Podcasts about jerneja

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Vsi veste, da brez vode ni življenja. Ampak ni vseeno, kakšno vodo pijemo: čisto in zdravo ali umazano in onesnaženo. Pravljica na preprost in razumljiv način predstavi lastnosti vode, kroženje v naravi in nevarnost onesnaženosti. Eko vila skupaj s škratom Vodom pomaga naravi ustvarjati čim boljše pogoje za čisto vodo. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Avtor izvirne glasbe: Dušan Mamut Badovinac Zupanjič Pripovedovalec - Uroš Smolej Eko vila - Martina Maurič Lazar Škrat Vodo - Blaž Šef Šoja - Asja Kahrimanović Pradedek Slapec - Brane Grubar Čebulici - Ana Urbanc, Liza Marijina Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2013 .

Danes je praznik Gospodovega razglašenja ali praznik svetih treh kraljev in na ta praznik se zaključuje tudi jubilejna deseta razstava jaslic v Vojniku. Prinesla je razstavo jaslic na prostem in v Domu sv. Jerneja, ponudila izjemno bogat kulturni program, poskrbeli so tudi za najmlajše, za koncerte, božično vas, praznične dobrote … V imenu organizatorjev je bil z nami Beno Podrgajs.

In dieser Radioreise nimmt Sie Alexander Tauscher mit ins slowenische Istrien. Freuen Sie sich auf die Adriaküste und das Hinterland rund um Piran und Portorož. Wir erleben eine Region, die über Jahrhunderte von der venezianischen Kultur geprägt wurde. Milka Sinkovič führt uns durch die älteste und wohl auch schönste Stadt Sloweniens. Sie zeigt uns ihren Heimatort, das malerische Piran mit seinen engen Gassen und vielen Kirchen. Der Rundgang beginnt am Tartini-Platz und schlängelt sich bis zum Campanile. Der markante Glockenturm erinnert unweigerlich an das berühmte Pendant in Venedig. Später erleben wir den Sonnenuntergang am Leuchtturm von Piran. In einer der engen Gassen befindet sich das Atelier Duka. In die Fußstapfen ihrer Mutter ist Jerneja Šorel geschlüpft und fertigt hier in großer Leidenschaft Keramik mit vielen Motiven der Stadt. Über ihre Lieblingsorte und die Farben von Piran erzählt uns die Handwerkerin. Istrien steht für Genuß, den wir natürlich auch nicht außen vor lassen wollen. Direkt an der Grenze zu Kroatien gelegen befindet sich der Bauernhof Mahnič mit dem Blick auf die Salinen, das Meer und das nahe Dorf Kaštel. Hier treffen wir Ingrid Mahnič, die als slowenische Weinkönigin bezeichnet wird,  auch als Königin der Malvazija“. Mit ihr sprechen über grenzenlosen Rebensaft auf der istrischen Halbinsel. Ihrem Sohn Nik Mahnič schauen wir beim Grappa-Brennen über die Schulter. Auf eine Reise zur Fonda Fish Farm in der Meeresbucht vor der kroatischen Grenze nimmt uns Gorazd Šinik mit. Von ihm erfahren wir viel über das Ökosystem in der Adria. Viel Spaß im mediterranen Slowenien!

Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta je v sodelovanju z založbo Beletrina tradicionalni ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani na Ulici Donizetti, ki je bil tudi zadnji v tej sezoni, posvetilo 100. obletnici rojstva tržaškega pisatelja Alojza Rebule. Krstno so predstavili ponatis njegovega znanega romana Senčni ples. Prva izdaja sega v leto 1960. Glavni sogovornik na večeru je bil avtor spremne besede Primož Sturman. V pogovoru s predsednikom društva Martinom Brecljem je sodelovala tudi urednica omenjene založbe Tina Vrščaj. V župnijski cerkvi apostola Jerneja v Barkovljah v Trstu pa je v nedeljo po večerni sveti maši potekal recital poezije Lada Piščanca, duhovnika in pesnika, ki se je prav tam rodil pred 110-imi leti, 16. junija, umrl pa je nasilne smrti pred 80-imi leti, leta 1944 v Cerknem. Dogodek je sodil v okvir niza Pasijonke - Pesmi o trpljenju v vojni in miru, ki ga prireja Muzejsko društvo Škofija Loka v sodelovanju s Knjižnico Dušana Černeta iz Trsta in župnijo iz Barkovelj.

1. maja je mililo 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo, 9. maja praznujemo dan Evrope. Članstvo v uniji je bil strateški cilj naše države vse od osamosvojitve naprej. Svojo evropsko usmeritev smo aktivno uresničevali z razvojem in graditvijo institucionalnih odnosov z Evropsko unijo. O tem, kako pomemben je bil vstop naše države v to skupnost, in tudi, kje je Evropska unija, ki se junija odpravlja na volitve, danes, smo v tokratnem »Pogovoru o« vprašali vodjo Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji dr. Jernejo Jug Jerše.

A če pogledamo dogajanje tako na področju naslavljanja podnebnih sprememb kot na področju upadanja biodiverzitete skozi širšo perspektivo zadnjih desetletij, lahko vidimo, da gre za orjaška problema, ki ju kljub konstantnemu poudarjanju o nujnosti trajnostnega, zelenega obrata, nikakor ne uspemo uspešno zgrabiti. Ne glede na določen napredek se – širše gledano – situacija vztrajno in vse hitreje slabša. Kje se torej trajnostne politike v praksi spotaknejo in kako se konec koncev v ekosistemih kaže vse močnejši pritisk različnih negativnih dejavnikov, bo v ospredju tokratne oddaje Podobe znanja, ko je naša gostja predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper dr. Jerneja Penca.

Piše: Iztok Ilich, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost. Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno. Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi. Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«. Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem. Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja. Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«. Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.

Znamenita zgodba o lovu na velikega belega kita se bere kot alegorija boja med človekom in naravo in velja za morda največji roman v vsej zgodovini ameriške književnostiRoman Moby Dick ali Kit, ki ga je Herman Melville objavil sredi 19. stoletja, sicer velja za enega najboljših v zgodovini ameriške književnosti, a pri nas se nikoli ni prav dobro prijel, saj smo ga pogosto obravnavali kot pustolovski roman, ki je primeren predvsem za mlajše bralke in bralce. No, zdaj ko smo ga dobili v novem prevodu Jerneja Županiča – prevodu, za katerega je prevajalec prejel tudi letošnjo Sovretovo nagrado za umetniško najbolj dovršen prevod –, pa se nam odpira izvrstna priložnost, da naposled prevrednotimo svoj odnos do Mobyja Dicka. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jerneja Županiča, spraševali, kaj v tem romanu vidijo Američani, česar ne vidimo Slovenci, in kako dobrih 150 let staro besedilo brati z današnjimi očmi. foto: Goran Dekleva

Piše: Miša Gams, bereta: Ivan Lotrič in Mateja Perpar. Marija Švajncer je pesnica, pisateljica, recenzentka in doktorica filozofskih znanosti, napisala je več esejističnih del in knjig s filozofsko vsebino, dva mladinska romana, dva romana za odrasle in šest pesniških zbirk. Svojo ljubezen do gledališča, glasbe, slikarstva in filozofskih vsebin spretno umešča tudi v poezijo. Tako smo pred tremi leti v zbirki z naslovom Igralca lahko brali refleksije ob smrti Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, v zbirki z naslovom Zrcalo Hinka Smrekarja pa beleži vtise in razmišljanja o življenju tega zanimivega slikarja, ki je ustvarjal v prvi polovici prejšnjega stoletja in sredi 2. svetovne vojne zaključil svojo pot. Najsi je nanjo naredila vtis razstava njegovih karikatur in drugih umetniških del pred dvema letoma v ljubljanski Narodni galeriji, najsi so jo pretresli dogodki iz njegovega turbulentnega življenja, dejstvo je, da je v zbirki opozorila, da se tudi dandanes v podobnem položaju nahaja večina umetnikov, ki se na več frontah bojujejo s finančnim pomanjkanjem, depresijo, nerazumevanjem okolice in birokratskimi mlini na veter. Hinko Smrekar nam tako po eksistencialni kot po nacionalni, simbolni in estetski plati nastavlja zrcalo, v katerem se marsikdo noče ugledati, saj bi ga sicer lahko popadla silovita občutja sramu, gnusa, žalosti, jeze in samopomilovanja. Vsega, skratka, kar Slovenci pridno tlačimo v nezavedno in se pri tem sklicujemo na potrpežljivost, skromnost, enakopravnost in težnjo po spravi, ob tem pa malikujemo zdrav individualistični duh v zdravem, čeprav razpadajočem kolektivnem telesu. Hinka Smrekarja pesnica že na začetku zbirke razglasi za “skoraj absolutnega” in “ljubečega cinika” ter v pesmi z naslovom Človek monstrum zapiše: “Narisal je vedomca, vešče in druge pošasti / trosil je grozo in strah, / toda prav dobro je vedel, / da je največji monstrum človek, / pošast, ki tistemu ob sebi streže po življenju / in ne dovoli, / da bi se bližnji gibal sam / in po lastni volji.” V nadaljevanju se Marija Švajncer dotakne Smrekarjevega odnosa do umirajoče matere, pretresov ob bratovi in očetovi smrti, njegovih prošenj deželnemu zboru za pridobitev denarja za pogreb ter pri tem na več mestih skicira začaran krog revščine, iz katerega se slikar nikoli ni povsem izkopal. V pesmi z naslovom Prošnja tako z grenkobo zapiše zaključno misel: “Ali vse imenitne podobe niso bile / vredne plačila? / So imeli nevedneži in prazni ljudje pravico, / da so mu rezali tako tenak kruh? / Da, vzeli so si jo, / umetnik pa naj bo lepo tiho / in mirno čaka, / da se bo komu zazdel uporaben.” Več pesmi Marija Švajncer konča z neposrednim naslavljanjem Smrekarjevim delodajalcem, mecenom in ljubiteljem umetnosti, ki pričakujejo, da bo slikar iz dneva v dan razveseljeval javnost z vedno novimi deli, ne da bi za to prejel ustrezno plačilo. V pesmi z naslovom Nepotreben iz verza v verz stopnjuje svojo ogorčenost in vedno bolj neusmiljeno terja denar, da ima bralec občutek, kot da je Hinko Smrekar še vedno živ in ne bo umrl, dokler ne bo za svoje trpljenje prejel “odškodnine”: “Dajte mu svoj umazani denar, / ne zastirajte sonca, / ne utrnite luči v njegovi samotni sobi, / Nepotrebnega potrebujete. / Nekdo vam mora razkriti vaše laži, / prikazati poniglavost / in potuhnjeno klečeplazenje. / Dajte mu tisti drobiž, / od daru vas ne bo konec. / Priznajte si, / da osuplo občudujete, / kar je narisal.” Pesnica tu in tam opozori na psevdonime, ki jih je Hinko Smrekar občasno uporabljal, ker se ni smel podpisati z akademskim nazivom, čeprav je včasih na rob slike pripisal “popotnik in umetni slikar”. To je pesnico navdalo z mislijo, da je bil s svojimi karikaturami in svojevrstnimi portreti popotnik po svetu obrazov in hkrati popotnik v času – nemi pričevalec ponavljanja zgodovinskih smernic: “Res je potoval, / po obrazih in njihovi zlobi, / posmehu in izgubljenosti, / umetno in naravno, / z močjo, da podobe ostanejo za vselej, / za pomladno jutro, / ko leta 2022 divja vojna / in ljudi ugonablja korona. / Smrekar je tukaj, / z opozorili, sarkazmom in razkrivanjem, / da se skoraj nič ni spremenilo.” Pesniška zbirka Zrcalo Hinka Smrekarja vsestranske ustvarjalke in filozofinje Marije Švajncer se bere kot poetična biografija, še bolj pa kot filozofsko-esejistično in refleksijsko obarvana poezija v prozi, ki želi na konkretnem primeru slikarja prikazati zrcaljenje nekega časa, prostora, vrednot in podob v sedanjosti. Slog, ki je nadvse realističen, tu in tam ciničen in čustveno “pretresen”, posredno opozarja tudi na to, kako se dedujejo kolektivne travme, kulturni vzorci in jezik oziroma retorika nekega naroda. V pesmi Narod si Švajncerjeva zastavi retorično vprašanje: “Narod, ki sta mu kultura in kulturnost / nepotreben luksuz, / sploh ni narod. / Ali ni še danes tako?” Bolj kot opisu slikarskih tehnik in del se Marija Švajncer ob opazovanju Smrekarjevih slik posveča njegovim odnosom z ljudmi, zlasti s književniki. Tako jo zanima, zakaj je Aškerca postavil na grmado, Finžgarja na lov, Župančiča naslikal kot petelina, Zofko Kvedrovo pa vedno v duetu. O Ivanu Cankarju pravi, da sta se s slikarjem “zavohala” in da je na portrete prenesel vse tisto, “kar je pisatelj bičal”, v pesmi Pojasnila pa piše, da je včasih skice pojasnjeval, znal pa je tudi razgaljati in groziti: “Ujel se je v lastne stvaritve / in se ni več trudil, / da bi se jih osvobodil.” Tako kot se ni trudil niti za lastno osvoboditev 1. oktobra 1942, ko so ga italijanski fašisti postavili pred strelski vod in ga po hitrem postopku usmrtili. Njegova tragična in junaška smrt, ki jo pesnica Marija Švajncer izpostavlja na več mestih, nas spremlja skozi celotno zbirko Zrcalo Hinka Smrekarja ter reflektira njegovo življenje in slikarski opus kot celoto – brezkompromisno, načelno in onstran besed.

Jernej Ogrin je dietetik in eden največjih prehranskih vplivnežev na platformi Instagram - z razlogom! V svojih objavah vedno nastopa na praktičen in pragmatičen “no bullshit” način, dodana vrednost pa je njegov smisel za humor, ki tudi najbolj mukotrpna predavanja o mineralih in konzervansih spremeni v vrhunske, duhovite skeče. Jerneja sem izzval s svojega stališča dežurajočega zdravnika: ali se lahko nekdo, ki v službi biva 70 ur na teden, vseeno zdravo in uravnoteženo prehranjuje? Je skrb za zdravo prehranjevanje res tako preprosto, kot Jernej obljublja v svojih objavah? Kaj je poanta prehranskih dopolnil in katera so najbolj smiselna? Pogovor, ki ni namenjen le ljudem na dieti ampak tudi (ali predvsem) vsakemu, ki se je že kdaj zavestno opomnil, da za splošno zdravje in počutje nikakor ni vseeno katera živila se na dnevni bazi znajdejo na našem krožniku - v službi, na dopustu ali doma. Jerneja lahko spremljaš na Instagramu (@jernejogrin), njegove programe pa najdeš na https://zadnjadieta.si/ V pogovoru omenjava 16. epizodo podkasta Umetnost Lenarjenja, v kateri je gostoval Matjaž Zupančič: https://spotifyanchor-web.app.link/e/fK4SRG46pEb Jernej omeni knjige: Is Butter a Carb? (Saunt & West), Three Body Problem (Liu Cixin). Podkast epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke. Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova. Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije … V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti. Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega. “Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.” Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!” Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli. Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.

V tej oddaji smo se ustavili pri avtodomarskem turizmu, ki je eden najhitreje razvijajočih se segmentov turizma. Slišali ste, kako zahtevni so avtodomarji, koliko denarja potrošijo in kako je s postajališči za hiške na kolesih. V oddaji smo znova gostili zelo zgovorna Jerneja in Suzano Senegačnik, ki uživata v potovanjih doma in po svetu.

WE HIGHLY RECOMMEND WATCHING THIS EPISODE ON VIDEO!   On this episode, Alec sits down with Jerneja Tomsic, PhD, a trained molecular biologist, to discuss the unscientific nature of both the PCR “tests” and the viral genomic sequencing process, as well as the dogmatic, consensus-based nature of the health sciences community.   Jerneja was born in Slovenia, a part of former Yugoslavia. She got her Bachelor's degree in Molecular Biology (at the University of Camerino) in Italy and in 2002 she received her PhD at the same University studying function of proteins that participate in protein synthesis.   In February 2005 she moved to Department of Microbiology at the Ohio State University as post-doctoral fellow where she worked on a control mechanism of transcription (RNA synthesis) in bacteria.   In May of 2008 she moved to Cancer Center as a Postdoctoral fellow and started working in a human genetics lab studying genetic predisposition to colon cancer and later thyroid cancer.   In January 2017 she started working at a cancer center in Southern California working on genetic predisposition to breast cancer.   During her career she has published several first author peer reviewed papers and collaborated with many scientists and co-authored research papers.   In February 2018 she completed Plant Based Nutrition Certificate at T. Colin Campbell Center for Nutrition Studies and Cornell as she started realizing diseases can be prevented (even cancers).   LINKS MENTIONED IN THE EPISODE: Link to Jerneja's Presentation from the episode: https://t.me/TheWayForwardForMankind/6436   Previous use of PCR: “Faith in Quick Test Leads to Epidemic That Wasn't” https://www.nytimes.com/2007/01/22/health/22whoop.html   Fear/Anxiety Related Disorder, 2nd Strongest Risk Factor for death associated with “COVID”: https://www.cdc.gov/pcd/issues/2021/pdf/21_0123.pdf?fbclid=IwAR2y4oXFlUhZiXQNl0xATo9x-6PAgj061a31DR5MtyNiHIVyDNvfqBq1DuY   Eric Coppolino interviews JJ Couey: https://www.bitchute.com/video/PePQxJcy5X48/   Our response to Children's Health Defense Scientific Advisor, JJ Couey: https://www.bitchute.com/video/iZJAZEkra4uI/     For all of our links, visit: https://www.flowcode.com/page/thewayfwrd   For more on The Way Forward, please visit https://thewayfwrd.com   Do you run a freedom-oriented or holistic health-oriented business? Join our FREE business directory here:  https://thewayfwrd.com/directory-form/   Join our membership here!: https://thewayfwrd.com/membership-sign-up/   Like this episode? Then you'll love The Way Forward's new membership platform! For $17/month or $150/annually, you get:       •    SOURCE: a freedom & health-oriented business directory     •    exclusive discounts with partner brands and products     •    exclusive podcast episodes     •    courses + workshops     •    community calls + Q&As with guests     •    past and future in-person event footage     •    past, present, and all future livestream event footage     •    live breathwork sessions, kundalini yoga, and meditations     •    exclusive content from Alec Zeck, Garret Kramer, Mollie Engelhart, Brandon Bozarth + more   Sign up for our membership at: https://thewayfwrd.com/membership-sign-up/   Follow The Way Forward on Telegram: https://t.me/thewayforwardformankind   Like us on Facebook: https://www.facebook.com/T.Way.Forward   Follow us on Instagram: https://www.instagram.com/the.way.fwrd/   Sign up for our newsletter: https://thewayfwrd.com/newsletter/   We stream our podcasts live every Wednesday. Watch live at:   Youtube: https://www.youtube.com/@TheWayFwrd   Unite: https://unite.live/channels/the-way-forward/the-way-forward   Bitchute: https://www.bitchute.com/channel/a3s3CiyELVd8/   Rumble: https://rumble.com/user/TheWayFwrd   ** This material may not be published, broadcast, rewritten or redistributed in whole or in part without express written permission. The purpose of this presentation is to convey information. It is not intended to diagnose, treat or cure a condition; nor is it to be considered medical or legal advice, opinion or recommendation. This information is presented in the spirit of service for all.

Jerneja je ena najbolj zaslužnih, da zahodna Dravinjska dolina kar brbota od kulturnih dogodkov; na množico in raznovrstnost le-teh bi bili ponosni v marsikaterem večjem mestu. Srčna tekačica ima najrajši sončne vzhode v okolici Konjiške gore. Navdušeno mi je opisala svoje prigode; kako je po sreči postala maratonka, zakaj s prijatelji vsako leto odteče 100 kilometrov, kaj ji pomeni tek, kako je strast do gibanja in glasbe prenesla na hčeri in zakaj je Konjiški tudi najbolj glasbeni maraton pri nas. Tek je tudi umetnost!

Igralec, režiser, scenarist, imitator, satirik, plesalec in malo tudi glasbenik. Vsestranski ustvarjalec. Nedavni dobitnik Severjeve nagrade za vlogo v Velikem diktatorju. Spregovori o tem, kako je na silvestrovo biti na odru, zakaj so drame, v katerih trenutno nastopa, še vedno tako zelo aktualne. Zakaj se ničesar ne naučimo iz zgodovine? Zakaj je satira dvorezen meč? Jurij Zrnec pravi, da ga sicer vsa pozornost navdaja z rahlo anksioznostjo. Nima težav pozdraviti in stisniti roke, se pa včasih težko sprehodi čez Ljubljano. Trenutno tudi nastopa v priljubljeni seriji Ja, chef!, v vlogi kuharja Ljubomirja Bohinca. Ampak Jurij Zrnec poudarja: “Ne biti kot Ljubo!” V pogovoru spregovori tudi o tem, zakaj ne bo napisal knjige o pretekem težkem življenjskem obdobju, kako se spominja velikega prijatelja Jerneja Šugmana in zakaj naj bo vsak dan božič, novo leto in rojstni dan. Pa o tem, kako si pogreje sarmo. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.

V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.

Na dan, ko se spominjamo dragih preminulih, se v oddaji Oder spominjamo vélikega umetnika dramske igre in vélikega človeka in srčnega umetniškega sodelavca, mnogo prezgodaj preminulega Jerneja Šugmana. Prvak Slovenskega narodnega gledališča Drama, izjemen radijski interpret, igralec, ki je zaznamoval slovensko filmografijo in segel tudi izven okvirjev televizijskih ekranov, je še v današnjem vsakdanu prisoten v pogovorih in spominu gledaliških kolegov. Spomnimo se ga z odlomki iz njegovih gledaliških in radijskih vlog, od Hamleta, preko Jura v Grmačah in Brechtovega Baala, pa do Dana v poetični Zajčevi drami Otroka reke in drugih; Jerneja Šugmana se spominjamo tudi z njegovimi pričevanji, vse skupaj pa je s premislekom usklajeno in pospremljeno s temeljito analizo, ki jo je napisala Vilma Štritof, ki se podpisuje kot avtorica oddaje. Oddaja je bila posneta januarja 2018. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v predstavi Hlapci, SNG Drama Ljubljana, 2017/18, foto: Peter Uhan, izsek

Molecular biologist Jerneja Caserta was born in Slovenia and got her Bachelor's degree in Molecular Biology in Italy. In 2002 she received her PhD at the same University studying function of proteins that participate in protein synthesis. However, since 2020 she has had to question much of what was previously taken for granted (and still is by her colleagues). In this informative and entertaining episode Jerneja takes us on her journey and process of awakening, which began primarily when she heard that PCR technology was being misused to diagnose so-called “co(n)vid-19” cases. As it happens, Jerneja has over 25 years of experience working with PCR technology and immediately recognised something was seriously wrong with the Narrative. As she quickly realised, there is no c-19 v!rus, and v!rology is a fraudulent branch of science controlled by Big Ph@rma. She now watches her colleagues for the day they too open their eyes and see the truth. Also discussed: her time as a member of the Left, her dalliance with communism, and her nascent interest in exploring the nature of reality and spirituality free of the fetters of the Roman-Catholic indoctrination of her youth. Find the FULL episode and all my members-only multimedia content at: Truthiversity.com Special Guest: Jerneja Tomsic.

Omenjeno v epizodi: Jerneja najdeš tukaj: @jernejogrin :) ____ Eko Škrnicl podpornik inbed podcasta koda KLARAEKO ti prinese 10% popust v spletni trgovinici EKO ŠKRNICL. Velja tudi že na znižane izdelke:) Moji najljubši produkti: KURKUMA (močnejša verzija) ASHWAGANDHA (močnejša verzija) LIPOSOMSKI VIT. C HERBIOTIC (za tiste, ki imate pogosta glivična vnetja ali pa boleče menstruacija iz vzroka prebave) Vitamin D3+K2 Paket za "začetnike": Infuzija Vitaminov PAKET ZDRAVA SEČILA ____ Inbed vadbi se lahko pridružiš TUKAJ. Svobodo Prehranjevanja najdeš TUKAJ. Na individualni coaching pa se lahko prijaviš TUKAJ. Epizoda z Lano Trampuš TUKAJ.

Jerneja Tomsic is a Ph.D molecular biologist who has worked with PCR technology for 26 years. The PCR test has been used since the supposed HIV epidemic and is now being implemented world-wide to diagnose SARS-COV-2, the supposed virus that causes "Covid-19." Jerneja does a deep dive on how PCR works and explains how its has been used to deceive the world. VIDEO VERSION RECOMMENDED Support A Light On Watch here: Bitchute Odysee Follow us on Instagram --- Support this podcast: https://anchor.fm/alighton/support

Iz župnijske cerkve svetega Jerneja v Kočevju na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Damjan Štih, poje pa mladinski župnijski zbor pod vodstvom Marte Habe.

Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan

Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki in kampanje. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so v času pandemije covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, beležimo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni – tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se jim upreti?

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.

V uredništvu Cosmopolitan Slovenija smo zate pripravili novo serijo »Cosmo kariera« podkasta. Pod pokroviteljstvom UniCredit Slovenija ti bomo v naslednjih epizodah predstavili novodobne poklice in te vzpodbudili, da tudi sama odkrivaš področja, na katerih boš mogoče ravno ti nekoč prestavljala meje. V prvi epizodi gostimo Jerneja Ogrina, magistra inženirja prehrane, ki opravlja novodobni poklic prehranskega svetovalca oziroma nutricionista. Jernej je eden redkih, ki ne ponuja diet, temveč z individualnim pristopom pomaga ljudem doseči uravnotežen način prehranjevanja in usmerjati v brezskrbno prehranjevanje brez slabe vesti. Na začetku epizode lahko prisluhneš razmišljanju o karieri, kako poteka delo nutricionista in kaj Jerneja pri njegovem delu najbolj osrečuje. V pogovoru spoznaš tudi izzive, s katerimi se srečujejo prehranski svetovalci. Če te zanima, kako se soočati s psihološko lakoto, kako ustvariti dobre kompromise pri načinu prehranjevanja ter kako zmotna so prepričanja, ki hrano delijo na zdravo in nezdravo, prisluhni nasvetom, ki ti jih v epizodi zaupa eden izmed bolj uveljavljenih prehranskih svetovalcev v Sloveniji. Preveri, kaj nam je še zaupal v pogovoru. Najdete nas tudi na: SPLETNA STRAN https://cosmopolitan.metropolitan.si/podcast/ INSTAGRAM https://www.instagram.com/cosmopolitansi/ FACEBOOK https://www.facebook.com/CosmopolitanSlovenija/ TWITTER https://twitter.com/cosmopolitansi Pišite nam na: cosmopolitan@adriamedia.si GLASBA: https://www.youtube.com/ --- Send in a voice message: https://anchor.fm/cosmo-podcast/message

Iz župnijske cerkve svetega Jerneja v Ambrusu na 28. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Uroš Švarc. Poje Mešani pevski zbor pod vodstvom Cirila Hočevarja, na orgle igra Monika Hočevar.

Teksas, ekološka sramota, pokopališče bark so le nekateri opisi Jernejevega kanala, na katere sta pri svojem raziskovanju tega obalnega prostora številnih interesov in konfliktov, naleteli antropologinja dr. Alenka Janko Spreizer in geografinja dr. Nataša Kolega. Na osnovi opazovanj, dolgoletnih sprehodov in srečevanj z ljudmi, pa tudi kartografskega materiala, sta pred kratkim v reviji Open Geosciences izdali izvirni znanstveni članek z naslovom Kanal svetega Jerneja v Seči: družbena konstrukcija morske krajine. Dr. janko Spreizer in dr. Kolega sta nam v tokratni oddaji povedali, kako so razmere v Jernejevem kanalu videti skozi izostren pogled antropologinje in geografinje.

V tretji jesenski epizodi spletnih pogovorov Od doma do doma je evropski poslanec dr. Milan Brglez gostil Jerneja Ščeka, tržaškega Slovenca, filozofa, publicista in profesorja, ki poučuje filozofijo in zgodovino na liceju Franceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Dr. Brglez in Jernej Šček sta se dotaknila položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Kot je povedal gost, je delež italijanskih učencev in dijakov v slovenskih šolah v Italiji vedno večji, kar je po eni strani posledica dejstva, da za slovenske družine ni več samoumevno, da svoje otroke vpisujejo v slovenske vzgojno-izobraževalne ustanove, po drugi strani pa so te iz različnih razlogov vedno bolj privlačne za Italijane. Šček mednje med drugim prišteva vrednoto dvojezičnosti na dvojezičnem prostoru, ki se je zavedajo predvsem gospodarstveniki, željo po odkrivanju slovenskih korenin in pa prednost majhnosti slovenskih šol s kakovostnim učnim kadrom. Sogovornika sta se strinjala, da bi Evropa in predvsem Evropska unija morala namenjati veliko več pozornosti manjšinski problematiki, saj je med temeljnimi vrednotami Unije poleg človekovih pravic tudi varstvo manjšin. Po besedah Ščeka se je v zadnjem desetletju izkazalo, da Evrope ne morejo rešiti ekonomisti, saj so njeni problemi duhovni in filozofski. Pri njihovem reševanju bi zato bilo modro prisluhniti manjšinam, za katere Evropa predstavlja »skupno hišo«. Eden glavnih problemov je po besedah Ščeka tudi dejstvo, da Slovenci v Italiji še vedno nimajo zagotovljenega predstavništva v italijanskem parlamentu, brez katerega bo slovenska manjšina izgubila še tisto malo besede, ki jo ima. Kot zelo škodljivo vidi tudi načrtovano zmanjšanje števila italijanskih parlamentarcev, saj bo strankam, kot je Demokratska stranka, odvzelo manevrski prostor, da bi Slovencem v Italiji še naprej omogočale svoje kandidate. Glede spornih izjav na račun slovenske narodne skupnosti Šček odgovarja, da je teh vsakodnevno v medijih nič koliko. Po njegovih besedah je problematično predvsem to, da se tovrstne izjave, ki so bile nekoč omejene na obrobne, skrajno desničarske kroge, selijo »na druga, tudi institucionalna polja«. Za konec sta se sogovornika dotaknila še ukrepov za zajezitev pandemije Covid-19, ki so po mnenju obeh še posebno težki za manjšinske skupnosti. Velik problem je po besedah Ščeka ponovno vzpostavljanje državnih meja, ki za ob meji živečega človeka predstavlja hudo regresijo v preteklost. Omejevanje fizičnih stikov je problematično tudi pri ohranjanju posebne manjšinske identitete, saj so različni dogodki in prireditve prepovedani. Kot najbolj problematično pa je bo besedah Ščeka poučevanje na daljavo. Kot pravi, bistvo šole ni zgolj v poučevanju, ampak tudi v vzgajanju. Pogojev za slednje v spletnem okolju, v katerem smo se znašli, ni, je zaključil.

Ker se bližamo septembru, je morda čas, da spet malo ponovimo osnove in zdaj gremo res k osnovam, k delcem, ki gradijo molekule in so dolgo časa – pravzaprav od Demokrita v antiki – veljali za najmanjšo poznano stvar v naravi. Atomi so to, 8-letnega Jerneja pa je v zvezi z njimi zanimalo nekaj čisto posebnega: Kako se cepijo atomi? Z odgovorom pa nam je tokrat pomagal dr. Luka Snoj, jedrski fizik, ki vodi slovenski raziskovalni reaktor Triga.

Ker se bližamo septembru, je morda čas, da spet malo ponovimo osnove in zdaj gremo res k osnovam, k delcem, ki gradijo molekule in so dolgo časa – pravzaprav od Demokrita v antiki – veljali za najmanjšo poznano stvar v naravi. Atomi so to, 8-letnega Jerneja pa je v zvezi z njimi zanimalo nekaj čisto posebnega: Kako se cepijo atomi? Z odgovorom pa nam je tokrat pomagal dr. Luka Snoj, jedrski fizik, ki vodi slovenski raziskovalni reaktor Triga.

Radijska igra o Eko vili je sprva izšla kot zgodba v obliki slikanice avtorice Jerneje Pavček. To je pravljica, ki na preprost in razumljiv način predstavi lastnosti vode, njeno kroženje v naravi in nevarnosti za onesnaženje te ključne življenjske tekočine. Eko vila skupaj s škratom Vodojem pomaga naravi ustvarjati čim boljše pogoje za čisto vodo. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Avtor izvirne glasbe: Dušan Mamut Badovinac Zupanjič Tehnična asistenta: Martin Florjančič in Jože Lap Pripovedovalec: Uroš Smolej Eko vila Martina: Maurič Lazar Škrat Vodo: Blaž Šef Šoja: Asja Kahrimanović Pradedek Slapec: Brane Grubar Čebulici: Ana Urbanc in Liza Marija Grašič. Traja: 18'08'' Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2013.

Oddajo tokrat namenjamo violinistki Jerneji Vidmar, ki je na svojo glasbeno pot stopila s petimi leti, ko se je v družinskem krogu začela učiti igranja violine, pri devetih pa tudi igranja na klavir. Po končani gimnaziji se je najprej vpisala na študij matematike, potem pa jo je premamila glasba in se je vpisala na študij violine. V šolskem letu 2017/18 je diplomirala, zdaj pa znanje nabira v okviru magistrskega študija pod vodstvom Žige Branka na ljubljanski akademiji. Za svoj nastop v okviru cikla Solo e da camera je izbrala eno najbolj znanih del Cesarja Francka in tudi eno najbolj cenjenih violinskih sonat sploh, in sicer Sonato za violino in klavir v A-duru, op.23, ki jo je izvedla ob klavirski spremljavi Beate Ilone Barcze.

Doktorica Jerneja Ferlež je pravzaprav »obraz sosednjega dvorišča«, sicer pa etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici Maribor. Je avtorica številnih knjig, ki govorijo o kulturi bivanja v Mariboru in pronicljiva raziskovalka odtenkov vsakdanjega življenja v tem prostoru. S svojim znanjem in raziskovalno vnemo Ferleževa sodeluje v najrazličnejših kulturnih projektih Maribora. Pripravil Stane Kocutar.

Note: There is a typo in the title of the podcast attached. The title of the post and podcast should both read "Jerneja" (not Jerneya). We know that food and politics are involved, especially because we know what is being subsidized...so at this point, being vegan is really a political stance. The 18th interview in this series, features Jerneja Caserta (Tomsic). Jerneja is one of the most interesting and outwardly passionate people I know. Her compassion for sentient beings has no bounds, her dedication to distilling and disseminating knowledge about veganism is perpetual, and her courage to speak her truth is admirable. Jerneja has been vegan for over 6 years. In this interview, she shares a glimpse of what she has learned and the evolution of her personal vegan journey. Mentioned in this interview: Gary Francione & the Abolitionist Approach, Abolitionist Approach on Facebook, Tom Regan's A Case for Animal Rights, Vegan Shift, Eriyah Flynn, Sarina Farb's Born Vegan on YouTube, South Florida Vegan Education Group, and Be Fair Be Vegan

Iz župnijske cerkve svetega Jerneja v Ribnici na Pohorju bomo na zahvalno nedeljo neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal bo župnik Fredi Mlinarič, pel pa Mešani župnijski zbor svetega Jerneja pod vodstvom Damijane Sgerm Tristan. Na orgle bo igrala Janja Kresnik.

V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Pomoč, podpora, krepitev veščin, opolnomočenje. Kadar se znajdemo v stiski in ne znamo razrešiti nastale situacije, se po pomoč lahko obrnemo na nevladne organizacije in se vključimo v njihove programe. »Neverjetna leta«, »Pazi nase in (po)skrbi zase«, »Varni brez nasilja« – to so trije preventivni programi za tri generacije. Otroke, mladostnike, odrasle in starejše odrasle opogumljajo, naj se postavijo zase in se aktivno spopadejo z izzivi. Podrobneje jih bomo predstavili v oddaji Ultrazvok. Z nami bodo Duši Kumer in Urška (Neverjetna leta), Petra Cerinšek (Pazi nase in (po)skrbi zase), Jerneja Šibilja (Varni brez nasilja). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Anemone123/ Pixabay