Podcasts about italijani

V ukrajinskem napadu z brezpilotnim letalnikom v ruski regiji Tula južno od Moskve je izbruhnil kratkotrajen požar v eni od kemičnih tovarn, so sporočile lokalne oblasti. Ob tem so sestrelili dron, ki je letel proti prestolnici. Prisotnost ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega na vrhu zveze Nato, ki bo čez dva tedna v Haagu in na katerem bodo najverjetneje sprejeli zgodovinsko povišanje obrambnih izdatkov, pa kot rečeno, ni popolnoma znana. Organizatorji namreč iščejo načine, kako ohraniti dozdajšnji protokol in hkrati ne razjeziti ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki bi ga prisotnost ukrajinskega kolega lahko zmotila. V oddaji tudi: - Italijani na referendumu o spremembi pogojev za pridobitev državljanstva. - Ob svetovnem dnevu oceanov pozivi k ustavitvi komercialnega globokomorskega rudarjenja. - V Slovenski filharmoniji bodo sklenili sezono Pretežno vokalnega cikla.

Ne samo prvi dnevi papeževanja Leona XIV., tudi ponujanje prizorišča za rusko-ukrajinske mirovne pregovore je Vatikan potisnilo v središče zanimanja sveta. To pa seveda še ne pomeni, da bi se italijanska premierka Giorgia Meloni kar tako odrekla svetovni pozornosti in ne bi izkoristila priložnosti, da pristavi svoj lonček. Italijani se soočajo tudi s staranjem prebivalstva. V lanskem letu je bilo v Italiji več starejših od 80 let kot otrok mlajših od 10 let.

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

V slovenski Istri je v juliju dopustovalo približno toliko turistov kot v enakem obdobju lani. Sezona je po številkah prihodov in nočitev primerljiva z lansko. V piranski občini so med tujimi hotelskimi gosti v ospredju Madžari, Italijani so šele na sedmem mestu. Dobro so zasedene turistične nastanitve v koprski občini, kjer je več zasebnih sob in apartmajev kot hotelskih. Kakšen turizem želijo razvijati v slovenski Istri? Se temu prilagaja ponudba mest in podeželja? O tem v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dekan Fakultete za turistične študije Turistica Portorož Emil Juvan; direktorica Turističnega združenja Portorož Patricija Gržinič; podžupanja Mestne občine Koper Mateja Hrvatin Kozlovič; lastnik hotela Grand Koper Aleš Piščanc.

Italijani odhajajo na počitnice, a to hkrati ne pomeni, da v italijanski prestolnici vlada mrtvilo. Turistični obisk naj bi letos skoraj ponovil lanski rekord, ko so v Rimu zabeležili okoli 35 milijonov nočitev. Papež Frančišek si je privoščil nekaj počitka v juliju, septembra odhaja na svojo najdaljšo pot doslej - v Indonezijo, na Papuo-Novo Gvinejo in še nekaj okoliških držav. Premierka Giorgia Meloni se je po povratku s Kitajske zapela v dopisovanje z Evropsko komisijo, od koder so prišla svarila glede svobode tiska v Italiji. Zakaj je vredno obiskati rezervat v Delti reke Pad in kje so najlepše plaže v Sredozemlju?

Vročinski val je v Italiji še samega papeža pripravil do tega, da je raje v senci in počiva, le italijanska premierka Giorgia Meloni je nenehno zunanjepolitično aktivna, kot da bi pred dopustom ne želela ničesar zamuditi. Italijani so sicer pred »feragostom« bolj kot s politiko navdihnjeni s športom in kulturo, pa tudi s turizmom, ki jim ob poletnem množičnem obisku gostov še dodatno krati spanec.

Če stroka ceni Pogačarjev kolesarski profil - čedalje bolj popoln, kot so nam zadnje tri tedne razlagali kolegi iz športnega uredništva - pa Italijani zelo spoštujejo njegovo osebnost: pomoč sočloveku, ljubeznivost, kolegialnost - vse to so značilnosti, ki so tukajšnjemu značaju ljube. Italijanske stranke pred evropskimi volitvami ciljajo na karizmo svojih voditeljev, ki so jih uvrstili na prva mesta kandidatnih list, čeprav je jasno, da v naslednjih petih letih ne bodo odšli v evropski parlament, ampak bodo svoja mestu prepustili nižje uvrščenim kandidatom. To velja za Antonia Tajanija v stranki Naprej, Italija, Giorgio Meloni v Bratih Italije in tudi Elly Schlein v Demokratični stranki.

Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Malo čudno je, da v tednu, ko praznujemo delo, nihče ne dela. Vsi pa prepevamo; v naslednjem tednu, ko praznujemo Evrovizijo, pa vsi delamo in nihče ne poje.Evrovizijski teden bi si že zdavnaj zaslužil status praznika in počitnic, ampak si ga ne, ker televizije ljudje še vedno ne jemljemo dovolj resno. Evrovizija je čas, ko se vsi delamo, da festivala ne gledamo in ko ga na koncu koncev gledamo vsi. Zato bi bilo primerno ime morebitnega evrovizijskega praznika: "Nacionalni dan sprenevedanja in pretvarjanja!" Ampak žal je ime zasedeno, ker že praznujemo 26. december. Do zdaj ste slišali že vse mogoče analize Evrovizije. Glasbene, finančne, politične, umetniške in kar je podobnih modrovanj. V naši oddaji pa boste slišali prvo analizo Evrovizije, ki se osredotoča na simbole, metafore, podpomene, skrite pomene in vrinjene stavke. Osnovno vprašanje je, kdaj se je preneseni pomen Evrovizije – se pravi, kdaj je skočila iz okvirjev glasbenega festivala – tudi dejansko začel. Na srečo je vsak migljaj na Evroviziji natančno datiran, tako da današnji raziskovalci točno vedo, kdaj je bilo leto, oziroma trenutek, oziroma intonacija nič. Bilo je to v Zagrebu leta 1990, ko je Italijan pel delno v angleščini, s slovenskimi spremljevalnimi vokali o Evropi, ki se je imela združiti čez dve leti od tistega trenutka. Kot govori urbana legenda, je pokojni mojster Tadej Hrušovar, vodja ansambla Pepel in kri, kar na festivalu samem uredil aranžma pesmi Insieme, da je iz katastrofe postala zmagovalna skladba – kar nam na simbolni ravni pove ogromno. "Slovenci smo leta 1990 vstali iz Pepela in krvi, da smo anonimno pomagali angleško govorečim Italijanom sestaviti Evropo iz leta 1992 – a so potem Italijani potrebovali več kot desetletje, da so vrnili uslugo." Evrovizija nam na najlepši možen način pove, kaj pomeni Evropa kot geografski pojem. Sicer se evrovizijski teritorij ne sklada vedno z učbeniki geografija za šeste razrede osnovnih šol, ampak ko kot Evropo razumemo nekatere na pol azijske, ali celo na pol afriške države, dobimo gledalci občutek imperialistične naslade, kot so ga doživljali naši predniki v časih največje evropske ekspanzije. S tem sentimentom je mogoče pojasniti tudi udeležbo Avstralije, ki ni nič drugega, kot Evropa na daljših počitnicah; več težav pa imamo z Izraelom. Pa ne samo letos. Nikoli ni pojasnjeno, ali je evrovizijsko prepevanje dalo idejo nogometu in košarki, ki prav tako razumeta Izrael kot del Evrope, ali pa so žogobrci dali idejo pevcem. Pa še o nečem govorita letošnji Izrael in letošnja ne-Rusija … Na dnevno politični ravni je selekcioniranje udeležbe držav, ki so v vojni, lahko razumljeno samo kot podpora določeni strani v konfliktu, na simbolni ravni pa pomeni, da je meč vedno močnejši od peresa. Stabilni bančni sistem pa močnejši od obeh. Evrovizija nam simbolno pojasnjuje tudi enega največjih konfliktov v zahodni civilizaciji. Ki je seveda tisti o teoriji spolov. Konflikt, ki v svojih skrajnih posledicah omogoča napajanje skrajnih idej na naši priljubljeni celini, se je na Evroviziji že zdavnaj izpel. Na Evroviziji je skupnost LGBT, ki je dolgo evrovizijskih let bivala samo zato, ker je režiser po pomoti izbral napačen kader, danes sestavni, ali pa celo temeljni kamen vsega dogajanja. Kar je v realnosti jedro civilizacijskega konflikta, je na festivalu dejstvo in futurologom prepuščamo oceno, ali Evrovizija nakazuje smeri razvoja, ali pa nakazuje somrak civilizacije. Evrovizija na simbolni ravni pomeni tudi zmago in najvišjo razvojno obliko kiča. Ta se je transformiral v radoživo umetniško formo, proti kateri se zdi umetnost Andyja Warhola kot sestavljanka iz lego kock. To, kar se začne s turbo folk jamranjem v vaši lokalni športni dvorani, ki je nabita do zadnjega kotička, doživi svoj vrhunec v evrovizijskem tednu. In seveda; simbolno je evrovizijsko glasovanje tako kot evropske volitve pred evropskimi volitvami. Na evropskih volitvah, če je udeležba recimo polovična, glasuje 200 milijonov ljudi, na Evroviziji pa je glasovanje ljudi v finalu upoštevano polovično, v polfinalu pa v celoti. S tem, da je glasovanje za Evropski parlament zastonj, glasovanje na Evroviziji pa je treba plačati. Torej je povsem jasno, da je demokratični napor prebivalstva pri Evroviziji mnogo večji. Pa še nekaj. Absolutno pravično glasovanje na Evroviziji bi bilo, ko bi v Evropi obstajale samo enonacionalne države, ki so bile sanje evropskih razsvetljencev in pozneje evropskih diktatorjev. Realnost pa je, da imamo večnacionalne države z množicami čakajočih pred mejami, kar pa so sanje telekomunikacijskih operaterjev. To, kar se je začelo kot Voltairova ideja, se je končalo kot zmaga predsednika uprave lokalnega Telekoma. In kako končati drugače, kot z ilegalno in prevratniško zapetim verzom spremljevalnih vokalov iz leta 1990. Analitično pogledano, so bili tistega dne Tadej Hrušovar, Zvezdana Sterle, Ditka Haberl, Oliver Antauer in Miran Rudan večji osamosvojitelji od Janeza Janše in Igorja Bavčarja. "Svobodni gremo naprej,to niso sanje, ker ne bomo več sami.Enotni gremo naprej,roke podajmo si, ves svet bo z nami."

Na mednarodni praznik dela pozivi k izboljšanju delavskih pravic in odzivu na draginjo.Papež Frančišek misli usmeril k žrtvam vojn v Ukrajini, Palestini, Izraelu in Mjanmaru.V mesecu maju častimo Marijo pri šmarnični pobožnosti.ŠPORT: Bayern in Real z remijem na prvi polfinalni tekmi lige prvakov.VREME: Popoldne bodo padavine zajele večji del države, jutri bo deževno.Slovenska zdravilišča so med prvomajskimi prazniki zelo dobro zasedena.Kopeinig po več kot pol stoletja misijonsko pisarno v Celovcu prepustil mlajšim rokam.ŠPORT: Slovenski hokejisti z Italijani v boj za drugo zmago na tem prvenstvu.

Mladi zdravniki opozarjajo, da so pravice določenih delavcev močno okrnjene.Videtič o premieru, ki ga bolj kot vodenje države zanimajo všečki na družbenih omrežjih.Inflacija aprila upadla na tri odstotke, a še vedno ostaja nad povprečjem evroobmočja.V Evropi in tudi Sloveniji praznično ob 20. obletnici največje širitve Evropske unije.Slovenski hokejisti do pričakovanih treh točk proti Romuniji; jutri jih čakajo Italijani.Vreme: Jutri bo oblačno, popoldne krajevne plohe na jugozahodu, zvečer tudi drugod.

Drugi poudarki iz oddaje: Na Fernetičih Italijani napovedujejo izboljšanje prometne infrastrukture, slovenska stran pa o njihovih namerah na mejnem prehodu ni bila obveščena V Celju so prenovili laboratorij za plemenite kovine -Preverili smo razgradnjo propadle bioplinarne v Ilirski Bistrici, ki skrbi tamkajšnje prebivalce.

Ženske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretresa vprašanje, kako so v drugi polovici 19. stoletja ženske – posamič ali v kontekstu najrazličnejših društev – prispevale k vzpostavitvi modernih narodov v srednjeevropskem prostoru, se pravi k širjenju, utrjevanju in reprodukciji nacionalnih ideologij, nacionalnih identitet. Pot, ki namreč vodi od kakega Prešerna, ki se sam v svoji sobi predaja poetskim sanjarijam o tem, kako bi njegov Sonetni venec utegnil odrešiti slovenski narod, do množičnih političnih zborovanj, kjer udeleženci ob energičnem vihranju belo-modro-rdečih trobojnic postavljajo konkretne politične zahteve v imenu tega istega naroda, ni ne kratka ne ravna, no, kot vidimo ob branju pričujočega zbornika, pa bi bila brez aktivne participacije žensk slej ko prej scela neprehodna. Kaj so torej ženske storile, da smo Slovenci postali Slovenci, Romuni – Romuni, Italijani – Italijani in tako naprej in naprej? Kaj jih je sploh pritegnilo k nacionalni ideji in kako so jo, zahvaljujoč svoji aktivni participaciji v narodnem gibanju, tudi modificirale? V kakšnem medsebojnem razmerju sta bila v njihovih očeh boj za narodne pravice in boj za pravice žensk? So bile, ne nazadnje, v tem kontekstu kar najbolj dejavne dame iz najvišjih družbenih razredov, ženske iz srednjih, meščanskih slojev ali pač revnejše ženske s podeželja oziroma iz vrst mestnega delavstva? – To so vprašanja, ki so nas– še zlasti, kajpada, z mislijo na zgodovino slovenskega prostora – zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Marto Verginella.   foto: Ivana Kobilca, skrajno desno, v družbi kolegic, s katerimi je študirala slikarstvo pri Aloisu Erdteltu, med karnevalskim praznovanjem v Münchnu leta 1888 (detajl z naslovnice knjige Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy)

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples? Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …   foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti. Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Duhovi zgodovine se očitno še naprej vijejo tudi po dvoranah italijanske oblasti. To očitno velja tudi za duha nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, ki mu 44 let po smrti preti, da bo ostal brez naziva »vitez italijanske republike«. Letos bo pustni torek 13. februarja, toda v Benetkah bo to v resnici zadnji dan karnevala, ki se začne že 27. januarja. Tega dne bodo ulice, trge in kanale Benetk prvič zasedli cirkusanti in teatranti, ki naj bi v tednih potem poskrbeli za kar tisoč repriz pouličnih predstav – predvsem na teme azijskega vzhoda in odkrivanja sveta. Razlog za to je en sam: v Benetkah letos obeležujejo 700-letnico smrti najbrž najbolj slavnega človeka iz svoje zgodovine – Marca Pola. Italijani ne potrebujejo mednarodnega dneva pice, da bi širili njeno popularnost – kot preostanek sveta pa ga obeležujejo 17. januarja. Zakaj prav tega dne? V Neaplju pravijo, da dan, ko svoj god praznuje sveti Anton Puščavnik, ni naključen. tega dne so namreč v starih časih imeli picopeki pol dneva prosto, saj so sodili med peke, ti pa so si izbrali prav tega svetnika.

V tednu, ko pridne otroke obiskuje Miklavž, se v Vatikanu zdi, da so več dela z obiski imeli parklji. Že nekaj let se v Vatikanu odvija afera, kjer je glavni akter eden izmed kardinalov. Ta naj bi s svojo zaupnico in s pomočjo še osmih "sodelavcev" odtujil več sto milijonov evrov, ki so jih Vatikanu darovali verniki. Vatikansko sodišče, ki prvič v zgodovini vodi primer zoper enega izmed kardinalov, bo svojo odločitev sprejelo predvidoma konec naslednjega tedna. Vendar primer sodišča ne moti italijanske priprave na decembrske praznike, ki jih Italijani tradicionalno obhajajo s svojimi domačimi.

Piše: Jože Štucin Bere: Jure Franko Knjižni prvenec Igorja Cvitkoviča Pravljice iz kozarca je nastajal desetletja, tako je mogoče sklepati iz njegovih besed v različnih intervjujih. Od otroštva dalje. Sicer logično, saj je zbirka kratkih zgodb nekakšen dnevniški zapis, se pravi popis resničnih in fikcijskih reči, ki so se avtorju zgodile ali odsanjale. V knjigi je dvajset zgodb, če odmislimo prolog iz okrepčevalnice Napajalnik, ki v nekaj besedah izriše celotno podobo knjige. Tam izvemo, da gre v bistvu za diskrepanco, absurd in laž. Ta kratki kroki je bolj poveden, kot bi si kdo mislil, takole nekako se sklene: Italijani samo pojejo, v Ljubljani se živi samo na Igriški, slaba vest pa seka zaradi nepokošene trave – dežja je bilo več, kot bi si kosci želeli. V kratkih povedih udarnega začetka je izrisan koncept celote. Pisec namreč preletava samega sebe, neprestano se fokusira z vseh strani, najraje od spodaj navzgor, in potem to briljantno brozgo plete v kito zgodbe. Začne se s fiktivnimi Kavčiči, zgledno družino, ki je živela nadstropje pod Cvitkoviči s konca zbirke, in pripoveduje o zgornjih sosedih. Kako kdo koga vidi in doživlja. Vse je relativno in vse slike so možne, no, resnica je pa vedno samo ena. Resnica je kanarček v kletki, sveža voda v njegovem jezercu in srečen gojitelj z ravno pravšnjo dozo alkohola v riti. Torej, od fikcije k resnici, ali še dlje, od resnice k vinu. Zgodbam ni videti ne začetka ne konca. Vse se nekako v krčih vali iz avtorja. Včasih dobesedno, saj je iz napisanega mogoče jasno razbrati, da dnevniška, se pravi izkustvena plat zgodb ni naključna, drugič pade v globok underground, potem cikne na nevtralen teren, na koncu pa je spet doma, pred svojim pragom, kjer čaka na obisk iz Ljubljane, ko bo rumeni mož, poosebljen kanarček iz kletke, spet zahteval tišino, red in pokornost. Vsebinsko smo tam nekje, v srčiki slovenske družine. Možakar je kanarinček, ki ga rad srka, preveč rad; mati je vrba žalujka, ki pa zmore vse obrniti otrokoma v prid in je hkrati trdna kot viharnik, čeprav jo vse skupaj počasi suši. Družina je družina, in če je družina, se moramo družiti, kakorkoli je to lahko boleče ali mučno. Klasika je v tem, da mati vztraja, oče ravno tako, potomstvo pa je izviselo. Če povzamemo iz zgodbe Cvitkoviči, se moramo odreči pojmom literatura in fikcija, kajti tu gre za najčistejši realizem. Pa spet tako utečen v okolju, da se mimogrede bere kot fikcija. »Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...« Seveda bi bilo zmotno knjigo brati samo kot izliv ranjene duše. Ne, avtor je mojstrski pisec, ki realne travme presega z literarnimi vatli, jih nadgrajuje iz osebnega v splošno, se z največjo bravuroznostjo brez težav dvigne iz svojih gavg na raven opazovalca, ostroumnega kritika in poetičnega kreativca z občutkom za vzdušje betule, utrip ulice, pijanost in osebne usode. Vsi liki niso znanci iz sosednjega bloka, bi pa seveda lahko bili, celo Merjasec Miro je lik, brez katerega bi bil svet siromašnejši, ker se je z lovcem Ivanom tako spoprijateljil, da skupaj nabirata želod. Da ne omenjam prave kriminalne štorije Videz vara, kjer se svet spet kaže kot uteha in laž, kot goljufija in prefriganost, evo, kot džungla na robu puščave, kjer vedno zmaga Zlatko, ki živi za kanarčke in sovraži otroke. Ja, svet je pester konfužjon in ne »zdrži očesnega kontakta«, seveda ne, zdrži pa pijančevanje, ki se bo jutri ponovilo, »surfanje na valovih alkohola«, v ozadju pa poštar Stanko pada v komo, ker mora znositi preveč pokojnin.

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

Rekli smo vam – ima još da se igra! U danu koji je obilovao iznenađenjima, Srbija je makar sprečila jedno da se desi. Sigurnom, pouzdanom igrom pobeđena je Dominikanska republika, koja je u dva kratka koraka od gotovog napravila veresiju i krenula kući. Nisu Karl-Entoni Tauns i drugovi mogli ništa raspucanoj Srbiji, koju je kapiten Bogdanović, pun samopouzdanja nakon loše partije protiv Italijana, poveo do pobede uz stopostotan učinak. To je Srbiji obezbedilo drugo mesto u grupi, i na papiru, susret sa Amerikancima u četvrtfinalu. Ali ne lezi vraže, Litvanija je imala druge planove – oni su žarko želeli da se sretnu sa nama u nokaut fazi, i to su i ostvarili. Senzacionalna pobeda nad Amerikom dala je baltičkim košarkaškima krila – mogu li ih „orlovi“ skresati sutra? Senzacije su zaista obeležile nedeljni dan na dalekom istoku. Jedna od njih je da ćemo imati i novog svetskog prvaka, jer je Španija svoje takmičenje završila u ukrštanju! „Furija“ je stradala od Kanade, koja se oporavila nakon poraza od Brazila i zauzela željeno prvo mesto. A kao drugi će pravac na Nemce Letonci – još jedno veliko i prijatno iznenađenje turnira. Imamo, dakle, spremne parove četvrtfinala – Amerikanci i Italijani, Letonci i Nemci, Slovenci i Kanađani, i naravno Litvanija protiv nas. Odmah se tu već nazire željeni scenario – trebale bi nam dve pobede severnoameričkih selekcija, pa bi nas to, naravno uz našu pobedu, lansiralo pravo u Pariz bez obzira na mečeve do kraja. Ali hajde da ne mislimo o tome. Pred nama stoje jaki Litvanci, i to je prvi korak. Ostali neka sami dogovore svoju sudbinu – naša se rešava u utorak, sa početkom od 10:45. Idemo Orlovi!

Ono što je bilo zacrtano, to je i ostvareno. Srbija je prvu fazu takmičenja završila sa 3-0, i sada kreće ono teže. A tamo nas čekaju neki stari drugari! O Južnom Sudanu sve najlepše, ali nisu bili dovoljno dobri da juče zaustave „plave“. Nikola Jović i Bogdan Bogdanović dirigovali su napadom Srbije, koji ni atletski kapacitetni Afrikanci nisu uspeli da osujete. Ipak se razlika u klasi između dve ekipe osetila na parketu, i tu je bio kraj! Fokus podkasta je doduše nešto drugo, a to su grupe u ukrštanju. Srbija je dobila ono što se i očekivalo, a to su Italijani i Dominikanska republika. Da li je pravi momenat da se Italijanima vrati milo za drago, pa još sa kamatom po mogućstvu? Ispit ove selekcije je u petak od 10:00, pa da vidimo hoće li i ovaj put Spisu i Polonara moći da pogode ono što su uspeli u prethodna dva puta, ili će im „plavi“ konačno pomrsiti račune. U drugim grupama isto garantujemo zabavu. Amerikanci i Litvanci mogu „zatvoriti priču“ pobedama u prvom kolu grupe J, dok Crna Gora čeka eventualni kiks baltičke selekcije protiv Grka. U grupi K se Australija bori za goli život protiv Slovenije, i to je susret koji takođe obećava! Na kraju krajeva, ni grupa L nije različita u tome da se četvrtfinalisti mogu rešiti već u petak, jer bi Španija i Kanada pobedama nad Letonijom, tj. Brazilom, overili svoje karte do Manile. Završnica zaista obećava, a sve što Srbiji treba za početak su dve pobede. Mi verujemo da je to realnost, a da li i jeste, znaćemo u nedelju popodne. Slušamo se još!

Prva tri dana, a turnir već kuva! Za početak, da kažemo da makar reprezentacija Srbije nije iznenadila. Oni su u, dok mi ovo snimamo, jedinu utakmicu na turniru okončali pobedom protiv Kine, u meču koji nam je barem dao jednu lepu reprizu šuterske rapsodije Ducija Ristića. A dok vi ovo gledate, nadamo se da je skor Srbije već 2-0. Ali zato, drugih iznenađenja koliko želite! Najveće, recimo, Francuska, koja će ostatka turnira provesti u razigravanju za 17. mesto. Gotovo nestvarno zvuči, ali „galske petlove“ selektora Vensana Kolea je prvo deklasirala Kanada, a zatim i šokirala Letonija. Dalje u toj grupi idu dve gorenavedene selekcije, dok će Francuzi sreću potražiti u „gubitničkom“ delu kostura. Ako i ništa, makar imaju OI osigurane za dogodine... Zatim, iznenadio je i Japan. Lišen pomoći najboljeg igrača, Japanci su prvo izgubili od Nemaca, ali su onda iznenadili Fince. Plesao je moćni Juki Kavamura, koji je ispogađao kad je trebalo i poslao Laurija i drugove kući. Oni sada igraju za plasman protiv Australije, i naravno da su „bumeri“ favorit, ali na osnovu onoga što sada gledamo – biće prilično teško! Najavili smo da će Dominikanska republika biti tvrd orah, a to su na svojoj koži osetili i Italijani. Selektor „Če“ Garsija je ispravno sklopio kockice i ostvario dve pobede, dok Italijancima ostaje da se „povade“ protiv Filipina. Domaćin opet nije imao sreće, imali su svoje šanse u oba meča, ali su za sada – bez pobede. Šanse za dalji plasman su im male. Po planu su otvorili i Amerikanci i Grci, ne doduše bez da se preznoje. Plasman su već posle dva kola očekivano overili Crnogorci i Litvanci, a već spo pomenuli Kanađane i Letonce. Dobar utisak ostavila je tradicionalno i Španija, Slovenija je takođe otvorila pobedom, Brazil je imao peh sa Raulom Netom ali ne izgledaju loše. Ukratko, turnir je dobar – a mi pričamo baš o tome. Pridružite nam se, vidimo se opet ubrzo!

U 133. epizodi podkasta Pod kapicom razgovarali smo o SP u Fukuoki, prvim utakmicama, predvidjanjima, sa akcentom na učinak reprezentacija iz regiona. Sa dragim kolegom Dejanom Stevovicem najviše smo pričali o Srbiji, meč sa Španijom, šansama protiv Crne Gore, nedostajanju Dušana Mandića, realnim dometima, cilju koji podrazumeva plasman na Olimpijske igre u Parizu i šta bi se dogodilo ukoliko se on ne ostvari. Zašto višedecenijski hroničar zbivanja u najtrofejnijem sportu smatra da atmosfera u srpskom vaterpolu nikad nije bila gora, kako su nam se dogodili „slučaj Mandicć i Jakšić“, zbog čega sumnjamo da pojedincima reprezentacija nije na prvom planu… U podkast su se video analizom ukljucili drage kolege iz Hrvatske, Marko Stefanek i Andrija Martić, koji su dali svoje poglede na igre Hrvatske, koja bi u daljem takmičenju mogla da se ukrsti sa Srbijom ili Crnom Gorom. Marko se osvrnuo na Grcku, i dao zanimljivo vidjenje na poziciju selektora Vlahosa, dok je Andrija podsetio da Crna Gora precesto u poslednjoj deceniji podmladjuje ekipu. Zajednički utisak je da su Italijani, Španci i Madjari najveći favoriti, a podsetili smo se i suludog kalendara, tačnije potencijalnog puta do Pariza kroz još dva velika takmičenja u januaru (EP) i februru (SP) naredne godine. Sa Malte nam se javila Jovana Pantović, koja igra tamošnju ligu, uputila nas je u aktuelnosti i super atmosferu na mečevima u obe konkurencije, a valja podsetiti da su učešće uzeli i velikani poput Dejana Savića, Andrije Prlainovića, Filipa Filipovića, Leke Ivovića, Aleksandra Ćirića…Gost: Dejan StevovićDomaćini: Pavle Živković i Aleksandra RadivojevićDatum: 20. jul 2023. godineLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse StudiosKupite naše majice, knjige i podržite nas na: https://shop.infinitylighthouse.com Postanite član na YouTube-u: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinPodržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/infinitylighthouse ★ Support this podcast on Patreon ★

Jug Italije je zajel vročinski val, ki bo prinesel temperature tudi nad 40 stopinj Celzija. O tem, kako se Italijani spopadajo z vročino na vrhuncu turistične sezone, se pogovorimo z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem. Zanimajo pa natudi druge vroče teme: trilaterarno srečanje v Anconi, odhodi novinarjev z javne televizije Rai, Berlusconijeva zapuščina in tudi kulinarika (Janko zaupa recept za fokačo!)

Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.

Prva moška skakalna preizkušnja na svetovnem prvenstvu v Planici se ni razpletla po slovenskih željah. Domači tekmovalci so imeli velike apetite, v vetrovni loteriji pa sta bila najboljša Anže Lanišek in Timi Zajc na robu deseterice, prvak pa je po 13-em mestu v prvi seriji in rekordu skakalnice v drugi postal Poljak Piotr Žyla. Druge teme: - Evropejci razdeljeni glede možnih načinov za končanje vojne v Ukrajini. - Italijani danes volijo novega vodjo levosredinske Demokratske stranke - Na Berlinalu zlatega medveda za najboljši film prejel dokumentarec

25. oktober je svetovni dan testenin. Torkov kviz zato danes posvečamo vsem napakam pri pripravi, postrežbi in prehranjevanju s testeninami. Stvarem, ob katerih bi se Italijani prijeli za glavo in se zgrozili. Sogovornik: Maxxa iz RawPaste, restavracije s testeninami. Avtorica rubrike: Darja Pograjc.

V nedeljo bodo naši zahodni sosednje volili nove predstavnike v parlament in senat. Javnomnenjske raziskave zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah napovedujejo desničarski stranki Bratje Italije, ki jo vodi populistična Giorgia Meloni. Močan zasuk v desno v državi med drugimi skrbi tudi slovensko senatorko Tatjano Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu, saj so Italijani lani z referendumom število izvoljenih predstavnikov zmanjšali za tretjino. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.

Slovenskim odbojkarjem se včeraj kljub velikim pričakovanjem ni uspelo uvrstiti v finale svetovnega prvenstva. Italijani so bili boljši s 3:0 v nizih. Naši odbojkarji pa se bodo proti Brazilcem borili za bronasto medaljo. Druge teme oddaje: - Pogreb britanske kraljice Elizabete Druge bo 19-ega septembra - Ukrajinska vojska dosegla pomemben napredek v regiji Harkov - Beneški zlati lev filmu Vsa lepota in prelivanje krvi Laure Poitras

Novi britanski kralj Karel III. bo prvič na tem položaju nagovoril javnost, nocoj tudi slovesnost v spomin kraljici Elizabeti II.Evropska unija nad visoke cene električne energije z več ukrepi, ministri članic zadovoljni z rešitvami.ŠPORT: Slovenski odbojkarji jutri z Italijani, naše košarkarje čakajo Belgijci.VREME: Tudi ponoči in jutri možne padavine in nevihte.

V sosednji Italiji je volilna kampanja za predčasne parlamentarne volitve v polnem teku. Za ponovno izvolitev v senat se poteguje tudi tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu. Število parlamentarcev in senatorjev so Italijani lani z referendumom zmanjšali za tretjino, kar je še dodatno izpostavilo nerešeno vprašanje olajšane izvolitve, ki jo predvideva zaščitni zakon za Slovence. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.

Poezija. Prosto, samo – poezija. Ako bi opisali igru reprezentacije Srbije u sinoćnjem demoliranju nesretnih Finaca, sve dalje od gorenavedene reči bilo bi čist višak. Međutim, na vašu (ne)sreću, mi čak imamo ceo podkast o tome...pa bi bilo red reći ponešto na te teme. Srbija je, elem, u Pragu odigrala svoju najbolju utakmicu od dolaska. Nakon povremenih demonstracija moći, Orlovi su baš Fince izabrali da gurnu u mlin za meso, i ova savršena kombinacija odbrane, tranzicije i visoke realizacije bila je previše za Markanena i momke. Već na poluvremenu bilo je „previše“ razlike za našu reprezentaciju, a nisu se Karijevi momci zaustavili ni u drugom periodu. Intenzitet je popustio tek tamo negde pred kraj, ali tad je već bilo dobrano prekasno... Čak šestoro naših igrača završilo je dvocifreno – lepo je bilo videti Nedovića kako postiže poene i trojkama i prodorima, a uživali smo opet u vrhunskoj partiji Nikole Jokića, koji je sa nekoliko „kvoterbek“ pasova podigao publiku na noge. Vasa Micić, Nikola Kalinić i ostali bili su standardni, a posebno izdvajamo Marka Jagodića-Kuridžu koji je pogodio sva tri šuta, doprineo u skoku i imao jedno prelepo zakucavanje iz kontre. Ponedeljak je bio jedan od onih dana kad igraju samo dve grupe, pa smo tako videli još svega pet utakmica. U Milanu smo mogli da vidimo i jedno enormno iznenađenje – Ukrajina je ničim izazvano pobedila Italijane i tako napravila opštu pometnju u svojoj grupi, gde se više uopšte ne zna ko će šta...dobro, osim Grčke. Italijani su potpuno kalirali u četvrtoj četvrtini, a to su na najbolji mogući način iskoristili Svi Mihaljuk i drugovi. Druga dva meča nisu doneli rezultatska iznenađenja – Grci su dali Janisu dan poštede i pregazili Veliku Britaniju, dok je Hrvatska teže nego očekivano stigla do bodova protiv neugodne Estonije, koja je opet ispromašivala nekoliko potencijalnih šuteva za pobedu. A u Pragu – Izrael je propustio jednu lepu priliku da overi plasman, jer su ih nadigrali Poljaci i to opet, pre svih, vremešni Ej Džej Sloter koji je ovog Septembra rešio da podseti sve kako je on to nekada umeto. Naravno, ništa manje zaslužan nije bio ni „selektor“ Ponitka, dok je u dresu Izraelaca potpuno ovaj put podbacio Deni Avdija. Česi su iščupali pobedu protiv Holandije, uz konačno inspirisanog Jana Veselog – Satoranski je ponovo pošteđen, i ako bi Češka da se pruži tih par sati do Berlina, valjaće im njegovi minuti kad bude najviše trebalo. Kako ste već navikli, Edin i Miloš će sve ovo potanko analizirati u petom Evrobasket podkastu. Imaćete prilike da čujete i šta je bilo dobro i šta manje dobro...a valjda ćete se malo i nasmejati. Ko zna, ume i to da se desi. Vidimo se opet ubrzo, još koliko...oh, sutra!

Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia

Premier Golob: Po energetskem draginjskem dodatku po potrebi tudi prehranski dodatek.Cene in stroški v kmetijstvu še naprej rastejo; žito se je podražilo za 65, mleko pa za 40 odstotkov.Italijani bodo čez poldrugi mesec izbirali nov parlament, predvolilni kampanji težko sledijo, saj je avgust tam čas počitnic.Vreme: Zvečer in ponoči bo spremenljivo do pretežno oblačno. Jutri pretežno oblačno z občasnimi krajevnimi padavinami.

Čeprav bi Italijani v tem času tradicionalno morali biti na tako rekoč vsenacionalnem dopustu, je dogajanje to poletje precej pestro, krojijo ga težave s sušo in vročino, politična kriza in priprave na predčasne volitve, pa še ugibanja glede papeževega zdravja.

Festival plesnih perspektiv Ukrep predstavlja mednarodne koreografske instalacije, plesne predstave in performanse umetnikov in umetnic z vsega sveta. Začel se je sinoči v Ljubljani, odprl ga je virtualni performans z naslovom Sam skupaj koreografa, producenta in zvočnega umetnika Robina Jonssona. V Galeriji Sloart na Trubarjevi v Ljubljani nocoj odpirajo razstavo slik Tine Dobrajc z naslovom Balkan Promises - Balkanske obljube. Ksenofobija, ekologija, politika, vse to so pereče teme, ki jih slikarka v novih slikah ozavešča na globalni ravni. Zanimajo jo tudi mladi odrasli – kaj se z njimi dogaja na prehodu v, pogojno rečeno, zrelost. Kaj in koliko berejo Italijani? Po velikem razcvetu branja in prodaje knjig je bralna evforija v Italiji popustila. Kljub temu založbe tiskajo veliko leposlovja, ljudje pa najraje segajo po kriminalkah, pustolovskih in ljubezenskih romanih.bralna kultura v Italiji v pokoronskem obdobjuFestival plesnih perspektiv Ukrep predstavlja mednarodne koreografske instalacije, plesne predstave in performanse umetnikov in umetnic z vsega sveta. Začel se je sinoči v Ljubljani, odprl ga je virtualni performans z naslovom Sam skupaj koreografa, producenta in zvočnega umetnika Robina Jonssona. V Galeriji Sloart na Trubarjevi v Ljubljani nocoj odpirajo razstavo slik Tine Dobrajc z naslovom Balkan Promises - Balkanske obljube. Ksenofobija, ekologija, politika, vse to so pereče teme, ki jih slikarka v novih slikah ozavešča na globalni ravni. Zanimajo jo tudi mladi odrasli – kaj se z njimi dogaja na prehodu v, pogojno rečeno, zrelost. Kaj in koliko berejo Italijani? Po velikem razcvetu branja in prodaje knjig je bralna evforija v Italiji popustila. Kljub temu založbe tiskajo veliko leposlovja, ljudje pa najraje segajo po kriminalkah, pustolovskih in ljubezenskih romanih.

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021Tone Hočevar, novinar, poročevalec, urednik, dolgoletni sodelavec RTV Slovenija in časopisa Delo, kinološki strokovnjak in prvi urednik prve slovenske revije za ljubitelje psov Moj pes, terapevt s pomočjo psa … in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo Skušnjave, v kateri živo in napeto opisuje leta svojega ‘terenskega' poročevalstva z različnih koncev sveta. Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami. Kosmata druščina se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar “velika cesta”. V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za “na ketno”. Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse zbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni “nič dosti drugače kot z ljudmi”. Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembe osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone ne nazadnje poročil z dekletom, ki je bila tako kot on “mahnjena” na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi. Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva Kosmata druščina, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot Šepetalec psom Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota. “Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri,” piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse. “Toliko pasem in ‘nepasem' kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, doker si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.” V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.) Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bili ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova muchacha, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi muchachi uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako “človeška”, da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. “Hecno,” mu je rekel Tone, “moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo.” Kosmata druščina je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi in da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. “Brez mešančkov bi bil svet prazen,” je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar. Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.

Kako se umetnost odziva na aktualno družbeno stanje in kako jo je zaznamovala koronske krize prikaže skupinska razstava v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Na razpis se je odzvalo 23 umetnic in umetnikov, izbrali so jih 14 z deli v sliki, ilustraciji, fotografiji, kipu, instalaciji in digitalnem performansu. Narodni muzej Slovenije pa je v prvi polovici tedna presenetil z novico, da bodo njihovi muzejski prostori na Metelkovi v Ljubljani zaprti za obiske do vključno 3. januarja. Direktorju dr. Pavlu Carju smo zastavili vprašanje: zakaj? Napovedali bomo sobotno proslavo v Gorici – Goriški Kulturni dom, ki se je uveljavil kot povezovalni element med Slovenci, Italijani in Furlani, slavi štiridesetletnico delovanja. V Mariborski operi pa bodo nocoj pripravili premiero slovite opere Aida Giuseppeja Verdija. Vabljeni v Svet kulture. Salvatore Cali, Border Action 1, 2020, digitalni performans, foto: arhiv avtorja

Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.

Neki su imali deset godina mature, a mi imamo i deset godina maturske ekskurzije. Kao kroz maglu izviru sećanja na neke fontane, trgove, ruševine, kipove, ali zato je kao dan jasno sećanje na to kada nam konobar donosi račun od pet evra za malo pivo. U obilasku grada koji je obeležio istoriju cele zapadne civilizacije, Zdravko je došao do nekih veoma interesantnih zaključaka, kao na primer to da Italijani voze lošije automobile od nas.    Podržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/ozbiljnistrucnjaci Jednokratne donacije: paypal.me/ozbiljnistrucnjaci  Zapratite nas na Instagramu: https://www.instagram.com/ozbiljni.strucnjaci I na Facebooku: https://www.facebook.com/ozbiljni.strucnjaci  Slušajte nas i na: Spotify: https://spoti.fi/3luWhff Podcast.rs: https://bit.ly/3jrv4rnDeezer: https://bit.ly/3s6nW7L Google podcasts: https://bit.ly/3rUNGnt iTunes: https://apple.co/37jfckK  Ozbiljni stručnjaci: Dušan Nikolić Soda i Nikola Zdravković Zdravko   Produkcija BESANI

Slovenski odbojkarji so sinoči na evropskem prvenstvu na Poljskem osvojili srebrno kolajno. Po izenačeni finalni tekmi v Katovicah so bili s 3:2 v nizih boljši Italijani. Našim odbojkarjem se tako še v tretjem finalu odbojkarskega prvenstva stare celine ni uspelo zavihteti na evropski vrh: leta 2015 so jih v finalu premagali Francozi, leta 2019 pa Srbi. Slovenski odbojkarska reprezentanca se je danes popoldne že vrnila v domovino in se bo udeležila slavnostnega sprejema na Kongresnem trgu. Preostali poudarki oddaje: - V državi upravi kmalu le sistem PC: več sindikatov zahteva ustavno presojo ukrepa, med njimi oba policijska. - Vlada napoveduje nova stanovanja; dodaten denar za rešitev stanovanjske problematike tudi občinam. - Ruski volilci so odločili: na oblasti ostaja Enotna Rusija, v poslanskih vrstah več komunistov.

Le še dve uri nas ločita od finala evropskega odbojkarskega prvenstva v katerem se bodo Slovenci pomerili z doslej nepremaganimi Italijani. Naši so leta 2015 in 2019 osvojili srebro, letos pa so odkrito napovedali naskok na zlato. Čeprav so prvenstvo začeli slabše, so iz tekme v tekmo dvigali formo in od zastavljenega cilja jih loči le še ena zmaga. Ostale teme: - Število cepljenih ta teden močno poskočilo - Evropska unija vzpostavila organ Hera za hitro odzivanje na zdravstvene krize - Ganna znova svetovni kolesarski prvak v vožnji na čas; Pogačar 10-i

V tretje gre rado, pravi slovenski pregovor in stiskamo pesti, da se bo uresničil za naše odbojkarje. Po dveh srebrnih kolajnah na evropskih prvenstvih nocoj v Katovicah odkrito ciljajo na zlato, čeprav bodo njihovi nasprotniki v finalu Italijani, ki so na tem prvenstvu izgubili le tri nize. Druge teme: Zakaj so Primorci po deležu cepljenih proti covidu med zadnjimi v državi Sejem MOS v Celju je zadovoljil tako prireditelje, razstavljalce kot obiskovalce Talibani so snedli obljube o nadaljnjevanju izobraževanja za ženske

Lenoba – vseh grdob grdoba ali sproščanje duha in fizisa, kakor ga recimo poznajo Italijani in si ga s svojim »dolce far niente« načinom življenja privoščijo brez slabe vesti? Danes je primeren dan, da odgovorimo na to vprašanje – 10. avgust je namreč svetovni dan lenobe.

Državni zbor bo danes nadaljeval obravnavo predloga zakona o ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije covida-19. Vrednost predvidenih sredstev, ki bi jih dobili v turizmu, športu, kulturi in drugih panogah, prizadetih zaradi epidemije, se je iz prvotnih dobrih 600 milijonov evrov skrčila za več kot polovico: na 240 milijonov evrov. V Drugi jutranji kroniki tudi: - Vladavina prava in temeljne pravice na Madžarskem in Poljskem vnovič na tnalu evropskih poslancev - Po največjem kibernetskem napadu več kot tisoč podjetij po svetu ustavilo poslovanje zaradi zaklenjenih blagajn - Italijani po enajstmetrovkah prek Španije do finala evropskega nogometnega prvenstva; drevi v boj še Angleži in Danci

On je karakterističan, atipičan fudbaler, od njega uvek možete da dobijete preporuku za dobru knjigu, ali i da pričate o fudbalu u nedogled - zato je gost podcasta "Penâl" Stefan Hajdin. Defanzivac Voždovca može da igra oba beka, uvek je zadužen za dobru atmosferu u svlačionici, ali i te kako ume da podvikne kad treba. Hajdin ima vrlo neobičan fudbalski put. Deo je generacije koja je Crvenoj zvezdi vratila šampionsku titulu 2018. godine, dva puta je odlazio na "krov" i prethodno je igrao za Zemun, BASK, Dunav, Radnički iz Nove Pazove i Spartak iz Subotice u kojem je 2017. i najviše skrenuo pažnju na sebe. Uskoro diplomirani student DIF-a je ljubitelj knjiga, fantazija Premijer lige i, naravno, fudbala. Kako je uklopio fakultet i fudbal, kako je stopirao od Košutnjaka posle predavanja da bi stigao na treninge, ko ga je oduševio i ko razočarao na EURO 2020, šta će čitati na pripremama Voždovca - Stefan Hajdin otkrio je u novoj epizodi podcasta "Penâl".

V teh časih potrebujemo dobre novice, še posebej na področju kulture. Ta prihaja iz Italije, kjer si je založništvo opomoglo. Razlog za to je tudi v tem, da so Italijani med pandemijo uvrstili knjige med primarne dobrine, kot so zdravila in živila, zaradi česar so bile knjigarne odprte. Ključne pa so bile ponudbe elektronskih in zvočnih knjig ter razvoj dostavnih poti. V oddaji še o varovanju gozdov. V mariborskem razstavišču Kibela se z videom in instalacijo s to temo predstavlja umetniški dvojec Plateau Residu. Foto: Engin Akyurt / Pixabay

V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali drugi del pričevanja Stanislava Novačana, ki so ga med vojno Italijani odpeljali v internacijo v Gonars. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil domov, od tam pa je odšel na Jesenice, kjer je delal v nemškem taborišču. Prisluhnite pričevanju, v katerem je Stanislav spregovoril o svoji službeni poti po vojni, ki ga je vodila iz Borovnice v Knežak in leta 1948 v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče.

V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali drugi del pričevanja Stanislava Novačana, ki so ga med vojno Italijani odpeljali v internacijo v Gonars. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil domov, od tam pa je odšel na Jesenice, kjer je delal v nemškem taborišču. Prisluhnite pričevanju, v katerem je Stanislav spregovoril o svoji službeni poti po vojni, ki ga je vodila iz Borovnice v Knežak in leta 1948 v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče.

Medijsko skupnost je včeraj presenetil sklep vlade, da prekine financiranje Slovenske tiskovne agencije. Urad vlade za komuniciranje je v informaciji, ki jo je vlada v ponedeljek sprejela dopisno, zapisal, da so pred sklenitvijo pogodbe o opravljanju javne službe v prihodnjem letu direktorja STA Bojana Veselinoviča pozvali k predložitvi dokumentov, iz katerih bi lahko razbrali finančno poslovanje agencije, a ta tega ni storil. Veselinovič je povedal, da niso prejeli niti nadomestila za oktober, čeprav so odgovorili na vse dopise v skladu z zakonom. Preostale teme oddaje: - Komentar na vladno odločitev o prekinitvi financiranja STA: gre za nov politični napad na medije. - Italijani bodo zaradi zaprtja gospodarstva decembra porabili občutno manj. - Odmevno sojenje Shellu, enemu od največjih podnebnih onesnaževalcev. - Zoisova nagrada za življenjsko delo Tamari Lah Turnšek in Stanislavu Pejovniku.

Letošnja navtična sezona je precej drugačna od preteklih. Morjeplovci se namreč manj odločajo za daljša potovanja. Privezi v izolski in portoroški marini so tako že vse poletje polno zasedeni, saj njihovi stalni gostje odplujejo zgolj na krajše izlete po slovenskem morju. V portoroški marini so zaradi možnosti koriščenja turističnih bonov razprodani tudi apartmaji in trimarani ali plavajoče hiške. Tako v marinah, kot v mandračih, pa je letos manj dnevnih gostov, med katerimi so na prvem mestu Italijani. Podrobnosti o letošnji »čudni« pa v tokratni oddaji.

Pred mesecem dni smo vam predstavili pilot spin-off podkasta, ki se bo ukvarjal z slavno zgodovino brcanja nogometne žoge na Slovenskem. V pilotu smo obdelali »prazgodovino« igranja nogometa na naših tleh, ko so ledino orali bratski narodi presvitle Avstro-ogrske monarhije, Nemci, Italijani in Madžari.V prvi pravi epizodi pa smo se lotili obdobja, ko so se začeli z okroglim usnjem pečati tudi kleni Slovenci. Iz šolskih klopi na travnike in od tam v Gostilno pri Roži na Židovski ulici v Ljubljani, kjer je bil ustanovljen prvi »zaresen« slovenski nogometni klub. Obdobje tik pred prvo svetovno vojno je bilo zelo pestro in vesoljno Slovenstvo je bilo celo na pragu tega, da izpelje svoje prvo nogometno tekmovanje. Žal pa je potem nekdo iz principa počil nekega nadvojvodo in boj za prvaka dežele Kranjske je bil preložen na kasneje.Tudi tokrat se je Mihi, Canku in Luki pridružil Tim Dobovšek, Klino pa je imel pomembnejše opravke. Pridružite se nam torej pri brkljanju po zaprašeni krami nogometnega antikvariata.Če vam je naše delo všeč, nas lahko torej tudi finančno podprete prek naše (zaenkrat še čisto osnovne in uboge) spletne strani. Ves iztržek bo šel za delovanje društva, plačilo strežnika, storitev SimpleCasta, najprej povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z opremo, kasneje pa tudi investicijo v kak nov kos tehnologije. Pa vse ostale dejavnosti, s katerimi se želimo ukvarjati, se razume, začenši s knjigo ob stoletnici kluba. HVALA iz srca vsem, ki ste nas že ali pa še boste podprli!Najdete nas na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji, najsigre za Jabolčno, Googlovo ali katero tretjo in našem Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen in tudi vprašanj v jabolčni aplikaciji, ki to trenutno edina podpira, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati.

Slovenci že vse od leta 1945 pričakujemo vrnitev Narodnega doma, ki so ga pred 100 leti uničili fašisti. Italija je obljubila, da bo Narodni dom vrnila, a kot smo lahko prebrali v tržaškem Il Piccolu, so pri tem še vedno neznanka poteze tržaške občine in da "obstaja tveganje, da bo vse padlo v vodo". Zakaj je tako težko vrniti Narodni dom, kaj pomeni vrnitev za Slovence v Furlaniji - Julijski krajini, ali je fašizem iz Trsta odšel ali se je le potuhnil, je Trst še prijazno mesto za sobivanje, kaj pomeni za Slovenijo prisotnost Slovencev v FJK, je le nekaj vprašanj, ki jih bo voditelj oddaje Alen Jelen načel z gosti: mestno svetnico Valentino Repini, zgodovinarjem z Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice Štefanom Čokom, odvetnikom, profesorjem Petrom Močnikom, deželnim predsednikom stranke Slovenska skupnost, podpredsednikom tržaškega občinskega sveta Igorjem Švabom in filozofom ter profesorjem Jernejem Ščekom. Oddajo smo izvedli v neposrednem prenosu iz Tržaškega knjižnega središča. Foto: RTV SLO.

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost prof. dr. Anton Perdih, 80 letnik, po izobrazbi kemik, avtor knjige Vojni in povojni utrinki. Njegovega očeta so Italijani leta 1943 odpeljali v taborišče, po kapitulaciji pa so ga zajeli nacisti in odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo. Domov se je vrnil junija 1945. Beseda je tekla o Italijanih, Nemcih, partizanih in domobrancih ...

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost prof. dr. Anton Perdih, 80 letnik, po izobrazbi kemik, avtor knjige Vojni in povojni utrinki. Njegovega očeta so Italijani leta 1943 odpeljali v taborišče, po kapitulaciji pa so ga zajeli nacisti in odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo. Domov se je vrnil junija 1945. Beseda je tekla o Italijanih, Nemcih, partizanih in domobrancih ...

Kako blizu je vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini, pojasnjuje slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. V Trstu je novo ločnico med Slovenci in Italijani postavila občinska uprava, ki je 12. junij razglasila za dan osvoboditve mesta izpod jugoslovanske zasedbe. Ta je, opozarja zgodovinar Jože Pirjevec, mesto dejansko osvobodila. Manj ovir in več sodelovanja po odprtju slovensko madžarske meje pričakujejo porabski rojaki. V Šentpetru na avstrijskem Koroškem pa rdeč trak, ki se vije skozi vas. S projektom Hranca/Grenz koroški slovenski umetnik, režiser Marjan Štikar opozarja na mejo, ki po 100 letih še vedno ločuje. In odzivi? Prisluhnite!

Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.

Župnika iz Dragatuša v Beli Krajini Jakoba Omahno so partizani ubili junija 1942. Kriv je bil, ker je pri italijanskih oblasteh posredoval za nekaj dragatuških in črnomaljskih faranov, ki so jih Italijani zaprli zaradi partizanskega napada na rudnik Kanižarica. Prav nekateri od teh, ki so jih na njegovo prošnjo izpustili, so ga kasneje prišli aretirat in ga odvedli v smrt. Njegove zemeljske ostanke so prenesli na pokopališče v Dragatušu šele aprila 1999.

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko poslušali pričevanje Julke Zelnik, rojene Rožmanec iz Horjula. Opisala nam je usodo svojega očeta Andreja, ki ga ni nikoli poznala, saj so ga nekaj mesecev pred njenim rojstvom v internacijo odpeljali Italijani, od tam pa se ni več vrnil.

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko poslušali pričevanje Julke Zelnik, rojene Rožmanec iz Horjula. Opisala nam je usodo svojega očeta Andreja, ki ga ni nikoli poznala, saj so ga nekaj mesecev pred njenim rojstvom v internacijo odpeljali Italijani, od tam pa se ni več vrnil.

GOST : Duško Savanović, bivši reprezentativac "Produžene pripreme" su gotove, i kucnuo je čas da Srbija odigra svoju prvu, pravu takmičarsku utakmicu. Na crtu su nam izašli Italijani, i baš kao i tokom priprema, ispostavilo se da "azuri" nisu kadar da ugroze naše momke u punom sastavu. Briljirao je Bogdan Bogdanović sa trideset i jednim poenom, Nikola Jokić je imao još jednu od svojih "ol-raund" partija, Nemanja Bjelica je pokazao sve svoje kvalitete bez previše košgeterskog učinka, ali moramo ipak ispred svih staviti Miroslava Raduljicu čija je minijatura sa klupe u trećoj četvrtini preokrenula tok meča. Duško, član generacije koja je igrala Mundobasket 2010. u Turskoj, zajedno sa Milošem analizira igru Srbije, ali i ostalih utakmica odigranih od poslednjeg podcasts. Biće posebno reči o Crnoj Gori i Brazilu, ali naravno i odličnoj utakmici koju su odigrali Turci i Amerikanci. Šesta Lična sa vama i dok traje #mondobasket !

V sredinem večeru pospremimo slovensko hokejsko reprezentanco na svetovno prvenstvo prve divizije v Kazahstan. Slovenski hokejisti se pripravljajo na Bledu, kjer so njihovi tekmeci Italijani. V sredinem večeru se pogovorimo z akterji in razkrijemo pričakovanja in možnosti Risov v želji po vrnitvi med elito.

Jelena Stanojević je vlasnica i direktor firme Ars Nova. Njen put do ove pozicije može poslužiti kao pravi pravcati holivudski scenario. Naime, Ars Nova je osnovana u Srbiji kao firma u vlasništvu dva Italijana. Spremajući se za jedan sajam, angažovali su hostese, koje bi predstavljale njihovu firmu. Jelena, kojoj je pored studiranja to bila mogućnost da nešto i dodatno zaradi, je bila jedna od njih. Međutim, za razliku od drugih, Jelena ne dolazi na sajam kako bi bila samo lepo lice, da odradi posao i uzme novac, već odvaja vreme da nauči sve što se treba znati o proizvodnom asortimanu firme, kako bi ih što bolje predstavila posetiocima sajma i pomogla prodaju istih. Videvši njen trud i samoinicijativu, koji su je izdvojili od ostalih, vlasnici firme su joj ponudili zaposlenje. Nakon nekog vremena, Jelena prihvata njihovu ponudu i postaje prodavac u firmi. Nastavlja sa istim pristupom poslu, trudi se, postiže dobre rezultate, uči nove stvari i to ne prolazi nezapaženo. Dobija ponudu od jedne velike kompanije, da pređe da radi za njih. Jelena saopštava to vlasnicima firme, ali pošto oni nisu bili spremni da izgube takvog zaposlenog, nude joj poziciju direktora prodaje, kako bi je zadržali u firmi. Jelena odlučuje da ostane i prihvati novi izazov. Međutim, Jelena se ne odmara na lovorikama svoga uspeha, radi bolje i više od onoga što se od nje očekuje, razvija se i menja sebe, nastavlja sa postizanjem fenomenalnih rezultata, pa italijanski vlasnici, videvši njen potencijal, najpre odlučuju da joj daju 30% udela u firmi, a nakon nekog vremena je dodatno "bacaju u vatru" i postavljaju je za generalnog diektora firme. U periodu od 2002. do 2007. godine Jelena je uspela da od hostese, koja predstavlja proizvode firme na sajmu i nije čak ni zaposlena u istoj, postane generalni direktor sa vlasničkim udelom u toj firmi!!! Ali, to još uvek nije kraj zapleta. U Srbiji je uobičajeno da se firme prodaju strancima, međutim ovaj scenario je malo drugačiji. Nakon nekog vremena, Jelena otkupljuje najpre 50%, a zatim i celokupan udeo, koji su Italijani, osnivači firme, imali i 2013. postaje 100% vlasnik Ars Nova-e. Od tada do danas, Jelena nastavlja da dodatno unapređuje firmu, pa je ove godine i stigla nagrada za uloženi rad i trud, u vidu nominacije za EY Preduzetnika godine. Veliki broj gore spominjanih holivudskih scenarija je fikcija, koji su napravljeni da zabave publiku. Mi vam pružamo priliku da pogledate, uživate, ali i da pritom naučite dosta, iz jedne istinite, inspirativne preduzetničke priče, sa holivudskim zapletom, u režiji Jelene Stanojević.

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

„U poslednjih 20 godina ekonomske odluke uvek je diktirala Evropa – jer Evropa nešto hoće, jer je Evropi nešto potrebno… Nikada nije bilo: zato što Italijani nešto hoće!“ Tako razmišljaju neki ljudi, recimo na Siciliji.

V osmi oddaji je osrednja tema visok poraz Maribora proti Liverpoolu. V pregledu domačega prvenstva se sprašujemo ali lahko Triglavani pripravijo presenečenje v Stožicah. Pokomentirali smo tudi žreb dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Najbolj izenačen dvoboj bo med Italijani in Švedi. Slovensko žensko reprezentanco čaka kvalifikacijska tekma s Češko. V stavniškem dvoboju Marko in Marko je v ospredju prav reprezentančna tekma med Slovenijo in Češko.Glasba/Music: Rockin' Riff - Nicolai Heidlas