Podcasts about avtorja

Giulio Settimo in Tajda Lipicer: Gora Lutkovno gledališče Ljubljana: 12. junij 2025 informativne oddaje, RA SLO, 13. junij 2025 Avtorja besedila:Tajda Lipicer in Giulio Settimo Režiser:Giulio Settimo Dramaturginja:Tajda Lipicer Avtor likovne podobe:Enej Gala Avtorica glasbe:Enza de Rose Igralca:Aja Kobe in Martin Mlakar V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči kot zadnjo premiero letošnje sezone, uprizorili Koprodukcijsko lutkovno predstavo, ki je nastala v sodelovanju te lutkovne hiše z gledališčem Il Rossetti – Stalnim gledališčem Furlanije Julijske krajine. Predstavo Gora, ki po staroverskem izročilu slavi prastaro čaščenje naravnih sil, sta avtorsko zasnovala režiser Giulio Settimo in Tajda Lipicer, ogledala pa si jo je Magda Tušar:

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Nekaj dni pred 22.majem - Mednarodnem dnevu biodiverzitete - so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavili študijo o t.im. »pravih hrčkih« na severni polobli (znanstveno ime: cricetinae), eni najstarejših poddružin hrčkov. Gre za knjigo z naslovom »True Hamsters of the Palaearctic Region«, soavtor je dr. Georgy I. Shenbrot iz Univerze Ben Gurion v Izraelu, drugi soavtor pa je sogovornik v oddaji prof. dr. Boris Kryštufek, tudi dolgoletni kustos v tem muzeju. V pogovoru je pojasnil, zakaj prav hrčki in zakaj je potrebno za poznavanje stanja biodiverzitete občasno opraviti njeno revizijo zato, da bolje razumemo vsaj drobec sprememb med številnimi živalskimi vrstami na planetu. Knjiga je rezultat dolgoletnih raziskav na terenu in v prirodoslovnih muzejih predvsem severne poloble. Avtorja sta opravila revizijo teh glodalcev v pasu zmerne in polarne Evrazije in severne Afrike, kjer povečini živijo te živali. FOTO: Naslovnica študije o pravih hrčkih, ki je izšla pri založbi Univerze v Mariboru VIR: Goran Tenze, Program Ars

Pot iz brezna - Pomoč pri odvisnostiSlovenski prostor je dočakal izjemno uporaben priročnik za odvisne od alkohola in tiste, ki to ne želijo postati: Pot iz brezna. Koristen je za tudi za ostale sodobne odvisnosti kot so igre na srečo, pornografija ali internet. Avtorja, psihiater Jože Kociper in psihologinja Lidija Kociper, sta nam približala notranji svet bojev in trpljenja alkoholikov ter sočutno pokazala pot iz brezna.

Na gradu Dobrovo bo do 5. septembra na ogled druga od treh razstav Zorana Mušiča, ki sodijo med osrednje dogodke Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica. Med razstavljenimi deli bodo tudi slike iz pretresljivega cikla Nismo poslednji, s katerim se je Mušič zapisal med umetniške velikane 20. stoletja. Novi roman Aleša Štegra Ogenj je nastal po motivih življenja Ptujčanke, umetnostne zgodovinarke, etnologinje, kustosinje in direktorice Pokrajinskega muzeja Ptuj Štefke Cóbelj. Avtorja je še posebej zanimala kolektivna pozaba ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti.

Z romanom Milenij v Beogradu se v 47 poglavjih pred bralci razvija organizem mesta, ki so mu v preteklosti nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero ali Vrata vojn. Vladimir Pištalo, eden izmed najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v ZDA, kjer je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinsko, dokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec s kroniko mesta, zaznamovanem s konci različnih epoh, tako objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih oseb, so ti zabrisani v meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih ljudi in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba – mestoma zelo duhovita – o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, o prijateljstvih, ljubeznih in vojni, je razpeta od Titove smrti leta 1980 do leta 2000, ko je delo v izvirniku tudi izšlo. Avtorja, sicer direktorja Narodne knjižnice Srbije, ki ga v naši prevodno literarni krajini poznamo predvsem po romaneskni literarni biografiji Tesla, portret med maskami in po noveli Aleksandrida, zanima predvsem raziskovanje in pisanje v smeri avtogeografije. Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec.

Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in Jassmina Marijan, kustosinja in vodja Fototeke v Narodni galeriji. Henrika Šantel – Tihožitje z oranžami in medenino, 1929 (izrez)

V teh dneh je Ljubljana deležna raznolike in pestre kulturne ustvarjalnosti rojakov s severne strani Karavank. Od 22. marca že potekajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ta teden je bilo ob odprtju razstava Karla Vouka Skozi čas tudi uradno odprtje. Potekali sta tudi predstavitev koroških kulturnih društev in okrogla miza o Koroški Cerkvi in slovenski kulturi. V oddaji ste med drugim slišali, kaj sta na odprtju razstave povedala veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Konrad Bühler in državna sekretarka v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Avtorja je predstavila Nataša-Vanja Stergar.

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Slika: Borut Živulović/BOBO

Predstavili smo Koncert ob odprtju slikarske razstave akademskega slikarja Veljka Tomana ob njegovi 80-letnici, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana (danes) v sredo 18. decembra ob 18. uri. Avtorja bo predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, nastopila bosta Mešani pevski zbor Lipa zelenela je in Mešani pevski zbor KD Rakitna. Dogodek nam je predstavil avtor.

Tin Grabnar in Ajda Rooss premiera: sobota, 9. november ponedeljek, 11. november, Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila v soboto premierna uprizoritev predstave Odhod, ki po prvi iz serije z naslovom Tovor, nadaljuje niz šestih predstav mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa s skupnim naslovnim izhodiščem Transport. Avtorja uprizoritvenega koncepta, ki predstavlja različne samostojne izseke iz globalne prepletenosti sveta, presprašujeta podnebno krizo in človekovo poseganje v naravo ter njegovo odgovornost in vrednost v nebrzdani logiki kapitalizma, sta režiser Tin Grabnar in dramaturginja Ajda Rooss. Na platnu razmislekov o možnih načinih v vzpostavljanja ravnovesja med ekonomskim determinizmom in ohranjanjem narave, tako prva kot druga miniaturna postavitev z veristično scenografijo, z maketami in drobcenimi lutkami iz 3d tiska, uvajata principe trajnostne ustvarjalne gledališke prakse, saj bo celotna scenografija po različnih prizoriščih potovala z javnim prevozom in javnimi poštnimi storitvami … O uprizoritvi Odhod, ki neposredno obravnava zgodbo družine Fužir iz Prevalj, ki je v poplavah izgubila dom, več Magda Tušar

V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo zvečer odprli novo gledališko sezono. Na Velikem odru bodo uprizorili gledališko klasiko Kazimir in Karolina izpod peresa avstrijskega dramatika madžarskega rodu Ődőna von Horvatha. Avtorja priredbe sta Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je dramo tudi režirala. V Mariboru se danes začenja 13. mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC. Njegovo prizorišče je Lutkovno gledališče Maribor, otvoritveni film pa Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler. Skupaj bo na ogled čez 20 filmov. V Postojni se je začelo 62. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije. Na odru kulturnega doma v Postojni se bo v finalnem delu pomerilo 7 skupin, organizator, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, pa je poskrbel tudi za dve predstavi v spremljevalnem delu programa.

Piše Iztok Ilich, bere Renato Horvat. Potem ko je bilo več desetletji bolj ali manj jasno, kaj je knjiga in kaj ne, je razvoj digitalnih in drugih tehnologij zadnjih let v naslov monografije Angusa Phillipsa in Mihe Kovača Je to knjiga? vnesel vprašaj. Odgovor torej ni več enostaven, samoumeven., Po Unescovi definiciji iz leta 1964 je bila knjiga neperiodična tiskana publikacija z najmanj 49 stranmi, ki je na voljo javnosti; za ameriško poštno službo je bila knjiga deset let pozneje vezana publikacija s 24 stranmi in z gradivom, ki je primarno namenjeno branju – brez natančne meje med monografijo in periodično publikacijo. Razmah uporabe računalnikov, pametnih telefonov in drugih komunikacijskih orodij je spremenil načine branja in zapletel položaj. Leta 2015 knjiga ni bila več obravnavana zgolj kot predmet z mehanično merljivimi lastnostmi, temveč kot naprava za vsebino, ki zahteva predvsem branje, njena vsebina pa je organizirana v skladu z informacijsko arhitekturo knjige. Ta tehnično vključuje štiri merila: minimalno dolžino 24 strani, pretežno besedilno vsebino, omejitve na obliko ter vsebino, organizirano v skladu z določeno informacijsko arhitekturo. V sodobnem knjižnem ekosistemu vse štiri zahteve izpolnjujejo samo tiskane knjige. Sprva so jim kot dobesedni posnetki knjige, prvotno objavljene v tiskani obliki večinoma ustrezale tudi zvočne knjige, medtem ko so bile pobarvanke z le malo elementi knjižne arhitekture in brez besedilne vsebine knjigi najmanj podobni predmeti. Raziskovanje razvoja knjige in pogledov nanjo zahteva večdisciplinaren pristop, zlasti temeljit vpogled v kulturno zgodovino in poznavanje sodobnega založništva in možnosti novih tehnologij. Avtorja monografije Je to knjiga? sta seveda na tej strani. Angus Phillips je profesor založništva in vodja Mednarodnega centra za založništvo na Univerzi Oxford Brookes, Miha Kovač pa profesor založniških študij na Univerzi v Ljubljani. Sodelovala sta že prej, tako da je pričujoča knjiga nastala na podlagi dveh člankov, napisanih v letih 2017 in 2019 v soavtorstvu s še dvema uglednima raziskovalcema fenomena knjiga. Pomeni njuno nadaljevanje, saj odgovarja na v prvih dveh člankih le bežno omenjena vprašanja. V duhu sprememb, ki jih obravnavata Phillips in Kovač, je bilo novo besedilo, ki sta ga družno podpisala, ne da bi bilo očitno, kaj je prispeval eden in kaj drugi, namenjeno objavi v znanstveni reviji. Najprej je izšlo v digitalni obliki pri britanski založbi Cambridge University Press. Slovenska izdaja je zaradi branju prijaznejšega preloma in nekoliko večjih črk za nekaj strani obsežnejša od izvirnika. Delo vsebinsko pojasnjuje termin red knjige, ki ga je pred desetimi leti vzpostavil raziskovalec Adrian van der Weel. Phillips in Kovač ga nadgrajujeta s podrobnejšim opisom protokolov in pravil, ki so se pojavila kot posledica kulture, katere celotno družbeno tkivo po van der Weelu definirata besedilna koda rokopisa in tiska. Iskalca odgovorov na naslovno vprašanje Je to knjiga? svoja dognanja povzemata v zaključku, da ima knjiga tri značilnosti, ki tvorijo njeno družbeno, kulturno in medijsko identiteto. Te so: specifično knjižna informacijska arhitektura, niz lastnosti, ki so omogočile red knjige, in poslovni model. Phillips in Kovač se za razumevanje svojih razmišljanj najprej lotevata osnovnih razlag, na primer, katere vrste knjig poznamo in kako je potekal njihov razvoj, pri čemer knjige ne obravnavata zgolj kot predmet, temveč kot informacijsko arhitekturo v več pojavnih oblikah. V četrtem poglavju pišeta, kdaj in kako so se uveljavile zvočnice, nato ugotavljata, v čem je bil in je poseben družbeni in kulturni status tiskane knjige, ter ali je branje – opozarjata na različne načine branja – še vedno pomembno. Na to vprašanje odgovarjata pritrdilno in dodajata, da sta zgodovina branja in samo branje področji, na kateri je vplivala tudi preobrazba branja v zaslonski dobi. Poglobljeno in vživeto branje ter branje v preletu tudi v našem času ohranjajo nekdanjo vlogo. Tema zadnjega poglavja je poslovni model knjige, ki vključuje prodajo, izposojo in druge posrednike med avtorjem in potrošnikom – kupcem, naročnikom, obiskovalcem knjižnic ali uporabnikom algoritmov. Najuspešnejša digitalna preobrazba knjige je običajna e-knjiga, ki poustvarja videz natisnjene strani. Avtorja na koncu nista pretirano zaskrbljena za prihodnost knjige, ki se ji – vedno znova prenagljeno – pripisuje zaton. Ob selitvi celotnih kategorij znanja na internet se njena vloga pri širjenju znanja in informacij sicer zmanjšuje, vendar so spletne vsebine, kot ugotavljata, razvile drugačno informacijsko arhitekturo in poslovni model, knjigi pa je ostala dolga linearna pripoved z določenimi mejami. Kajti če bi »digitalne nelinearne oblike besedila tako zlahka dosegle to, kar doseže knjižna oblika, na primer pri prenosu znanja in kulture, bi knjiga, kot jo poznamo, obstajala le še v muzejih poleg klinopisov in wampunskih pasov«. Knjiga namreč ni le zatočišče pred zaslonskim delovnim okoljem, temveč tudi orodje, ki pomaga krepiti naše kognitivne sposobnosti, kot so globina in širina besedišča ter trajna pozornost. Phillips in Kovač menita, da moramo ubraniti »pomen dolgega branja in celih knjig, ki niso razsekane na posamezna poglavja, izgubljene v /…/ podatkovnih bazah«. Ob ponovni osmislitvi pomena dolgih oblik branja bodo knjige ostale neprecenljivo orodje za razvijanje analitičnega, abstraktnega in strateškega mišljenja. Seveda ne bo vedno tako, dodajata, »toda dokler se ne bodo pojavila druga orodja, ki bodo nadomestila ta vidik knjig, velja spoštovati njihovo moč in zadovoljstvo, ki ga prinašajo mnogim«.

Vertikala je vezna pot, ki teče ob zahodni slovenski meji, vse od Tromeje pri Trbižu do Jadrana. Nastala je davnega leta 1972, ko je ustanovitelje - člane Slovenskega planinskega društva Trst vodila domovinska zavest. Ta, kot pravita naša gosta Jasmín Rudež in Maksimiljan Kralj, živi tudi danes. Avtorja novega vodnika po Vertikali, ki se vije od najvišjih vrhov Julijcev, čez gričevnat goriški svet vse do morja, sta sta postavila tudi nagradni vprašanji. Odgovorite lahko na elektronski naslov: dozivetja.narave@ognjisce.si do 5. 5. 2024. Nagrajence razglasimo 10. 5. 2024.

"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije

Premiera: 26. 9. 2023 Joann Sfar: Vampirček gre v šolo Prevajalec: Izar LunačekRežiser: Jernej PotočanIgrajo: Nejc Jezernik, Matic Lukšič, Tina ResmanDramaturginja: Brina JenčekScenograf: Dan PikaloKostumografinja: Nika DolganOblikovalec lutk in vizualna podoba: Izar LunačekTehnološki svetovalec: Mitja RitmaničAvtorja songov: Matic Lukšič, Jernej PotočanOblikovanje svetlobe:Domen Lušin informativne oddaje: 27. 9. 2023 Iz stare vile v ljubljanskem Mini teatru so sinoči premierno v šolo poslali malo prikazen. Lutkovna predstava Vampirček gre v šolo je nastala po stripu francoskega umetnika Joanna Sfara. Besedilo je prevedel Izar Lunaček, uprizoritev pa je režiral Jernej Potočan. Več Magda Tušar:

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Soavtorstvo pri ustvarjanju knjig vseh žanrov je dokaj pogost pojav, redkeje pa tovrstne izdaje podpisujeta oče in sin, kot sta to počela Franc in Zoran Jerončič. V zadnjih dvanajstih letih sta napisala in s slikovnim gradivom opremila pet knjig z domoznansko in etnološko vsebino, večinoma povezane z dogajanjem na območju Kolovrata, dobrih 1100 metrov visokega grebena blizu meje z Italijo. Pod njim na zahodni strani zdaj žubori, zdaj hrumi Idrija, večji del svojega 54-kilometrskega toka mejna reka med državama. Na prvi predstavitvi zadnje skupne knjige Mejna reka Idrija sta sodelovala še oba avtorja, naslednje pa do zadnjega zgovorni in šegavi Franc, ki bi letos izpolnil sto let, ni več dočakal. V njegovi bogati zapuščini so poleg izdanih knjig v nekdanjem gospodarskem poslopju ob hiši v zaselku Melinki ostale tudi tri zbirke: v pritličju etnološka z orodjem in opremo kmečke domačije ter zbirka orožja in drugih predmetov, povezanih s soško fronto, v večjem prostoru v nadstropju pa še najbolj osebna zbirka izrezljanih človeških likov – največ pozornosti takoj pritegne portret generala Boroevića – ter različnih predmetov, ki jih je z dletom in kladivom iz lesa priklical sam Franc Jerončič. V monografski predstavitvi reke Idrije, italijanske Yudrio, sta se avtorja še enkrat vrnila v dobro znano, ničkolikokrat prehojeno in premerjeno domačo pokrajino, med domače ljudi in njihove zgodbe. Tja, kjer sta leta 2011 s knjigo Življenje na Kanalskem Kolovratu naredila prve korake proti cilju, ki sta si ga zastavila: da bosta po svojih močeh zapisala, opisala in v podobah ohranila vse, kar je vrednega spomina. V prvi vrsti spomina na bližnje in bolj oddaljene sosede, prijatelje in znance, od katerih mnogih ni več, ter na na domačije in mline, na katere spominja le še nekaj razmetanih kamnov ob zaraščenih stezah. Tokrat sta pozornost namenila porečju Idrije, skozi stoletja in še danes – razen nekaj krajših obdobij – tudi mejne reke, politične ločnice med romanskim svetom pod beneško oziroma italijansko oblastjo ter slovanskim svetom pod habsburško, jugoslovansko in nazadnje oblastjo samostojne slovenske države. Avtorja sta na različnih ravneh oživila spomin na usodne premike po stoletjih vojn Benetk in Rima z Dunajem ter vmesnim Napoleonovim pohodom. Politične spremembe, ki so jim sledile, ljudem ob Idriji niso prizanašale. Umirali so, trpeli, bežali, se izseljevali. Zoran Jerončič se je odpravil za njihovimi sledmi v porečju Idrije ter doživeto v besedi in sliki spletel v dokumentarno mrežo prizorov in razmišljanj. V divjih, večidel brezpotnih strminah je bilo težko, pogosto tudi nevarno, je priznal, ko si je v Benečiji ob izlivu Idrije v Ter lahko zadovoljno oddahnil. Vedel je, da brez tveganega, v presledkih dve leti trajajočega raziskovanja ponekod komaj prehodnega območja ne bi mogla nastati knjiga, kakršna je. Zoran Jerončič najprej oriše pomen Idrije kot mejne reke v različnih obdobjih, nato pa pozorno sledi potokom in pritokom, ki se na slovenski in italijanski strani zlivajo v deloma ponikalniško Idrijo. Njihova imena so večinoma slovenska, na primer Sušnik, Podčelo, Mišček, nekatera tudi italijanska, kot Mirnik-Mernico ali Dolenje-Dolega, imena nekaterih manjših pritokov pa se niti niso ohranila. Avtor jih je poimenoval po svoje in, da bi zanje vedeli tudi poznejši rodovi, vpisal v knjigo. Sledijo opisi vasi in zaselkov – mnogih že davno zapuščenih – prav tako na obeh bregovih, ter opozorila na posebno zanimive, tudi nevarne odseke poti, ki si jo je utiral ob vodi. Pozornost je namenil še slikovitim verinom, kot pod Kolovratom rečejo tolmunom, pa ribam in drugemu »življu« ter nazadnje še delu človeških rok: mlinom na slovenskih in italijanskih tleh, ki jih je bilo v najboljših časih kar 25, mostovom in zdaj večinoma že propadlim lesenim senikom. Zoran Jerončič je svoje poročilo zaokrožil s poklonom Idriji, ki je ob obilnejšem deževju znala tudi podivjati ter ljudem ob njej v kosti pognati strah in spoštovanje. Oče Franc je sinovim empiričnim opisom na primernih mestih dodajal anekdote in zgodbe, izluščene iz spominov. Svojih in svojih vrstnikov, nekaterih še iz časa očeta, tudi Franca, ki je bil prav tako rojen pripovedovalec. Te pripovedi, ki jih je Zoran sproti zapisoval in prirejal za knjižno objavo, govorijo o nekdanjih otroških in fantovskih igrah, tudi nevarnih, zlasti s strelivom, ki je ostalo za vojskami. Veliko povedo tudi zgodbe o čezmejnem kontrabantu, plavljenju lesa za prodajo v Furlaniji, ki se ni vedno srečno končalo, o prepovedanem kopanju in ribarjenju v bistrih tolmunih pa tudi o mnogih, že pozabljenih šegah, navadah ter zgodah in nezgodah ljudi ob reki Idriji.

Pred vrati je svetovno prvenstvo v nogometu. Avtorja oddaje Slavko Jerič in Toni Gruden sta pripravila zgodovinski pregled nekaterih dogodkov iz mundialov.

Po presunljivem gledališkem koncertu Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Dolfke Boštjančič iz Draga pri Igu po idejni zasnovi in režiji Matjaža Pograjca je režiser Klemen Markovčič zasnoval še njegovo radijsko različico. Poezija Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba Silence do skrajnosti človeško spregovori o skupnem svetu dveh skupin ljudi. Zdi se, da smo si na moč blizu, pa čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s "posebnimi potrebami". Avtorja izvirne glasbe: Boris Benko, Primož Hladnik (Silence); režiser: Klemen Markovčič; korepetitor in vodja snemanja: Diego Barrios Rosss; tonski mojstri Miran Kazafura, Miro Prljača, Urban Gruden, Sonja Strenar; tehnični asistent Gašper Povše. Pripovedovalec – Željko Hrs; igralci in pevci – Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Tine Jorgačevski, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Jurica Marčec, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha. Koprodukcija Radio Slovenija, Slovensko mladinsko gledališče in CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu. Posneto v studiih Radia Slovenija maja, avgusta in septembra 2018.

Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

V galeriji Kresija v Ljubljani je odrta razstava ob 60-letnici izida prvega albuma Asterix. Galski junak Asterix je prvikrat ugledal luč sveta 29. oktobra 1959 v reviji Pilote, le dve leti kasneje pa je izšel prvi samostojni strip Asterix, galski junak. Naklada prve izdaje je bila le 6000 izvodov. Od takrat je izšlo 39 samostojnih zgodb, prevedenih v 116 svetovnih jezikov in dialektov (no, seveda piratskih prevodov sem ne prištevamo), v skupni nakladi 385 milijonov izvodov. Da bi si lažje predstavljali to količino, naj povemo, da vsi izvodi skupaj tehtajo okoli 13.512 ton, kar bi tudi Obelix težko dvignil. Avtorja tega najbolj znanega galskega junaka sta René Goscinny in Albert Uderzo. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je dobila nove prostore v impozantni stavbi slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Zgradbe ne opazimo takoj, saj stoji pravokotno na Aškerčevo ulico v Ljubljani. Stavba je v notranjosti razdeljena na gledališki, filmski in televizijski del. Avtorja nove notranje zasnove sta arhitekta Teja Savelli in Tine Kljun.

Festival Fabula, literature sveta se ta teden končuje z gostovanjem mlade nemške pisateljice Enis Maci in slovenske dvojezične pisateljice Ane Marwan. Češki pisatelj Marek Šindelka je bil prvi, ki je letos lahko osebno gostoval na festivalu. Ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Nives Vidrih izšel njegov roman z naslovom Utrujenost materiala o dveh bratih, beguncih na poti k evropskim sanjam. Avtorja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.

V zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Diafanije in z zgovornejšim podnaslovom Pogovori o likovni in literarni umetnosti. Avtorja knjige akademik Jožef Muhovič in dr. Vid Snoj sta izbrala šest parov likovnih in literarnih del (med drugim Žensko v modrem, ki bere pismo Jana Vermeerja in pesem Vermeer nobelovca Transa Tranströmerja) ter se o njih pogovarjala zvedavo in poznavalsko. Več o zelo informativni knjigi, ki je najbolj zanimiva prav na robovih interpretacije, sta avtorja povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Poročali bomo o vrhuncih 77. beneškega filmskega festivala tik pred podelitvijo nagrad in ocenili premieri tega tedna, filma Ostržek in Mulan. V Ljubljani sta se sklenila Festival migrantskega filma in retrospektiva avdiovizualnih del Mihe Vipotnika. Avtorja smo povabili pred mikrofon. To so teme oddaje Gremo v kino. Foto: SCCA-Ljubljana

V hitrem tempu sodobnega načina življenja časa za počitek pogosto zmanjka, zato slej ko prej telo ne zmore več. Glavoboli, bolečine v hrbtenici, avtoimunske bolezni, nenehne okužbe, težave s prebavili, nespečnost, nezbranost, panični napadi, anksioznost … Tako nam telo sporoča, da se ženemo čez svoje meje. Če ne prenehamo, lahko izgorimo. Zakaj se to zgodi? Odgovor ponujata Tina Bončina v knjigi Izgorelost in Aljoša Bagola v knjigi Kako izgoreti, pa tudi tokratna oddaja Glasovi svetov. Avtorja knjižnih uspešnic je v studio povabila Urška Henigman.

V tokratni Svetovalnici sta bila z nami neodvisna finančna svetovalca Ana in Mitja Vezovišek. V tem mesecu izide njuna prva skupna knjiga Adijo, finančni stres. Je to mogoče, se boste vprašali? Avtorja menita, da je. Sicer sta odgovarjala na vaša vprašanja, med katerimi so tudi: kako varčevati v ETF skladih in ga plemeniti drugje, si pravilno organizirati finance, kako naj imajo finance urejene zakonci.

V Gorenjskem muzeju v Kranju je še do sredine septembra na ogled razstava z naslovom Dekle iz ozadja zgodovine, ki predstavlja Ljudmilo Belcijan in njeno pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića. To je dokumentarna razstava Gorenjskega muzeja Kranj, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega Etnografskega muzeja. Avtorja sta Alenka Pipan in dr. Marko Frelih.

V oddaji Gremo v kino ocenjujemo Delo brez avtorja – novi film Floriana Henckla von Donnersmarcka, ki je leta 2007 prejel oskarja za Življenje drugih. Pod drobnogledom sta tudi kostumska drama Zama argentinske režiserke Lucrecie Martel in dokumentarec Carmine Street Guitars o znameniti trgovini s kitarami v Greenwich Villageu v New Yorku. Poročamo še o mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih, kjer s svojim novim filmom Polsestra tekmuje Damjan Kozole, pa o festivalu Il Cinema Ritrovato, ki je zavezan ponovnemu odkrivanju draguljev iz zakladnice filmske zgodovine.

Avtorja podkasta BIMpogovori sta bila povabljena, da pripravita krajšo predstavitev na občnem zboru Združenja siBIM 2019. Predstavitev, katere vsebina je podkast BIMpogovori, mnenje avtorjev podkasta o trenutnem stanju BIM-a v Sloveniji ter vloge in dela Združenja siBIM, je tudi tema oddaje. Prijetno poslušanje.

Legenda pravi, da je ruski znanstvenik Dmitri Mendelejev pred 150 leti idejo zanj dobil v sanjah. Periodni sistem elementov je do danes postal eden najbolj prepoznavnih grafičnih simbolov znanosti. Ob prvi predstavitvi je bilo na njem 61 elementov, danes jih je 118, periodni sistem pa je še vedno povsem enako uporaben. O njegovi zgodovini, odkrivanju novih elementov in tudi o tem, kako se je periodni sistem preselil tudi v popkulturo se v Frekvenci X pogovarjamo z navdušenci, ki periodni sistem nosijo v denarnici, ga imajo odtisnjenega na skodelici ali o njem že celo desetletje snemajo video vsebine. Gosta: Dr. Martyn Poliakoff, Univerza v Nottinghamu (VB); Dr. Iztok Turel, ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Avtorja oddaje: Jan Grilc in dr. Matej Huš

V Evropski uniji se vse bolj povečujejo razlike, ne le v interesih, ampak tudi v vrednotah. Stanje demokracije in vladavine prava je v nekaterih državah članicah zaskrbljujoče. Enotnost povezave je na preizkušnji zaradi številnih izzivov. Kako bo Evropska unija premostila številne delitve, predvsem v luči volitev v Evropski parlament? Kako premagati naraščajoče populizem, etno-nacionalizem in ksenofobijo, ki zastrupljajo javni diskurz? Avtorja oddaje: Sandra Brankovič in Luka Robida