Podcasts about glasbeno

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo ob 20-ih na Malem odru premierno uprizorila predstavo ≈ [približno enako kot] avtorja Jonasa Hassna Khemirija /hasna kemirija/ v režiji Maše Pelko. Program Ars v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana pripravlja nov ciklus radijskih koncertov V etru pesem. Cankarjev dom v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev pripravlja Literarni večer ob dnevu maternih jezikov. V Nemški operi v Berlinu pa do danes premiera predstave Sen kresne noči, ki je nastala v režiji Edwarda Cluga. Vabljeni k poslušanju!

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo ob 20-ih na Malem odru premierno uprizorila predstavo ≈ [približno enako kot] avtorja Jonasa Hassna Khemirija /hasna kemirija/ v režiji Maše Pelko. Program Ars v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana pripravlja nov ciklus radijskih koncertov V etru pesem. Cankarjev dom v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev pripravlja Literarni večer ob dnevu maternih jezikov. V Nemški operi v Berlinu pa do danes premiera predstave Sen kresne noči, ki je nastala v režiji Edwarda Cluga. Vabljeni k poslušanju!

So vodili dirigenti Lio Kuokman, Tabita Berglund in Tito Ceccherini.V središču so trije dogodki: četrta koncerta iz ciklov Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in zlatega abonmaja Cankarjevega doma ter drugi koncert iz cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije. Bili smo tudi na podelitvi Škerjančevih diplom, priznanj in nagrad, drugem koncertu iz cikla Mozartine in na koncertu samospevov Glasbene matice. Ob koncu napovedujemo še 8. Zimski festival in cikel V etru pesem, ki je nastal v sodelovanju z Glasbeno matico in programom Ars.

Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kralja Matjaža vzeli iz polja anonimne, ljudske slovstvene ustvarjalnosti in ga uporabili oziroma predelali za svoje namene in potrebe. Naj bo tako ali drugače, nekaj pri vsem skupaj ni jasno: od kod neki je ta lik sploh prišel v naš kulturni prostor? Je, denimo, kralj Matjaž kratko malo ime, ki so ga vzhodnoalpski Slovani – naši predniki – enkrat v srednjem veku nadeli kakemu staremu, predkrščanskemu, mitološkemu junaku? Ali pa so si pomagali z realno zgodovino in ga ustvarili s pomočjo drobcev odmevnih, hvalevrednih dejanj, ki jih je v resnici storil ta ali oni dejanski srednjeveški vladar, nemara – in to je interpretacija, ki jo menda najpogosteje slišimo v šoli – ogrski kralj iz 15. stoletja, Matija Korvin? No, dr. Marija Klobčar, raziskovalka na Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU, pa zdaj precej prepričljivo dokazuje, da je v prajedru slovstvene tradicije o kralju Matjažu sicer res eden izmed srednjeveških vladarjev – a ne Matija Korvin. Če ne on – tedaj kdo? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Klobčar iskali v tokratnem Kulturnem fokusu.   foto: kralj Matjaž na panjski končnici iz leta 1877, delavnica Leopolda Layerja (Slovenski etnografski muzej / Wikipedija, javna domena)

Na domačiji Rezelj v Dvoru pri Žužemberku so se začeli 13. Dvorski likovni dnevi. Tudi letos prihaja ustvarjalno vitalna ter zanimiva in raznolika likovna ekipa 14 ustvarjalcev: slikarke in slikarji, kipar in fotograf. Glasbeno-scenski projekt Vampirabile, ki je nastal po idejni zasnovi dirigentke Karmine Šilec ter režiserke in scenografke Mete Hočevar, je minuli konec tedna doživel izvedbo v Shaw Auditoriumu v Hongkongu z 80-člansko projektno zasedbo. Znanih je pet pesniških zbirk, ki se potegujejo za letošnjo Veronikino nagrado. Strokovna komisija je izbrala Majo Miloševič Čustić z zbirko Vidno polje, Jureta Jakoba z zbirko Drobne opazke, Tonjo Jelen z zbirko Od točke nič, Barbaro Korun z zbirko Vnazaj in Denisa Škofiča z zbirko Tuskulum.

The Canyon Observer je eden najglasnejših bendov, kar jih raste na naši grudi. Začenši pred dobrim desetletjem s post metalom in sorodnimi strujami najhrupnejših žanrov so po nenehnem eksperimentiranju in nadgrajevanju na odmevnem zadnjem albumu Figura zlili električni hrup in akustično zvočenje. V oddaji IZŠTEKANI na Valu 202 so šli še dlje. Pripravili so povsem nov program, ki so ga odigrali izključno z akustičnimi instrumenti. Premierno, v razširjeni desetčlanski zasedbi. Številna tolkala, violončelo, saksofon, akustične kitare, dodatni glasovi, kontrabas, klavir. V rokah The Canyon Observer? Resno? Ja, resno. Zelo resno.  Doom, sludge, atmosferični black metal, noise, post metal so zvrstne oznake, ki jih nadevajo leta 2011 osnovanim ljubljanskim težkokategornikom The Canyon Observer. Do neke mere držijo, toda bend jih je v nenehnem iskanju že nekajkrat presegel in obrnil na glavo. Prvič izraziteje s prelomnim drugim dolgometražnim albumom Nøll (2018). "Težko z besedami opredelimo svojo glasbo. Definitivno je eksperimentalna. Še vedno je glasna, distorzirana, počasna. A od atmosferičnih metalskih začetkov smo se že davno oddaljili in odšli v druge svetove," pripovedujejo. Še temeljiteje so ustvarjalne okvirje razbili z albumom Figura (2023). Hrupnemu električnemu arzenalu so ob bok postavili saksofona in violončela ter se sprehodili med noisom, free jazzom, klasično in avantgardno glasbo. "Figura je bila mišljena kot kratkotrajen izlet. Bila pa je odlično sprejeta in tudi nas je prevzelo, da smo lahko bistveno širši kot nek specifično žanrski bend," nadaljujejo. "Danes smo predvsem manj obremenjeni. Glasbeno smo zelo nemirni, ogromno stvari nas zanima. Nekoč smo se verjetno nehote omejevali, zdaj pa se lotimo praktično vsega, kar nam pade na pamet. Ko dolgo igraš z istimi ljudmi, je pomembno tudi, da proces vedno znova začiniš. Sicer postane dolgčas. Če pripelješ nove ljudi z novimi instrumenti, pa jim moraš pustiti dihati. In stvar se razvije v nepredvideno smer." Figura, sprva presenečenje, je požela nedeljeno odobravanje kritike in občinstva. Začrtala je nove poti in sprožila ideje o nastopu v Izštekanih. "Osnovno vprašanje je bilo, ali ima smisel našo glasbo prenašati v akustiko. Ugotovili smo, da ne, tudi tiste s Figure ne. Distorzirana glasba je dostikrat preoblečena v akustiko na prisiljen način. Zato smo se odločili narediti čisto nov material, povsem akustično. Pogledati z drugega zornega kota, drugače razmišljati. Ja, to smo mi in to je naša glasba, a narejena akustično že v izhodišču. Tako imamo priložnost odkrivati povsem novo, neomejeni z glasbo, ki je obstajala že prej." Vse skladbe ste tako v Izštekanih slišali premierno. Šesterica se je za to priložnost pomnožila v deseterico. Poleg saksofona in violončela so v instrumentarij dodali klavir, kontrabas, akustične kitare, dodatne glasove in bogat nabor tolkal, tudi velikih, kot so timpani in gran cassa. "Učimo se držati nazaj, puščati prostor, iskati izraznost v premorih in tišini. Lahko bi rekli tudi, da se učimo nežnosti v glasbi. In predvsem se učimo poslušati drug drugega." The Canyon Observer. Okrepljeni. Prenovljeni. Izštekani. Galerija fotografij.  Odigrane skladbe: Ljubezen Bassolini NiNot/Potek Trpka Izhod

Na koncertu cikla Dobimo se, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska, je 15. novembra nastopil saksofnist Žan Gazvoda in ob klavirski spremljavi Neže Bregar izvedel dela Schumanna, Borneja in Katarine Pustinek Rakar. Glasbeno šolo v Kranju je začel obiskovati pri petih letih. Najprej je igral kljunasto flavto in klarinet, nato pa pod vodstvom Eve Krajnčan končal šest razredov saksofona ter hkrati končal tudi šest razredov klavirja. Leta 2021 je opravil sprejemni izpit na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je dijak Leva Pupisa, poleg tega pa obiskuje tudi ure solopetja. Robert Schumann: Tri romance, op. 94 Katarina Pustinek Rakar: E.mon@si François Borne: Brilijantna fantazijo na Carmen

V Katoliškem domu prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroškem jutri popoldne pripravljajo kreativno delavnico pisanja poezije. Udeleženci bodo z voditeljem pisateljem, pesnikom in literarnim zgodovinarjem Petrom Svetino najprej brali izbrane pesmi, se o njih pogovarjali in jim poskusili priti v razumevanju čim bliže. Sledilo bo pisanje pesmi. Seznanili se bodo z rimano štirivrstičnico, s pesmijo v svobodnem verzu in na koncu še s sonetom. Zvečer pa bo Tinjah prireditev Literatura na vrtu. Glasbeno–literarni projekt dueta Andrej Ofak, kitara in Borut Mori, akordeon bo svojevrstna kombinacija vrhunske glasbene umetnosti in slovenskega jezika. Besedila Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja, Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, Lepo Vido in Rokovnjače ter Visoško kroniko, bo namreč interpretiral Ivan Lotrič.

Danes smo obkroženi z raznimi pametnimi napravami in večnim cinglanjem aparatur. V svetu, polnem hrupa, govoric, piskov sporočil, raznih opozoril in opomnikov, se tako lahko vprašamo, ali drug drugega sploh še slišimo. In prav to je ključno vprašanje predstave z naslovom A me slišiš, katere idejna vodja je glasbenica in pedagoginja Anja Strajnar. Predstava namreč prikazuje, kako otroci in odrasli pri digitalni komunikaciji prepogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila človek.

V novem šolskem letu bo za marsikaterega otroka pomemben del predstavljala glasba, morda tudi gledališče. Kako prepoznati talent pri otroku ter kakšne možnosti ima za spoznavanje odra zunaj šole, denimo v operni hiši? O tem smo se v tokratni Svetovalnici pogovarjali z režiserko Evo Hribernik.

Poletni kulturni utrip še vedno močno določa festivalsko dogajanje: iztekata se festivala Dnevi poezije in vina in Mladi levi, pričenjata pa Platforma sodobnega plesa ter festival pripovedovanja in kratke proze Novo mesto short. Sklepni del oddaje posvečamo 110. obletnici rojstva Borisa Pahorja in mednarodnemu simpoziju Zvok in glasba v doživljanju dojenčkov, malčkov in ranljivih skupin. Prispevke so pripravili Irena Kodrič Cizerl, Petra Tanko, Aleksandra Saška Gruden, Jože Žura, Goran Tenze in Iza Pevec. Glasbeno opremo je pripravila Tina Ogrin, posnel jo je Vjekoslav Mikez, redaktorstvo in vodenje: Tina Kozin.

71. Festival Ljubljana že nekaj časa pestri kulturno dogajanje v slovenski prestolnici, tokrat izpostavljamo nastop sopranistke Ane Netrebko in tenorista Yusifa Eyvazova. V Slovenskem etnografskem muzeju si je te dni mogoče ogledati fotografsko razstavo iz arhiva kulturne dediščine Egipta in zahodnega Sredozemlja. V Novem mestu se začenjajo Poletni filmski večeri, v Kranju pa se v Prešernovi hiši odpira razstava, namenjena 140. obletnici obiska Franca Jožefa I. na Gorenjskem. Vabljeni k poslušanju!

Glasbeno društvo Brloga v sodelovanju s Športnim društvom Branka Ceršak je razpisalo prvo tekmovanje frajtonarjev za nagrado Naj godec Slovenskih goric. O društvo in njihovih dejavnostih smo se pogovarjali s Simonom Knupležem.

Glasbeno društvo Brloga v sodelovanju s Športnim društvom Branka Ceršak je razpisalo prvo tekmovanje frajtonarjev za nagrado Naj godec Slovenskih goric. O društvo in njihovih dejavnostih smo se pogovarjali s Simonom Knupležem.

Izpostavljamo premiero opere Trubadur Giuseppeja Verdija, ki bo premiero doživela nocoj v SNG Opera in balet Ljubljana. Pod režijo se podpisuje Yulia Roschina, scenografijo je zasnovala Vasilija Fišer, kostume Belinda Radulović, koreografijo Ana Pandur. Glasbeno vodstvo bo v rokah italijanskega dirigenta Roberta Gianole. V nadaljevanju predstavljamo Teden srbske kulture, ki te dni poteka v ljubljanski Mestni knjižnici. Ob bogatem programu, ki zajema ne le književnost, ampak tudi slikarstvo, glasbo, folkloro, film in širše kulturološke teme, je pisatelj Aleksandar Gatalica predstavil že tretji prevod iz svojega opusa v slovenščini, zbirko kratke proze Beograd za tujce. Na program Ars pa danes ob 22.05 prihaja radijska igra Pot domov po besedilu Mihe Mazzinija. Že pred premiero je bila nominirana na mednarodnem radijskem festivalu Pri Marulić na Hvaru. Pripoveduje o demenci in neusmiljenem mehanizmu birokracije, osnova zanjo je bila resnična zgodba o Slovencu Alojsu Dvorzacu, ki je živel v Kanadi. Do hčerke v Slovenijo ni prišel, saj ga zgrabila birokratska mašinerija in umrl je vklenjen v centru za migrante. (Foto: Darja Štavs Tisu / SNG Opera in balet Ljubljana)

Urška in Jernej sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe. Jerry (na Irskem sta namreč znana pod umetniškima imenoma Jerry in Elza Miles) je lani začel nizati nastope po tamkajšnjih pubih, na odru pa sta se pridružila tudi Vladu Kreslinu na enem njegovih koncertov v Dublinu. Pravita, da je Irska odlična lokacija za glasbenike ravno zato, ker ponuja ogromno priložnosti za nastopanje. Kar v Sloveniji manjka, je to, da imaš priložnost nastopiti vsaj enkrat na teden ali nekajkrat na mesec. Tako si pridobiš izkušnje in še plačilo zraven, da si lahko pokriješ stroške za glasbila in vso opremo. Jernej Šorn V oddaji preverjamo tudi, kako kot starša dveh majhnih otrok svoja prizadevanja za uresničitev kariernih ciljev usklajujeta z realnimi vsakdanjimi potrebami. Usklajevanje vzgoje in glasbene kariere je malo težje, ker tu nimava babic in stricev. Nekaj časa sva imela varuške, ki so živele pri naju doma. Ampak s tem je bilo več stresa kot koristi. Jernej Šorn

Na Gimnaziji Celje - Center brez glasbe ne gre. Na tej šoli že več desetletij delujejo številne vokalne zasedbe, letos na primer kar 9. Odlikuje jih kakovost, raznovrstnost, kontinuiteta, sodelovanje, angažiranost in prostovoljnost – ne le da veliko nastopajo, nastopajo tudi na dobrodelnih koncertih, ki jih prirejajo sami. December je za mlade pevce in glasbenike s te šole zelo pester čas, saj veliko nastopajo: poleg prazničnih koncertov letos s številnimi nastopi obeležujejo tudi 110. letnico šole. Glasbeno vzduššnje na šoli in svoje glasbeno udejstvovanje so z nami delili: Zala Golavšek (Nonet GCC), Ajla Tiganj (Dekliški pevski zbor GCC), Nika Kačičnik (DPZ, The Šlagers in GCC Gipsy sekstet), Erazem Hren (FaVoZa, fantovska vokalna zasedba GCC) in David Polanc (The Šlagers, GCC Gipsy kvintet in FaVoZa).

Maševal je p. Edvard Kovač. Glasbeno so sodelovlai: pevca Bernarda in Marko Fink, organistka Polona Gantar in župnijski pevski zbor Hugolina Satnerja.

Taja Božič je avtorica in pevka. Po končanem študiju jazz klavirja v Celovcu so se pred njo razprostrle številnih poti, po katerih zdaj stopa z odprtimi rokami. Glasbeno se Taja sprehaja po mnogih zvrsteh, besedilno pa so ji blizu osebne izpovedi. Z njo v studiu 13 v Prvi vrsti nastopajo: kitarist Simon Spreitzer, basist Timotej Pirš ter bobnar Gregor Božič.

Kya Clark kot deklica odrašča v revnem okolju močvirij Južne Karoline, z očetom, nasilnim alkoholikom, ki ga najprej zapusti njena mama, potem pa še njeni starejši bratje in sestre. Nazadnje ostane povsem sama in kot popolna avtsajderka najde uteho v proučevanju narave okrog sebe. Pri stikih z družbo ji je v pomoč edino temnopolti par, ki vodi lokalno špecerijo, v obdobju najstništva pa se zbliža s fantoma iz bližnjega mesteca: eden jo zapusti in odide na študij, drugega najdejo mrtvega v sumljivi nesreči. Sokrajani jo kot divjo samotarko že vnaprej obsodijo, a lokalni upokojeni odvetnik, ki prevzame njeno obrambo, je drugačnega mnenja. Po literarni uspešnici posnet film Tam, kjer pojejo raki je režirala Olivia Newman, za podlago si je vzela knjigo biologinje Delie Owens, katere biografija ne zveni nič manj pestro kot umišljeni roman, scenarij je napisala Lucy Alibar, ki je bila že avtorica predloge in soscenaristka filma Zveri južne divjine (2012). Glasbeno temo je prispevala Taylor Swift. In v glavni vlogi nastopa sijajna britanska igralka Daisy Edgar-Jones. Film vodi vzporedni pripovedi, ena prikazuje retrospektivni pogled na odraščanje Kye v mučnih razmerah, druga je osredinjena na sodni proces oziroma kriminalno »whodunit« zgodbo, ki vzdržuje napetost. Podobno se zdi, da je celovečerec sestavljen tudi iz več različnih perspektiv: samotarsko življenje je resda težko, a naravno okolje je, v nasprotju s socialnim, naravnost prečudovito, z osupljivimi podobami slikovitih sončnih zahodov ter pestrega rastlinstva in živalstva. Na eni strani je precej realistično prikazovanje življenja in obstoja zakotij ameriškega juga 50. in 60. let, na drugi gledamo med vrsticami zelo sodobno, današnjo, aktualno interpretacijo tega življenja oziroma družbenega stanja, številnih nekaznovanih in zelo hudih zlorab revnih, manjšin, temnopoltih, žensk ... Celotno delo je pravzaprav prispodoba kalvarije ženskega opolnomočenja, pri tem bi se dalo še marsikaj povedati o vprašanjih razmerij med naravo, družbo in moralo ter odgovornostjo in samouresničevanjem. Daleč od tega, da bi se film Tam, kjer pojejo raki izogibal problematičnim temam, a vendarle prevlada vtis, da ne želi zarezati pregloboko in preveč podrobno raziskovati omenjenih razmerij. Prevlada občutek hoje po srednji poti med art in mainstream filmom, kolikor imajo tovrstne oznake sploh neko analitično težo, to pa seveda gledalcev, glede na odziv, ne moti. Delo s svojim polikanim pristopom nekoliko spominja na Zeleno knjigo (2018) z Viggom Mortensenom, ki s prijetno zgodbo potovanja po ameriškem jugu v 60. letih prikaže globoko zakoreninjen rasizem in konča s humanistično odrešilno noto. Ne nazadnje pa lahko beremo stvaritev tudi kot terapevtski roman na ključ, saj so se takoj po premieri filma pojavili pozivi na zaslišanje avtorice knjižne predloge zaradi nekega starega kriminalnega primera, ko sta si z možem morda vzela v roke malce preveč pravice …

Tomaž Grom je kontrabasist in raziskovalec tega velikega inštrumenta, njegovih zmožnosti in povezave zvoka in prostora. Je tudi skladatelj gledališke in filmske glasbe ter ustvarjalec na polju scenskih umetnosti, videa in filma. Potuje in gostuje po vsem svetu, glasba pa zanj pomeni način spoznavanja ljudi in medsebojno komunikacijo. Več pa v gledališko-glasbeno-pogovorni oddaji, v kateri je Tomaž Grom, tudi prejemnik letošnje Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje, podrobneje razložil svoje poglede na umetnost, ki jo ustvarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marcandrea, www.sploh.si

V Begunjah na Gorenjskem se je na Avsenikovi domačiji, v gostilni, odvil že šesti Festival Avsenik. Glasbeno pot več generacij Avsenikov razmeroma dobro poznamo, manj pa morda njihova življenjska vodila, odločitve in kako jim uspeva zgledno ohranjati povezanost ter medsebojno spoštovanje. Prav o slednjem je največ tekla beseda v tem pogovoru, bolj osebno z Gregorjem Avsenikom.

Društvo slovenskih skladateljev v sodelovanju s Slovensko filharmonijo in Glasbeno mladino Slovenije vsako leto organizira koncert z naslovom Slovenski skladatelji mladim. Na tem koncertu dijaki poslušajo krstne izvedbe novih del slovenskih skladateljev in tako so letos prisluhnili glasbi Nejca Bečana, Tomaža Habeta, Dominika Jakšiča, Timoteja Kosovinca in Ernesta Mikliča. Koncert je potekal 6. aprila 2022 v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji, na njem pa je nastopil Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Markom Hribernikom.

Po dveh zaradi pandemije previdnih poletjih je letos festivalsko dogajanje po slovenskih mestih že v polnem zagonu. Pred dnevi se je začel mednarodni festival Imago Sloveniae, nocoj se s Poletjo nočjo v Stari Ljubljani odpira jubilejni sedemdeseti Ljubljana festival, konec tedna bo zaživel Lent, jubilejni, 40., bo tudi avgustovski festival Radovljica. In to je le nekaj primerov. Kakšne dogodke želi sodobno festivalsko občinstvo? Kako na program in razpoloženje vplivajo različnih pogoji za pripravo? Nekateri festivali imajo namreč izdatno podporo države, drugi so prepuščeni iznajdljivosti organizatorjev in donatorjev. Kako uspešno se naši poletni festivali povezujejo s turizmom, diplomacijo, promocijo Slovenije? O vsem tem voditeljica Anamarija Štukelj Cusma s sogovorniki. Gostje: – Domen Marinčič, umetniški vodja festivala Radovljica, – Janoš Kern, direktor Imago Sloveniae, – Vladimir Rukavina, Lent.

Zgodbe o 50. letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo mnogi glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje.

Ljubezensko pismo z desetimi odstavki in vrsticami kot je: Všeč mi je samota, ko sem s tabo. Ali pa: Če si preblizu, te je preveč, a ne hodi daleč. Glasbeno ljubezensko pismo. Zalagasper pri Andreju preigravata Love Letter.

V obdobju, ko glasbene šole razpisujejo vpise, smo v Svetovalnici govorili o glasbeni izobrazbi. Kakšna je najprimernejša starost za začetek učenja inštrumenta in kako sploh izbrati inštrument? Do kdaj vztrajati in kako pravilno spodbujati otrok? Z nami je bil ravnatelj Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava Daniel Eyer.

Lojze Krajnčan je dirigent, skladatelj in aranžer. Nekdaj tudi pozavnist. Že skoraj štirideset let je član Big Banda RTV Slovenija. Obiskoval je Glasbeno akademijo v Gradcu, kasneje pa se je izobraževal tudi na sloviti univerzi Berklee v Bostonu. Najprej se je zaposlil kot pozavnist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, po letu dni pa je postal član hišnega jazzovskega orkestra, leta 1993 pa tudi njegov stalni dirigent. V vseh teh letih se je podpisal pod številne projekte; njegov opus je precejšen in tudi izredno pester: od otroških skladb, šansonov, predelav ljudskih napevov in resne klasične glasbe, do del za revijski in jazzovski orkester. To širino mu daje nenehna želja po raziskovanju, iskanje novih kompozicijskih izražanj je kljub dolgoletnim izkušnjam še vedno prisotno. Ne glede na to ali gre za aranžmaje ali avtorsko delo, so v ospredju neverjetna natančnost, poglobljenost in spoštovanje do glasbenega gradiva in glasbe kot umetnosti. Vsaka partitura Lojzeta Krajnčana je zgodba zase in v vsaki zgodi se zrcali njegova duša. Ob njegovi okrogli obletnici se v intervjuju pogovarjamo o njegovi skladateljski poti, dotaknemo se njegovega odnosa do big banda kot institucije, njegove vloge v slovenskem glasbenem prostoru, sodelovanja z mlajšimi glasbeniki ter tudi trenutnega stanja glasbe v Sloveniji.

Glasbeno-vizualni projekt Plastični jazz je premiero doživel sredi leta 2020 na Sumo festivalu. Radijski nastop v oddaji je ponudil glasbeni vtis projekta; avtor skladb je tubist Goran Krmac, aranžmaji pa so skupinsko delo članov zasedbe: vibrafonista Vida Jamnika, saksofonista Tadeja Šepca in bobnarja Primoža Podobnika. Zvok tradicionalne jazz zasedbe se z uporabo sintetičnih in ambientalnih zvokov polagoma prelije v futurističnega; izriše se idealizirana podoba preteklosti, ki prek tesnobne sedanjosti zazveni v brezpogojni optimizem prihodnosti. Projekt v ospredje postavlja okoljska vprašanja in odpira prostor za kritični premislek.

Pred kratkim smo v naš studio 13 povabili kitarista Staša Čakša, da arhivno posname nekaj programa. Izbral je Johann Sebastian Bach: Prelude, Fuga and Allegro BWV 998 Giulio Aguado: Introduction et Rondo, Op.2, št. 2 Alojz Srebotnjak: Due movimenti Staš Čakš je igranje kitare začel pri šestih letih pri Anji Pirjevec. Glasbeno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini in Mariboru. Po končani nižji glasbeni šoli je šolanje nadaljeval na umetniški gimnaziji na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer je svoje znanje igranja kitare izpopolnjeval pri Vojku Vešligaju. Z osmimi leti se je udeležil prvega mednarodnega tekmovanja, kjer je prejel zlato priznanje in drugo nagrado. Je prejemnik najvišjih nagrad na različnih tekmovanjih v Sloveniji, Italiji, Srbiji ter na Češkem in Hrvaškem. Je tudi dvakratni zmagovalec mednarodnega tekmovanja "Enrico Mercatali" v Italiji. Leta 2009 je s kitaro nastopil v oddaji Pod klobukom. Izvedel je tudi nekaj solističnih recitalov in se predstavil kot solist s kvartetom Feguš, s kitarskim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor ter harmonikarskim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2016 je prejel diplomo dr. Roman Klasinc Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Po končani srednji šoli se je odločil za nadaljevanje študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod vodstvom prof. Tomaža Rajteriča, kjer je magistriral z odliko. Med šolanjem na Akademiji je osvojil drugo nagrado na državnem tekmovanju ''TEMSIG" ter kot solist skupaj s harmonikarjem Rokom Fišerjem in komornim godalnim orkestrom Akademije za glasbo izvedel Dvojni koncert za kitaro in bandoneon Astorja Piazzolle.

Prva ura bo namenjena ljubiteljem folklore, folklornikom in folkloristom. Letos namreč mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Slovenca, glasbenika in folklorista, po čigar zaslugi imamo 87 let star Glasbeno-narodopisni inštitut ter lepo zgodovino zborovske glasbe in folklore. Naša gosta bosta prof. Mirko Ramovš in dr. Tomaž Simetinger.

Stalnica, ki vedno znova preseneča – Skupina Laibach bo nocoj v Centru urbane kulture Kino Šiška v Ljubljani odigrala muzikal z naslovom Wir sind das Volk (Mi smo ljudje – Mi smo narod). Glasbeno-gledališka predstava je nastala po besedilih nemškega dramatika in pesnika Heinerja Müllerja in v sodelovanju z nemško režiserko Anjo Quickert, po besedah katere projekt končno združuje tisto, kar bi se že davno moralo zgoditi. Na beneškem arhitekturnem bienalu z naslovom Kako bomo živeli skupaj pa so nedavno razglasili letošnje prejemnike nagrad zlati lev. Za najboljši prispevek posamezne države so razglasili paviljon Arabskih Emiratov z naslovom Wet land (Mokrišče). Žirija je v njem videla poskus, ki nas vodi k razmisleku o krhki povezavi med gradnjo in odpadki tako na lokalni kot na globalni ravni. Foto: LAIBACH: WIR SIND DAS VOLK – izrez promocijskega videa

Ta teden bomo poslušali posnetek koncerta Prisluhnimo v Križankah Glasbene mladine ljubljanske, na katerem je aprila 2010 nastopil Matjaž Porovne. V Glasbeno šolo Franca Šturma se je vpisal že s sedmimi leti, njegova profesorica pa je bila Manca Golež. Svojo glasbeno pot je potem nadaljeval na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, in sicer v razredu Dušanke Stražar, na Akademiji za glasbo pa je bil njegov mentor Primož Novšak. Po študiju pod njegovim vodstvom se je vpisal še na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razred Eszter Haffner ter na Glasbeno akademijo v Zagrebu, kjer je bil njegov mentor Taras Pečeni. Zdaj deluje kot prvi violinist v Orkestru Slovenske filharmonije. V oddaji bomo poslušali skladbo Havanaise, op. 83 Camilla Saint-Saënsa ter Sonato v g-molu – Vražji trilček Giuseppa Tartinija, ki ju je izvedel ob klavirski spremljavi Jana Severja.

Do 10. ure lahko spremljate preostanek Glasbene jutranjice; tokrat jo je pripravila glasbena urednica Vesna Volk. Drugi sklop Glasbene jutranjice do 8. ure je namenila Osterčevi Simfoniji v C-duru, imenovani Ideali, v zadnjem, 3. sklopu – od osmih do desetih – pa boste lahko poslušali glasbo skladateljev, ki so v 19. stoletju prejeli prestižno nagrado Prix de Rome. Pet čez deseto bo na vrsti še zadnja oddaja iz ciklusa Skladatelj tedna, ki je tokrat posvečen Edvardu Griegu. Avtorica Suzana Vidas Karoli je oddajo namenila pregledu zadnjih dveh desetletij skladateljevega življenja. Grieg je jesen svojega življenja preživljal po ustaljenem vzorcu; spomladi in poleti je skladal na svojem idiličnem posestvu v Troldhaugnu, jeseni in pozimi pa koncertiral in potoval po evropskih glasbenih središčih, kjer je predstavljal svoje skladbe. Pet čez trinajsto bo na vrsti oddaja Izpod peresa slovenskih skladateljev; tokrat jo je pripravila glasbena urednica Tjaša Krajnc, ki bo predstavila samospeve, moški zbor, valčke, polke in druge klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka tudi sama izvajala svoje skladbe. Bila je cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica ter zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. Oddaja Filmska glasba, ki se bo začela ob 14. uri in 35 minut in jo pripravlja Tina Ogrin, bo tokrat v znamenju glasbe Urbana Kodra iz filma Carmen. Pol ure pozneje sledi oddaja Tretje Uho Huga Šekoranje, ki bo predstavil novo ploščo z naslovom Tribute Renato Chicco tria. Renato Chicco sodi v sam vrh slovenskih jazzovskih pianistov. Je letnik 1962, rojen v Izoli. Približno desetletje je preživel v Ameriki, kjer je bil član orkestra legendarnega vibrafonista Lionela Hamptona in zasedbe prav tako legendarnega pevca Jona Hendricksa, za katerega je opravljal tudi delo glasbenega direktorja. Nastopil je v nekaterih najpomembnejši newyorških klubih, kot so Burdland, Village Gate in Blue Note. Glasbeno popoldne na programu ARS bo ob 17ih zaokrožila oddaja Recital. Glasbeni urednik Marko Šetinc je za predvajanje izbral posnetke s koncerta Klavirskega tria Marvin, ki je nastopil 5. februarja v cerkvi Jezusa Kristusa v Berlinu. Trio Marvin sestavljajo violinistka Marina Grauman, violončelist Marius Urba in pianist Dasol Kim. Koncertni spored so spletala dela za klavirski trio Ludwiga van Beethovna, Ernsta Křeneka in Franza Schuberta. V oddaji Petkov koncertni večer, ki se bo začela ob 20. uri, vas glasbena urednica Anuša Volovšek vabi k poslušanju posnetka 6. koncerta za oranžni abonma Orkestra Slovenske filharmonije, ki je bil 28. marca leta 2014. Orkester je vodila njegova takratna šefinja dirigentka Keri-Lynn Wilson. Koncertni večer je bil v celoti posvečen ruski glasbeni ustvarjalnosti prejšnjega stoletja. V prvem delu je bil na sporedu Koncert za klavir in orkester št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva, ki ga je izvedel priznani ameriški pianist Andrew von Oeyen, v drugem delu abonmajskega koncerta pa je bila na sporedu ena redkeje izvajanih simfonij Dmitrija Šostakoviča – Osma v c-molu, op. 65. Pet minut čez deseto zvečer bo na sporedu oddaja Zborovski koncert. Urednica Brigita Rovšek vas vabi k spremljanju koncerta angleškega ansambla Tenebrae. Zbor, ki ga bomo lahko slišali tudi na festivalu Europa cantat julija v Ljubljani, je lani poleti gostoval na festivalu v Granadi, in sicer z glasbo Tomasa Luisa de Victorie. Zapel je njegov Officium defunctorum: Misso pro defunctis/Mašo za umrle. Več kot polovico oficija je Victoria namreč namenil maši, preostanek pa motetoma Versa est in luctum in Taedet anima mea. Petkov večer na programu ARS bo ob 23. uri zaokrožila oddaja Jazz Ars. Njen avtor Marko Kumer jo tokrat namenja ameriškemu pihalcu in skladatelju Andrewu Whiteu, ki je novembra lani preminil v starosti 78 let. White je do potankosti obvladal igranje različnih instrumentov – vseh vrst saksofonov, kontrabasa, električnega basa, bil je tudi virtuoz na oboi, ki jo je uporabil tako v resnem kot jazzovskem kontekstu ter ji namenil številne razprave in celo knjigo humorja, povezanega s tem instrumentom. Lahko je posnel skladbo za godalni kvartet in z nasnemavanji sam odigral vse instrumente. Transkribiral je praktično čisto vse saksofonske sole Johna Coltranea in Eroca Dolphyja. Na saksofonu je odigral 24-urni koncert na katerem so ga morale spremljati tri različne ritem sekcije. Bil je član simfomičnih orkestrov, komornih zasedb klasične glasbe, velikih jazzovskih orkestor, igral je bas in oboo v fusion skupini Weather Report, igral bas s Steviejem Wonderjem in pisal aranžmaje za priljubljeno zasedbo 5th Dimension.

December je čas, ko se vrata kulturnih ustanov ponavadi še bolj na široko odprejo, a letos ni tako. Po številnih državah so zastali glasbeni projekti, utihnili koncerti, ugasnile odrske luči, odpadli sejemski dogodki. Glasbeno dogajanje je prešlo na net ali pa preprosto čaka na boljše čase. V oddaji Pogovor o smo gostili direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski, Urško Bittner Pipan pomočnico direktorja Javnega sklada za kulturne dejavnosti, direktorja Slovenske filharmonije Mateja Šarca in Klemna Ramovša, direktorja in umetniškega vodjo Festivala Sevicq Brežice. Poklicali smo tudi direktorico Narodne galerije dr. Barbaro Jaki. V ljubljanski Operi, celjskem gledališču in Mestnem gledališču Ljubljanskem se povabilu niso odzvali.

»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.

Flavta bo zvenela v tokratni oddaji, in sicer bomo poslušali posnetek koncerta, na katerem je decembra lani nastopila flavtistka Dorotea Senica. Mlada glasbenica študira na salzburškem Mozarteumu pri Michaelu Martinu Koflerju in je redna gostja naših koncertnih odrov, med drugim je že sodelovala tudi z Glasbeno mladino ljubljansko in nastopila na koncertu cikla Zvoki mladih, ki ga bomo poslušali. V njeni intepretaciji nas čakajo tri dela: Dutilleuxa, Iberta in Dohnanyija. Doroteo Senica je zvok prečne flavte navdušil že pri šestih letih in kaj kmalu se je odločila, da bo svoje življenje posvetila temu instrumentu. Hitro je napredovala in se že pri trinajstih letih vpisala na Konservatorij za glasbo v Mariboru, dve leti pozneje pa je opravila tudi sprejemni izpit na univerzi Mozarteum v Salzburgu. Veliko nastopa, redno pa se udeležuje tudi tekmovanj za mlade glasbenike. Leta 2016 je dosegla prvo mesto in zlato plaketo na državnem tekmovanju TEMSIG ter posebno priznanje za osvojenih 100 točk, posebno priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe, posebno priznanje za najboljšo izvedbo slovenskega avtorja ter posebno nagrado Slovenske filharmonije, in sicer koncertni nastop z orkestrom. Sicer pa je bila na TEMSIG-u prvonagrajenka kar štirikrat. Poleg tega je lani prvo mesto dosegla tudi na mednarodnem tekmovanju flavte na Nizozemskem. Za njo je tudi vrsta uspešnih samostojnih recitalov, recimo na Lentu, v okviru Glasbenih nedelj v Unionu, ali pa z Glasbeno mladino, nastopala pa je tudi v okviru cikla salzburške univerze Mozarteum. Poleg tega se je že predstavila tudi kot solistka pred orkestrom, nastopala je z Orkestrom Slovenske filharmonije pa tudi že z orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, orkestrom mariborskega konservatorija ter madžarskim komornim orkestrom Mendelssohn.

Glasbeno življenje se še ni vrnilo na koncertne odre, tako bomo tudi danes namesto oddaje poslušali glasbo. Ta teden Felixa Mendelssohna Bartholdyja in njegove sestre Fanny Mendelssohn Hensel.

Cikel oddaj, ki jih ob 80-letnici posvečamo ljubljanski akademiji za glasbo, nadaljujemo z oddelkom za glasbeno pedagogiko. Gre za enega najstarejših oddelkov, saj njegova zasnova sega že v čas, ko se je ustanavljal konservatorij za glasbo, torej v obdobje pred obstojem akademije za glasbo, kot jo poznamo danes. Gre tudi za enega večjih oddelkov, saj na njem študira več kot 65 prihodnjih glasbenih pedagogov in pedagoginj. Kako pa nastane glasbeni pedagog? Delno vsekakor ob pomoči študija, ki ga bomo v oddaji predstavili ob pomoči predstojnice oddelka dr. Branke Rotar Pance, profesoric Polone Guček Skrbinek in Marjetice Kozmus, ki redno gostita praktične nastope študentov, ter študentke tretjega letnika dodiplomskega študija Jasmine Ferencek.

Narodna galerija vabi jutri na javno vodstvo v okviru cikla Kustos za en dan, ko bo nastopil prof. dr. Rafko Valenčič.Galerija Kemijskega inštituta v Ljubljani vabi na razstavo kiparskih del Boštjana Novaka z naslovom »Abstraktni ključ«.Prihaja bogata glasbena jesen KD Mohorjan Prevalje, ki jo posvečajo sto letnici prihoda Mohorjeve iz Celovca na Prevalje in 85. letnici rojstva Lojzeta Lebiča.

Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.

Kitaristka Ana Gorjanc (roj. 2000) je svojo glasbeno pot pričela na Glasbeni šoli Kranj pod okriljem profesorice Nataše Bogataj. Že v nižji šoli je začela nastopati na raznih koncertih in tekmovanjih in prejemati najvišje nagrade. Med šolanjem na nižji šoli je prejela osem zlatih plaket, dve srebrni, 15 prvih, dve drugi in dve tretji mesti. Po vpisu na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana je glasbeno pot nadaljevala v razredu profesorja Igorja Sajeta. Izvrstnost je dokazala z drugo nagrado na Dnevih kitare Krško (2016, 2017). Sledila so pomembna evropska tekmovanja: Zagreb guitar festival 2017 ? tretje mesto in tretja nagrada, Forum Gitarre Wien 2017 ? druga nagrada in tekmovanje Andres Segovia v Monheimu 2018 ? ocena zelo dobro. Leta 2017 je na državnem tekmovanju TEMSIG v kitarskem duu dosegla zlato priznanje in posebno nagrado, leta 2018 pa v kategoriji kitara solo zlato priznanje in prvo nagrado. Marca 2019 je na tekmovanju v Stuttgartu prejela tretjo nagrado. Za dosežke ji je bila podeljena Škerjančeva nagrada. V času šolanja je kot solistka ali v kitarskem duu nastopila v različnih slovenskih krajih. Zelo uspešno je nastopila na koncertu Prisluhnimo v Operi v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske. Na Poletni šoli kitare v Črnomlju in kot gostja z Glasbeno šolo Škofja Loka je nastopila na koncertu nagrajencev večjih tekmovanj.

Pianist Stefan Pajanović se je rodil leta 1996 v glasbeni družini. Klavir je začel igrati pri petih letih. Obiskoval je Glasbeno šolo Ljubljana Moste-Polje v razredu prof. Lilijane Žerajić. Pri devetih letih je kot solist igral z godalnim orkestrom glasbene šole. Je prejemnik nagrad na številnih mednarodnih in domačih tekmovanjih (Ars nova v Trstu, Euritmia v Povolettu, TEMSIG). Pogosto je tekmoval tudi v disciplini komorna glasba ? klavirski trio in tudi takrat prejemal prestižne nagrade. Šolanje je nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Lidije Malahotky Haas. Njegov glasbeni razvoj potrjujejo nagrade na tekmovanjih v Povolettu 2014 (prva nagrada in drugo mesto), na tekmovanju Memorial Jurica Murai v Varaždinu 2015 (druga nagrada), na TEMSIGU 2013 (srebrna plaketa) ter na mednarodnem tekmovanju Akordeon Art plus 2018 (druga nagrada). Kot izredno nadarjen komorni glasbenik je Stefan nastopal v duih z mladim kontrabasistom Todorom Markovićem v organizaciji Festivala Ljubljana in s čelistom Urbanom Marinkom v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske. Pogosto igra z bratom violinistom na samostojnih recitalih v tujini (Toskana, Beograd), dvakrat je nastopil na koncertih Glasbene mladine ljubljanske. Od leta 2015 študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Jasminke Stančul. Trenutno je študent prvega letnika podiplomskega študija in v okviru izmenjave Erasmus na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu v razredu prof. Markusa Bellheima. Klavirsko znanje je izpopolnjeval na seminarjih in poletnih glasbenih šolah pri priznanih pianistih in pedagogih, kot so: Jasminka Stančul, Ruben Dalibaltayan, Aleksandar Serdar, Konstantin Bogino, Laura Pietrocini in Claudio Martinez Mehner.

Znani so dobitniki Župančičevih nagrad za leto 2019, za življenjsko delo jo bo prejela akademska slikarka Marlenka Stupica.Glasbeno društvo Crescendo vabi 1. junija ob 20. h na koncert na škofjeloškem gradu.Kulturno društvo Antona Schwaba organizira večer opere, operete in muzikala z naslovom Coetus cantorum Prebold 2019.

Gostimo porabsko Slovenko Andrejo Kovač, novo predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem. Pridružimo se mladim rojakom iz mreže MAJ na obisku v Monoštru in Potrni, kjer je središče Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Spoznate lahko Viktorja Dolenca, ki je tudi z idejo za postavitev Narodnega doma v Trstu pustil neizbrisen pečat. O Tržaških prikaznih, zbirki 9 novel, pripoveduje Dušan Jelinčič, eden najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih književnikov. Spregovorimo pa tudi o krepitvi vezi med Glasbeno šolo Ilirska Bistrica in glasbeno šolo Ivana Matetića Ronjgova na Reki.

Ta teden bomo v Glasbenem utripu najprej na kratko pogledali na koncert Joseja Carrerasa, potem se bomo posvetili koncertu Petra Milića, koncertu cikla Tutti, v okviru katerega so nastopili študenti ljubljanske Akademije za glasbo s člani Simfoničnega orkestra SNG Maribor, in petemu koncertu za Oranžni abonma Slovenske filharmonije. Poleg tega smo v nedeljo spremljali osmo slovensko Glasbeno olimpijado, Komorni orkester Glasbenega društva Nova je pred dnevi predstavil nov projekt z naslovom Sledovi preteklosti, za konec pa bomo nekaj minut namenili še napovedi novega festivala zborovske glasbe z naslovom Aegis Carminis, ki bo potekal prihodnji teden v Kopru, in koncertni turneji komorne glasbe v izvedbi flavtistke Irene Kavčič in njenih gostov, ki te dni poteka po Sloveniji.

Tokratni gost Izštekanih je bil ljubljanski studijski maček in angažirani roker Jacuzzy Krall. Posebej za oddajo je Krall songe osvobodil studijskih spon in elektronsko narekovanih ritmov, v vaša ušesa so poleteli v docela živi izvedbi vrhunskega benda. Ki je bil precej glasen! Vsemu skupaj bi lahko rekli izštekano-vštekani Jacuzzy Krall. Oziroma Jacuzzy Krall, ki se izšteka iz ene in prišteka v drugo vtičnico. Glasbeno pot je Jakob Krall začel pred krepkima dvema desetletjema. Potem ko je v zgodnjem otroštvu pod očetovim vplivom poslušal skoraj izključno jazz, je zagrabil za saksofon in po srednješolskih punk bendih prve resnejše izkušnje nabiral v instrumentalni zasedbi Z levo nogo. Sledilo je sodelovanje s Sausages in v zasedbi Trije Puhalci. V novo tisočletje pa je vstopil kot avtor in pevec pri Los Ventilos, s katerimi je posnel prvenec “ISO4586” (2001). Da, Krall je skupaj z Boštjanom Gradiškom avtor njihovega prvega in verjetno do danes največjega hita “Ne gledam nazaj”. Glasba ga je zagrabila in ga zanimala z veliko plati. Vpisal se je na šolo za tonske mojstre SAE in v porajajočem ljubljanskem Ditrojtu, danes epicentru slovenskega rokenrola, postavil svoj studio. Ter začel ustvarjati pod imenom Jacuzzy Krall. Glasbeni uredniki na Valu 202 so ga kmalu opazili in dvakrat opozorili nanj, leta 2008 in 2010 so uvrstili njegova songa na zbirki “Imamo dobro glasbo”. Da pa je svojo muziko, ki jo je cvrl na res počasnem ognju, končno objavil v izdatnem odmerku, je trajalo dolgih sedem let. A se je splačalo čakati. Album “Jacuzzy Krall” je izšel jeseni 2014 v obliki dvojne vinilke in brezplačnega dolpotega na spletu. "Enkrat premal, drugič preveč, kolk je dovolj, ko je vse ti odveč? Dej rin naprej, nej potuje tale čreda, volkovi prežijo na nas z druzga brega. Ne govor, drž korak s to karavano, skupaj v vrsti za potrošniško kramo. Stisn rep, bod fleksibilen, pojej tablet, bod obziren. Noben ne vid, da je edina resnica, da smo v vrsti pod tablo z napisom Mesnica." (Jacuzzy Krall: “En korak več”) Angažirani preplet številnih žanrov, od rocka do hip hopa, od funka do metala, z jasnimi, neposrednimi besedili v pristni ljubljanščini, ki toliko kot z besedami povedo z načinom interpretacije, je bilo nato treba spraviti v novo življenje. Na oder. Jacuzzy je zbral odličen bend vrhunskih muzičistov in obredel več klubov ter naravnost navdušil (i)zbrano občinstvo. Pri živem izvajanju se je sprva odločil za srednjo pot, del glasbe je še vedno prihajal iz elektronskih naprav, bil posnet vnaprej. A tudi to se bo že v nekaj dneh spremenilo. Jacuzzy Krall je namreč ob povabilu v oddajo Izštekani na Valu 202 svojo glasbo povsem osvobodil vnaprej posnetih ali elektronsko krmiljenih zvokov. Z bendom jo bo izvedel docela v živo. In naglas! Zasedba bo sorodna kot na koncertih: Miha Meglič (kitara), Andraž Mazi (kitara, pedal steel), Davor Klarič (klaviature), Rok Škrlj (bas), Sergej Randjelović Runjoe (bobni, spremljevalni glas), Boštjan Vajs (bobni), Rok Hozjan (spremljevalni glas), Katinka Dimkaroska (glas, tapan). In seveda Jacuzzy Krall na prestolu. No, če morda Jacuzzyja Kralla sploh ne poznate, je res skrajni čas, da vam prekriža pot.