Podcasts about kemijski

Nad Frekvenco X bo tokrat oblačno nebo. A ti oblaki ne bodo iz vodne pare, ampak iz tisočev strežnikov. Kar navadili smo se reči, da je nekaj shranjeno v oblaku, pa bolj redko pomislimo, kaj oblak sploh je. Razmislili bomo torej o shranjevanju podatkov, delovanju strežniških centrov, nadzorom nad njimi, njihovo fizično lokacijo in predvsem porabo energije. Veliki podatkovni centri bodo namreč do leta 2030 porabili dvakrat več električne energije kot danes - pa že danes največji med njimi porabijo toliko energije, kot je proizvede NEK. V Frekvenci X torej tudi o vplivu vaših starih elektronskih sporočil na okolje. Gosti: dr. Matej Huš, Kemijski inštitut dr. Jan Jona Javoršek, vodja Centra za mrežno infrastrukturo IJS Anton Ujčič, vodja Službe za informacijsko varnost pri Ministrstvu za digitalno preobrazbo  

Letos mineva sto let od prelomnega trenutka, ko je nemški fizik Werner Heisenberg izpeljal zakone moderne kvantne fizike. Kar se je začelo kot abstraktna teorija za razlago skrivnostnih pojavov, je v desetletjih preraslo v temelje sodobnih tehnologij. Tokrat smo potovali v svet fotonov in elektronov in ta svet je precej drugačen od tega, ki smo ga vajeni in kot ga spontano razumemo. Če se nam zdi, da je v našem svetu vse obstaja na določenem mestu ob določenem času, je ta svet, kvantni svet, kot mu pravimo, zavit v meglo verjetnosti. Slišati je zapleteno … in najbrž je res kaj na tem. Frekvenca X je bila ob Kvantnem dnevu na Inštitutu Jožef Stefan, da vso to zapletenost vsaj malo razblini. Gostje: dr. Lev Vidmar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Lara Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Anton Ramšak, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Andrej Zorko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko, dr. Rok Žitko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, Martin Kerin, študent Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, Robert James Sunderland, arhiv na Inštitutu Nielsa Bohra, dr. Anton Zeilinger, Univerza na Dunaju, Janez Dovč, fizik, skladatelj, multiinstrumentalist, dr. Peter Jeglič, Institut "Jožef Stefan", dr. Matej Huš, Kemijski inštitut, Iris Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" dr. Martin Rigler, Aerosol Poglavja: 00:01:14 Kaj je kvantna znanost? 00:06:14 Kaj je kvantna prepletenost? 00:09:42 Kako študentje razmišljajo o kvantni fiziki? 00:15:21 Zgodovina kvantne mehanike 00:33:00 Slovarček izrazov iz kvantne fizike 00:47:30 Kaj pomeni biti fizik? 00:57:26 Uporaba kvantne fizike v glasbi 00:59:46 Eksperiment, kvantno kriptiranje in teleportacija 01:16:20 Kje se uporabljajo kvantne tehnologije? 01:25:01 Kakšna je vloga slovenskih fizikov v svetu kvantne fizike

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.Sogovorniki: dr. Gabrijela Kalčikova, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut, Jože Gregorič, Javno podjetje VOKA SNAGA, Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije, Damijan Šavron in Sašo Šenk iz podjetja Itos.   Zapiski: Zeleno zavajanje na plastenkah Poročilo Univerze Združenih narodov Koliko plastenk je v Sloveniji

V oceanskih sedimentih je približno 14 milijonov ton mikroplastike in nimamo prav nobene metode, da bi jo očistili. Podobno, le manj oprijemljivo je v našem vsakdanjem življenju. Da jo vsebuje že skoraj vsaka rečna ali morska riba, je splošno znano, a čisto vsakič se nam med obrokom v taki ali drugačni obliki prikrade na krožnik, najdemo jo v kozmetiki, prav zdaj kroži v zraku okoli vas. Mikroplastika je simptom našega časa, na katerega za zdaj nimamo rešitve.Sogovorniki: Dr. Manca Kovač Viršek, Inštitut RS za vode Dr. Gabriela Kalčikova, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani Dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut Tamara Kolerič in Domen Bogdan, nekdanja dijaka Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, nagrajena za raziskavo mikroplastike v Muri (s sogovornikoma se je pogovarjala lokalna dopisnica Lidija Kosi) Zapiski: Na začetku oddaje smo uporabili pravljico o Muri: https://prvi.rtvslo.si/podkast/lahko-noc-otroci/54/174969675 V oddaji omenjamo projekt DeFishGear: https://videolectures.net/MAOplastika2017_krzan_projekt_defishgear/ Projekt Planterastics: https://planterastics.fkkt.uni-lj.si/ Ime meseca aprila 2022: https://val202.rtvslo.si/podkast/ime-tedna/583/174867570 Dober vir informacij o mikroplastiki: https://sdzv-drustvo.si/wp-content/uploads/2020/10/7_KOVAC-clanek.pdf

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko, UNI LJ   Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan. Posnetku celotne okrogle mize lahko prisluhnete na: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175001526

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefa in Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan.

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti, so med četrtkovo okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki so jo pripravili kolegi na Valu 202, potekala pa je na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanstvena metoda še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza. Posnetek okrogle mize, ki je potekala na predvečer svetovnega dneva znanosti za mir in razvoj, objavljamo v tokratnem Studiu ob 17.00. Povzema jo Maja Ratej. Gostje: Dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UL Dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut Dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UL Dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL Dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL

Odgovor na vprašanje »Ali so mRNK cepiva učinkovita in varna?« nam razkrije tudi pogled skozi elektronski mikroskop Po svetu smo porabili že več kot 13 milijard odmerkov cepiv proti covidu; tako klasičnih, kot novih mRNK cepiv. Zdaj je objavljenih že veliko študij in podatkov, zato strokovnjaki že lahko odgovorijo, ali so mRNK cepiva učinkovita in varna? Zakaj niso resnične trditve, da je več ljudi umrlo zaradi cepljenja kot zaradi covida? Nobelov odbor je s podelitvijo letošnje Nobelove nagrade za medicino pozornost javnosti usmeril na mRNK cepiva. Prestižno priznanje si bosta razdelila madžarska biokemičarka dr. Katalin Kariko in ameriški imunolog dr. Drew Weissman. Izvrstna raziskovalca sta odkrila, kako in kdaj molekule mRNK ravno prav spodbudijo človekov imunski sistem. S tem sta prispevala k razvoju cepiv proti covidu in raku. »Nisva presenečena!« Tako sta se na novico o letošnjih Nobelovih nagrajencih za medicino odzvala biologinja prof. dr. Mateja Erdani Kreft (Medicinska fakulteta v Ljubljani) in biokemik prof. dr. Roman Jerala (Kemijski inštitut). Za Ultrazvok je z njima govoril Iztok Konc. Foto: Avtorja: Resman Rus K in Kolenc M, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani. Opis: Virus SARS-CoV-2, posneta z transmisijskim elektronskim mikroskopom JEOL TEM-1400 Plus; negativno kontrastiranje 2% FWK; povečava 100 000x in 80 000x.

Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej. Gostje: Dr. Lenart Škof, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Dr. Rok Žitko, Inštitut Jožef Stefan Dr. Matej Praprotnik, Kemijski inštitut Dr. Blaž Zupan, Fakulteta za računalništvo in informatiko Dr. Tea Lanišnik Rižner, Medicinska nagrada Dr. Ester Heath, Inštitut Jožef Stefan Dr. Maja Ravnikar, Nacionalni inštitut za biologijo

Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

Kemijski nadzor delovanja človeških celic igra pomembno vlogo pri zasnovi novih genskih in celičnih terapij, saj omogoča uravnavanje delovanja terapevtskih celic preko telesu lastnih ali vnesenih majhnih molekul. Tak sistem omogoča nadzor s strani zdravnika in prekinitev morebitnega pretiranega odziva ali avtonomno odzivanje terapevtskih celic na stanje v telesu. Za uravnavanje delovanja celičnih zdravil so raziskovalci doslej uporabljali predvsem bakterijske ali rastlinske proteine, ki pa lahko sprožijo neželen imunski odziv. SKupina raziskovalcev Kemijskega inštituta pod vodstvom prof.dr. Romana Jerale je ponudila inovativno rešitev tega izziva z uporabo sintezne biologije. Pripravili so novo tehnologijo za kemijski nadzor celičnih procesov, ki je zasnovana na človeku lastnih proteinih, ki so sposobni vezave majhnih molekul, predvsem klinično preizkušenih ali telesu lastnih molekul, kot so npr. hormoni. Tehnologija, ki so jo poimenovali INSPIRE, predstavlja pomembno novo orodje na področju biotehnologije in biomedicine, predvsem za nadzor celičnih in genskih terapij, kar so uspešno demonstrirali na zaznavanju dviga koncentracije hormona kortizola in zmanjšanja njegovega delovanja s povratno zanko. Izsledke so objavili v članku z naslovom Chemically inducible split protein regulators for mammalian cells v vplivni reviji Nature Chemical Biology (objava 26.IX). Jeralov doktorski študent mag. Erik Rihtar je v pogovoru skupaj z mentorjem povzel njihov osrednji inovativni prispevek, rabo izključno človeških beljakovin pri vplivanju na terapevtsko celico. Poglavitni del raziskave je z njim opravila dr. Tina Lebar, ki je na post-docu v ZDA, nezanemarljivi del pa so prispevali še, inštitutski kolega dr. Duško Lainšček, in mag. Katarina Kores, dr. Samo Lešnik ter dr. Urban Bren z Univerze v Mariboru. FOTO: Z leve, Erik Rihtar in Roman Jerala v avli radijske hiše VIR: Program Ars

Tudi letos poteka v Sloveniji projekt Evropska noč raziskovalk in raziskovalcev, ki ga koordinirata dva konzorcija. Projekt Noč ima svojo moč! z akronimom NOČMOČ, ki ga koordinira Ustanova Hiša eksperimentov in izvaja konzorcij partnerjev Institut »Jožef Stefan«, Kemijski inštitut, Tehniški muzej Slovenije, Geološki zavod Slovenije in Botanični vrt Univerze v Ljubljani ter skoraj 60 pridruženih partnerjev in podpornikov projekta. projekt Humanistika, to si ti! s sloganom Človek, žival, ki ga koordinira Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in vključuje še deset fakultet in dve akademiji Univerze v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino, Pedagoški inštitut ter druge partnerje. Informacije na https://www.nocmoc.eu/.

V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja. Izpusti ogljika, ki so eden izmed krivcev za globalni dvig temperatur, bi namesto v ozračju lahko pristali nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem. Taki projekti ne le da so možni, ampak že potekajo. V zadnjem delu zato z gosti serije razmišljamo, kako zasnovati projekte zajemanja in shranjevanja ogljika, kakšna je vloga države in zasebnih podjetij, s čim moramo začeti v Sloveniji in kakšne etične dileme spremljajo prihod novih tehnologij. Avtor: Jan Grilc Gosti: Roy Vardheim, direktor norveškega državnega podjetja Gassnova Markus Hole, Fortum Oslo Varme Eva Avbelj, inženirka v naftnem podjetju v Stavangerju dr. Miloš Markič, Geološki zavod Slovenije dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Frederic Hauge, vodja okoljevarstvene organizacije Bellona

V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja. Toplogredni plini, ki jih v ozračje spušča človeštvo, v veliki meri nastajajo tudi v cementarnah, jeklarnah ali denimo sežigalnicah odpadkov, torej industrijah, ki jih človeštvo ne more na hitro opustiti. Rešitev se kaže v zajemanju ogljika, ki bi ga potem shranili globoko pod zemljo v naravne rezervoarje. Kako? Tokrat se od zajemanja premikamo k naslednji stopnji procesa, shranjevanju ogljika nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem. Pot nas vodi na zahod Norveške, v tamkajšnje izpraznjene naravne naftne rezervoarje. Avtor: Jan Grilc Gosti: Eva Avbelj, inženirka v naftnem podjetju v Stavangerju Roy Vardheim, direktor državnega podjetja Gassnova Miloš Markič, Geološki zavod Slovenije dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Frederic Hauge, vodja okoljevarstvene organizacije Bellona

Izpusti ogljikovega dioksida so tisti krivec, na katerega kažemo s prstom ob omembi segrevanja ozračja. Če človeštvo hoče segrevanje omejiti, mora izpuste seveda zmanjšati. Za to bodo ključni obnovljivi viri energije, a hkrati izpusti CO2 nastajajo tudi v nekaterih industrijah, ki jih kot družba ne moremo kar tako opustiti, denimo v cementarnah, jeklarstvu, sežigalnicah odpadkov … Pot v bolj zeleno prihodnost se za take onesnaževalce kaže v tehnologijah zajema in shranjevanja ogljika. V seriji Frekvence X razmišljamo o možnostih zajemanja ogljičnih izpustov, njihovemu transportu z ladjami in cevovodi ter shranjevanju nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem, v izpraznjenih naravnih rezevoarjih nafte in plina. Odpravljamo se na Norveško, kjer te na prvi pogled futuristične tehnologije že delujejo tudi v praksi, in z domačimi znanstveniki iščemo priložnosti za rabo v Sloveniji. Avtor: Jan Grilc Gosti: Markus Hole in Marius Tednes, Fortum Oslo Varme dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Roy Vardheim, Gassnova

Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, AT

Raziskovalci so dokazali, da gre največ okužb z novim koronavirusom na račun širjenja virusa z večjimi ali manjšimi kapljicami; torej kapljično in aerosolno. Zato ni dileme, kateri ukrepi preprečujejo okužbo: obrazne maske, ustrezna razdalja in zračenje. Za Ultrazvok smo na Kemijski inštitut poklicali dr. Ano Króflič. S kolegi iz mednarodnega Združenja za preučevanje aerosolov je raziskala, kako se novi koronavirus širi in prenaša po zraku. Preverila pa je tudi učinkovitost obraznih mask. Foto: BoBo

Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay

V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani. Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev. "Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let." Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika

»Dvoma ni več, cepivo je učinkovito in deluje,« slišimo in beremo že skoraj vsak dan. Tekma za odstotke in učinkovitost cepiva proti covidu-19 se namreč stopnjuje. Farmacevti in raziskovalci poročajo o 90-odstotni, 92-odstotni, celo o 95-odstotni učinkovitosti novega cepiva. Spodbudno. Vendar pa podatki odpirajo vrsto vprašanj. Kako varno bo cepivo proti covidu? Kdaj bomo cepljenje začeli izvajati v Sloveniji? Kdo bo prvi na vrsti? Zakaj cepljenje ne bo obvezno? Čigavo cepivo bo sploh na voljo pri nas? Dr. Roman Jerala je jasen: »Odločiti se moramo za cepivo, ki bo prvo na voljo.« O vsem tem voditelj Iztok Konc z našimi dopisniki in gostje: - prof. dr. Roman Jerala, Kemijski inštitut, - prof. dr. Bojana Beović, Svetovalna skupina vlade za covid-19, - sekretarka Doroteja Novak Gosarič, Ministrstvo za zdravje, - prof. dr. Borut Štrukelj, Fakulteta za farmacijo.

52. Mednarodna kemijska olimpijada, ki je bila zaradi korone na daljavo, je bila za slovenske tekmovalce znova uspešna. Slovenijo so zastopali Blaž Frelih iz Gimnazije Škofja Loka, Patrik Žnidaršič iz Gimnazije Vič, Adam Modic iz Gimnazije Bežigrad in Urša Konda iz Srednje šole Črnomelj. Osvojili so bronasta odličja. Povabili smo jih v studio, z njimi pa je prišel še Aljoša Seljak iz Zveze za tehnično kulturo Slovenije, kjer spodbujajo mlade k navdušenju za znanje.

52. kemijska olimpijada znanja je letos potekala drugače kot sicer. Kako, so povedali naši gosti, člani državne ekipe. To so dijaki, katerih najljubši predmet v šoli je gotovo kemija, ki so morali svoje znanje s tega področja pokazati že na izbirnih testih za uvrstitev v državno ekipo. Na tekmovanju je sicer sodelovalo 60 držav in šest držav opazovalk, skupaj 231 tekmovalcev, slovenski predstavniki pa so prejeli kar 3 bronasta odličja.

Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.

Njegovi strokovni začetki po drugi svetovni vojni so povezani tudi z začetki Kemijskega inštituta (l.1946 ustanovljen kot Kemijski laboratorij SAZU, leto kasneje preimenovan v Kemijski inštitut SAZU). Ko se je le-ta l.1953 iz prostorov v stari Ljubljani preselil v novo stavbo na Koleziji, je Hadži v na novo poimenovanem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča prevzel vodenje novoustanovljenega Laboratorija za strukturno kemijo. Bil je eden prvih praktikov infrardeče fotometrije, zaradi izkušenj in znanja (v začetku 50-ih ga je pridobival v Cambridgeu) o strukturi in dinamiki vodikovih vezi, je l.1957 organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, kjer so se srečali raziskovalci obeh takratnih blokov. Več o njegovem življenju, delu in dosežkih (in značilni osebnostni vedrini) pa bosta povedala njegova kolega s Kemijskega inštituta, dr. Marta Klanjšek Gunde in prof.dr. Jure Zupan. V ŽIVO iz našega studia. Foto: Dušan Hadži je bil raziskovalno aktiven tudi v pozni starosti Vir: Kemijski inštitut

Pred nekaj dnevi so na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pripravili „mini simpozij“ o novostih na področju krio-elektronske mikroskopije. V ŽIVO sta o vsebini simpozija in področja govorili udeleženki, doc.dr. Marjetka Podobnik, letošnja prejemnica Preglove nagrade in ena od začetnic rabe te vrste raziskovalne mikroskopije pri nas, in mlada raziskovalka, doktorantka Andreja Kežar, prvopodpisana pod poleti objavljeni članek z opisom poti do odkritja 3-dimenzionalne strukture (patogenega) “virusa y” krompirja. Do rezultatov je raziskovalna skupina prišla prav zaradi lastnosti tega tipa mikroskopije, ampak takrat še ne v Sloveniji. Sogovornici sta pojasnili možnosti, ki jih, v petek v kleti slovesno predstavljeni novi mikroskop nudi inštitutskim in sodelujočim raziskovalcem, povzeli pa sta tudi temeljne misli Joachima Franka (Nobelova nagrada 2017 za kemijo prav za razvoj krio-elektronske mikroskopije), gosta na petkovem simpoziju. Foto: Nameščanje novega mikroskopa v kleti Kemijskega inštituta (vir: Kemijski inštitut)

Čeprav smo že globoko sredi poletja in počitnic, bomo v naslednji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju na različne načine postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub objektivno gledano skromnejšim pogojem? Se bo slovenska znanost finančno vendarle uspela prebiti z repa Evropske unije? S prof. dr. Gregorjem Anderluhom se je pogovarjala Nina Slaček. Foto: Jernej Stare, Kemijski inštitut

Komisija za priznanja in nagrade na Kemijskem inštitutu v Ljubljani je Preglovo nagrado 2019 za izjemne dosežke v znanosti nedavno podelila dvema prodornima raziskovalcema z inštituta. Višja znanstvena sodelavka, doc.dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanotehnologijo (D11), jo je prejela za razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov, kar je med drugim pokazala na primeru struktur porotvornih proteinov, (ti tudi pri človeku opravljajo predvsem obrambno nalogo). Te ugotovitve ene od začetnic tukajšne krioelektronske mikroskopije imajo velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah. Znanstveni svetnik prof.dr. Matej Praprotnik, od nedavnega tudi vodja Teoretičnega odseka (D01), sicer pa vodja Laboratorija za molekularno modeliranje in profesor biofizike na FMF v Ljubljani, je letošnjo Preglovo nagrado (KI jih podeljuje za dosežke v zadnjih 5 letih), dobil za razvoj novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je tudi avtor metode AsResS, ki sklaplja fine in grobozrnate molekulske modele v simulaciji. Sicer je predsednik Društva biofizikov Slovenije in podpredsednik znanstvenega sveta PRACE (evropske mreže visokozmogljivega računanja). Citiranju objav v znanstvenih revijah smo se v pogovoru izognili, pa ne zaradi nepomembnosti temveč predvsem zaradi vsebine in poteka živahnega pogovora, ki se je razvil med sodelujočimi na temo sodelovanja »računarjev« in »eksperimentalistov«. Ob pomoči zmogljivih računskih strojev je šele postal mogoč optimalen razvoj sodelovanja obeh »struj« pri raziskavah. Prejemnika Preglove nagrade Kemijskega inštituta 2019 za posebne dosežke v znanosti (vir: Kemijski inštitut)

Znanost med knjigami doc. dr. Ivan Jerman, Kemijski inštitut, moderatorka: Renata Dacinger 20. junij 2019, 18:00, Knjigarna Konzorcij

Znanost med knjigami prof. dr. Matej Praprotnik, Kemijski inštitut, moderatorka: Renata Dacinger6. junij 2019, 18:00, Knjigarna Konzorcij

Raziskovalci s Kemijskega inštituta so nedavno v reviji Energy&Environmental Science objavili rezultate več kot pol desetletja trajajoče raziskave s širšega področja tehnologije “koncentriranih sončnih elektrarn” oz CSP, kar so inicialke za »concentrated solar power«. V pogovoru predstavljamo potek dolgoletne raziskave, do kakšnih absorbcijskih premazov so v laboratoriju prišli, in kako pomemben je bil pri tem računsko-modelski opis procesa staranja premaza, na podlagi katerega je zdaj možno napovedati njegovo življensko dobo, v končni instanci pa ponuditi ceno električne energije, ki je konkurenčna tisti iz termoelektrarn. Gosta sta, dr.Ivan Jerman, vodja raziskave in hkrati skupine za razvoj premazov na Odseku za kemijo materialov in izr.prof.dr. Franci Merzel, fizik, ki trenutno vodi Teoretični odsek na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Foto Sončna elektrarna Ashalim v Izraelu (vir: Kemijski inštitut)

Kemijski inštitut iz Ljubljane, točneje Odsek za kemijo materialov je vključen v mednarodni projekt “Battery2030+“, ki vključuje 17 partnerjev iz 9 evropskih držav (izbrali so ga v okviru Usklajevalnega in podpornega ukrepa “Obzorja 2000”). V enem letu naj bi vzpostavili temelje za obsežen 10-letni evropski raziskovalni projekt s temeljnim ciljem: vzpodbuditi in doseči “baterije prihodnosti”. Skupina je pripravila tudi “Manifest“. Politično je pobudo podprl tudi podpredsednik komisije EU podpredsednik, komisar Maroš Šefčovič. S strani Kemijskega inštituta slovenski del v pobudi usklajuje izr.prof.dr. Robert Dominko, izkušeni raziskovalec na področju novih vrst baterij kot pomembnega dejavnika v prehodu v brezogljično ekonomijo. V pogovoru nam bo osvetlil mnoge aspekte pobude. (Foto vir: http://battery2030.eu/ )

Poznavanje delovanja našega imunskega sistema je izrednega pomena za lažje zdravljenje, razvoj bolj učinkovitih cepiv, kot tudi za odkrivanje vzrokov avtoimunskih bolezni. Pomemben vpogled v mehanizme, ki so na delu pri našem imunskem odzivu, ponuja delo dr. Mojce Benčina, višje znanstvene sodelavke na Kemijskem inštitutu, na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo. V zadnjih nekaj letih je nanizala vrsto odmevnih rezultatov, objavljenih v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah, v letu 2018 pa je za svoje delo prejela najprej Preglovo nagrado, ki jo podeljuje Kemijski inštitut, ter nato še državno Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju imunologije in sintezne biologije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

V okviru meseca dni so sodelavke in sodelavci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v LJ objavili 3 članke v odmevnih in vplivnih znanstvenih revijah. Naključje ali plod dolgoletnega dela in entuziazma skupine, ki jo vodi prof.dr. Roman Jerala? Nemara oboje, saj smo pred 2 tednoma že predstavili vsebino in okvir prvega (3.dec) od 3 nakazanih člankov, rezultatov raziskovalnih naporov raziskovalk, ki so se kalile že na mednarodnih tekmovanjih študentov iGEM na MIT v Bostonu. Tudi današnji dve gostji sta bili na omenjenih raziskovalnih soočenjih, ena kot mentorica, druga še kot študentka. Pripravili smo pogovor s prvima navedenima avtoricama člankov, dr. Ivo Hafner Bratkovič in doktorantko Tino Fink. V njunih primerih gre za znanstvena članka v revijah Nature Communications in Nature Chemical Biology, v katerih so raziskovalne skupine prišle do boljšega razumevanja mehanizma začetkov vnetja, in odkritja povečanja hitrosti odziva oziroma novega načina uravnavanja delovanja človeških celic. In prav zato je uporabnost teh odkritij v bodočih medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna Animacija novega, hitrejšega načina uravnavanja delovanja človeških celic iz članka v reviji Nature Chemical Biology: https://www.youtube.com/watch?v=9_pX2TlXUG8, Vir: Kemijski inštitut Znanstvena ilustracija: prikaz članka iz Nature Communications o boljšem razumevanju začetkov vnetja (vir: Kemijski inštitut)

Raziskovalna skupina iz Ljubljane izpopolnila laboratorijsko obvladovanje pri genskih terapijah in v biotehnologiji Razdruževanje molekulskih kompleksov prek vezave drugih molekul je eno pomembnejših naravnih načel, ki so ga v okviru sintezne biologije in biotehnologije nasploh raziskovalci spoznali razmeroma pozno. V laboratorijih na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo (Kemijski inštitut) pod vodstvom prof.dr.Romana Jerale, so poleg predstojnika še, dr.Tina Lebar, dr.Ajasja Ljubetič in doktorski študent Anže Verbič, našli pot do razumevanja in poznavanja mehanizma polariziranega izpodrivanja genov, ki jih lahko vežejo na katero koli zaporedje DNK v celici/proteinu. V reviji Nature Chemical Biology so objavili (prvopodpisana avtorica je njihova kolegica Lebar) članek (https://www.nature.com/articles/s41589-018-0163-8 ) o proteinih TALE (Transcription Activator-Like Effector), ki jih lahko spremenijo v pospeševalce ali zaviralce katerega koli gena. Iin prav zato je uporabnost tega odkritja v medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna. Slika je lastnina Kemijskega inštituta

V reviji Science, eni izmed dveh najpomembnejših znanstvenih publikacij na svetu, je izšel strokovni članek o specifičnosti mikrobnih citolizonov. Pri mednarodni raziskavi so imeli ključno vlogo slovenski raziskovalci, nadaljnje študije pa bi lahko pripeljale do razvoja ciljanih in bolj učinkovitih škropivnih sredstev. Gre za še en vrhunski dosežek, ki uveljavlja slovensko znanost v svetovnem merilu in Kemijski inštitut postavlja ob bok uveljavljenim raziskovalnim institucijam. Navkljub podhranjenem financiranju znanosti v Sloveniji, je prebojev vedno več, a priča smo tudi primerom, ko je na primer vodja projekta, ki ga je z 2 milijonoma evrov podprl celo Evropski raziskovalni svet, že 15 let zaposlen le za določen delovni čas … Res znamo najboljše izstreliti tudi v nebo?

dr. Robert Dominko, Kemijski inštitut moderatorka: Maja Ratej, Val 202