gospodarstveniki tarnajo nad pomanjkanjem kadra, neustreznim izobraževalnim sistemom in - po njihovem - previsokimi davki. -Mariborskemu humanitarnemu društvu UP-ornik zmanjkuje sredstev za pomoč obubožanim starostnikom -Pomurski ekološki kmetje se vse bolj povezujejo, ustanovili so svoje društvo in zadrugo, da bi lažje prodali svoje pridelke. -Pred vrati je pust, v Cerknici jutri dopoldne izmenjevalnica pustnih kostumov za otroke.

Danilo Baša iz Dornberka, ki že leta vodi izletniško kmetijo, je kuhar, vinar, gostitelj in vse to je rad. Rad je tudi jedec, saj v domači tradicionalni hrani zelo uživa in pravi, da bo ta prisotna skozi vse naše življenje. Pogosto slišimo in beremo, kako so se spremenile prehranjevalne navade, da jemo več hitre hrane in manj naših tipičnih, lokalnih, tudi sezonskih jedi. Jemo jih na obisku pri noni, če imamo še to srečo. Kadar je res huda nostalgija, obujamo spomine, pobrskamo po spletu, vprašamo soseda ali poslušamo radio Koper in najdemo koga, ki nam bo skuhal joto. Gost tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje Danilo Baša jo rad skuha zase in za druge. Morda bomo v nadaljevanju izvedeli, kakšno je izbrala njegova gostiteljica Urša Mravlje, s klobaso ali brez?

Miklavževa skromnost je že nekaj časa nazaj prerasla v obilje, a ne pri vseh družinah. Zato tudi bo ena izmed tem, ki smo se jih dotaknili obdarovanje. Vstopili smo še v svet stisk, tako otrok in mladine, kot tudi starostnikov. Kakšno je doživljanje prazničnega časa mladostnikov, o čem premišljujejo in kako se s samoto spopadajo tisti, na katere se ne spomni nihče, tudi v prazničnem času ne. O tem smo govorili z gosti: sodelavko Slovenske karitas Heleno Zevnik Rozman, strokovno vodjo Nacionalne mreže TOM telefon za otroke in mladostnike Tjašo Bertoncelj in docentom na Primorski univerzi dr. Markom Pišljárjem.

Svoj pozdrav namenjam slovenski jezikovni skupnosti, italijanski in vsem ostalim. Tako je prvi pisni pozdrav začel novi tržaški škof, 59-letni župnik iz Cremone Enrico Trevisi. Dosedanji škof Giampaolo Crepaldi je septembra dal odpoved, ker je dopolnil 75 let, a bo naloge opravljal do prihoda naslednika, ki pa mora biti naprej še posvečen. Da je novi škof v prvem pisnem pozdravu slovensko skupnost dal na prvo mesto in nadaljeval dvojezično ter v tržaškem prostoru ni poznan, je za Primorski dnevnik kot zelo pozitivno ocenil vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji Anton Bedenčič. Dejal je še, da so v Rim sicer poslali prošnjo, naj upoštevajo slovensko stvarnost pri iskanju kandidatov in da naj imajo za slovensko skupnost posebno skrb. Kot je še moč razbrati iz pozdravnega pisma, je Trevisi bodočo škofijo dobro preučil. Bodočemu škofu je dobrodošlico izrekla tudi senatorka Tatjana Rojc in mu obljubila pomoč pri spoznavanju krajevne stvarnosti, še piše Primorski dnevnik.

Danes pa nekaj o Roku Snežiču. O Roku Snežiču, največjem davčnem strokovnjaku, kar ga je dala sveta štajerska zemlja, novinarji ne pišejo radi. Ker takoj, ko mu kaj od napisanega ni všeč, Rok Snežič novinarja, redakcijo ali medij toži. Toži tako na gosto, da nekateri mediji po Snežičevih tožbah zapadejo v resne težave. Nam se tožb ni bati, ker je naša medijska hiša že tako ali tako v resnih težavah. Zato se novinarji Snežiča bojijo, sploh pa po onem dnevu, ko se je razglasil za Martina Krpana. Ker pisun s Snežičem že nekako obračuna, z bajeslovnim junakom pa težko. A gremo lepo po vrsti, kot so Snežiči v Banja Luki. Nekaj dni nazaj je bila na mariborskem sodišču razprava, ker je Snežič tožil bosanskega novinarja, ki je pisal o njegovi unikatni tehniki davčnih utaj. Pa se je sojenje kmalu končalo, kajti Snežič menda pozna vse mariborske sodnike – ker je bil z njimi sošolec, ali pa jim je sestavljal davčne napovedi – zato je bosanski novinar zahteval izločitev sodnice. Obe stranki sta se nato na hitro srečali pred vrati sodišča in Snežič je junaško razprl suknjič, na majici pod njim pa je imel natisnjen prizor iz Martina Krpana. In to tistega, kjer junaški Notranjec na kobilici pride pred cesarja, z mesarico in kijem na rami, služabnik v ozadju pa na pladnju nosi oddrobljeno Brdavsovo glavo. Potem je Snežič bosanskega novinarja podučil, da je Krpan obranil Slovenijo in Avstro-Ogrsko pred muslimani, tako da jim je odsekal glavo in da je on tudi Martin Krpan, branitelj Slovenije. In mu na koncu še priporočil, da naj bere literaturo. Prvi problem, ki ga analiziramo v naši skromni literarnozgodovinski in davčnoutajevalski oddaji, je pravne narave. Namreč; Levstikovo povest je risarsko genialno upodobil Tone Kralj. Tone Kralj je tisti slikar, ki je med fašizmom v zasedeni Primorski s svojimi protifašističnimi slikarijami, skritimi v biblijske motive, poslikal okoli petdeset cerkva. Hočemo povedati, da je Tone Kralj z eno samo potezo čopiča za ubranitev Slovenije naredil več, kot bo Rok Snežič naredil v vsem svojem patetično-domoljubnem življenju. Ob tem pa, če vsaj malo poznamo delo, usodo in značaj Toneta Kralja, iskreno dvomimo, da bi mu bilo všeč kopiranje njegove umetnosti na junaške prsi štajerskih pavov. Nenazadnje; v pravu, katerega doktor je Snežič, obstaja pojem, ki se mu avtorske pravice pravi, in kolikor nam je znano, ima Tone Kralj še vedno pravne naslednike. Zdaj pa naprej. Morebiti se zdi samoumevno, da je sodoben slovenski junak Rok Snežič za svoj super herojski alter ego vzel ravno Martina Krpana. Kajti še nekaj imen se zdi primernih na tej polici. Peter Klepec, general Maister in podobno. A rajtamo, da pri Krpanu in Snežiču ne gre samo za superjunaško navezanost. Oba moža sta si namreč edina tudi pri izmikanju davkom. Snežič s svetovanjem, Krpan pa s kontrabantom. A najbolj zanimiv del simbolizma v prizoru Toneta Kralja, kot ga interpretira Snežič, je sekanje glave muslimanom in s tem ubranitev Slovenije in celo Avstro-Ogrske, kot je nevednemu novinarju zabrusil Snežič. Najprej drobna zgodovinska intervencija. Čeprav pri Levstiku nimamo nobene časovne oznake, razen tega, da je bilo pozimi in je v času srečanja med cesarjem in Krpanom naokoli ležal sneg, iz ostalih opisanih zgodovinskih okoliščin upravičeno sklepamo, da se zgodba ni dogajala v času Avstro-Ogrske, temveč bolj verjetno v času Habsburške monarhije. Drobnjakarski smo samo zaradi tega, ker se je modro podučiti o dejstvih, preden nekoga pošlješ brat literaturo, sam pa kot doktor znanosti ne ločiš med temeljnimi zgodovinskimi pojmi … In zdaj k sekanju glav ali dekapitaciji, o kateri smo v 21. stoletju natančno seznanjeni predvsem zaradi delovanja skrajnih islamskih terorističnih skupin. Da je z njo začel prav slovenski narodni junak, ni ravno za okoli razglašati, sploh, ker jo je Brdavsu odsekal počasi – a o tem naj sodi literarna zgodovina. Odtistihmal smo se Slovenci sekanju glav na srečo odrekli in ker sklepamo, da Snežič z ubranitvijo Slovenije pred muslimani misli na begunsko krizo, javno izrekamo podporo bodeči žici – ki se zdi za prebežnike vseeno bolj mila kazen, kot je sekanje glav. Zavoljo iskanja resnice moramo v nadaljevanju natančno popisati stavke, ki jih govori cesar pod Kraljevo podobo, ki si jo je na majico preslikal Rok Snežič. Takole govori habsburški (in ne avstro-ogrski) monarh. »Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal; ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« Na kratko; junak, za katerega se ima Snežič, je pravzaprav plačanec, ki mu je ponujeno vse, kar si zaželi. Cesarica pozneje to ponudbo sicer razredči, a Krpan gre v zahtevah po svojem plačilu v nepričakovano smer; ne zahteva drugega, kot sta pismo in pečat, s katerima bi svoj kontrabant, svoj nelegalni posel, svoje izmikanje davkom, naredil legalnega. Minister Gregor se je nad idejo, da bi urejeno cesarstvo davčnim utajevalcem začelo podarjati bianco menice za njihove rabote, sicer kislo držal, a obveljala je cesarjeva. Krpan je postal legalni švercer in ko Rok Snežič pravi, da je on sam reinkarnacija slovenskega junaka Martina Krpana, ne bi mogel imeti bolj prav.

V tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje smo se odpravili na obisk na Goče, idilično, spomeniško zaščiteno vasico v Vipavski dolini, ki je že od nekdaj poznana po vinu. Pod površjem se namreč skriva več kot 60 kamnitih kleti. V nekatere še ni posvetila električna razsvetljava. Na sprehod po goških ozkih ulicah oziroma gasah, ki ponujajo številne zanimivosti, se je odpravila Karin Zorn Čebokli.

: Za slikarje je svetloba izrednega pomena pri izražanju. Prav zato si je amaterska likovna skupina izbrala to ime. Čas slikanja je bežanje od vsakodnevnega dela, skrbi, naporov in hkrati vstopanje v prijetnejši domišljijski svet. Prav zaradi tega se je pred dvajsetimi leti zbrala skupina amaterjev slikarjev in začela organizirano slikati pod okriljem Kulturnega društva Svoboda Deskle. Člani Likovne skupine se vsako leto februarja, ob prazniku, posvečenem Francetu Prešernu, s svojimi novimi deli predstavijo v stekleni dvorani Kulturnega doma Deskle. Razstavljajo tudi v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu. Redno organizirajo mednarodni ex-tempore z naslovom Vedute Kanala. Poleg rednih izobraževalnih delavnic, se udeležujejo različnih razstav po Sloveniji in Italiji. Letos so prejeli tudi priznanje občine Kanal ob Soči. Likovno skupino Svetloba Deskle boste spoznali v današnjih oddaji Primorski kraji in ljudje. Radijski čopič je v roke vzel Boštjan Simčič.

V oddaji Primorski kraji in ljudje smo spoznali upokojenko Janjo Mertinc, ki je v začetku leta Domu upokojencev Izola ponudila svojo prostovoljno pomoč. Petje jo osrečuje, želela je, da bi to občutili tudi drugi. S pevkami, stanovalkami doma, so ustanovile pevsko skupino Metuljčice. V teh dneh so imele prvi nastop za stanovalce, ki je bila nekakšna generalka pred nastopom na prireditvi, ko bo dom obeležil 70 let delovanja.

Na Osnovni šoli v Dekanih nastaja zbornik o razvejanem šolstvu na tem območju. Letos mineva namreč 70 let, kar je bila zgrajena stavba današnje šole, ki je povezana s širokim okolišem, kjer so nekoč imeli tudi vaške šole. Teh je bilo skupno dvanajst. O šolskih spominih v današnji oddaji Primorski kraji in ljudje.

Eden od primorskih 'stricev iz ozadja', ki skrbijo, da v piranski občini zlepa ne zmanjka zanimivih prireditev in dogodkov, je zagotovo naš tokratni gost. Ime 'Matjaž Derin' nekateri povezujejo s koncerti, drugi z Mediadomom Pyrhani, spet tretji s tradicionalno istrsko igro pandolo ter turnirji Koza Nostra v organizaciji kulturnega in športnega društva Dolga Štorija. In vsi imate prav. Del svoje življenjske zgodbe je razkril Aniti Urbančič v oddaji Primorski kraji in ljudje.

Tokratna oddaja Primorski kraji in ljudje nas bo popeljala tudi v Prekmurje. Med Primorce, ki so v času med prvo in drugo svetovno vojno Jadransko morje morali zamenjati za Panonsko. Naselili so se v Benici in še šestih prekmurskih vaseh. Ustanovili so Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju ter v vaškem domu Pince Marof uredili muzej. Tam so pred kratkim pripravili prireditev, ki so jo poimenovali Mineštrijada. V pripravi mineštre je tekmovalo 15 ekip, zmago so odnesle članice Društva Kuhinja opajske žbrince iz Opatjega Sela.

V tedenskem pregledu kulturnih dogodkov izpostavljamo razstavo Kruha in iger: Slikarstvo Toneta Kralja 1941-1945, se pogovarjamo z letošnjo prejemnico Stritarjeve nagrade Anjo Radaljac in predstavljamo monografijo Zgodovina slovenskega literarnega prevajanja. Vabimo tudi na 30. Primorski poletni festival in Jazz festival Ljubljana.

Doktorica Metka Zupančič (1950), profesorica francoske književnosti, je v sedemdesetih letih hkrati s študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala na Akademiji za glasbo in je diplomirala kot flavtistka. Kmalu se je posvetila predvsem francoskemu novemu romanu, še posebej Claudu Simonu, prevedla dva romana tega nobelovca in leta 1988 doktorirala s tezo Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona. Potem je svoja raziskovanja in poučevanje študentov nadaljevala na univerzah v Združenih državah in Kanadi in objavila tri avtorske monografije ter več knjig kot soavtorica in urednica, prevode in številne članke, eseje. Še vedno predava, zdaj tudi na Primorski univerzi, saj znova živi v Sloveniji. Leta 2020 je izšla njena prva leposlovna knjiga s slovenskim naslovom Tisto neustavljivo v Franciji, pred kratkim pa tudi v slovenskem prevodu Žive Čebulj pri založbi Hiša poezije v uredništvu Nadje Dobnik. Kaj je tisto neustavljivo v novi knjigi, pa tudi v življenju izjemne raziskovalke, avtorice doktorice Metke Zupančič izvemo v pogovoru s Tadejo Krečič.

Slovenska narodna skupnost v Furlaniji – Julijski krajini se spreminja, spreminjajo se tudi slovenske šole, vendar si manjšina zatiska oči, pravi Igor Giacomini, vodja urada za slovenske šole. Verjame pa v mlade, ki imajo veliko idej. Kako pomembni so mladi, se zavedajo tudi v Porabju. To je zlata nit našega delovanja, pravi Andrea Kovacs, ki bo še naprej vodila Zvezo Slovencev na Madžarskem. Kako pa je z mladimi pri tedniku Novice? Tudi o tem v pogovoru z glavnim urednikom Sebastjanom Trampuschem in novinarji osrednjega tednika koroških Slovencev, ki praznuje 20-letnico izhajanja. Foto(FotoDamj@n/Primorski dnevnik): Lipko Zveze slovenskih športnih društev v Italiji na obisku pri otrocih v Nabrežini

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.

Enega od učinkovitih načinov, kako poskrbeti za lastno dobro počutje v tem občasno prehitrem tempu življenja, predstavlja joga. Njeni številni pozitivni učinki se poznajo tako na telesnem kot duševnem nivoju: zmanjšuje stres in spodbuja notranji mir, z njeno pomočjo se pride do večje telesne kondicije, pa tudi do izboljšanja gibljivosti in dihanja. Morda se bo kdo nad njo navdušil ob poslušanju tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje. Anita Urbančič se je povabila na obisk v Joga sobo v Izolo, kjer jo je z nasmeškom na obrazu sprejela Anja Brenko.

Nočni program z valov Radia Koper prinaša tokrat na valove Radia Slovenija pogovor z ambasadorko mladih zamejskih Slovencev v Italiji, Heleno Lupinc iz Šempolaja. Diplomirala je na Nizozemskem, na temo: »Narodni dom, glas tržaških skupnosti« in je na podiplomskem študiju v Benetkah. Druga ura noči bo v znamenju obiska članov »Radijskega kluba Gremo plesat Radia Koper« v Kostelu, kjer smo uživali v deželi ob Kolpi in se seznanili z obilico zanimive etnologije in njihove domače glasbe. Do jutra boste slišali tudi oddaji Morje in mi ter Primorski kraji in ljudje. Vsebini oddaj sta tako zanimivi, da se vam splača ostati v naši družbi. V imenu Radia Koper bosta tokrat z vami Smilja Baranja in Armando Šturman.

Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, na sporedu ob 18.30. Kot podkast so na voljo tudi oddaje Jutranja kronika, Danes do 13h, Po Sloveniji, Dogodki in odmevi, Zrcalo dneva ter Novice Radia Slovenija (kratka poročila od 6.00 do 23.00).

Basist Cveto Polak iz skupine Šank Rock ima svojo glasbeno rezidenco v Škrbini na Krasu. Glasbenik v skupini, s katero je veliko Primorcev dočakalo jutro v Zelenem Gaju, si je uresničil dolgoletno željo. Kako je roker, ki z zasedbo Šank Rock letos na koncertih praznuje 40 let + , iz rodnega Velenja pristal na Krasu, boste izvedeli v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje. Urši Mravlje je zaupal, kako se je moral predstaviti domačinom in kaj so mu poleg terana ponudili.

V oddaji Primorski kraji in ljudje smo se podali v Izolo, ki letos praznuje stoletnico organiziranega igranja nogometa. V bogati zgodovini se je ime izolskega kluba večkrat menjalo, za ekipo so igrali številni znani nogometaši, na trenerski klopi so se zvrstila zveneča trenerska imena. Vrhunec predstavlja nastopanje v pokalu UEFA, leta 1992 je na izolskem stadionu gostovala portugalska Benfica. Člansko moštvo je trenutno v tretji ligi, za mlajše selekcije pa nastopajo številni nadebudni nogometaši. Tudi o tem se je Primož Čepar pogovoril s predsednikom kluba, Erikom Tothom.

Po hudi bolezni se je v torek, 21. marca, pri 65 letih poslovil Bogdan Gerk, slovenski glasbenik in humorist. Številni se ga spominjamo kot vodilnega člana narodnozabavne zasedbe Primorski fantje in humorista v oddaji Radia Koper Du, jes, v kateri je igral Tilja Frtacina. Vsem bližjim tudi mi v Avstraliji izrekamo iskrene sožalje. Počivaj v miru.

Vzajemni skladi slovenskih družb za upravljanje se prodajajo kot vroče žemljice. Podatki Agencije za trg vrednostnih papirjev kažejo, da je bilo v letu 2021 v vzajemne sklade slovenskih družb za upravljanje vplačanih rekordnih 484 milijonov evrov. To je absolutni rekord v zgodovini slovenske panoge upravljanja premoženja. Stari rekord iz leta 200, tik pred gospodarsko-finančno krizo, pa je znašal 469 milijonov evrov. Ne gre zanemariti, da smo v poznem ciklu bikovskega trga, zato previdnost ni odveč. Spomnimo, leta 2008, ko so delniški tečaji upadli za 50 oziroma 60 odstotkov, so si vlagatelji iz slovenskih vzajemnih skladov izplačali rekordnih 304 milijone evrov. O sredstvih v upravljanju in o neto prilivih po posameznih družbah v letu 2021, preverite v blogu na www.biznispace.com O presenečanjih v letu 2021 in priložnostih za zaslužek na borzi v letu 2022 smo se pogovarjali z glavnimi upravljavci premoženja in analitiki v petih slovenskih družbah za upravljanje premoženja: - Aleš Šoba, direktor sektorja upravljanja investicijskih skladov, Sava Infond - Sašo Ivanovič, direktor področja upravljanja investicijskih skladov, Triglav Skladi - Domen Granda, vodja analiz, NLB Skladi - Sašo Šmigić, direktor naložbenega sektorja, Generali Investments - Rudy Marchant, upravljavec premoženja, Primorski skladi _______________________________________ (delavnica) Investiranje za začetnike Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://biznispace.com/webcast ________________________________________ Imaš vprašanje? Piši mi na marja@biznispace.com