Podcasts about recimo

O pomenu ravnovesja mnogo slišimo, kadar beseda teče o našem splošnem počutju in zdravju. A tudi za naše celice je ravnovesje snovi, ki so v njej, izrednega pomena.Recimo proteini, ki so osnovni delavci v celicah, ves čas nastajajo in se porabljajo in so v nekakšnem dinamičnem ravnovesju. Da celica deluje normalno, mora torej imeti ravno pravšnjo količino proteinov, morajo pa obstajati tudi načini, kako to količino uravnati. Kaj pa se zgodi, ko se to ravnovesje podre? Ta vidik je še posebej pomemben in zanimiv z vidika nevrologije, saj lahko denimo kopičenje proteinov v živčnih celicah vodi do raznih nevrodegenerativnih bolezni. Celični proces, ki vzdržuje ravnovesje ne zgolj enega temveč kar cele skupine proteinov - in ki je morda prva točka v kaskadi, ki pripelje do okvar naših živčnih celic -, so proti koncu lanskega leta odkrili na Kemijskem inštitutu. Poimenovali so ga interstaza. Na kakšne načine bo interstaza prispevala k razumevanju nevrodegenerativnih bolezni pa tudi kako se v interstazi pravzaprav uravnavajo proteini, bo osvetlila tokratna gostja Podob znanja, dr. Neža Vadnjal s Kemijskega inštituta.   Foto: Neža Vadnjal (Klara Jurečič)

Pomlad poleg toplega vremena in sončnih dni prinese tudi nekatere nevšečnosti. Recimo leteče, brneče nadloge, ki rade sedejo na pohištvo in si manejo sprednje nožice, kot bi si zadovoljno mele roke. Zakaj, razložimo v tokratni epizodi.Odgovor je priskrbel entomolog dr. Rudi Verovnik z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete.

Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.

»V delu s pari opažam, da partnerski odnosi ne potrebujejo samo manj konflikta, temveč predvsem več kakovostnega stika,« pravi gostja torkovega Svetovalnega servisa Nada Mirnik, zakonska in družinska terapevtka ter psihoterapevtka. V oddaji bomo govorili o izzivih v komunikaciji med partnerji. Recimo pogovor, v katerem eden vedno govori več, drugi pa predvsem posluša in čaka na svoj trenutek, pogosto ne vodi v povezanost, temveč v frustracijo.

Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Ti praznični dnevi so za otroke in mlade čarobni. V pričakovanju daril, kupa igrač in presenečenj. Mladim pa bije srce za silvestrski poljub. Petletna Lia je šla z babi pogledat lučke v središče Ljubljane. »Poglej, vesolje, pa planeti, pa plavalec, ki skače v vodo!« Obljubljena dežela, pečen kostanj, Prešernov kip, ki ga je treba petkrat obletati. Povsod se smejejo, pogovarjajo in plešejo. Punčka se je pridružila skupini prekrasno napravljenih deklet, ki so plesale v krogu. Potem gruči, ki je v dolgem repu pela in plesala za »trubači«. Nikakor se ji ni šlo domov. Tisti, ki ste pa bolj zapečkarji in se držite bolj svojega brloga, praznike najbrž doživljate drugače. Ampak tudi za vas se bo kaj našlo. Recimo nedeljski večerni pogovor z Mojco Blažej Cirej.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

»Streljanje za osnovne šole« je naslov priročnika, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja izdala jugoslovanska strelska zveza z namenom popularizirati strelske krožke na osnovnih šolah. Hočemo povedati, da se je na osnovnih šolah streljalo že kdaj prej, vendar v tarče. Namen današnje analize je ugotoviti, kdaj so se otroci odločili, da bodo namesto v tarče v šolah streljali v sošolce. Po vsakem šolskem streljanju, tako tudi po zadnjem v avstrijskem Gradcu, slovenski mediji iz kabinetov izbrskajo šolske strokovnjake, ki povedo, kje tičijo vzroki in kje so doma povodi. Potem mediji ugotovijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo pri nas. Situacija je podobna oni, ko so vse države okoli nas že imele virus covida na svojih tleh, le v Sloveniji še nismo imeli nobenega primera. Nekakšen purgatorij, ki državljane pred prihajajočo katastrofo drži v strahu in pričakovanju, kar je za medijsko krajino vedno koristno. Ampak da ne bomo čakali, kdaj se dokončno utrga kateremu od slovenskih otrok, bodimo vsaj malo proaktivni in poskusimo najti ali predlagati rešitve, ki bodo pomagale preprečiti strelski pohod na slovenskih šolah. Poizkusimo se zgledovati pri računalnikih, ki so logično hladni, brezosebni in učinkoviti – kar se zdi dobra metoda pri soočenju s takšnim čustvenim vrtincem, kot je brezsmiselna izguba mladih življenj. V primeru, da se računalnik pokvari, so snovalci dodali modro rešitev, ki obupanega uporabnika odpelje nazaj, do zadnje še delujoče verzije. Se pravi, da se disfunkcionalni digitalni svet samodejno vrne nazaj v čas, ko je še deloval, in od tam nato uporabnika pospremi naprej v upanju, da ne bo storil istih napak, ki so ga navsezadnje vodile v katastrofo. Katera bi torej bila zadnja še delujoča verzija šolskega sistema, v kateri ni bilo nobenih možnosti, da bi učenci postrelili svoje sošolce? Zaradi nazornosti gremo nazaj stoletje in več, ko so bili učitelji popolni vladarji učilnic in so svoj status vzdrževali s strahovlado. Sodobno slovensko šolo torej vrnemo v leto 1910. Učenec se obnaša do učitelja neprimerno. Recimo, da noče pospraviti žvečilnega gumija v koš. Učitelj pristopi in: »svizzz« mu prisoli eno okoli ušes. Učenec zanalašč moti pouk. V kotu učilnice je dvajset storžev koruze in učenec mora na njih klečati preostanek pouka.Učenec ni naredil domače naloge. Ostati mora po pouku in jo narediti dvajsetkrat. Učenec ne zna pokazati, kje leži Južna Amerika. Dobi jih z ravnilom po prstih. In tako naprej in tako nazaj. Učenec ugovarja učitelju. Mora k ravnatelju, ki ga položi čez koleno in ga s šibo namlati po nagi riti. Seveda sedaj javnost ogorčeno protestira, da smo leta 2025 pa že presegli fizično kaznovanje otrok kot vzgojno metodo. Tako v šoli, kot v družini. In ne moremo se bolj strinjati, da je fizična kazen resnično nesprejemljiva. Ampak takšno je tudi streljanje otrok. Torej moramo kot družba na tehnico postaviti dve slabi, oziroma nesprejemljivi izbiri. Ali je slabša tepežka, ali so slabši mrtvi otroci? Ker nekaj je, spet s hladno logiko neprizadetega opazovalca, do danes že jasno. Med vrstniško nasilje, ustrahovanje in grožnje, tako v virtualnem kot v realnem svetu, bi se med mladimi občutno zmanjšali, če bi od drugega do šestega razreda osnovne šole intenzivno pela šiba. Seveda pa gre pri tem razmisleku samo za naivno in pobožno željo, kajti starši leta 2025 nikoli ne bi dovolili, da se njihove otroke v šolah pretepa. Starši, torej … V časih, ki smo jih opisali, so starši sodelovali z učitelji. Se pravi, da te je v šoli namlatil učitelj, doma pa še starš, ker si razjezil učitelja. Danes otrok na srečo nihče več ne mlati, mnogi starši pa mlatijo učitelje. Na simbolni ravni, seveda. Pa vendar – tako vsaj ugotavljajo otroški dušecelniki v informativnih oddajah – starši pri vzgoji otrok še vedno igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejšo sicer igrajo računalniške igrice, internet in družabna omrežja, ampak staršev kljub vsemu še ni za odpisati. Za začetek so starši prepričani, da so njihovi otroci izjemni; ko se izkaže, da niso, so najprej razočarani otroci, nato pa še starši. Starši krivijo šolo, otroci pa gredo postrelit sošolce.Rešitev za nastalo absurdno situacijo je že v sedemdesetih letih – približno takrat, ko so strokovnjaki ugotovili, da so vzgojne metode iz devetnajstega stoletja nesprejemljive – predlagal prezrti genij svetovne literature Kurt Vonnegut. V noveli »Veliki vesoljski fuk«, ki je med drugim napovedala današnjo ekološko katastrofo, je predlagal ureditev, po kateri so starši do konca življenja odgovorni za otrokova dejanja. Oziroma lahko otrok, ko izvrši kakršenkoli prekršek, toži starše zaradi slabe vzgoje. Če bi v Sloveniji, kot prvi državi na svetu, v zakonodajo zapisali možnost, da lahko otrok pozneje v življenju zaradi neprimerne vzgoje sodno preganja svoje starše, bi se morda ti zamislili in začeli otroke ponovno vzgajati; ne pa jim samo plačevati maksimalen naročniški paket.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Dr. Špela Šalamon: Recimo, da se bomo "zombi" apokalipsi izognili. Novega koronavirusa sicer ne bomo eradicirali, vendar ne bomo smeli pustiti, da se prosto širi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat. V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom. Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo). Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ Podkast Pet let pozneje TUKAJ

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Zdravo. Tokrat razglabljamo o tem, kako slišati umetno ustvarjene zvočne posnetke, ki jih generira umetna inteligenca, ne moremo mimo ideje o dvoglavem in trirokem predsedniku vlade in se ustavimo na družabnih omrežjih. Aljo povzame, da kljub temu, da si na internetu v svoji anonimnosti lahko kdorkoli, se večina ljudi odloči, da bodo kreteni. Od družabnih omrežij, ki bi jih lahko poimeovali Velepoteževo, se pogovor preseli k vprašanjem patriotizma, naroda in ostalih konceptov, ki smo si jih ljudje dobesedno izmislili, za dalj časa pa se ustavimo pri hipotetičnem vprašanju, ali bi bili pripravljeni iti v vojno za svojo državo. O knjigi tudi tokrat bolj kot ne za vzorec.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.

Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Prav je, da si po martinovem nalijemo čistega vina. Recimo bobu bob. Prav nobenega dvoma več ni, da se je svetovnim oblastnikom do konca odpeljalo.

Vsak človek gleda na življenje Drugače. Recimo da ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je preprosto in pošteno živel v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, upal pa je, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova ponudila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnika. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobil naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa starost, toda niti dva dneva si ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v hipu vse postavijo na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo vedeti, kako je umrl. Res si srečen, kralj, izredno si bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si najsrečnejši, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«

Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.

Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.

»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in začel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan, ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspelo rabinu spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval pripovedovanje: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je prek rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.

Elektrokonvulzivna terapija Verovatno ste gledali film "Let iznad kukavičjeg gnezda" i upamtili horor scene sa elektrošokovima... i sad se pitate zašto je ovaj vid terapije, EKT, tema današnje epizode. Recimo to jednostavno - film nije dokumentarac, a realnost i primena elektrokonvulzivne terapije se drastično razlikuje od onoga što ste videli na filmu ili što većina nas misli. Dakle, svi smo skloni da imamo predrasude. Šta je, zaista, u praksi, elektrokonvulzivna terapija i čemu služi? Kako se i kada koristi u terapiji depresije? Koliko traje, da li boli, koliko puta treba da se ponovi i da li je bolja od antidepresiva? Koliko je bezbedna elektrokonvulzivna terapija? Koje su nove metode u lečenju depresije i šta je transkranijalna magnetna stimulacija? Olivera u današnjoj epizodi sa kolegom, psihijatrom Predragom Gligorovićem, koji živi i radi u Americi, razgovara o elektrokonvulzivnoj terapiji, strahovima, predrasudama i mitovima vezanim za ovu specifičnu vrstu lečenja depresije, istini koja stoji iza ove metode, rezultatima koji se ovom terapijom postižu u praksi kao i o novim načinima lečenja depresije, pre svega o transkranijalnoj magnetnoj stimulaciji.

Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je morda manj podvrženo sodnim instancam, čenčanje pa razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa; lahko pa, čeprav nedolžno, povzroči zamero in ima posledice. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznamo le čenč – to je oznaka predvsem zanje – ampak tudi čenčarje in prave čenčurje oziroma knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko kaj zveš tudi o sebi. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane »flegma«, kot pravimo. Če je duhovit, doda kakšno na račun opravljivca in stvar je zanj končana. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes pa se odzivajo po svoje, to je odvisno še od okoliščin in trenutnega razpoloženja. Navadno pa je tako, da bolj se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. To sicer ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi oseb, ki jih srečam na malo daljši ulici. Pravzaprav je navdušujoče, da je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi kakšna stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je pač, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Recimo, da se spominjamo kakšne skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.

Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.Gost: Darko Zupanc, direktor Državnega izpitnega centra in srednješolski profesor 

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.Gre pa tako. Prejšnji konec tedna so slovenski športniki spet dosegli neverjetne uspehe. Prva mesta, zlate medalje in podobno. Še posebej so blesteli v najbolj priljubljenem športu v Sloveniji, vsaj kar se hladnega dela leta tiče – v smučarskih skokih. Blesteli so fantje in dekleta; blesteli ter leteli. Ali pa mogoče leteli in blesteli. In potem, na vrhuncu drame pod avstrijskimi gorami, ko je veter pihal premočno, Avstrijci, znani kujoni, pa so se spravili manipulirati tekmovanje in sabotirati našega favorita, jo je legendarni televizijski reporter zamočil. Menda je pregloboko pogledal v kozarec; jezik se mu je odebelil, običajno bravurozne metafore so postale nekoliko posiljene, smeh premočan in humor težko razumljiv. Vse to, kar počnemo ljudje, ko smo vinjeni. Najprej in na začetku; kdor je brez greha, naj prvi vrže skalo in nismo tu, da beremo nasvete iz priročnika anonimnih alkoholikov; sam bog ve, da smo tudi člani našega skromnega uredništva kdaj popustili pod pritiskom vsakdana. Ampak ker smo poklicani razumeti in analizirati družbeno stvarnost, se veseljaškemu prenosu smučarskih poletov ne moremo in ne smemo izogniti. Rečeno je, da so smučarski skoki najbolj popularni šport v Sloveniji, vendar to ni res. So drugi najbolj popularni šport v Sloveniji. Najbolj popularni šport pri nas je popivanje. Dušebrižniki ga imajo za problem, čuvaji javne morale za greh, v bolj sproščenih pogovorih, takih, kot ga imamo danes, pa imamo popivanje za šport. Nenazadnje se kar nekaj organov in udov med procesom pospešeno giba. In če razumemo, kako visoko na letvici rekreacije in športnega užitka sta popivanje in smučarski skoki, si lahko predstavljamo, kaj se zgodi, ko se oboje sreča. V kulinariki je podobno usodno srečanje le, ko se srečata hrenovka in bela štručka. Za povedano dobimo vsako leto dokaz, ko se množice zlijejo v Planico. Alkohol in smučarski skoki/poleti, so tesno prepleteni in kot gre za romanje, vrhunec slovenskega športa, je planiški praznik tudi velika maša konzumiranja alkohola. Ne gre za zlonamerno mnenje, gre za trdo dejstvo, ki ga vsako leto potrdijo pumpajoči reševalci. In zdaj k profesionalnosti; če je športni reporter med prenosom "domnevno" pribit, je to edino prav. Kajti samo zlil se je z vzdušjem na tekmovališču. Bilo bi čudno in škandal, če bi bil "domnevno" pribit reporter katere drugih športnih disciplin. Recimo plavanja, ali pa orodne telovadbe, oziroma kar je podobno resnobnih športov. Med smučarskimi skoki, ki vsebujejo letenje po zraku, čemur človek po naravnem ustroju ni namenjen, pa tako ali tako nastane nekakšen privid nestvarnosti, blaznosti, ki ga umrljivo človeško telo ne more doumeti drugače, kot z umikom v alkoholno omamo. Da je res tako, potrdimo z empiričnim dokazom – ki je verjetno napačen. Legendarni reporter jo je dobro odnesel. Njegovo "domnevno" pribitost so čez cesto elegantno pometli pod preprogo, kot je razbrati iz komentarjev, pa mu je večinsko odpustilo tudi poslušalstvo. Ob tem pa se spomnimo primera, ko je bila "domnevno" vinjena komentatorka notranje politike. Takrat ni bilo nobenih olajševalnih okoliščin; nanjo so se vsule golide gnojnice in čeprav je bilo opravičilo uredništva skoraj do črke enako pojasnilu ob zadebeljeno-jezičnem komentiranju smučarske tekme, je ubogo dekle potrebovalo mesece, da se je povzpelo nazaj pred ekrane. Če z različnimi vatli maliganske omame sodimo šport in notranjo politiko, je to sicer še razumljivo, če pa različno sodimo domnevno nažganega novinarja in domnevno vinjeno novinarko, potem imamo dokaz, da je nažganemu patriarhatu dovoljeno to, kar vinjenemu feminizmu ni. Ampak ne navsezadnje; vse to so skrbi bratrancev čez cesto, kajti kot je široko znano – na radiu takšnih težav nimamo, odkar je pri nas najpopularnejša pijača postala šabesa. In če smo že pri novinarstvu in smučarskih skokih … Kar nekaj črnila je bilo prelitega, kar ena junakinj na ženski strani skokov – Prevčeva Nika – nekoliko nespretno barata s sedmo silo. Sedma sila je, milo rečeno, užaljena, kajti če kaj, se pričakuje že od slehernika – kaj šele od športnika, da jasno, glasno, artikulirano in zgovorno odgovarja na novinarska vprašanja. In so rekli, da bi morala Nika na tečaj, da se bo naučila, kako in kaj se tej reči streže. Je pa še ena druga možnost; se pravi, da Nikini odgovori ne morejo biti vrhunski, ker so vprašanja nekoliko butasta. Hočemo povedati, da se še ni rodil govorec, športnik pa sploh, ki bi na butasto vprašanje dal smiseln odgovor. In resnici na ljubo – pa spet en pljunek – novinarska vprašanja na športnih prizoriščih – z izjemno športne redakcije Vala 202, seveda – niso ravno bleščeča. Povedano še drugače: odkar je prvi novinar leta 776 pred našim štetjem olimpijskemu prvaku zastavil prvo novinarsko vprašanje, se ta vprašanja, zdaj že več kot dva tisoč pet sto let bolj ali manj ponavljajo … Če pristanemo v telemark … Imamo tri možnosti, če hočemo preprečiti, da bi se jecljanje na ekranu še kdaj ponovilo. Lahko prepovemo smučarske skoke, ali pa prepovemo alkohol. Lahko pa preprosto zapremo Bangladeš.

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.

Danes pa od teorije k praksi. Na vrhuncu novoletnih zabav je nujno nekaj zapisati o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Neke vrste radijski priročnik. Oni dan je zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju in neprimernem obnašanju na delovnem mestu spet odstopil visoki javni funkcionar in podoba je, da so takšne ali drugačne javne službe in seveda moški v njih, generator spolnega nadlegovanja v tej deželi. Zakaj je tega manj v realnem sektorju, je sicer vprašanje za strokovnjake, a najbrž je nakovalo produktivnosti med proletariatom pretrdo, da bi se lahko delavci med osemurnim delovnikom še neprimerno vedli. Spolno nadlegovanje na delavnem mestu je v naši, pa tudi evropski zakonodaji natančno opredeljeno; pa čeprav ga je hotel zadnji grešnik – vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za narodnosti – v zagovoru omiliti s tem, da je Belokranjec in muzikant. Se pravi; Belokranjci na splošno z ženskami bolj robato govorijo, muzikanti pa se ves čas objemajo. Ob tem je vršilec dolžnosti še dodal, da je odprtega značaja. Ampak nismo tukaj zato, da komentiramo specifičen primer … Kot analitična oddaja se raje posvetimo razmišljanju zunaj zakonodajnih pa tudi akademskih okvirjev. Kaj je torej takšnega v javnem sektorju, da tamkajšnji moški ne morejo držati jezika in drugih organov za zobmi? Po daljšem premisleku menimo, da smo našli rešitev … Gre za popularen izum liberalnega kapitalizma, ki se mu reče »team building«! V mestih kreativne agencije in na podeželju turistične kmetije so specializirane za to pogruntavščino, katere cilj je, da se kolektiv pobližje spozna. In združi. Tehnike, ki naj bi povzročile zlivanje kolektiva v eno samo moštvo z enim, skupnim in vseobsegajočim ciljem, ki bo nato dvignil storilnost in profitabilnost ali pa samo učinkovitost nekega delovnega okolja, so številne in različne. Če ste že kdaj prisostvovali kakšnemu »team buildingu«, ali pa celo, če ste ga doživeli samo od daleč, ste opazili, da gre za metode iz otroških vrtcev, ki pa so prirejene za odrasle. Teami nastajajo med igrami, kot so gnilo jajce ali skrivalnice, med karaokami in skakanjem v vrečah, predvsem pa nato med večernim druženjem. Ob koncu tedna bariere padejo in kolektiv se spremeni v tim, ki nato povozi konkurenco. Je pa težava … Kot vemo, so javni uslužbenci kot fijakarski konji. Kar jim je zapovedano, tega se držijo. Nekaj poglavitnih načel javne službe, sploh med uradništvom, je še vedno onih od Marije Terezije. In ko se tako kolektiv ponovno zbere po »team buildingu« v pisarni, javni uslužbenci in očitno tudi funkcionarji težko ločijo, kje se konča teamsko delo in kje se začne spolno nadlegovanje. Še sploh, če so v prostem času Belokranjci in glasbeniki odprtega duha. Kaj torej storiti, da se javni sektor, pa tudi realni, seveda, v tem prednovoletnem času izogne nadlegovanju svojih sodelavk? Kajti novinarska poročila so pozneje travmatična tako za žrtve kot za okolico nadlegovalca. Torej, bolje preprečiti kot zdraviti, velja tudi v tem primeru. Inovativna metoda ki smo si je domislili v kolektivu naše skromne oddaje, je grafično označevanje nadlegovalcev, na način, da bi se jim lahko potencialne žrtve že na daleč ognile. Vemo sicer, da gre za delno protiustaven predlog, ki zelo diskriminira; a če bi bile oznake ljubke in nežaljive, bi bil tak ukrep v praksi najbrž izvedljiv. Recimo; sodelavec, ki se rad slini okoli sodelavk, bi dobil na rever suknjiča ljubkega polžka. Sodelavec, ki rad govori opolzke vice, bi dobil broško skupine »Rolling Stones« z iztegnjenim jezikom, »trepljavci«, ki v spodbudo za večjo storilnost trepljajo po ritkah, pa bi dobili obesek s podobo kapitana Kljuke iz Petra Pana, ki je imel, kot vemo, eno samo roko. »Objemovalci«, kot recimo omenjeni vršilec dolžnosti, bi dobili značko s podobo udava in tako naprej in tako nazaj. Takšno označevanje bi ne smeli vzeti za slabo … Razumeti bi ga morali podobno, kot razumemo oznake oficirjev slovenske vojske. Nihče od slovenskih soldatov, vsaj v zadnjih treh desetletjih, ni bil v pošteni vojni, pa vendar imajo suknjiče polne odlikovanj. Tako bi tudi nadlegovalci, kljub temu da v tistem trenutku ne nadlegujejo, svetu samo kazali kdo in kaj so.

Hotena nevednost je pojem, ki ga je avtor Toplovoda srečal v pogovoru dr. Tomažem Grušovnikom. Poiščete ga lahko v podkastu Mihilizem na v aplikacijah, na val202.si in na YouTube. Gre preprosto za to, da nekaj veš, hkrati pa prav to zanikaš, da lažje preživiš. Recimo podnebne spremembe in takšne malenkosti. Kaj podobnega dobro vemo, pa se delamo, da ne vemo, da nas ne peče vest?

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …Trg, ki je videl prelomne trenutke slovenske zgodovine, se mora – zagotovo s stisnjenimi pločniki – ponižati, da proteste za svetost življenja in protiproteste za pravico žensk do splava vpiše v register prelomnih dogodkov slovenske nacionalne biti. A protesti na Kongresnem trgu so bili in so kot taki, če sledimo zgodovinski izkušnji trga, pretresli našo družbo do obisti. Vsi so se oglasili in okoli splava se je naša družba ponovno razčesnila, kot bi jo Krjavelj. Kar pa ni nič čudnega, kajti večina civiliziranega sveta stoji z drugo polovico civiliziranega sveta na različnih bregovih, ko pride na dnevni red vprašanje splava. Tako se je zgodilo tudi pri nas, čeprav se površnemu opazovalcu dozdeva, da naše tako demonstracije kot protidemonstracije niso tako resne, tako strastne, celo nasilne, sploh pa ne tako nujne, kot so kje drugod po svetu. Človek se nikakor ne more znebiti vtisa, da tako slovenski zagovorniki svetosti življenja kot zagovorniki svobodne izbire žensk samo kopirajo tuje vzorce in so pri stvari le tako dolgo, dokler traja protest. Takoj zatem pa se umaknejo v udobno postlana dvosobna stanovanja slovenskega malomeščanskega desničarstva ali slovenskega malomeščanskega levičarstva. Je pa res, da mora človek zbrati kar nekaj poguma, preden se odloči napisati karkoli, kar ima v povedi besedico splav. Intelektualni potencial, ki sodeluje v tej debati, je namreč primerljiv samo še z razpravo, ki jo vodimo o partizanih in belogardistih. Vsi ti doktorati in ugledne javne  funkcije, zapletene v samo ta zadnji incident z zastavicami, bi prestrašili trdnejše može od tistih, ki sodelujemo v tej skromni redakciji. A ker smo zagovorniki zdrave pameti, katere pomanjkanje je prvi pogoj vsakega splava, se bomo podali na trnovo pot zabadanja in puljenja zastavic. Na začetku naj pojasnimo, da govorimo o nosečnosti – njeni dozdevni svetosti in njeni morebitni prekinitvi – izven primerov, ki so kakorkoli medicinsko ali pa moralno upravičeni. V primerih ko je prekinitev nosečnosti medicinska ali pa etična nuja, je nihče pri zdravi pameti ne zanika. Ampak kaj, ko je večina tako nosečnosti kot njenih prekinitev, posledica vseprisotne človeške spolnosti in njenih radosti. In človeku, ki je liberalno svobodomiseln ali religiozno konservativen, ni jasna ena sama stvar … Zakaj hudiča par, ki noče izkusiti starševstva, med spolnostjo ne uporablja kondoma? Protestniki in protiprotestniki preteklih dni so znali na izust našteti znanstvene oziroma dogmatske argumente "pro et contra". Moralno in kulturno so briljirali s stališči za in proti prekinitvi nosečnost – a istočasno ne znajo uporabljati kondoma! Kompletni znanstveni inštituti se ukvarjajo s pravico ženske do splava in s pravico ploda, da postane človek … Filozofske knjige so napisane o trenutku začetka življenja – a kljub temu si ne znajo natakniti kondoma. Svetovni feminizem zna moškega trdo postaviti na mesto, ki mu gre, in od njega zahtevati spoštovanje do ženskega spola – a od tega istega moškega ne zmore zahtevati, da si naj natakne kondom? Katoliška cerkev, ki se modernizira do te mere, da na sinodo in v cerkvene organe vabi tudi ženske in razmišlja o ženskih redovnicah – ne zmore dovoliti vernikom, da naj svoje zdravje varujejo in družino načrtujejo s kondomom. Zadeva je namreč ta, da bi se ena najbolj razgretih, dramatičnih in tudi tragičnih razprav sodobne – svetovnonazorsko v glavnem dualne civilizacije – nehala z enim samim preprostim ukrepom, ki ga v gradbeništvu, posebej v urejanju vodotokov, imenujejo zajezitveni objekt ali zadrževalnik ...  Ampak namesto da bi vzpodbujali, izobraževali in omogočali preprost mehanski ukrep, ki zahteva dvajset sekund koncentracije in ročno spretnost na ravni odpiranja konzerv, raje promoviramo, izobražujemo in se prepiramo o temah, ki jih je bilo, vključno s stvarnikom vesoljstva, sposobnih dojeti le pet ali šest največjih mislecev zadnjih treh tisočletij. Obstaja pa še druga možnost: da naš izobraževalni sistem, obremenjen z integrali, polpreteklo zgodovino, športno vzgojo in posebnostmi slovenske skladnje, nima časa mladih podučiti o natikanju kondoma. Prav tako se je v digitaliziranem svetu izgubilo prenašanje te spretnosti od mladostnika do mladostnika, zaradi nove spodobnosti pa tudi prenašanje vedenja od starša na otroka. Zato danes izpolnjujemo sveto nalogo javnega občila in v slogu novih podcastarskih usmeritev radijskega medija podajamo izrecno navodilo, ki bo v prihodnje preprečilo divjaško vtikanje in še bolj nesprejemljivo iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Odmev Natikanje kondoma: Kondom vedno natakni le na nabrekel spolni ud. Iz vrhnjega dela kondoma najprej iztisni zrak in ga nato odvij vse do korena penisa. Po spolnem odnosu: Kondom je treba odstraniti, dokler je spolni ud še nabrekel, sicer lahko zdrsne z uda. Pri izvlečenju spolnega uda drži kondom pri korenu penisa in pazi, da ob tem ne izteče semenska tekočina. Kondom vrzi v smeti (nikoli v stranišče) in ga nikoli ne uporabi večkrat.  

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta: "Kdo jo je sprožil?" in "Kdo je v njej zmagal?" Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.Gre pa tako: Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom. Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi. Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel. Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog. Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu? Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec. Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …? Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja.  In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja? Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.  

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin. Ker so to zahtevno in zanimivo analizo naredili na nadvse spoštovanem inštitutu Jožefa Stefana, je prav, da družboslovno analizo naredimo na spoštovanem Valu 202. Zbiranje vzorcev za analizo ni ravno elegantno početje, saj se mora raziskovalec podati v čistilne naprave, med fekalije. Ker zadeva je ta, da z lulanjem izločimo tudi mamilarsko zalego, ki jo nato kemiki v laboratoriju poskušajo uloviti. In če kemijska analiza preučuje drogo, ko pride ven, družboslovna analiza preučuje drogo, ko pride noter. Najprej kokain v Ljubljani. Kot rečeno, se uporaba povečuje in ker se slovenska policija najraje in tudi najbolj uspešno ukvarja sama s sabo, je logično, da imajo dilerji in uporabniki v slovenski prestolnici blažen mir. Zato je kokaina po izsledkih raziskave ogromno. Po rezultatih iste raziskave iz prejšnjih let je bila Ljubljana prav pri vrhu preučevanih evropskih mest. Ker kokain ni droga kot marihuana, ki jo pohlevni najstnik zasadi na gozdni jasi, temveč je uvožena droga, ki si jo lahko privoščijo bogati, se pravi družbena elita. Zato se moramo nujno vprašati najbolj zadeto vprašanje slovenske stvarnosti: "Katere gospodarske in politične odločitve, ki se nato aplicirajo na slehernikov vsakdan, so bile sprejete pod vplivom kokaina?" Ker iz popularne kulture poznamo vpliv kokaina na človekove reakcije in razmišljanje, lahko s precejšno gotovostjo najdemo nekaj situacij, za katere je povsem jasno, da so posledica uporabe kokaina. Opozarjamo pa, da ni nujno, kako so naši zaključki tudi točni. Ker kot pravi največja svetovna avtoriteta za kokain, legendarni Tony Montana, oziroma "Brazgotinec": "Vedno govorimo resnico! Tudi, ko lažemo!"  Zadnji primer očitne uporabe kokaina je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je tekala po Stožicah kot kura brez glave in je najslabšo reprezentanco na svetu premagala šele, ko si je ta sama dala dva gola. Nekaj malega snifov je tudi ustvarilo idejo, da bo slovenska industrija služila z izdelavo topovskih izstrelkov za Ukrajino. Kot tudi pri tozadevnih evropskih partnerjih, ki bodo dve milijardi evrov za milijon izstrelkov dobili iz "Evropskega sklada za mir"! Če pa gremo kakšno leto do dve nazaj, vidimo, da je bilo kokaina med epidemijo v Ljubljani še več. Takrat je po raziskavah postala naša prestolnica tudi eno najbolj zadetih mest v Evropi. S tega stališča se zdijo nekatere odločitve povsem logične. Recimo ideja, da s solzivcem zapliniš celo mesto in se z vodnim topom podaš v ulični spopad s protestniki. O kokainu pa priča tudi nenavadno hitra postrežba kave v s turisti prenatrpanih ljubljanskih lokalih. Kot tudi njena cena. Da pa ne bomo ljubljanocentrični, si poglejmo še nekaj ostalih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih sedem slovenskih mest, a ogledali si bomo samo zmagovalce. Ob častni omembi Maribora, ki se je, zaradi socialnega in gospodarskega zloma zatekel k zgodovinsko rešilni in predvsem legalni bilki vseh Štajercev – k alkoholu. Pri kanabisu oz. vsebnosti THC-ja v odpadnih vodah vodi Koper. Po pravici tako. Sveta primorska zemlja ima za proizvodnjo kar nekaj primerjalnih prednosti in upamo lahko, da obsežni požari pridelovalcev niso preveč prizadeli. Pri uničenju nasadov trave gre celo za kulturno dediščino, saj je veliki Marko Brecelj že pred desetletji poročal o požigih na Markovem hribu, mesto pod njim pa je logično vodilno po uporabi kanabisa. Kako drugače si tudi predstavljati serijo melodramatičnih primorskih županov in kako drugače preživeti poletne obiske megalomanskih križark kot s smotko za družbo. Povsem drugačna, predvsem pa skrivnostna zgodba pa sta Velenje in njegov amfetamin. Amfetamin je rekordno prisoten v velenjskih odpadnih vodah; na drugem in tretjem mestu mu sledita Maribor in Ljubljana, a z več kot polovico nižjimi vrednostmi. Za splošno razgledanost moramo poudariti, da ne smemo enačiti amfetaminov z metamfetamini. Popularni "meth" je seveda najbolj priljubljen v Ljubljani, kjer imajo edini v Sloveniji dovolj hiter internet, da se lahko mladina navdušuje nad "Breaking bad" oziroma nadaljevanko Kriva pota. Amfetamin pa je pogosto droga, ki jo je mogoče dobiti na recept, ilegalno pa gre za mamilo, imenovano "spid", ki ga uporabljajo plesalci v diskotekah ali pa študentje, da jim poveča budnost in koncentracijo. Nič od tega ne bi pripisali Velenju. Hočemo povedati, da v mestu ni videti, da bi dolgo v noč plesali, še manj pa, da bi dolgo v noč študirali. In če se vrnemo na začetek: zagotovo nam ni v čast, da smo v mamilarski statistiki tako visoko. Rešitvi sta dve. Ali uvedemo nacionalno lulanje v vrečke, ali pa policija neha preganjati kurje tatove in tedensko menjavati direktorje ter se posveti razvejani mreži organiziranega kriminala, ki uspeva na Slovenskem. Je pa res, da bi ob uspešni policijski akciji storilnost slovenskega menedžmenta kot tudi kreativnost slovenskih ustvarjalcev čez noč padli na izhodišče. 

Novi četvrtak, novi NBA podkast! Još samo desetak utakmica ostalo je do kraja regularna sezone. Svode se računi, skraćuju se rotacije, favoriti ako mogu – odmaraju, ako ne, bore se za što bolju poziciju na tabeli. A ta pozicija mnogo toga može da odluči! Ove nedelje, setili smo se nekih starih prognoza, pa smo malo popričali na te teme. I znate šta, kako ume da bude kad smo nas dvojica u priči, ovo je bilo sjajno! Recimo, istok smo skoro skroz ispogađali, mada nešto nismo verovali u magiju Toma Tibodoa u Njujorku. Znate kako je kod „Tibsa“ – prvu sezonu svi igraju na 120%, drugu na 70%, a u trećoj se dogovore u kojem pravcu idu. Čini se da su odabrali da idu napred! Naravno, najdraže nam je bilo da se setimo naše prognoze da će Filadelfija doći do NBA finala. Ta prognoza deluje ekstra-pametno nakon ove sveže serije Siksersa, u kojoj su ubrali osam vezanih trijumfa, a Džoel Embid se uzdigao do lidera u MVP trci. Ostalo je sve manje-više pogođeno, osim Detroita koji smo baš krupno promašili...mada, to je nekako i u našem stilu! Što se zapada tiče, tu smo već slabiji. Recimo, videli smo Kliperse na prvom mestu – oni su sad tamo negde oko petog, ali i dalje verujemo u njihov plej-of potencijal. Mogu ti momci mnogima da zapapre kad se uđe u doigravanje...Denver smo videli druge, ali eto ih na prvom mestu – najviše smo naravno promašili za Sakramento, koji se bori za drugo mesto sa Memfisom (koje smo omašili svega za par pozicija). Dža Morent samo što se nije vratio, i biće Grizliji neugodni...ali videćemo kako će se izboriti u seriji sa recimo Golden Stejtom, koji polako, ali sigurno, klizi sa svog trona. Teška je pozicija ako vam ni Karijevih pedeset poena ne garantuje pobedu, a to je upravo problem ekipe Stiva Kera! Imamo, naravno, i mali osvrt na NCAA takmičenje, ali većinu smo minuta proveli pričajući o NBA. Dobro, i o nekim manje košarkaškim temama, ali na to ste već navikli...kad se sledeći put budemo gledali, mnogo toga će već biti poznato, pa uživajte u jednom od poslednjih NBA podkasta u kojem ekonomišemo sa više nepoznatih! Uživajte, pa se opet vidimo sledeće nedelje!

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum. "Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma … A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti. Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi. Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi. Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni … Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč … "Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti." In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat. Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same? Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu … Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost: "Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

V tokratnem davčnem podcastu se osredotočamo na davke in nepremičnine. Tokratni gost je Jure Mercina, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeiter. Vmes pa nam je z davčnimi zanimivostmi postregel tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Vsebini podcasta smo razdelili na dva dela: Prodaja in nakup nepremičnine Oddajanje nepremičnine (če vas zanima samo ta del, previte do 18:30) Odgovarjamo na spodnja vprašanja: PRODAJA: Kako je z davki v primeru prodaje nepremičnine? Katere plačamo? Kdaj jih ne plačamo? Na kaj moramo biti še posebej pozorni V katerih primerih moramo oddati napoved za odmero dohodnine? Kdaj je ni potrebno? Kako se izračuna davčna osnova, kaj se poleg normiranih stroškov še odštetje od osnove? Kateri strKolikšna je davčna stopnja? Ali moramo v vsakem primeru prijaviti davkariji, da smo prodali nepremičnino? Ali je to že storjeno po kakšni uradni dolžnosti? Kaj če ne vpišemo nepremičnino v zemljiško knjigo? Ali lahko kompenziram izgubo pri prodaji nepremičnine z dobičkom od prodaje delnic, in obratno? Ali lahko znižam davčno osnovo za stroške prenove hiše oziroma stanovanja? Kateri so ti stroški – čim bolj konkretno? Kako je z obdavčitvijo v primeru, da želimo stanovanje in opremo prodajati ločeno? NAKUP: Kako je z davki v primeru nakupa novogradnje? In ali obstaja način, kako te davke znižati? Kako je z davki v primeru nakupa starogradnje? NALOŽBENE NEPREMIČNINE: Koliko mladih nepremičninskih milijonarjev? Kako je v primeru, ko dediči dobijo več nepremičnin v upravljanje? Utaja davkov. številni najemodajalci skušajo utajiti davke. Koliko kršiteljev je odkril Furs? Kako odkrivajo kršitelje?  Kaj storiti, ko vemo, da sosed oddaja stanovanje na črno? Ga prijaviti ali ne? Kakšna je razlika, če oddajamo stanovanje dolgoročno oziroma turistom? Kako je v tem primeru z davki? Kaj moram urediti, če želim oddajati stanovanje kot fizična oseba in da to poteka po črti zakona in v skladu z vsemi pravili? Kako je v tem primeru z oddajo napoved dohodnine? Kako je z registracijo sobodajalstva? Kateri stroški za stanovanje, ki ga oddajam, znižujejo davčno osnovo? Kaj pa stroški vzdrževanja pohištva in bele tehnike? Številni kupujejo investicije v nepremičnine z vzvodom, torej s posojili. Ali lahko odbijemo obresti iz davčne osnove? Kako je z vidika davkov v primeru oddaje stanovanja, ko nisi lastnik tega stanovanja? Številni se odločijo za najem agencij, ki skrbijo za kratkoročno oddajo stanovanj. So tu kakšne davčne posebnosti? Kako se splača oddajati stanovanje - kot espe, d.o.o. ali fizična oseba? Na kaj moramo paziti? Kako je v primeru popoldanskem espeja? Do kakšne ravni prihodkov lahko poslujemo kot normiran espe? Recimo, oddajam stanovanje za 1.000 evrov mesečno? Kako je s prenosom nepremičnine na espe? Kaj moramo vedeti, če oddajamo stanovanje kot d.o.o.? Kdaj se to splača? Kakšne so napake pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine? Številni Slovenci oddajo nepremičnine na Hrvaške. Kako je z obdavčitvijo v tem primeru? In kako se to najbolj splača početi? Če vas zanimajo naložbene nepremičnine, pa preverite podcast, ki sva ga posnela s kolegom Andražem Brillijem, ocenjevalcem vrednosti nepremičnin v podjetju Capital Genetics.

V tokratnem davčnem podcastu se osredotočamo na davke in nepremičnine. Tokratni gost je Jure Mercina, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeiter. Vmes pa nam je z davčnimi zanimivostmi postregel tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Vsebini podcasta smo razdelili na dva dela: Prodaja in nakup nepremičnine Oddajanje nepremičnine (če vas zanima samo ta del, previte do 18:30) Odgovarjamo na spodnja vprašanja: PRODAJA: Kako je z davki v primeru prodaje nepremičnine? Katere plačamo? Kdaj jih ne plačamo? Na kaj moramo biti še posebej pozorni V katerih primerih moramo oddati napoved za odmero dohodnine? Kdaj je ni potrebno? Kako se izračuna davčna osnova, kaj se poleg normiranih stroškov še odštetje od osnove? Kateri strKolikšna je davčna stopnja? Ali moramo v vsakem primeru prijaviti davkariji, da smo prodali nepremičnino? Ali je to že storjeno po kakšni uradni dolžnosti? Kaj če ne vpišemo nepremičnino v zemljiško knjigo? Ali lahko kompenziram izgubo pri prodaji nepremičnine z dobičkom od prodaje delnic, in obratno? Ali lahko znižam davčno osnovo za stroške prenove hiše oziroma stanovanja? Kateri so ti stroški – čim bolj konkretno? Kako je z obdavčitvijo v primeru, da želimo stanovanje in opremo prodajati ločeno? NAKUP: Kako je z davki v primeru nakupa novogradnje? In ali obstaja način, kako te davke znižati? Kako je z davki v primeru nakupa starogradnje? NALOŽBENE NEPREMIČNINE: Koliko mladih nepremičninskih milijonarjev? Kako je v primeru, ko dediči dobijo več nepremičnin v upravljanje? Utaja davkov. številni najemodajalci skušajo utajiti davke. Koliko kršiteljev je odkril Furs? Kako odkrivajo kršitelje?  Kaj storiti, ko vemo, da sosed oddaja stanovanje na črno? Ga prijaviti ali ne? Kakšna je razlika, če oddajamo stanovanje dolgoročno oziroma turistom? Kako je v tem primeru z davki? Kaj moram urediti, če želim oddajati stanovanje kot fizična oseba in da to poteka po črti zakona in v skladu z vsemi pravili? Kako je v tem primeru z oddajo napoved dohodnine? Kako je z registracijo sobodajalstva? Kateri stroški za stanovanje, ki ga oddajam, znižujejo davčno osnovo? Kaj pa stroški vzdrževanja pohištva in bele tehnike? Številni kupujejo investicije v nepremičnine z vzvodom, torej s posojili. Ali lahko odbijemo obresti iz davčne osnove? Kako je z vidika davkov v primeru oddaje stanovanja, ko nisi lastnik tega stanovanja? Številni se odločijo za najem agencij, ki skrbijo za kratkoročno oddajo stanovanj. So tu kakšne davčne posebnosti? Kako se splača oddajati stanovanje - kot espe, d.o.o. ali fizična oseba? Na kaj moramo paziti? Kako je v primeru popoldanskem espeja? Do kakšne ravni prihodkov lahko poslujemo kot normiran espe? Recimo, oddajam stanovanje za 1.000 evrov mesečno? Kako je s prenosom nepremičnine na espe? Kaj moramo vedeti, če oddajamo stanovanje kot d.o.o.? Kdaj se to splača? Kakšne so napake pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine? Številni Slovenci oddajo nepremičnine na Hrvaške. Kako je z obdavčitvijo v tem primeru? In kako se to najbolj splača početi? Če vas zanimajo naložbene nepremičnine, pa preverite podcast, ki sva ga posnela s kolegom Andražem Brillijem, ocenjevalcem vrednosti nepremičnin v podjetju Capital Genetics.

V tokratnem davčnem podcastu se osredotočamo na davke in nepremičnine. Tokratni gost je Jure Mercina, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeiter. Vmes pa nam je z davčnimi zanimivostmi postregel tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Vsebini podcasta smo razdelili na dva dela: Prodaja in nakup nepremičnine Oddajanje nepremičnine (če vas zanima samo ta del, previte do 18:30) Odgovarjamo na spodnja vprašanja: PRODAJA: Kako je z davki v primeru prodaje nepremičnine? Katere plačamo? Kdaj jih ne plačamo? Na kaj moramo biti še posebej pozorni V katerih primerih moramo oddati napoved za odmero dohodnine? Kdaj je ni potrebno? Kako se izračuna davčna osnova, kaj se poleg normiranih stroškov še odštetje od osnove? Kateri strKolikšna je davčna stopnja? Ali moramo v vsakem primeru prijaviti davkariji, da smo prodali nepremičnino? Ali je to že storjeno po kakšni uradni dolžnosti? Kaj če ne vpišemo nepremičnino v zemljiško knjigo? Ali lahko kompenziram izgubo pri prodaji nepremičnine z dobičkom od prodaje delnic, in obratno? Ali lahko znižam davčno osnovo za stroške prenove hiše oziroma stanovanja? Kateri so ti stroški – čim bolj konkretno? Kako je z obdavčitvijo v primeru, da želimo stanovanje in opremo prodajati ločeno? NAKUP: Kako je z davki v primeru nakupa novogradnje? In ali obstaja način, kako te davke znižati? Kako je z davki v primeru nakupa starogradnje? NALOŽBENE NEPREMIČNINE: Koliko mladih nepremičninskih milijonarjev? Kako je v primeru, ko dediči dobijo več nepremičnin v upravljanje? Utaja davkov. številni najemodajalci skušajo utajiti davke. Koliko kršiteljev je odkril Furs? Kako odkrivajo kršitelje?  Kaj storiti, ko vemo, da sosed oddaja stanovanje na črno? Ga prijaviti ali ne? Kakšna je razlika, če oddajamo stanovanje dolgoročno oziroma turistom? Kako je v tem primeru z davki? Kaj moram urediti, če želim oddajati stanovanje kot fizična oseba in da to poteka po črti zakona in v skladu z vsemi pravili? Kako je v tem primeru z oddajo napoved dohodnine? Kako je z registracijo sobodajalstva? Kateri stroški za stanovanje, ki ga oddajam, znižujejo davčno osnovo? Kaj pa stroški vzdrževanja pohištva in bele tehnike? Številni kupujejo investicije v nepremičnine z vzvodom, torej s posojili. Ali lahko odbijemo obresti iz davčne osnove? Kako je z vidika davkov v primeru oddaje stanovanja, ko nisi lastnik tega stanovanja? Številni se odločijo za najem agencij, ki skrbijo za kratkoročno oddajo stanovanj. So tu kakšne davčne posebnosti? Kako se splača oddajati stanovanje - kot espe, d.o.o. ali fizična oseba? Na kaj moramo paziti? Kako je v primeru popoldanskem espeja? Do kakšne ravni prihodkov lahko poslujemo kot normiran espe? Recimo, oddajam stanovanje za 1.000 evrov mesečno? Kako je s prenosom nepremičnine na espe? Kaj moramo vedeti, če oddajamo stanovanje kot d.o.o.? Kdaj se to splača? Kakšne so napake pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine? Številni Slovenci oddajo nepremičnine na Hrvaške. Kako je z obdavčitvijo v tem primeru? In kako se to najbolj splača početi? Če vas zanimajo naložbene nepremičnine, pa preverite podcast, ki sva ga posnela s kolegom Andražem Brillijem, ocenjevalcem vrednosti nepremičnin v podjetju Capital Genetics.

Analiziramo naložbene nepremičnine in izpostavljamo potencialna tveganja, ki jih pogosto kot vlagatelji zanemarimo, ko se odločamo za tovrstno naložbo. Marsikdo, ki ima nekaj deset tisočakov na voljo za investiranje, razmišlja o nakupu naložbene nepremičnine. Zanimanje za tovrstno investicijo dodatno stimulirajo tudi nizke obrestne mere za najem stanovanjskih posojil. Čeprav si marsikdo predstavlja, da z naložbo v nepremičnino praktično ne moremo izgubiti, pa vendar lahko naredimo ogromno napak, ki nas lahko stanejo precej denarja. Glavni razlog je ta, da kot investitor že v samem štartu ne naredimo domače naloge, torej ne pripravimo celovito analizo smiselnosti naložbe. O tem, kaj moramo vedeti, ko kupujemo naložbeno nepremičnino in kakšne so pogoste napake vlagateljev, sem se pogovarjala z ocenjevalcem vrednosti nepremičnin in mojim kolegom Andražem Brillijem, sicer partnerjem v podjetju Capital Genetics. »Velikokrat se pri izračunu donosnosti naložbene nepremičnine zanemarja stroške. Treba je vedeti, katere stroške lahko prevalimo na najemnika in katere ne. Recimo lastnik nepremičnine mora plačati zavarovanje nepremičnine, nadomestilo za uporabo  stavbnega zemljišča, vplačila za rezervni sklad…. Nedavno smo imeli en primer naložbene nepremičnine, kjer je prišlo do menjave strehe, lastnik pa na to ni bil pripravljen. Strošek menjave je bil dobrih sedem tisočakov. To je moral odšteti od naložbene vrednosti. Investicijska vlaganja so potrebna. Nepremičnina ima določeno življenjsko dobo, v kateri se obrabi in je potrebno določene dele obnoviti, kot so menjava okna, elektroinštalacije. Če se najemniki pogosteje menjavajo, prihaja do večje obrabe, in to prinaša večje stroške ter posledično nižjo donosnost. Višina tovrstnih investicij je odvisna od starosti nepremičnine, a čez palec lahko rečemo, da naj bi znašale od pet do sedem odstotkov letnih prihodkov,« pravi Andraž Brilii, ocenjevalec vrednosti nepremičnin.   V podcastu boste še slišali -       Kakšne so cene na trgu… in koliko moramo najmanj odšteti, da lahko vstopimo na trg naložbenih nepremičnin? -       Pri katerem tipu nepremičnin lahko pričakujemo najvišje donose? Garaže, pisarne… -       Katere so lokacije, ki so najbolj zanimive za investitorje? Kaj pa mikrolokacije -       Kako lahko zunanji dejavniki, na katere nimamo vpliva zmanjšajo naše zaslužke?    -       Prazno stanovanje je najdražja investicija, ki vsak mesec prinaša samo stroške. Kako je z najemnim trgom? Kakšne najemnike si kot vlagatelj želimo? Kako je z najemninami? -       Je trg najemniških stanovanj zdaj prenasičen? Bodo cene najemnine upadle? -       Kakšna so tveganja, če kupimo naložbo z vzvodom, torej kupimo nepremičnino s posojili, pa čeprav so obrestne mere za najem posojil nizke. -       Kako izračunati, ali je naložba v nepremičnino donosna? -       Investirati v delnice nepremičninskih družb ali projektov (Reit) ali v fizično nepremično? Če želite brezplačno prejeti finančni model izračuna donosnost nepremičnine, se naročite na e-pismo na www.capitalgenetics.com