Podcasts about slovenj gradcu

Še nekateri vsebinsi poudarki oddaje: - V Murski Soboti so ob prenovljeni Noršinski ulici uredili tudi kolesarsko stezo. - V Mariboru so avtobusni vozni park povečali še za štiri električna vozila. - Na kruto usodo otrok s Petrička opominja nova spominska tabla v Celju. - Partnerski knjižnici iz Novega mesta in Karlovca spodbujata branje in kulturno povezovaje mladih z obeh strani Kolpe.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Ana Kašnik iz Pameč pri Slovenj Gradcu že od otroških let izdeluje papirnate cvetove, to mojstrstvo domače obrti oziroma rokodelstva pa je izpopolnila v pokoju in za svoje izdelke pridobila certifikat.

Ana Kašnik iz Pameč pri Slovenj Gradcu že od otroških let izdeluje papirnate cvetove, to mojstrstvo domače obrti oziroma rokodelstva pa je izpopolnila v pokoju in za svoje izdelke pridobila certifikat.

10. festival kratkega neodvisnega filma SHOTS, ki v Slovenj Gradcu poteka med 31. julijem in 2. avgustom, se je začel nadvse slučajno, med dolgotrajno vožnjo filmskih zanesenjakov s sorodnega festivala, ki pa ni izpolnil njihovih pričakovanj. In tako so zasnovali svojega. Ta se je sramežljivo začel v lokalni čajnici in prerasel v mednarodno priznan festival, ki sodi med 100 najboljših na svetu. O začetkih, pomenu takšnih dogodkov za koroško regijo in hitrem razvoju priljubljenega dogodka direktor festivala Tomo Novosel.

Uvodoma boste slišali pogovor z dobitnico letošnje literarne nagrade časnika Delo kresnik Ano Schnabl, sledil bo pogovor s fotografom slovite agencije MAGNUM Paolom Pellegrinom, ki razstavlja v ljubljanski galeriji Jakopič, in z umetniško direktorico te agencije Andréo Holzerr. Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ponuja ogled razstave »Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem«, ki so jo pripravili ob 100. obletnici rojstva leta 2017 preminulega slovenskega slikarja. Narodni muzej Slovenije v Ljubljani je pravkar odprl razstavo o 60 tisoč letih glasbe in neandertalčevi piščali, ki so jo našli pred 30 leti v jami Divje babe blizu Cerkna. Mestni muzej Ljubljana pa ponuja razstavo arheoloških najdb z naslovom »Emona ob Drami« z izkopavanj ob prenovi ljubljanske Drame pred par leti. V Umetnostni galeriji Maribor je nedavno potekala okrogla miza o prihodnosti kulture v mestu in posebej v centru kulture Rotovž, za katerega tamkajšni župan pravi, da je največja naložba v kulturo v zadnjem času. FOTO: Ana Schnabl ob prejemu Delove literarne nagrade kresnik (avtor Bobo/Borut Živulović) VIR: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/35-kresnik-v-roke-ani-schnabl-za-september-roman-ki-odpira-boleco-temo-nasilja-v-druzini/749915#&gid=1&pid=3

Nagrado kresnik za najboljši roman leta, je prejela Ana Schnabl za roman September. V Pomniku miru na Cerju so odprli nove razstavne prostore galerije in na ogled postavili razstavo slikarja Blaža Vehovarja. Festival Ana Desetnica, ki že od 20. junija potuje po Sloveniji, se je po Mariboru ustavil v Ljubljani. V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je na ogled razstava Fantastični prasvetovi Štefana Planinca.

Nagrado kresnik za najboljši roman leta, je prejela Ana Schnabl za roman September. V Pomniku miru na Cerju so odprli nove razstavne prostore galerije in na ogled postavili razstavo slikarja Blaža Vehovarja. Festival Ana Desetnica, ki že od 20. junija potuje po Sloveniji, se je po Mariboru ustavil v Ljubljani. V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je na ogled razstava Fantastični prasvetovi Štefana Planinca.

Zamejski Slovenci so v ospredju letošnjih Tednov ljubiteljske kulture. Slogan Brezmejni kulturni prostor so izbrali v duhu Evropske prestolnice kulture v obeh Goricah. Odprtje bo potekalo v Slovenj Gradcu, za ambasadorja pa so izbrali upokojenega etnomuzikologa in profesorja z avstrijske Koroške Engelberta Logarja. Na novinarski konferenci je predstavil razmeroma živahno ljubiteljsko kulturno dogajanje na avstrijskem Koroškem, ki večinoma poteka prek različnih društev, zvez in dogodkov. To je tista vrv, ki se je držimo. Če bomo izpustili to, bomo izgubili tudi jezik, je prepričan. Izpostavil je tudi pomen čezmejnega sodelovanja na prireditvah in z društvi v Sloveniji ter tudi kot strokovnjak poudaril, da so Slovenci pevski narod. Med evropskimi narodi so petju najbolj naklonjeni Slovenci in Irci. Od 15. maja do 17. junija bo potekalo več kot tisoč dogodkov po Sloveniji in v zamejstvu. Javni sklad za kulturne dejavnosti pričakuje okoli 100.000 udeležencev.

Korošec Franc Berneker se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal kot pionir modernega kiparstva pri nas. Bil je sopotnik slikarjev impresionistov Jakopiča, Groharja, Jame in Sternena. Poznamo ga po ateljejskem kiparstvu in mali plastiki, nagrobnem kiparstvu in javnih spomenikih. Izstopajo njegovi portreti in figuralne kompozicije iz marmorja in brona. Leto 2024 je med drugim zaznamovala 150. obletnica rojstva kiparja Franca Bernekerja, zato so v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pripravili pregledno razstavo njegovih del z naslovom Franc Berneker: Okamenele sanje. Kustosinji sta Katarina Hergold Germ in Nina Popič, sicer pa so k sodelovanju povabili tudi umetnika Tanjo Prušnik in Zorana Srdića Janežiča, ki sta prav za razstavo ustvarila novi umetniški deli.

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

V preteklih tednih smo poročali o obširnih požarih iz Los Angelesa, pred nekaj dnevi pa je Slovenijo pretresel hud požar v dijaškem domu na Poljanski cesti v Ljubljani. Čeprav nas tovrstni tragični dogodki vedno znova globoko pretresejo, pa velikokrat sčasoma izginejo iz našega zgodovinskega spomina. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili prav zgodbo enega izmed zdaj že skoraj pozabljenih dogodkov iz začetka 20. stoletja. Leta 1903 je namreč takratni Windischgrätz, danes znan kot Slovenj Gradec, prizadel hud požar, ki je uničil zajeten del mesta. Za seboj je pustil opustošenje in obup, a na srečo so vsi meščani preživeli. Mesto si je hitro opomoglo, saj ogenj ni uspel upepeliti njihovega neomajnega duha. Pridružite se nam pri pripovedi o uničenju, pogumu in ponovnem vzponu provincialnega mesteca v Mislinjski dolini

V minulem mesecu so lastniki gozdov, ki so se odločili, da bodo z najboljšim lesom iz svojih gozdov sodelovali na tokratni, že 19. dražbi lesa, ki vsako leto v začetku leta poteka v Slovenj Gradcu podirali izbrana drevesa in pazljivo krojili hlodovino, da bi z njo dosegli najboljše cene. Organizatorji dražbe, Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline, Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije pa so že pred prazniki obvestili, da se bo dovoz hlodovine na razstavno msto začel z današnjim dnem, torej 3. januarja 2025.

V minulem mesecu so lastniki gozdov, ki so se odločili, da bodo z najboljšim lesom iz svojih gozdov sodelovali na tokratni, že 19. dražbi lesa, ki vsako leto v začetku leta poteka v Slovenj Gradcu podirali izbrana drevesa in pazljivo krojili hlodovino, da bi z njo dosegli najboljše cene. Organizatorji dražbe, Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline, Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije pa so že pred prazniki obvestili, da se bo dovoz hlodovine na razstavno msto začel z današnjim dnem, torej 3. januarja 2025.

Na Ta veseli dan kulture, s katerim obeležujemo rojstvo pesnika Franceta Prešerna, so znani Prešernovi nagrajenci in nagrajenke Prešernovega sklada za leto 2025. Nagrado sta prejela kiparka Dragica Čadež in režiser ter performer Dragan Živadinov. Na ta praznični dan bodo vrata muzejev in galerij za ljubitelje umetnosti po vsej Sloveniji na široko odprta, v Mestni galeriji Ljubljana si lahko ogledate razstavo Mati vseh bojev kiparja in intermedijskega umetnika Tomaža Furlana. V kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev bodo odprli razstavo Tomata Koširja, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa bodo danes ob 150- letnici rojstva Franca Bernekerja odprli razstavo Okamenele sanje. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bo odprtje razstave z naslovom Victor Vasarely v odmevu. V Španskih borcih pa si bo mogoče ogledati interaktivno intermedijsko uprizoritev z naslovom Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi režiserke in dramaturginje Varje Hrvatin.

Še drugi poudarki iz okolja: - Prizidek k osnovni šoli Stična, vreden 3,6 milijona evrov, zgradili z denarjem zasebnega donatorja. - S festivalom športa bi radi v Mariboru nagovorili mladino k več gibanja. - Mreža prvih posredovalcev na Obali in Krasu se širi. - Ansambel Štirje kovači v Slovenj Gradcu praznovali 70. obletnico.

Slovenske dobitnike olimpijskih kolajn v Parizu so po ponedeljkovem sprejemu v Ljubljani včeraj pozdravili še v domačih krajih. Sprejem za zlato Janjo Garnbret so pripravili v Slovenj Gradcu, zlato Andrejo Leški in srebrnega Tonija Vodiška pa so sprejeli v Kopru. V oddaji tudi: - Zaradi ukrajinskega vdora v kurski oblasti nove množične evakuacija. - Združene države odobrile prodajo orožja Izraelu v vrednosti več kot 20 milijard dolarjev. - Občina Ajdovščina mora racionalizirati načrtovani zdravstveni center. - Sončno bo, popoldne v notranjosti nevihte.

Veselo in slovesno je bilo včeraj v Slovenj Gradcu in Kopru, kjer so domačini sprejeli dobitnike olimpijskih kolajn. Na Koroškem so sokrajani množično pozdravili zlato olimpijko Janjo Garnbret, v Kopru pa so ponosni na zlato olimpijko Andrejo Leški in srebrnega Tonija Vodiška. V oddaji ne preslišite še: - Ukrajina še naprej napada Kursk, v teku evakuacije, izredne razmere tudi v Belgorodu - Evropsko obrambo pred požari bo okrepilo 12 kanadskih amfibijskih letal. - Slovenski turizem stagnira, turistične ponudbe ne razvijamo. - Vroče bo - temperature do 37 stopinj. Popoldne v notranjosti nevihte

Na Selah pri Slovenj Gradcu, v župniji sv. Roka se letos spomnijo duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška, katerega 150 letnico rojstva in 60 letnico smrti obeležujejo. Posebno slovesno bo 16. avgusta, ko bo osrednjo sveto mašo ob 10. uri daroval velik prijatelj Sel, g. Jože Kopeinig iz Tinj, somaševali pa bodo tudi sedanji in nekateri nekdanji župniki, ki so v preteklih letih upravljali z Župnijo Sele. V nedeljo, 18. avgusta, pa bodo obhajali še slovesnost Lepe nedelje. Več nam je v imenu organizatorjev povedala Marija Lah!

Najuspešnejšim slovenskim olimpijcem so pripravili sprejeme v domačih krajih. Judoistko Andrejo Leški in jadralca Tonija Vodiška so navijači pozdravili v Kopru, športno plezalko Janjo Garnbret pa v Slovenj Gradcu. V oddaji podrobneje še o evropskem prvenstvu v odbojki na mivki, ki se je začelo na Nizozemskem.

Poročali smo o gradnji športne dvorane v Postojni, novih investicijah v ogrevanje v občini Maribor, turistično-informacijskem centru v Lipici, živahnem poletju v Mozisrskem gaju in filmskem festivali v Slovenj Gradcu.

Poročali smo o gradnji športne dvorane v Postojni, novih investicijah v ogrevanje v občini Maribor, turistično-informacijskem centru v Lipici, živahnem poletju v Mozisrskem gaju in filmskem festivali v Slovenj Gradcu.

Spremljamo poletno festivalsko dogajanje - od festivalov Zebra in Shots v Slovenj Gradcu do enega najprestižnejših filmskih dogodkov na svetu, beneške Mostre, pri kateri so nedavno objavili letošnji program. V kinih pri nas si lahko ogledamo dva francoska filma, ki vsak na svoj način satirizirata zakulisje šovbiznisa: Moj zločin Françoisa Ozona in novi film ekscentrika Quentina Dupieuxa, Drugo dejanje, "prvi film, ki ga je režirala umetna inteligenca". Pa ga je res?

Drugi vatikanski koncil je še dodatno poudaril pomen laikov, ki imajo pomembno vlogo v življenju Cerkve. Kako dobro razumemo njihovo poklicanost in vlogo? Jih poznamo denimo po branju Božje besede, krašenju cerkve, petju, po sodelovanju v župnijskem pastoralnem svetu,… ? Laiki dopolnjujejo delo duhovnikov, so aktivni, po župnijah njihovo delo poteka zelo različno. V oddaji lahko slišite, kako imajo organizirano to občestveno dejavnost v Slovenj Gradcu.

Solze sreče so danes vendarle izpodrinile solze žalosti prve izmed družin, ki so ob lanski ujmi ostale brez doma. V Slovenj Gradcu so namreč dopoldne slovesno predali ključe novozgrajene hiše družini Stropnik. Njihov prejšnji dom je med več kot 300 objekti, ki so jih avgusta lani prizadele poplave in plazovi ter za katere so pristojni ugotovili, da niso več primerni za prebivanje. Druge teme: - Združenje zdravstvenih zavodov zahteva spremembo pri podeljevanju koncesij in pravičnejše cene storitev. - Število nezakonitih migracij na balkanski poti naj bi upadlo za skoraj tri četrtine, česar naša policija ne zaznava. - Sporazum med glavnima palestinskima gibanjema jezi Izrael, češ da je Fatah podprl terorizem Hamasa.

V vasi Kokra so tudi danes čistili zaselek in strugo istoimenske reke, zadnje hiše bodo predvidoma odkopali v treh dneh. Preddvorski župan Rok Roblek je ob tem dejal, da bodo nujna dela stala več kot milijon evrov, obnova pa več kot 2 milijona in pol. Medtem so dopoldne v Slovenj Gradcu slovesno v uporabo predali prvo novozgrajeno hišo za družine, ki so v lanski ujmi ostale brez domov.

Skoraj leto dni po uničujočih poplavah naši dopisniki s terena poročajo o ljudeh, ki opozarjajo, da postopki za reševanje posledic tečejo prepočasi. Mnogi so namreč še vedno v negotovosti. Kot je v Slovenj Gradcu danes povedal vodja vladne službe za obnovo Boštjan Šefic, je skupno 16 družin prišlo do konca pogodb o cenitvah, večina med njimi je takšnih, ki so v poplavah ostali brez strehe nad glavo. V Slovenj Gradcu pa so danes predali ključe prve od novo zgrajenih hiš za poplavljene. Poimenovali so jo Hiša novega začetka. Zgradilo jo je radeljsko podjetje Pergola s skupaj še 41 drugimi donatorji iz vse Slovenije. Čeprav je občina želela podariti zemljišče, hiša pa je donacija, ni šlo brez zapletov, a tokrat s srečnim koncem. V Slovenj Gradcu je bila naša dopisnica Metka Pirc.

V Slovenj Gradcu so slovesno predali v uporabo prvo od hiš za družine, ki so v lanski ujmi ostale brez domov. Ključe novega doma, ki je bil zgrajen s pomočjo donatorjev, je prva dobila družina iz Velunje. Predaje ključa se je udeležil tudi premier Robert Golob. Ostali poudarki oddaje: - V neurju prizadeti Kokri še brez vode in elektrike, vse hiše še niso odkopane. - Na Kitajskem dogovor palestinskih gibanj o vladi narodne enotnosti po koncu vojne v Gazi. - Naraščajo hospitalizacije zaradi zajčje mrzlice. Kmetje naj pri spravilu sena uporabljajo masko.

Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti

Poročali smo o posodobitvi železniške progo med Mariborom in Šentiljem, obnovi osrednjega prizorišča Evropske prestolnice kulture leta 2025 v Novi Gorici, prilagoditvi lesenih mostov zaradi neuporabnosti v Slovenj Gradcu, težavah zaradi turizma na Bledu in 20-letnici delovanja gledališke skupine Radio Mlajku v Ribnici.

Poročali smo o posodobitvi železniške progo med Mariborom in Šentiljem, obnovi osrednjega prizorišča Evropske prestolnice kulture leta 2025 v Novi Gorici, prilagoditvi lesenih mostov zaradi neuporabnosti v Slovenj Gradcu, težavah zaradi turizma na Bledu in 20-letnici delovanja gledališke skupine Radio Mlajku v Ribnici.

Drugi poudarki: - Infrastrukturno ministrstvo zavrača očitke iz Maribora, da v tamkajšnje ceste vlaga premalo. - Karavanški predor ne bo zagotovil zgolj ceste, ampak za Jesenice tudi dodaten vir kakovostne vode. - Zapreti ali ne zapreti mestnega jedra za promet je vprašanje, ki razvnema strasti tudi v Slovenj Gradcu. Zaprtja se bojijo zlasti lastniki lokalov.

Poročali smo o vlaganjih v zdravstveno infrastrukturo v Logatcu in Slovenj Gradcu, nadgradnji železniške proge na Jesenicah, investicijah v koprsko pristanišče, združitvi več občin za čistejšo Zgornjo Savinjsko dolino, vrnitvi štorkelj v Slovenijo in skrbi za ptice, netopirje in hrošče ob Bukovniškem jezeru.

Poročali smo o vlaganjih v zdravstveno infrastrukturo v Logatcu in Slovenj Gradcu, nadgradnji železniške proge na Jesenicah, investicijah v koprsko pristanišče, združitvi več občin za čistejšo Zgornjo Savinjsko dolino, vrnitvi štorkelj v Slovenijo in skrbi za ptice, netopirje in hrošče ob Bukovniškem jezeru.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Bližnji sosedje Tovarne papirja Vipap v Kršem te dni opozarjajo na neprijeten in dražeč vonj. - Male trgovine na podeželju v boju za obstanek; na Gorenjskem in Primorskem so jih v zadnjih dveh letih zaprli 50. - Kmetje v Slovenj Gradcu nasprotujejo takšnim protipoplavnim ukrepom, zaradi katerih bi izgubili preveč kmetijskih površin. - V občini Miklavž na Dravskem polju naj bi glavno cesto skozi naselje uredili do konca aprila.

Za nami je izjemno uspešno prvo novoletno taizejsko srečanje mladih v Ljubljani. Kakšne sadove je prineslo?Gradnja Potniškega centra Ljubljana se začenja jutri: Policija voznikom in prebivalcem priporoča potrpežljivost in več uporabe javnega prometa.NSi za resno prevetritev evropskega načrta za zeleni prehod, ki je trenutno naravnan izrazito aktivistično.Število smrtnih žrtev potresa na Japonskem naraslo na 64, oblasti medtem preiskujejo letalsko nesrečo v Tokiu.Napetost med Rusijo in Ukrajino se stopnjuje, Združeni narodi pozivajo k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava.Izraelska vojska po uboju namestnika vodje Hamasa pripravljena na vse scenarije.Papež pri avdienci o duhovnem boju v vsakdanjem življenju.V slovenskih bolnišnicah so praznične dneve preživeli malce drugače kakor doma, v Slovenj Gradcu obiskov ni zaradi covida-19.Šport: V Innsbrucku tretja tekma novoletne skakalne turneje, Nika Prevc zmagala v Beljaku in prevzela skupno vodstvo v svetovnem pokalu.Vreme: Jutri bo povečini sončno z nekaj megle po nižinah.

Milan Razdevšek je po maturi na gimnaziji v domačem Slovenj Gradcu v Mariboru postal študent kemije. Že v okviru prve zaposlitve v blagopokojnem podjetja Talis se je po spletu naključij iz tehnologa prelevil v tržnika. To znanje mu je bilo v oporo tudi sredi osemdesetih let, ko se je priključil prizadevanjem za pospeševanje turizma v Mariboru. Sodeloval je pri zasnovi in izvedbi številnih prireditev, ki so skozi desetletja postale zaščitni znak mesta ob Dravi. Eno takih je silvestrovanje na prostem, ki se je kljub slabim napovedim črnogledih opazovalcev prvič odvilo leta 1989, bilo prvo v Sloveniji in postalo tradicionalno. Kot direktor zavoda za turizem se je danes upokojeni Milan Razdevšek izkazal tudi ob prenovi Hiše stare trte, ki je poldrugo desetletje ostajala zaprta za obiskovalce.

Iz župnije svete Radegunde v Starem trgu pri Slovenj Gradcu na trideseto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Simon Potnik, poje pa župnijski pevski zbor.

Iz župnije svete Radegunde v Starem trgu pri Slovenj Gradcu smo na trideseto nedeljo med letom neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal je župnik Simon Potnik, pel pa župnijski pevski zbor.

Vlada bo danes obiskala Koroško. To bo njen prvi regijski obisk v tem mandatu. Središče dogajanja bo v Slovenj Gradcu. Tam popoldne načrtujejo srečanje članov vlade z župani, predstavniki gospodarstva in drugimi nosilci razvoja v regiji. Sledila bo seja vlade. Župani poudarjajo predvsem, da morajo nujno izvedeti, kdaj bodo dobili povrnjene intervencijske stroške, saj skoraj dva meseca po poplavah izvajalci še niso bili poplačani. Druge teme oddaje: - Ujma škodo povzročila tudi v slovenskem turizmu, ki pa še vedno okreva hitreje kot po svetu, ugotavljajo ob svetovnem dnevu turizma - O nezakonitih migracijah vodje diplomacij Slovenije in še štirih srednjeevropskih držav danes na Dunaju, v Nemčiji odmeva prijetje sirskih tihotapcev ljudi - Policisti po skoraj desetih urah pogajanj z oboroženim moškim blizu Ptuja vdrli v hišo in ga pridržali

V prizadevanjih, da bi v mesto prinesli nove kreativne konpcete, ki preko filmskih projekcij in delavnic posegajo v prostor ter ga s tem na novo vrednotijo, so v Slovenj Gradcu pred leti ustanovili filmski festival Shots. Začenja se danes. V Galeriji Fotografija v Ljubljani smo obiskali razstavo Drastični ukrepi. Ta združuje dela Maruše Uhan in Andreja Lamuta, se vsak na svoj način poglabljata v pojave in situacije, ki so večinoma povsem neopazni del našega vsakdanjika, vse dokler se nas ne dotaknejo njihovi ekstremi, skrajne točke, v katerih sprva povsem običajni pojavi postanejo središče našega zanimanja ali tisto, kar neposredno vpliva na naše doživljanje sveta. Takrat na površje privrejo njihove temne plati, zlovešče podobe in človeška majhnost. Na dvorcu Visoko v Poljanski dolini se bodo v okviru letošnjega Tavčarjevega leta začeli filmski večeri pod zvezdami, na katerih bodo vsak četrtek prikazovali filme, nastale po pisateljevih delih, in posnetke uprizoritev njegovih predstav. na fotografiji: Andrej Lamut: Catalpa Bignonioides Study 02, 2021, www.galerijafotografija.si

Za ptujski glasbeni festival Arsana vstopnice po spletu kupujejo že v številnih evropskih državah, poročajo, in to je res posebna zgodba, pravijo. Sicer pa smo tokrat sploh festivalski, gremo v Čedad v Furlanijo - Julijsko krajino, kjer se odvija mednarodni festival Mittelfest. Prirejajo ga že od leta 1991, združuje pa gledališče, glasbo in ples ter pomeni most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. In še v Slovenj Gradec, kjer festivalski teden začenjajo z risankami. Ko pomislimo na te, se nam pred očmi kaj hitro odvrtijo lahkotne teme, vendar je animirani film veliko več in se pogosto loteva družbeno angažiranih vsebin – tudi o tem.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje načrtovanim stanovanjem za mlade v bližini mariborskega kliničnega centra zaradi goste poselitve in prometa. - V Zdravstvenem domu Piran bi radi zmanjšali popoldanske obremenitve ambulant. - Na Gorenjskem opažajo, da številne štipendije, s katerimi delodajalci privabljajo kadre, ostajo nepodeljene. - V Brežicah so bogatejši za popis 'Brežiški glasbeniki in zasedbe skozi čas'; v Ribnici bo popoldne dogodek "kultura z okusom".

Z nastopom britanske pisateljice Bernardine Evaristo se je v Ljubljani končal letošnji Festival Fabula – literature sveta. V Mariboru so podelili najvišja priznanja na področju kulture in umetnosti, poimenovana po pesniku Janku Glazerju – nagrado za življenjsko delo je prejel založnik in zbiralec Primož Premzl, podelili pa so tudi Glazerjeve listine. V Kranju so podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije – za življenjsko delo so nagradili igralko Milado Kalezić in režiserja Dušana Mlakarja. Na ZRC SAZU so priredili kolokvij o filozofiji Renéja Descartesa. V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani so odprli razstavo Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa skupinsko razstavo Podobe narave.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Z začetkom leta je prevzela vodenje Muzeja sodobne umetnosti v Gradcu (Kunsthaus Graz), pred tem pa je bila direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. V svojem petletnem mandatu se želi Andreja Hribernik ukvarjati z družbeno pomembnimi tematikami, kot so podnebne in politične spremembe ter neenakost.

Ime tedna je Bojan Kokal, Korošec, ki je med sprehodom s prijateljem ob Ivarčkem Jezeru opazil psa v ledeno mrzli vodi. Tanka plast ledu ga ni zdržala, zato je po neuspelem reševanju z vrvjo do psa zaplaval, mu pomagal do brega in mu tako najverjetneje rešil življenje. Kandidatki sta bili še:  Andreja Hribernik, nekdanja direktorica Koroške galerije likovnih umet­nosti v Slovenj Gradcu, ki je s svojo vizijo prepričala komisijo in s 1. januarjem letos prevzela vodenje Kunsthaus Graz, enega od najbolj vznemirljivih avstrijskih muzejev.  Marija Strojnik, znanstvenica, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Po njej so poimenovali največjo knjižnico optične znanosti v Latinski Ameriki, knjižnico Centra za optične raziskave v Leonu v Mehiki.

V včerajšnjem prvem krogu lokalnih volitev so županje ali župane dobili v 165 občinah, v 47 jih bodo izbrali v drugem krogu četrtega decembra. V Ljubljani, Kopru, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Novem mestu in Velenju na položaju ostajajo zdajšnji župani. V mestnih občinah Maribor, Kranj, Celje, Nova Gorica, Murska Sobota in Krško pa bo o županu odločal drugi krog. Občinske volilne komisije danes štejejo še glasove, ki so prispeli po pošti iz Slovenije. Druge teme oddaje: - Pocenitev reguliranih cen pogonskih goriv: dizel bo od jutri cenejši za 9,5 centa, 95-oktanski bencin pa za 1,8 centa - Po podnebni konferenci COP27 opozorila, da sklepi glede zmanjševanja izpustov še zdaleč ne bodo dovolj - Po silovitem potresu v Indoneziji reševalci iščejo morebitne preživele, število žrtev se približuje 60

Pred nedeljskimi lokalnimi volitvami nadaljujemo niz predstavitev županskih kandidatov v mestnih občinah, in sicer v Celju, Slovenj Gradcu in Krškem. Soočili bomo peterico, ki se poteguje za županski prestol v knežjem mestu, kjer rakava rana ostaja onesnaženost zemlje in zraka. Sanacijo celjskih vrtcev je prevzela država, skrbi še vedno območje Stare Cinkarne. Zanimali nas bodo tudi načrti za oživljanje starega mestnega jedra. V Krškem je tekmecev šest, izzivi mesta in okolice pa so med drugim povezani z nuklearko in bližino meje. Najmanj napeta je kampanja v mestni občini Slovenj Gradec, kjer dozdajšnji župan nima protikandidata, zato se bo moral soočiti z vprašanji naše dopisnice o dozdajšnjih (ne)uspehih in prihodnjih načrtih. Oddajo pripravljajo Matija Mastnak, Metka Pirc in Suzana Vahtarić.