Podcasts about mnoge

Mnoge strokovne ustanove v Mariboru in širši regiji so se razveselile podatka, da pripravljajo na mariborski Pedagoški fakulteti novi študijski program logopedije in surdopedagogike. Število logopedov je namreč že več let v upadanju, medtem ko so govorno-jezikovne motnje pri otrocih in mladostnikih v porastu.

Z Alenko Rebula smo ob vstopu v poletje, počitniški čas in dopustovanja, spomnili na odlične priložnosti tega obdobja za izstop iz prenatrpanega ritma življenja. Mnoge k prenapetemu vsakdanjiku silijo strahovi, primerjanja, prevelika pričakovanja, doseganje ciljev, ki jih narekujejo umetno ustvarjena merila sodobne družbe. Kje pa smo mi, čas za radosti trenutkov, zakaj lovimo življenje, namesto da bi ga samo živeli? Po odgovore smo se odpravili k odlični sogovornici.

Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi ponovitev oddaje Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.

Međunarodni tim znanstvenika upozorava da bi ekstremne vremenske prilike mogle ozbiljno ugroziti svjetsku populaciju pingvina. Novo istraživanje ističe da najveću prijetnju ne čine pojedinačni događaji poput toplinskih valova, već njihov kombinirani utjecaj, kako na kopnu tako i na moru.

Novi plan vlade najavljujuje preusmjeravanje sredstava iz N-D-I-S programa u novi program pod nazivom Thriving Kids. Roditelji i zagovornici osoba s autizmom kažu da nisu bili svjesni nove strategije dok nije objavljena. Vladina najava novog pristupa finansiranju autističnih osoba iznenadila je mnoge - uključujući pružatelje usluga, roditelje i zagovornike osoba s autizmom.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

Zgodovinar Hrvoje Klasić je nedavno v ljubljanskem kliničnem centru snemal nov dokumentarec z naslovom Titova Jugoslavija. Hrvaški profesor in raziskovalec veliko nastopa v javnosti, jasno in glasno razlaga novejšo zgodovino, s poudarkom na nekdanji skupni državi in Hrvaški. V kontekst postavlja tudi sedanje dogajanje, od rekordnega koncerta Thompsona v Zagrebu, vzpona nacionalizma na Balkanu, obletnice genocida v Srebrenici, dogajanja v Gazi … Pravi, da je med ljudmi zgodovina kot samopostrežna trgovina – mnogi s polic vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Ob napadih na rodni Sisak je bil hrvaški prostovoljec, a zaradi kritičnosti do ustaštva danes pogosto prejema grozilna sporočila. Tudi o aktualnih zgodovinskih prelomnicah, vlogi in odgovornosti zgodovinarjev, motiviranju študentov, mentorstvu diplome pevca kultne skupine Zabranjeno pušenje.

Zgodovinar Hrvoje Klasić je nedavno v ljubljanskem kliničnem centru snemal nov dokumentarec z naslovom Titova Jugoslavija. Hrvaški profesor in raziskovalec veliko nastopa v javnosti, jasno in glasno razlaga novejšo zgodovino, s poudarkom na nekdanji skupni državi in Hrvaški. V kontekst postavlja tudi sedanje dogajanje, od rekordnega koncerta Thompsona v Zagrebu, vzpona nacionalizma na Balkanu, obletnice genocida v Srebrenici, dogajanja v Gazi … Pravi, da je med ljudmi zgodovina kot samopostrežna trgovina – mnogi s polic vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Ob napadih na rodni Sisak je bil hrvaški prostovoljec, a zaradi kritičnosti do ustaštva danes pogosto prejema grozilna sporočila. Tudi o aktualnih zgodovinskih prelomnicah, vlogi in odgovornosti zgodovinarjev, motiviranju študentov, mentorstvu diplome pevca kultne skupine Zabranjeno pušenje.

Mnoge bosanskohercegovačke zajednice i pojedinci u Novom Južnom Walesu ovih dana organizuju značajne događaje vezane za obilježavanje 11. jula, Međunarodnog dana komemoracije žrtvama srebreničkog genocida. Ujedinjene ljubavlju prema Prvoj domovini i željom da na dostojanstven način odaju počast žrtvama, pokazuju snagu jedinstva u namjeri da edukuju australijsku javnost o događajima u BiH prije 30 godina, uz poruke mira, borbe za istinu i pravdu, i da na taj način njeguju kulturu sjećanja. Spiritus movens svih aktivnosti bosanskih zajednica vezanih za obilježavanje 30. godišnjice genocida u Srebrenici je počasni konzul BiH za NJW, gospodin Amir Šahinović, koji za SBS govori o ostvarenim i budućim aktivnostima snažnih zajednica i pojedinaca.

Oružani napad na dvoje političara i njihove partnere u američkoj saveznoj državi Minnesoti izazvala je šok diljem te savezne države – i cijele zemlje. Mnoge savezne države stoga poduzimaju dodatne mjere opreza kako bi zaštitile svoje predstavnike. Analitičari upozoravaju kako su ove pucnjave tek posljednji slučaj u nizu politički motiviranih napada i nasilnih djela, većinom s desničarskih ekstremističkih pozicija. Postavlja se pitanje - što je s Australijom?

Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V Piškotih s sporočilom Uroš Zupan ponuja svojevrsten kolaž dragocenih premislekov, spominov, subjektivnega doživljanja telesne bolečine ob neizogibnem zavedanju ranljivosti in minljivosti, pa esejev o literaturi in popularni glasbi, s katerima je organsko zraščen, saj sta sestavni deli njegovega intimnega sveta. Ob njiju je rasel, zorel, se navduševal in navdihoval. Ko v esejih navaja najljubše avtorje na področju literature in najljubše izvajalce in skladbe popularne glasbe, gre še dlje, saj pogosto izpisuje besedila pesmi, jih razčlenjuje in opozarja na ključna mesta, v glasbo pa bralca uvaja tako kot to besedni ustvarjalec zna, in sicer z izvrstnimi poetičnimi, subtilnimi opisi, ki se dotikajo posameznih instrumentalnih delov, vokalnih izvedb, različnih nivojev in plasti glasbe, vse tako privlačno, da si bralec zaželi te skladbe še sam ponovno ali na novo zavrteti in se vanje potopiti z novim uvidom, z novo, čeprav izposojeno izkušnjo. Pesnikov izbor literatov ne preseneča, a Zupan ga osvetljuje z izborom posameznih pesmi, kolikor jih obseg njegovega dela dopušča. Njegova najljubša pesnica je Nobelova nagrajenka Wisława Szymborska, najljubši pesnik je Czesłav Miłosz, najljubši nemški pesnik pa Gotfried Benn. Ne izogne se niti ameriški pesnici, Nobelovi nagrajenki novejšega datuma Louisi Glück. Dolgo, navaja avtor, je bil njegov najljubši roman, kultno delo Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrela. Pesnik ima gotovo na zalogi še mnogo imen in mnogo kriterijev po katerih izbira, a že navedeni avtorji so jagodni izbor iz svetovne literature. Zanimivo in resnično je njegovo razmišljanje o branju poezije, o uvidu vanjo. Niso vse pesmi vedno odprte našemu razumevanju, kar ne govori o kvaliteti pesmi. Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje, ali nove, neznane izkušnje, jo ponotranji in posvoji. Popularna glasba je v času socializma prihajala k nam z zamikom, po različnih kanalih, vendar so jo ljubitelji in med njimi je bil tudi avtor Piškotov s sporočilom, cenili toliko bolj, kolikor težje so do nje prišli. Mnoge skladbe so bile povezane z avtorjevim razpoloženjem in čustvi, z določenim obdobjem ali dogodkom in tako so ostali zapisani v spominu in tako jih ob poslušanju vedno znova izvabljajo. Zupan je kot samouk na tem področju prebiral vse, kar je bilo o popularni glasbi napisanega, ustvarjal je lastne zbirke in v pričujoči knjigi ponudil tudi sezname svojih najljubših plošč devetdesetih, osemdesetih in sedemdesetih let, zadnji dve veljata za zlato dobo, klasiko tedaj še ne priznane glasbe. Zupan tako v Piškotih s sporočilom ponuja malo enciklopedijo popularne glasbe in glede na vse v knjigi napisano, mu gre, poznavalcu, res zaupati. Najbolj oseben in iskren del te zbirke je zajet v zapisih o bolečem soočenju s telesnimi omejitvami zaradi obrab, ki nas doletijo v času, ko se telo začne starati. Na pragu šestdesetih, pogosto v bolečinah, ki filtrirajo njegova občutja, ki reducirajo njegove aktivnosti na osnovno, na hojo, ugotavlja, da je tudi s hojo pretiraval, v želji, da se priklene na zemljo in tako podaljša svoj vek na njej. Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna. Vračanje v otroštvo je značilno za to obdobje, vračanje k preprostim deškim igram, v rodne Trbovlje, v čas, ko je bilo vse skromno in sivo, ko je le domišljija barvala vsakdanjost in jo delala vznemirljivo. A čas se je neusmiljeno vrtel, komaj izmišljene igre so zastarevale, menjavali so se vzorniki, menjavale so se vrednote, preizkusiti je bilo treba razne omame, potovati in od blizu doživeti čarobnost oddaljenih in opevanih pokrajin in tujih mest. O vsem tem piše avtor in med prozne tekste dodaja ne samo pesmi priznanih avtorjev, temveč tudi svoje lastne pesmi. Zanimiv, širen svet nam ponuja v Piškotih s sporočilom, zanimiva doživetja, preplet proze in poezije, pisan z neko novo, za Uroša Zupana neznačilno ponižnostjo in tiho melanholijo.

Epidemije so zaznamovale vso človeško zgodovino in zaradi nepoučenosti so jih ljudje pogosto imenovali - kuga. Mnoge so tudi bile dejansko epidemije kuge, četudi različnega izvora, različnega bolezenskega poteka in smrtnosti. Epidemije so pokosile več kot tretjino prebivalstva; najhujša kuga, imenovana črna smrt, pa je konec srednjega veka pomorila celo do 60 odstotkov prebivalstva Evrope. Na Goriškem je bila najhujša kuga pozneje, leta 1682. O njej vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Many people from CALD communities, especially women, are avoiding or delaying preventative cancer care. - Mnoge osobe iz raznolikih kulturnih i jezičnih sredina, posebno žene, izbjegavaju ili odgađaju preventivne preglede povezane s rakom.

Many people from CALD communities, especially women, are avoiding or delaying preventative cancer care. - Mnoge osobe iz kulturno i jezički raznolikih zajednica (CALD), posebno žene, izbjegavaju ili odgađaju preventivnu zaštitu od raka.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Živel je moder kralj, ki si je zgradil čudovito, a nenavadno palačo. V središču ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Queer je posnet po istoimenski literarni predlogi Williama S. Burroughsa, tragičnega ameriškega popisovalca globokih plasti zavesti in simbolnih svetov, do katerih se je pogosto dokopaval ob pomoči substanc. Zgodnjega bitnika, ki je pisal o življenju na poti, gejevskih odnosih, Južni Ameriki in Maroku, pisatelja, ki je ubil ženo, ko je streljal v kozarec na njeni glavi. Zgodba govori o odnosu med ameriškim gejem in odvisnikom od drog Williamom Leejem ter mlajšim Američanom Allertonom, ki ga sreča v mehiškem baru, na sceni, kjer se gibljejo razni priseljeni boemi in marginalci. Gre za pogost motiv zahodne književnosti 20. stoletja, ki pa navadno ne preizprašuje kolonialnih in razrednih odnosov med priseljenci in domačini, na ozadju katerih zahodnjaki odigravajo svoje osebne drame. Film zvesto prenaša posebno atmosfero in simboliko Burroughsovega pisanja v nov medij. Da bi ustvaril retro potujitev dogajanja, uporablja stare načine snemanja filmov, s pomanjšanimi modeli stavb in vozil z zamejenimi scenami, ki se slikajo na oknih notranjih prostorov, predvsem barov. Obenem pa tovrstne vizualne retro elemente v povezavi s staromodno filmsko glasbo kombinira s sodobno glasbo, ki je mešanica posebej ustvarjenih del Trenta Reznorja in kanoniziranega alternativnega rocka. Tako premeša naš občutek za resničnost, kot to uspeva tudi Burroughsovemu pisanju, potem pa nas povede v tesnobne notranje prostore, opremljene s tipičnim pohištvom tistega časa, ki nato preraščajo v še tesnobnejše sanjske in simbolne svetove, polne raztelešenj, prelivanj teles in podobno. Vzporednice s Cronenbergovim filmom Goli obed, prav tako posnetim po Burroughsovem besedilu, in njegovo siceršnjo estetiko so pri tem neizogibne. Čeprav film estetsko ni popolnoma izviren, pa je glede tega vseeno precej prepričljiv. William in Allerton se spustita v zapleten partnerski odnos, ki ga raziskujeta na potovanju po Južni Ameriki. Mnoge scene so skoraj gledališke, pa naj se dogajajo v zdravniških ordinacijah, hotelskih sobah ali omenjenih barih. Igralci zvesto poudarjajo manierizme ljudi iz petdesetih oziroma časa modernistične kulture, kakršne prepoznavamo v starih filmih ali pri starejših ljudeh. Odnosi so na prvi pogled površinski, utopljeni v neobveznost boemskega življenja, vendar njihova nevrotičnost razkriva globlje potrebe. Te se intenzivno prikažejo v avtentičnih prizorih spolnosti in jemanja drog, pa tudi nežnosti, ki si jo lika izkazujeta. Ta je poudarjena, ko mlajši partner skuša starejšemu pomagati prebroditi hudo abstinenčno krizo. Vsa stanja izjemno dobro upodablja Daniel Craig z eno najboljših vlog zadnjih mesecev. Ko se par odpravi na odrešilno pot v džunglo, da bi prek ajuhaske odkril resnico o samem sebi, se psihedelija podkrepi. Tu in tam zaide tudi v pretiravanje, ki lahko v ciničnih, posthipijevskih in vedno treznejših časih naleti na privzdignjeno obrv. Vendarle pa se film, preden bi se odpeljal v ekshibicionistični nepovrat, z mističnim kvantnim preskokom konča v izjemno globokem eksistencialnem doživetju samote sodobnega (zahodnega) človeka.

U ponedjeljak, 14. listopada je obilježena godišnjica od australskog referenduma o uspostavi Glasa australskih starosjedilaca u parlamentu. Iako je na referendumu dominiralo protivljenje uspostavi ovog nezavisnog tijela, to nije stalo na put promjenama. Mnoge savezne države napreduju s procesom kazivanja istine i pregovorima o uspostavi sporazuma između državnih vlada i aboridžinskih zajednica koji bi im osigurali zajednički rad na pitanjima od interesa pripadnika Prvih naroda.

V turistični oddaji smo se ozrli na petkov svetovni dan turizma. Letos je bil slogan Turizem in mir, številna mesta pa so ob tej priložnosti na široko odprla vrata kulturnih ustanov in turističnih zanimivosti. Mnoge dogodke so pripravili tudi v Mariboru in na Ptuju, tam smo se pozanimali še o viziji turizma z novim vodstvom pristojnega zavoda. Tudi tokrat ni manjkal potopisni del, še vedno potujemo po Gruziji in Armeniji.

Rat u Gazi utiče na globalne gigante bezalkoholnih pića. Mnoge pristalice palestinskog cilja, pogotovo stanovnici Bliskog istoka i arapski svijet, napustili su brendove Coca Colu i Pepsi, zamjenjujući ih lokalnim alternativama. Možda ne biste pomislili da pijenje Coca Cole može biti politički čin. Ali za mnoge ljude na Bliskom istoku koji podržavaju palestinsku stvar, jeste.

Pisateljica Tina Perić je za tematiko prvenke izbrala osebno izkušnjo: njen oče je bil eden izmed 25671 izbrisanih prebivalcev in prebivalk v Sloveniji leta 1992. Junakinja knjige odrašča v senci tega zločina, ki vpliva na življenje celotne družine in posledično tudi na življenje njihovih sorodnikov v Srbiji. Njen literarni alter ego, Mia Batić, se tako srečuje z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci in najstnice ter najstniki, in z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci, pripadnice in pripadniki manjšin, v njenem primeru srbske manjšine. Mnoge vrstice in strani v knjigi so presunljive, toda avtorica s svojo življenjsko energijo in zrelostjo zmore tudi humorne trenutke, odstavke. Knjigo je zasnovala kot preplet pripovedi in premisleka; s pripovedjo približa marsikomu manj znani svet, s (samo)premislekom pa bralkam in bralcem nastavi zrcalo. Skratka, Ćrtice so berljiva in dobra knjiga, ki bi jo morali dijakinje in dijaki brati za maturo. Več pa v Izšlo je, v pogovoru Marka Golje s Tino Perić.

U novoj epizodi Radar Foruma mišljenja su ukrstili redovni profesori Ekonomskog fakulteta u Beogradu – izazivačica Danica Popović i njen gost Dejan Šoškić, bivši guverner NBS. Danica Popović, poznata po analitičnosti, otpočela je debatu pitanjem kako je došlo do promena u globalnoj ekonomiji, odnosno, zašto se povlačimo iz otvorenosti koja je bila temelj ekonomskog rasta, a što u konačnici preti zatvaranjem privrede? Šoškić je istakao da su vrednosti koje su krasile zapadni svet polako počele da se napuštaju, čak i od strane onih zemalja koje su te vrednosti najviše zagovarale. On ukazuje na zabrinjavajući trend odstupanja od principa slobodne trgovine i poštovanja međunarodnih pravila, što dovodi do destabilizacije globalne ekonomske strukture. “To je zbunjujuće i po pitanju slobodne trgovine, i po pitanju vladavine prava, poštovanja međunarodnih sporazuma…”, ukazuje Šoškić. Popović je naglasila značaj institucionalne stabilnosti navodeći da privreda ne bi trebalo da trpi usled političkih promena. “Mnoge stvari moraju da se rade na odgovarajući način zarad dobrobiti građana nezavisno od toga da li je jedna ili druga politička opcija na vlasti. To je nešto što krasi jednu vrstu stabilnosti i građansko društvo. Neke stvari i vrednosti se postavljaju i doživljavaju od strane građanstva kao nepromenljive konstante u jednom organizovanom društvu. To ne zavisi od slobodne volje, da ne kažem hira - mislim da je to adekvatniji termin za ponašanje pojedinih političara koji misle da mogu naglo i mnogo svojim uverenjem, svojom ličnošću i nekom svojom energijom da menjaju. Dobre države to ne trpe i dobar sistem uvek treba da kanališe političare u pravcu održavanja kvalitetnih vrednosti koje su prethodne generacije ustanovile", jasan je Šoškić. Gosti Radar Foruma kritikovali su sa ekonomskog stanovišta i sankcije Rusiji, osvrnuli se na ulogu dolara i SAD-a u trenutnim globalnim odnosima, kao i na sve veću prisutnost Kine. Takođe su se dotakli i pitanja kompetencije kadra u Narodnoj banci Srbije i kako ona utiče na ekonomsku politiku zemlje. Više na radar.rs.

Mnoge obiteljske tvrtke prenose poslovanje s generacije na generaciju. Kada to nije moguće, dolazi do prekida tradicije. To se upravo događa u jednoj od najstarijih trgovina hranom u Australiji.

Vezu između ishrane i zdravlja ne treba posebno naglašavati. Rezultati istraživanja koje je objavio britanski medicinski Journal, potvrđuju da je ishrana zasnovana na prerađenoj i brzoj hrani povezana sa brojnim zdravstvenim stanjima. Procesuirana hrana uključuje slatke žitarice, prerađeno meso, brzu hranu, bezalkoholna pića i smrznuta gotova jela. Mnoge od ovih namirnica su slabe nutritivne vrijednosti...

Avijacija je najbezbednija grana privrede, ali je posle korone primetan sve veći nedostatak osoblja, a pogotovo stručnog kadra. Mnoge kompanije nisu vratile broj zaposlenih na nivo pre korone. Piloti su u skoro svim avio kompanijama preopterećeni poslom. Postoji diskrapanca između planova letenja i broja pilota. Zakon je jasan, kad je reč o odmoru pilota, ali se vrlo često ne poštuje. Iako istraga nije gotova, odgovornost za poslednji incident sa letom Er Srbije za Dizeldorf je najverovatnije na pilotu. Gošća: Danka Nešović, Direktorka Pep akademije za avijaciju

Svake godine hiljade žena u Australiji doživi zlostavljanje od strane svog partnera. Mnoge koje uspiju pobjeći iz nasilne veze mogu se suočiti s preprekama pri ponovnom zapošljavanju. Drušveno preduzeće Sriibed nudi treninge, resurse i fleksibilan rad od kuće pomažući žrtvama nasilja u porodici da ostvare svoj put do financijske slobode.

Australci obilježavaju 40 godina postojanja univerzalnog zdravstvenog sustava Medicare, no mnogi među njima još uvijek ne razumiju kako on funkcionira. Barem tako tvrdi skupina zdravstvenih stručnjaka koji pozivaju vladu da uvede program javnog obrazovanja i poboljšanja poznavanja njegovog djelovanja.

Na današnjo nedeljo beremo priliko o talentih. Te gospodar pred odhodom izroči svojim služabnikom. Prilika je tako zaznamovala našo kulturo, da je beseda talent prešla v vsakdanjo govorico in ko želimo reči, da ima kdo dar za neko stvar, rečemo, da ima talent ali da je talentiran. Kaj pa je bil talent? V rimskem plačilnem prometu je pomenil največji mogoč znesek. Za lažje razumevanje vrednosti denarja v prvem stoletju, povejmo, da sta bili dve drahmi dnevno plačilo za delavca. Talent pa je veljal šest tisoč drahem, kar pomeni osemletno plačilo delavca! Jezus v priliki pravi, da je neki človek preden je šel na potovanje svojim trem služabnikom »izročil svoje premoženje« (Mt 25,14). To pomeni, da je njegova lastnina znašala veliko denarja, najmanj osem talentov, kakor lahko razberemo iz zgodbe. Prva dva služabnika sta trgovala z gospodarjevimi talenti. Tretji služabnik pa je zakopal svoj talent. Nenazadnje je bil njegov talent vreden osem let dela! Ko se je gospodar vrnil sta prva dva služabnika vrnila denar, ki sta ga dobro oplemenitila. Tretji služabnik pa je samo odkopal talent. Ponosen nase je denar odnesel gospodarju. Nič ni zapravil, ohranil je vse do zadnjega stotina. Pričakoval je pohvalo, prejel pa grajo. Še več: gospodar je dejal, naj mu vzamejo denar in ga dajo tistemu, ki jih ima že pet, »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima« (Mt 25,29). Mnoge ljudi motijo te besede, ker jih razumejo, naj se vzame revnim in da bogatim. Seveda to ni v slogu Jezusovega nauka. Ključ razumevanja mora biti nekje drugje. Preden je gospodar šel na pot svojim trem služabnikom ni izročil nekaj denarja, ampak kakor pravi besedilo, jim je »izročil svoje premoženje«. To pomeni, da jim je dal vse, kar je imel. V oskrbo jim je izročil vse svoje imetje. Kar pomeni, da bo ob vrnitvi odvisen od tega, kaj so z njegovim denarjem naredili služabniki. V tej priliki tvega gospodar. Svojim služabnikom je izročil vse, kar je imel. Tudi nam Bog daje vse. Svobodno in velikodušno. Gospodarjev neprecenljiv dar je bil dar samega sebe in tretji služabnik je neodgovorno ravnal s tem darom. Talent je vzel kot tveganje ne pa kot dar. Vrnil se je h gospodarju in dejal: »Glej, tu imaš kar je tvojega« (Mt 25,24). Toda gospodar ni hotel, kar je njegovega, ampak je želel, da bi bili njegovi služabniki velikodušni kot je bil on. Skoraj sam se zato zapiše sklep, da Bog od nas pričakuje velikodušnost, potem ko je sam do nas neizmerno velikodušen.

Marjanca Jemec Božič, slovenska ilustratorka, je 16. septembra dopolnila 95 let. Ob tem jubileju je pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Čebelica izšla judovska pravljica z naslovom Pravljica o modrem plaščku z njenimi ilustracijami. Mnoge izmed številnih knjig, ki jih je ilustrirala, so bile objavljene v tujini. Poleg tega, da je Marjanca Jemec Božič ena vodilnih slovenskih ilustratorjev, je sodelovala tudi na mnogih skupinskih razstavah, za seboj pa ima več kot 20 samostojnih razstav. Dobila je več domačih in tujih nagrad. Zumetnico se je pogovarjala Vida Curk.

Novi izvještaj o stanovanju daje mračnu sliku Australcima koji se nadaju da će kupiti kuću ili stan i otkriva da je dostupnost stambenog prostora na najgorem nivou u posljednje tri decenije. To je vođeno rastućim cijenama kuća i hipotekarnim stopama. Sa srednjom cijenom kuće koja prelazi milion dolara u Sydneyu, Novi Južni Wels se i dalje rangira kao država s najvišim cijenama kuća, što je titula koju je držao posljednjih 30 godina. Slijede Tasmania i Victoria, dok je pristupačnost smještaja najveća u Zapadnoj Australiji i Queenslandu.

Želite naučiti reiki i uzbuđeni ste o tome što vas očekuje? U ovom najnovijem podcastu, govorim o tome kako da se što kvalitetnije pripremite za reiki tečaj i koje stvari trebate imati na umu kako biste maksimalno osnažili svoje iskustvo.  Prva stvar na koju sam se fokusirao jest nešto što se često previdi - reiki svijeća.

Želite naučiti reiki i uzbuđeni ste o tome što vas očekuje? U ovom najnovijem podcastu, govorim o tome kako da se što kvalitetnije pripremite za reiki tečaj i koje stvari trebate imati na umu kako biste maksimalno osnažili svoje iskustvo.  Prva stvar na koju sam se fokusirao jest nešto što se često previdi - reiki svijeća.

Ko ima človek vse, ko je presit, mu postane dolgčas. Zato začne delati neumnosti. Mnoge civilizacije so se razvile, obogatile, padle v dekadenco in propadle. V tem življenjskem ciklu se velikokrat počasi opuščajo tradicionalne vrednote, stara vera in skrb za okolje. Upade tudi rodnost. Mnoge civilizacije so propadle, ker so uničile naravno okolje. Vikingi na Grenlandiji, kot pove že ime, v Zeleni deželi, so v srednjem veku posekali vsa drevesa in izginili.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Ko ima človek vse, ko je presit, mu postane dolgčas. Zato začne delati neumnosti. Mnoge civilizacije so se razvile, obogatile, padle v dekadenco in propadle. V tem življenjskem ciklu se velikokrat počasi opuščajo tradicionalne vrednote, stara vera in skrb za okolje. Upade tudi rodnost. Mnoge civilizacije so propadle, ker so uničile naravno okolje. Vikingi na Grenlandiji, kot pove že ime, v Zeleni deželi, so v srednjem veku posekali vsa drevesa in izginili.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Družina orhidej ali po slovensko družina kukavičevk vsebuje okoli 750 rodov in 25.000 vrst, kar pomeni, da gre za eno največjih družin cvetočih rastlin na našem planetu. Mnoge vrste orhidej so tudi priljubljene sobne rastline, z njihovo vzgojo in oskrbo pa ima marsikdo težave. Zato smo v četrtkov Svetovalni servis povabili odličnega poznavalca in gojitelja orhidej Tomaža Jevšnika, ki bo odgovarjal tudi na vaša vprašanja. Pošljite jih na prvi@rtvslo.si, jih zapišite v spletni obrazec na strani Prvega ali pokličite med oddajo.

Već 122 godine temeljni dokument Australije ne priznaje Aboridžine i otočane Torresovog tjesnaca. Put do ustavnog priznanja vodio je kroz više generacija, parlamente i političke podjele.

V Klicno kodo se je oglasila novinarka Televizije Slovenija Manica Janežič Ambrožič, ki je skupaj z ekipo obiskala nekaj ukrajinskih mest. V Buči, predmestju Kijeva, so ruski vojaki marca ubili več kot 450 domačinov, civilistov. Mnoge so zverinsko mučili. Številne ženske in deklice iz Buče so bile posiljene. Pričevanja preživelih in prič zločinov iz Buče so nedoumljiva. Kako se prebivalci Ukrajine prebijajo skozi zimski čas ob izpadih elektrike, čestokrat brez ogrevanja, občasno brez vode? Zakaj so najbolj hvaležni Evropi?

Iako je puno ljudi čulo za endometriozu, još uvijek postoji puno nepoznanica o toj bolesti koja utječe na više od 830 000 osoba u Australiji. Mnoge žene koji boluju od endometrioze se suočavaju s dugim putem kako u postavljanju dijagnoze tako i liječenju. Trenutačno nema lijeka za ovu bolest. U posljednjoj epizodi trodijelne serije podcasta o endometriozi, objašnjavamo kako se multidisciplinarnim pristupom liječenju može poboljšati kvaliteta života pacijentica.

Iako internetska kupnja potrošačima nudi pogodnosti poput jednostavne i brze kupovine kao i popusta, ona također nosi niz rizika. Mnoge tvrtke koje posluju na internetu prikupljaju osobne podatke kupaca, a prevaranti iskorištavaju porast korištenja internetske trgovine kako bi ciljali na ranjive Australce.

Mnoge lokalne legende so zgolj in le to - legende, ki nastanejo na podlagi govoric, ali pa se spletejo okrog kakšnega še posebej karizmatičnega (beri: čudaškega) sokrajana. Vodiška Johanca je ena od legend, ki pa so ta status dosegle upravičeno. Ena od najbolj slavnih osebnosti leta 1913 je s svojimi "čudeži" skoraj premešala politične karte na slovenskem, vsekakor pa dvignila nemalo prahu.

Piše: Andrej Lutman Bereta Maja Moll in Matjaž Romih Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas. Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“ Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala? V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“ Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Pesniška zbirka Uroša Zupana Psica in poletje se začne z Handkejevim odlomkom in tudi številne druge pesmi iz te zbirke se začenjajo s citati klasikov zahodnega kanona. Odlomki tako postanejo nekakšni moti, ki usmerjajo tisto, kar bo sledilo, in tako že na začetku slutimo, da bosta poglavitni temi minevanje in umetnost kot vrhoven poskus osmišljanja in ovekovečenja minevanja. Ali z Zupanovimi besedami: »Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.« A zdi se, da izpod te deklarativne možnosti venomer sili tesnoba, ki nas opominja, da to ostaja le poskus. Umetnost pa ni le poskus zaustavitve minevanja, ampak tudi hvalnica tosvetnemu: medčloveškim odnosom, živalim, naravi. Poraja se vprašanje, ali ni največja sreča povsem zliti se s svetom, tako da izgine vsakršna distanca med njim in nami. Uroš Zupan to pripisuje svoji psički: »In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.« Naslov Psica in poletje nakazuje negibnost in prisotnost v tu in zdaj, ki se pojavljata skozi celotno zbirko: »Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.« Pesmi, namenjene poletju, so temu primerno gostobesedne in obširne, medtem ko tiste o zimi spominjajo na haikuje. Ne vrhunca poletja, ki je tudi vrhunec življenja, ne življenja ni mogoče zagrabiti: »Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.« A človek ostaja bitje, rojeno v smrt. Iskanje sreče na tem svetu je zaznamovano z neizogibnim koncem, ki daje mero celotnemu življenju. Vsebinska podstat zbirke Psica in poletje dosledno odslikava avtorjevo občudovanje na eni strani narave kot odsotnosti zavedanja o minevanju in na drugi strani poezije kot najčistejšega izraza tega zavedanja. Na oblikovni ravni pa so pesmi raznovrstne, nekatere so kratke impresije, najdemo pa tudi pesmi v prozi. Kljub kopici medbesedilnih navezav in pesnikovemu enciklopedičnemu znanju je jezik jasen in razumljiv. »Razumljiv kot let ptic« piše avtor, saj »Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu«. Uroš Zupan najdeva sogovorce v klasikih literature in glasbe dvajsetega stoletja. Mnoge pesmi so v celoti posvečene njim. A ko govori o njih, hkrati govori o sebi. Za nekatere pesmi se zdi, da lebdijo v brezčasju, drugod je družbeni kontekst jasno navzoč. Vse bolj pa avtorja preganja minevanje: »Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.« Poezija pa je edina, ki »prinaša hipne odrešitve in nas v hipih, ko jo z veliko zbranostjo beremo, za hip odreši.«

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.

Stručnjaci upozoravaju da Australci sve više usvajaju loše navike dentalne higijene. Mnoge od ovih navika se mogu spriječiti, a ako se problemi koje uzrokuju ostave bez nadzora, mogli bi uzrokovati ozbiljnije zdravstvene probleme.

Pomladno vreme in višje temperature na plano vsako leto zvabijo tudi nekatere živali, ki jih nismo najbolj veseli. Mnoge motijo žuželke, še posebej nezaželene so v naših bivališčih mravlje, ose, muhe, komarji, drugi se vsako leto borijo z glodavci, kot so miši, podgane, polhi. Kako ravnati preventivno, da jih ne privabimo v svoj dom, kaj storiti, ko so že prisotni? V četrtkovem Svetovalnem servisu bo na ta vprašanja odgovarjal Miran Zupan, vodja enote za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Kranju. Pokličite ali nam pišite!

Mnoge zapadne države otvoreno osuđuju Kinu zbog njezinog stava o invaziji Rusije na Ukrajinu, ali ne osuđuju i Indiju, Obje su zemlje bile suzdržane prilikom glasanja u Ujedinjenim narodima, kada se tražila obustava invazije. No stručnjaci govore da je Indija uspjela izbjeći osudu zapada zbog svog odnosa prema napadu Rusije na Ukrajinu.

Izuzetno aktivna ženska organizacija u zapadnom dijelu grada posebno je ponosna na svoje humanitarne akcije usmjerene ka Bosni i Hercegovini. Mnoge žene u udruženju su pronašle svoje utočište i izvstan način da se uključe u društveni život nove domovine.