Podcasts about recimo

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Dr. Špela Šalamon: Recimo, da se bomo "zombi" apokalipsi izognili. Novega koronavirusa sicer ne bomo eradicirali, vendar ne bomo smeli pustiti, da se prosto širi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat. V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom. Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo). Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ Podkast Pet let pozneje TUKAJ

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Zdravo. Tokrat razglabljamo o tem, kako slišati umetno ustvarjene zvočne posnetke, ki jih generira umetna inteligenca, ne moremo mimo ideje o dvoglavem in trirokem predsedniku vlade in se ustavimo na družabnih omrežjih. Aljo povzame, da kljub temu, da si na internetu v svoji anonimnosti lahko kdorkoli, se večina ljudi odloči, da bodo kreteni. Od družabnih omrežij, ki bi jih lahko poimeovali Velepoteževo, se pogovor preseli k vprašanjem patriotizma, naroda in ostalih konceptov, ki smo si jih ljudje dobesedno izmislili, za dalj časa pa se ustavimo pri hipotetičnem vprašanju, ali bi bili pripravljeni iti v vojno za svojo državo. O knjigi tudi tokrat bolj kot ne za vzorec.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.

Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Prav je, da si po martinovem nalijemo čistega vina. Recimo bobu bob. Prav nobenega dvoma več ni, da se je svetovnim oblastnikom do konca odpeljalo.

Vsak človek gleda na življenje Drugače. Recimo da ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je preprosto in pošteno živel v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, upal pa je, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova ponudila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnika. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobil naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa starost, toda niti dva dneva si ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v hipu vse postavijo na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo vedeti, kako je umrl. Res si srečen, kralj, izredno si bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si najsrečnejši, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«

Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.

Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.

»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in začel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan, ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspelo rabinu spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval pripovedovanje: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je prek rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.

Elektrokonvulzivna terapija Verovatno ste gledali film "Let iznad kukavičjeg gnezda" i upamtili horor scene sa elektrošokovima... i sad se pitate zašto je ovaj vid terapije, EKT, tema današnje epizode. Recimo to jednostavno - film nije dokumentarac, a realnost i primena elektrokonvulzivne terapije se drastično razlikuje od onoga što ste videli na filmu ili što većina nas misli. Dakle, svi smo skloni da imamo predrasude. Šta je, zaista, u praksi, elektrokonvulzivna terapija i čemu služi? Kako se i kada koristi u terapiji depresije? Koliko traje, da li boli, koliko puta treba da se ponovi i da li je bolja od antidepresiva? Koliko je bezbedna elektrokonvulzivna terapija? Koje su nove metode u lečenju depresije i šta je transkranijalna magnetna stimulacija? Olivera u današnjoj epizodi sa kolegom, psihijatrom Predragom Gligorovićem, koji živi i radi u Americi, razgovara o elektrokonvulzivnoj terapiji, strahovima, predrasudama i mitovima vezanim za ovu specifičnu vrstu lečenja depresije, istini koja stoji iza ove metode, rezultatima koji se ovom terapijom postižu u praksi kao i o novim načinima lečenja depresije, pre svega o transkranijalnoj magnetnoj stimulaciji.

Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je morda manj podvrženo sodnim instancam, čenčanje pa razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa; lahko pa, čeprav nedolžno, povzroči zamero in ima posledice. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznamo le čenč – to je oznaka predvsem zanje – ampak tudi čenčarje in prave čenčurje oziroma knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko kaj zveš tudi o sebi. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane »flegma«, kot pravimo. Če je duhovit, doda kakšno na račun opravljivca in stvar je zanj končana. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes pa se odzivajo po svoje, to je odvisno še od okoliščin in trenutnega razpoloženja. Navadno pa je tako, da bolj se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. To sicer ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi oseb, ki jih srečam na malo daljši ulici. Pravzaprav je navdušujoče, da je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi kakšna stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je pač, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Recimo, da se spominjamo kakšne skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.

Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.Gost: Darko Zupanc, direktor Državnega izpitnega centra in srednješolski profesor 

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.Gre pa tako. Prejšnji konec tedna so slovenski športniki spet dosegli neverjetne uspehe. Prva mesta, zlate medalje in podobno. Še posebej so blesteli v najbolj priljubljenem športu v Sloveniji, vsaj kar se hladnega dela leta tiče – v smučarskih skokih. Blesteli so fantje in dekleta; blesteli ter leteli. Ali pa mogoče leteli in blesteli. In potem, na vrhuncu drame pod avstrijskimi gorami, ko je veter pihal premočno, Avstrijci, znani kujoni, pa so se spravili manipulirati tekmovanje in sabotirati našega favorita, jo je legendarni televizijski reporter zamočil. Menda je pregloboko pogledal v kozarec; jezik se mu je odebelil, običajno bravurozne metafore so postale nekoliko posiljene, smeh premočan in humor težko razumljiv. Vse to, kar počnemo ljudje, ko smo vinjeni. Najprej in na začetku; kdor je brez greha, naj prvi vrže skalo in nismo tu, da beremo nasvete iz priročnika anonimnih alkoholikov; sam bog ve, da smo tudi člani našega skromnega uredništva kdaj popustili pod pritiskom vsakdana. Ampak ker smo poklicani razumeti in analizirati družbeno stvarnost, se veseljaškemu prenosu smučarskih poletov ne moremo in ne smemo izogniti. Rečeno je, da so smučarski skoki najbolj popularni šport v Sloveniji, vendar to ni res. So drugi najbolj popularni šport v Sloveniji. Najbolj popularni šport pri nas je popivanje. Dušebrižniki ga imajo za problem, čuvaji javne morale za greh, v bolj sproščenih pogovorih, takih, kot ga imamo danes, pa imamo popivanje za šport. Nenazadnje se kar nekaj organov in udov med procesom pospešeno giba. In če razumemo, kako visoko na letvici rekreacije in športnega užitka sta popivanje in smučarski skoki, si lahko predstavljamo, kaj se zgodi, ko se oboje sreča. V kulinariki je podobno usodno srečanje le, ko se srečata hrenovka in bela štručka. Za povedano dobimo vsako leto dokaz, ko se množice zlijejo v Planico. Alkohol in smučarski skoki/poleti, so tesno prepleteni in kot gre za romanje, vrhunec slovenskega športa, je planiški praznik tudi velika maša konzumiranja alkohola. Ne gre za zlonamerno mnenje, gre za trdo dejstvo, ki ga vsako leto potrdijo pumpajoči reševalci. In zdaj k profesionalnosti; če je športni reporter med prenosom "domnevno" pribit, je to edino prav. Kajti samo zlil se je z vzdušjem na tekmovališču. Bilo bi čudno in škandal, če bi bil "domnevno" pribit reporter katere drugih športnih disciplin. Recimo plavanja, ali pa orodne telovadbe, oziroma kar je podobno resnobnih športov. Med smučarskimi skoki, ki vsebujejo letenje po zraku, čemur človek po naravnem ustroju ni namenjen, pa tako ali tako nastane nekakšen privid nestvarnosti, blaznosti, ki ga umrljivo človeško telo ne more doumeti drugače, kot z umikom v alkoholno omamo. Da je res tako, potrdimo z empiričnim dokazom – ki je verjetno napačen. Legendarni reporter jo je dobro odnesel. Njegovo "domnevno" pribitost so čez cesto elegantno pometli pod preprogo, kot je razbrati iz komentarjev, pa mu je večinsko odpustilo tudi poslušalstvo. Ob tem pa se spomnimo primera, ko je bila "domnevno" vinjena komentatorka notranje politike. Takrat ni bilo nobenih olajševalnih okoliščin; nanjo so se vsule golide gnojnice in čeprav je bilo opravičilo uredništva skoraj do črke enako pojasnilu ob zadebeljeno-jezičnem komentiranju smučarske tekme, je ubogo dekle potrebovalo mesece, da se je povzpelo nazaj pred ekrane. Če z različnimi vatli maliganske omame sodimo šport in notranjo politiko, je to sicer še razumljivo, če pa različno sodimo domnevno nažganega novinarja in domnevno vinjeno novinarko, potem imamo dokaz, da je nažganemu patriarhatu dovoljeno to, kar vinjenemu feminizmu ni. Ampak ne navsezadnje; vse to so skrbi bratrancev čez cesto, kajti kot je široko znano – na radiu takšnih težav nimamo, odkar je pri nas najpopularnejša pijača postala šabesa. In če smo že pri novinarstvu in smučarskih skokih … Kar nekaj črnila je bilo prelitega, kar ena junakinj na ženski strani skokov – Prevčeva Nika – nekoliko nespretno barata s sedmo silo. Sedma sila je, milo rečeno, užaljena, kajti če kaj, se pričakuje že od slehernika – kaj šele od športnika, da jasno, glasno, artikulirano in zgovorno odgovarja na novinarska vprašanja. In so rekli, da bi morala Nika na tečaj, da se bo naučila, kako in kaj se tej reči streže. Je pa še ena druga možnost; se pravi, da Nikini odgovori ne morejo biti vrhunski, ker so vprašanja nekoliko butasta. Hočemo povedati, da se še ni rodil govorec, športnik pa sploh, ki bi na butasto vprašanje dal smiseln odgovor. In resnici na ljubo – pa spet en pljunek – novinarska vprašanja na športnih prizoriščih – z izjemno športne redakcije Vala 202, seveda – niso ravno bleščeča. Povedano še drugače: odkar je prvi novinar leta 776 pred našim štetjem olimpijskemu prvaku zastavil prvo novinarsko vprašanje, se ta vprašanja, zdaj že več kot dva tisoč pet sto let bolj ali manj ponavljajo … Če pristanemo v telemark … Imamo tri možnosti, če hočemo preprečiti, da bi se jecljanje na ekranu še kdaj ponovilo. Lahko prepovemo smučarske skoke, ali pa prepovemo alkohol. Lahko pa preprosto zapremo Bangladeš.

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.

Dragi prijatelji! Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsega, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene sklepe, in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob na novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postajata človek in z njim človeštvo bolj občutljiva za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Danes pa od teorije k praksi. Na vrhuncu novoletnih zabav je nujno nekaj zapisati o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Neke vrste radijski priročnik. Oni dan je zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju in neprimernem obnašanju na delovnem mestu spet odstopil visoki javni funkcionar in podoba je, da so takšne ali drugačne javne službe in seveda moški v njih, generator spolnega nadlegovanja v tej deželi. Zakaj je tega manj v realnem sektorju, je sicer vprašanje za strokovnjake, a najbrž je nakovalo produktivnosti med proletariatom pretrdo, da bi se lahko delavci med osemurnim delovnikom še neprimerno vedli. Spolno nadlegovanje na delavnem mestu je v naši, pa tudi evropski zakonodaji natančno opredeljeno; pa čeprav ga je hotel zadnji grešnik – vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za narodnosti – v zagovoru omiliti s tem, da je Belokranjec in muzikant. Se pravi; Belokranjci na splošno z ženskami bolj robato govorijo, muzikanti pa se ves čas objemajo. Ob tem je vršilec dolžnosti še dodal, da je odprtega značaja. Ampak nismo tukaj zato, da komentiramo specifičen primer … Kot analitična oddaja se raje posvetimo razmišljanju zunaj zakonodajnih pa tudi akademskih okvirjev. Kaj je torej takšnega v javnem sektorju, da tamkajšnji moški ne morejo držati jezika in drugih organov za zobmi? Po daljšem premisleku menimo, da smo našli rešitev … Gre za popularen izum liberalnega kapitalizma, ki se mu reče »team building«! V mestih kreativne agencije in na podeželju turistične kmetije so specializirane za to pogruntavščino, katere cilj je, da se kolektiv pobližje spozna. In združi. Tehnike, ki naj bi povzročile zlivanje kolektiva v eno samo moštvo z enim, skupnim in vseobsegajočim ciljem, ki bo nato dvignil storilnost in profitabilnost ali pa samo učinkovitost nekega delovnega okolja, so številne in različne. Če ste že kdaj prisostvovali kakšnemu »team buildingu«, ali pa celo, če ste ga doživeli samo od daleč, ste opazili, da gre za metode iz otroških vrtcev, ki pa so prirejene za odrasle. Teami nastajajo med igrami, kot so gnilo jajce ali skrivalnice, med karaokami in skakanjem v vrečah, predvsem pa nato med večernim druženjem. Ob koncu tedna bariere padejo in kolektiv se spremeni v tim, ki nato povozi konkurenco. Je pa težava … Kot vemo, so javni uslužbenci kot fijakarski konji. Kar jim je zapovedano, tega se držijo. Nekaj poglavitnih načel javne službe, sploh med uradništvom, je še vedno onih od Marije Terezije. In ko se tako kolektiv ponovno zbere po »team buildingu« v pisarni, javni uslužbenci in očitno tudi funkcionarji težko ločijo, kje se konča teamsko delo in kje se začne spolno nadlegovanje. Še sploh, če so v prostem času Belokranjci in glasbeniki odprtega duha. Kaj torej storiti, da se javni sektor, pa tudi realni, seveda, v tem prednovoletnem času izogne nadlegovanju svojih sodelavk? Kajti novinarska poročila so pozneje travmatična tako za žrtve kot za okolico nadlegovalca. Torej, bolje preprečiti kot zdraviti, velja tudi v tem primeru. Inovativna metoda ki smo si je domislili v kolektivu naše skromne oddaje, je grafično označevanje nadlegovalcev, na način, da bi se jim lahko potencialne žrtve že na daleč ognile. Vemo sicer, da gre za delno protiustaven predlog, ki zelo diskriminira; a če bi bile oznake ljubke in nežaljive, bi bil tak ukrep v praksi najbrž izvedljiv. Recimo; sodelavec, ki se rad slini okoli sodelavk, bi dobil na rever suknjiča ljubkega polžka. Sodelavec, ki rad govori opolzke vice, bi dobil broško skupine »Rolling Stones« z iztegnjenim jezikom, »trepljavci«, ki v spodbudo za večjo storilnost trepljajo po ritkah, pa bi dobili obesek s podobo kapitana Kljuke iz Petra Pana, ki je imel, kot vemo, eno samo roko. »Objemovalci«, kot recimo omenjeni vršilec dolžnosti, bi dobili značko s podobo udava in tako naprej in tako nazaj. Takšno označevanje bi ne smeli vzeti za slabo … Razumeti bi ga morali podobno, kot razumemo oznake oficirjev slovenske vojske. Nihče od slovenskih soldatov, vsaj v zadnjih treh desetletjih, ni bil v pošteni vojni, pa vendar imajo suknjiče polne odlikovanj. Tako bi tudi nadlegovalci, kljub temu da v tistem trenutku ne nadlegujejo, svetu samo kazali kdo in kaj so.

Naj na začetku dodam opombo k naslovu: svojih otrok seveda ne vzamem s seboj čisto povsod. Recimo v službo jih na običajen dan ne. Pa na svoje koncerte tudi ne. Seveda je situacij, ko otrok ne vzamem s seboj, mnogo. So situacije, ki zahtevajo mojo 100% pozornost, angažma, fokus in profesionalnost. Veliko pa je tudi takih, ki bi bile sicer lažje in manj stresne zame, če zraven ne bi bilo otrok, a jih zavestno vanje vključujem.

Hotena nevednost je pojem, ki ga je avtor Toplovoda srečal v pogovoru dr. Tomažem Grušovnikom. Poiščete ga lahko v podkastu Mihilizem na v aplikacijah, na val202.si in na YouTube. Gre preprosto za to, da nekaj veš, hkrati pa prav to zanikaš, da lažje preživiš. Recimo podnebne spremembe in takšne malenkosti. Kaj podobnega dobro vemo, pa se delamo, da ne vemo, da nas ne peče vest?

Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …Trg, ki je videl prelomne trenutke slovenske zgodovine, se mora – zagotovo s stisnjenimi pločniki – ponižati, da proteste za svetost življenja in protiproteste za pravico žensk do splava vpiše v register prelomnih dogodkov slovenske nacionalne biti. A protesti na Kongresnem trgu so bili in so kot taki, če sledimo zgodovinski izkušnji trga, pretresli našo družbo do obisti. Vsi so se oglasili in okoli splava se je naša družba ponovno razčesnila, kot bi jo Krjavelj. Kar pa ni nič čudnega, kajti večina civiliziranega sveta stoji z drugo polovico civiliziranega sveta na različnih bregovih, ko pride na dnevni red vprašanje splava. Tako se je zgodilo tudi pri nas, čeprav se površnemu opazovalcu dozdeva, da naše tako demonstracije kot protidemonstracije niso tako resne, tako strastne, celo nasilne, sploh pa ne tako nujne, kot so kje drugod po svetu. Človek se nikakor ne more znebiti vtisa, da tako slovenski zagovorniki svetosti življenja kot zagovorniki svobodne izbire žensk samo kopirajo tuje vzorce in so pri stvari le tako dolgo, dokler traja protest. Takoj zatem pa se umaknejo v udobno postlana dvosobna stanovanja slovenskega malomeščanskega desničarstva ali slovenskega malomeščanskega levičarstva. Je pa res, da mora človek zbrati kar nekaj poguma, preden se odloči napisati karkoli, kar ima v povedi besedico splav. Intelektualni potencial, ki sodeluje v tej debati, je namreč primerljiv samo še z razpravo, ki jo vodimo o partizanih in belogardistih. Vsi ti doktorati in ugledne javne  funkcije, zapletene v samo ta zadnji incident z zastavicami, bi prestrašili trdnejše može od tistih, ki sodelujemo v tej skromni redakciji. A ker smo zagovorniki zdrave pameti, katere pomanjkanje je prvi pogoj vsakega splava, se bomo podali na trnovo pot zabadanja in puljenja zastavic. Na začetku naj pojasnimo, da govorimo o nosečnosti – njeni dozdevni svetosti in njeni morebitni prekinitvi – izven primerov, ki so kakorkoli medicinsko ali pa moralno upravičeni. V primerih ko je prekinitev nosečnosti medicinska ali pa etična nuja, je nihče pri zdravi pameti ne zanika. Ampak kaj, ko je večina tako nosečnosti kot njenih prekinitev, posledica vseprisotne človeške spolnosti in njenih radosti. In človeku, ki je liberalno svobodomiseln ali religiozno konservativen, ni jasna ena sama stvar … Zakaj hudiča par, ki noče izkusiti starševstva, med spolnostjo ne uporablja kondoma? Protestniki in protiprotestniki preteklih dni so znali na izust našteti znanstvene oziroma dogmatske argumente "pro et contra". Moralno in kulturno so briljirali s stališči za in proti prekinitvi nosečnost – a istočasno ne znajo uporabljati kondoma! Kompletni znanstveni inštituti se ukvarjajo s pravico ženske do splava in s pravico ploda, da postane človek … Filozofske knjige so napisane o trenutku začetka življenja – a kljub temu si ne znajo natakniti kondoma. Svetovni feminizem zna moškega trdo postaviti na mesto, ki mu gre, in od njega zahtevati spoštovanje do ženskega spola – a od tega istega moškega ne zmore zahtevati, da si naj natakne kondom? Katoliška cerkev, ki se modernizira do te mere, da na sinodo in v cerkvene organe vabi tudi ženske in razmišlja o ženskih redovnicah – ne zmore dovoliti vernikom, da naj svoje zdravje varujejo in družino načrtujejo s kondomom. Zadeva je namreč ta, da bi se ena najbolj razgretih, dramatičnih in tudi tragičnih razprav sodobne – svetovnonazorsko v glavnem dualne civilizacije – nehala z enim samim preprostim ukrepom, ki ga v gradbeništvu, posebej v urejanju vodotokov, imenujejo zajezitveni objekt ali zadrževalnik ...  Ampak namesto da bi vzpodbujali, izobraževali in omogočali preprost mehanski ukrep, ki zahteva dvajset sekund koncentracije in ročno spretnost na ravni odpiranja konzerv, raje promoviramo, izobražujemo in se prepiramo o temah, ki jih je bilo, vključno s stvarnikom vesoljstva, sposobnih dojeti le pet ali šest največjih mislecev zadnjih treh tisočletij. Obstaja pa še druga možnost: da naš izobraževalni sistem, obremenjen z integrali, polpreteklo zgodovino, športno vzgojo in posebnostmi slovenske skladnje, nima časa mladih podučiti o natikanju kondoma. Prav tako se je v digitaliziranem svetu izgubilo prenašanje te spretnosti od mladostnika do mladostnika, zaradi nove spodobnosti pa tudi prenašanje vedenja od starša na otroka. Zato danes izpolnjujemo sveto nalogo javnega občila in v slogu novih podcastarskih usmeritev radijskega medija podajamo izrecno navodilo, ki bo v prihodnje preprečilo divjaško vtikanje in še bolj nesprejemljivo iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Odmev Natikanje kondoma: Kondom vedno natakni le na nabrekel spolni ud. Iz vrhnjega dela kondoma najprej iztisni zrak in ga nato odvij vse do korena penisa. Po spolnem odnosu: Kondom je treba odstraniti, dokler je spolni ud še nabrekel, sicer lahko zdrsne z uda. Pri izvlečenju spolnega uda drži kondom pri korenu penisa in pazi, da ob tem ne izteče semenska tekočina. Kondom vrzi v smeti (nikoli v stranišče) in ga nikoli ne uporabi večkrat.  

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Roman Težka voda, knjižni prvenec Pie Prezelj, se v izbiri protagonistke in tudi kraja dogajanja zavestno odmika od za slovenski romaneskni okvir ustaljenega. Osrednja likinja je starejša podeželanka Ida, ki ji je nedavno umrl mož. Roman v prvi vrsti tematizira stisko, ki sledi smrti bližnjega, kar je, z vidika (ne)prisotnosti tematike mentalnih bolezni v slovenskem leposlovju že samo po sebi pomembna osvetlitev. Avtorica psihološko stisko opisuje izrazito naturalistično in z izjemnim občutkom za podrobnosti. Z vidika jezika kot umetniškega izraza, a tudi obrtniškega orodja, je Težka voda napisana z veliko natančnosti, izvirnosti, premišljenosti in spretnosti. V slogu romana je prisotna zavest o tem, na kakšne načine lahko mentalne bolezni krušijo bivanjsko izkušnjo, puščajo v njej zamolke in ustvarjajo fragmentirane podobe, ki do neke mere vselej ostajajo neizpolnjene, in kako se lahko zavest osebe v stiski nenehno vrača k iktičnim mestom, ki jih je težko preseči. Pia Prezelj jezikovne izmojstrenosti ne implementira zgolj na estetski ravni besedila, temveč jezik uporablja tudi kot sredstvo za izražanje vsebine. Drugi pomembni vidik je, kako se psihološki simptomi zajedajo v telo žalujoče in v njeno okolje. Popisi teh stanj so visceralni in se opirajo na svojevrstno estetiko razkrajanja in gnitja. Ida mentalno, čustveno in telesno propada pri živem telesu, njena okolica pa ima pri tem ključno vlogo: pretežno jo preprosto pusti, da se svojimi stiskami spopada sama. Edina, ki vztraja in skuša Idi – tudi precej vsiljivo – pomagati, je Marta, njena soseda, s katero je imel Idin mož afero. Pomenljivo v to razmerje vstopa tudi odnos do nečloveških živali, saj Marta po eni strani vzpostavlja oseben odnos s svojo kravo Bibo, po drugi strani pa jo, ko se zdi, da nikakor ne more okrevati po izgubi mladička, proda v zakol. Pisateljica Bibo izriše kot subjektko z notranjim izkustvom, ki korelira s človeškim izkustvom izgube. Tako imamo v romanu pravzaprav dve literarni osebi, ki prestajata izgubo bližnjega; Ida izgubo moža, Biba pa izgubo otroka. Recimo, da je tu neko ozko mesto, kjer je ženska solidarnost – v Martinem primeru najbrž zaznamovana tudi z občutkom krivde zaradi razmerja z Idinim možem – v primerjavi s solidarnostjo preostanka družbe bolj poglobljena; če družbe starejša, depresivna, bolna ženska do te mere ne zanima, da jo je pripravljena pustiti umreti, in če je povsem samoumevno, da bo krava ubita v hipu, ko preneha biti koristna, je ženska solidarnost vsaj v svetu Težke vode zmožna najti vsaj nek odvod, po katerem ponudi rešilno bilko starki, ki na svetu nima prav nikogar. Ko Ida Marti pojasni, da ji afere nikakor ne zameri, temveč ji je nekako celo hvaležna in se med njima nekako razpusti patriarhalni, monogamni okvir partnerskih odnosov, se med ženskama stke celo nekaj podobnega prijateljstvu, nastane nek prostor varnosti. Četudi je umestitev romana v ruralno okolje pomembna gesta, Težka voda marsikje zahaja v stereotipizacije in se zadovolji s preveč ustaljenimi podobami in predstavami o podeželskem okolju in ljudeh. Okolje se zdi zataknjeno v fiktivni časoprostor, podvržen nekakšnim splošnim predstavam o življenju na podeželju, ki mu umanjkajo specifike oziroma prepričljiv izris sedanjosti. To je problematično, saj je učinek teksta, ki skuša osvetliti zapostavljano okolje, ravno nasproten: utrdi stereotipno podobo, na podlagi katere se vzpostavljajo tudi razredne predpostavke, npr. o kmečkem, a tudi o delavskem razredu. Druga manj uspešna točka romana je tematizacija lezbištva, kar je sicer še ena pomembna tematika, zlasti ker je obravnavana v kontekstu ruralnega okolja. Ida skozi roman obuja spomine na Mileno, svojo prijateljico in simpatijo iz otroštva, nakazano je, da do moža ni gojila seksualne privlačnosti, po drugi strani pa so ti odnosi razdelani s premalo potrpežljivosti in psihološke poglobljenosti, da bi se nam Idino lezbištvo – ali biseksualnost – izrisalo kot kompleksna problematika. Nakazano je zgolj kot neka potlačitev, preveč naturalizirana je Idina izbira, da po prvem ljubezenskem razočaranju z Mileno preprosto zdrsne v ustaljen patriarhalni model. Onkraj teh dveh pomislekov je Težka voda Pie Prezelj roman, ki pokaže, kako pomembno je delo z jezikom in kakšna presežnost se iz take veščosti lahko porodi, hkrati pa naredi pomembne paradigmatske premike z izbiro osrednje likinje in obravnavanih tematik.

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta: "Kdo jo je sprožil?" in "Kdo je v njej zmagal?" Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.Gre pa tako: Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom. Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi. Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel. Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog. Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu? Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec. Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …? Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja.  In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja? Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.  

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin. Ker so to zahtevno in zanimivo analizo naredili na nadvse spoštovanem inštitutu Jožefa Stefana, je prav, da družboslovno analizo naredimo na spoštovanem Valu 202. Zbiranje vzorcev za analizo ni ravno elegantno početje, saj se mora raziskovalec podati v čistilne naprave, med fekalije. Ker zadeva je ta, da z lulanjem izločimo tudi mamilarsko zalego, ki jo nato kemiki v laboratoriju poskušajo uloviti. In če kemijska analiza preučuje drogo, ko pride ven, družboslovna analiza preučuje drogo, ko pride noter. Najprej kokain v Ljubljani. Kot rečeno, se uporaba povečuje in ker se slovenska policija najraje in tudi najbolj uspešno ukvarja sama s sabo, je logično, da imajo dilerji in uporabniki v slovenski prestolnici blažen mir. Zato je kokaina po izsledkih raziskave ogromno. Po rezultatih iste raziskave iz prejšnjih let je bila Ljubljana prav pri vrhu preučevanih evropskih mest. Ker kokain ni droga kot marihuana, ki jo pohlevni najstnik zasadi na gozdni jasi, temveč je uvožena droga, ki si jo lahko privoščijo bogati, se pravi družbena elita. Zato se moramo nujno vprašati najbolj zadeto vprašanje slovenske stvarnosti: "Katere gospodarske in politične odločitve, ki se nato aplicirajo na slehernikov vsakdan, so bile sprejete pod vplivom kokaina?" Ker iz popularne kulture poznamo vpliv kokaina na človekove reakcije in razmišljanje, lahko s precejšno gotovostjo najdemo nekaj situacij, za katere je povsem jasno, da so posledica uporabe kokaina. Opozarjamo pa, da ni nujno, kako so naši zaključki tudi točni. Ker kot pravi največja svetovna avtoriteta za kokain, legendarni Tony Montana, oziroma "Brazgotinec": "Vedno govorimo resnico! Tudi, ko lažemo!"  Zadnji primer očitne uporabe kokaina je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je tekala po Stožicah kot kura brez glave in je najslabšo reprezentanco na svetu premagala šele, ko si je ta sama dala dva gola. Nekaj malega snifov je tudi ustvarilo idejo, da bo slovenska industrija služila z izdelavo topovskih izstrelkov za Ukrajino. Kot tudi pri tozadevnih evropskih partnerjih, ki bodo dve milijardi evrov za milijon izstrelkov dobili iz "Evropskega sklada za mir"! Če pa gremo kakšno leto do dve nazaj, vidimo, da je bilo kokaina med epidemijo v Ljubljani še več. Takrat je po raziskavah postala naša prestolnica tudi eno najbolj zadetih mest v Evropi. S tega stališča se zdijo nekatere odločitve povsem logične. Recimo ideja, da s solzivcem zapliniš celo mesto in se z vodnim topom podaš v ulični spopad s protestniki. O kokainu pa priča tudi nenavadno hitra postrežba kave v s turisti prenatrpanih ljubljanskih lokalih. Kot tudi njena cena. Da pa ne bomo ljubljanocentrični, si poglejmo še nekaj ostalih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih sedem slovenskih mest, a ogledali si bomo samo zmagovalce. Ob častni omembi Maribora, ki se je, zaradi socialnega in gospodarskega zloma zatekel k zgodovinsko rešilni in predvsem legalni bilki vseh Štajercev – k alkoholu. Pri kanabisu oz. vsebnosti THC-ja v odpadnih vodah vodi Koper. Po pravici tako. Sveta primorska zemlja ima za proizvodnjo kar nekaj primerjalnih prednosti in upamo lahko, da obsežni požari pridelovalcev niso preveč prizadeli. Pri uničenju nasadov trave gre celo za kulturno dediščino, saj je veliki Marko Brecelj že pred desetletji poročal o požigih na Markovem hribu, mesto pod njim pa je logično vodilno po uporabi kanabisa. Kako drugače si tudi predstavljati serijo melodramatičnih primorskih županov in kako drugače preživeti poletne obiske megalomanskih križark kot s smotko za družbo. Povsem drugačna, predvsem pa skrivnostna zgodba pa sta Velenje in njegov amfetamin. Amfetamin je rekordno prisoten v velenjskih odpadnih vodah; na drugem in tretjem mestu mu sledita Maribor in Ljubljana, a z več kot polovico nižjimi vrednostmi. Za splošno razgledanost moramo poudariti, da ne smemo enačiti amfetaminov z metamfetamini. Popularni "meth" je seveda najbolj priljubljen v Ljubljani, kjer imajo edini v Sloveniji dovolj hiter internet, da se lahko mladina navdušuje nad "Breaking bad" oziroma nadaljevanko Kriva pota. Amfetamin pa je pogosto droga, ki jo je mogoče dobiti na recept, ilegalno pa gre za mamilo, imenovano "spid", ki ga uporabljajo plesalci v diskotekah ali pa študentje, da jim poveča budnost in koncentracijo. Nič od tega ne bi pripisali Velenju. Hočemo povedati, da v mestu ni videti, da bi dolgo v noč plesali, še manj pa, da bi dolgo v noč študirali. In če se vrnemo na začetek: zagotovo nam ni v čast, da smo v mamilarski statistiki tako visoko. Rešitvi sta dve. Ali uvedemo nacionalno lulanje v vrečke, ali pa policija neha preganjati kurje tatove in tedensko menjavati direktorje ter se posveti razvejani mreži organiziranega kriminala, ki uspeva na Slovenskem. Je pa res, da bi ob uspešni policijski akciji storilnost slovenskega menedžmenta kot tudi kreativnost slovenskih ustvarjalcev čez noč padli na izhodišče. 

Novi četvrtak, novi NBA podkast! Još samo desetak utakmica ostalo je do kraja regularna sezone. Svode se računi, skraćuju se rotacije, favoriti ako mogu – odmaraju, ako ne, bore se za što bolju poziciju na tabeli. A ta pozicija mnogo toga može da odluči! Ove nedelje, setili smo se nekih starih prognoza, pa smo malo popričali na te teme. I znate šta, kako ume da bude kad smo nas dvojica u priči, ovo je bilo sjajno! Recimo, istok smo skoro skroz ispogađali, mada nešto nismo verovali u magiju Toma Tibodoa u Njujorku. Znate kako je kod „Tibsa“ – prvu sezonu svi igraju na 120%, drugu na 70%, a u trećoj se dogovore u kojem pravcu idu. Čini se da su odabrali da idu napred! Naravno, najdraže nam je bilo da se setimo naše prognoze da će Filadelfija doći do NBA finala. Ta prognoza deluje ekstra-pametno nakon ove sveže serije Siksersa, u kojoj su ubrali osam vezanih trijumfa, a Džoel Embid se uzdigao do lidera u MVP trci. Ostalo je sve manje-više pogođeno, osim Detroita koji smo baš krupno promašili...mada, to je nekako i u našem stilu! Što se zapada tiče, tu smo već slabiji. Recimo, videli smo Kliperse na prvom mestu – oni su sad tamo negde oko petog, ali i dalje verujemo u njihov plej-of potencijal. Mogu ti momci mnogima da zapapre kad se uđe u doigravanje...Denver smo videli druge, ali eto ih na prvom mestu – najviše smo naravno promašili za Sakramento, koji se bori za drugo mesto sa Memfisom (koje smo omašili svega za par pozicija). Dža Morent samo što se nije vratio, i biće Grizliji neugodni...ali videćemo kako će se izboriti u seriji sa recimo Golden Stejtom, koji polako, ali sigurno, klizi sa svog trona. Teška je pozicija ako vam ni Karijevih pedeset poena ne garantuje pobedu, a to je upravo problem ekipe Stiva Kera! Imamo, naravno, i mali osvrt na NCAA takmičenje, ali većinu smo minuta proveli pričajući o NBA. Dobro, i o nekim manje košarkaškim temama, ali na to ste već navikli...kad se sledeći put budemo gledali, mnogo toga će već biti poznato, pa uživajte u jednom od poslednjih NBA podkasta u kojem ekonomišemo sa više nepoznatih! Uživajte, pa se opet vidimo sledeće nedelje!

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum. "Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma … A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti. Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi. Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi. Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni … Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč … "Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti." In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat. Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same? Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu … Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost: "Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Recimo "da" postojanju i prihvatimo život kakav jest sa svim svojim usponima i padovima, radostima i tugama.

Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.

Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za sodržavljane. tKrojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova odločila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila boginjo, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. tKrojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar številnih ljudstev, toda ne morem reči, da si zares srečen, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«

Gost oddaje je Viljem Babič, profesor glasbe na mariborski 2. gimnaziji, eden od mentorjev tamkajšnjega English student teatra, ki je v začetku septembra odmevno nastopil na Mednarodnem festivalu srednješolskih gledaliških skupin Juventafest v Sarajevu. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …

Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva. Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.   A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière, od čigar rojstva prav letos minevajo štiri stoletja. In če je tako, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako se mu je uspelo vzpeti na sam vrh dramatskega Parnasa?   Prav to je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili teatrologinjo, dramaturginjo in esejistko dr. Diano Koloini, ki je pri založbi LUD Literatura pred nedavnim objavila intrigantno, Molièru posvečeno razpravo Slabo poznate naših src tančine, v kateri je analizirala ženske like v Molierovih komedijah. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.   Foto: Moliere (Wikipedia, javna last)

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Dr. Miha Kos je doktor fizike, direktor Hiše eksperimentov, centra opolnomočenja družbe z radovednostjo, ustvarjalnostjo, kritičnim razmišljanjem in aktivnim reševanjem problemov, ki ga nekateri imenujejo tudi center znanosti. NJihova vizija je “Živeti in sodelovati v zdravi demokraciji - družbi z bistveno večino kritično razmišljajočih s sposobonostjo reševanja problemov.”

Stereotipi mogu da budu čak i dobra stvar u kontekstu pojednostavljanja stvarnosti, a kada je reč o umetničkim delima u kojima se pronalaze stereotipi – o njima treba da se razgovara i da se iz njih nauči kako ne treba. Rešenje je aktivno konzumiranje kulturnih sadržaja i medijska pismenost. Svi znamo priču: princeza se nađe u nevolji, i hrabri princ na belom konju polazi u avanturu da je spasi. Odvažan princ pobeđuje zmaja i oni žive srećno do kraja života. Jedan od anketiranih odgovora smatra da ovakav narativ nije u redu. “Kada se osvrnemo na sve Diznijeve princeze kojima je životni cilj da se udaju, i da nađu princa, i da žive srećno do kraja života, a pre toga čiste kuću kao Pepeljuga na primer, i tako dalje. To je užas. Ali mislim da postoje sad mnogo progresivniji crtaći i da to ide u nekom smislenom pravcu.” Dramaturškinja Divna Stojanov navodi da osim dominatno muških likova u crtanim filmovima, postoji još jedan problem. Osim što se žene često pojavljuju u pukoj ulozi domaćice, čak i kada su junakinje, njihove životne željenje su zaista niske. “Važno im je da se udaju”. “Ja se sećam i crtanih filmova i Dexter i Kremenko koje sam ja gledala kad sam bila mala, svi imaju potpuno neku drugu priču, bavili se nekim drugim temama, ali uvek će majka da se bavi kućnim poslovima, u tim crtanim filmovima, a otac ide na posao, zarađuje novac, vozi kola i tako dalje,” govori Stojanov. Ona pominje studiju Džini Davis, koja je radila za Institut za rodne studije i medije - u kojoj je analizirano preko 401 hiljada animiranih filmova i rekla je da ima duplo više muških likova u crtanim filmovima od ženskih likova. To nisu samo glavni junaci, nego svi junaci i junakinje koje se pojavljuju. A ženski likovi uglavnom pasivni, samo maštaju o ljubavi i nemaju ni jednu drugu svrhu. “I spremne su za tu udaju na bilo kakvu žrtvu. Recimo Mala sirena, koja je spremna da izgubi glas samo da bi bila sa princem u kojeg je zaljubljena. Ona nema nikakav drugi cilj u životu,” objašnjava Stojanov. STEREOTIPI NE NUŽNO LOŠI Smiljana Milinkov – medijska stručnjakinja i profesorica na predmetu mediji za decu na Filozofskom fakultetu u Novom Sadu objašnjava da stereotipi, pogotovo u crtanim filmovima, uopšte ne moraju biti loša stvar. “Kada su nam dati određeni kalupi u kojima se krećemo, onda nekako i najlakše razmišljamo i donosimo neko mišljenje i neki stav pomoću tih kalupa. Oni se generalno zato i koriste u predstavama, filmovima, crtanim filmovima zato što je najlakše prikazati na taj način određene karaktere i najlakše je doći do publike,” objašnjava ova profesorica. Dramaturškinja Divna Stojanov potvrđuje da su oni dobri, kada se na primer koriste da se bi se u priči napravio neki obrt. Ova dramaturškinja navodi primer. “Recimo ukoliko mi sad svi očekujemo jer je stereotipno, i u svim vicevima i većini filmova - da je devojka plave kose manje inteligentna. Ukoliko mi iznenadimo i napravimo obrt je ona super inteligentna i da njena boja kose apsolutno ne utiče na njene bilo kakve sposobnosti,” objašnjava ona. REŠENJE NIJE CENZURA “Ovaj program sadrži negativne opise i ljudi i kultura" i “Ovi stereotipi su bili pogrešni tada, a i sada su", stoji na upozorenju koji je Dizni postavio na neke od svojih starijih crtanih filmova poput “Damba”, “Petra Pana” ili “Mačke iz visokog društva”. Ti crtani filmovi uglavnom u sebi imaju rasne stereotipe. Kada je krenula kampanja ovih upozorenja – jedno vreme se pričalo i o tome da će biti povučeni i neće moći da se gledaju. Primera radi, pojedine dečije knjige Dokotra Susa su skroz povučene iz prodaje. Zato smo postavile logično pitanje – Da li treba da se odreknemo tih sadržaja, i da ih povučemo sa tržišta kako ne bi bili dostupni? Smiljana Milinkov – medijska stručnjakinja kaže da je mnogo važnije zajedno sa decom gledati sadržaje i ukaziati na stereotipe kao na greške. “Stava sam da ne treba se ničeg odricati i zabranjivati. Jako je važno, pogotovo kad je reč o deci mlađeg uzrasta. Jako je važno da roditelji ili članovi porodice budu uključeni u gledanje, da zajedno gledaju, da komentarišu. Da ukažu ovo što se dešava nije u stvarnom životu tako,” navodi Milinkov. IPAK SREĆAN KRAJ U anketi koju smo sproveli, naši sagovornici primetili su da se situacija u današnjim crtaćima menja na bolje. Takođe, prošlo je vreme kada se penjalo na krov da se podesi antena kako bi se uhvatili jedni isti crtaći na TV Palma plus. Šareni asortiman dostupan je na klik. “Mislim da stvarno u ovom trenutku postoji toliko izbora, i nismo više ograničeni samo time šta se prikazuje na televiziji, i apsolutno je onda odgovornost na roditeljima da biraju sadržaj za decu u skladu sa njihovim vrednostima. Prosto smo sada svi izloženi u svakom obliku nekim stvarima koji stvaraju stereotipe, i mislim da se na kraju sve svodi na vrednosti koje se uče kod kuće. Neće jedan crtać promeniti dete, ali ako se ta vrednost gaji posle u domu, onda definitivno crtani film može da podrži razvoj stereotipa.” Divna Stojanov, dramaturškinja mi je u razogovoru rekla da je pripremajući se za intervju jako puno razmišljala i o dobrim primerima. Jer, kako kaže, vidi se promena na bolje u crtanim filmovima. Kao primer navodi junakinju Mulan. “Mulan, kao devojka je pokazala da je je jednaka sa muškarcima i ne samo jednaka nego da ona je uspela da odbrani svoju zemlju, da spasi svoj narod. Mnogi zameraju Mulan, recimo što se film završava tako što se ona udaje za tog vojnika u kojeg je zaljubljena, ali opet sa druge strane ja ne vidim da je to problem. Ona želi da bude u vojsci ali isto tako nije zanemarila oni svoju ljubavnu stranu i tu je i takođe potreba svakog ljudskog bića pa tako i žene,” prerpičava Stojanov. To je, primetila i medijska stručnjakinja Smiljana Milinkov. Samo, ona ne misli da je to zbog toga što kompanije koje rade produkciju crtanih filmova žele da unesu promenu, već da one samo prate promene u društvu. “Ne verujem ja da bilo koja produkcija previše razmišljala o tome da li će širiti pozitivne ili negativne (stereotipe), nego mislim da se više oni prate promene u društvu. I reaguju. Jer današnje devojčice, nadam se da se vaspitavaju tako da budu aktivne, preduzetne, hrabre, da ne čekaju princa na belog konju nego da naprosto mogu same da uređuju svoj život kako smatraju da treba,” navodi ova stručnjakinja. Dečaci pak ostaju bez adekvatnih uzora. I muškarci plaču, podseća Milinkov. “Mislim da se se danas više vodi računa o tome da se ojačaju ženski likovi u crtanim filmovima dok se muški likovi i dalje prilično stereotipizirani u smislu da oni moraju da budu agresivni, hrabri, njima se ne dopuštaju osećanja. Oni su retko kad tužni. Sve ono što današnji dečaci nisu. Niti u bilo kom periodu ni jedna osoba nije uvek hrabra, jaka, snažna i mora da pobeđuje,” zaključuje naša sagovornica. Autorke podkasta: Aleksandra Bučko, Iva Gajić, Sanja Kosović, Irena Čučković i Sanja Đorđević. U ovom podkastu korišćeni su zvučni efekti sa sajta: https://www.zapsplat.com Ovaj podkast je nastao uz finansijsku podršku Evropske unije. Sadržaj ove epizode isključiva je odgovornost podkasta Reaguj i ne odražava nužno stavove Evropske unije, kao ni Mreže za izveštavanje o različitosti 2.0.

Parkiranje je za marsikoga jutranja rutina. Rutina, ki je lahko preprosta, lahko pa zahteva pravi logistično-načrtovalni podvig in dobre živce. Kaj vpliva na to, kje parkirate svoje vozilo? Recimo, ko greste v nakupovalno središče? Parkirate raje bolj stran, kjer ni gneče, da na avtomobilu ne ostane kakšen spominek sosedovih vrat, ali pa parkirno mesto poiščete ob vozilih, ki so že tam? No, včasih izbire niti ni veliko in takrat je odločitev lažja, parkiraš tam, kjer lahko. V Možganih na dlani smo dobili vprašanje poslušalca, ki ga je zanimalo prav to – zdi se mu, pravi, da ljudje parkirajo avtomobile “na kupu”, čeprav je parkirišče prazno. Z odgovorom pomaga prof. Greg Marsden, ki raziskuje in predava na Inštitutu za študije o transportu na Univerzi v Leedsu. Za dobro jutro, pravi, mu ni bilo treba parkirati. Pripravlja: Mojca Delač.

Z Dedkom Mrazom smo se pogovarjali tik po njegovem obhodu središča Ljubljane. Mlado in staro ga je pozdravljalo. Dedek Mraz, utrujen po dolgem dnevu pa nam je povedal, da je vesel, da je spet nazaj. Potožil pa je, da ga danes manj vabijo medse, kot so ga nekdaj in da ni kriva samo pandemija. Povedal pa nam je tudi nekaj stvari, ki jih o njem nismo vedeli. Recimo to, kaj poleti počne na Havajih z Božičkom in Miklavžem ...  

Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.

Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Kot vsi preostali meseci se tudi november začne čisto normalno s »prvim dnem«, le da je »prvi november« nenormalen dan. »Prvi november« je uradno in od države urejen, potrjen in organiziran »prvi april«! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi! Tudi hudi bolniki in invalidi! Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da! Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven! Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazat in dokazat svetu, da še živí! Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo. Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo. In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice. In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi … so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra začne »veseli december« in pozabimo na mrtve do naslednjega leta! Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal »kretničarsko« in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa čeprav je potem treba peš! Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38) In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Meni se zdi prav, da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da tega, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo. Ampak, če smo pri »vseh svetih« s sistemsko in državno ureditvijo privolili v »dan mrtvih«, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!

Tik preden skočimo v zimski čas in si še skrajšamo beli del dneva, vas Mojca Blažej Cirej vabi na nočni klepet. Stvari, ki nas žulijo, je cel kup, ampak tudi takih, ki nam ogrejejo srce, je veliko. Recimo kuža, muca, dobra knjiga, šale, dogodki v vašem kraju, prijatelji. Tem za pogovor prav gotovo ne bo nikoli zmanjkalo, obljublja Mojca.

Ko te besede beremo ali poslušamo ljudje, ki nas je Gospod obdaril s …

Njen ded ji je rad pravil zgodbe in, kot pravi, je bil fantastičen pripovedovalec, z babico pa sta ji tudi kupovala knjige. Miriam Drev v podkastu Zamolčane zgodbe razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Ne samo potrebovala, tudi dobivala jih je. Nič kaj drugače ni bilo pozneje, ko besed ni le užila, ampak jih je začela kot prevajalka prenašati iz enega v drugi jezik, kot pisateljica z njimi kovati svoja literarna dela, z njimi pa imela opraviti tudi kot publicistka in kritičarka.Ko se panoramsko ozreš na njeno delo, je pot videti premočrtna in zanesljiva, a Miriam Drev pravi, da marsikaj na njej ni bilo samoumevnega. Recimo avtorsko ustvarjanje. Čeprav je bila v šoli vedno dobra v pisanju, se temu pozneje, ko je razmišljala o profesionalni pisateljski karieri, ni počutila kos. Svojo željo po ustvarjanju je potisnila v ozadje in šele dolgo pozneje spoznala, da ji je vnema plahnela tudi zato, ker se med drugim ni jemala dovolj resno in ker ni zaznala priliva spodbude. Je pa z njo ves čas ostajala droben glas deda in spomin na njegove prve spodbude k pisanju, ki so jo držale pokonci.In tako se je tudi njena pot zasukala. S prostorsko in tudi časovno oddaljenostjo od države je, kot da plahnela tudi zadržanost. Na Dunaju je nato napisala več literarnih del, spomin na to mesto pa je zapečaten tudi v njenem prvem romanu V pozlačenem mestu.Miriam Drev je odtlej prevedla najmanj 105 knjig, med njimi tudi roman Deklina zgodba Margaret Atwood in dela Iana McEwana, Arundhati Roy, R. W. Emersona .... Napisala je tudi pet pesniških zbirk in dva romana, tretji, z naslovom Od dneva so in od noči, pa je tik pred objavo.

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

Naj živi Slovenija, slovenska država, njeni državljani sredi Evrope, ki je in bo, to kar je, krščanska ali pa je ne bo. Ali kakor pravi Schuman: »Evropa je uresničenje obče demokracije v krščanskem pomenu besede… Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo«. S ponosom recimo: zdrava bodi, naša lepa domovina!

Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju.

Na enem izmed spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se pravzaprav srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo svojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu, ali prepevanju pod prho, ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja.

“Vse kar trenutno počne vlada, je za večino državljanov (zelo) problematično,” je novinar Dela na Twitterju komentiral insert iz javnomnenjske ankete, ki jo je za ta časopis pripravila Mediana.Novinarji tega časopisa so se namreč odločili preveriti, koliko se državljanom zdijo problematične nekatere vladne politike, ki so za državljane in njihova življenja bistvene; tako bi vsaj sklepali, saj se resen medij ne bi ukvarjal s postranskostmi. Recimo financiranje STA; pa “zadržanje” imenovanja tožilcev in “preprečevanje dela” nepovezanim poslancem v parlamentarnih delovnih telesih.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Šov, imenovan PLTS! Veliki finale? No, ja. Recimo. H koncu gre. Midva tudi. Sezona sezon. Kdo (ne) bo prvak? Hvala za razumevanje pri zvoku! Ofsajd lahko tudi podprete: urbani.si/ofsajd Lahko se naročite tudi na naš newsletter: urbani.si/listek ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

Mestne ptice so risoroman Gašperja Krajnca, ki je nedavno izšel pri založbi VigeVageKnjige. Avtor v njem obravnava življenjska vprašanja, ki jih radi potisnemo na dno predala. Recimo: neizpolnjujoče delo, izgube bližnjih in pričakovanja družbe, ki se ne skladajo z osebnimi željami. Odpravili se bomo na literarni sprehod po ljubljanskih ulicah, ki jih najdemo tudi v Krajnčevem risoromanu in tako podoživeli dogajanje, zraven pa opazovali še mestne ptice.

V tokratnem davčnem podcastu se osredotočamo na davke in nepremičnine. Tokratni gost je Jure Mercina, ki je partner v družbi za davčno in podjetniško svetovanje LeitnerLeiter. Vmes pa nam je z davčnimi zanimivostmi postregel tudi Stojan Glavač iz Finančne uprave RS. Vsebini podcasta smo razdelili na dva dela: Prodaja in nakup nepremičnine Oddajanje nepremičnine (če vas zanima samo ta del, previte do 18:30) Odgovarjamo na spodnja vprašanja: PRODAJA: Kako je z davki v primeru prodaje nepremičnine? Katere plačamo? Kdaj jih ne plačamo? Na kaj moramo biti še posebej pozorni V katerih primerih moramo oddati napoved za odmero dohodnine? Kdaj je ni potrebno? Kako se izračuna davčna osnova, kaj se poleg normiranih stroškov še odštetje od osnove? Kateri strKolikšna je davčna stopnja? Ali moramo v vsakem primeru prijaviti davkariji, da smo prodali nepremičnino? Ali je to že storjeno po kakšni uradni dolžnosti? Kaj če ne vpišemo nepremičnino v zemljiško knjigo? Ali lahko kompenziram izgubo pri prodaji nepremičnine z dobičkom od prodaje delnic, in obratno? Ali lahko znižam davčno osnovo za stroške prenove hiše oziroma stanovanja? Kateri so ti stroški – čim bolj konkretno? Kako je z obdavčitvijo v primeru, da želimo stanovanje in opremo prodajati ločeno? NAKUP: Kako je z davki v primeru nakupa novogradnje? In ali obstaja način, kako te davke znižati? Kako je z davki v primeru nakupa starogradnje? NALOŽBENE NEPREMIČNINE: Koliko mladih nepremičninskih milijonarjev? Kako je v primeru, ko dediči dobijo več nepremičnin v upravljanje? Utaja davkov. številni najemodajalci skušajo utajiti davke. Koliko kršiteljev je odkril Furs? Kako odkrivajo kršitelje?  Kaj storiti, ko vemo, da sosed oddaja stanovanje na črno? Ga prijaviti ali ne? Kakšna je razlika, če oddajamo stanovanje dolgoročno oziroma turistom? Kako je v tem primeru z davki? Kaj moram urediti, če želim oddajati stanovanje kot fizična oseba in da to poteka po črti zakona in v skladu z vsemi pravili? Kako je v tem primeru z oddajo napoved dohodnine? Kako je z registracijo sobodajalstva? Kateri stroški za stanovanje, ki ga oddajam, znižujejo davčno osnovo? Kaj pa stroški vzdrževanja pohištva in bele tehnike? Številni kupujejo investicije v nepremičnine z vzvodom, torej s posojili. Ali lahko odbijemo obresti iz davčne osnove? Kako je z vidika davkov v primeru oddaje stanovanja, ko nisi lastnik tega stanovanja? Številni se odločijo za najem agencij, ki skrbijo za kratkoročno oddajo stanovanj. So tu kakšne davčne posebnosti? Kako se splača oddajati stanovanje - kot espe, d.o.o. ali fizična oseba? Na kaj moramo paziti? Kako je v primeru popoldanskem espeja? Do kakšne ravni prihodkov lahko poslujemo kot normiran espe? Recimo, oddajam stanovanje za 1.000 evrov mesečno? Kako je s prenosom nepremičnine na espe? Kaj moramo vedeti, če oddajamo stanovanje kot d.o.o.? Kdaj se to splača? Kakšne so napake pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine? Številni Slovenci oddajo nepremičnine na Hrvaške. Kako je z obdavčitvijo v tem primeru? In kako se to najbolj splača početi? Če vas zanimajo naložbene nepremičnine, pa preverite podcast, ki sva ga posnela s kolegom Andražem Brillijem, ocenjevalcem vrednosti nepremičnin v podjetju Capital Genetics.

Analiziramo naložbene nepremičnine in izpostavljamo potencialna tveganja, ki jih pogosto kot vlagatelji zanemarimo, ko se odločamo za tovrstno naložbo. Marsikdo, ki ima nekaj deset tisočakov na voljo za investiranje, razmišlja o nakupu naložbene nepremičnine. Zanimanje za tovrstno investicijo dodatno stimulirajo tudi nizke obrestne mere za najem stanovanjskih posojil. Čeprav si marsikdo predstavlja, da z naložbo v nepremičnino praktično ne moremo izgubiti, pa vendar lahko naredimo ogromno napak, ki nas lahko stanejo precej denarja. Glavni razlog je ta, da kot investitor že v samem štartu ne naredimo domače naloge, torej ne pripravimo celovito analizo smiselnosti naložbe. O tem, kaj moramo vedeti, ko kupujemo naložbeno nepremičnino in kakšne so pogoste napake vlagateljev, sem se pogovarjala z ocenjevalcem vrednosti nepremičnin in mojim kolegom Andražem Brillijem, sicer partnerjem v podjetju Capital Genetics. »Velikokrat se pri izračunu donosnosti naložbene nepremičnine zanemarja stroške. Treba je vedeti, katere stroške lahko prevalimo na najemnika in katere ne. Recimo lastnik nepremičnine mora plačati zavarovanje nepremičnine, nadomestilo za uporabo  stavbnega zemljišča, vplačila za rezervni sklad…. Nedavno smo imeli en primer naložbene nepremičnine, kjer je prišlo do menjave strehe, lastnik pa na to ni bil pripravljen. Strošek menjave je bil dobrih sedem tisočakov. To je moral odšteti od naložbene vrednosti. Investicijska vlaganja so potrebna. Nepremičnina ima določeno življenjsko dobo, v kateri se obrabi in je potrebno določene dele obnoviti, kot so menjava okna, elektroinštalacije. Če se najemniki pogosteje menjavajo, prihaja do večje obrabe, in to prinaša večje stroške ter posledično nižjo donosnost. Višina tovrstnih investicij je odvisna od starosti nepremičnine, a čez palec lahko rečemo, da naj bi znašale od pet do sedem odstotkov letnih prihodkov,« pravi Andraž Brilii, ocenjevalec vrednosti nepremičnin.   V podcastu boste še slišali -       Kakšne so cene na trgu… in koliko moramo najmanj odšteti, da lahko vstopimo na trg naložbenih nepremičnin? -       Pri katerem tipu nepremičnin lahko pričakujemo najvišje donose? Garaže, pisarne… -       Katere so lokacije, ki so najbolj zanimive za investitorje? Kaj pa mikrolokacije -       Kako lahko zunanji dejavniki, na katere nimamo vpliva zmanjšajo naše zaslužke?    -       Prazno stanovanje je najdražja investicija, ki vsak mesec prinaša samo stroške. Kako je z najemnim trgom? Kakšne najemnike si kot vlagatelj želimo? Kako je z najemninami? -       Je trg najemniških stanovanj zdaj prenasičen? Bodo cene najemnine upadle? -       Kakšna so tveganja, če kupimo naložbo z vzvodom, torej kupimo nepremičnino s posojili, pa čeprav so obrestne mere za najem posojil nizke. -       Kako izračunati, ali je naložba v nepremičnino donosna? -       Investirati v delnice nepremičninskih družb ali projektov (Reit) ali v fizično nepremično? Če želite brezplačno prejeti finančni model izračuna donosnost nepremičnine, se naročite na e-pismo na www.capitalgenetics.com

V tokratnem podkastu se bomo osredotočili na osnove – torej, kako postaviti finančne temelje in postati šef svojemu denarju? Denar je naš delavec. In če rečete: »Nimam denarja! Ne vem, kam je šel?« To pomeni, da ste slab šef. Vi namreč poveste, kaj bo vaš denar počel, kam bo šel ter zakaj. Sliši se zelo preprosto. V teoriji tudi je, v praksi pa se veliko zalomi. Skušnjave so tiste, ki testirajo naše meje in velikokrat jim podležemo. Kako torej prevzeti nadzor nad svojimi financami? Prvi korak je ta, da spremljamo prilive in odlive. Na strani prilivov verjetno ne bo večjih težav – ponavadi dobimo plačo, kakšne dodatke, nagrade in še kaj. Odlivov je bistveno več kot prilivov. Včasih priletijo še kakšni nepričakovani. Če niste med tistimi, ki redno vodijo evidenco svojih financ, imam za vas izziv. Spremljajte svoj denar vsaj en mesec, idealno dva, saj toliko potrebujejo naši možgani, da se reprogramirajo. Zapišite vsak cent, ki bo šel iz vaše denarnice. Po dveh mesecih boste presenečeni nad rezultati. Najbolj pogosti stranski učinek je ta, da bodo nakupi postali bolj premišljeni. Spremljanje financ prinaša cel kup prednosti. Te se lahko pokažejo na vseh ravneh našega življenja. Recimo, v najbolj idealnem scenariju se lahko znebimo  dolgov, privarčujejo za varnostno rezervo v višini par tisoč evrov. Nekateri celo priznajo, da so se od kar spremljajo svoj denar, znebili razvad, recimo kajenja, nekateri so celo shujšali. Urejene finance prinašajo več zadovoljstva in manj finančnega stresa. Obstaja več načinov, kako spremljati denar. Lahko jih vpisujemo v beležko, Excel, v mobilne aplikacije za spremljanje denarja in budžetiranje. Teh aplikacij je precej. Pri nas je ena bolj priljubljenih aplikacij za spremljanje financ Toshl, ki ga je razvila podjetniška ekipa programerjev iz Krajna. Preko te mobilne aplikacije svoje finance spremlja dobrih 36 tisoč Slovencev in globalno več kot tri milijone ljudi. Z aplikacijo lahko povežemo naše bančne in nekatere druge račune, tudi tiste, ki jih imamo na kripotomenjalnicah. Na enem mestu imamo zbrane vse naše finance. O tem, kako prevzeti nadzor nad denarjem, sem se pogovarjala z Maticem Bitencem, soustanoviteljem in direktorjem podjetja Toshl. "Ko spremljamo svoje finance, se spremeni naša miselnost o tem, kako razmišljaš o denarju in tako lažje optimiziraš in planiraš. Številni ljudje to zdaj počnejo na slepem avtopilotu," je povedal Matic Bitenc. Slišali pa boste še: Kaj spoznamo o sebi, ko podrobno spremljamo svoje finance?  Kakšni so lahko "stranski učinki"?  Kdo so uporabniki mobilne aplikacije za spremljanje financ in zakaj? Kako povezati mobilno aplikacijo z bančnimi računi, računi na kripotomenjalnicah in trgovalnimi računi brokerjev? Kako je možno povezati z Interactive Brokers ali eToro, Firstrade in drugimi brokerji? Kako je z varnostjo? Kdo ima vpogled v moj račun? Ali lahko pride do zlorab? Kaj nam bo še prineslo odprto bančništvo?.... Money-How je del ekosistema znanja Biznispace.com

U 99. epizodi Pojačalo podkasta gost Ivana Minića je Vladimir Surčinski, ekspert za bezbednost hrane, proveravač i trener standarda za bezbednost hrane. Njegova stručnost je kao dar sa neba i preko potrebna u današnje vreme, u okolnostima u kojima živimo. Kao uvod u svoju profesiju, Vladimir najpre govori o tome šta je sve prethodilo da se nađe tu gde jeste, od odabira škole i studija do pronalaska prvog posla u Delta Maksiju kao saradnika za bezbednost hrane. U nastavku ćete naširoko čuti o usaglašavanju Zakona o bezbednosti hrane sa Evropskom Unijom, implementaciji HACCP i primerima istog, preduslovnom programu, i standardima na kojima danas velika tržišta poput Amerike, Britanije i Nemačke insistiraju kako bi uopšte razmotrili Vaš proizvod da uvezu. Poseban segment je posvećen za food fraud i food defence, koji su u okviru dodatnih zahteva tih standarda za izvoz. No, nismo zanemarili ni mahinacije na etiketama domaćih proizvoda u svrhu obmane kupca, tj. potrošača, te smo odvojili minute i za to. Vladimir će nam iz svog ugla dati viđenje kako funkcionišu mali, ali i veliki proizvođači, uključujući i osvrte na one sa kojima je imao priliku da sarađuje i vidi na delu. Recimo, spominje našu gošću iz 91. epizode, ljupku Minu i Kosmajsku, a potom prelazi na svima dragu Plazmu i Bambijevo postrojenje, ali i mnoge druge. Takođe, neizostavne su priče o manje poznatim proizvođačima i njihovom izvozu na nesvakidašnja tržišta (Indija, Japan...). Razgovor privodimo kraju sa novim svetskim trendovima: Teslagramu, 3D štampaču hrane, raznoraznim laserima za pripremu jela i insektima kao vidu svakodnevnog obroka; i Vladimirovim savetima koji se tiču toga na šta trebaju mali proizvođači da obrate pažnju u vezi sa bezbednosti proizvoda kako bi uspeli da načine iskorak svom u poslovanju. Teme u podkastu: - Uvod - Nesklad po pitanju želja - Neka škola tamo u Zemunu - U potrazi za poslom - Uvođenje novih standarda - Preduslovni program - Standardi na kojima se insistira - Obmana potrošača natpisima na etikama - Kako to rade mali i veliki - Izvoz na nesvakidašnja tržišta - Novi trendovi: Teslagram, 3D štampač hrane - Smernice za male proizvođače Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/2MFsly1 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Nič več čakanja na urnike plačilnega prometa in vnašanja bančnih računov. Denar lahko prestavite v denarnico denimo družinskega člana že v parih sekundah. In to brezplačno! Takošnja plačila oziroma instant payments so relativno nov plačilni instrument. Že samo ime pa pove, da se plačilo oziroma nakazilo zgodi takoj oziroma v nekaj sekundah. Takojšnja plačila lahko uporabimo v vseh primerih, kot bi sicer uporabili gotovino. Recimo, ko želimo sodelavcu vrniti denar za malico ali otroku nakazati žepnino. Potrebujemo le telefon in mobilno aplikacijo, ki omogoča takojšnje plačilo. Takšna plačila že dalj časa omogočajo tuje digitalnih bank, od lanskega leta pa tudi naše banke preko nacionalne sheme takojšnjih plačil Flik. Ta storitev je brezplačna. Torej, do 15 tisoč evrov lahko brezplačno nakažete ali prejmete denar iz ali na svoj svojega računa od kogarkoli, ne glede na to, pri kateri banki je komitent in to v le parih sekundah. Poznati morate le njegovo telefonsko številko O uporabnosti takojšnjih plačilih v vsakdanjem življenju, sem se pogovarjala z Maticem Dolarjem, ki je bil eden prvih pri nas, ki je sprožil diskusijo okoli takojšnjih plačil in imel eno od osrednjih vlog pri vzpostavitvi ekosistema Flik. Torej, sheme, ki omogoča takojšnja plačila pri nas. Je vodja poslovnega področja plačilni sistemi pri podjetju Bankart, kjer se ukvarjajo s procesiranjem sodobnih načinov plačil. Povzetek: Takojšnja plačila preko aplikacije Flik omogočajo prejem ali nakazilo do 15 tisočakov, transakcija se opravijo v le nekaj sekundah, so brezplačne, ni potrebno izpolnjevanje bančnih nalogov, zadostuje le mobilna številka.

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!

Za samozavest pogosto mislimo, da jo - ali imamo ali pa nimamo. A, kot nam po povedal prof. dr. Borut Škodlar, ima seveda več odtenkov. Pogosto se v življenju srečamo s preizkušnjami, ki nam jo lahko načnejo. Recimo, ob odhodu ljube osebe iz našega življenja. Začnemo se spraševati: Kaj je narobe z mano? Zakaj se mi je to zgodilo? Ali nisem vreden/a? Samozvest je seveda zelo povezana tudi z umirjenostjo in prav tega se bomo ponovno spomnili v nocojšnji epizodi.

Recimo da ste u (samo)izolaciji ili da morate raditi od doma ili ste pak u lockdownu... Jedno od tri najčešća stanja danas. Što biste mogli u pogledu jezika? Možete usvajati novi na internetu, možete usavršavati postojeći u govoru i pisanju, npr. mailova, a mogli biste i gledati klipove o jezičnim zanimljivostima da odmorite mozak. Za sva tri navedena scenarija donosim praktične savjete koje uključuju WhatsApp, Google Meet, YouTube i Grammarly. --- Kako se pretplatiti? Google: https://bit.ly/2UFZZ6C Apple: https://apple.co/2UivogF Spotify: https://spoti.fi/2DzXmyn Deezer: https://bit.ly/2CCtxwA Stitcher: https://bit.ly/3btbKEa TuneIn: https://bit.ly/3dqpz8m Pratite nas i javite nam dojmove: www.facebook.com/bliskisusreti www.instagram.com/bliskisusreti_podcast www.twitter.com/bliskisusreti

Ponovno razglašena epidemija znova omejuje naše gibanje. Kljub temu pa se lahko znotraj statistične regije, v ožjem družinskem krogu, odpravimo na kakšen sprehod v bližnje kraje. Recimo v Slovensko Bistrico ali Poljčane. In ker bomo v prihodnjih dneh in tednih več časa preživeli doma, lahko z nami v sobotnih turističnih oddajah potujte tudi tako, da prisluhnete radijskemu potopisu; tokrat smo se z mlado popotnico Manjo Weingerl ustavili tudi v Vietnamu.

Na kresno noč se godijo nenavadne in tudi nevarne stvari! Recimo, da se kakšen pajek zagleda v prelepo kresničko ... Avtor in režiser: Marjan Marinc Dramaturginja: Djurdja Flere Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Urban Koder Murn: Branko Miklavc Pajek: Jurij Souček Govnobrbec: Aleksander Valič Kresnička Lučka: Marjeta Gregorač Kresniček Lučko: Boris Cavazza Šef policije Sršen: Jože Zupan Sršenka: Duša Počkaj Policaj Rogač: Tone Homar Pevovodja Čmrlj: Maks Bajc Muhač: Dušan Škedl Kresniček Svečko: Andrej Nahtigal Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1978

“Znači da se razumemo: ovo je prva epizoda, meni samom jaaaako neplanirana... Tako da ne znam ni kako je rečima opisati a ne uskratiti je za genijalnost.

U jednoj od ranijih epizoda podcasta sam obećao da ću se baviti temama iz digitala, poduzetništva ali i lifestylea. O prve dvije "rubrike" sam krenuo pričati iz vlastitog iskustva, međutim, iako se redovito bavim sportom, o lifestyleu mi je bilo zaista teško govoriti samome. Upravo zato mi je novi način snimanja, sa sugovornicima, otvorio mogućnost kvalitetnije se pozabaviti s temom lifestylea. U nešto drugačijem "setupu" nego inače sam popričao s Jelenom Skender, vlasnicom boutique movement studija Vježbaonica i profesoricom kineziologije koja mi je dala neke vrijedne informacije kako vježbati svakodnevno u uredu, a i u ovim trenutcima kada velik broj nas radi od kuće. 01:48 Za početak, kako se prisiliti na vježbanje kada radimo po cijeli dan? 03:43 Odakle izvući energiju za tjelovježbu ako radimo do 17/18, pa onda još prijevoz do doma i umor te savlada na kraju svega? 06:12 Imaš li neke sugestije za poduzetnike ili freelancere koji rade i po 12 sati dnevno: kako da uklope vježbanje u cijelu priču? 10:08 Što je s onima koji rade uredski posao i sjede veći dio radnog dana u stolicama? Kakve kratke vježbe bi sugerirala uredskim radnicima? 15:29 Možeš li možda nabrojiti najčešće probleme koje uzrokuje dugoročno sjedenje i kako izbjeći to? 19:45 Po tvom mišljenju, jesu li nam digital i tehnologija pomogli ili odmogli? Sad puno toga možemo odraditi online, pa dosta ljudi radi i od doma. Šteti li nam to dugoročno? 23:43 U jednom intervjuu si izjavila: „Vježbaonica polaznicima nudi kombinaciju rekreacije i rehabilitacije, prilagođava se zdravstvenom stanju i spremnosti vježbača kako bi se izbjegle ozljede koje često odvraćaju ljude od redovnog vježbanja i kretanja.“ Što ovo znači? Ovo je diverzifikacija na tržištu vježbanja itd..? Po čemu je drugačija i kako to prepoznaju klijenti? 27:51 Možeš li možda preporučiti neke tehnološke gadgete koji mogu pomoći ljudima u redovitijem vježbanju ili praćenju tjelesnog stanja? Recimo, smart watchevi su dosta popularni upravo u tu svrhu. Ili čak neke aplikacije za vježbanje? 33:12 Pratiš li možda neke youtubere ili blogere koji stavljaju dobar content s tjelovježbama koje se mogu izvoditi kod kuće?

Ol-Star je za nama, i počinje ključni deo regularne NBA sezone. Trka za plej-of mesta se zahuktala, i mada se neke stvari već uveliko znaju – npr. to da će Milvoki Baksi verovatno završiti sezonu sa najboljim skorom, ostaje još mnogo nepoznanica da se razreši. Recimo, imaju li niže rangirane ekipe sa Istoka neke šanse protiv “ajkula”? Ko će trijumfovati u trci za osmo mesto na zapadu, u kojoj učestvuje i “naš” Sakramento? Ima li Denver ikakve šanse protiv kalifornijskih “blizanaca” iz grada anđela? Pitanja previše, ali odgovore možda ovaj put ipak imamo. Pomoć Milošu pružiće Ivan Bogunović, jedan od voditelja “NBA Arena” programa na televiziji Arena Sport – njih dvojica sada već tradicionalno prolaze kroz celu ligu, od prvog do poslednjeg, i pružaju svoja mišljenja na aktuelne teme u “ligi američkih profesionalaca”. Ne propustite ni ovu epizodu Šeste Lične!

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič

Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.

Popeki in bobeki! Recimo skupaj. Ponosno in naglas, skupaj za vse nas: bobu pop! Dvajseti Bob leta je namreč Pop N Deklu, ker v tretje gre Rado, prinesel prvi pravi intervju z oboževalcem. Ljubi bob! Ja, mesn(at)e užitke smo použili na letošnji, detektivsko obarvani prireditvi. Kam neki so dali bob novinarske prihodnosti? Katera je bila uradna torta? Hlače ali stegno? Pop N Dekl, ki se preriva v vaša ušesa vsako drugo sredo točno opoldan, lahko poslušate na www.vecer.com, na Soundcloudu, na Apple Podcasts in Google Podcasts. Komot se tudi naročite!

Danes v oddaji prisluhnite pogovoru s pianistko Laro Oprešnik, eno izmed letošnjih prejemnic študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo. V njeni izvedbi bomo poslušali Fantazijo Johanna Sebastiana Bacha in odlomek iz prvega Koncerta za klavir v C-duru Ludwiga van Beethovna. Lara Oprešnik je klavir začela igrati pri sedmih letih v razredu Monike Vehovec v glasbeni šoli Frana Koruna ? Koželjskega Velenje. Srednjo stopnjo je začela pod vodstvom Jožice Grebenšek in končala v razredu Jerneje Grebenšek. Trenutno je študentka Hinka Haasa, sicer pa se redno udeležuje tudi dodatnih izobraževanj in izpopolnjevanj. Med drugim pri Jasminki Stančul, Selmi Chicco, Aleksandru Serdarju, Riti Kinki in Lovru Pogoreliću. Na svoji glasbeni poti je prejela že številna priznanja in nagrade na državni in mednarodni ravni. Recimo na našem TEMSIG-u, pa na tekmovanjih v Gorici, Radljah ob Dravi, Gradežu, Trstu, Vidmu, Legnagu in Beogradu, uspešna pa je bila tudi na mednarodnem tekmovanju Acija Bertonclja. Prešernovo nagrado Akademije za glasbo je prejela za izvedbo Koncerta za klavir št. 1 v C-duru Ludwiga van Beethovna.

'Smiljana, saj spiš', pravi vedno Smiljanina mama, kadar se ji zdi Smiljana nemogoča. Recimo, namesto da bi se učila, se zagleda, zasanja. Namesto, da bi pospravljala, se skrije v omaro. Smiljana živi v tem svetu, a zase ima še neki drugi svet, za katerega mama ne ve.

Za Nejca Gazvodo bi lahko rekli, da stresa zgodbe iz rokava. Kratke, romaneskne, filmske, gledališke ... In očitno ima tudi nos za to, da zanje ujame pravi trenutek. Recimo, zadnja gledališka predstava, pod katero se je podpisal, je tako rekoč napovedovala letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo. Ljudje, kot smo mi je nastala po motivih romana Ostanki dneva Kazua Ishigure. Nejc zanika, da bi imel nadnaravne sposobnosti. »Ishiguro imam rad, to je vse,« odvrne, a prizna, da je bilo sovpadanje hecno naključje. Predstavo je delal v Anton Podbevšek Teatru, v Novem mestu, od koder Nejc je doma. In kamor se je potem, ko se je že ustalil v Ljubljani, za krajši čas znova preselil. »Kot pravi Slovenec sem šel domov, da nisem imel stroškov.« Denar je potreboval za svoj filmski prvenec Izlet. Ne le, da je bil film izjemno uspešen, zdi se, da je postal tudi brezčasen. »Če bi ga zdaj posneli, je situacija ista: mladi še vedno nimajo služb, Grčija je v istem sranju, le prebežnikov v Izletu ni in so edina nova tema. Prav grozljivo je, da je film še vedno aktualen.« A to je le utrinek iz Nejčevega ustvarjalnega opusa, ki že zdaj šteje zbirko kratkih zgodb, tri romane, dva celovečerca, gledališke predstave, med njimi tudi prvo kriminalko v štirih delih.

V tem krogu pa smo res zmagali vsi - kavč selektorji. Pa se je zgodil zgodovinski dan: pivo na fuzbalu. Ne da bi ga pretirano oglaševali, ampak včasih pride prav, sploh pa v taki hici. Recimo v čakanju, če bo Olimpija še kakega stisnila Aluminiju. Ali če ne veste, ali je imel bolj prav Stipe Balajić ali Tonči Žlogar pri delitvi točk med Krškim in Triglavom. Ali pa, če vas 1:0 v Ljudskem vrtu ni zadovoljilo tako kot Darka Milaniča, ko je Maribor premagal Rudar. Ali pa, če ste sopihali na Koroško, kjer se Ankaran še vedno ne počuti najbolj domače. Najbolj pa, če vam je težko gledati Gorico, kako je še vedno brez točk. Že drugič gostimo Marijana Pušnika, zdaj trenerja Rudarja, ki vedno formulira take odgovore, da jim je vredno prisluhniti tudi malo dlje. Hvala, da ste z nami. Tempo je res hud, vi pa mu zvesto in pridno sledite! ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. ***Podaljšek sodnikovega podaljška*** Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo vsak ponedeljek popoldan v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Evropski Ofsajd #92 bo na sporedu v petek, 4. avgusta, klasični Ofsajd #93 pa v ponedeljek, 7. avgusta. OFSAJDI • PLTS 2017/18 14 - Maribor 10 - Triglav 8 - Olimpija 7 - Celje 6 - Rudar 5 - Gorica 5 - Ankaran 5 - Aluminij 3 - Krško 1 - Domžale

V pravljični in mistični kresni noči, se godijo tudi nenavadne stvari. Recimo, da se kakšen pajek zagleda v prelepo kresničko. Režiser: Marjan Marinc Dramaturginja: Djurdja Flere Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Urban Koder Murn: Branko Miklavc Pajek: Jurij Souček Govnobrbec: Aleksander Valič Kresnička Lučka: Marjeta Gregorač Kresniček Lučko: Boris Cavazza Šef policije Sršen: Jože Zupan Sršenka: Duša Počkaj Policaj Rogač: Tone Homar Pevovodja Čmrlj: Maks Bajc Muhač: Dušan Škedl Kresniček Svečko: Andrej Nahtigal Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1978

Imamo ga! Predsednika! No... "imamo". Ali ima on Uefo? Kakorkoli že... Aleksandru Čeferinu čestitamo tudi mi v Ofsajdu. In pozdravljamo čim boljše čase tudi za NZS. In pokal. In superpokal. Najprej naš, potem pa lahko magari tudi evropskega, ne? Ampak... Nazaj domov. Po osmini finala oziroma drugem krogu pokala sva s Klemnom obdelala prvo četrtino prvenstva. V nulo? Pa... Recimo. Gosta tokrat ni, čakali bomo in ustvarjali kao pritisk, pardon, parkirali avtobus pred Zvezo nogometnih sodnikov Slovenije, da pokažejo, da so tudi oni del fuzbala. In pa NZS. In tako dalje. Ker nam malo volje jemlje vse skupaj, povezano z rokami, ki so en vikend eno, drugi vikend drugo. V enem letu nikakor še nismo mogli do ZNSS tudi sodelovanje z NZS je, milo rečeno, slabo. Ni pa nam vzelo volje. Še. P.S. Ofsajd #56 bo na sporedu - kljub krogu med tednom - v ponedeljek, 26. septembra. Upamo, da končno s kakšnim gostom iz NZS in/ali ZNSS. *** OFSAJD KROGA: Saj veste... GOL KROGA: Klemen Šturm [Krško] • Irfan Hadžić [Celje] IGRALEC KROGA: Denis Klinar [Olimpija] MENJAVA KROGA: Marwan Kabha [Maribor] IZJAVA KROGA: "S Katancem se ne bom pogovarjal več jaz." Aleksander Čeferin, predsednik Uefe TRENER KROGA: Janez Žilnik [Radomlje] OFSAJDI 2016/17: 27 - Domžale 24 - Celje 22 - Aluminij, Maribor 21 - Rudar 20 - Gorica* 12 - Olimpija, Krško 11 -Radomlje 9 - Koper* *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Ofsajd lahko zdaj, ko smo že abrahamovci, počasi pa se bliža tudi naš prvi rojstni dan, tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal. Več na urbani.si/ofsajd.

V drugi epizodi beseda teče o comedy writingu, snemanju nastopov, pa tudi o zanimivih temah. Recimo o dopustih, porokah, trmi dveletnikov in povezavi med pokemoni in ISISom. Vmes se prikrade Jernej Celec. Hvala Anžetu Tomiću, evropskemu krvodajalcu št.1. Zapiski: Rakov Škocjan Program v Prulčku Pokemon Go v povezavi z ISIS Jim Jefferies – Trump Klemen […]