Podcasts about kostanjevici

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih. Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega. Foto: Žiga Bratoš

Zvečer bo na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana zadnja premiera letošnje sezone, igra Zdravnica britanskega dramatika in režiserja Roberta Icka v režiji Martina Kušeja. V Frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici pa so pred dnevi predstavili dokumentarni film Karel X. – Burboni na Kostanjevici.

Cerkev frančiškanskega samostana na Kostanjevici v Novi Gorici je po zaključku obnovitvenih del v prezbiteriju ponovno zasijala. Več o tem je povedal predstojnik frančiškanskega samostana na Kostanjevici Niko Žvokelj. V ponedeljek zjutraj je umrl pevec, zborovodja, skladatelj in glasbeni producent Tomaž Tozon.

V Galeriji Ravne so na ogled postavili osnutek za spomenik solidarnosti ob poplavah 2023 umetnika Ištvana Išta Huzjana. Na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici so odprli razstavo projekta Astrotop_X, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so postavili v dialog dela dveh velikih umetnikov in mojstrov grafike, Bogdana Borčića in Johnnyja Friedlaenderja. V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru je na ogled interaktivna razstava z naslovom Človek, a veš, kam greš?, v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju pa je na ogled razstava striparja in ilustratorja Cirila Horjaka z naslovom Težko je satire ne risati.

Danes se bomo posvetili novi galerijski postavitvi v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, ki odpira dialog o sodelovanju, vstopanju in povezovanju slovenskih umetnikov s tujimi v sredini prejšnjega stoletja. Pozneje pa še o današnjih sodelovanjih in koprodukcijah, natančneje pri filmu Fiume o morte!, ki je prejel glavno nagrado na pravkar minulem filmskem festivalu v Rotterdamu.

Predsednica Pirc Musar po drugem krogu posvetovanj z vodji poslanskih skupin še vedno brez imena za varuha človekovih pravic.Vodja NPU Muženič zavrnil očitke ob izpustitvi včeraj v Sarajevu prijetih osumljencev za novembrski umor skesanca v Ljubljani.Ministrica Fajon Trumpovo izjavo o Gazi označila za ignorantsko.V dogodke Evropske prestolnice kulture GO25 vpeti tudi frančiškani na Kostanjevici.VREME: Jutri se bo oblačnost od vzhoda povečevala. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 8, na Primorskem do 14 °C.

Agencija za energijo kljub pozivom ohranja nov sistem obračunavanje omrežnine.Gospodarstvo skrbijo ukrepi te vlade; pričakuje ukrepe, ki bodo spodbujali in ne zavirali.Gorenak pred interpelacijo Poklukarja: presenečen bom, če bo minister ostal na položaju.Slovenija od jutri brez guvernerja in brez glasovalnih pravic v Evropski centralni Banki.Zavod za zaposlovanje: v minulem letu najnižja brezposelnost v zgodovini Slovenije.Podjetje Meta v ZDA napovedalo konec preverjanja dejstev na Facebooku, na lažne novice bodo opozarjali uporabniki sami. Pred 30 leti pri frančiškanih na Kostanjevici zaživela prva Skupnost srečanje v Sloveniji.Nacionalni inštitut za javno zdravje svetuje: Če ste bolni, ostanite doma!ŠPORT: Naši rokometaši proti Katarcem do druge zmage na drugi od treh pripravljalnih tekem pred svetovnim prvenstvom.Vreme: Oblačnost bo od zahoda narašča; jutri oblačno in deževno, pihal bo jugozahodnik.

Drugi poudarki iz oddaje: - V Izoli načrtujejo eno telovadnico za dve srednji šoli skupaj - Katere novosti predvideva 3 milijone evrov vredna prenova nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki -Praznično vzdušje v največjem pomurskem mestu

Na Gospodarskem razstavišču so odprli 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, bo na 5000 kvadratnih mestih ponudil več kot 280 dogodkov. V Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je na ogled njihova največja razstava do zdaj, na kateri predstavljajo dela nove stvarnosti in realizma v Srednji Evropi v obdobju med letoma 1925 in 1933.

Ob obilnem deževju, ki nas bo spremljalo do jutri zjutraj, imajo reke vse večje pretoke. Pristojni so objavili oranžno opozorilo za celoten južni del države. Najbolj nevarna je zdaj Krka, težave bi lahko bile predvsem na območjih ob njenem spodnjem toku, pravi hidrolog Janez Polajnar. Dodaja, da bi - če bi padlo več dežja od pričakovanj - lahko imeli težave tudi v Kostanjevici na Krki. Podrobneje o napovedih in opozorilih v prihodnjih minutah oddaje. Drugi poudarki oddaje: - Izrael krepi obstreljevanje Libanona in nadaljuje napade na Gazo. - Ladja, ki naj bi prevažala razstrelivo za Izrael, še vedno namenjena v Koper. - V protikorupcijski komisiji si ob jubileju želijo dodatnih pristojnosti.

Pogovarjali se bomo z dobitniki nagrade lastovka, Sovretove nagrade in nagrade kritiško pero, si ogledali umetniško razstavo v Kostanjevici, poudarili pomen kulturne dediščine in preverili vizije kulturne politike.

Drugi poudarki: - Ljubljansko mestno središče dobiva 4500 novih parkirnih mest. Ob tem tudi pomisleki, ali se to sklada z načrti za zmanjšanje prometa v središču - 130 gospodinjstev iz Kompolj se bo čez 2 leti lahko priključilo na nov kanalizacijski sistem, v prazničnem avgustu pa v Kostanjevici na Krki končujejo nekaj večjih naložb - Umetniki za Karitas ustvarjajo na Sinjem Vrhu. Sredstva bodo namenili pomoči starejšim in bolnim

Lutkovna umetnost se razvija in čedalje več je obiskovalecv, ki so se otresli predsodka, da je samo za otroke, pravijo ustvarjalci Poletnega lutkovnega pristana. Mednarodni festival z najdaljšo tradicijo pri nas se bo jutri v organizaciji tamkajšnjega gledališča začel v Mariboru in do septembra gostil najboljše domače in tuje produkcije. Predstavljamo tudi razstavo Jožeta Marinča v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in poročamo s koncerta Mešanega komornega zbora Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana na 23. Mednarodnem glasbenem festivalu mladih v Postojni.

Drugi poudarki: - Iz velikega požara na Krasu pred dvema letoma smo se naučili marsikaj, tudi to, da potrebujemo več hidrantov. Kraški vodovod jih že namešča. - Število prijav osnovnih šol za šolo v naravi močno presega zmogljivosti Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Kakšna so merila za izbor? - Reka Krka je primerna za kopanje tudi v Kostanjevici in pri Brežicah. Nad čim še so navdušeni kopalci? - Jutri se v Veliki Polani začenja poletni festival. Obljubljajo pester program.

Na predzadnjem koncertu Piranskih glasbenih večerov je nastopila priznana violinistka Lana Trotovšek z Ansamblom Dissonance, to je bil večer baročne glasbe, ki se je zaključil s skladbo mojstra Giuseppeja Tartinija. Gremo še v Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavo Ujeti prostori, posvečeno 70-letnici umetnika Karla Plemenitaša, poznanega še posebej po ustvarjanju v keramiki in grafiki, deloval pa je tudi kot pedagog.

Na Bledu se začenja že 29. festival Bled, ki bo ponudil številne koncerte, tečaje in delavnice. Tudi v Kostanjevici na Krki je te dni pestro. Sedmi Festival Kulture Kostanjevica združuje vrhunsko vsebino: gledališče, glasbo, film, literaturo, delavnice in okroglo mizo. V Svetu kulture predstavljamo še knjižno novost: Zgodbe iz Labirinta Marjana Tomšiča. Lani preminuli Tomšič je knjigo pisal zadnja tri leta svojega življenja, v njej pa raziskuje kompleksnost človeškega dojemanja sveta in odnosov, hkrati pa nas vabi, da odkrijemo več o sebi.

Z dogodkom za otroke Miška čaj in še kaj so se začeli 29. Slovenski dnevi knjige, literarni festival, ki ga pripravlja Društvo slovenskih pisateljev. Potekal bo štiri dni, osrednje prizorišče je v Ljubljani, literarni dogodki pa bodo tudi v partnerskih mestih. Festival spodbuja bralno kulturo in omogoča neposreden stik občinstva z ustvarjalci. Napovedujemo koncert simfoničnega orkestra RTV Slovenija v okviru abonmaja Kromatika - večer bo vodil dirigent Jascha von der Goltz, solista bosta violinist Matjaž Bogataj, vodja drugih violin v Orkestru Bavarske državne opere, in violončelistka Maruša Turjak Bogataj, solo violončelistka Simfonikov. Predstavljamo pa tudi razstavo Cisterscapes, kulturna krajina cistercijanov, ki je na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in ponuja vpogled v kulturno krajino obeh cistercijanskih samostanov v Sloveniji, nekdanjega v Kostanjevici na Krki in še delujočega v Stični.

V tokratni oddaji se najprej posvečamo razstavi ob 250-letnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki s plakati in raznimi dragocenimi predmeti prikazuje in opisuje četrt tisočletja dolgo zgodovino naše osrednje knjižnice. V Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici pa je na ogled občasna razstava z naslovom Nova doba: Umetniški diskurzi o družbenih in klimatskih spremembah, ki je namenjena ozaveščanju o človekovih posegih v okolje.

Na začetku aprila letos je Evropska komisija 17. cistercijanskim samostanom v šestih evropskih državah, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Poljskem, Češkem in v Sloveniji, dodelila znak evropske dediščine. To pomeni, da so cistercijanski samostani kot nadnacionalno pomembni objekti uvrščeni v skupno evropsko dediščino. Iz Slovenije sta si ta naziv pridobila Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem in nekdanji cistercijanski samostan Marijin studenec v Kostanjevici na Krki. Cistercijanski samostan Stična je najstarejši na naših tleh. Samostan že skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali čez našo deželo, in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami (ponovitev).

"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije

Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.

Drugi poudarki oddaje: V don Pierinovi komuni na Kostanjevici nad Novo Gorico je trenutno deset uporabnikov, ki so se odločili, da zapustijo življenje odvisnosti od drog Konfederacija sindikatov 90 Slovenije bo po treh mandatih dobila novo vodstvo, predvidena je tudi selitev sedeža v Koper V vinorodni pokrajini Podravje, zlasti na Ormoškem, zadnji dve leti opažajo širjenje nalezljive zlate trsne rumenice V Idriji so zagnali projekt »Za panucat«, s katerim želijo spodbuditi ljudi, naj starih stvari ne zavržejo, ampak naj jih popravijo, obnovijo ali jim najdejo novega lastnika

V Ljubljani je te dni na temo "Slovenska literatura in umetnost v družbenih kontekstih potekal" simpozij "Obdobja" - mi smo bili tam. Eno od italijanskih pesniških nagrad je nedavno prejela rojakinja iz Benečije Andreina Trusgnach. V Celovcu pa so podelili 2 nagradi: Einspielerjevo in Rizzijevo. Obiskali smo Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer restavrirajo poškodovane lesene skulpture tamkajšne forme vive. Mestni muzej Ljubljana in Galerija Jakopič v glavnem mestu ponujata osvežitev spomina na slovenske umetnice, arhitektke in fotografinje v obdobju 1850-1950. Galerija Murska Sobota ponuja izbor barvnih lesorezov Štefana Galiča in razstavo del madžarskega samouka Tamása Bakosa. Pred koncem napovedujemo letošnji že 39. Knjižni sejem, ki se v glavnem mestu začenja v ponedeljek. FOTO: Andreina Trusgnach ob podelitvi nagrade pesnika Giovannija Bertacchija v Rimu sredi novembra VIR: TV Slovenija

V Ljubljani v organizaciji zavoda Emanat od 2. do 5. novembra poteka že šesti festival "Platforma malih umetnosti", in mi se z njim sprašujemo, kaj je tu malega. Umetnostna galerija Maribor vabi na razstavo "Jokati je okej", katere naslov je povzet po rokerski pesmici. Ljubljanski Cankarjev dom vabi na ogled fragmentov iz zapuščine arhitekta Edvarda Ravnikarja na razstavi "Iskanja v risbi, spoznanja v misli". V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki pa si lahko ogledate razstavo z izborom fotografij pokojnega fotografa Miroslava Zdovca "Fragmenti časa: Zdovc in fotografska scena". Za konec je naš italijanski dopisnik pripravil izbor iz to jesen najbolj izstopajočih likovnih razstav v nekaj italijanskih mestih. FOTO: Fragment iz tehnoburleske "Tatovi podob" na 6. Platformi malih umetnosti VIR: avtor Domen Pal na https://emanat.si/si

"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac

Prevajalka Andrée Lück-Gaye, ki več kot tri desetletja prevaja iz slovenskega v francoski jezik in je v veliki meri zaslužna za prepoznavnost slovenske literature v Franciji, je prejela najvišje francosko prevajalsko priznanje. Francoska ministrica za kulturo Rima Abdul Malak ji je priznanje podelila za njen izjemni prevajalski opus in še posebej za graditev trdnih kulturnih vezi med državama. V oddaji tudi o dveh razstavah. V lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled razstava Spontani ambient akademskega slikarja Rudija Benetika. V Dolenjskem muzeju v Novem mestu pa etnološka razstava o bajnih bitjih z naslovom Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati.

"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.” Kaznovanje kmetov je bilo opomin proti brezbožnem dvigovanju meča proti svojim gospodarjem.To prepričanje je razvidno iz prvega zapisa o kmečkem uporu v knjigi Historiarum de rebus Ungaricis (1622), katerega avtor je kronist in zgodovinar Miklós Istvánffy, ki je bil neposredni pričevalec upora, četudi je o tem pisal šele leta 1605. Njegov odnos do upora je bil značilno odklonilen Vsi opisi kmečkega upora iz tega časa so sovražni do kmetov in odražajo aristokratski status piscev. O uporu je leta 1660 pisal ljubiteljski zgodovinar Pethö de Gerse, v enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (1689) pa tudi Janez Vajkard Valvasor. Poleg tega je v Valvasorjevi knjigi tudi prva vizualna upodobitev kmečkega upora, ki jo je ustvaril Ivan Koch. Na bakrorezu Bitka pri Krškem so prikazani vojaki v sočasnih baročnih opravah, ki s kopji v Savo porivajo uporne kmete in tako na brutalen način branijo in ohranjajo stari red. V 18. stoletju je veliki kmečki upor zlagoma padel v pozabo. Situacija se je temeljito spremenila v sredini 19. stoletja, ko je po meščanski revoluciji leta 1848 že dodobra načeti fevdalni družbeni red dokončno propadel, hkrati pa so se v Evropi začela pojavljati številna nacionalna gibanja. V kulturno-političnem smislu je bil nacionalizem takrat izrazito emancipatorno gibanje brezpravne raje, ki je v ideji naroda našla skupni imenovalec. Plemiške elite so bile namreč nadnacionalne in niso izkazovale etnične in kulturne pripadnosti prostorom, ki so jih obvladovale, temveč so se istovetile z razredno pripadnostjo plemiškemu stanu. Tudi zato je bilo utemeljevanje nacionalne in kulturne identitete na območjih današnjih Slovenije in Hrvaške nezadržno povezano z oziranjem v zgodovino, iskanjem mitskih zgodb in junaških posameznikov. (Miha Colner, kustos Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki) V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so nedavno odprli razstavo z naslovom Upor 1573-2023. Razstava se osredotoča na temo velikega hrvaško - slovenskega upora iz leta 1573. Ob 450. obletnici tega upora, razstava tematizira motive kmečkih upornih dogajanj, umetniške reprezentacije, ki so nastale predvem v umenosti preteklih 150 let. Na razstavi so predstavljena dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Miha Colner, kustos razstave, je tudi gost oddaje.                                      Stojan Batic Spomenik kmeckim uporom 1974. Umetnikov atelje. Foto Miroslav Zdovc                   

Danes izpostavljamo razstavo ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora leta 1573, ki so jo sinoči odprli v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Na razstavi so predstavljena dela slovenskih in hrvaških umetnikov iz različnih časovnih obdobij. Predstavljamo tudi razstavo Neskončne počitnice, ki je na ogled v ljubljanski Cukrarni. Umetnik Mark Požlep v njej razmišlja o tem, kakšne vplive je imela na življenja ljudi gradnja jadranske magistrale in kako je potekala.

Še drugi poudarki iz oddaje: -Predlagan nov režim plovbe na Soči razburja raftarje -V Postojni bodo po 15-ih letih dobili novo telovadnico -Med Bledom in Bohinjem asfaltirajo novo kolesarsko stezo -Festival kulture v Kostanjevici s ponudbo za vse okuse.

Festival poteka ves teden na več lokacijah po Kostanjevici na Krki in združuje gledališče, glasbo, film, literaturo, vizualno umetnost in delavnice z okroglo mizo. Vse aktivnosti v okviru festivala so za udeležence brezplačne in tako dostopne vsem.

Odprtje Cukrarne je bilo na umetnostnem področju v Sloveniji verjetno osrednji dogodek leta 2021. Nov prostor naj ne bi bil namenjen le predstavljanju sodobne umetnosti, temveč različnim vsebinam, ključna pa naj bi bila tudi odprtost in povezovanje. Po skoraj dveh letih se z gosti sprašujemo, kaj so Ljubljani prinesli novi prostori, kakšno politiko razstav in delovanja lahko razberemo iz delovanja Cukrarne, pa tudi drugih prizorišč sodobne umetnosti v prestolnici. Kakšne so vsebinske specifike različnih razstavišč in kdo ciljna publika? Kako odprtje novega prostora vpliva na program preostalih? Kako se Ljubljana primerja s tujino ali drugimi slovenskimi mesti ter kaj morda v programih razstav pogrešamo? O tem razmišljajo Miha Colner, kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Uroš Veber, koordinator projekta Atol in Maša Žekš, kuratorka in likovna kritičarka. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: MOL/Nik Rovan

Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije

V oddaji predstavljamo prenovljeno stalno zbirko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Zadnja postavitev je iz leta 2009, nastala pa je ob 110. obletnici rojstva umetnika. Na ogled je izbor 83 del zbirke, ki sicer obsega več kot 2600 enot. Izvedeli boste tudi več o novih razstavah umetnika Mihe Turšiča v novomeški galeriji Simulaker ter Mitje Ficka v ljubljanski galeriji Kresija. Drevi pa se na Kongresnem trgu v Ljubljani obeta prava Poletna noč. Odprtje letošnjega Festivala Ljubljana bo v znamenju glasbe Tomaža Domicelja, ki letos praznuje 75 let.

Razpisujemo 32. natečaj za nagrado lastovka in obiskali smo dve razstavi: v lapidariju Galerije Božidarja Jakca – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki so v petek odprli Krhek svet mariborske kiparke Metke Kavčič. Po besedah kustosinje Kristine T. Simončič gre za ambientalno zasnovano postavitev ter povezovanje tradicionalnih oblikovnih vrednot in sodobnih kiparskih prijemov. V razstavnih prostorih lendavskega gradu pa bodo do konca julija na ogled dela enega najpomembnejših ustvarjalcev v povojni Ameriki, ki je s svojimi deli zaslovel po vsem svetu – Andyja Warhola.

V tokratni oddaji Iz naših krajev ste lahko prisluhnili, da v Trebnjem podražitev vrtca pomaga kriti občina, da se na Bledu z vsemi močmi pripravljajo na poletno sezono, da bodo v zgornjem delu Vipavske doline v prihodnjih letih gradili namakalni sistem, da so v Kostanjevici na Krki na približno 300 metrih obrežja Krke zasadili del manjkajočega obrežnega rastja ter, da bo v Izoli kmalu nova tržnica z lokalnimi proizvodi.

V tokratni oddaji Iz naših krajev ste lahko prisluhnili, da v Trebnjem podražitev vrtca pomaga kriti občina, da se na Bledu z vsemi močmi pripravljajo na poletno sezono, da bodo v zgornjem delu Vipavske doline v prihodnjih letih gradili namakalni sistem, da so v Kostanjevici na Krki na približno 300 metrih obrežja Krke zasadili del manjkajočega obrežnega rastja ter, da bo v Izoli kmalu nova tržnica z lokalnimi proizvodi.

V tedenskem pregledu se bomo najprej posvetili festivaloma, festivalu kulturno-umetnostne vzgoje Bober in festivalu radijske igre z naslovom »Poslušati skupaj« za najmlajše in najstarejše, predvsem pa za ranljive. Izveste tudi, kaj so govorili na strokovnem posvetu "Z otrokom v gledališče" v Mariboru, posebna pozornost pa gre tokrat predlogu novogoriških dediščinskih ustanov o razglasitvi frančiškanskega samostanskega kompleksa v Kostanjevici pri Gorici, grobnice Bourbonov in Škrabčeve knjižnice za spomenik državnega pomena. Slišali boste prve vtise z razstave fotografij rek z naslovom "Okoljski odtisi" v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pred ponedeljkovim začetkom pa še napovedno o 53. Tednu slovenske drame v Kranju. FOTO: Kelih iz frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorici VIR: foto Ožbej Černe https://goriskimuzej.si/aktualno/posts/razstava-sakralnih-predmetov-na-kostanjevici

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Vladimir Makuc je bil eden najopaznejših slovenskih likovnikov, umetnik izrazito osebnega poetičnega sloga in eden najpomembnejših interpretov slovenskega kraškega in tudi mediteranskega okolja. Razstava predstavlja obsežen opus umetniškega delovanja slikarja, grafika, kiparja in restavratorja. Kustos razstave je Miha Colner. Razstava je na ogled do 2. oktobra.

Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik? Vol na polju, ptica na strehi, vol na strehi, ptica v letu … Kamorkoli pogledamo, če te dni obiščemo Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, povsod vidimo vole in ptice. Težki kot jesenska zemlja ali lahni kot poletna sapa zrejo v nas s platen, lesonitnih plošč, keramičnih krožnikov, tapiserij in drobnih lističev papirja. To seveda pomeni, kot so najbrž že uganili ljubitelji slovenske likovne umetnosti, da si je v dolenjskem umetnostnem hramu ta hip mogoče ogledati retrospektivno razstavo Vladimirja Makuca, nespornega velikana našega likovnega modernizma. Dolgih sedem desetletij ustvarjanja umetnika, ki se je rodil leta 1925 v Solkanu, že leta 1979 prejel veliko Prešernovo nagrado in se kak mesec po 91. rojstnem dnevu poslovil pred šestimi leti, je zdaj strnjenih tako, da razstava obiskovalke in obiskovalca sicer ne izčrpa s preobilico vtisov in podatkov, a v šestih obvladljivih razstavnih prostorih vendarle evokativno predstavi vijugasto razvojno pot, ki jo je od realističnih avtoportretov iz štiridesetih let prejšnjega stoletja do rahlo mističnih podob brezbrežnega kozmosa prehodila Makučeva ustvarjalnost. A zakaj voli in zakaj ptice? Kako razumeti ta motiva, ki – to je vtis, ki se mu pač ni mogoče ogniti – iz ene umetnikove iteracije v drugo preraščata v skrivnostna simbola ne le Makučeve lastne ampak nemara že kar vse slovenske povojne umetnosti? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Miho Colnerja, kustosa, ki je postavil pričujočo Makučevo razstavo v Galeriji Božidarja Jakca. foto: Vladimir Makuc - Istrski pašnik, 1959, izrez (Galerija Božidarja Jakca)

Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš

Kar navadili smo se, da je na naslovnicah časopisov kaj, česar tam ne bi smelo biti: kovid, Ukrajina, požar, voda ... Navadili smo se. In tako je bil prejšnje dni čas za požar.V zadnjih letih sem živel v Kostanjevici pri Novi Gorici: ko sem se zjutraj zbudil, sem imel veličasten razgled na impresiven gozdni masiv, ki je prekrival kraško planoto. Vrh njega leži Cerje z monumentalnim spomenikom vsem, ki so se tu borili ali padli. Rad sem gledal na ta ogromni gozd. Pomirjal me je. Ker je pred leti na njem gorelo, so me ob sprehodih na Cerje novozasajena drevesa spomnila, da je požar tukaj nekaj strašnega.

Največji požar v zgodovini Slovenije. S temi besedami je ognjeno stihijo na goriškem Krasu sinoči za našo Televizijo označil poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan. Eden od dveh požarov, ki sta izbruhnila ponoči, se je nevarno približal Kostanjevici na Krasu. Za 800 gasilci je naporna noč, zamenjujejo jih spočiti kolegi, na pomoč znova prihajajo helikopterji in predvidoma tudi letalo za gašenje.Preostali poudarki: - Zvišanje zgodovinsko nizkih obrestnih mer v Evropi bo zaradi visoke inflacije večje, kot so napovedali prvotno - V boju zoper draginjo bo vlada po ukrepih pri elektriki sprejela podobne za plin - Svetovnemu prvaku v metu diska Kristijanu Čehu podelili zlato kolajno - Danes in jutri bo jasno in vroče, drevi na severozahodu mogoča kakšna nevihta

Na območju požara na Krasu, ki je bil še dopoldne pod nadzorom, je pred približno eno uro spet zagorelo. Štab gasilcev v Kostanjevici na Krasu sta dopoldne obiskala predsednik države Borut Pahor in poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Srečko Šestan. Zahvalila sta se vsem, ki so sodelovali pri gašenju tega obsežnega požara na Goriškem. Drugi poudarki oddaje: - O težavah pri oskrbi s pitno vodo v slovenski Istri tudi okoljski minister Uroš Brežan. - Severna Makedonija začela pristopna pogajanja z Evropsko unijo. - Ukrajinski predsednik odpustil še 28 uslužbencev tajne službe.

Drugi poudarki: - Kranjskogorčani ugotalvjajo, da je bila odločitev za plačljivo parkiranje pravilna - Potem ko so tovornjaki ob graditvi dolenjske avtoceste povsem uničili občinsko cesto v naselju Dolénji Maharôvec, je občina denar za njeno obnovo morala zagotoviti sama - Z laserskim skeniranjem iz zraka so raziskovali razsežnosti cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki. Kakšni so rezultati?

Razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Višina trošarin za energente bo nižja še nadaljnje tri mesece, je na današnji seji odločila vlada. S tem je do konca julija omejila cene elektrike, pogonskih goriv, kurilnega olja in zemeljskega plina za ogrevanje. Vlada se je vendarle seznanila tudi z gospodarsko napovedjo Urada za makroekonomske analize in razvoj. Kot smo neuradno že napovedovali, bo rast 4,2-odstotna, kar je pol odstotne točke manj od septembrske napovedi. Drugi poudarki oddaje: - Generalni sekretar Združenih narodov Guterres ob obisku Kijeva vojno označil za zlo. - Primer akutnega hepatitisa neznanega izvora tudi v Sloveniji, otrok dobro okreva. - V Novi Gorici festival vrtnic - glavne zvezde burbonke na vrtu frančiškanskega samostana v Kostanjevici.

Predstavili bomo nagrajence Tedna slovenske drame, dali besedo hrvaški pisateljici Ivani Šojat, ki je te dni gostovala na Fabuli, spregovorili o razstavah Vegetacije v Kostanjevici na Krki, Dvorec Ravne v Pivki in Zgodilo se je čisto blizu nas v Ljubljani. Ob stoletnici se bomo spomnili glasbenika Vladimirja Lovca in opozorili na zbirko Sinji galeb, v kateri založba Mladinska knjiga že 70 let izdaja kakovostno mladinsko literaturo.

Predstavili bomo nagrajence Tedna slovenske drame, dali besedo hrvaški pisateljici Ivani Šojat, ki je te dni gostovala na Fabuli, spregovorili o razstavah Vegetacije v Kostanjevici na Krki, Dvorec Ravne v Pivki in Zgodilo se je čisto blizu nas v Ljubljani. Ob stoti obletnici rojstva se bomo spomnili glasbenika Vladimirja Lovca in opozorili na zbirko Sinji galeb, v kateri založba Mladinska knjiga že 70 let izdaja kakovostno mladinsko literaturo.

Oddaja je danes posvečena vizualni umetnosti. Obiskali smo razstavo Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani, Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer predstavljajo dela festivala Art stays, ter razstavo Fride Kahlo v Trstu.Obiskali smo tri nove razstave v Ljubljani, Kostanjevici na Krki in v Trstu.Oddaja je danes posvečena vizualni umetnosti. Obiskali smo razstavo Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani, Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer predstavljajo dela s festivala Art stays, ter razstavo Fride Kahlo v Trstu.

Medtem ko njegovi vrstniki nabirajo všečke na družbenih omrežjih, se 20-letni Maj Kerin Colarič vsak dan preobleče v grofa ali princa. Obiskovalce že nekaj časa sprejema na gradu Struga, v začetku meseca pa je ob svojem rojstnem dnevu odprl Vilo Colarič v Kostanjevici na Krki. Staro meščansko hišo, družinsko dediščino, je Maj opremil z baročnim pohištvom in drugo opremo, ki jo lahko obiskovalci tudi preizkusijo. Od kod študentu medijske produkcije ljubezen do baroka, gradov in starin ter kako namerava ta konjiček spremeniti v posel, je pojasnil v pogovoru z Andrejo Čokl po polnoči.

Drugi poudarki: Več spodbud za gorske in hribovske kmetije; kmetovanje na teh kmetijah je namreč bolj zahtevno in dražje Kljub precejšnjemu nasprotovanju občanov svetniki v Kostanjevici na Krki podprli projekt protipoplavne zaščite otoka Družba Slovenski državni gozdovi od zdaj v novih poslovnih prostorih v Kočevju

Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš

Kaj priporoča Miha Colner, umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki?

Drugi poudarki oddaje: - V Križevcih imajo prenovljeno zobno ambulanto, v Ljutomeru se končuje obnova urgentnega centra - Kranj bi - kljub morebitni novi občini Golnik, ostal mestna občina - Rakek bo dobil Dom zaščite in reševanja - Na Koroškem s festivalom Urška spodbujajo literarno ustvarjanje mladih.

Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU

Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.

V današnjem popoldanskem pregledu aktualnih kulturnih dogodkov se bomo najprej podali na odrske deske in predstavili najnovejšo predstavo Mestnega gledališča ljubljanskega. Dramo Nekoč se bova temu smejala je po svoji knjižni uspešnici Ljubezenski roman prav za MGL napisala hrvaška pisateljica Ívana Sajko. Kot so zapisali v gledališču je avtorica v drami subtilno orisala eksistenčno stisko mladih izobražencev v sodobni posttranzicijski družbi. Povabili vas bomo tudi na razstavo kiparja in večmedijskega umetnika Tomaža Furlána, ki je na ogled v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki. Furlan v svoji umetniški praksi pogosto naslavlja kompleksen odnos človeka do lastnega okolja in do njegovih vsakodnevnih banalnosti.

Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci«, katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični, v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov. Skupaj še z 19 ustanovami, ki delujejo v nekdanjih cistercijanskih samostanih, nekateri pa so tako kot tisti v Stični še vedno dejavni, kandidirajo za naziv Evropska dediščina, ki ga na podlagi posvetovanja s strokovnjaki podeljuje Komisija EU.

"Če še vedno obstajajo potrebe, da se to besedilo uprizarja, pomeni, da v bistvu vsi tisti problemi, o katerih govori, še vedno obstajajo med nami." Tako razmišlja pisatelj, režiser in scenarist Goran Vojnović ob tem, ko bo na odru ponovno zaživel njegov roman Jugoslavija, moja dežela, ki postavlja drugo ob drugo dve podobi Balkana – tisto iz otroškega spomina in tako, kot jo vidijo manj zaslepljene odrasle oči. V Kopru bo namreč zvečer slovenska premiera te drame o bolečem soočanju s preteklostjo v režiji Marka Misirače in koprodukciji Gledališča Koper. V Kostanjevici na Krki pa se bo jutri slavnostno zaključil letošnji mednarodni kiparski simpozij s predstavitvijo dveh novih skulptur, ki sta jih ustvarila Mirko Bratuša iz Slovenije in Peter Galhidy iz Madžarske. Foto: Blaž Popovski v vlogi Vladana, vir: Gledališče Koper/Igor Motl

4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec

V galerijskem parku v Kostanjevici na Krki bodo s predstavitvijo skulptur letošnjih udeležencev v soboto končali 29. bienalni Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva 2021. V mestnem jedru Slovenj Gradca je na ogled ulična razstava o 770-letnici izgradnje in posvetitve cerkve sv. Elizabete.

Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek

Strastna in polnokrvna umetnica, plesalka, koreografinja, režiserka, scenaristka in učiteljica Lucija Kuntarič, hči kinooperaterja v rodni Kostanjevici na Krki, se je v umetnost zagledala že kot deklica. Pri 15-ih jo je doletela posebna čast, ko je nastopila na najbolj pomembnem dogodku doma, na znamenitem »perforcenhausu«, kjer je smela plesati kan kan. Odtlej se je pisala zgodba o Harlekinkah, plesni skupini, kjer se je kalilo vsaj 300 plesalk. Lucija se je kot režiserka in scenaristka podpisala tudi pod bleščeče prireditve, ki so doživele več deset ponovitev in stoječe ovacije. Ob izteku šolskega leta, ki je zanjo zmeraj eno težjih sloves, saj s svojimi učenci splete posebno vez, se bo s to, posebno damo, o njeni bogati življenjski poti pogovarjala nočna voditeljica Vesna Topolovec.

Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)

Danes bomo potovali po gledališčih. Začnemo na velikem odru SNG Drama Ljubljana, s kjer bodo nocoj premierno prenašali dramo Mati Stanisława Ignacyja Witkiewicza. »Ta čustva so tako čez vsako mero protislovna, da presegajo človeške moči« jo opiše Silva Čušin, ki v njej igra vlogo Janine Jeguljevske, matere Leona Jeguljevskega, prototipskega antiheroja, prek katerega dramatik posreduje svoje videnje sveta. Nadaljevali bomo v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer so končno dočakali premiero domače produkcije. Na velikem odru bodo drevi odigrali koreodramo o modni ikoni z naslovom Kdo je videl Coco? Moi Gabrielle Chanel v režiji Yulije Roschine. Notranje dvorišče galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki pa bo v nedeljo zvečer prizorišče 75. premiere Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta. Predstava In stoletje bo zardelo, primer Kocbek je nastala po literarni predlogi Andreja Inkreta, v režiji Matjaža Bergerja in v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica ter v sodelovanju s Cankarjevim domom in kostanjeviško galerijo. Foto: Peter Uhan, predstava Mati, SNG Drama Ljubljana

Vprašanja okoljske problematike in njenih posledic delujejo kot visenje na nitki. Tudi razstava Eve Sajovic v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nosi tak naslov. Postavitev je del mednarodne mreže Overview Effect, ki obravnava povezave med sodobno umetnostjo in okoljskimi vprašanji. Bili smo v Lutkovem gledališču Ljubljana, kjer smo si ogledali glasbeno pravljico Čarovnik iz Oza in ugledališčeno poezijo Toneta Pavčka Angeli. Začeli pa bomo s Cankarjem, ki se je rodil na današnji dan pred 145 leti.

Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.

Še vedno verjamem v dedka Mraza je nekoliko humorni naslov razstave, s katero se fotograf Robert Marin predstavlja v Galeriji Ravne. Z barvnimi fotografijami v tako imenovani snapshot estetiki lovi obrobne dogodke in pojave urbanega življenja. V oddaji pa se bomo ozrli tudi proti Dolenjski in napovedali odmevnejše poudarke prihodnjega programa Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Foto: Galerija Ravne

Kaj bi brez poezije na osrednji kulturni praznik? Združenje dramskih umetnikov Slovenije, ki je prejšnja leta tradicionalno branje pesmi Franceta Prešerna pripravilo na Prešernovem trgu v Ljubljani, je to letos preselilo v studie Radia Slovenija. V Svetu kulture o tem in o ostalih kulturnih dogodkih na Prešernov dan. V Kranju so zunaj pripravili Prešernov smenj in ulične galerije, med drugim si lahko ogledamo portrete Prešernovih nagrajencev, ostale dogodke pa so preselili na splet. Spet je odprta tudi Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, katere regija je zahtevala še posebej dolg časovni davek, bi lahko rekli. Pa skok na Štajersko – prav 8. februarja leta 1954 je svojo vrata prvič odprla Umetnostna galerija Maribor. V Vodnikovi domačiji v Ljubljani so za nocoj pripravili literarni kabaret v Iskanju Urške ali Kdo se boji povodnega moža? Zasnoval ga je mehiški ustvarjalec Carlos Pascual. In zdaj še k Slovencem v Italijo. Dan slovenske kulture je za njih posebej občutena priložnost, da s posebnim ponosom potrdijo svojo izvornost in pripadnost, pravi Marij Čuk. Oddajo bomo zaključili še z eno obletnico – pred natanko sto leti je namreč umrl Josip Ipavec, slovenski skladatelj in zdravnik. Vabljeni v našo družbo. Foto: BoBo

Minuli teden je zaznamoval mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, na to grozljivo obdobje pa nas likovno opominjajo tudi nekatera dela Bogdana Borčića, enega pomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev na področju slikarstva in grafike, ki je leta 2014 po naročilu Muzeja spominskega obeležja Koncentracijskega taborišča Dachau izdelal grafično mapo In principio erat Dachau – na začetku je bil Dachau. Bogdan Borčić je bil kot sedemnajstletni mladenič leta 1944 interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. O tej svoji travmatični izkušnji je redko govoril, poznavalci njegovega opusa pa opozarjajo, da se ta zrcali v nekaterih motivih njegovega dela, kot so recimo mreže. Svoja prva dela s tematiko koncentracijskega taborišča je ustvaril nekaj let po vojni, s tem grozljivim obdobjem pa se je soočil tudi ob koncu svojega življenja. Grafike in risbe z naslovom Na začetku je bil Dachau so zdaj na ogled v mariborski Sinagogi, ki si je dela za razstavo izposodila iz Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. V drugem delu oddaje pa se ozremo čez mejo s komentarjem Marija Čuka o političnih spremembah, ki vplivajo tudi na počutje slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini. Foto: Bogdan Borčić, iz cikla In principio erat Dachau, vir: FB stranGalerije Božidar Jakac, izrez fotografije

Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik

Organizatorji koncertnih večerov so s polno žlico zajeli novo koncertno sezono, tako nas tudi v današnji oddaji čakajo poročila s cele vrste koncertov. Najprej se bomo ustavili na recitalih, ki sta potekala v Ljubljani, in sicer sta v prestolnici nastopila pianist Grigorij Sokolov in kitarist Stefan Barcsay. Nato bomo omenili tri koncerte, ki so bili v Mariboru, na njih pa so nastopili Nejc Lavrenčič in Mojca Bitenc, Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča pod vodstvom Wolfganga Harrera in Orkester Slovenske filharmonije z Markom Letonjo. Proti koncu oddaje bomo pogledali še, kaj se te dni dogaja na Primorskem: ustavili se bomo na koncertu Anje Šinigoj v Kanalu ob Soči in na koncertu zasedbe Tasto solo, ki je nastopala na Kostanjevici v Novi Gorici, končali pa bomo z Donizettijevo tragično opero Roberto Devereux, ki si jo lahko ogledate v Benetkah.

Zdaj je prepozno je bilo geslo petega festivala sodobnih idej Indigo. Omenjeno geslo izhaja iz misli nemškega klasičnega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla, da filozofija v odnosu do stvarnosti vselej že zamuja in nastopi prepozno. Festival Indigo je tudi sicer zaznamoval nekakšen rojstnodnevni duh, saj so na njem zaznamovali 250. obletnico Heglovega rojstva in stoletje, ki letos mineva od izida prve Maske, revije za scensko umetnost. Oddajo torej odpiramo z Vilenico, festivalom Indigo, 250. obletnico rojstva nemškega filozofa Hegla ter Mittelfestom. Drugi del je namenjen Ars electronici, stoti obletnici rojstva industrijskega oblikovalca Nika Kralja, Steletovi nagrajenki in pregledni razstavi Silvana Omerzuja v Kostanjevici na Krki

Ker se letošnja gledališka sezona zaradi epidemije koronavirusa še ni zaključila, je izbor predstav za Festival Borštnikovo srečanje podaljšan do konca junija. Koroški pokrajinski muzej je ljudi pozval, naj pošljejo fotografije njihovega vsakdana in podobe krajev in mest v času epidemije. V novem razstavišču Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled razstava Osamljenosti - izrazi tesnobe v prekmurski likovni umetnosti z izborom del iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota.

Pogovor s kustosom razstave dr Robertom Simoniškom o retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Humanistično društvo Histria bo ob 400. obletnici nastanka Načrta mesta Koper pripravilo vrsto dogodkov.V Novem mestu se bo drevi začel 6. mednarodni festival sodobne fotografije Fotopub.V razstavnih prostorih Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki bodo oktobra odprli retrospektivno razstavo Nandeta Vidmarja.

Na pobudo radovljiške občine so se pod okriljem praznovanja Kovaškega šmarna pred osmimi leti znova povezali kroparski kovaški mojstri in priznani slovenski oblikovalci, umetniki in arhitekti. Ti nadaljujejo nekdanjo tradicijo kovaških kolonij, njihove urbane umetnine, kot so svetilke in ograje, pa so v zadnjih letih obogatile Radovljico. V galerijskem parku v Kostanjevici na Krki se je s predstavitvijo skulptur letošnjih udeležencev končal 28. bienalni Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva. Na Ljubljana festivalu se predstavlja izraelski glasbenik Avi Avital na mandolini.

Slovensko muzejsko društvo 20 maja opoldne v Narodni galeriji podeljuje Valvasorjeva odličja.V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled pregledna razstava Monument - Drago Tršar.Na srečanju združenja Europassion v Tullinsu v Franciji sta se uspešno predstavila tudi dva slovenska člana.

Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl)

V središču današnje oddaje bo Darvinistični orkester – zaključni koncert abonmajskega cikla kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Poročali pa bomo še z enega zaključnega koncerta, in sicer šestega iz simfoničnega cikla SNG Maribor. Bili smo tudi na koncertu klavirskega tria Art, ki je nastopil v sklopu cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška v Kostanjevici pri Novi Gorici. Predstavili bomo novo izdajo Klasike Slovenie – gre za kompilacijo posnetkov zgodovinsko pomembnih glasbenih del slovenskih skladateljev, ki so v medvojnem in povojnem obdobju zajemali iz novih svetovnih glasbenih tokov. Ob koncu oddaje pa še poročilo z operne premiere »Norme« na Reki.

V oddaji smo tokrat govorili o povojnih pobojih v Krakovskem gozdu pri Kostanjevici na Krki. Te je kot 14-letno dekle iz varne oddaljenosti opazovala tudi Justina Jurečič, ki je ena še zadnjih živečih prič nečastnih povojnih dogodkov na tem mestu, ki so jih večinoma nad hrvaškimi civilisti zagrešili partizani.

V oddaji smo tokrat govorili o povojnih pobojih v Krakovskem gozdu pri Kostanjevici na Krki. Te je kot 14-letno dekle iz varne oddaljenosti opazovala tudi Justina Jurečič, ki je ena še zadnjih živečih prič nečastnih povojnih dogodkov na tem mestu, ki so jih večinoma nad hrvaškimi civilisti zagrešili partizani.

V parku Forma viva na polotoku Seča pri Portorožu so na ogled kamnite skulpture, nastale na mednarodnih kiparskih simpozijih Forma viva, ki v tem prostoru bienalno potekajo od leta 1961. Bogato zbirko umetnin, ki je nastala v tem obdobju, sestavlja več kot 150 del, večina, več kot 100, jih je v parku Forma Viva v Seči pri Portorožu. Prav tam že od 13. septembra svoja nova dela z belim istrskim kamnom ustvarjajo trije umetniki letošnjega simpozija Forma viva Portorož 2017, ki jih je na razpisu izbrala žirija v Kostanjevici in Portorožu. Ti trije umetniki so: Slovenec Boštjan Kavčič iz Slovenije, Turek Çagdaş Sari in Makedonec Sašo Sazdovski. Predstavitev novih del bo 13. oktobra na slavnostnem koncu simpozija letošnjega mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva Portorož v parku Forma Viva na Seči pri Portorožu. Nato bodo skulpture postavili v urbani prostor v Portorožu in Luciji: na krožišči in na novo urejeno zelenico ob kanalu Fazan.

Valentin Oman je umetnik, predvsem slikar. Doma je v Bekštanju blizu Baškega jezera na Koroškem. Tam preživi velik del poletja, hišo in atelje si je namreč postavil le malo naprej od rojstne hiše. Valentin Oman ima več kot osemdeset let, veliko priznanj in izreden umetniški ugled. Predvsem je pa dober človek, deluje kot nekakšen guru, duhovni učitelj. Ko smo ga obiskali , je bil napravljen v bele hlače in belo srajco, bos in očitno sredi dela. V ateljeju pa nas je pozdravila tudi velika črno bela grafika. Retrospektivno razstavo je že imel v Celovcu, pa na Dunaja , trenutno je še na ogled v Kostanjevici na Krki. Sicer pa je zadnje čase izredno iskan in željen, tako so nove razstave že napovedane. Če poenostavim, Valentin Oman je vrhunski slikar. Slikarska dela predstavlja pod različnimi imeni, najmočnejši se zdi v Križevem potu ter seriji slik Ecce homo. Je ribič, ribari na Soči, popotnik, velikokrat gre tudi v Italijo. V Benetkah si kupuje barve, uporablja švicarsko lepilo in sploh ima razvit praktičen čut do materialov, uporablja celo rjavino. Meni se je zdel prekrasen človek. Pogovor sem posnel prvi dan v avgustu, ko je bilo tudi na Koroškem nekolikanj oblačno. Pokrovitelj podcasta Pogovarja se Franci Kapler je tokrat Založba Klopotec.