Podcasts about francoski

Mednarodna skupnost pozdravlja zamrznitev ameriških carin. Nenadno odločitev predsednika Donalda Trumpa, da začasno, za 3 mesece, zamrzne zvišanje carin in za to obdobje na 10 odstotkov zniža tako imenovane vzajemne carine, je pozdravila tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Evropska komisija je na Trumpovo potezo nemudoma odgovorila z zamrznitvijo evropskih protiukrepov, ki so jih ravno včeraj potrdile članice povezave. Druge teme: - Francoski predsednik Macron: v prihodnjih mesecih nameravamo priznati palestinsko državo. - Za spodbujanje dela starejših predlog, da bi upokojenci ob plači prejemali polno pokojnino. - Komisija za preprečevanje korupcije: mariborski podžupan Medved kršil integriteto; KPK poziva k njegovi razrešitvi.

Začetek izrednega vrha evropskih voditeljev v Bruslju je v znamenju ameriškega preobrata glede podpore ukrajinski in evropski varnosti, ki terja novo varnostno infrastrukturo. Francoski predsednik Emanuel Macron vztraja, naj se stara celina pripravi na nadaljevanje ruske agresije, tudi s svojo lastno jedrsko zaščito - Kremelj ga zato obtožuje vojnega hujskaštva. Ostali poudarki oddaje: Hamas zavrača Trumpovo zahtevo po takojšnji izpustitvi talcev kot potuho Izraelu Uprava za javna plačila potrdila, da sporna nakazila Gen-i niso šla fizični osebi V kranjski porodnišnici ob racionalizaciji iščejo dodatne kadre

Po včerajšnjem neformalnem vrhu v Londonu evropski voditelji nadaljujejo iskanje rešitev za Ukrajino. Francija med drugim omenja možnost, da bi Rusiji predlagali delno prekinitev spopadov in tako preverili pripravljenost druge strani na resne mirovne dogovore. Francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot ob tem poudarja, da nevarnosti za staro celino ne gre podcenjevati, saj še nikoli doslej ni bilo tveganje vojne tako blizu evropskemu kontinentu. Ostali poudarki oddaje: Združeni narodi obžalujejo ameriški preobrat na področju človekovih pravic Prisegla nova avstrijska vlada pod vodstvom Cristiana Stockerja Po velikih maškarah danes na Ptuju karneval še za najmlajše

Francoski predsednik Emanuel Macron, ki je včeraj, na dan tretje obletnice začetka vojne v Ukrajini, kot prvi evropski državnik obiskal Donalda Trumpa po njegovi vnovični izvolitvi, je pogovore v Beli hiši opredelil kot prelomnico na poti do miru. V palači Združenih narodov v New Yorku so medtem glasovali o dveh resolucijah o končanju vojne v Ukrajini. Generalna skupščina je potrdila ukrajinsko-evropski predlog pravno nezavezujoče resolucije, varnostni svet pa ameriški predlog zavezujoče resolucije. Drugi poudarki: - Evropa bi v odgovor na ameriške carine lahko uvedla nasprotne carine in obdavčila tehnološke storitve. - Na ministrstvu za kmetijstvo začenjajo delovati skupine za uskladitev šestih kmetijskih zakonov. - Slovenski znanstveniki korak naprej pri eksperimentalnem zdravljenju raka s kombinirano terapijo.

Vojna v Ukrajini je po preobratu v Washingtonu vnovič osrednja tema v Evropski uniji. Medtem ko Združene države od Kijeva zahtevajo dostop do redkih naravnih virov v zameno za poslano vojaško pomoč, pa evropski voditelji še razpravljajo, kako doseči ugoden razplet vojne brez zaveznika onstran Atlantika. Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da želijo mir, toda ne premirja v obliki ukrajinske kapitulacije. Ostali poudarki oddaje: - Hamas zanika nepravilnosti pri predaji trupel talcev. - V ljubljanskem Kliničnem centru uspešno presadili srce 6-mesečniku. - Za mesto rektorja ljubljanske univerze se potegujejo trije kandidati.

Vojna v Ukrajini in varnost v Evropi ostajata v središču pogovorov večjega dela svetovnih voditeljev. Francoski predsednik Emmanuel Macron je na današnje neformalno srečanje prek videopovezave povabil tudi premirja Roberta Goloba. Posebni odposlanec Združenih držav Keith Kellogg pa je na uradnem obisku v Kijevu poudaril pomen razumevanja ukrajinske potrebe po varnostnih zagotovilih. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je medtem odzval na poziv ameriškega predsednika Donalda Trumpa k volitvam v Ukrajini, češ da Zelenski uživa nizko podporo javnosti. Kot je dejal, Trump živi v prostoru dezinformacij. Podrobnosti sledijo po teh poudarkih oddaje: - Slovenska vojska v luči varnostnih razmer krepi oboroževanje, a poglaviten izziv ostajajo kadri. - Obrestna mera druge ljudske obveznice bo 2,75 odstotka. - Šolarji z vzhoda države v počitniških dneh med drugim vijugajo po snežnih strminah.

Delegaciji Združenih držav in Rusije sta danes v Rijadu v Savdski Arabiji govorili o medsebojnih odnosih in možnosti pogajanj ter končanja vojne v Ukrajini. Do srečanja brez prisotnosti Ukrajine je bil kritičen predsednik te države Volodimir Zelenski, ki se je v Ankari sešel s turškim predsednikom Redžepom Tajipom Erdoganom. Ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je po srečanju z rusko delegacijo govoril tudi s kolegi iz Francije, Velike Britanije, Italije in Nemčije ter z visoko zunanjepolitično predstavnico Evropske unije Kajo Kallas in jim zagotovil, da bo Evropska unija sodelovala pri pogovorih o končanju vojne v Ukrajini, so sporočili iz Rima. V Parizu pa so potrdili, da bo jutri potekalo novo srečanje s predstavniki več držav o Ukrajini in evropski varnosti. Francoski predsednik Emmanuel Macron se namerava do konca tedna srečati z voditelji vseh 27 držav članic Unije.

Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay

Prvi konec tedna v tem letu nam prinaša prvi letošnji tekmi v svetovnem pokalu za alpske smučarke, ki ga šestič po vrsti gosti Kranjska Gora. Na današnjem veleslalomu bodo slovenske barve zastopale Neja Dvornik, Andreja Slokar, Nika Tomšič in Ana Bucik Jogan. Organizatorji si želijo preseči lanske številke, ko si je prireditve ogledalo več kot 7 tisoč gledalcev. Drugi poudarki oddaje: - Poljski premier Tusk v Varšavi: če bo Evropa šibka, ne bo preživela. - Francoski zunanji minister in nemška ministrica v Siriji pozvala k zastopanosti vseh skupnosti. - Predstavniki Izraela in Hamasa v Katarju nadaljujejo pogajanja o prekinitvi ognja.

Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Ekonomsko-socialni svet bo na današnji seji po več poskusih pogajanj na nižjih ravneh obravnaval kompromisni osnutek predloga novele zakona o evidentiranju delovnega časa. Ta ohranja dnevno evidentiranje prihoda in odhoda, ne pa tudi odmora, za ostale podatke pa namesto dnevnega predvideva tedensko beleženje. Na mizi bosta tudi predloga zakonov o novem režimu delovanja Teša in osebni asistenci. V oddaji pa tudi: - Francoski predsednik Macron zavrnil odgovornost za padec vlade, ime novega mandatarja bo znano kmalu. - Meddržavno sodišče v Haagu začelo javno obravnavo o odgovornosti držav pri blaženju podnebne krize. - Kriminalisti prijeli več osumljencev za umor na Brdu v Ljubljani, kaže, da gre za delo kriminalnih združb.

Francoski znanstvenik Louis Pasteur je hodil na počitnice ...Iz knjige Dragoceno darilo zgodb, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Skoraj leto dni že trajajo prizadevanja Izraela, da bi v Gazi izkoreninil Hamas, ob tem želi uničiti Hezbolah na ozemlju Libanona. Zahodne zaveznice zaradi krvavih napadov na Bližnjem vzhodu poudarjajo dvom glede nadaljnje podpore Izraelu. Francoski poziv po ustaviti dobav orožja za operacije v Gazi je izraelski premier Benjamin Netanjahu ostro kritiziral. Kot je dejal, se Izrael bori proti barbarskim silam, ki jih vodi Iran, ter da bi vse civilizirane države morale trdno stati ob strani Izraelu. Drugi poudarki oddaje: - Po poplavah v Bosni in Hercegovini na prizadeta območja mednarodne ekipe - V Bruslju želijo dodatna pojasnila večine kandidatk in kandidatov za evropske komisarje - Država bo morala glede plačne reforme najti rešitev glede financiranja javnih zavodov

Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki pripoveduje o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, v kateri želva s svojo preudarno modrostjo premaga zajca v hitrostni tekmi. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejše zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintrideset metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zagleda v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke nas spomni na tek časa, na našo zemeljsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med razumom in ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skozi vsakdanjik v pehanju za nesmiselnimi vrednotami, kot sta imeti in biti uspešen.

Izrael in Hezbolah nadaljujeta ene najintenzivnejših medsebojnih napadov od začetka vojne v Gazi. Izraelska vojska je na jugu Libanona zadela skoraj 300 tarč, tudi infrastrukturo Hezbolaha. Ta je medtem izstrelil več kot 100 raket globoko v severni del Izraela. Izrael je tam zaprl šole in omejil zbiranja, bolnišnicam pa naročil, naj svoje dejavnosti opravljajo v zakloniščih. Premier Benjamin Netanjahu je dejal, da so Hezbolah napadli na način, kot si ga gibanje ni moglo predstavljati. V oddaji tudi: - Na sedežu Združenih narodov Vrh za prihodnost; tam tudi slovenska delegacija s premierom Golobom na čelu. - Francoski predsednik Macron po več kot dveh mesecih od volitev imenoval novo vlado. - Največja tekaška prireditev pri nas Julijan Alps Trail Run kljub mrazu in snegu v dobrem vzdušju.

Francoski avtor se je pisanja loteval z veliko pretiravanji, ki zaživijo v žanru satire. Pogačarska vojna se dogaja na nekaj podeželskih zaplatah v bližini Rabelaiseve domačije, strategijo pa zastavi kot velik zavojevalski pohod. V zgodbi nastopa znameniti literarni junak Gargantua v eni svojih dogodivščin. Režiser: Marjan Marinc Prevajalka in prirejevalka: Gitica Jakopin Tonski mojster: Borut Turk Grandgousier – Maks Furijan Gargamella – Ruša Bojc Gargantua – Jože Zupan Michel – Maks Bajc Jean – Andrej Kurent Tretji postopač – Tone Homar Doktorji na Sorboni – Janez Rohaček, Slavo Švajger, Stane Česnik Huk-Huk – Pavle Kovič Forgier – Aleksander Valič Marquet – France Presetnik Picrochol – Boris Kralj Touquedillon – Ludvik Pečar Hativeau – Marjan Kralj Gallet – Stojan Andrej Jan Razbijan – Jurij Souček Paž – Mina Jeraj Varuške – Jana Osojnik, Jelka Cvetežar, Marta Pestator, Mara Černe Napovedovalka – Ana Mlakar Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Ljubljana oktobra 1959

V večjem delu države, zlasti na Kozjanskem, Koroškem in v Suhi Krajini, vnovič razburjajo novi vozni redi avtobusov. Težave imajo zlasti šolarji in dijaki, ki zamujajo pouk, saj avtobusi ponekod sploh ne vozijo več ali pa se samo peljejo mimo postaj, ker so povsem polni. V Družbi za upravljanje javnega potniškega prometa zanikajo očitke o ukinitvi nekaterih linij in zatrjujejo, da so težave s prezasedenimi avtobusi odpravljene. Druge teme: - Protikorupcijska komisija pri nakupu 13 tisoč računalnikov na ministrstvu za digitalno preobrazbo ugotovila številna korupcijska tveganja. - Ruski predsednik Vladimir Putin kot glavni cilj agresije v Ukrajini navedel zavzetje vzhodne ukrajinske regije Donbas. - Francoski predsednik Emmanuel Macron za novega premierja imenoval nekdanjega pogajalca Evropske unije za Brexit Michela Barnierja.

Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako zgodaj odgovorili pritrdilno, bo dan poln, hitro bo minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in ne veste, zakaj, razen da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in kot bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, tako kot vsak drug dan. Vsi kdaj pa kdaj to doživimo. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas samo to drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili polet. K sreči pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in nam vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, da nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno: da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj spreletavalo globoko v duši, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, zdaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. V današnjem dnevu vam želim vsaj eno srečanje, ki vas bo utrdilo v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.

V Washingtonu tridnevni vrh Nata v luči 75. obletnice zavezništva - v ospredju bo Ukrajina.Mirovna misija Viktorja Orbana je verjetno le predstava za svetovno javnost, ugotavlja doktor Aleš Maver.Po skoraj štirih mesecih prekinitev stavke na upravnih enotah. Kako poteka delo v Celju in na Grosupljem?Doktorica Bojana Beović: Več kot 7 tisoč overjenih podpisov podpore je jasen znak, da so spremembe za zaščito zdravstvenih delavcev nujne.Državni zbor med drugim o noveli stanovanjskega zakona in ukrepih za ublažitev pomanjkanja kadrov na področju dolgotrajne oskrbe.33. obletnica konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo: Razmišljajmo s svojo glavo za boljšo prihodnost.910 dobrotnikov z mesečnim darom podpira projekt Slovenske karitas Z delom do dostojnega življenja. Do zdaj so pomagali 350 revnim družinam na misijonih v Afriki.Šport: Francoski in španski nogometaši drevi za finale evropskega prvenstva.

Francoski cineast Bertrand Bonello je zaslovel z neobičajnimi filmi, ki se osrednjih tematik zgodbe ne lotevajo neposredno. To velja tudi za Zver, ki je priredba novele Henryja Jamesa, vendar z umestitvijo v različna časovna obdobja film meri na obsežnejšo in kompleksnejšo pripovedno strukturo. V glavni vlogi je vedno izjemna francoska zvezdnica Lea Seydoux, ki je z Bonellom sodelovala že pri njegovi največji uspešnici, biografski drami Saint Laurent. V Zveri igra Gabrielle, mlado žensko leta 2044, ki je nezadovoljna s svojim položajem v družbi. To namreč povsem nadzira umetna inteligenca, ki ljudem dodeljuje službe, za katere naj bi bili primerni. Gabrielle je odčitovalka temperature računalniškega procesorja, kar je sicer videti popolnoma futuristično, vendar je precej monotono, saj samo sedi na stolu in občasno vstane. Sistem ji razloži, da je čustveno neprimerna za druga opravila, kar lahko odpravi s posebnim postopkom. Ta vključuje podoživljanja dogodkov prejšnjih življenj, zato se del filma dogaja v letu 1910 in del v letu 2014. Ti odseki niso strogo ločeni, temveč se občasno prepletajo, dodatno raven abstrakcije pa doda dejstvo, da je Gabrielle iz leta 2014 igralka, ki jo potem vidimo še na snemalnem prizorišču pred zelenim zaslonom, kjer igra podobne zaplete, kot jih pozneje doživi. Novela Henryja Jamesa je pred desetletjem izšla tudi v slovenskem prevodu v zbirki Zver v džungli in druge zgodbe. Novela se osredinja na dva človeka – moškega, ki je obseden s prerokbo o hudi nesreči, ki naj bi ga doletela v prihodnosti, in žensko, ki se vanj zaljubi in ga začne preučevati. Bistvo zgodbe je izpostavljanje nesmisla in pasti determinizma, ki ju v filmu pooseblja umetna inteligenca, pri čemer režiser metaforiko dopolni z vključitvijo vedeževalke in psihopatskega neprostovoljnega devičnika oziroma incela, ki hoče Gabrielle umoriti, čeprav ga ta skuša zapeljati. Odigra ga George MacKay in je Gabriellina duša dvojčica, saj se srečata in zaljubita v vseh treh zgodbah. Tragedija njune ljubezni je, da se vsakič ločita, ne glede na ves Gabriellin trud. Tako se na prvi pogled zdi, da v nasprotju s Henryjem Jamesom film Zver pritrjuje temu, da usodi ne moremo ubežati. A pri tem vseeno ne gre spregledati vidika umetne inteligence. Ne nazadnje je prek postopka, ki ga izvaja na Gabrielli, prav umetna inteligenca tista, ki prepričuje o konceptu preteklih življenj in preseganju njihovih travm, Gabriella ji le sledi. Tako bi si lahko film razlagali tudi, kot da si umetna inteligenca v duhu tiste iz Matrice izmišlja resničnost za ljudi, da bi jih potlačila in jih spremenila v svoje sužnje. Skratka, da je ona tisti determinizem in da ji ljudje ne bomo zmogli ubežati, če ji enkrat prepustimo svojo usodo. Zver odlikujejo tudi odlična igra celotne zasedbe, na čelu z Leo Seydoux in Georgeem MacKayem, bohotna scenografija in pikri družbeni komentarji vseh treh obdobij. A Bertrand Bonello bi lahko to sporočilo s prav toliko estetike in kompleksnosti podal tudi v filmu, ki bi bil krajši od dveh ur – kar sicer velja za večino njegovega opusa.

Vroče politično dogajanje je na sporedu na ravni celotne Evropske unije, še posebej pa je pestro na francoskem političnem parketu. V nedeljo popoldne morajo stranke predložiti svoje liste kandidatov, v ponedeljek se tudi uradno začenja predvolilna tekma. Kaj se torej dogaja v Franciji in kaj v Evropskem parlamentu, v katerem se danes sestaja konferenca predsednikov? Kdaj pridejo tja novi poslanci in kaj vse je še treba postoriti, da bo vse nared za njihov prihod?

Španija, Irska in Norveška bodo danes po napovedih priznale Palestino. Tej predvsem simbolni gesti v podporo miru v regiji se bo, kot kaže, kmalu pridružila tudi Slovenija. Vlada naj bi, kot je sinoči napovedal premier Robert Golob, predlog za priznanje v parlament poslala v četrtek. Ostali poudarki oddaje: - Francoski predsednik Macron na obisku v Nemčiji opozoril na nevarnost avtoritarnih teženj skrajno desnih strank in vlad v Evropi. - Sklepni del sojenja Donaldu Trumpu: danes zaključne besede obrambe in tožilstva. - Bo javni potniški promet odslej privlačnejši? Novoustanovljena družba obljublja povečano število odhodov in povezane vozne rede.

Izraelske sile so, po jutranjem pozivu k evakuaciji, začele zračne napade na vzhodu Rafe, ki bi lahko bili začetek napovedane kopenske ofenzive na to mesto na jugu Gaze. V njem je, kot opozarjajo tudi ameriške oblasti, 1,4 milijona ljudi. Izrael trdi, da so med njimi številni borci Hamasa. Drugi poudarki oddaje: - Francoski predsednik Macron in kitajski voditelj Ši poudarila pomen sodelovanja Evrope in Kitajske. - Poročilo Banke Slovenije: bančni sistem v državi stabilen, kibernetsko tveganje zvišano. - Večina upravnih enot v zaostritev stavke. Od prihodnje srede stavka vse uradne dni.

Francoski minister za pravosodje je lani kmetom obljubil zakon, ki bo preprečil konflikte, posebej pa so odmevale njegove besede da »če komu ni všeč podeželje, naj ostane v mestu in če gre na podeželje, se pač prilagodi življenju na podeželju, ki je obstajalo že pred njegovim prihodom.« V ponedeljek se je s sprejetjem v francoskem parlamentu ta zakonodajna pot končala in od zdaj naprej naj bi francoski kmetje lažje dihali …

Na evropskih tleh ta hip poteka vojna. Četudi se zdi, da je Ukrajina daleč, je v resnici zelo blizu. Tudi Gaza je zelo blizu. To, da mir ni samoumeven in da je morda samo obdobje med različnimi vojnami, smo slišali že večkrat. Po drugi svetovni vojni je pravzaprav Evropa doživela genocid in vojaški spopad strahovitih razsežnosti ob razpadu Jugoslavije. Pred 25 leti je vojaško zavezništvo Nato bombardiralo Srbijo. Vojna in kruti vojaški spopadi tudi v Evropi niso arhaičen spomin.Zdaj znova slišimo številne pozive k oboroževanju. Francoski predsednik si želi skupnih evropskih vojaških sil. Strah pred napadom se širi predvsem iz Kremlja. Najbolj ga občutijo v baltskih državah, na Poljskem, tudi Finskem. Precejšnja panika pa v evropskih vojaških krogih nastane ob misli, da bi se uresničile besede Donalda Trumpa, če spet postane predsednik Združenih držav Amerike. Dejal je, da ob morebitnem ruskem napadu na Evropsko unijo, ZDA ne bi priskočile na pomoč. Več kot očitno pa je, da so Združene države Amerike glavni vir moči severno-atlantskega zavezništva Nato, ki letos obeležuje 75 let. 20 let je njegova članica tudi Slovenija, kjer pa je med državami članicami prisoten najnižji odstotek naklonjenosti. Ta je sicer še vedno nad 50 odstotki. Kje je ob vsem tem diplomacija in kolikšno moč imajo pozivi za mir? In zakaj svet ob medsebojnem sodelovanju ne vidi resničnega sovražnika za človeštvo, za prihodnost? Sogovornika: upokojeni diplomat in publicist Mirko Cigler in doc. dr. Jelena Juvan, Katedra za obramboslovje, Fakulteta za družbene vede.

Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel Kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel prebuditi v njem voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si zastavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Ni čudno, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« določa ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (roj. l. 1930, umrl l. 2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi v zvezi s trpljenjem eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji, najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.

Čeprav velikega francoskega pisatelja danes poznamo predvsem po romanu Gospa Bovary, je Flaubert občinstvo svojega časa osvojil z zgodovinskim romanom, umeščenim v čas tik po prvi vojni med Rimom in KartaginoFrancoski pisatelj Gustave Flaubert je po izidu knjige Salambô leta 1862, veliko bolj zaslovel kot s tedaj moralno vprašljivim delom Gospa Bovary, vsaj kritika in bralstvo sta ji bili bolj naklonjeni, sploh pa je ni čakala zatožna klop. Zgodovinski roman, ki se ukvarja s krvavimi in brutalnimi punskimi vojnami, upori plačancev, s skrivnostnim verovanjem, svečeništvom, srhljivimi žrtvovanji, je doživel že veliko priredb v različne medije, vendar so preveč poenostavljene in površne. Avtorjeve preciznosti in bogatega izraza namreč ni mogoče prenesti v drugo umetniško zvrst. Knjiga je pri Beletrini zdaj izšla v novem prevodu Saše Jerele, ki bo več povedala o tem, zakaj se je avtor navdušil nad zgodovinsko temo, ki vključuje zgodovinske dogodke iz antične severne Afrike, lepoto in grozoto nekdanje Kartagine, božansko eksotiko ter subtilno erotiko. Odlomek iz knjige:   Nenadoma je palačo na najvišji terasi razsvetlila luč, odprla so se osrednja vrata in na pragu se je prikazala ženska postava v črnih oblačilih: Hamilkarjeva hči. Spustila se je po prvem stopnišču, ki je teklo poševno ob najvišjem nadstropju, nato po drugem in tretjem ter se ustavila na najnižji terasi vrh stopnišča galejskih kljunov. Negibna in s sklonjeno glavo je gledala navzdol na vojake. V dveh dolgih vrstah levo in desno od nje so stali bledi moški v belih oblekah z rdečimi resami, ki so jim padale na stopala. Imeli so pobrite lase in obrvi. V rokah, na katerih so se jim iskrili prstani, so držali velikanske lire in vsi so z rezkimi glasovi peli hvalnico kartažanski Boginji. Bili so skopljeni svečeniki iz Tanitinega templja, ki jih je Salambô pogosto klicala k sebi domov.

Premier Robert Golob naj bi danes sporočil svojo odločitev glede pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan, potem ko je dobila poziv SD-ja k odstopu zaradi spornega nakupa sodne stavbe. Medtem bodo sodniki nadaljevali proteste zaradi neuresničene odločbe ustavnega sodišča o svojih plačah. Druge teme: - Predčasna redna uskladitev pokojnin, danes bodo upokojenci dobili za 8,2 odstotka višje pokojnine. - Izrael po navedbah Združenih narodov več kot 88 tisoč Palestincev v Gazi pozval, naj zapustijo območje. - Francoski kmetje s protesti stopnjujejo pritiske na vlado, Macron bo od Bruslja zahteval konkretne ukrepe za kmete.

Po državi poteka stavka zaposlenih na upravnih enotah. Večina bo stavkala do srede, v tem času zagotavljajo le najnujnejše storitve. Razloga sta prenizke plače in preobremenjenost zaradi pomanjkanja kadra. Opozarjajo tudi na povečevanje upravnih zaostankov. Po podatkih Sindikata državnih organov se jih je doslej nabralo približno 30 tisoč, največ v Ljubljani in Mariboru. Druge teme oddaje: - Odgovornost za napad na ameriško vojaško oporišče v Jordaniji prevzela ena izmed iraških oboroženih skupin - Francoski kmetje zaostrili proteste - Opolnoči podražitev pogonskih goriv

Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.

Zdravniki in zobozdravniki danes opozorilno stavkajo, s čimer izražajo nezadovoljstvo z neuresničevanjem zavez iz že sklenjenih sporazumov z vlado. Pristojna ministrica Valentina Prévolnik Rupel meni, da je stavka nepotrebna, saj je težave v javnem sektorju treba reševati celovito. Vlada je sinoči oblikovala pogajalsko skupino, pogajanja so sklicana za čez eno uro. Ministrica meni, da lahko dogovor s konstruktivnim dialogom dosežejo v kratkem času. Delo v veliko zdravstvenih ustanovah je danes zaradi stavke okrnjeno. Druge teme: - V osrednjem delu Gaze se končuje 4 ure trajajoča humanitarna prekinitev ognja. - Francoski predsednik za novega premierja izbral 34-letnega Gabriela Attala. - Podnebna konferenca že tretjič v državi proizvajalki fosilnih goriv.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”

Spoštovani, ko govorimo o Bogu, tvegamo, kajti o najglobljih stvareh se ne da govoriti. Tako kot ne moremo definirati ljubezni, ker nam zmanjka besed; lahko pa jo izkusimo. Skušajmo opisati najlepši dan svojega življenja; ugotovili bomo, da ga ne moremo opisati v polnosti. Tako je tudi z govorom o Bogu. Življenje z njim niso le besede, ampak predvsem odnos. Če človeške ljubezni ne moremo izraziti z besedami, potem naše besede o Bogu slej ko prej padejo v vodo. Trojstvena ljubezen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni povezana s številkami, to je s količino, ampak z odnosom, to je s kakovostjo. Manj časa bi morali razmišljati o Bogu, več časa pa bi se morali z njim družiti. Kakšen je naš odnos do ljubljene osebe? Ali o njej samo razmišljamo ali smo raje z njo? Običajno o ljudeh razmišljamo takrat, ko nismo z njimi. Na svojega zakonca mislimo, ko smo narazen. Na svoje otroke mislimo, ko so zdoma. Na svoje ljubljene mislimo, ko umrejo. Toda v trenutku, ko smo z njimi, o njih ne razmišljamo, ker smo v njihovi prisotnosti. Poskusimo svojemu zakoncu oziroma partnerju razložiti, zakaj ga ljubimo. Ali zato, ker je lep, pameten, zabaven, bogat, dober, plemenit, razumevajoč in prijazen? Čez čas postane tak opis plitek, ker ne odraža bistva ljubezni. Izkušenj ni mogoče izraziti samo z besedami. Če to drži za lepoto sončnega zahoda, nežen dotik dojenčkove roke, ljubezen, koliko bolj to velja glede Boga. S kom imamo lahko najtesnejši, najgloblji in najzaupnejši odnos? Z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Brez tega smo votli in je v nas praznina. On je naše okolje, v katerem bivamo, tako kot je voda okolje, v katerem živi riba. Ko kristjan reče Bog, reče hkrati tudi ljubezen, ker je Bog občestvo ljubečih se oseb. Krščanstvo je edinstveno zaradi ljubezni. Za kakšno koreografijo ljubezni gre! A ker ljubezni ne živimo, krščanstvo postaja zaradi svoje hinavščine najbolj osovražena religija poražencev na svetu. Zato ljudje raje verujejo v druge višje sile. Največji problem krščanstva smo kristjani. Kdor ljubi, ustvarja prostor za drugega. Francoski filozof Gabriel Marcel je zapisal: »Reči drugemu ljubim te pomeni ti ne boš umrl.« Dejansko nam lahko samo Bog reče: »Ti ne boš umrl, ker te ljubim z večno ljubeznijo.« Zato smo nesmrtni. To je utrdil francoski filozof René Descartes rekoč: »Mislim, torej sem.« Kristjan lahko to parafrazira in reče: »Bog me ljubi, torej sem.«

Izrael je znova povzročil telekomunikacijski mrk v Gazi, vojska pa je enklavo po svojih navedbah razdelila na pol in obkolila istoimensko mesto. Z območja poročajo o intenzivnem obstreljevanju, tudi bolnišnic. Ameriška diplomacija medtem v regiji nadaljuje prizadevanja, da se konflikt ne bi razširil drugam. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Francoski parlament bo vendarle začel razpravo o novem zakonu o priseljevanju, ki bi med drugim omogočil hitrejši izgon zavrnjenih prosilcev za azil - Z vremenom povezane težave po državi se umirjajo, izjema so Rateče; tam bodo vodo iz presihajočega jezera Ledine, ki ogroža sedem objektov, prečrpavali tri dni - Policija pred sobotnim martinovim začenja poostren nadzor vožnje pod vplivom alkohola

Francoski roman s preloma iz 19. v 20. stoletje, v katerem si močna, a protislovna, celo mračna erotična želja podaja roko s pronicljivo kritiko najvišjih pa tudi nekoliko nižjih družbenih razredovPrevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju. Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za uvrstitev v to zbirko; omenjeno delo je bilo namreč prvikrat objavljeno leta 1900. Je to res že 20. stoletje ali pa to okroglo leto, strogo vzeto, vendarle sodi še v 19. vek? – Da se ne bi zdaj po nepotrebnem zapletali v dlakocepske dileme, podobnim tistim izpred dobrih dveh desetletij, ko smo se prerekali, ali se novo stoletje res začenja z letom 2000 ali pač z 2001, smo s pomočjo prevajalca pokukali med platnice Dnevnika sobarice in preverili, ali se snov, teme in slog, ki ga je v svojem romanu razvil Mirbeau, našim očem kažejo kot moderni ali ne. foto: Goran Dekleva

Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.

Vlada je, kot kaže, pred korenito rekonstrukcijo. Ne le izključitve v največji vladni stranki, premier napoveduje obsežno krčenje in vnovično združevanje posameznih ministrstev. Odzivi v koaliciji so redkobesedni, še vedno pa močno odmeva pričanje nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar. Je premier prekoračil pooblastila in kaj bo pokazala forenzična preiskava glede očitkov o kartelnem dogovarjanju v Darsu? Več v kritičnem pregledu tega tedna, kjer bomo spregovorili tudi o katastrofalnih humanitarnih razmerah v Gazi. Ljudem zmanjkuje vode, hrane in zdravil, bolnišnice, prenatrpane z ranjenci, so praktično nehale delovati. Združeni narodi so nemočni. Francoski predsednik Emmanuel Macron se je kot prvi zahodni voditelj po začetku zadnje vojne sešel s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom.

Francoska kolonialna oblast sredi 1. svetovne vojne v Senegalu nasilno mobilizira vojake, tudi še ne polnoletne mladeniče. Ko je vpoklican mladi Thierno, se pridruži vojski tudi njegov oče Bakary, da bi ga v povsem neznanem svetu zaščitil vsaj pred takojšnjo smrtjo v prvih bojnih vrstah. Stalno pa poskuša najti način, kako bi ju živa izvlekel iz vojne, kar je v mesoreznici zahodne fronte skoraj misija nemogoče. Francoski film Oče in vojak, ki ga je režiral izkušen direktor fotografije Mathieu Vadepied, je bil lani predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Poseben pogled, lahko bi bil pa tudi prevzel funkcijo otvoritvenega filma. Takšne namreč po navadi zasedajo spodobni in sporočilni filmi, ki so narejeni obrtniško vešče, hkrati pa v umetniškem smislu ne izstopajo dovolj, da bi lahko posegali po nagradah, niti pretirano ne vznemirjajo kako drugače. Jedro filma je v zanimivem razvoju odnosa med očetom Bakaryjem in sinom Thiernom. Akcijskih prizorov neposredno na bojiščih je pravzaprav zelo malo, pa še ti so povsem generični, kar tudi upočasni ritem samega filma. Oče se z ganljivo predanostjo zaveda, kako minimalne so možnosti njunega preživetja, sin je v obdobju odraščanja in aktivnega iskanja samostojnosti in moškosti, ugaja mu tudi pozornost, ki jo je deležen s strani nadrejenih. Vojna vihra in od domačega senegalskega povsem drugačno okolje, z možnostjo sprejetja v francosko družbo, mu predstavljata določeno mikavnost avanture, ne da bi se v resnici zavedal vseh nevarnosti. Druga plat filma je v prikazu teh kolonizacijskih mehanizmov. Lahke pehotne enote strelcev (kakršen je izvirni naslov filma v francoščini) imajo dolgo kolonialno zgodovino, ki sega skoraj do Napoleonovih časov, ko so bile te enote ustanovljene. V 1. svetovni vojni so enote mobiliziranih vojakov iz Severne Afrike služile na več frontah, tudi v smrtonosnih jarkih Ardenov, kjer sta obe vojskujoči strani v trumah in bolj ali manj brez pravega učinka žrtvovali vojake, kar prikazuje film Oče in vojak. Celovečerec je zelo neposreden v trkanju na vest zahodne, predvsem francoske družbe, ki je brez pomislekov izkoristila ljudstva v svojih kolonijah, in v zbujanju občutka dolžnosti. V tem smislu gre predvsem za komemorativno delo, za poskus iskanja odveze nekdanje kolonialne velesile.

Na 157. zasedanju Tajnega društva OFC je naš slavni predsednik Klino opisal svoje popotovanje od Ljubljane do Trevisa in od Charleroija do Lilla, kjer je Olimpija igrala svojo prvo tekmo v skupinskem delu konferenčne lige.Nato smo obdelali še druge aktualne teme, ki burijo duhove: bevskanje nekega mladega Salihamidžića, utrujenost igralcev, individualne napake, komercialno članstvo in podobne zadeve.Pridužite se nam na zeleno-belem toboganu, ne bo vam dolgčas!

Francijo so peto noč zapored pretresali nasilni protesti po smrti 17-letnika, ki ga je ustrelil policist. Čeprav je bilo zaradi vandalizma in nasilja aretiranih več kot 700 ljudi, so oblasti ocenile, da je bila noč nekoliko mirnejša od prejšnjih. Za varnost je skrbelo 45 tisoč policistov. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je zaradi protestov odpovedal za danes predvideno pot v Nemčijo, bo doma o aktualnih razmerah razpravljal z ministri. Preostale novice: Nov strelski napad v Združenih državah zahteval najmanj 2 smrtni žrtvi in 28 ranjenih. Pred sejo Ekonomsko-socialnega sveta tudi delodajalci kritični do krhanja socialnega dialoga. Slovenija bo Evropske igre zaključila z vsaj 13-imi odličji.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje vsaj do septembra ostaja v takšni obliki, kot ga poznamo. Najvišja cena, ki jo bodo lahko postavile tri zavarovalnice, ki ponujajo takšno zavarovanje, bo po vladni uredbi od prvega maja 35,67 evra. Kaj bodo zavarovalnice storile ob morebitnih zakonskih spremembah dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, še niso razkrile, ekonomisti menijo, da bi se lahko še bolj oprle na dodatna zdravstvena zavarovanja. Druge teme oddaje: - Guverner Banke Slovenije Vasle: Besede recesija ni več na dnevnem redu - Francoski ustavni svet potrdil ključne elemente sporne pokojninske reforme - Rdeča nit današnje vseslovenske prostovoljske akcije Dan za spremembe spodbujanje dobrega počutja

Vlada bo z uredbo, ki jo bo po napovedih sprejela danes, zamrznila višino premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tega bo predvidoma odpravila s septembrom, finančno breme, ki bo po prvih ocenah približno 200 milijonov, pa bo prevzela država. To je po prepričanju ekonomistov lahko tvegano, ker izdatki za zdravstvo hitro naraščajo. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - O ustavnosti zakona o RTV-ju bo odločalo sedem ustavnih sodnikov, potem ko so včeraj izločili še Nežo Kogovšek Šalamon - Francoski ustavni svet danes o sporni pokojninski reformi, proti kateri so po državi znova protestirali včeraj - Brazilski predsednik v Šanghaju z zavzemanjem za zmanjšanje odvisnosti od dolarja zaigral na strune kitajskega kolega - Ljubljanski Cankarjev dom je bogatejši za novo dvorano. Poimenovali so jo po svetovni popotnici, pisateljici in prevajalki, Almi Karlin.

Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje. Nekaj takega se človeku zgodi, ko ga pozdravi Mathieu Amalric. Svetovno slavo mu je leta 2008 prinesla vloga v filmu Kvantum sočutja, kjer je kot negativec stal nasproti najbolj slavnemu vohunu na svetu Jamesu Bondu. V njegovem igralskem opusu so še vloge v filmih Wesa Andersona: Grand Budapest Hotel in Francoska depeša, v filmu The Diving Bell and the Butterfly oziroma Potapljaški zvon in metulj ter mnoge druge, ki so mu prinesle številne stanovske nagrade. A Mathieu Amalric veliko raje sliši, da je najprej režiser, šele potem igralec.

Po državi se je odprlo 2 tisoč 999 rednih volišč in 88 tako imenovanih volišč omnia, kjer lahko glasujejo volilni upravičenci s stalnim prebivališčem v tujini in tisti, ki na dan glasovanja ne bodo v okraju svojega stalnega prebivališča. Volilni upravičenci se danes izrekajo o treh referendumih, in sicer o novelah zakonov o vladi, dolgotrajni oskrbi in Radioteleviziji Slovenija. Na predčasnem glasovanju je v torek, sredo in četrtek že glasovalo 3,91 odstotka oziroma nekaj več kot 66 tisoč 300 volivcev. Druge teme oddaje: - Članice Unije Ukrajini namenile približno 144 milijonov evrov za izvoz žita - Kristjani bodo na adventnem vencu prižgali prvo svečo - Francoski nogometaši prvi v osmino finala, Argentina do prve zmage na svetovnem prvenstvu

Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.

Sestaviti želimo močno vlado, k sodelovanju vabimo tudi LMŠ in SAB, je sinoči dejal najverjetnejši mandatar Robert Golob. Kot poudarja, je eden od ciljev Gibanja Svoboda združitev levosredinskega političnega prostora. V posebni oddaji Studio deveti maj v Slovenskem mladinskem gledališču je napovedal tudi vnovično regulacijo cen energentov. Druge teme: - Predlog sprememb statuta RTV Slovenija uvaja dva ločena informativna programa in funkcijo odgovornega urednika MMC, svetniki o usodi Studia City čez 14 dni - Francoski predsednik Macron po srečanju z nemškim kanclerjem Sholzem: pridruževanje Ukrajine Evropski uniji bi lahko trajalo desetletja - LPS se bodo na odru torinske dvorane PalaOlimpico drevi prvič predstavili evrovizijskemu občinstvu

Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.

Na kulturni praznik po državi odmeva poezija našega največjega pesnika Franceta Prešerna, tudi Zdravljica. Že drugič je ta v čast slovenskim športnicam in športnikom zadonela tudi na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. Prav danes je slovenska odprava osvojila še dve odličji. Druge teme: - Na Expu 2020 v Dubaju slovenski dan, minister Počivalšek Slovenijo predstavil kot zeleno državo z visoko kakovostjo življenja - Evropska unija si bo skušala z lastno proizvodnjo čipov zagotoviti digitalno suverenost - Francoski predsednik Macron optimističen glede iskanja rešitev za ukrajinsko krizo