Podcasts about sazu

Ob gradnji velikega Potniškega centra v Ljubljani železniško postajo čaka celovita prenova. Ministrstvo za infrastrukturo namerava odstraniti notranjo ureditev železniške postaje, ki je bila izvedena po arhitekturni rešitvi ateljeja arhitekta Marka Mušiča. Stavba glavne železniške postaje Ljubljana v bidermajerskem slogu je bila zgrajena leta 1848 in je druga najstarejša v Evropi. Železniška postaja je ponos vsakega mesta, ki mu je mar za lastno preteklost. Tako denimo tudi razred za umetnost SAZU posegom nasprotuje, zapisali so: 'Odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta, zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem namenjen prostor.' Foto: BOBO

Franca Saleškega Finžgarja, avtorja najbolj priljubljenega slovenskega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem in številnih drugih proznih in dramskih del, večina pozna predvsem kot književnika; kot celovito osebnost pa ga predstavlja znanstvena monografija z naslovom Franc Saleški Finžgar – župnik, pisatelj, akademik, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V Zemljepisnem muzeju v Ljubljani pa se je v organizaciji Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Nečloveško, prečloveško: O živalih, pošastih in drugih Drugih. K vprašanju nečloveškega pristopajo s področji, kot so filozofija, kritična teorija, antropologija, okoljska teorija, filmska teorija in študije videoiger.

V Microsoftovi podružnici v Nemčiji virtualni dvojniki že realno sestankujejo, saj imajo resnični ljudje v tem podjetju za sestanke premalo časa. Kako bo generativna umetna inteligenca vplivala na sporazumevanje med ljudmi? Gost je pionir umetne inteligence pri nas, akademik Ivan Bratko, ki je tudi član Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. Akademik Bratko je bil tudi gost prejšnje oddaje, ki smo jo namenili vprašanju, kaj v jeziku omogoča umetno inteligenco (foto: Mohamed_hassan / Pixabay).

Contacter Naïm (pensez à lui dire que vous venez de la part de byebyepatron ;) Mail : naim.kerkouche@bypretto.frTéléphone : 0695143952Lien linkedin: www.linkedin.com/in/naïm-kerkouche-7769792b9Lien instagram: https://www.instagram.com/naimkerkouche/J'accueille aujourd'hui Naïm, courtier en prêt immobilier, qui nous dévoile un produit de financement exceptionnel ! Imaginez : obtenir un prêt immobilier allant jusqu'à 150 % de la valeur du bien, sans apport, avec un différentiel charge-loyer et jusqu'à 25 ans de durée, même en SCI !

Ob 100. obletnici rojstva pisatelja Alojza Rebule sta SAZU in Slovenska matica priredili znanstveni simpozij. V oddaji bo frančiškan prof. dr. Edvard Kovač spregovoril o duhovnih razsežnostih Rebulove umetniške ustvarjalnosti, o krščanstvu in katolištvu, ki ga je izpričeval ta pomembni slovenski pisatelj.

Nietzschejeva misel je pri nas živa že nekaj desetletji. Interpretira jo precej filozofinj in filozofov. Eden od teh je tudi dr. Aleš Bunta, raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, ki se z njegovo filozofijo ukvarja že več kot dve desetletji. Skozi pogovor predstavljamo njegovo knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel (Založba ZRC, 2024) ter s tem razgrnemo nekatere Nietzschejeve glavne postavke, kot sta na primer večno vračanja enakega in epistemološki problem primata govorice nad mišljenjem, ki ju avtor v omenjenem delu posebej izpostavlja. Foto: Wikipedija

Dr. Kajetan Gantar je bil profesor, mentor, vzgojitelj, izreden pedagog, mojster jezikovnega izraza, Sovretov, Zoisov in Prešernov nagrajenec, član SAZU, prevajalec in pisatelj. Napisal je tri knjige o svojem življenju in vse so izreden dokument časa. Pogledali v njegove Utrinke ugaslih sanj.

Simon Gregorčič se je rodil 15. 10. 1844 v vasici Vrsno blizu Kobarida, kjer je črpal navdih iz narave, ljubezni, domovine in socialnih vprašanj svojega časa. Radijsko Doopoldne, posvečeno pesniku, so pripravili sodelavci z Radia Koper, ki so obiskali kraje, kjer je Simon Gregorčič živel, pesnil, maševal. Uvod oddaje je pospremila Gregorčičeva pesem Ti veselo poj, ki jo je interpretiral Slavko Cerjak. Ob simpoziju na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, se spominjamo tudi 120. obletnice rojstva pesnikov Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Vsebinsko izhodišče simpozija je zareza, ki sta jo vsak na svoj način ustvarila v slovenski poeziji, vprašljivost – prvi zlasti na izrazno-poetološki ravni, drugi, tako se zdi, jasneje v nazorsko-arhetipskem obsegu. Tri sestre, tri usode, prepletene z neločljivimi vezmi. Čehov nas opominja, da je družina zapletena - vir ljubezni in frustracij. Maša, Irina in Olga iščejo srečo, ampak ali je res v Moskvi? Ali je prava sreča v sprejemanju sedanjosti? Ta vprašanja so spodbudila nastanek predstave 3 sestre remix, ki jo bodo nocoj premierno uprizorili v ljubljanskih Križankah. Sončni zahod je zbirka kratkih zgodb, ki je izšla ob 70. letnici slovenskega pesnika in pisatelja Milana Kleča. Ob tej priložnosti so na založbi predstavili še izbrane pesmi Edvarda Kocbeka Med zemljo in nebom z risbami Helene Tahir ter knjigo Bi to povedali tudi pred kamero?, ob 20. obletnici oddaje Preverjeno. Vabimo vas k poslušanju!

Po več kot šestih letih prizadevanj je slovenščina končno na voljo v Applovih napravah, ki podpirajo uporabniški vmesnik novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18. Ključne so bile spremembe zakona, ki so jih napisali na ministrstvu za kulturo. Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU je sicer pred šestimi leti prva opozorila slovenske oblasti, naj korporacijo Apple opozorijo na kršitev slovenskih zakonov. Opozorila so postopno začela dobivati zagon v strokovni javnosti, civilnih gibanjih in medijih, potem pa se je odzvala tudi politika. V slovenščini pa še ne delujejo Applov glasovni pomočnik ali pomočnica Siri, ki je v veliko pomoč tudi slepim in slabovidnim, ter naprave, ki ne omogočajo novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18. A kljub vsemu je narejen prvi korak. O tem, česa se lahko naučimo iz primera Apple, nam bosta povedala svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart J. Kučić in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič. Slišali boste ponovitev pogovora, ki smo ga posneli julija po uveljavitvi sprememb Zakona o javni rabi slovenščine.

V današnjem Svetu kulture poročamo o mednarodni filozofski konferenci z naslovom The Organic and the Normativ oziroma Organsko in normativ, ki se je začela včeraj v prostorih Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. Na njej se bodo predstavili številni domači in tuji filozofi, ki z različnimi pristopi raziskujejo vitalno normativnost, ki se nanaša na zmožnost živih bitij, da določajo in konstituirajo lastne pogoje obstoja. V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana pa so sinoči odprli razstavo z naslovom Atmosfere - umetnost, raziskovanje podnebja in vesolja. Gre za razstavljen mobilni paviljon, ki ga je lansko leto zasnoval avstrijski oblikovalec Alexander Kada v okviru razstave na avstrijskem delu Štajerske - Steiermark Schau.

Ko je pred šestimi leti Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU slovenske oblasti pozvala, naj korporacijo Apple opozorijo na kršitev slovenskih zakonov, ker njene naprave ne omogočajo slovenščine, je bil odziv medel. Bili so celo pomisleki, naj tega ne storijo, saj bi se lahko Apple umaknil iz Slovenije. Po nekaj letih pa je več posameznikov in ustanov začelo opozarjati, da je nedopustno Applu dovoliti, da krši slovensko zakonodajo. Opozorila so zalegla. Ključna so bila tudi zakonska dopolnila, ki so jih napisali na ministrstvu za kulturo. Iz Appla so sporočili, da bodo letošnjo jesen njihove naprave na voljo v slovenščini. Česa se lahko naučimo iz primera Apple, nam bosta povedala svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart J. Kučić in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (fotografija: Pixabay).

Tokrat gre beseda o konstrukcijski zasnovi stolpnice TR3 na sedanjem Trgu republike v glavnem mestu, delu kompleksa prostorske preobrazbe nekdanjega nunskega vrta iz začetka 18.stoletja. Že konec 50-ih let si je tedanje republiško vodstvo na območju, kjer so se stikali severni rob antične Emone, baročno mesto in arhitektura Ljubljane 20. stoletja, zamislilo gradnjo reprezentativne četrti. Ob novi stavbi republiške skuščine so prvotno načrtovali tudi izgradnjo visoke stolpnice. Zaradi pritiskov iz zveznih krogov so ta smeli načrt začasno ustavili, to, kar pa lahko vidimo zgrajeno že od 80-ih let naprej, s trgovsko hišo, Cankarjevim domom in stolpnico NLB (tedaj Ljubljanska banka), pa je kompromisna prostorsko-arhitekturna rešitev prvotne zasnove. Nadaljevanje kompromisne so zaupali pionirju slovenske modernistične arhitekture Edvardu Ravnikarju, ki se je že pred vojno učil pri slovitem švicarsko-francoskem arhitektu s psevdonimom Le Corbusier. Po skopskem potresu l.1963 so v krogih profesorja gradbeništva dr. Petra Fajfarja, zdaj že dolgo akademika SAZU, izdelali teoretične zasnove jugoslovanske protipotresne zakonodaje. Gostja dipl.ing gradbeništva Ana Brunčič iz Zavoda za gradbeništvo je na podlagi arheoloških izkopavanj zapuščine Edvarda Ravnikarja in dokumentacije gradnje kompleksa tedanjega Trga revolucije ugotovila, kako je Ravnikar skupaj s konstruktorjem in statikom z Univerze v Ljubljani prof.dr. Ervinom Prelogom sledil omenjenim protipotresnim načelom in tako projektiral prvo po teh načelih zgrajeno stavbo v tedanji zvezni državi. V pogovoru je opisala takratno naprednost in modernost konstrukcijske zasnove stolpnice TR3, in ugotavljala, kako se je kar nekako pozabilo na tovrstno tehnično in kot takšno kulturno dediščino. Ugotovitve je predstavila na lanski razstavi v stolpnici TR3 v okviru 30-letnice smrti E. Ravnikarja, in letos konec maja na srečanju konservatorjev in restavratorjev. FOTO: Organizacija gradbišča TR3 – pripravljalna dela pred začetkom betoniranja temeljne plošče z deponijo vreč cementa, silosi za skladiščenje materiala in ročnim mešalcem za beton. VIR: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t.e. 01.01, mapa B, fotografija 68.

Marca je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja Ivana Minattija. Rodil se je v Slovenskih Konjicah. V Ljubljani je začel študirati, takrat pa se je začela vojna in Minatti je odšel v partizane, kar je bila globoka izkušnja zanj. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil je urednik pri Mladinski knjigi in član SAZU. O začetkih svojega pesnjenja je med drugim zapisal: "Partizanska pesem, ki me je obdajala, je bila drugačna od moje: bila je mobilizacijska, udarna, hrupna, prava pesem za tisti čas in takratno rabo. Moja je bila njeno nasprotje, tiha, zaprta se je še bolj zapirala sama vase in se oprijemala svojih korenin v tesnem sozvočju s pokrajino." Bil je izrazit predstavnik intimizma. Oblikovno je prehajal od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu. Za njegovo poezijo nasploh pa je značilno globoko in melanholično doživljanje. Leta 1985 je Ivan Minatti za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.

Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija

Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimovo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem. O tem v oddaji Sledi časa, v kateri so temo razgrnili akademik Peter Štih, predsednik SAZU, dr. zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, slovenska zgodovinarka dr. Darja Mihelič,znanstvena svetnica, zaslužna raziskovalka, redna profesorica (v pokoju) in akademik Marko Snoj, dr. jezikoslovnih znanosti, slovaropisec, etimolog na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, redni profesor na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pred dobrim mesec dni je ob 1400. obletnici začetka vladavine kralja Sama, potekal tudi mednarodni znanstveni simpozij, ki ga je Alma Mater Europaea – ISH, pripravila v  soorganizaciji s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. 

Lucien Tesniere je pred sto leti potoval po Sloveniji in raziskoval dvojino, ki ji je namenil doktorsko disertacijo. Njegov atlas dvojine je živ dokument časa in nekega pojava v jeziku, posnel je tudi prigode, ki jih je doživel, ko je nabiral gradivo po Sloveniji. O njegovem delu smo se pogovarjali s prof. dr. Mojco Schlamberger Brezar, prevajalko Lingvističnega atlasa za študij dvojine v slovenščini, ki je izšel skoraj sto let po tem, ko je izšel francoski izvirnik. Tesniere je bil lektor za francoski jezik na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi ravnatelj Francoskega inštituta v Ljubljani in dopisni član SAZU. Velja za enega izmed začetnikov slovanske lingvistične geografije, bil je tudi docent na Filozofski fakulteti v Strasbourgu in profesor primerjalnega jezikoslovja na univerzi v Montpellierju, foto:: JLG / Pixabay (ponovitev).

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.Sogovornika: akad. prof. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, doktor zgodovinskih znanosti ter redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc, podpredsednica SAZU, doktorica medicinskih znanosti ter vodja laboratorija na Katedri za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zapiski: 85 let SAZU: Akademija delavnih, 2. del Aktualno: 85 let SAZU

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.Sogovorniki: akad. zasl. prof. dr. Alenka Šelih, doktorica znanosti, zaslužna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, akad. prof. dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, doktor filozofskih znanosti, redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Petra Vide Ogrin, vodja Biblioteke SAZU, ki je največja specialna knjižnica na področju znanosti v Sloveniji, v kateri je več kot pol milijona enot gradiva. Zapiski: 85 let SAZU: Akademija delavnih, 1. del Aktualno: 85 let SAZU

Tokrat izpostavljamo 61. Linhartovo srečanje, ki se je danes ob 11h začelo v Postojni. Festival gledaliških skupin Slovenije, ki že 17-ič zapovrstjo poteka v postojnskem kulturnem domu, v tekmovalnem delu predstavlja 7 najboljših gledaliških predstav ljubiteljskih gledališč iz celotne Slovenije. Z nastopom slovite skupine za srednjeveško glasbo Sollazzo Ensemble se drevi začenja 13. festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki bo med Novo Gorico in Goriškimi brdi potekal vse do nedelje. 30 let od ustanovitve danes praznuje Založba ZRC, ki v okviru Znanstveno raziskovalnega centra SAZU skrbi za produkcijo ter založništvo znanstvene literature, prodajo knjig in promocijo znanstvenih dosežkov.

Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI

Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo poslalo novelo Zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi omogočila ustreznejšo zaščito slovenskega jezika v digitalnem okolju. Ali bodo napovedane spremembe omogočile vzvode, ki bodo prisilili tuja podjetja, ki ponujajo storitve, izdelke in vsebine na območju Republike Slovenije, da bodo potrošniki pri njih imeli možnost izbire slovenskega jezika? Ali pa bo zakon ostal le mrtva črka na papirju, ki bo še naprej omogočal izmikanja? Gosta oddaje sta svetovalec za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, ki je kot vodja medresorske delovne skupine pripravil novelo zakona o javni rabi slovenščine, in prof. dr. Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenščino v javnosti pri SAZU. Zaradi številnih vprašanj namenjamo tej temi dve oddaji (foto: EPA).

Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo poslalo novelo Zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi omogočila ustreznejšo zaščito slovenskega jezika v digitalnem okolju. Ali bodo napovedane spremembe omogočile vzvode, ki bodo prisilili tuja podjetja, ki ponujajo storitve, izdelke in vsebine na območju Republike Slovenije, da bodo potrošniki pri njih imeli možnost izbire slovenskega jezika? Ali pa bo zakon ostal le mrtva črka na papirju, ki bo še naprej omogočil izmikanja? Gosta oddaje sta svetovalec za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, ki je kot vodja medresorske delovne skupine pripravil novelo zakona, in prof. dr. Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenščino v javnosti pri SAZU.

Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.

Zadnji žalostni dogodki v Srbiji, ki so zahtevali življenja otrok, odraščajočih, nas vse silijo v razmislek o tem, v kakšni družbi odraščajo otroci in kakšne vrednote pridobivajo mladi, ki bodo krojili prihodnost. Ali osnovni okolji, kot sta družina in šola, delujeta spodbudno in varno? O vsem tem v intervjuju z doktorico Mirjano Ule, socialno psihologinjo, ki se že desetletja ukvarja z mladino kot družbeno skupino. Od leta 2018 je zaslužna profesorica ljubljanske univerze, od leta 2021 tudi izredna članica SAZU.

Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.Doktor Dušan Plut je svoje bogate izkušnje prelil v obsežno znanstveno monografijo z naslovom Ekosistemska družbena ureditev. Ima 1.800 strani, ki jih je pisal več kot 15.000 ur.

Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem. To je osnovna zgodba videoigre in zdaj televizijske serije The Last of us oziroma Zadnji med nami. Tudi v resnici se ozračje segreva in nekatere glive se vročini res uspešno prilagajajo. Pa je v prihodnosti zato ogroženo tudi človeštvo? Se moramo gliv bati? Frekvenca X se podaja v zapletena kraljestva gliv. Sogovorniki:  prof. dr. Nina Gunde-Cimerman, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, znanstvena svetnica SAZU dr. Asiya Gusa, Univerza Duke dr. Rebecca A Drummond, Univerza v Birminghamu dr. William Beckerson, Univerza v Utrechtu Zapiski:  Znanstveni članek o glivah v pomivalnem stroju Candida auris in podnebne spremembe Glive in reakcije na toplotni stres Zombi mravlje

Katoliški duhovnik, pesnik in narodni buditelj Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski je bil eden od tistih kulturnih delavcev, ki so se v prvi polovici 19. stoletja borili za razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral je ljudske pesmi, sam deloval kot književnik in bil iskren domoljub. Ob koncu lanskega leta je Založba Bogataj izdala njegove pesmi, SAZU pa je pripravil zbornik znanstvenik prispevkov o Antonu Žaklju in njegova zbrana dela. Uredila jih je literarna zgodovinarka, akademikinja in profesorica ddr. Marija Stanonik.

Sodobni pravopisi naj bi težili k prožnosti v normi, ponujali naj bi čim več izbir, informacij in opisov, hkrati pa bi morali biti po meri tudi tistim, ki ne želijo razmišljati o jeziku. Ali bo to uspelo tudi osmemu slovenskemu pravopisu, ki je v nastajanju? V pogovoru s Heleno Dobrovoljc, vodjo Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, smo orisali poglavji, ki sta ta hip v javni razpravi, in sicer poglavje Slovnični oris za pravopis ter pravila za prevzemanje iz prvih desetih tujih jezikov (albanščina, estonščina, finščina, francoščina, italijanščina, madžarščina, poljščina, slovaščina, španščina, turščina), ki so zbrana v poglavju O prevzemanju iz posameznih jezikov (foto: Gerd Altmann/Pixabay).

Zakaj so se pri multinacionalnih družbah Disney+, Netflix in Apple odločili, da njihove vsebine in naprave ne bodo na voljo v slovenščini, drugačno odločitev pa so sprejele za uradne jezike na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem, v Bosni in Hercegovini, Črni gori in Islandiji? Ali sta kriva slaba zakonodaja in neukrepanje pristojnih inšpektoratov in politike v Sloveniji ali pa pri omenjenih multinacionalkah vedo, da smo dobri govorci tujih jezikov in nas to pravzaprav niti ne moti? Podobno je tudi na področju javnih napisov in blagovnih znamk, ki so vse pogosteje samo v tujem jeziku. O posledicah takega stanja in možnostih izboljšanja v reprizi septembrskega pogovora voditelja Aleksandra Čobca z gosti. Gostje: Lenart J. Kučić, svetovalec za medije na Ministrstvu za kulturo; Andreja But, glavna inšpektorica Tržnega inšpektorata Republike Slovenije; Sonja Trančar, glavna inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije; Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša; Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenski jezik v javnosti SAZU.

Zakaj so se pri multinacionalnih družbah Disney+, Netflix in Apple odločili, da njihove vsebine in naprave ne bodo na voljo v slovenščini, drugačno odločitev pa so sprejele za uradne jezike na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem, v Bosni in Hercegovini, Črni gori in Islandiji? Ali sta kriva slaba zakonodaja in neukrepanje pristojnih inšpektoratov in politike v Sloveniji ali pa pri omenjenih multinacionalkah vedo, da smo dobri govorci tujih jezikov in nas to pravzaprav niti ne moti? Podobno je tudi na področju javnih napisov in blagovnih znamk, ki so vse pogosteje samo v tujem jeziku. O posledicah takega stanja in možnostih izboljšanja voditelj Aleksander Čobec z gosti. Gostje: Lenart J. Kučić, svetovalec za medije na Ministrstvu za kulturo; Andreja But, glavna inšpektorica Tržnega inšpektorata Republike Slovenije; Sonja Trančar, glavna inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije; Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša; Andreja Žele, predsednico Komisije za slovenski jezik v javnosti SAZU.

Fran je stopil iz prestrašene skupine profesorjev pred Graziolija, mu vrgel rokavico in rekel: Vemo, da ste zastopnik Italije. Če boste zaprli univerzo, bo to kulturni zločin nad malim narodom. Zgodovina vam tega ne bo oprostila. Grazioli je prebledel in razpustil avdienco, je povedal Klemen Ramovš, vnuk Frana Ramovša. Na Ramovšev dan smo širše osvetlili življenje in delo enega najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev, ki je bil velik po dejanjih tudi zunaj svojega strokovnega področja. Bil je izjemen organizator, ustanovil je inštitut, ki danes nosi njegovo ime, zasluge pa mu gredo še za ustanovitev SAZU. Njegovo življenje in delo sta osvetlila vnuk Klemen Ramovš in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič.

Lucien Tesniere je pred 100 leti potoval po Sloveniji in raziskoval dvojino, ki ji je namenil doktorsko disertacijo. Njegov atlas dvojine je živ dokument časa in nekega pojava v jeziku, zabeležil je tudi prigode, ki jih je doživel, ko je nabiral material po Sloveniji. O njegovem delu smo se pogovarjali s prof. dr. Mojco Schlamberger Brezar, prevajalko Lingvističnega atlasa za študij dvojine v slovenščini, ki je izšel skoraj sto let po tem, ko je izšel francoski izvirnik. Tesniere je bil lektor za francoski jezik na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi ravnatelj Francoskega inštituta v Ljubljani in dopisni član SAZU. Velja za enega izmed začetnikov slovanske lingvistične geografije, bil je tudi docent na Filozofski fakulteti v Strasbourgu in profesor primerjalnega jezikoslovja na univerzi v Montpellierju. Vir fotografije: Pixabay.

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja. Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati. Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.  

Zdi se, da so inflacija, vojna v Ukrajini in težave v mednarodnih dobavnih verigah nekoliko odrinile na stran načrte o prehodu v nizkoogljično družbo. A po drugi strani so dodatno poudarile nujnost samooskrbe, še posebej energetske. Skupina znanstvenikov, ki jih usmerja SAZU, je predstavila energetsko strategijo do leta 2050, ki pa zahteva kar 17 milijard evrov. Plačevali bomo tudi odjemalci. Podrobneje o strategiji po drugih poudarkih oddaje: - Gospodarski minister Han ob obisku Melamina: pomagali bomo pri sanaciji in selitvi dela proizvodnje - Letalo za protitočno zaščito od danes v stalni pripravljenosti, a le v času obratovanja mariborskega letališča - Vrh Amerik v znamenju neudeležbe kar devetih južnoameriških držav

V drugem delu pogovora s profesorjem Janezom Kebrom smo se najprej osredotočili na priimka Golob in Janša. Golob je eden izmed najpogostejših priimkov in je prvotno verjetno označeval blagega, miroljubnega človeka, saj je golob po svetopisemskem izročilu simbol miru. Janša pa je priimek, ki izhaja iz imena Janez. To ime izhaja preko grškega imena Johánnes iz hebrejskega Jehohannan, skrajšano Johann, z nekdanjim pomenom Jahve/Bog se je usmilil. Izhodišče obeh oddaj je Leksikon priimkov, ki je nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Na skoraj tisoč straneh prinaša zapise o več kot 19.000 priimkih. Slovar slovenskih priimkov je bil med najpomembnejšimi nalogami zapisan že ob ustanovitvi SAZU-ja in Inštituta za slovenski jezik pred 70 leti, Janez Keber pa se je za to nalogo kalil skoraj 40 let.Vir fotografije: BoBo.

Zakaj bi si nekdo prislužil priimek Kralj, nekdo drug pa Cepec? Ali so imeli nosilci priimkov, kot so Drekónja, Kaker ali Kakovič, sploh možnost, da bi jih zavrnili? Z jezikoslovcem Janezom Kebrom se bomo odpravili po poti nastajanja nenavadnih priimkov. Pri Celjski Mohorjevi družbi je nedavno izšel Leksikon priimkov, ki na skoraj tisoč straneh prinaša zapise o več kot 19.000 priimkih. Slovar slovenskih priimkov je bil med najpomembnejšimi nalogami zapisan že ob ustanovitvi SAZU in Inštituta za slovenski jezik pred 70 leti, Janez Keber pa se je za to nalogo kalil skoraj 40 let. Njegovemu delu bomo zato namenili dve oddaji in odstrli še druge značilnosti priimkov.

Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas. Koordinator posvetov akademik prof. dr. Slavko Splichal je povedal: »Če ugasne javna radiotelevizija, bo zelo hitro v hudi krizi celotno novinarstvo.«

Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana. Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina. Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Daša Ličen (Goran Dekleva)

Soavtorja knjige Slovenski razkol in slovenska sprava (s finančno podporo SAZU jo je izdala založba Ciceron) dr. Spomenka Hribar in akademik Tine Hribar se s slovensko spravo ukvarjata že skoraj štirideset let. Kaj je sprava? Zakaj je pomembna? Ali je stvar preteklosti ali prihodnosti? Ali je slovenski razkol v letih druge svetovne vojne prvi razkol v zgodovini slovenskega naroda? Je vsaj zadnji? Nikar ne zamudite intervjuja (v živo) Marka Golje z dr. Spomenko Hribar in akademikom Tinetom Hribarjem.

Besede praviloma dosti bolje povzamejo duha časa kot številke, so zapisali pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, ki skupaj s spletnim portalom RTV Slovenija in časopisno hišo Delo pripravlja akcijo Beseda leta. Najprej zbirajo predloge, potem naredijo ožji izbor finalistk, izmed teh pa javnost z glasovanjem izbere zmagovalko. Če se ozremo nazaj, si besede leta od 2016 naprej sledijo takole: begunec, evropski prvaki, čebela, podnebje in karantena. Letos se spet vse vrti okoli korone. Med nominirankami sta izjemi voda in kronometer, sicer pa so izbrani predlogi še: dolgi kovid, komunikacija, odlok, PCT, poživitven, samotestiranje, sledilnik, stroka in proticepilec. Proticepilec ni nekaj novega. Anticepilec je bil aktualen že leta 2017 v povezavi z ošpicami. Beseda cepiti izvira iz indoevropskega korena skep, ki pomeni rezati, klati, ločevati les. Rečemo pa lahko tudi, da nas je cepljenje idejno razcepilo. Če že govorimo o tem, kako besede dobijo celo nasprotne konotacije v novih kontekstih: voda, letošnja finalistka, nam daje življenje, ali pa z njo strelja policijski vodni top. Podobno dvoumno je lani kolesarjenje pomenilo hkrati športne zmage in proteste. Športni predlogi so vsako leto, letos je izbran kronometer. Pridevnik poživitven (odmerek) ima v sebi glagol živeti. Komunikacija, sicer tujka, je precej splošna beseda, a se v teh časih o njej veliko več govori – tudi v kontekstu socialne izolacije. Etimološko je v njenem ozadju skupnost. Veliko smo letos govorili o stroki. Ob tem so se odprla številna vprašanja, na primer ali stroka dela v dobro vseh in nima skritih motivov, kdo in kaj sploh je stroka in kako jo politika ignorira. V slovenščino je beseda prevzeta iz hrvaščine oziroma srbščine. Prvotno pomeni vrsto, sorto, niz. Besedo leta prav tako izbirajo v tujini, Američani so recimo izbrali cepivo (vaccine), ker je raba te besede narasla za več kot šeststo odstotkov. Avstralci so izbrali strollout, novotvorjenko iz rollout, ki pomeni lansiranje izdelka in lahko tudi oskrbo s cepivi, in glagola stroll, sprehajati se, pohajkovati oziroma premikati se zelo počasi. Strollout se je hitro prijel, saj zabavno ilustrira frustracijo Avstralcev, ki so se želeli cepiti, vendar oskrba ni dohajala povpraševanja. Med neizbranimi predlogi je bil letos butelj, je pa žaljivih besed vsako leto manj. In med predlogi se je znašla duhovita novotvorjenka čipivo, sestavljena iz cepiva in čipa. Izbrana novotvorjenka, koronijec, ima podoben ključ kot milenijec. Pomeni pripadnika generacije, rojene ali odraščajoče v času korone. V tujini se recimo pojavlja poimenovanje generacija C. Ljudi včasih motijo tujke in novotvorjene besede, ker te pač niso v skladu s slovenščino, ki so se je učili nekoč. Vendar – jezik se spreminja. Ogromno slovenskih besed je prevzetih, tudi na primer iz japonščine in indijskih jezikov, poudari dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Med 3. in 12. januarjem bomo lahko glasovali za Besedo leto. Izbirajo tudi pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Kretnjo leto organizira Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Dr. Deja Crnović v svoji znanstveni monografiji Politika kot medijski performans analizira, kako politika nagovarja medije in občinstvo. Več o svoji raziskavi, objavljeni pri Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, bo povedala v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Prav na začetku osvežimo spomin na povod odpovedi izvedbe slovenskega knjižnega sejma v prostorih CD v glavnem mestu - sejem bo letos že drugič na internetu. V Bruslju so podelili nagrade Evropske unije za književnost, ki jo je prejela tudi pisateljica Anja Mugerli, govorili pa smo tudi z nekaj drugimi prejemniki. Jermanovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevode humanistike in družboslovja v naš jezik je prejel izredni član SAZU, prof. dr. Tomo Virk. Teden pa je zaznamoval tudi 15. festival sodobnega improvizacijskega gledališča Goli oder. V Novi Gorici so odprli 22. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint, tokrat z naslovom, Globoki globoki gozd. Že nekaj dni je v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu odprta razstava o treh desetletjih mobilne telefonije pri nas z naslovom "Halo! Kje si?", opozarjamo pa na Čufarjeve dneve amaterskega gledališča, ki se v nedeljo začenjajo na Jesenicah. Na fotografiji Tomo Virk vir: Marko Golja, https://ars.rtvslo.si/2019/03/ars-humana-201/

Politični analitik in profesor Aleš Maver je razmišljal o govoru Milana Kučana v Šentjanžu 30. oktobra in se vprašal, kako nas zadnji šef nekdanje partije uči demokracije. Zatem smo se dotaknili izjave nekaterih članov SAZU o avtoritarnem vodenju države s strani aktualne vlade. Za konec pa je dr. Maver razmišljal še o prepovedi svete maše za pokopane domobrance na Orlah s strani ljubljanske mestne oblasi.

Pred nekaj meseci se je pri nas mudila delegacija Evropskega Parlamenta in opravila monitoring stanja na področju pravne države in svobode medijev. Člani delegacije so ugotovili, da pri nas ustanove delujejo, erozije institucij pravne države pa ni, kot so povedali na novinarski konferenci. Še več, članica te delegacije Assita Kanko, ki je bila rojena, kot je sama povedala, v diktatorski državi, je izjavila: »Odraščala sem v afriški diktaturi in svojim kolegom v parlamentu in komisiji lahko zagotovim, da Slovenija ne postaja diktatura.«Da nekdo z visoko izobrazbo in akademskim nazivom ob omenjenih dejstvih zapiše tako diametralno drugačno ugotovitev, je zame nedoumljivo. Da svojih obtožb z ničemer ne argumentirajo, pa je skregano z osnovami znanstvenega pristopa, katerega nosilci so prav sami.

Z uničevanjem planeta si »kopljemo svoj lasten grob« je na podnebni konferenci v Glasgowu drastično opozoril Generalni sekretar Združenih narodov Guterres. Doma smo soočeni z nevarno rastjo dnevnih okužb, zato se je poglavitno vprašanje tega tedna vrtelo okrog vprašanj o kolapsu zdravstva in ali bo vlada z ukrepi ponovno zaprla državo z vsemi posledicami za posameznika in družbo. Medtem so vidni člani SAZU opozorili, da se avtokratski način vladanja pri nas ni zmanjšal, negativni učinki le tega pa se kažejo tudi na obvladovanju pandemije.

Kot kaže, se ponovno obeta zahtevna razprava o uvajanju predavanj v angleškem jeziku na slovenske univerze. Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport je v javno razpravo dalo predlog Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva, ki predvideva veliko avtonomijo visokošolskih zavodov glede učnega jezika. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti opozarjajo, da morajo študentje na slovenskih univerzah, financiranih iz javnih sredstev, obdržati pravico in imeti možnost opravljati študij v slovenskem jeziku. Stališča sta v oddaji soočila akad. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, in dr. Franc Janžekovič, vodja Direktorata za visoko šolstvo na MIZŠ.

Ta mesec se končuje obsežen, kar 5 let trajajoč projekt z naslovom "Le z drugimi smo" - namenjen krepitvi socialnih in državljanskih kompetenc naših šolnikov pri integraciji priseljencev. Na vseh stopnjah vzgojno-izobraževalnega procesa, od vrtcev do visokih šol, po zaslugi tega projekta zdaj lahko preštejemo 10.208 dodatno usposobljenih prosvetnih delavcev, tako v Sloveniji kot zamejstvu. Tudi ostale številke so impozantne: sodelujoči predavatelji so obiskali več kot 100 krajev. Pripravili so 442 brezplačnih seminarjev, ki so trajali po 16 šolskih ur. Na zadnji konferenci v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bil tudi Damjan Zorc.

V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času.

Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon, 1941-2020, lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom Presojanje duha časa oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955. Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem poskusu, torej eseju, med drugim zapisala, da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih! Foto: Lojze Jerala: Zbrana množica ob slovesnem praznovanju desetletnice ustanovitve Primorskih brigad, Okroglica, september 1953 Vir: Avtorske pravice so pridobljene in so v lasti Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Nedavno smo si na TV Slovenija lahko ogledali dokumentarec Proticepilna zarota, ki, kot pove naslov, govori o ozadju skepse do cepljenja. Odprl pa je tudi številna druga vprašanja - denimo o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj. Za razmislek o tem, smo prosili filozofa dr. Petra Klepca s Filozofskega inštituta Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Maja Ava Žiberna.

V juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu Republike Slovenije na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po prvi svetovni vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina iz terminov, prevzetih iz ruskih in srbskih izrazov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo, o kateri gre beseda v pogovoru.

V mesecu juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu RS na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po 1.vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik tajnih služb na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina s prek ruskih in srbskih izrazov prestavljenih terminov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo o kateri gre beseda v pogovoru. Avtor naslovne strani je Rok Ločniškar

Znanstvenoraziskovalni center SAZU je v štiridesetih letih postal vodilno raziskovalno in izobraževalno središče na področju humanistike in družboslovja. Več kot 300 raziskovalcev deluje na 18 inštitutih. Njihovi izjemni dosežki so cenjeni tudi v mednarodnem okolju. V pogovoru, premierno pripravljenem za Ars humano, voditeljica Nataša Lang in gostje premišljujejo o tem, kako ZRC SAZU pomaga bolje razumeti dogajanje v družbi, kulturi, naravi doma in v svetu. Na kratko se ozirajo v zgodovino, v središču pogovora pa so izzivi, pred katerimi je ustanova zdaj. Gostje: - direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar, - upokojeni raziskovalec dr. Janez Dular, - predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozma Ahačič, - raziskovalka dr. Lea Kuhar.

Znanstvenoraziskovalni center SAZU je v štiridesetih letih postal vodilno raziskovalno in izobraževalno središče na področju humanistike in družboslovja. Več kot 300 raziskovalcev deluje na 18-ih inštitutih. Njihovi izjemni dosežki so cenjeni tudi v mednarodnem okolju. Premišljevali bomo, kako ZRC SAZU pomaga bolje razumeti dogajanje v družbi, kulturi, naravi doma in v svetu. Z direktorjem ZRC SAZU dr. Otom Lutharjem, upokojenim raziskovalcem dr. Janezom Dularjem, predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozmo Ahačičem in raziskovalko dr. Leo Kuhar se bomo na kratko ozrli v zgodovino, v središču pogovora pa bodo izzivi, pred katerimi je institucija.

V komentarju avtor razmišlja o jugonostalgiji, ki se kaže na različne načine; komentator se dotakne predvsem njenega odmeva v svetu kulture in obžaluje, da nekateri kulturniki izhajajo iz jugo-beograjske tradicije, namesto iz srednjeevropskih in zahodnoevroskih okvirov v smislu najpristnejše slovenske kulturne dediščine. Omalovažuje tudi delovanje SAZU in ZRC SAZU. Kajti - tako dr. Stane Granda - dejstvo je, da nekateri Janezu Janši nikoli ne bodo odpustili slovenske osamosvojitve, v kateri mnogi vidijo povod za razpad Jugoslavije.

S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Sredi januarja je v okviru Sveta za razvoj SAZU potekal posvet z naslovom Integracija slovenskega inovacijskega okolja. V okviru delovne skupine sveta je dejavna današnja gostja, dr. Špela Stres, ki med drugim od leta 2017 tudi koordinira Konzorcij za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih inštitutov v gospodarstvo. Dejavna je na področju poslovnega razvoja in oblikovanja finančnega podpornega okolja za inovacije. V zadnjih 10 letih je igrala ključno vlogo pri ustanavljanju 11 spin-off podjetij. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ocenjuje integracijo inovacijskega okolja v državi. Špela Stres je doktorsko disertacijo iz fizike opravila na Univerzi v Ljubljani, magisterij iz prava na področju intelektualne lastnine na Univerzi v Torinu, študij MBA na Cotrugli Business School, ima pa tudi opravljen izpit za patentnega odvetnika. Je članica strokovne skupine, ki svetuje projektni skupini EIC za DG za raziskave in inovacije Evropske komisije. Je tudi predstavnica foruma CERN KT in foruma KT o medicinskih aplikacijah. Bila je tudi podpredsednica in članica upravnega odbora Evropskega združenja strokovnjakov za znanost in tehnologijo. Bila je članica svetovalne skupine za prihodnje nastajajoče tehnologije in članica svetovalne skupine SWAFS pri Evropski komisiji (DG Connect in DG R&I). Na fotografiji je aparatura za ultra-hitro meritev življenjskega časa fluorescence, katere razvoj je pomagal omogočiti tudi CTT IJS, foto: dr. Rok Dolenec, IJS

Počivavčer je zanimiva in zabavna nova tvorjenka iz priimka Počivavšek, vavčerja in počitka. Beseda se sicer ni uvrstila med 11 finalistk za besedo leta 2020, kaže pa na to, kako zabavno je ustvarjati nove besede. Na to opozarja tudi neologizem leta 2020 wuhobran in drugi predlogi. Skupaj s tujimi besedami leta smo jih pregledali z dr. Simon Klemenčič, članico komisije in pobudnico akcije Beseda leta. V njej sodeluje Znanstvenoraziskovalni center SAZU, spletni portal RTV Slovenija in časopisna hiša Delo. Foto: BoBo.

Ob odzivih na pismo o vladavini prava, ki ga je premier Janša poslal v Bruselj, Delova komentatorja analizirata morebitne posledice v notranjepolitični sferi. Komisija za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) je ta teden opozorila na avtoritarno ravnanje vlade v času epidemije. »Izjavo sem bral več kot le z lastno naklonjenostjo, bral sem jo s priznanjem, prepoznavo, da je SAZU izdal nekaj, kar je vredno tako znanosti kot umetnosti,« je komentiral Janez Markeš. Izjava Komisije da je na mestu, saj skuša pokazati, da je, kot je menil novoizvoljeni ameriški predsednik Joe Biden, koronavirus strokovno in ne politično stališče. Izjavi Komisije za človekove pravice je sledilo pojasnilo predsednika SAZU Petra Štiha, da so posamezni organi akademije avtonomni in da njihova stališča ne odražajo mnenja SAZU kot celote, je povzel Ali Žerdin. »SAZU je izredno konservativna ustanova in je vedno bila – vsaj v veliki večini – podložna oblasti. Od nje ima koristi,« je komentiral Markeš in poudaril, da je v SAZU izredno veliko prikrite politike, naklonjene sedanji oblasti, ki pa se dela apolitično. To da je del širše politične slike v Sloveniji, enako kot je, tako Žerdin, pismo premierja Janeza Janševodstvu Evropske unije, v katerem preizprašuje vladavino prava v EU. Kakšne bodo posledice pisma na zunanje- in notranjepolitičnem parketu?

Izjava komisije SAZU za človekove pravice »Za izhod iz pandemije in avtokracije« kaže na to, da tudi akademiki »kolesarijo«, a verjetno ne vsi. Upam, da njihovo znanstveno raziskovalno delo, ne usmerja protijanševski sindrom, ki je postavil Šarčevo vlado in želi postaviti tudi naslednjo z isto vsebino in nekoliko marketinško dodelano embalažo.

Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe.

"Ne pustimo se in nočemo se vpletati v ideološke in politične teme, ker bi bilo to slabo za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Če bi se oglašali v tem smislu, bi hitro postali žeton v političnih preigravanjih. To pa ne pomeni, da se ne oglašamo v javnosti," pravi predsednik Akademije dr. Peter Štih. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Njeni člani so znanstveniki in umetniki, ki so bili izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti. Akademik Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od 18. junija 2015. Od maja 2017 do maja 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. S 1. junijem letos je postal predsednik Akademije. V pogovoru je razmišljal o izzivih akademije v 21. stoletju, načrtih v njegovem mandatu in vlogi Akademije v slovenski družbi. foto: SAZU

Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet Prirodoslovnega muzeja Slovenije, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke danes v sodobnem svetu pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.

"Je Prešernov klic iz Zdravljice ‘edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo’ dandanes obrnjen bolj k preteklosti ali k prihodnosti? Smemo upati, da bomo kdaj poleg obstoječega spravno nejasnega spomenika postavili tudi jasen obelisk sprave? Še lahko verjamemo v uresničitev prešernovske želje, da ‘koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan’ in da bomo tudi doma kdaj zaživeli spravno? Še lahko dosežemo dialoško argumentiran pogovor o odgovornosti za tragične slovenske delitve v naši zgodovini? Kaj narediti, popraviti in pripraviti, da bi lahko živeli spravno?" so v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti zapisali člani pripravljalnega odbora simpozija Slovenska sprava, ki je junija potekal v Ljubljani, akademik dr. Tadej Bajd, akademik dr. Tine Hribar, akademik dr. Jože Krašovec in izredni član SAZU dr. Peter Vodopivec. Simpozij je potekal ob 30. obletnici spravne slovesnosti v Rogu in 100. obletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Med govorci je bil tudi izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Tomaž Erzar, ki je predstavil prispevek z naslovom Ranjeni in ranljivi narod – zgodbe, ki jih želimo povedati svojim otrokom. O različnih vidikih sprave in odnosu Slovencev do tega vprašanja se bomo z dr. Erzarjem pogovarjali v tokratni oddaji. foto: Pixaby/un-perfekt

V tedenskem pregledu predstavljamo prejemnika (in utemeljitve) dveh literarnih nagrad, novoustanovljene Cankarjeve, Sebastijana Preglja, in prejemnico Delovega, že 30. „kresnika“ Veroniko Simoniti. Na začetku tedna so podelili tudi Plečnikovo nagrado in medalje, najvišje strokovno priznanje za sodobno arhitekturo. Za projekt "islamski versko-kulturni center", ki je zapolnil degradirano območje glavnega so nagrado prejeli Matija Bevk, Vasa J.Perović in Christopher Ris. Sredi tedna smo bili na simpoziju SAZU o „Slovenski spravi“ v glavnem mestu, in na slovesni otvoritvi razstave „Dogodek je tu, dogodek imate v mestu“ v gradu Khislstein (Kranj), pripravljene v okviru prestavljenega 50. tedna slovenske drame. Naš dopisnik iz Italije pa se je o krajah umetnin pogovarjal s komandantom italijanske policijske enote za varstvo kulturne dediščine, generalom Robertom Riccardijem. foto: Islamski versko-kulturni center LJ vir: https://www.gp-sistemi.com/sl/arhivi/project/ivkclj

Skladbe Nine Šenk, od lani najmlajše izredne članice SAZU, so številni orkestri in ansambli izvajali že na vseh pomembnejših festivalih doma in v tujini ter na koncertih po vsem svetu.

Potrebujemo načrt sonaravnega, odgovornega in zdržnega razvoja, potrebno je spremeniti način življenja in nujno je etično vedenje. To je leta 2012 na Romanju treh Slovenij opozarjal takratni predsednik SAZU akad. prof. dr. Jože Trontelj. Predavanje je bilo aktualno takrat in je še kako aktualno tudi danes. Zato smo ga znova uvrstili v našo oddajo, takoj po novicah.

Menjavo letnih časov, spremembe v naravi so v mnogih tradicijah ljudje primerjali z vesoljnim redom obnavljanja. Različna ljudstva so tako iznašla ciklične koledarje, nekatera pa so datume postavljala v absolutni čas in točko začetka štetja. Del koledarskega leta so tudi meseci, ki so bili poimenovani po različnih božanstvih, vladarjih, številkah ali klimatskih značilnostih… Mesec marec, ki je bil v rimskem koledarju prvi mesec v letu, je dobil ime po bogu vojne Marsu, sušec je sicer staro slovensko ime za tretji mesec v letu, za čas, ko se zemlja napije snežnice in se začne sušiti… O mesecih in letnih časih, približno teden dni pred pomladnim enakonočjem in pred začetkom pomladi, tokrat v oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjali s sodelujočimi na nedavnem, 11. Grošljevem simpoziju. Dr. Katarina Šmid, ki prihaja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, bo govorila o upodobitvi letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, dr. Monika Deželak Trojar z Znanstveno raziskovalnega centra SAZU se bo osredotočila na letne čase in mesece v dramskih besedilih ljubljanskih jezuitov, z Makrobijevimi Saturnalijami in rimskim koledarjem nasploh se ukvarja Matej Petrič s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Luka Repanšek pa bo predstavil svet pred več tisočletji, letne čase v staro -in srednjevedskem obdobju.

Izbrane so finalistke za besedo leta 2019. Glasovalo se bo lahko za besedo ali besedno zvezo izmed 10-ih finalistk, po besednem redu so: brezogljični, milenijec, nebralec, novinec, podnebje, prisilka, skiro, šarcizem, trgovinska vojna in volk. Brezogljični je ena izmed številnih besed, ki se uporabljajo v zadnjem letu zaradi zavračanja podnebnih ukrepov. Med različnimi predlogi so jo izbrali, ker gre za novejšo besedo. Zaradi onesnaževanja je med finalistkami tudi beseda podnebje. Med takšnimi, ki označujejo negativne smernice je nebralec. V Sloveniji smo prav letos dobili rezultate petletne raziskave, ki kaže občutno povečanje nebralcev. Finalistka novinec se navezuje na Luko Dončiča, ki je  prejel priznanje za novinca leta v ameriški košarkarski ligi NBA. Milenijci so pripadniki generacije, ki je visoko izobražena, obvlada digitalne tehnologije in ima slabe možnosti zaposlitve. Prisilka je prisilna poravnava, za šarcizem je kriv predsednik vlade Marjan Šarec, trgovinska vojna izhaja iz ukrepov ameriškega predsednika Donalda Trumpa, volk iz zahtev po odstrelu, beseda skiro, ki izhaja iz nemščine, pa je med finalistkami zaradi občutno povečane rabe skirojev. Akcija poteka na pobudo Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Za svojo besedo leta boste lahko glasovali od 3. januarja, zmagovalka bo razglašena 9. januarja točno opoldne. Ob njej bodo uporabniki slovenskega znakovnega jezika prvič lahko razglasili tudi kretnjo leta. Zbirajo tudi najlepšo pesem iz finalistk za besedo leto. Gostja oddaje je članica strokovne komisije dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana ramovša ZRC SAZU.

Delova komentatorja Janez Markeš in Ali Žerdin pretresata pomen akademika Veljka Rusa v sedanjem času. Delov komentator Janez Markeš se je ravno vrnil s Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), kjer so predstavili dve posthumno izdani knjigi akademika Veljka Rusa. Prva je zbirka slabih dveh ducatov intervjujev Veljko Rus v pogovorih z javnostjo, druga knjiga pa je zbirka njegovih socioloških in filozofskih spisov. Komentatorja si zato izhodiščno postavita vprašanje, kaj nam lahko danes pove Veljko Rus? »Ne gre za rehabilitacijo Veljka Rusa, temveč on nam ponuja našo rehabilitacijo. Stvari, ki jih razlaga, so sedaj izjemno aktualne,« pojasni Markeš ter doda, da je Rus že takrat anticipiral našo današnjo težavo. Rus je v času od 50-ih do 70-ih let v dokumentaciji službe državne varnosti zaveden kot anarho-liberalec. Kot element, ki moti jugoslovansko-slovenske napore za vzpostavitev samoupravnega socializma, zato je leta 1974 tudi letel iz pedagoškega procesa Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kot pojasni Žerdin, je minilo kar nekaj časa, da je bil rehabilitiran. »Sestavni del tega, kar je Veljko Rus počel, je bilo vedno gibanje in odnos do družbe. Kako družbo povezati skupaj v bivanjsko skupnost, v kateri se vsi čutijo udeleženi,« nadaljuje Markeš. Celotnemu pogovoru prisluhnite v posnetku.

Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.

20. novembra so v Ljubljani podelili Zoisove nagrade in priznanja, s katerimi naša država počasti vrhunske dosežke znanstvenikov in znanstvenic. Najprestižnejšo nagrado, tisto za življenjsko delo, sta prejela matematik, akad. dr. Josip Globevnik, in pravnica, akad. dr. Alenka Šelih, ki je bila tudi gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Šelih je v bogati karieri več kot desetletje vodila Inštitut za kriminologijo, bila je dekanka Pravne fakultete in sploh prva prorektorica v zgodovini Univerze v Ljubljani, ki ji je tudi podelila naziv zaslužne profesorice. Od druge polovice devetdesetih je članica SAZU, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljala dolžnosti podpredsednice te visoke institucije. Še pomembnejše je, seveda, njeno znanstveno-raziskovalno delo; kakor je zapisano v utemeljitvi nagrade, je temeljno vprašanje, ki že več kot pet desetletij zaposluje dr. Šelih, »kako urediti državno represivno odzivanje na različna deviantna ravnanja tako, da bo kazensko pravo predstavljalo notranje uravnovešen, pravičen, racionalen in učinkovit sistem.« K temu so v Odboru Republike Slovenije za Zoisovo nagrado še dodali, da je letošnja lavreatka pustila posebej močan pečat v polju »mladoletniškega sodstva in zaščiti otrok pred nasiljem ter v prekrškovnem pravu,« posebno pozornost pa je vseskozi namenjala vprašanju kazenskih sankcij. Pri vsem tem pa je, kot še lahko preberemo v utemeljitvi, vseskozi izhajala iz trdnega prepričanja, da »se je treba na kriminaliteto odzivati racionalno in humano«. Kolikšno družbeno veljavo ima tak pogled na vprašanja kaznovalne politike v sodobnem svetu, ki se zdi vse bolj nekritično očaran nad uporabo trde sile, smo v pogovoru z dr. Šelih preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.

V knjižnici Antona Sovreta Hrastnik bo Društvo književnih prevajalcev Bredi Biščak in Tatjani Jamnik izročilo Sovretovo nagrado.V prostorih SAZU se je včeraj začel simpozij Hieronymus noster v prevodu Naš Hieronim.Lutkovno gledališče Maribor pripravlja medgeneracijski projekt Sprehod skozi čas.

Njegovi strokovni začetki po drugi svetovni vojni so povezani tudi z začetki Kemijskega inštituta (l.1946 ustanovljen kot Kemijski laboratorij SAZU, leto kasneje preimenovan v Kemijski inštitut SAZU). Ko se je le-ta l.1953 iz prostorov v stari Ljubljani preselil v novo stavbo na Koleziji, je Hadži v na novo poimenovanem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča prevzel vodenje novoustanovljenega Laboratorija za strukturno kemijo. Bil je eden prvih praktikov infrardeče fotometrije, zaradi izkušenj in znanja (v začetku 50-ih ga je pridobival v Cambridgeu) o strukturi in dinamiki vodikovih vezi, je l.1957 organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, kjer so se srečali raziskovalci obeh takratnih blokov. Več o njegovem življenju, delu in dosežkih (in značilni osebnostni vedrini) pa bosta povedala njegova kolega s Kemijskega inštituta, dr. Marta Klanjšek Gunde in prof.dr. Jure Zupan. V ŽIVO iz našega studia. Foto: Dušan Hadži je bil raziskovalno aktiven tudi v pozni starosti Vir: Kemijski inštitut

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je bogatejša za devet izrednih članov. Alen Salihović je pred mikrofon povabil tri iz razreda za umetnosti. Ta bo imel sedaj dvajset članov. Na novo so bili v skupino sprejeti kipar Mirko Bratuša, pesnik Milan Jesih in skladateljica Nina Šenk.

Delovo nagrado kresnik za najboljši roman minulega leta je prejela Bronja Žakelj za delo Belo se pere na devetdeset, ki je izšlo pri založbi Beletrina. Slovenska akademije znanosti in umetnosti je dobila devet novih izrednih članov ter enajst dopisnih.

V epilogu serije Vse živo danes potujemo od časov Lucy pa do Homo Futurisa, zanimalo nas bo tudi, kaj je tisto, kar ljudi res dela – ljudi. Ljudje smo dolgo veljali za krono stvarstva oziroma krono evolucijskega razvoja. Danes je težko najti lastnosti, po katerih smo posebni. Živali uporabljajo orodja, imajo jezik z dialekti, svojo kulturo … Kaj popolnoma človeškega nam je torej še ostalo? Maja Ratej se je v sklepu serije odpravila na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je potekala tretja javna debata Frekvence X v tej sezoni. Z njo so bili še fiziolog Marko Kreft in antropologinja Petra Golja z Biotehniške fakultete, nevrolog Zvezdan Pirtošek z Nevrološke klinike v Ljubljani in strokovni sodelavec Frekvence X biolog Matjaž Gregorič iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.

Slovenski znanstveni jezik stopa po poti razvrednotenja, tako menijo pri Komisiji za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. Nasprotujejo temu, da bi bila angleščina vnaprejšnji kriterij in pogoj večvrednosti znanstvenih člankov: “Ne more biti nobenega dvoma, da je funkcioniranje v angleščini conditio sine que non za sodobno znanost, ne le pri nas, temveč povsod po svetu. Ne oporekamo torej potrebi, da se z visokim številom točk ovrednoti objava člankov slovenskih raziskovalk in raziskovalcev v mednarodno relevantnih znanstvenih revijah. Ogorčeno pa nasprotujemo razvrednotenju člankov tistih znanstvenic in znanstvenikov, ki zaradi narave svojega raziskovalnega in pedagoškega dela svoje analize pišejo in objavljajo v slovenščini.” Gosta sta profesor za področje računalništva in informatike akad. dr. Ivan Bratko in profesor za sodobno filozofijo in filozofijo kulture ter znanstveni svetnik na INR dr. Dean Komel, člana komisije, ki imata različna stališča.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Te dni mineva 80 let od ustanovitve najvišje znanstvene in umetniške ustanove pri nas, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kakšno je pravzaprav družbeno poslanstvo te častitljive institucije, kako stopa v korak s tehnološkimi in družbenimi spremembami, ki jih prinaša 21. stoletje, in kako bdi nad slovensko znanostjo in umetnostjo tudi v časih, ko intelektualna odličnost, vedoželjnost in ustvarjalnost v očeh naše javnosti niso več samoumevno prepoznane kot ključne družbene vrednote? – To je nekaj vprašanj, ki smo jih ob obisku SAZU zastavili njenemu predsedniku, dr. Tadeju Bajdu, sicer strokovnjaku za robotiko in članu III. razreda Akademije za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede. Je pa pogovor mestoma tudi presegel problematiko SAZU v ožjem pomenu. Tako je akademik Bajd med drugim opozoril tudi na sistemske ovire, zaradi katerih slovenski znanstveniki svoja nova spoznanja in rešitve le z največjo težavo ponujajo našim gospodarstvenikom: Najpomembnejši je tukaj dobro delujoč inovacijski sistem, ki pa ga mi sploh nimamo. Če še znamo nekako priti do znanstvenega članka, pa potem, ko naj bi stvar prišla do nekega produkta, ki bi ga proizvajali bodisi v že obstoječih podjetjih bodisi v nekih novih firmah, ki jih mladi doktoranti ustanovijo, no, te stvari nam kratko malo ne gredo od rok. Zaradi tega seveda številni mladi intelektualci tudi odhajajo iz Slovenije. Akademik Bajd ob tem opozarja, da seveda ni nič narobe, če mlad človek za nekaj časa odide v tujino, se tam preizkusi in pridobi nova znanja. To je v sodobnem svetu celo nujno; pomembno pa je, še dodaja predsednik SAZU, da si vse pristojne institucije, tudi Akademija, vendarle zagnano prizadevajo, da bi povečali financiranje mladih, pespektivnih znanstvenikov in tako beg možganov preobrazili v “kroženje možganov”.

Chezz and I once again are venturing to the southern hemisphere to talk with a trader from Chile. I say “once again” because this is actually the second trader we’ve talked to from the country of Chile… pretty cool! Nicolas (chat room alias “Sazu”) takes us on a wild ride which starts with him basically knowing nothing about the market (which includes him thinking penny stocks are a “good idea”) and ends at a place many people want to be: trading full time from his own home. Notes: After going through college and getting into his first job, Nicolas realized right away that he would not be making enough money to make him happy. This led him to explore other options to supplement his income. He started to research value investing similar to how Warren Buffett decides what to buy. Realizing that fundamental research was a very slow and laborious process, he was unsure if this was the best for him. Nicolas spoke to a friend who steered him toward a shorter term trader who recommended checking out Claytrader.com . Nicolas took the Penny Stock Survival Guide and recognized right away that there were many downfalls and risks associated. This led him to follow Clay’s recommended course path and he then continued to invest in his education to become a trader, not investor. While Nicolas did take a string of losing trades, the most important part is that he kept them all extremely small! This allows your winning trades to easily wipe out many losses sometimes all at once. Nicolas’ workplace was also not very conducive for trading. He would constantly have people hovering around him asking him questions about it and he was kind enough to speak to them about it. However, this is an incredible amount of distraction which is not helpful for trading. Nicolas saved up a good sized account (and a year’s worth of expenses) and decided to work from home and trade for a living after that. Quotes: “I started researching Warren Buffett. I watched 3 course videos and read 3 books on value investing.” tweet this quote “This guy sent me lots of emails saying ‘get rich soon.’ I thought, get away from this guy and went to your website instead.” tweet this quote “I took my time and continued being patient. I just continued learning and watching videos imagining I was trading.” tweet this quote “I was waiting for the home run. I wrote down my mistakes and what I had to improve on after that.” tweet this quote