Podcast appearances and mentions of luka hvalc

Hrepenenje po večni mladosti je staro skoraj toliko kot človeška civilizacija. Izoblikovalo je mite, pripovedi, legende in tudi odprlo pot sodobni znanosti in odkrivanju skrivnosti dolgoživosti. Ali lahko kljubujemo času ali je bolje, da kakovostno preživimo tistega, ki ga imamo? Epizoda je del posebne serije Skozi leta, ki jo Možgani na dlani pripravljajo v sodelovanju s Frekvenco X na Valu 202. Skozi tokratno oddajo vas peljeta Luka Hvalc in Mojca Delač.

V čem so možgani starejših, če so zdravi seveda, boljši od mlajših? Serijo Skozi leta, s katero se že tradicionalno pridružujemo temi Tedna možganov, začenjamo z vprašanjem, kaj se lahko pomlad življenja nauči od jeseni, kako ohraniti možgane gibke tudi v pozni starosti pa tudi, česa se lahko naučimo od japonske družbe, ki je znana po dolgoživosti prebivalcev. Pripravljajo: Mojca Delač, Neža Borkovič in Luka Hvalc.

Kitajska je na razpotju. Končujejo petletni gospodarski in razvojni plan, vstopajo v nov razvojni cikel, ki pa je prežet s številnimi nejasnostmi. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo, s Putinovo Rusijo je predsednik Xi Jinping sklenil partnerstvo “brez omejitev.” Kitajsko gospodarstvo ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in potencialnih trgovinskih vojn. Politično država ostaja enosmerno stabilna, pripravljajo se na redni marčevski ljudski kongres. Kakšni so kitajsko-slovenski gospodarski in politični odnosi? Utrip je na Kitajskem preverjal Luka Hvalc.

To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko.  Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).

Medalja je postala naša obsesija. Talent je bilo treba unovčiti, preden bi presahnil, zato odpovedi niso prišle v poštev. Košarkarji so morali igrati. Poletje za poletjem, evropsko, svetovno, pa spet evropsko in tako v nedogled. Kdor ni prišel, smo mu zamerili. Globoko zamerili. Kakor da bi bil nastop za reprezentanco državljanska dolžnost, kakor da bi bili košarkarji državi dolžni podariti vsa svoja poletja. Državi in navijačem, ki tej isti državi še davkov nočejo plačati. Ob tem pa se nikoli nismo vprašali, kaj igranje za reprezentanco za košarkarje v resnici pomeni. Za njihovo zdravje, recimo? Ali pa za njihove družine? Piše in pripoveduje Goran Vojnović. Intervju z Goranom Dragićem je v Miamiju posnela Katja Stojnić. Produkcija: novinarja Luka Hvalc in Gašper Andrinek ter urednik Športnega uredništva Vala 202 Boštjan Reberšak. Tekmo v Carigradu je komentiral Franci Pavšer. Končna zvočna obdelava Vladimir Jovanović. Če imate komentar, pohvalo, kritiko, jih bomo z veseljem prebrali na val202@rtvslo.si. Podkast Goran je na voljo na spletni strani val202.si in v aplikaciji RTV365. Ostanite v podkastu Goran. Zadnja četrtina sledi kmalu.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!Radijski dokumentarec Potovanje na robu noči je na 27. mednarodnem radijskem festivalu Prix Marulić na Hvaru prejel drugo nagrado v kategoriji radijskih dokumentarcev. Radijski dokumentarec je skupni projekt Prvega, Programa Ars in Vala 202 in je bil posnet spomladi 2023 v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju. Idejna zasnova Mojca Delač in Luka Hvalc, scenarij Mojca Delač, Saška Rakef in Luka Hvalc v sodelovanju z ddr. Evgenom Bavčarjem, režija Saška Rakef, dramaturgija Saška Rakef, Mojca Delač in Luka Hvalc, zvočni mojster Urban Gruden. Povezava do dokumentarca

Uradno je Grčija v velikem vzponu. Časnik The Economist jo je razglasil celo za nekakšen javnofinančni hit leta 2023. Kaj je z grškimi javnimi financami desetletje in pol po razvpiti evrski krizi? Ali ta še vedno vpliva na standard državljanov, aktivnih in upokojenih? Kako varen in učinkovit je grški javni promet? Kako velika so nasprotovanja med prebivalci Aten in Soluna? Kako se pripraviti na športni turizem?

Teden, ki je prinesel 2. radijski Avdiofestival, prinaša tudi svetovni dan vida in mednarodni dan bele palice. Pogovarjali smo se o in s tistimi, ki jim zvoki predstavljajo veliko več kot le slušne dražljaje. Zvoki so barva, globina, prostor, odstiranje slik, so čas, so čustva in so - odnos. So njihov svet. Navdihnjeni z dokumentarno radijsko igro o ddr. Evgenu Bavčarju: Potovanje na robu noči, smo iskali zvočne luči noči, razpravljali o vlogi sodobnega radia za tiste, ki vidijo, o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih ter se pogovarjali o izkušnjah zvočnega onesnaženja, digitalizacije in moderne tehnologije.V sklopu dogodka je svoj prvi radijski intervju izvedel tudi študent 3. letnika novinarstva, Tadej Grum, ki je slep od rojstva. Če imate radi radio, zgodbe in zvok, vas vabimo k poslušanju! Dogodek sta povezovala Luka Hvalc in Mojca Delač.

Teden, ki je prinesel 2. radijski Avdiofestival, prinaša tudi svetovni dan vida in mednarodni dan bele palice. Pogovarjali smo se o in s tistimi, ki jim zvoki predstavljajo veliko več kot le slušne dražljaje. Zvoki so barva, globina, prostor, odstiranje slik, so čas, so čustva in so - odnos. So njihov svet. Navdihnjeni z dokumentarno radijsko igro o ddr. Evgenu Bavčarju: Potovanje na robu noči, smo iskali zvočne luči noči, razpravljali o vlogi sodobnega radia za tiste, ki vidijo, o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih ter se pogovarjali o izkušnjah zvočnega onesnaženja, digitalizacije in moderne tehnologije.V sklopu dogodka je svoj prvi radijski intervju izvedel tudi študent 3. letnika novinarstva, Tadej Grum, ki je slep od rojstva. Če imate radi radio, zgodbe in zvok, vas vabimo k poslušanju! Dogodek sta povezovala Luka Hvalc in Mojca Delač.

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino. Paula Lendvaia sta sredi poletja na obrobju Dunaja obiskala Luka Hvalc in Gašper Andrinek. Pri 94 letih je pronicljiv in brezkompromisen govorec, ki preudarno in mirno odgovarja na kakršna koli vprašanja. O Madžarski, Orbanu, slovenski osamosvojitvi, Janezu Janši, Rusiji in Ukrajini, Evropski uniji ter o tem, da sta najpomembnejši stvari v življenju svoboda in mir. Ter nekaj sreče. Ampak nikoli pa ne žrtvujte svobode za ceno miru.

Luka Hvalc, Saška Rakef in Mojca Delač osvetljujejo zgodbo ddr. Evgena Bavčarja, pri katerem ima otok Capri posebno mesto. Zavili pa niso tja, pač pa v le nekaj minut vožnje oddaljen Anacapri. In če se prvi kiti s pregrešno dragimi trgovinami v čudovitih, ozkih, tlakovanih ulicah ter privablja številne turiste, tudi znane osebnosti, je drugi bolj umirjen, domač in preprost, a zato nič manj zanimiv. Lučaj od lokalne avtobusne postaje se nahaja Vila San Michelle, s katero upravlja Švedska in tako ohranja spomin, delo ter prizadevanja filozofa, ki je kraju vtisnil svoj pečat. In o katerem je bral tudi ddr. Bavčar. Pogovarjali so se s Kristino Kappelin, direktorico Vile San Michelle in švedsko častno konzulko v Italiji.

Otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Capri predstavlja tudi povod za razmisleke dr. Evgena Bavčarja o slepoti in zaslepljenosti, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o položaju slepih skozi čas … Luka Hvalc otok Capri, ki je ptičje svetišče, predstavlja z nekoliko drugačnega vidika. Na otoku je bil posnet tudi del radijskega dokumentarca o Evgenu Bavčarju Potovanje na robu noči.

Eden izmed ključnih razlogov, zakaj je Dunaj najboljše mesto na svetu za življenje, je zagotovo učinkovit javni promet. Podzemna železnica, tramvaji, avtobusi in vlaki ponujajo možnost hitre in poceni mobilnosti po celotnem mestu, vedno več ljudi tudi kolesari po dobro urejenih stezah, pešcem so namenjeni celo pametni semaforji. V avstrijski prestolnici načrtujejo še bolj učinkovito in okolju bolj prijazno mobilnost, eden izmed ključnih ciljev je, da bi imeli na 1000 prebivalcev samo še 250 avtomobilov, želijo si mesto pešcev in kolesarjev, med drugim razvijajo mrežo in infrastrukturo za tovorna kolesa. S prometom prihodnosti se ukvarjajo v posebnem mestnem mislišču Smart Wien. Kaj se lahko naučimo iz dunajskih praks in vizij? Preverjal je Luka Hvalc.Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Manj kot tri minute je trajalo, da je v dober kilometer oddaljeno sosesko dron po zraku dostavil (nepolito) kavo, rogljičke in sladoled. Irsko zagonsko podjetje Manna Aero v predmestju Dublina poskusno že dostavlja hrano z naprednimi droni, prepričani so, da bo to kmalu postala povsem običajna praksa. Bo res? Kako? Kakšne so regulacije in potencialne nevarnosti? Je takšen poslovni model sploh vzdržen? Na Irskem je preverjal Luka Hvalc.Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Manj kot tri minute je trajalo, da je v dober kilometer oddaljeno sosesko dron po zraku dostavil (nepolito) kavo, rogljičke in sladoled. Irsko zagonsko podjetje Manna Aero v predmestju Dublina poskusno že dostavlja hrano z naprednimi droni, prepričani so, da bo to kmalu postala povsem običajna praksa. Bo res? Kako? Kakšne so regulacije in potencialne nevarnosti? Je takšen poslovni model sploh vzdržen? Na Irskem je preverjal Luka Hvalc.Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

V ljubljanski Drami danes gostuje beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište z uprizoritvijo Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Predstava je v Srbiji doživela zelo naklonjene kritike medijev in javnosti, za slovensko gledališko občinstvo pa je zanimiva tudi zato, ker so pri njej sodelovali tudi slovenski ustvarjalci. Režiral jo je Vito Taufer, glasbo pa sta napisala Robert Pešut - Magnifico in Aleksander Pešut - Schatz. V glavni vlogi Ojdipa nastopa Milan Marić, 32-letni srbski igralec, s katerem so se pred časom v Beogradu srečali Luka Hvalc, Jan Grilc in novinarski kolega z Dela Lucijan Zalokar.

Sodi med najuspešnejše košarkarske trenerje v Evropi. S sarajevsko Bosno je že kot mlad trener postal evropski klubski prvak, uspešno je deloval v Italiji, Franciji in Turčiji. Je sopotnik velikih košarkarskih legend nekdanje Jugoslavije, je pripadnik stare šole, slovel je po strogosti. Brez dlake na jeziku pripoveduje o svojih trenerskih metodah, poln je anekdot o košarkarjih. Ne skriva svojih pogledov na družbo, politiko, svet. Ustalil se je v Trstu, kjer uživa v košarkarskem pokoju, a še naprej zelo pozorno spremlja dogajanje, redno se druži tudi s slovenskimi prijatelji. Zakaj ga je slovenska košarkarska reprezentanca očarala, kako vidi Luko Dončića, kako se spominja Iva Daneva, Petra Vilfana, Boruta Bassina in drugih legend jugoslovanske košarke. Zakaj Michael Jordan ni postal prvi temnopolti predsednik ZDA, o izkušnjah s turškim predsednikom Erdoganom, zakaj ceni slovenske zdravnike in obožuje slikarja Jožeta Ciuho. Z Bogdanom Tanjevićem sta se v Trstu pogovarjala Gašper Andrinek in Luka Hvalc.

Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.

"Človek se že od nekdaj sprašuje: "Kaj je moja najvišja zavest, duša, jaz?" Mnogi trdijo, da je to sinhronizacija posameznih delov možganov med seboj. Obstajajo pa tudi sodobni nevroznanstveniki, ki trdijo, da obstaja še stopnja više. Da obstajajo določene situacije, kjer se možgani večih ljudi lahko sinhronizirajo in nastopi višja zavest". Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je pokukal v sinhronizirana omrežja, o katerih vedno več ve tudi meroslovje. Za to smo poklicali na Fakulteto za elektrotehniko prof. dr. Gregorja Geršaka, ki ga sinhroniziranje fizioloških odzivov več ljudi, tudi, če niso v isti sobi, vedno bolj raziskovalno navdušuje. Luka Hvalc in Mojca Delač sta se v posebni skupni epizodi ustavila tudi na bazenu Fakultete za šport, kjer trenirajo umetnostne (sinhrone) plavalke Kluba Katalina. Seveda tudi one dobro vedo, da sinhronost in usklajenost nista samoumevni in poleg občutka zahtevajo veliko treninga.

V zadnji v seriji Na valovih odnosov se Možgani na dlani skupaj s Frekvenco X odpravljajo na področje odnosov med ljudmi in računalniki/roboti. Kaj nas je zadnje leto naučilo o odnosih med človeško in umetno inteligenco? O tem z nevroznanstvenikom, Jurijem Dreom, in robotičarko, dr. Mašo Jazbec. Epizoda je nastala v okviru serije Na valovih odnosov. Pripravljata jo Luka Hvalc in Mojca Delač.

Tokrat možgane peljemo v ekstremne razmere. Za nekatere so ekstremi že jutranje vstajanje, za druge raziskovanje najvišjih vrhov sveta. Skoraj vedno pa se ekstremi poigrjo z našo cono udobja in varnosti. In pravzaprav smo bili v zadnem letu vsi na nek način - v ekremni situaciji. Kako so naši nevroni omreženi za takšne razmere? In kaj se zgodi, če je adrenalina in stresa preveč? O tem z nevrologom, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom in alpinistom, kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem. Pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc. Oddaja je del serije Na valovih odnosov - za daljšo epizodo pobrskajte po arhivu ali med podkasti.

Zaznavanje obrazov je lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij. O tem smo v naših oddajah že kar nekajkrat govorili. Je po letu dni že kaj več znanega tudi o tem, kaj se zgodi, ko obraze kar naenkrat zakrivajo – maske? Ali to vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask? Vse to sta se v posebni seriji ob Tednu možganov spraševala Mojca Delač in Luka Hvalc. Možgani na dlani v marcu plujejo Na valovih odnosov. Ob 7.35 za pokušino več in podrobneje pa tudi v posebnem podkastu.

Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc

V tretji, zadnji epizodi serije “Na valovih odnosov” sta Mojca Delač in Luka Hvalc v studio povabila prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Maja Ratej pa je z mikrofonom obiskala prof. dr. Gregorja Majdiča. Tema pa: Oksitocin, hormonsko lepilo družbe.

Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V razpravi sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Serijo oddaj Možgani na Frekvenci X : Na valovih odnosov pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc.

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.

Med pogrebom župnika se je utrgal oblak. Ob vsaki omembi pokojnega Franca Drevenška so udarjale strele. Krsta je plavala na vodi. Je šlo res samo za splet (nad)naravnih okoliščin? *Zgodbo Župnikova smrt je v oddaji Sledi časa prvič objavil Marko Radmilovič, pri njeni obuditvi so sodelovali Luka Hvalc, Saška T. Ocvirk in Gašper Andrinek.

Pred vrhuncem poletne sezone so najbolj iskani delavci v gostinstvu. Številni slovenski delodajalci iščejo kuharje, natakarje in sobarice v državah na Balkanu, mnogi delavci iz Slovenije pa bodo čez poletje našli bolj ugodne sezonske zaposlitve v Avstriji in Nemčiji. In kaj je skupnega tej delavski poti od Balkana do še vedno tako opevane “gastrbajtrske” zahodne Evrope? Zlorabe delavskih pravic! Zaradi množičnega odhoda usposobljenih mladih delavcev iz držav, kot je Bosna in Hercegovina, imajo ponekod že hude težave. Maturanti v Tuzli so si pred kratkim oblekli majice z zelo jasnim sporočilom: “Pokličite Angelo, končali smo!” Nemčija še naprej ostaja obljubljena dežela za delavce z Balkana, delodajalci iz bogatejših držav sistemsko črpajo razpoložljive kadre. V Banja Luki je recimo profesor ekonomije hkrati tudi direktor agencije za posredovanje del. Bili smo tudi na Kosovu, kjer je 65 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. Vrsta pred slovenskim veleposlaništvom v Prištini je tradicionalno dolga. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.

35 dni dela brez enega prostega dne, neplačane nadure, aroganten in poniževalen odnos, tudi to sta doživela ekonomska migranta, ki sta v bogatejši državi iskala svojo priložnost, vendar sta ugotovila, da bosta kot tujca vedno ranljiva za izkoriščanje. Sta iz Maribora, delala pa sta v Avstriji. Med drugim sta opazila še hujše izkoriščanje sodelavca s Kosova, države, v kateri so ljudje pripravljeni tvegati življenje, da bi prišli do dela v Evropski uniji. Spregovorili so tudi bosanski delavci v podjetju na Vrhniki, ki so se prav tako ujeli v past brezobzirnega izkoriščanja. Delavske domine padajo povsod, kar daje krila "korporativnim psihopatom", ki dobrih in poceni delavcev ne izpustijo zlahka iz svojih krempljev. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.

Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc

Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.

Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, letnice so kot stopnišče, zgodovinarji pa kot patologi. Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja. Kaj se lahko naučimo od Cankarja, kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? Tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega izumitelja časovnega stroja. Z ddr. Igorjem Grdino se je pogovarjal Luka Hvalc

16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc

Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc

Gustav je kultna madžarska risanka. O liku sivega državljana s polnim klobukom problemov. Brez dialoga, brez besed. Samo na koncu piše … Vége*. Očitno je konec tudi z železniško romanco med Slovenijo in Madžarsko, na drugem tiru se je Viktor spotaknil ob Janeza in se navdušil nad Marjanom. Ki doma šola Alenko in išče skupne konce s sindikati. Šola ni šala, čeprav ima ob dobrem razmerju s knjigami človek občutek, da živi 200 let. Včasih Mercatorjev gazda Ivica Todorić je na Hrvaškem komaj zbral milijon v gotovini, makedonski begunec v Budimpešti Nikola Gruevski pa v praksi nadgrajuje marakeško deklaracijo. Žalostni ali srečni konci: če jih znamo sprejeti vsaj s kančkom zdravega humorja, potem nam bo zagotovo lažje. V Sarajevu tako obratuje mesnica Dayton, ki je ime dobila po mirovnem sporazumu, ki je novembra 1995 končal balkansko klavnico. *Konec Teden je do konca opral Luka Hvalc.

V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).

Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc

Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc

Na vdih. Tri minute in petnajst sekund. Toliko je trajal rekordni potop Alenke Artnik v morsko globino 105 metrov. Mirnost, tišina, voda. Kot v maminem trebuhu. Potop je popoln zen, ki omogoči obvladovanje ega, raziskovanje telesa in uma. Celo odpuščanje za trnovo življenjsko pot. Velika modrina ima globino v več pomenih. Alenka Artnik je ena izmed najboljših potapljačic na vdih na svetu. V rekordno kratkem času je dosegla vrhunsko raven, je izzivalka svetovnih rekordov. A drugačna. Ne pretirava, prepušča se intuiciji. Šele šest let je v športu, nima trenerja, potaplja se zase. Za svoje življenje. Z Alenko Artnik se Luka Hvalc pogovarja o skrivnostih potapljanja na vdih, meditaciji, usodi, olimpijskih igrah, resničnih izzivih. Tudi o snemanju dokumentarnega filma za mrežo Netflix in o tem, da si v prihodnosti vseeno predstavlja družino z otročki, ki tekajo po plaži. Ob potapljaškem centru, seveda.

Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc

Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc

Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.

Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.

Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr

Pariz, pomlad 2018. S Špelo Jelenc in njenim sinom Florianom sedimo pred univerzo Sorbona. Pariška Slovenka se spominja in osmišlja dogajanje pred 50 leti, ko je skupaj s sestro od blizu doživela brezkompromisni študentski upor. Florian pripoveduje zgodbo neke druge francoske in evropske generacije. Ljubljana, pomlad 2018. V študentskem naselju v Rožni dolini se pripravljajo na začetek Majskih iger. Uporniškega duha je pred legendarno menzo le za vzorec, popolnoma drugače kot pred 50 leti, ko so jezni slovenski študenti zahtevali izenačitev z delavci, med drugim pa dosegli tudi izgradnjo igrišča za mini golf. Kje in kdaj se je izgubil duh leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnost? Kakšne so prioritete modernih e-upornikov? *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda, Jan Grilc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.

Slovenske študentke in študenti so maja 2010 zadnjič res množično in ostro demonstrirali. Uprli so se reformi študentskega dela. Tudi leto 1968 je med zahtevami izpostavlja več delavskih in študentskih pravic. V Franciji še vedno zasedejo kakšno tovarno in univerzo, pri nas so množične stavke večinoma ostale strogo kontroliran sindikalno-politični vzvod. Iskreni vzklik “Pubi usidma se” se zdi le še spomin. Kakšna so (bila) delovna razmerja na osi 1968-2018. Zakaj se država še vedno boji skupnega nastopa in zakaj je vedno manj verjeten. V obdobju start-up generacij in start-up nacij so celo v sindikat združeni prekarci v bistvu poldržavljani. V Evropi radi uporabljamo evfemizem o “fleksibilni delovni sili, medtem ko so Američani bolj iskreni: danes te najamem, jutri pa odpustim. Lahko crkneš na ulici, briga me.” Sodelujejo: Delavke in delavci, študentke in študenti, pisatelj Borut Golob, prekarec Marko Funkl, pariška Slovenka Špela Jelenc, filozof Mirt Komel, vodja študentskih protestov 1968 Franci Pivec, filozof in publicist Marcel Štefančič, nekdanji urednik Tribune Boris Cizej, glasbenik in aktivist Miha Blažič N`toko. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Jan Grilc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.

Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah? V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače? V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost. Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.

Maja 2068 bo minilo 100 let od revolucionarnih študentskih protestov, ki so generaciji, rojeni po 2. svetovni vojni, vlili upanje. Je bilo leto 1968 res zadnja velika utopija? Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli … V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj internetnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. Proti vojni v Siriji ali norostim ameriškega predsednika Trumpa ni množičnih protestov, prej kot za politična so se ljudje pripravljeni angažirati za etična in intimna vprašanja: ekologijo, zdravo prehrano, odnos do živali. Živimo pač sami s sabo in imamo, prosto po stari filozofski ideji, pravico, da se dobro počutimo. Kaj pa drugi? Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnostjo. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost. Sogovornice in sogovorniki: Ivo Svetina, dr. Igor Pribac, dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Simona Škrabec, Aleksander Popovski, Ninna Kozorog, Marko Funkl, Teja Jarc, dr. Mirt Komel, Jasmin B. Frelih, študentke in študenti. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968?2018 pripovedujeta Gašper Andrinek in Jan Grilc. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Nina Zagoričnik, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.

Praga, 21. avgust 1968. Julie Stejskalova se udeležuje otroškega tabora na podeželju. Zgodaj zjutraj izve, da so sovjetski tanki na ulicah njenega mesta in da je njihova družinska hiša za vogalom češkega radia povsem uničena. Praško pomlad neke mladosti je pogoltnilo poletje, mlada Čehinja je izgubila dom in sanje o domovini. Piran, 21. avgust 2018. Na slovenski obali sta zbrani družini Praus in Stiasny. Nazdravljajo skupni slovensko-češki usodi, ki jih je združila usodnega poletja pred 50. leti. Iz okupacije so se rodila neverjetna prijateljstva in sočutje do soljudi, ki traja že četrto generacijo. Praška pomlad je tudi večna številka 68 na dresu legendarnega hokejista Jaromirja Jagra. Je tekanje med tanki češke lokomotive Emila Zatopka. So protestniške pesmi z inspiracijo Jana Palacha. Praška pomlad so številne pretresljive zgodbe in usode, ki zaznamujejo generacije. Ob 50. obletnici sovjetske invazije na Češkoslovaško reflektiramo takratne dogodke. Prek žametne revolucije leta 1989 in moderne Evrope brez meja, praško pomlad postavljamo v kontekst sodobnega časa, aktualnih geopolitičnih razmer. V posebni izdaji podkasta Zgodbe in v seriji prispevkov na Valu 202. Avtorji podkasta: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Jan Grilc in Olga Kořánková. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela, glas Igor Velše.

Z ustvarjalci podcasta Siniševo delo o produkciji novejših novinarskih žanrov in kriku za človečnost vseh nas.

Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija. Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.

V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ... Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.

Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju. V 1. delu podkasta spoznavamo ozadje Siniševe zgodbe, ki je dokončen tragičen preobrat doživela aprila 2016 v evropski prestolnici Bruslju. Siniša je padel z gradbenega odra, se resno poškodoval in od takrat životari z minimalno bolniško. Za pravico do bolniškega nadomestila je moral celo na policijo! Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih. Na Siniševo delo se lahko naročite tudi v iTunes, kjer lahko podkast tudi ocenite. Raziskovalna zgodba je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta jo Maja Ratej in Luka Hvalc.