Podcasts about evropejci

Obisk pri rojakih v Beneluksu bo državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar zaključila v Bruslju, kjer si bo ogledala plesno predstavo priznanega slovenskega umetnika Mateja Kejžarja, ki bo v počastitev Evropske prestolnice kulture. Na Nizozemskem se je srečala s predstavnikoma Združenja prijateljev Slovenije in učiteljico slovenskega jezika. Obiskala je tudi slovensko skupnost v Limburgu na jugovzhodu države. Državna sekretarka se je v Liègu udeležila praznovanja 50. obletnice tamkajšnjega odseka Zveze Slovencev po svetu, v Kalmthoutu osrednje slovesnosti ob 100. obletnici rojstva botaničarke slovenskega rodu Jelene de Belder Kovačič, srečala se je s predstavniki društva Slolux, društva VTIS, Mednarodne zveze nevladnih organizacij Evropejci po svetu in se ustavila v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju, kjer je beseda tekla tudi o kulturnem delovanju tukajšnje slovenske skupnosti. Sogovorniki so izpostavili željo po aktivnejšem sodelovanju med slovenskimi društvi v celotnem Beneluksu. Razmišljali so, kako pritegniti mlade, otroke, druge Slovence, ki niso aktivno vpeti v dejavnosti skupnosti. Obisk je potrdil močno željo po ohranjanju vezi s Slovenijo, skrb za ohranjanje identitete, kulturne dediščine in tradicionalnih običajev.

Danes je na sporedu prelomna oddaja. Ker so prelomni časi, v katerih živimo. Kot vidimo, medijsko panogo počasi jemlje hudič, zato pa se krepi obrambna panoga. Tako je povsem normalno, da se kreativni del naše skromne redakcije razpušča in se seli, skupaj s kreativnostjo, na področje obrambne in vojaške industrije. Kako kmalu se bomo vključili v slovenski obrambni grozd, še ni povsem jasno; je pa zanimiv podatek, da se je, čim smo se Evropejci zavezali v obrambo pognati milijarde evrov, obrambni grozd povečal s petdesetih jagod na več kot sto trideset podjetij. Tako se bomo le preimenovali iz »zapisov iz močvirja« v pošasti iz močvirja in začeli služiti denar. Nasproti nam je prišla država v podobi nenadkriljivega Damirja Črnčeca. Kjerkoli se srečajo obramba, vpliv in denar, je najti tudi tega podjetnega strokovnjaka za obrambo; tako ne čudi, kako mu vsi priznavajo, da je prav njemu uspelo znotraj Slovenskega državnega holdinga ustanoviti podjetje, imenovano Dovos. »Družbo za obrambo, varnost in odpornost Slovenije«. Ker se bomo danes s kraticami še srečevali, naj izrazimo samo razočaranje, saj bi bilo ime družbe mnogo bolj zveneče, če bi prvi o spremenili v a, ali pa vsaj zadnji s v z. Kakorkoli; v kratkem – nekje do konca oktobra – je pričakovati javni poziv za prijavljanje obrambnih projektov, ki jih bo sofinancirala ali pa v celoti financirala država. Ker gre za eno največjih naložbenih priložnosti zadnjih desetletij, smo v našem novem obrambnem podjetju takoj zagnali nekaj projektov, ki jih kanimo prijaviti na javni poziv. Prvi projekt se imenuje P.E.N.I.S, kar je kratica za »Prenosni eliptični napadalni izstrelek Slovenije«. Do konca ga bomo sicer razvili, ko dobimo državne milijone; za zdaj lahko z javnostjo delimo samo osnovne taktične karakteristike in potrebne resurse za izdelavo tega obrambnega sistema. Za začetek potrebujemo močno leskovo palico in nekaj leskovih šib. Nato je treba palico elipsoidno upogniti in jo v elipsi držati z uporabo motvoza ali pa plastične vrvi za obešanje perila. Nato je treba s kuhinjskim nožem opremiti visokotehnološke leskove šibe – z utorom na eni in z bojno konico na drugi strani. Tako dobimo multifunkcijski obrambni sistem, saj je mišljeno, da se lahko P.E.N.I.S uporablja proti ciljem na kopnem, v morju in v zraku. YYYDrugi obrambni sistem, na katerem delamo v našem obrambno-raziskovalnem laboratoriju, se imenuje N.A.T.E.G, kar stoji za »natezni avtomatsko-taktični eruptor granat«. Kot za penis imamo tudi za nateg že izdelane prve inženirske skice; kot rečeno, pa ga bomo do konca razvili šele, ko dobimo od države nakazanih približno sto milijonov evrov, kolikor naj bi veljala fabrikacija tega orožja.  Za osnovo smo si zamislili rogovilo, najbolje bukovo, ki jo prirežemo v obliki črke ipsilon. Na zgornji tretjini obeh krajših delov rogovile, z visokotehnološkim »3D« rezkalnikom oziroma pipcem urežemo dva utora, v katera pritrdimo gumico, ki so jo mati zavrgli s kozarca vloženih hrušk. To orožje, v Natovi terminologiji imenovano »launcher« ali »frača« po domače, je enkratno predvsem zaradi velike prilagodljivosti kalibra posameznega izstrelka. Lahko izstreljuje gramoz kalibra »poljčanar«, posamezne prodnike, pa vse do klasičnega Natovega kalibra 7,62 mm. Edino, kjer bomo morali biti pazljivi, in Damir Črnčec bo pri tem kot nadzornik Dovosa še posebej natančen, je dvojna raba vojaških projektov, sprejetih v program. Kot vemo, evropske države, tako tudi Slovenija, ne bodo slepo in po ameriškem diktatu investirale v obrambno industrijo, ki ne bo znala početi nič drugega, kot ubijati sovražnika; oziroma kot se vidi v Združenih državah, pobijati naključne mimoidoče. Ob vojaški rabi morajo projekti imeti vsaj nekakšno funkcijo tudi v civilni sferi, in na srečo ga naša projekta P.E.N.I.S  in N.A.T.E.G imata. Ko bodo ostali vojaški projekti, ki se prav v tem trenutku globalno rojevajo v podobnih državnih podjetjih, kot je Dovos, realizirani … Se pravi, ko bodo damirji črnčeci po vsem planetu odlično opravili svoje delo in mirnodobski denar transformirali v ne-mirnodobskega ter posledično požgali civilizacijo …  Takrat bo mogoče s penisom zalezovati mamuta in ga ob sodelovanju vsega plemena tudi upleniti. In ko bomo mamutovine siti Slovenci zrli v nočno nebo, bomo lahko, kot dvojno rabo, vrhovnemu nategu posvetili plemensko daritev.  

Belgijci v primerjavi z drugimi Evropejci porabijo največ časa za pot v službo. Hkrati so narod odličnih kolesarjev. Belgijski mediji poročajo, da se bo prizor, ko njihov Remco Evenepoel na kronometru dohiti in prehiti našega Tadeja Pogačarja, zapisal v svetovno športno zgodovino.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope. Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan. Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia

Voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije bodo popoldne gostili video konferenco zaveznic Ukrajine v sklopu tako imenovane koalicije voljnih. V ospredju bo po pričakovanjih razprava o varnostnih jamstvih za Ukrajino v primeru mirovnega dogovora z Rusijo. Nemški kancler Friedrich Merz meni, da je ameriška pripravljenost sodelovati v takšnih zagotovilih dobra novica, saj tako Evropa ne bo sama v tem. Poudaril je, da moramo Evropejci opraviti svoj del. V oddaji tudi o tem: - Ob vnovičnem nasilju na srbskih protestih sinoči najhuje v Valjevu - Od Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom mineva 106 let - Nov poraz članske košarkarske reprezentance, tista do 16 let se kiti z evropskim bronom

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Na intersekciji podcasta Dopisi iz Diznilenda i ExKurs Podcast nalazi se Peder, Pop i Pravnik Podcast. Miljan (Peder) kao poveznica između Vukašina Milićevića (Pop) i Nemanje Paleksića (Pravnik). Sve teme iz oba podcasta i one kojima u njima nema mesta, ovde, na jednom mestu. Vidimo se (i čujemo), za sad, dvaput mesečno. U današnjoj epizodi, bavimo se pitanjima poput - Ćacilend i dalje postoji, i ne samo to - širi se, analiziramo režimski skup 12. aprila i stavljamo mu kao pozitivan pandan istovremeni skup u Novom Pazaru. Pitamo se i gdje je sada SPC da osudi pljeskavice i krkanluk u sred centra grada u sred Velikog Posta? Pričamo o studentskom predlogu ekspertske prelazne vlade i neslaganju pojedinih fakulteta unutar pokreta u vezi s tim pitanjem. Bavimo se vladom koja je zapravo predložena i izabrana, ali i blokadom RTS koja u ovom trenutku i dalje traje, ali i putovanjem studenata biciklista u Strazbur. Na kraju, bonus poklon: ne jedna, nego dvije pjesmice iz riznice Mitropolita Fotija - „Klajmat čejndž“ i „Evropejci“. Pratite nas na: https://www.youtube.com/@dopisiizdiznilenda www.facebook.com/DopisiizDiznilenda/ www.podcast.rs/autori/dopisi-iz-diznilenda/ Ako želite da nam pomognete u održavanju servera na soundcloudu, uplate rado primamo na PayPal: mtanic@gmail.com ili postanite naš patron na www.patreon.com/dopisi Miljan: fb: /mtanic, Twitter/Instagram: @mtanic YouTube: /Mtanic Nemanja: fb: /paleksic @diznilend iTunes: itunes.apple.com/us/podcast/id1223989792 Stitcher: https://www.stitcher.com/show/dopisi-iz-diznilenda-podcast Pocket Casts: pca.st/pT2h podcast.rs/show/dopisi-iz-diznilenda/ Spotify: https://open.spotify.com/show/4U3wm6QOkJ30QEbk1kvqZS?si=RM6QdrOlTuO0WUJzYBl7hA

Ste Slovenci po srcu in po jeziku, ste državljani druge države ali dveh držav, ste Ljubljančani, zamejci, Evropejci. Če svet izključuje in deli, če svet zahteva od vas, da se skrčite v neke namišljene meje, se uprite. Ne dovolite, da vas sploščijo. Ni treba, da ste ali - ali. Bodite in - in. Tako je zamejskim študentom položila na srce državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki se je udeležila osrednje slovesnosti ob 10-letnici njihovega kluba v Ljubljani. Ta združuje mlade rojake iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, ki študirajo na univerzah v prestolnici. Zbrane je nagovorila tudi trenutna predsednica Kluba Tina Hussu, o začetkih je govorila prva predsednica Tina Malalan, pozdravila je direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja Sonja Novak Lukanović, ki v svojih prostorih že vse od ustanovitve gosti sedež kluba. Zamejski študentje so se sicer v Ljubljani z vmesnimi premori zbirali in organizirali že od študijskega leta 1948/49. Po večletnem premoru so se pred desetletjem znova formalno organizirali in ustanovili svoj klub. V njem je več kot sto članov.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Vedno me je zanimala zgodovina, zato na sedanjost gledam skozi očala preteklih izkušenj. Vzemimo za primer uspeh nacionalističnih gibanj in politikov v zadnjih leth. Po eni strani je jasno, da gre za odziv na probleme, ki jih je povzročila neoliberalna globalizacija. Tako je bilo že v primeru Kitjaske pred več kot sto leti, ki ni videla druge rešitve, kot da izžene vse zahodnjake in se zapre vase. V drugem desetletju preteklega stoletja je enako storila Rusija, v tretjem Italija in v četrtem Nemčija. V petem desetletju prejšnjega stoletja je bila Evropa en velik kup ruševin. Danes Američani in Evropejci gradimo zidove iz strahu pred vzhodno velesilo …

2 zlati in 4 srebrna odličja na mednaradni naravoslovni olimpijadi so slovenske dijake postavila na prvo mesto med evropskimi državami. Za kakšno tekmovanje gre, kako so se nanj pripravljali in kaj so doživeli v Romuniji? Več smo izvedeli od članov slovenske ekipe (Lucija Kutin, Niko Habinc, Andraž Čadež, Tian Kobal, David Osojnik, Matic Zimic) in njihovih mentorjev (Domen Vaupotič, Ana Pšeničnik in dr. Jan Šuntajs).

Ime meseca decembra je postal Niko Habinc, dijak Gimnazije Bežigrad, ki je na 21. mednarodni mladinski naravoslovni olimpijadi v Bukarešti dosegel absolutno 4. mesto in bil drugi najboljši med Evropejci. Ekipa šestih mladih naravoslovcev, ki je v konkurenci 303 mladih iz 51 držav zastopala Slovenijo je osvojila tudi naslov najuspešnejše evropske države, pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije pa na olimpijadah dosegla do zdaj največji uspeh.

Ime tedna je Niko Habinc, dijak Gimnazije Bežigrad, ki je na 21. mednarodni mladinski naravoslovni olimpijadi v Bukarešti dosegel absolutno 4. mesto in bil drugi najboljši med Evropejci. Ekipa šestih mladih naravoslovcev, ki je v konkurenci 303 mladih iz 51 držav zastopala Slovenijo je osvojila tudi naslov najuspešnejše evropske države, pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije pa na olimpijadah dosegla do zdaj največji uspeh.Kandidata sta bila še: Gregor Rihtaršič, doktorski študent ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, ki je s slovensko ekipo in znanstveniki z univerz in inštitutov po vsem svetu odkril izjemno oddaljeno galaksijo Roj kresničk. S pomočjo naravne gravitacijske leče in vesoljskega teleskopa James Webb so jo ujeli, ko je obstajala 600 milijonov let po začetku časa, z odkritjem pa postavili pomembno izhodišče za prihodnje študije evolucije vesolja. Dominika Novak Mlakar, vodja državnega programa presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka debelega črevesa in danke Svit, ki praznuje 15 letnico delovanja. V tem času so odkrili več kot 4100 rakov debelega črevesa in danke, večino v zgodnjem stadiju, ko bolniki ne potrebujejo dodatnega onkološkega zdravljenja in v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešili življenje.

V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.

Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi. Poglejmo natančno številke, ki jezijo coprnico Ursulo.Kandidati, ki bodo sestavljali komisijo, na čelu katere bo jezdila na svoji metli, morajo imeti nekatere lastnosti, ki so sicer za večino ljudi manj pomembne, za bruseljsko coprniško smetano pa bistvene. Lastnosti kandidata, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, so naslednje: - kandidat je lahko moški ali ženska,- kandidat je lahko politično levi ali desni,- s kandidatom je lahko zadovoljna Ursula, ne pa vlada, ki ga predlaga,- s kandidatom je lahko zadovoljna vlada, ki ga predlaga, ne pa Ursula. Možnost, da bi bili s kandidatom zadovoljni tako vlada posamezne države kot tudi coprnica Ursula praktično ni, možnost, da bi bila s kandidatom nezadovoljna tako vlada kot Ursula, pa se zdi bedasta celo za Bruselj. Tako se mora torej coprnica Ursula pri vsakem kandidatu odločiti med šestnajstimi možnostmi. Se pravi; kandidat je lahko politično levi moški kot politično leva ženska, ali pa politično desna ženska in politično desen moški … in tako naprej in tako nazaj po skrivnih hodnikih coprniške statistike. In če število možnosti pri posameznem kandidatu, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, pomnožimo s številom kandidatov, ki naj bi sestavljali Evropsko komisijo, dobimo neverjetno število 432 kombinacij, ki jih mora upoštevati coprnica Ursula, da sestavi komisijo. Zato pa je bila coprnica Ursula slabe volje, ko je na gori Slivnica servisirala metlo in vkuhavala ozimnico. Ampak za trenutek pustimo coprnico samo z njenimi kadrovskimi akrobacijami in se posvetimo še nekaterim drugim zanimivim vidikom izbire kandidatov za evropske komisarje, ki se zdijo nekoliko skrivnostni in zaviti v coprniško meglo. Sprijaznili smo se, da v Bruslju uporabljajo posebno vrsto demokratičnega napoja, po katerem državljani Evrope nimamo nobenega vpliva na to, kdo bodo komisarji, ki nam bodo rezali "kruha tankega, da se vidi skoz njega"! In kljub temu se evropska komisija vodi kot demokratično izbran organ. Čeprav se vzorno udeležimo evropskih volitev – ki se kažejo kot en velik karierni sejem za elito – je na koncu jasno, da se naša evropska usoda, vsaj glede upravljanja z Evropo, v resnici reže na državnozborskih volitvah. Se pravi, da bi bilo pošteno, če že ne demokratično, ako bi stranke, ki tekmujejo na državnozborskih volitvah, pri nabirki obljub, načrtov, strategij in programov jasno povedale tudi, kdo bo njihov kandidat za evropskega komisarja. Če Evropo dojemamo količkaj resno in če resnično menimo, da je povezava politično-gospodarski koncept, ki nas bo popeljal v svetlejšo prihodnost, potem je takšna obljuba skoraj nujna. Po drugi strani pa spet nepotrebna, saj je jasno, da bo kandidat za komisarja eden izmed nacionalnih supermanov ali super žensk. Teh pa tudi v teh ekstra potentnih časih v posameznih državah članicah ni ravno v izobilju. Kako drugače, kot da pošiljamo za kandidata vsevednega multipraktika, si predstavljati dejstvo, da imamo evidentirane kandidate prej, preden izvemo, kateri resor bomo dobili. Samo kot teoretični model; Marta Kos, ki se trenutno kuha v kotlu coprnice Ursule, bi lahko dobila tako ribištvo kot človekove pravice. Ali pa širitev. Tako pričakujemo od nje, oziroma vemo, da se spozna na migracijske navade polenovk kot na zakonodajo političnega azila ali urejenost javnih financ v Črni Gori. In ko smo prej naštevali kriterije, po katerih coprnica Ursula izbira svoje kandidate, je neverjetno, kako kvalifikacij oziroma usposobljenosti za posamezno področje sploh ni med njimi. Se pravi, da so kriteriji spola, politične opredelitve in osebne presoje tako vlade, kot Ursule pomembnejši od strokovne primernosti posameznega kandidata. Prejšnji poskus Slovenije je bil računovodja. Ker nismo vedeli, kateri resor je namenjam Sloveniji, bi se mu lahko mirno zgodilo, da bi mu bil dodeljen resor "spodbujanje evropskega načina življenja"! Kaj pa si računovodje mislijo o Evropskem načinu življenja, pa je tako ali tako jasno iz evropskega načina življenja, ki ga živimo trenutno. Coprnica Ursula je zavzdihnila in v lonec z ozimnico zamešala še nekaj mačje dlake. Potem se je odločila, da bo komisijo izbrala s coprniškim urokom, ki se zmeraj obnese.Stopila je po čarobno palico in z mogočnim glasom začela kriliti po zraku: "Am, bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši!" Ko je končala in smo Evropejci dobili komisijo, se je spravila k načrtom, kako se maščevati velikemu vešču iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki ji je povzročil vse te težave.

Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).

Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples? Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …   foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)

V Globalnem poročilu o razmerah v delovnem okolju Gallup smo bili Evropejci v letu 2022 najbolj nezadovoljni na svojih delovnih mestih na svetu. Takih, ki so so svoje delo opravljali zavzeto, je bilo 13 odstotkov, to je bilo precej nižje od svetovnega povprečja, ki je bilo pri 23 odstotkih. Zakaj se v službi ne počutimo dobro, kdo je odgovoren za naše dobro počutje pri delu in kakšne so prakse za izboljšanje delovne klime v nekaterih slovenskih podjetjih? Odgovore smo iskali na mednarodnem kadrovskem forumu IEDC – Poslovne šole Bled, ki je letos potekal pod naslovom “Dobro počutje pri delu”.Sogovorniki: dr. François Hugo, klinični psiholog in mednarodno priznani strokovnjak za menedžment, Carin-Isabel Knoop, predavateljica na poslovni šoli Harvard, Drikus Kriek, dekan IEDC – Poslovne šole Bled, dr. Maja Fesel Kamenik, direktorica družbe HRM One in ustanoviteljica družbe Beep Institute, Alenka Potočnik, vodja službe za razvoj kadrov v podjetju GEN-I, Danijela Govorčinović, vodja kadrovske službe podjetja Heineken Hrvaška.

Danes pa učna ura o prioritetah. Kar sporočamo, je naslednje. Občestvu, ki ga vsaj nekoliko zanima družbena stvarnost, so v medijih v glavnem predstavljene obvezne teme. Te lahko najdete v svojih občilih, na svojih družabnih platformah in ob svojih šankih. Optika se sicer spreminja, osnovne teme pa ne. Torej; za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo smo izbrali: "Vladi podpora pada, v kombinaciji s partnerico predsednika vlade, v kombinaciji z deljenjem milijonov, ki jih dobimo za popoplavno sanacijo." Tako opremljeni menimo, da vemo vse, kar je treba vedeti. A kot poskušamo poudariti v naši skromni oddaji teh nekaj zadnjih desetletij, je stvarnost, ki jo dojemamo kot pomembno in edino zveličavno, samo privid. Interesi in centri moči, strici iz ozadja, če hočete, delujejo tiho, lahko bi rekli, da celo potuhnjeno. Poglejmo zadnji primer. Medtem ko si lomimo zobe na komedijah zmešnjave slovenske politike, v državnem zboru čisto potihem poteka postopek o potrditvi več uredb, ki pod predsedstvom Španije uvajajo oziroma spreminjajo dele kmetijske zakonodaje, ki obravnava »pridelavo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala v Uniji. V tem trenutku namreč v Evropski povezavi poteka novo poglavje v bitki za in proti uporabi gensko spremenjenih organizmov. Po novem se v preteklosti tako zelo razdvajajoča kmetijska tehnika sicer imenuje »nove genomske tehnike«, a če so korporacije spremenile ime, še ne pomeni, da se je spremenilo bistvo teh organizmov. GSO-ji imajo tudi v Evropski skupnosti že dolgo zgodovino in če zelo na kratko povzamemo: Evropejci jih po anketah Eurostata nočemo ne videti ne okušati, še najmanj jesti, a napori za njihovo večjo uveljavitev, za liberalizacijo njihove pridelave in za na nek način privatizacijo naše hrane nikoli ne ponehajo. Najnovejša fronta je odprta na področju semen in v evropski zakonodajni postopek je dana uredba, ki gensko spremenjenim semenom odpira vrata tudi na našo skupno evropsko njivo. Lobiranje in nabori, da se uporabo gensko spremenjenih semen brez večjega nadzora dovoli tudi v Evropi, potekajo zadnji dve leti. Prav te tedne, skoraj dneve, pa je odločanje institucij na več ravneh v zadnji fazi. Kaj vse skupaj sploh pomeni? Tema je zapletena, strokovno občutljiva in zato vsegliharstvo skromne radijske oddaje ni na mestu; a prav kompleksnost je tudi razlog, da se je lažje ukvarjati s lestvicami priljubljenosti kot z bistvenimi problemi. In naša hrana, na katero bi sprejetje uredbe vplivalo neposredno, je bistven problem. Zelo na hitro in zelo površno. Zakonodaja, ki se pripravlja na ravni Evropske skupnosti predvideva, da v prihodnje ne bi bilo več treba označevati živil, vzgojenih iz gensko spremenjenih semen; ta pa bi bila podvržena patentni zakonodaji. Se pravi, da bi kmetje in kmetijska podjetja ob nakupu semena plačevala tudi patent, kar bi dobičke multinacionalk pognalo v nebo. Ob tem pa bi uporabo, promet in prodajo avtohtonih domačih semen v določenih primerih celo omejili … Sprememba imena – od "gensko spremenjenih organizmov« do »novih genomskih tehnik" – se uresničuje v zakonodaji, ki razume, da so rastline, ki imajo na genomu do dvajset sprememb, izvzete iz označevanja na poznejših izdelkih in predvsem izvzete iz preverjanja njihove biološke varnosti. Povedano skrajno poenostavljeno: če ima gensko spremenjena rastlina do dvajset posegov na svojem genomu, se formalnopravno izenači s konvencionalno rastlino. Še drugače – v Evropi bi dobili identičen sistem, kot ga poznajo v Združenih državah, kjer gensko spremenjenih organizmov, oziroma izdelkov, ki jih vsebujejo, ni treba dodatno označevati. Kaj natančno pomeni uvedba GSO v naravni cikel, pa menda po treh desetletjih življenja z njimi v glavnem že vemo; vpliv na opraševanje, porazen vpliv na nekatere vrste žuželk, predvsem pa kontaminacijo s temi organizmi tudi na površinah, ki so namenjene oziroma na katerih se kmetuje trudijo gojiti rastline po principih ekološkega kmetovanja. Od tega kratkega izleta v biotsko raznovrstnost pa k politiki. Državni svet je bil do predlagane zakonodaje zadržan in je glasoval proti. A kot vemo, je državni svet brezzobi tiger. Pomembnejše glasovanje je daleč od oči javnosti, ki jo bolj zanima, kdo in kako je prižgal lučke v decembrski Ljubljani, potekalo v odboru za »zadeve Evropske unije« slovenskega parlamenta. Tam so poslanci z osmimi glasovi za in štirimi glasovi proti potrdili stališča naše države do paketa treh uredb o »novih genomskih tehnikah« na ravni Evropske unije. V stališčih je naša država do nekaterih delov uredb sicer zadržana, nekajkrat tudi zaskrbljena, a v glavnem jih podpira … Prav v tem trenutku je civilna družba na okopih in zahteva ustavitev postopkov in uvedbo najširše strokovne in javne razprave o tej temi ter zgledovanje po nekaterih drugih državah EU, kjer so predlagane uredbe odločno zavrnili. A kot smo začeli, tudi končajmo s prioritetami; o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše bivanje, celo preživetje, nimamo pojma, zato o njih tudi ne soodločamo. Smo pa natančno poučeni o obstranskem, nepomembnem, celo bizarnem, po katerem nato merimo in vrednotimo svoja življenja.

V nedeljo zgodaj zvečer se je nebo nad našimi kraji obarvalo s čudovitimi barvami. Severni sij, enega najlepših in najbolj čarobnih nebesnih pojavov, so si srednjeveški Evropejci razlagali kot znamenje hude nesreče, bolezni, kuge, smrti. Vikingi pa so verjeli, da polarni sij napoveduje konec vsaj ene velike bitke. Živimo v napornih časih. Svetovna diplomacija ne more ustaviti smrti otrok v Gazi, politični prostor drsi iz krize v krizo, narava nam vsak dan sporoča, kaj vse delamo narobe. Fiziki imajo zelo jasno razlago čarobnega nebesnega pojava, mi pa upamo, da so imeli prav – Vikingi.

Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja. Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci in Američani. Stoletja in tisočletja prej so v različnih oblikah potovalnih slogov merili svet tudi pripadniki drugih ljudstev in etničnih skupin. Verjetno največji popotnik vseh časov, Ibn Batuta, je islamski svet in nemuslimanske dežele prepotoval v tridesetih letih. Poleg tega orientalizem ni nekaj monolitnega. Orientalizmi se pojavljajo v množini, v heterogenih prostorih življenja in kultur ter različnih odnosih do njih. Različni tipi orientalizmov so odvisni od imperialnih zamisli in širitev, razumemo jih lahko tudi kot nacionalne in nacionalistične ali obmejne …Na Orient, h kateremu so nekoč prištevali tudi npr. ruski jug, se je z vlakom in ladjo v drugi polovici 19. stoletja odpravil tudi slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc, posebno socialnoantropološko analizo popotnika in njegovih potovanj pa je že pred leti opravil dr. Bojan Baskar, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani.

Piše: Sašo Puljarević, bere: Aleksander Golja. »Nič ni lažje kot biti proti vojni,« je v literarnem prvencu, romanu Vojni dnevnik, zapisal novinar, publicist in vojni poročevalec Boštjan Videmšek. V središču je posameznik, ki se skorajda čez noč znajde soočen z dejstvom vojne. Kakšna je njegova vloga, kaj naj naredi, bi sploh moral kaj narediti, kdaj vojna kljub vsem načelom postane osebna, kaj je v danih okoliščinah prav? V enajstih dneh oziroma poglavjih, kolikor traja roman, spoznamo Vala, prvoosebnega pripovedovalca, zgodovinarja in pisatelja, ki se v prestolnici zbudi v vojno, se zaradi okoliščin prelevi v novinarja in se nato skupaj s katalonskim fotografom Sergiem odpravi na sever, na bojno črto, kjer dogajanje pričakovano doseže vrhunec. Medtem ves čas piše dnevnik, novinarske zapise za nemški medij, ki naj bi bili brez dlake na jeziku in naj bi tujcem ponudili pogled v dogajanje v … Kje pa sploh smo? Videmšek države nikoli ne imenuje, omeni le, da je vzhodnoevropska, a namigov je dovolj, da v njej zlahka prepoznamo Ukrajino in trenutno vojno. Zakaj ta navidezna kamuflaža? Interpretacijo bi lahko peljali v smeri, da je vojno grozodejstvo v neki meri generično ne glede na to, kje se dogaja, a da bi ta misel delovala prepričljivo, bi morala biti abstrakcija večja, tako pa smo in hkrati nismo v Ukrajini. Kljub univerzalnosti zla je vojni spopad vendarle rezultat posameznih okoliščin, čeprav morda nedoumljivih, banalnih. Težko bi pritrdili tudi tezi Gorana Vojnovića, ki v spremni besedi pravi, da nam s tem roman vojno dogajanje bolj približa in nas postavi v aktivne subjekte, da s tem vojna postane naša. Da je trenutna vojna v Ukrajini tudi naša, ni dvoma, a ne le zato, ker smo ljudje, Slovani, Evropejci, belci in kar je še značilnosti, ki nas povezujejo z Ukrajinci, temveč je za takšno razumevanje odločilen širši družbeno-politični kontekst. S tem ko se mu roman odpove, se odpove tudi dobršnemu delu lastnega mesa. A treba je priznati, da Val nikoli ne pretendira pisati in govoriti o širšem kontekstu, temveč v ospredje postavlja položaj posameznika in intimne odnose, vrednote in občutja, ki se v radikalnih okoliščinah znajdejo na preizkusu. Gre za lik, ki bi bil v vsej svoji nedoslednosti, nemoči in dvomih lahko izrazito simpatičen, tako podoben slehernemu med nami, ki ga teži občutek dolžnosti in hkratno pristajanje na aktivno-pasiven položaj, če ne bi z odlomki o vegetarijanstvu, (a)socialnih omrežjih, politični korektnosti, pandemičnem zaprtju in še kaj bi se našlo dajal vtisa, da govori s prižnice. Alarm, ki me nagonsko sili h kljubovanju. Precej nehvaležen položaj, če se s človekom strinjaš, a si hkrati želiš, da bi ti to povedal drugače ali pa raje v kakšnem drugem besedilu. A če Val kljub vsemu deluje kot lik iz mesa in krvi, občasno tudi zoprn, se drugi liki kažejo predvsem v odnosu do njega. Seveda je to zaradi prvoosebne pripovedi delno pričakovano – so pač takšni, kakršne jih vidi Val – in to ne bi bilo sporno, če ne bi prav zaradi tega delovali precej enodimenzionalno. Oče racionalen, mama občutljiva, ranljiva, skrbna duša. Še najbolj pa v tem pogledu zasije Maša, najpametnejši, najboljši človek, kar jih Val pozna, ki vedno naredi vse prav in ki se je odrekla svetu, da bi lahko izboljšala svojega. In ko se še nežno kot vilinec z levico na nosečniškem trebuhu sprehodi po strelskem jarku in moli, nas njen svetniški sij prav boleče oslepi. Podobno kremžast je Valov odnos z najboljšim prijateljem Vikom. In to ne le zato, ker se ves čas nagovarjata z brate. Prikaz bližine med dvema moškima v želji, da bi bil iskreno pristen, ostane na precej elementarni ravni. Testosteron šprica na vse strani, pa najsi igrata hokej ali se v slogu filma Klub golih pesti gola do pasu mlatita za zabavo. Ne rečem, morda sta res le tako sposobna izražati čustva, a s tem se spet znajdemo na spolzkem terenu klišejev. Dinamiko njunega odnosa pretrese srečanje na fronti, ko Val naposled izve, kar je bralstvu jasno že nekaj časa, in sicer, da je Vik podnevi igralec, ponoči pa pripadnik specialne enote in bodoči oče Mašinega otroka. Resničen prelom torej ni razkritje očitnega, temveč samo dogajanje na fronti. Tu prvič zares vidimo to, kar vidi Val. V nasprotju z dialogi in občasnim modrovanjem Videmšek reševalno operacijo, konvoj s humanitarno pomočjo, suspenz na mostu in ekstremno nelagodno ozračje popiše zelo prepričljivo. Tudi jezikovno je najmočnejši prav odlomek, ki opisuje eksplozijo. Na tem mestu fragmentaren jezik, odsekane povedi, delčki slik kažejo na nezmožnost izrekanja resničnosti v vsej svoji kompleksnosti. Podobne rešitve bi bile veliko bolj dobrodošle kot nenehno preigravanje z oklepaji in enačaji. Okej, enkrat, dvakrat, razpiramo pomenskost, petnajstič pa npr. (m)učilnica že zbode kot cenena fora. Prav opis eksplozije je tudi odličen primer golega prikaza resničnosti, brutalnosti, h kateri nenehno teži Val. Veliko bolj kot pa obmetavanje z okornimi erotičnimi in skatološkimi slikami. Književnost, pa naj jo poskuša še tako zvesto posnemati, namreč nikoli ni le odlitek, indigo resničnosti. Deluje po svojih zakonitostih, ki pa so velikokrat diametralno nasprotne postulatom resničnosti. A vrnimo se k vojni. Videmšek ima sicer v obrtniškem pogledu še ogromno potenciala, a Vojni dnevnik je idejno izrazito izdelan in odpira zelo tehtna vprašanja. Kot pravi Val: »jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti.« Če je torej najlaže modrovati iz varnega zavetja, kaj nam sploh preostane. Bomo metali knjige v tanke? Ja, metaforično, to je pač tisto, kar je književnost od nekdaj počela.

Piše: Sašo Puljarević, bere: Igor Velše. Vernon Subutex francoske pisateljice Virginie Despentes je roman o propadlih mladostniških idealih, iluzijah neke generacije. A je hkrati tudi veliko več, prinaša namreč razslojen prikaz francoske družbe, brezkompromisno demitizira različne javne diskurze, kritično ost pa zabada v takšne in drugačne pozerske zablode, s katerimi si nergavo lajšamo vsakdan. V zgodbi spremljamo naslovnega junaka Vernona, starega rokerja, nekdanjega lastnika prodajalne s ploščami Revolver, ki se je, »zataknil nekje v zadnjem stoletju, ko so se ljudje še trudili pretvarjati, da je 'biti' pomembneje kot 'imeti'«, zdaj pa se, potem ko ga vržejo iz najemniškega stanovanja, klati po Parizu, od enega do drugega prijatelja oziroma prijateljice, vse dokler se ne znajde na cesti. A pri tem ne gre za klasičnega, trenutno že pregovornega boomerja, ki bi relativno mirno krmaril skozi življenje in se nato čudil, kako danes mladim ne uspeva, temveč za skoraj reprezentativen primerek pripadnika underground scene, ki mu po burnih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja življenje nekje na polovici postreže s krizico. Se je Vernon postaral ali pa se je svet v zadnjih tridesetih letih tako spremenil, da zanj v njem ni več prostora? Najbrž oboje. Za Vernona postane usodno, ko začnejo umirati njegovi znanci in prijatelji. Med njimi tudi rokerska zvezda Alex Bleach, temnopolti lepi fant, ki ga javnost obožuje, vse dokler se ne obregne ob položaj temnopoltih v Franciji. Znanci mu zavidajo, Vernon pa ne razume, od kod žalost v njegovih očeh, ki se dokončno razlije v neki kadi v nekem hotelu. Vernon tako ostane brez finančnega zaledja, zgolj s posnetki Alexovega intervjuja s samim sabo, za katere pa je več zanimanja, kot je Vernon pričakoval. A to je le osrednje ogrodje romana. Avtorica spretno prepleta in vpleta cel spekter, kalejdoskop likov. Pri tem pogosto junake okarakterizira prav prek njihovega glasbenega okusa, skupin in bendov, ki jih zaznamujejo, glasba pa ji je sicer nenehna kulisa, ki poleg kulturnih referenc časa elegantno gradi občutje romana. K temu veliko prispeva tudi jezik, ki se nonšalantno spogleduje s pogovorščino, prinaša obilo duhovitih primerjav, predvsem pa je sporočilno izrazito nabit, a se pri tem ne skriva za intelektualističnim leporečjem. V prevodu Jedrt Maležič deluje precej naravno, prevajalka razkaže razplastenost pregovorno toge slovenščine in zdi se, da ji je uspelo ujeti ravnovesje, tako da prevod kljub slengovsko obarvanemu slogu ne bo tako zelo hitro zastaral. Če torej Vernon predstavlja gradbeno vertikalo romana, avtorica nanj, kot že rečeno, pripenja različne like iz njegovega in Alexovega življenja in s tem ustvarja delo, ki se razpira v pluralizmu glasov. Spoznamo Émile, bivšo grupijko, ki je v svojem stanovanju nekoč gostila divje žure, v zrelih letih pa je postala »mahnjena na lastnino«. Nato je tu Xavier, precej povprečen scenarist, ki je bil od nekdaj desničar in kot beremo, se ni »spremenil on, temveč svet, ki se je uskladil z njegovimi obsedenostmi«. A tudi Xavier se po malomeščanskosti ne more primerjati z ženinimi starši, »bogatuni«, ki nikoli niso delali, temveč prejemajo rento na račun družinskega premoženja, pri tem pa jih vodi »mantra o zaslugah«. V ta opis sodita tudi kolerični producent Dopalet, in nakoksan borzni posrednik Kiko. Prav na primeru slednjega lahko beremo slogovno spretnost avtorice, ki njegovo z drogami in egom inducirano energičnost preslikava tudi na jezikovno raven. A če se do zdaj zdi, da je avtorica kritična predvsem do desnega pola oziroma dela družbe, ki se brez zadržkov in uspešno igra igro neoliberalnega kapitalizma, nas hitro zbrca iz pokroviteljske levičarske udobnosti. Tu je Patrice, marksist v podobi Hell's Angelsov, ki pretepa nosečo ženo, terapevt pa ga prepričuje, da svojih težav ne sme mešati, oziroma čustvenih stisk politizirati. A če je razloge za bes ponižanih in razžaljenih proletarcev gotovo mogoče iskati tudi v njihovem družbenem položaju, se to pri Patriceu izkaže za le še enega od načinov samoopravičevanja. Kot beremo, »Patrice je karikatura«, a ne le Patrice, podobno bi lahko rekli tudi za ideološko smer, h kateri se prišteva. Roman slikovito prikaže, kako je levica druge polovice dvajsetega stoletja povsem zanemarila svojo bazo in ji danes ne preostaja drugega kot impotentna in precej majava nadstavba. Podobno kot lahko beremo pri Eribonu v Vrnitvi v Reims, se tudi v romanu Virginie Despentes mladi Evropejci in priseljenci prej identificirajo z radikalnimi gibanji, najsi gre za Nacionalno fronto ali Islamsko državo. Integracija priseljencev v belsko družbo, kot tudi neprivilegiranih belcev v homogeno maso uniformiranega diskurza moči, se tako ponovno izkaže ne le za šovinistično, temveč tudi za hinavsko. »Govorili so, integrirajte se, tistim ki so se res potrudili, da bi se integrirali, pa so potem rekli, ampak saj sami dobro vidite, da niste naši.« To je le ena od perspektiv, ki jih odpira roman. Za vprašanja o položaju žensk, trans oseb, performativnosti spola, o čistunski svetohlinskosti Zahoda, religiji, igrah moči, kulturniški srenji …, za vse to mi zmanjkuje prostora. Skratka, Vernon Subutex je hud roman, pomemben družbeni roman, brca in klofuta v enem, še dobro, da v prihodnjih letih dobimo druga dva dela trilogije. Morda bom pri štiridesetih veliko bolj zagrenjeno gledal na vse skupaj, ampak do takrat se bom kolikor je mogoče močno oklepal vseh idealov in iluzij. »Ker kot pametujeta Vernon in Patrice: 'Nisva vedela, da se bova tako hudo zafukala, kajne?' 'Kaj pa bi sploh lahko spremenila, če bi vedela?'«

Prva moška skakalna preizkušnja na svetovnem prvenstvu v Planici se ni razpletla po slovenskih željah. Domači tekmovalci so imeli velike apetite, v vetrovni loteriji pa sta bila najboljša Anže Lanišek in Timi Zajc na robu deseterice, prvak pa je po 13-em mestu v prvi seriji in rekordu skakalnice v drugi postal Poljak Piotr Žyla. Druge teme: - Evropejci razdeljeni glede možnih načinov za končanje vojne v Ukrajini. - Italijani danes volijo novega vodjo levosredinske Demokratske stranke - Na Berlinalu zlatega medveda za najboljši film prejel dokumentarec

Tekstilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev našega okolja. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inflacijo znižala, zaradi česar Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa, zaradi česar zavržemo vedno več tekstila. V Sloveniji tako letno zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS poudarja. da večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 %, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Ker odpadni tekstil zelo obremenjuje okolje, je pomembno, da zmanjšamo njegovo količino. Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov tako spodbuja k ponovni uporabi in popravilu tekstila in oblačil za zmanjšanje nastajanja tekstilnih odpadkov.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v nagovoru Evropskemu parlamentu poudarila stisko, v kateri so se zaradi energetske krize znašli številni Evropejci, zato bo Komisija predlagala omejitev prihodkov podjetij, ki imajo nizke proizvodne stroške elektrike. Bruselj ob tem predvideva tudi zmanjšanje porabe elektrike v urah, ko je ta največja, s čimer želijo znižati njene cene. Druge teme: - Žiga Debeljak izvoljen za predsednika nadzornega sveta Telekoma - Vodstvo Televizije Slovenija zanika očitke o šikaniranju in grožnjam zaposlenim - Koprski policisti opažajo nove in drznejše poskuse nezakonitih prehodov meje

"Danes je že povsem razširjena ideja, da so kulturniki tisti, ki so kot pijavke prisesani na državni proračun, s čimer cuzajo davkoplačevalski denar, ki ga s trudom svojih rok in v potu svojega čela prigarajo pravi delavni ljudje. Vse bolj se širi ideja, da je pravi zaslužek mogoč samo na trgu, ki edini lahko pokaže, kdo si zasluži uspeh in kdo ne. Da je trg tisti, ki edini lahko določa kaj je vredno, da uspe in kaj si zasluži propad. Subvencije pa so tisto zlo, ki naš trdo prigarani denar kanalizira k lenuhom, ki ustvarjajo lastne blodnje," premišjuje dr. Blaž Kosovel in dodaja: "Po drugi strani pa so ZDA dežela, ki po celotnem svetu izvažajo svojo popularno kulturo, hkrati pa sploh nimajo ministrstva za kulturo. So dežela, kjer dejansko trg diktira, kaj lahko preživi in kaj ne. ZDA so hkrati tako blizu nas, a hkrati tudi nekaj tako drugačnega. Ker so nas kolonizirale s svojo popularno kulturo, imamo občutek, da vemo vse o njih. In ker je veliko ameriških produktov banalnih, ZDA onkraj političnega sistema in aktualne dnevne politike skorajda niso predmet teoretske analize v slovenskem prostoru." Evropejci se dojemamo kot del zahodnega sveta, a ravno vprašanje o ministrstvu za kulturo kaže, kako različna sta si Stari in Novi svet.  Zakaj torej Združene države Amerike nimajo ministrstva za kulturo in kako to spremeni naivno doživljanje Združenih držav Amerike in Evrope same? Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, član Društva humanistov Goriške in festivala Mesto knjige, turistični vodnik in avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Po duši je filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega. Kot Fulbrightov štipendist je leto 2013 preživel v New Yorku, zatem doktoriral iz kulturnih študij, disertacijo pa kasneje razširil v predstavljeno knjigo, ki je tudi njegov monografski prvenec.

Po nekaj letih miru v Evropi se znova dogaja nepredstavljivo. Vojna v Ukrajini ima - kot vse vojne - najhujše posledice za civilno prebivalstvo. Žrtev v obkoljenih mestih je vse več, tudi med otroki. Tisti, ki lahko, državo množično zapuščajo – doslej je zbežalo že več kot dva milijona ljudi. Vojno pa z uvozom ruskega plina financiramo tudi Evropejci. Kar je še ena tragična posledica prevelike odvisnosti od fosilnih goriv.

Covida se žal še nismo znebili. Če sodimo po množičnih protestih očitno narašča nezadovoljstvo ljudi z ukrepi za zajezitev in nezaupanje v cepiva, torej v znanost. Že raziskava Eurobarometra, ki je bila opravljena v zadnjih dneh meseca maja, je pokazala, da imamo Slovenci med Evropejci najbolj odklonilen odnos do cepljenja. Trditev v anketi se je glasila, da bi se morali vsi cepiti proti covidu-19 in da je to državljanska dolžnost. Med sodelujočimi državami je Slovenija zasedla zadnje mesto, saj se največji delež prebivalstva ni strinjal s to izjavo. Za komentar in odgovor na vprašanje, kako nasploh se pri človeku oblikuje zaupanje oziroma nezaupanje, smo prosili kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela.

Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay

Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)

Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).

Kako vlagati na podlagi vrednot, družbeno odgovorno, okoljsko, zeleno,  trajnostno, v skladu z dobrimi poslovnimi praksami oziroma v to, kar verjamem in živi. Gre za tako imenovano ESG vlaganje. Kje so priložnosti in nevarnosti tovrstnega vlaganja za male vlagatelje, smo odkrivali s Silvo Deželan, ki je direktorica za področje ESG na Stafford Capital Parnters v Rottardamu. Zadnje čase je veliko govora o tako imenovanem družbeno odgovornem vlaganju oziroma trajnostnem ali zelenem vlaganju ali vlaganju na podlagi vrednot in tako dalje. Vse to predstavlja kratica ESG (Environmental, Social, and Governance,) kar v prevodu pomeni Okoljski, družbeni in upravljavski vidik investiranja. Vse več je tudi naložbenih produktov, ki nosijo kratico ESG. Številna podjetja, tudi finančne družbe na vrh prioritet uvrščajo ESG usmerjenost. Toda, pravila niso povsem jasna in veliko stvari se da zapakirati v ESG. O tem, kako vlagati v skladu z ESG principi, kje so priložnosti in nevarnosti tovrstnega vlaganja za male vlagatelje, sem se pogovarjala s Silvo Deželan, ki direktorica za področje ESG na Stafford Capital Parnters v Rottardamu. S to tematiko se ukvarja že 15 let. Mimogrede, tudi na Money-how s širjenjem neodvisnega finančnega znanja zasledujemo ESG princpipe, pri svojem delovanju pa smo neprofitni. ____________________________ GLAS PODPORNIKA: Podpornik epizode je slovenski start-up Fin4Green, ki z brezplačno mobilno aplikacijo noprintZ (https://www.noprintz.si/) tudi zasleduje zeleno poslovanje. Ta spreminja tiskane račune v digitalne in s tem skrbi tako za okolje kot hrambo računov in garancij v oblaku. Račune boste imeli na enem mestu, prav tako vse kartice trgovcev. Hkrati je znotraj aplikacije na voljo tudi analiza stroškov po različnih kategorijah. In kje vam bodo izdali digitalni račun? Dobili jih boste pri 26 trgovcih na 350 lokacijah, kot so denimo Big Bang, DM studio, Euroton, Mič Sylig, Simple, Vrtni center Kalia, Rifuzl, Mana in drugi. Nove trgovce pa tudi stalno dodajajo. Nič vas ne stane, če stestirate brezplačno mobilno aplikacijo noprintZ in pomagate dinamični ekipi zagonskega podjetja ter naši naravi (https://www.noprintz.si/). ____________________________ YOUTUBE: https://www.youtube.com/marjamilic LINKEDIN: https://www.linkedin.com/in/marjamilic INSTAGRAM: https://www.instagram.com/marjamilic/ BLOG in E-PISMO: www.biznispace.com (BLOG prihaja kmalu!) ____________________________ Kaj boste slišali v tokratni epizodi + povezave do omenjenih strani: - ESG - kdaj se je pojavil in zakaj je to tako vroča tematika - Kako lahko vlagamo po ESG principih (tematsko, na podlagi vrednot... ) - Kdo so glavni ponudniki ESG ocen (https://www.sustainalytics.com, https://www.msci.com/our-solutions/esg-investing/esg-ratings) - Kako vlagati na podlagi lastnih vrednot (številni brokerji ponujajo ESG ocene in izbiro delnic na podlagi naših vrednot) - Na svetu je 500 ETF z nalepoko ESG, Evropejci lahko investiramo v cca 150 (https://www.justetf.com/) - Milienijci vse bolj ESG investitorji, pričakovanja spremembe investicijskih politik - Poklici prihodnosti vezani na ESG in zakaj je vse več podjetij ESG - Kako zasledujejo ESG pokojninski in vzajemni skladi ter zakaj imajo interne ESG metodologije - ESG kontroverznosti: Volkswagen in Dieselgate; ZDA in Trump (politična tvganja); Kitajska, vse je lahko ESG - Kaj bo z umazanimi panogami - Kriptovalute in ESG? - Izobraževanje: Poplava informacij, kje dobiti verodostojne (https://www.unpri.org/) TOP ESG globalna podjetja (MSCI World ESG Leaders Index) 1. MICROSOFT CORP 2. ALPHABET C 3. ALPHABET A 4. TESLA 5. NVIDIA 6. JOHNSON & JOHNSON 7. VISA A 8. HOME DEPOT 9. PROCTER & GAMBLE CO10. MASTERCARD A   TOP ESG evropska podjetja in ostali TOP ESG igralci kmalu v blogu (www.biznispace.com)

Deveti maj je v zgodovino vpisan kot tisti dan, ki ga je Robert Schuman z govorom o ustanovitvi evropske skupnosti za premog in jeklo, postavil na sam začetek evropskega povezovanja. Deveti maj je obveljal kot Dan Evrope in tik pred praznikom se bomo pogovorili o Evropski uniji danes in o tem, kako se lotiti prihodnosti 27-erice. Kako visoko sta cenjeni zdravstvena in socialna varnost? Zakaj ni dovolj, da se to od državljanov izve iz javnomnenjske raziskave oziroma zakaj bi morali Evropejci to vnovič povedati v okviru Konference o prihodnosti Evrope? Kakšen pristop k oblikovanju evropske prihodnosti sploh je ta konferenca, nekakšen vseevropski dialog, ki bo uradno zaživel prav na Dan Evrope? Kako polni pričakovanj so lahko vsakdanji ljudje, da bo njihov glas slišan? Bodo dali podlago za zakonodajne morda celo pogodbene spremembe na evropski ravni? Kako globoko rano je ne družbenem tkivu pustila pandemija in kakšni so obeti za evropsko rekonvalescenco skozi načrte za okrevanje in odpornost? In še - ali je bilo veselje zaradi zmage nad populizmom po volitvah v Evropski parlament pred dvema letoma preuranjeno? O vsem tem voditelj Luka Robida in gostje: - Sabina Kajnč Lange, predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo EIPA, - Flora Cvetka Tinauer, direktorica podjetja Agencija za elektronsko poslovanje EBA in nekdanja predsednica Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice, - Marinko Banjac, Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Oddaja je del projekta Tu EU – moč javnosti, ki ga podpira Evropski parlament.

Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)

Will Europenas still travel once the pandemic is over? - Bomo Evropejci po pandemiji sploh se potovali in ce, kam? Prisluhnite prispevku, ki je povzet po MMC RTVSLO in STA.

V Veste, kaj jeste tokrat pod drobnogled ne jemljemo hrane, ampak pijačo. Tisto, ki se pogosto znajde v rokah otrok in mladostnikov in jo poznamo pod imenom energijske pijače. Raziskava Evropske agencije za varno hrano, objavljena leta 2019, je pokazala, da med Evropejci energijske pijače najpogosteje uživajo najstniki. Nekateri jih spijejo celo 7 litrov na mesec. Podobno ugotavlja naš Nacionalni inštitut za javno zdravje – v raziskavi Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji, ki je bila izvedena leta 2018, so ugotovili, da te napitke pije skoraj polovica 15-letnikov, petina redno. Svetovna zdravstvena organizacija po drugi strani odsvetuje uživanje teh pijač, nakup so ponekod po Evropi celo starostno omejili. Zakaj, v nadaljevanju razloži dr. Tadeja Jakus s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.

Umirjanja zdravstvene krize zaradi koronavirusa za zdaj še ni in po pričakovanjih bo trajalo še nekaj dni, preden bo jasno, ali so zdajšnji ukrepi prijeli v zadostni meri. Včeraj so ob več kot 5 tisoč 700 testiranjih potrdili tisoč 675 novih primerov okužbe. Število bolnikov v bolnišnicah je preseglo 500. Ljubljanski UKC zato namenja še četrto bolnišnico tudi za covid bolnike - to je bolnišnica Petra Držaja. Iz vseh bolnišnic po državi pa prihajajo opozorila, da se je zgolj v nekaj dneh število hospitaliziranih bolnikov močno povečalo. In skrbijo jih prihodnji dnevi. V oddaji še:t - V oskrbo covid bolnikov se vključujejo koncesionarji; nenujne zdravstvene storitve ustavljene - Ob dnevu suverenosti politični vrh poziva k enotnosti - V Španiji razglasili izredne razmere, novi protikoronski ukrepi tudi v Italiji - Premikanje ure: Evropejci neenotni, ali želijo poletni ali zimski čas

Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa.

Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia

»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.

Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom, v Afriki celo pravijo, da imamo vsi ure, nimamo pa časa, tam pa je ravno nasprotno. Poleg tega je tu preveč pravil, če želiš hišo, potrebuješ papirje, denar … v Afriki pa se je nekega dne zbudil, si zamislil hišo in čez dva tedna že prebival v njej. O (ne)lahkotnosti bivanja, skrbi za dobrobit skupnosti, sreči tudi brez materialnih dobrin in najljubši slovenski glasbi je spregovori v pogovoru z Majo Stepančič.

Evropejci so izvolili Evropski parlament. Ampak tukaj se vpliv ljudstva in demokracije konča in začne se lobiranje in merjenje interesne in politične moči. In ta teden se je ta moč razdelila. Ne le to, da imajo vsi predlagani v evropski vrh za seboj svoje afere in škandale, predvsem jim je skupno, da so že del evropske politične elite. Težava te elite pa je, da se še vedno vidi samo kot del rešitve in ne kot problem. Tudi glede vzpona populističnih voditeljev in politike.

Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?

Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, ki je, kot pravi, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju. Direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Andrej Šik pa si pri čezmejnem povezovanju želi več podpore slovenskega gospodarskega ministrstva. Gostimo Igorja Giacominija, ki je odstopil z mesta vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine in tako opozoril na organizacijske težave italijanskega šolstva. Kakšni pa so obeti za slovensko šolstvo v Italiji? V Porabju te dni slovesno obeležujejo 20. obletnico odprtja slovenskega generalnega konzulata in 20-letnico delovanja Slovenskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru. Na dnevih ljubiteljev knjige na Reki pa je rojakinja iz Zadra Andreja Malta prvič predstavila svojo novo knjigo, nagrajeno zbirko kratkih zgodb z naslovom Ultravijolično. Prisluhite

Minuli konec tedna je svet – od Nove Zelandije do Slovenije – obeleževal stoto obletnico konca prve svetovne vojne. Na komemoracijah smo se, razumljivo, spominjali predvsem življenj, ki jih je odnesla krvava povodenj, ki je na stari celini pa tudi drugod – v Afriki, denimo, in na Bližnjem vzhodu – divjala med letoma 1914 in 1918. Število žrtev je resnično pretresljivo; zgodovinarji govorijo o 15 do 19 milijonih mrtvih in 23 milijonih ranjenih. To pomeni, da je vojna, dokler je trajala, približno vsako tretjo sekundo izterjala nov davek v krvi. In vendar je treba reči, da se prva svetovna vojna v zgodovino ni zapisala kot epohalen dogodek le zaradi strašljive množice mrtvih in ranjenih. Ta spopad je namreč dolgoročno spremenil svet; po njem preprosto ni bilo več mogoče čustvovati, misliti in živeti, kakor poprej. Še več; v njegovi senci čustvujemo, mislimo in svoja življenja živimo tudi danes. Kaj je torej spremenila prva svetovna vojna? – Najbolj zgoščeno bi najbrž lahko rekli, da je po eni strani razgalila barbarstvo, ki se skriva pod na videz debelo plastjo evropske omike in civiliziranosti, ter, po drugi plati, naznanila začetek konca prevlade stare celine v svetovni zgodovini. No, prav to zarezo v predstavah, ki so jih o samih sebi gojili Evropejci, pa smo skušali izostriti tudi v tokratni Intelekti. Pri tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: zgodovinar, rusist in teolog, dr. Simon Malmenvall, pa literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Vanesa Matajc, ter zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za zgodovino iste ljubljanske visokošolske ustanove, dr. Marta Verginella. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: kostnica v Kobaridu, posvečena italijanskim vojakom, padlim med prvo svetovno vojno

Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay

Evropska četrt je nov podkast na Metini listi. V prvi epizodi o tem, kako navdušeni smo Evropejci in Evropejke nad Evropsko unijo in kaj...