Podcasts about slovencih

V oddaji Moja zgodba smo ob 35-letnici samostojne slovenske države začeli objavljati prispevke iz znanstvenega posveta z naslovom Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. V prvi oddaji lahko poslušate prispevek dr. Jurija Perovška z naslovom: Slovenija – od dežele do države in dr. Renata Podbersiča, ki je predstavil Prvo pesem o Slovencih.

"Identiteta ne pozna meja, živi tam, kjer jo ljudje z zavzetostjo in ponosom negujejo," je dejala predsednica države Nataša Pirc Musar ob svojem prvem obisku pri Slovencih na Hrvaškem. Slovenci na Madžarskem imajo v parlamentu novega zagovornika. To je postal porabski rojak Karel Holec, ki ima veliko izkušenj z delom za narodno skupnost in veliko načrtov za hitrejši razvoj. Kaj pa si obeta od nove madžarske vlade? Celovška Mohorjeva je skupaj s koroškim deželnim radiem pripravila Teden etnične raznolikosti in tako skušala nemško govoreče seznaniti s slovensko narodno skupnostjo. Zakaj je to pomembno, pojasnjuje direktor Karl Hren. Tržaški zgodovinar Štefan Čok pa spregovori o procesu za zločine v taborišču Rižarna, ki je potekal pred pol stoletja. Epilog ni bil spodbuden. Zakaj? Prisluhnite!Foto(Boštjan Podlogar/UPRS): Skupinska slika ob srečanju predsednice države s predstavniki slovenskih društev na Hrvaškem

Predstavljamo tržaško Slovenko Jarmílo Kódrič, ki kot restavratorka deluje v Dohi. Ustavljamo se pri rojakih v češkem Brnu, kjer so ta teden odkrili spominsko obeležje in pripravili spominski večer v čast priznanemu slovenskemu psihologu Mihajlu Rostoharju, ki je vrsto let deloval na Češkem. Sprehajamo se po fotografski razstavi o Slovencih v Veliki Kladuši, ki so jo odprli v Ljubljani, seznanjamo pa vas tudi z nekaterimi poletnimi prireditvami in natečaji Slovenske izseljenske matice.

V dunajskem parlamentu so minuli teden odprli razstavo o narodnih skupnostih v Avstriji. Postavljena je ob letošnji 50. obletnici sprejetja zakona o narodnih manjšinah. V naši severni sosedi živi šest narodnih skupnosti, slovenska živi v zveznih deželah Koroška in Štajerska. Poslanka in manjšinska govornica zelenih Olga Voglauer je za slovenski spored ORF podčrtala pomen vidnosti manjšin in napovedala pripravo sodobne zakonodaje na tem področju. Tudi član sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja Bernard Sadovnik vidi odprtje razstave o avtohtonih manjšinah kot pomemben korak k vidnosti manjšin, v jubilejnem letu Zakona o narodnih skupnostih da morajo slediti konkretni koraki k prenovi zakona. Razstava obravnava različne teme, od jezika in izobraževanja v manjšinah prek kulture in pravic do skupne zgodovine. V centru za obiskovalce bo na ogled do konca leta. Avstrijski parlament letno obišče okoli 500.000 ljudi.

Minulo leto je bilo za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem zelo burno, predvsem zaradi policijske racije na protifašističnem taboru pri Peršmanu nad Železno Kaplo in njenih posledic. S katerimi odprtimi manjšinskimi vprašanji pa se bodo morali ukvarjati v tem letu?

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

V oddaji se odpravljamo na Švedsko, kjer ta konec tedna slovenski rojaki v mestih Göteborg in Malmö pripravljajo veselo Miklavževanje, v švedski prestolnici Stockholm pa je učence slovenske dopolnilne šole Miklavž že obiskal, ob tej priložnosti pa so pripravili tudi slavnostni koncert in okroglo mizo. Popeljemo vas tudi v svet filma; v Sarajevu namreč potekajo Dnevi novega slovenskega filma, nekaj pozornosti namenjamo tudi predavanju o Slovencih v Veliki Kladuši, ustavljamo pa se tudi v Švici, kjer so imeli v okviru slovenske dopolnilne šole pred nedavnim obisk iz Slovenije, med katerim so učenci podrobneje spoznali posebno glasbilo - najstarejšo piščal na svetu in njene zvoke.

Naši rojaki v Lemontu pri Chicagu so minulo nedeljo praznovali stoletnico Ameriških Brezij in 30-letnico tamkajšnjega Slovenskega katoliškega centra. Več o tem sta povedala škof za Slovence po svetu Anton Jamnik in p. Metod Ogorevc, ki že 24 let skrbi za tamkajšnjo slovensko skupnost. Slišali smo še, da se pripravljajo spremembe krovnega zakona o Slovencih po svetu.

Naši rojaki v Lemontu pri Chicagu so minulo nedeljo praznovali stoletnico Ameriških Brezij in 30-letnico tamkajšnjega Slovenskega katoliškega centra. Več o tem sta povedala škof za Slovence po svetu Anton Jamnik in p. Metod Ogorevc, ki že 24 let skrbi za tamkajšnjo slovensko skupnost. Slišali smo še, da se pripravljajo spremembe krovnega zakona o Slovencih po svetu.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

Vokalna skupina Oktet In spiritu iz Vojnika začenja danes veliko koncertno turnejo pri Slovencih v Argentini. Naslov turneje je ODMEV DOMOVINE POD JUŽNIM KRIŽEM. O tem smo se pogovarjali s pevcem zasedbe Anžejem Gračnerjem.

Vokalna skupina Oktet In spiritu iz Vojnika začenja danes veliko koncertno turnejo pri Slovencih v Argentini. Naslov turneje je ODMEV DOMOVINE POD JUŽNIM KRIŽEM. O tem smo se pogovarjali s pevcem zasedbe Anžejem Gračnerjem.

Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Ljudje smo težko ves čas motivirani, enostavno nam zmanjka volje. Kako ohranjati motivacijo, zakaj nam jamranje oziroma tarnanje jemlje moč in nas dela žrtve in zakaj je to tako zelo pogosto, sploh pri Slovencih? Kako se tega znebiti oziroma si postaviti cilje - ki bodo vzdržni in nas bodo res krepili – za delo, trening, odnose, življenje nasploh ? Za odgovore, pa tudi vaša vprašanja, bomo v sredinem Svetovalnem servisu gostili nekdanjega poklicnega vojaka, pripadnika enote specialnih sil Gregorja Poljanca Kirscha, zdaj trenerja za življenjski stil, ki svetuje in pomaga tako posameznikom kot podjetjem. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Knjigi je želel dati naslov Mein Kampf, pa ga je soavtor prepričal, naj ne rine v nov plagiat. Ker je od Trsta do Ljubljane oziroma obratno 100 kilometrov, je ta razdalja postala naslov zanimive knjige, biografije Borisa Kobala. Nastala je po intervjujih, ki jih je opravil s pisateljem Davorinom Lenkom. Pronicljivo, ostro, intimno, kritično besedilo razkriva življenjsko pot igralca, humorista, tudi dolgoletnega direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega, kulturnika, zamejskega Slovenca Borisa Kobala. Afera s plagiatom, ki ga je za nekaj let družbeno osamila, ni zamolčana. Kaj počne danes?

V oddaji ste lahko prisluhnili posnetkom s Svetih Višarij, kjer je bilo preteklo nedeljo 37. Romanje treh Slovenij, ki ga pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Začelo se je s predavanjem etnologa Marka Smoleta, ki je govoril o Slovencih na Hrvaškem. Osrednji del romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

V oddaji ste lahko prisluhnili posnetkom s Svetih Višarij, kjer je bilo preteklo nedeljo 37. Romanje treh Slovenij, ki ga pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Začelo se je s predavanjem etnologa Marka Smoleta, ki je govoril o Slovencih na Hrvaškem. Osrednji del romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

Veliko je motivike noči, teme, podzavesti, pa pozabe in žalosti, o svojem novem že težko pričakovanem romanu Ženske v temi, ki je letos v prevodu Štefana Vevarja izšel pri Založbi Goga, pove koroška pesnica in pisateljica Maja Haderlap. V središču so tri generacije žensk v prostoru in času, ki nista dobro ravnala z njimi. Vstopimo v njihovo življenje, vpetost v vsiljene in ponotranjene modele ter boj za avtonomijo. V knjigi se denimo soočimo tudi z likom hladne matere. Nemški izvirnik iz leta 2023 ima naslov Nachtfrauen, a če bi ga prevedli dobesedno, doda avtorica, bi šlo za nočne ženske, kar pa ima v slovenščini slabšalen prizvok, ki ga v nemščini ni, saj si je pojem izmislila sama. Majo Haderlap poznamo po več pesniških zbirkah in še posebej romanu Angel pozabe o koroških Slovencih, izvirno Engel des Vergessens, napisanem kot spomin na nacistično zatiranje, ki ji je med drugim prinesel nagrado Ingeborg Bachmann. O zadnjem romanu, zakaj piše v nemščini, zakaj si ženske včasih niso mogle privoščiti besede ''jaz'', ali fantazije osvobajajo, iskanju čustvene in miselne sreče zunaj materialnega, zakaj bi naj njena dela brali počasi in še čem je več povedala v oddaji Izšlo je. Foto: Marko Golja

Skupaj s slovenskimi rojaki iz Bosne in Hercegovine se v oddaji na kratko prepuščamo planiškemu vzdušju in razpoloženju pod Poncami, ki so ga doživljali tudi slovenski otroci in mladi iz različnih bosansko hercegovskih krajev ob spremljanju smučarskih poletov na velikanki bratov Gorišek. Prek radijskih valov gostimo tudi slovenskega rojaka s Štajerske Aljošo Klajderiča, ki se v Švici ukvarja z računalništvom, ustavljamo se pri Slovencih v Beogradu, ki so pomladno dejavnost društva Sava začeli s fotografsko razstavo in predstavitvijo knjige z naslovom Niti, ki povezujejo – Med Slovenijo in Srbijo osebne izpovedi žensk, seznanjamo pa vas tudi s podrobnostmi glede pridobitve štipendij za Slovence po svetu za sodelovanje na letošnji Poletni šoli slovenskega jezika v Ljubljani.

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper

Se Avstriji pet mesecev po volitvah vendarle obeta nova vlada, v kateri se bo ljudski in socialdemokratski stranki pridružil Neos? Kaj bi to lahko pomenilo za koroške Slovence? Odgovore iščemo s poslanko Zelenih v državnem zboru Olgo Voglauer. Ustavimo se v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kjer so morali zaradi pomanjkanja denarja in kadrovske podhranjenosti skrajšati delovni čas. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je z doseženim v svojem zadnjem – tretjem – mandatu zadovoljna. Med drugim so spodbudili gospodarski razvoj, pomemben za ohranitev same narodne skupnosti. Ustavimo se tudi pri Slovencih v Italiji, ki skrbno negujejo pustno tradicijo. Priprave na Kraški pust, eno največjih prireditev v Furlaniji – Julijski krajini, so se začele že pred meseci in so v sklepni fazi. Kaj jim pomeni pust in kaj vse pripravljajo? Prisluhnite!Foto (odbor KP Henrik Šturman) - 55. Kraški pust 2024

V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.

Avtorica obravnava osrednje teme šeste mednarodne konference o domoljubju in nacionalnem ponosu. Poudarjena sta pomen družine in skupnosti pri ohranjanju jezika ter kritičnost do medijev, ki oblikujejo našo identiteto.

Avtorica obravnava osrednje teme šeste mednarodne konference o domoljubju in nacionalnem ponosu. Poudarjena sta pomen družine in skupnosti pri ohranjanju jezika ter kritičnost do medijev, ki oblikujejo našo identiteto.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in podpredsednik vlade Matej Arčon je v minulih štirih dneh obiskal Slovence Beneluksu. Kar nekaj institucij Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, tudi tam živi in dela okoli tisoč Slovencev. Tudi na uglednih položajih. Poseben program so mu pripravili učenci, ki šolo obiskujejo na predšolski, primarni in sekundarni stopnji. Več kot sto jih je. Minister je obiskal tudi slovensko skupnost v pokrajini Limburg na zahodu Belgije, na slovenskem dnevu v Maasmechelnu pa je tamkajšnjemu Slovenskemu društvu sv. Barbara podelil priznanje ob 95-letnici delovanja. V belgijski prestolnici se je srečal s predstavniki slovenskih skupnosti in obiskal Slovenski kulturni center z bralnim kotičkom. Včeraj je bil še v Slovenskem pastoralnem centru, ki ga vodi dr. Zvone Štrubelj in kjer pripravljajo številne dogodke, z željo, da povezujejo tamkajšnje Slovence, prizadevajo pa si tudi za promocijo matice v belgijskem okolju. Zaznati je vedno večji interes za učenje slovenskega jezika.

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« in …

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Na »Veliko gospojnico« je v Marijini cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem romarsko sveto mašo v slovenskem jeziku daroval dekan in predsednik Krščanske kulturne zveze iz Celovca Janko Krištof, pel je cerkveni zbor iz bližnjih Hodiš. Na praznik je bilo veselo tudi na Farantu v Globasnici. Udeležil se ga je tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. V okviru tradicionalnega festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, ki se je začel danes, so vsako leto na sporedu tudi gostovanja pri zamejskih Slovencih, stalni partner pa je že nekaj let Pavlova hiša v Potrni, dom Slovencev z avstrijske Štajerske. V petek bo na festivalu v sklopu Velikega pesniškega branja na Vrazovem trgu med drugimi brala tudi dvojezična pesnica in pisateljica iz Železne Kaple Maja Haderlap.

Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni. Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje. Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali. Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.” Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

V oddaji se ustavljamo pri Slovencih v Frankfurtu, kjer je že vse nared za jutrišnjo prireditev ob 50. letnici slovenske dopolnilne šole, pred iztekom šolskega leta se pogovarjamo tudi z dolgoletnim učiteljem slovenskega jezika in kulture v Sttutgartu Vinkom Kraljem, predstavljamo zgodbo Ljubljančanke Maruše Uranjek, ki jo je pred sedmimi leti poslovna pot pripeljala v Veliko Britanijo. pozornost pa namenjamo tudi letošnji Likovni koloniji za slovenske izseljenske umetnike v Mostu na Soči.

V oddaji beležimo pestro dogajanje v okviru slovenske dopolnilne šole v Švici, ustavljamo se pri Slovencih v Milanu, gostimo mlado pravnico in podjetnico Karin Dodič, ki živi in deluje v glavnem mestu Kolumbije – Bogoti, seznanjamo pa vas tudi z Informacijsko točko za Slovence po svetu, ki je v začetku tega tedna zaživela v okviru Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.

Na včerajšnji 8. redni seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so govorili le o eni točki: vključenosti vsebin o Slovencih zunaj meja Republike Slovenije v programe vzgoje in izobraževanja. Vinko Logaj, direktor Zavoda za šolstvo, je povedal, da so te vsebine vključene v osnovnošolke in srednješolske kurikulume, tako v obveznem kot razširjenem programu. Državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar pa je povedala, da na uradu zaznavajo, da se poznavanje te tematike niža. Mogoče je tisto, kar najbolj manjka v kurikulumih, zavedanje in vedenje ne samo o zgodovinskih razlogih za izseljevanje Slovencev, ampak mogoče tudi neko zavedanje o sedanji živi aktualni dejavnosti Slovenk in Slovencev, ki živijo zunaj meja. Seveda je to poznavanje in spoznavanje samo deloma tudi za mlade, za učence in dijake odvisno od kurikuluma, veliko pa tudi od zunaj kurikularnih dejavnosti in od dejavnosti civilno družbenih organizacij. V nadaljevanju so svoje poglede predstavili tudi rojaki iz zamejstva in sveta, pa tudi iz slovenskih civilnih organizacij. Pristojnemu ministrstvu predlagajo, da tematiki še naprej posveča posebno pozornost in spodbuja povezovanje med vzgojno izobraževalnimi ustanovami v matični domovini in zunaj meja Republike Slovenije. Pozornost do tematike priporočajo tudi komisijam, ki pripravljajo prenovo učnih načrtov.

Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.

Ustavili smo se pri rojakih v avstralskem Sydneyu, kjer je po skoraj letu dni na radijskih valovih v slovenski radijski oddaji na lokalnem radiu spet zazvenela slovenska beseda in glasba. Pomudili smo se tudi v Urugvaju in se z Aleksandrom Temlinom pogovarjali o učenju slovenščine pri slovenskih rojakih v tej državi, o kulturni dejavnosti pri Slovencih v Južnem Banatu pa je tekla beseda s predsednikom društva Logarska Dolina v Pančevu Josipom Webrom. Seznanjamo vas tudi s Taborom za slovenske otroke iz sveta, ki ga pripravlja Svetovni slovenski kongres.

Odpravili se bomo k slovenskim rojakom v Tuzlo, kjer so ta mesec poimenovali kar Veseli kulturni februar in med drugim pripravili tudi veliko kulturno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, nekaj več boste izvedeli o ohranjanju slovenskega jezika med Slovenci v Argentini, pa tudi kako si prizadevajo za slovenstvo in slovensko besedo rojaki v avstralskem mestu Geelong. Pomudili pa se bomo tudi pri Slovencih v nemški zvezni deželi Severno Porenje Vestfalija, kjer že skoraj pol stoletja deluje slovensko društvo Maribor, ki bo ta konec tedna na občnem zboru začrtalo smernice nadaljnjega delovanja.

V slovenščini sanja približno dva in pol milijona ljudi, če drži, da v situacijah, ki jih ne moremo nadzorovati, prikličemo materinščino, doma ali nekje drugje, čeprav v vsakdanjih situacijah uporabljamo drugi ali tretji jezik. Na mednarodni dan maternega jezika o naših ponotranjenih razsežnostih jezika s profesorico doktorico Nado Šabec, ki je pri ameriških Slovencih odkrila tudi zanimive iznajdbe in tvorbe besed. Pred nekaj leti je izdala tudi monografijo Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete. S prevajanjem in učenjem južnoslovanskih jezikov pa se ukvarja Lara Mihovilović, ki jo zanimajo predvsem širjave mišljenja in jezika. V pogovoru z njima Magda Tušar.   foto: kurentovanje med clevelandskimi Slovenci (Edsel Little, Wikipedia)

Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji. Nova Gorica in Gorica bosta čez leto dni postali evropska prestolnica kulture, ki naj bi mesti še tesneje povezala. Koliko bo priložnosti za predstavitev pestre kulturne ustvarjalnosti Slovencev iz Furlanije – Julijske krajine in kako potekajo priprave? Odgovarja Robert Frandolič, predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja in član sveta javnega zavoda GO!2025. Negujemo tudi pustno tradicijo. V Špetru se tako pridružimo blumarjem, pustičem, škaplačem in drugim likom na zdaj že tradicionalni (pred) pustni povorki, ki poveže vse generacije in oživi gorate Benečije.   Foto (Silva Eöry): Praznovanje slovenskega kulturnega praznika v Monoštru

Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.

Zelo hitro po njenem razpadu smo Slovenci začeli na Avstro-Ogrsko gledati kot na »ječo narodov«, na zadnje vladajoče Habsburžane pa bolj ali manj kot na tuje vladarje, ki nam niso dopustili samobitnega narodnega razvoja. V 20-ih letih preteklega stoletja na primer v našem časopisju lahko zasledimo množico oznak, kot so »država mačeha«, »gnila habsburška dinastija, ki sedi na tilniku slovenskega naroda«, še nekaj let prej poveličevani Franc Jožef pa je opisan kot »habsburška zalega« in celo »eden največjih morilcev človeštva«. Kako in zakaj se je pri Slovencih, ki so, dokler je še obstajala, veljali za ene najbolj zvestih podanikov avstrijske monarhije in njene vladarske rodbine, odnos do Habsburžanov in njihovega vladanja tako korenito spremenil? Ter kako se je ta odnos razvijal v nadaljevanju 20. stoletja, ko so Habsburžani že dokončno izgubili prestol, vendar pa so kot posamezniki z Ottom von Habsburgom na čelu vendarle še imeli nekaj vpliva v evropskem političnem prostoru? To so nekatera od vprašanj, ki jih v nedavno izdani knjigi z naslovom V prah strti prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi obravnava današnji gost oddaje Glasovi svetov, zgodovinar z mariborske Filozofske fakultete in ZRC Sazu dr. Andrej Rahten. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Zadnji habsburški vladar Karel z ženo Zito in sinom Ottom na kronanju v Budimpešti leta 1916, Wikipedija, javna last

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državna sekretarka Vesna Humar sta v iztekajočem se letu imela več kot 80 sestankov in obiskov na uradu in več kot 70 na terenu, udeležila sta se več kot 60 dogodkov pri Slovencih v zamejstvu, po svetu in doma. Na začetku mandata so si kot enega glavnih ciljev zastavili to, da Slovenci v zamejstvu in po svetu ne bi bili več zgolj in samo tema tega urada, temveč da bi se celotna vlada pri sprejemanju svojih odločitev zavedala, da imamo Slovence, ki živijo zunaj meja: “Ta cilj zelo dobro uresničujemo in sodelovanje z drugimi resorji je odlično.” Kot primer dobrega sodelovanja je navedel nedavni obisk prvega ministra Roberta Goloba v Rimu, kjer je v pripravi zelo sodelovala manjšina in kjer je italijanska stran obljubila povišanje podpore. Izrazil je zadovoljstvo, da je kljub rebalansu proračuna za aktivnosti in delovanje Slovencev v zamejstvu in po svetu v letu 2024 na voljo enako sredstev kot letos. Več sredstev bo namenjenih učenju slovenskega jezika in skrbi za arhivsko gradivo rojakov: “Ohranjanje dediščine Slovencev zunaj meja je zelo pomembno, prav tako pa ohranjanje stika s sodobno slovensko kulturo. Pa ne samo kulturo – tudi športom.”

Slovenska matica je pripravila posvet zgodovinarjev na temo “Slovenci v dvojicah” … O Slovencih v letih 1982 in 1992 sta razpravljala dr. Stane Granda in dr. Janez Šumrada.

Slovenska matica je pripravila posvet zgodovinarjev na temo “Slovenci v dvojicah” … O Slovencih v letih 1982 in 1992 sta razpravljala dr. Stane Granda in dr. Janez Šumrada.

Predavanje zgodovinarjev v prostorih Slovenske Matice. Dr. Jelka Piškurič o Slovencih leta 1962 in dr. Renato Podbersič o Slovencih leta 1972.

Predavanje zgodovinarjev v prostorih Slovenske Matice. Dr. Jelka Piškurič o Slovencih leta 1962 in dr. Renato Podbersič o Slovencih leta 1972.

V epizodi #96 je bil moj gost Branko Čakarmiš, generalni direktor največje medijske hiše v Sloveniji - Pro Plus (Pop Tv, Kanal A, 24UR.com...). V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Slovenija ima talent Karierna pot in študentski časi Najboljša oz. najslabša poslovna odločitev Oglaševalski model, etika in korist za družbo Neodvisni ustvarjalci, MrBeast, Joe Rogan, Lex Fridman Najbolj zanimive vsebine generacije Z, ustvarjanje novih vsebin Koliko zanimanja za slavo je pri Slovencih? Razdelek za komentarje na 24ur.com Vizija za prihodnost Kako bo umetna inteligenca vplivala na medijske portale? Katero vsebino konzumira Branko? Kdo je največji influencer v Sloveniji? ==================================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA