Podcasts about slovencih

Veliko je motivike noči, teme, podzavesti, pa pozabe in žalosti, o svojem novem že težko pričakovanem romanu Ženske v temi, ki je letos v prevodu Štefana Vevarja izšel pri Založbi Goga, pove koroška pesnica in pisateljica Maja Haderlap. V središču so tri generacije žensk v prostoru in času, ki nista dobro ravnala z njimi. Vstopimo v njihovo življenje, vpetost v vsiljene in ponotranjene modele ter boj za avtonomijo. V knjigi se denimo soočimo tudi z likom hladne matere. Nemški izvirnik iz leta 2023 ima naslov Nachtfrauen, a če bi ga prevedli dobesedno, doda avtorica, bi šlo za nočne ženske, kar pa ima v slovenščini slabšalen prizvok, ki ga v nemščini ni, saj si je pojem izmislila sama. Majo Haderlap poznamo po več pesniških zbirkah in še posebej romanu Angel pozabe o koroških Slovencih, izvirno Engel des Vergessens, napisanem kot spomin na nacistično zatiranje, ki ji je med drugim prinesel nagrado Ingeborg Bachmann. O zadnjem romanu, zakaj piše v nemščini, zakaj si ženske včasih niso mogle privoščiti besede ''jaz'', ali fantazije osvobajajo, iskanju čustvene in miselne sreče zunaj materialnega, zakaj bi naj njena dela brali počasi in še čem je več povedala v oddaji Izšlo je. Foto: Marko Golja

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper

Skupaj s slovenskimi rojaki iz Bosne in Hercegovine se v oddaji na kratko prepuščamo planiškemu vzdušju in razpoloženju pod Poncami, ki so ga doživljali tudi slovenski otroci in mladi iz različnih bosansko hercegovskih krajev ob spremljanju smučarskih poletov na velikanki bratov Gorišek. Prek radijskih valov gostimo tudi slovenskega rojaka s Štajerske Aljošo Klajderiča, ki se v Švici ukvarja z računalništvom, ustavljamo se pri Slovencih v Beogradu, ki so pomladno dejavnost društva Sava začeli s fotografsko razstavo in predstavitvijo knjige z naslovom Niti, ki povezujejo – Med Slovenijo in Srbijo osebne izpovedi žensk, seznanjamo pa vas tudi s podrobnostmi glede pridobitve štipendij za Slovence po svetu za sodelovanje na letošnji Poletni šoli slovenskega jezika v Ljubljani.

Se Avstriji pet mesecev po volitvah vendarle obeta nova vlada, v kateri se bo ljudski in socialdemokratski stranki pridružil Neos? Kaj bi to lahko pomenilo za koroške Slovence? Odgovore iščemo s poslanko Zelenih v državnem zboru Olgo Voglauer. Ustavimo se v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kjer so morali zaradi pomanjkanja denarja in kadrovske podhranjenosti skrajšati delovni čas. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je z doseženim v svojem zadnjem – tretjem – mandatu zadovoljna. Med drugim so spodbudili gospodarski razvoj, pomemben za ohranitev same narodne skupnosti. Ustavimo se tudi pri Slovencih v Italiji, ki skrbno negujejo pustno tradicijo. Priprave na Kraški pust, eno največjih prireditev v Furlaniji – Julijski krajini, so se začele že pred meseci in so v sklepni fazi. Kaj jim pomeni pust in kaj vse pripravljajo? Prisluhnite!Foto (odbor KP Henrik Šturman) - 55. Kraški pust 2024

V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.

Avtorica obravnava osrednje teme šeste mednarodne konference o domoljubju in nacionalnem ponosu. Poudarjena sta pomen družine in skupnosti pri ohranjanju jezika ter kritičnost do medijev, ki oblikujejo našo identiteto.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in podpredsednik vlade Matej Arčon je v minulih štirih dneh obiskal Slovence Beneluksu. Kar nekaj institucij Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, tudi tam živi in dela okoli tisoč Slovencev. Tudi na uglednih položajih. Poseben program so mu pripravili učenci, ki šolo obiskujejo na predšolski, primarni in sekundarni stopnji. Več kot sto jih je. Minister je obiskal tudi slovensko skupnost v pokrajini Limburg na zahodu Belgije, na slovenskem dnevu v Maasmechelnu pa je tamkajšnjemu Slovenskemu društvu sv. Barbara podelil priznanje ob 95-letnici delovanja. V belgijski prestolnici se je srečal s predstavniki slovenskih skupnosti in obiskal Slovenski kulturni center z bralnim kotičkom. Včeraj je bil še v Slovenskem pastoralnem centru, ki ga vodi dr. Zvone Štrubelj in kjer pripravljajo številne dogodke, z željo, da povezujejo tamkajšnje Slovence, prizadevajo pa si tudi za promocijo matice v belgijskem okolju. Zaznati je vedno večji interes za učenje slovenskega jezika.

Na »Veliko gospojnico« je v Marijini cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem romarsko sveto mašo v slovenskem jeziku daroval dekan in predsednik Krščanske kulturne zveze iz Celovca Janko Krištof, pel je cerkveni zbor iz bližnjih Hodiš. Na praznik je bilo veselo tudi na Farantu v Globasnici. Udeležil se ga je tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. V okviru tradicionalnega festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, ki se je začel danes, so vsako leto na sporedu tudi gostovanja pri zamejskih Slovencih, stalni partner pa je že nekaj let Pavlova hiša v Potrni, dom Slovencev z avstrijske Štajerske. V petek bo na festivalu v sklopu Velikega pesniškega branja na Vrazovem trgu med drugimi brala tudi dvojezična pesnica in pisateljica iz Železne Kaple Maja Haderlap.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni. Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje. Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali. Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.” Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

V oddaji se ustavljamo pri Slovencih v Frankfurtu, kjer je že vse nared za jutrišnjo prireditev ob 50. letnici slovenske dopolnilne šole, pred iztekom šolskega leta se pogovarjamo tudi z dolgoletnim učiteljem slovenskega jezika in kulture v Sttutgartu Vinkom Kraljem, predstavljamo zgodbo Ljubljančanke Maruše Uranjek, ki jo je pred sedmimi leti poslovna pot pripeljala v Veliko Britanijo. pozornost pa namenjamo tudi letošnji Likovni koloniji za slovenske izseljenske umetnike v Mostu na Soči.

V oddaji beležimo pestro dogajanje v okviru slovenske dopolnilne šole v Švici, ustavljamo se pri Slovencih v Milanu, gostimo mlado pravnico in podjetnico Karin Dodič, ki živi in deluje v glavnem mestu Kolumbije – Bogoti, seznanjamo pa vas tudi z Informacijsko točko za Slovence po svetu, ki je v začetku tega tedna zaživela v okviru Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.

Na včerajšnji 8. redni seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so govorili le o eni točki: vključenosti vsebin o Slovencih zunaj meja Republike Slovenije v programe vzgoje in izobraževanja. Vinko Logaj, direktor Zavoda za šolstvo, je povedal, da so te vsebine vključene v osnovnošolke in srednješolske kurikulume, tako v obveznem kot razširjenem programu. Državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar pa je povedala, da na uradu zaznavajo, da se poznavanje te tematike niža. Mogoče je tisto, kar najbolj manjka v kurikulumih, zavedanje in vedenje ne samo o zgodovinskih razlogih za izseljevanje Slovencev, ampak mogoče tudi neko zavedanje o sedanji živi aktualni dejavnosti Slovenk in Slovencev, ki živijo zunaj meja. Seveda je to poznavanje in spoznavanje samo deloma tudi za mlade, za učence in dijake odvisno od kurikuluma, veliko pa tudi od zunaj kurikularnih dejavnosti in od dejavnosti civilno družbenih organizacij. V nadaljevanju so svoje poglede predstavili tudi rojaki iz zamejstva in sveta, pa tudi iz slovenskih civilnih organizacij. Pristojnemu ministrstvu predlagajo, da tematiki še naprej posveča posebno pozornost in spodbuja povezovanje med vzgojno izobraževalnimi ustanovami v matični domovini in zunaj meja Republike Slovenije. Pozornost do tematike priporočajo tudi komisijam, ki pripravljajo prenovo učnih načrtov.

Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.

Ustavili smo se pri rojakih v avstralskem Sydneyu, kjer je po skoraj letu dni na radijskih valovih v slovenski radijski oddaji na lokalnem radiu spet zazvenela slovenska beseda in glasba. Pomudili smo se tudi v Urugvaju in se z Aleksandrom Temlinom pogovarjali o učenju slovenščine pri slovenskih rojakih v tej državi, o kulturni dejavnosti pri Slovencih v Južnem Banatu pa je tekla beseda s predsednikom društva Logarska Dolina v Pančevu Josipom Webrom. Seznanjamo vas tudi s Taborom za slovenske otroke iz sveta, ki ga pripravlja Svetovni slovenski kongres.

Odpravili se bomo k slovenskim rojakom v Tuzlo, kjer so ta mesec poimenovali kar Veseli kulturni februar in med drugim pripravili tudi veliko kulturno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, nekaj več boste izvedeli o ohranjanju slovenskega jezika med Slovenci v Argentini, pa tudi kako si prizadevajo za slovenstvo in slovensko besedo rojaki v avstralskem mestu Geelong. Pomudili pa se bomo tudi pri Slovencih v nemški zvezni deželi Severno Porenje Vestfalija, kjer že skoraj pol stoletja deluje slovensko društvo Maribor, ki bo ta konec tedna na občnem zboru začrtalo smernice nadaljnjega delovanja.

V slovenščini sanja približno dva in pol milijona ljudi, če drži, da v situacijah, ki jih ne moremo nadzorovati, prikličemo materinščino, doma ali nekje drugje, čeprav v vsakdanjih situacijah uporabljamo drugi ali tretji jezik. Na mednarodni dan maternega jezika o naših ponotranjenih razsežnostih jezika s profesorico doktorico Nado Šabec, ki je pri ameriških Slovencih odkrila tudi zanimive iznajdbe in tvorbe besed. Pred nekaj leti je izdala tudi monografijo Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete. S prevajanjem in učenjem južnoslovanskih jezikov pa se ukvarja Lara Mihovilović, ki jo zanimajo predvsem širjave mišljenja in jezika. V pogovoru z njima Magda Tušar.   foto: kurentovanje med clevelandskimi Slovenci (Edsel Little, Wikipedia)

Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji. Nova Gorica in Gorica bosta čez leto dni postali evropska prestolnica kulture, ki naj bi mesti še tesneje povezala. Koliko bo priložnosti za predstavitev pestre kulturne ustvarjalnosti Slovencev iz Furlanije – Julijske krajine in kako potekajo priprave? Odgovarja Robert Frandolič, predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja in član sveta javnega zavoda GO!2025. Negujemo tudi pustno tradicijo. V Špetru se tako pridružimo blumarjem, pustičem, škaplačem in drugim likom na zdaj že tradicionalni (pred) pustni povorki, ki poveže vse generacije in oživi gorate Benečije.   Foto (Silva Eöry): Praznovanje slovenskega kulturnega praznika v Monoštru

Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.

Zelo hitro po njenem razpadu smo Slovenci začeli na Avstro-Ogrsko gledati kot na »ječo narodov«, na zadnje vladajoče Habsburžane pa bolj ali manj kot na tuje vladarje, ki nam niso dopustili samobitnega narodnega razvoja. V 20-ih letih preteklega stoletja na primer v našem časopisju lahko zasledimo množico oznak, kot so »država mačeha«, »gnila habsburška dinastija, ki sedi na tilniku slovenskega naroda«, še nekaj let prej poveličevani Franc Jožef pa je opisan kot »habsburška zalega« in celo »eden največjih morilcev človeštva«. Kako in zakaj se je pri Slovencih, ki so, dokler je še obstajala, veljali za ene najbolj zvestih podanikov avstrijske monarhije in njene vladarske rodbine, odnos do Habsburžanov in njihovega vladanja tako korenito spremenil? Ter kako se je ta odnos razvijal v nadaljevanju 20. stoletja, ko so Habsburžani že dokončno izgubili prestol, vendar pa so kot posamezniki z Ottom von Habsburgom na čelu vendarle še imeli nekaj vpliva v evropskem političnem prostoru? To so nekatera od vprašanj, ki jih v nedavno izdani knjigi z naslovom V prah strti prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi obravnava današnji gost oddaje Glasovi svetov, zgodovinar z mariborske Filozofske fakultete in ZRC Sazu dr. Andrej Rahten. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Zadnji habsburški vladar Karel z ženo Zito in sinom Ottom na kronanju v Budimpešti leta 1916, Wikipedija, javna last

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državna sekretarka Vesna Humar sta v iztekajočem se letu imela več kot 80 sestankov in obiskov na uradu in več kot 70 na terenu, udeležila sta se več kot 60 dogodkov pri Slovencih v zamejstvu, po svetu in doma. Na začetku mandata so si kot enega glavnih ciljev zastavili to, da Slovenci v zamejstvu in po svetu ne bi bili več zgolj in samo tema tega urada, temveč da bi se celotna vlada pri sprejemanju svojih odločitev zavedala, da imamo Slovence, ki živijo zunaj meja: “Ta cilj zelo dobro uresničujemo in sodelovanje z drugimi resorji je odlično.” Kot primer dobrega sodelovanja je navedel nedavni obisk prvega ministra Roberta Goloba v Rimu, kjer je v pripravi zelo sodelovala manjšina in kjer je italijanska stran obljubila povišanje podpore. Izrazil je zadovoljstvo, da je kljub rebalansu proračuna za aktivnosti in delovanje Slovencev v zamejstvu in po svetu v letu 2024 na voljo enako sredstev kot letos. Več sredstev bo namenjenih učenju slovenskega jezika in skrbi za arhivsko gradivo rojakov: “Ohranjanje dediščine Slovencev zunaj meja je zelo pomembno, prav tako pa ohranjanje stika s sodobno slovensko kulturo. Pa ne samo kulturo – tudi športom.”

Slovenska matica je pripravila posvet zgodovinarjev na temo “Slovenci v dvojicah” … O Slovencih v letih 1982 in 1992 sta razpravljala dr. Stane Granda in dr. Janez Šumrada.

Predavanje zgodovinarjev v prostorih Slovenske Matice. Dr. Jelka Piškurič o Slovencih leta 1962 in dr. Renato Podbersič o Slovencih leta 1972.

V prvi uri nočnega programa bo gost Marjan Šrimpf, upokojeni dolgoletni urednik informativnega programa Televizije Slovenija, TV studio Maribor. Več kot 30 let pripravlja reportaže o Slovencih po svetu, pred kratkim pa smo si lahko ogledali njegov 58.film o Jožetu Valenčiču, ki je pustil izjemen pečat v slovenski skupnosti v Clevelandu. V nadaljevanju noči bomo predstavili Aleša Budjo, pravnika, ki pripravlja preproste, domače jedi po receptu svoje babice. Iskali bomo pozabljene sorte vinske trte in prisluhnili pogovoru z Andrejem Šifrerjem.

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« in …

Tik pred začetkom novega študijskega leta v Belgiji se pogovarjamo z lektorico slovenskega jezika na univerzah v Bruslju in Gentu Ivano Petric Lasnik, ustavljamo se tudi v Nemčiji, pri rojakih v Berlinu, kjer je v začetku jeseni že zelo pestro dogajanje in pri Slovencih v Severnem Porenju Westfaliji, kjer se pripravljajo na medgeneracijsko srečanje v Baasmu, zabeležili pa smo tudi dogajanje na tradicionalnem Festivalu kranjskih klobas v ameriškem Clevelandu.

Konec avgusta je italijansko javnost močno pretresla zgodba iz Caivana, kraja v zaledju Neaplja, ki velja za eno od središč camorre in trgovine z mamili. Epicenter kriminala sta siromašno blokovsko naselje Parco Verde in njegov zapuščeni športni center. Prav na dan obiska Melonijeve v tem kraju se je v središču Neaplja zgodil še en zločin, povezan z mladoletnimi: pred županstvom je neki šestnajstletnik ustrelil štiriindvajsetletnika – in to zaradi parkirnega mesta za vespo. Še ena aktualna tema pa je zaostritev zakonodaje, ki ureja zaščito žensk pred nasiljem. Analize statističnega zavoda Istat kažejo, da je kar 32 odstotkov žensk v Italiji vsaj enkrat v življenju doživelo fizično ali spolno nasilje, okoli tri odstotke pa jih je preživelo posilstvo. Lani je bilo v Italiji umorjenih 120 žensk, leto pred tem 119 – oziroma dve na milijon prebivalcev. Glede na število prebivalcev je to precej manj kot v Sloveniji, kjer letno zabeležijo med 5 in 7 umorov, ki so posledica partnerskega ali družinskega nasilja nad ženskami. Vendar pa je ta problem mnogo bolj prisoten v zavesti Italijanov kot pa pri Slovencih; upal bi si ugibati, da zaradi učinka kronike.

V oddaji smo zabeležili utrinek s slikarske kolonije za slovenske izseljenske umetnike, ki je ta teden potekala na Mostu na Soči, gostili smo slovenskega rojaka s Švedske Lada Lomška, ki že skoraj 35 let živi v Goeteborgu in tam več let vodi tudi slovensko društvo France Prešeren, ustavili smo se pri Slovencih v Banja Luki, kjer so pripravili koncert slovenskih pevskih zborov in v Bruslju, kjer so Slovenci pripravili zgodnje poletno srečanje.

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.

V oddaji predstavljamo zgodbo razvojnega psihologa slovenskih korenin iz Bonna dr. Mihaela Kavška, naš gost je tudi predsednik slovenskega društva Maribor v nemškem Hildnu in predsednik koordinacije slovenskih društev za Severno Porenje Vestfalijo Jože Pahič, ustavljamo se pri Slovencih na Irskem in vas seznanjamo z načrtovano dejavnostjo tamkajšnje slovenske skupnosti, nekaj več pa izveste tudi o tradicionalni prireditvi Cankarjevi dnevi v organizaciji slovenskega kulturnega društva Cankar v Sarajevu, ki bo v prihodnjih dneh zaznamovalo tudi 30 letnico ponovne oživitve delovanja društva.

Predsednica države Nataša Pirc Musar se je po obisku Budimpešte in srečanju z najvišjimi predstavniki Madžarske odpravila še na Dunaj, kjer se je sestala z avstrijskim kolegom Aleksandrom Van der Bellnom.Pred obiski v obeh prestolnicah se je najprej ustavila pri porabskih Slovencih in se nato sestala še s širokim krogom predstavnikov koroških Slovencev. Kaj so ji povedali in pokazali rojaki v Porabju? Kaj pričakujejo koroški Slovenci? Preverjamo, kako je s slovenskimi kandidatkami in kandidati za manjšinske volitve na Hrvaškem. Na Proseku pa med vajo zmotimo Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki bo pol stoletja delovanja praznoval tudi v Ljubljani.   Foto (Silva Eöry) - sprejem predsednice države Nataše Pirc Musar s soprogom v Porabju

V oddaji se najprej ustavljamo v Avstraliji in se z vodjo slovenske katoliške misije v Melbournu patrom Simonom Petrom Berlecem pogovarjamo o velikonočnem vzdušju na peti celini, predstavljamo tudi mladega baritonista Miho Brkinjača, ki živi in dela v Nemčiji, Z učiteljico Nejo Morato Štucin pa kramljamo o njenem delu na Nizozemskem in njeni poslovni poti. Seznanjamo pa vas tudi z roki in pogoji za pridobitev štipendij za slovenske rojake iz tujine za letošnjo Poletno šolo slovenščine v Ljubljani.

V epizodi #96 je bil moj gost Branko Čakarmiš, generalni direktor največje medijske hiše v Sloveniji - Pro Plus (Pop Tv, Kanal A, 24UR.com...). V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Slovenija ima talent Karierna pot in študentski časi Najboljša oz. najslabša poslovna odločitev Oglaševalski model, etika in korist za družbo Neodvisni ustvarjalci, MrBeast, Joe Rogan, Lex Fridman Najbolj zanimive vsebine generacije Z, ustvarjanje novih vsebin Koliko zanimanja za slavo je pri Slovencih? Razdelek za komentarje na 24ur.com Vizija za prihodnost Kako bo umetna inteligenca vplivala na medijske portale? Katero vsebino konzumira Branko? Kdo je največji influencer v Sloveniji? ==================================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Tokrat je oddaja v znamenju spomina na prelomno osebnost fizike in pogojev za razvoj tehnike pri Slovencih. Namreč, pred 70 leti so slovesno odprli osrednjo stavbo Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, pred tremi desetletji, točneje 24. marca 1993 pa je v svojem rojstnem mestu preminil Anton Peterlin, ki se je v nekdanjem glavnem mestu Kranjske rodil leta 1908. V zadnji marčevski številki internega glasila Novice IJS je njegova hčerka dr. Tanja Peterlin Neumeier, objavila spominski zapis o času po koncu vojne, ko je bil njen oče, že pred vojno edini usposobljeni univerzitetni učitelj fizike na ljubljanski univerzi z doktoratom Humboldtove univerze v Berlinu, v nelahkih razmerah osrednja organizacijska osebnost ustanavljanja bodočega inštituta Jožef Stefan. Bil je eden redkih, ki so že v prvi polovici 20. stoletja vedeli, da le s politiki, duhovniki, advokati in pesniki slovensko ljudstvo nima razvojnih pogojev za zrelo nacijo. Inštitutu, predvsem pa avtorici se zahvaljujemo za objavo spominskega zapisa. Bere ga Jure Franko. FOTO: Letalski posnetek stavb IJS l.1960 VIR: Arhiv IJS

Kaj praznujemo na vse svete, zakaj so svetniki pomembni za Cerkev, kako je pri Slovencih prisotna zavest svetništva in kdo so naši svetniški kandidati? O tem smo se pogovarjali s p. Metodom Benedikom.

Kaj praznujemo na vse svete, zakaj so svetniki pomembni za Cerkev, kako je pri Slovencih prisotna zavest svetništva in kdo so naši svetniški kandidati? O tem smo se pogovarjali s p. Metodom Benedikom.

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« in …

Trpljenja ljudi med vojnami bi se morala Hrvaška bolj zavedati in spominjati Slavko Malnar je neutruden zbiralec in zapisovalec življenja na Čabranskem; od krajevne zgodovine in geografije do govora in običajev. Njegov književni opus obsega več kot 20 del, med njimi so tudi avtobiografska. Kot petletnega otroka so ga odpeljali najprej v taborišče na Rabu in nato v Gonars. Otroštvo, za katerega bi bilo bolje, da ga ne bi bilo, se spominja danes. V spomin in opomin zdajšnjim generacijam je življenje v taboriščih in trpljenje po vrnitvi domov pretresljivo opisal v knjigi Izgubljeno otroštvo. Hrvaška bi se morala zavedati in bolje negovati spomin na dogodke med 2. svetovno vojno, je prepričan Slavko Malnar, ki v zadnjih dveh desetletjih plodovito soustvarja kulturno življenje v Gorskem kotarju. O tragičnem otroštvu, raziskovanju, negovanju spomina in Slovencih v Gorskem kotarju se je z njim v idilični rodni vasici Ravnice pogovarjala Marjana Mirković.

Po polnoči bomo gostili Marjana Šrimpfa, upokojenega dolgoletnega urednika informativnega programa Televizije Slovenija, TV studia Maribor. Že 30 let pripravlja reportaže o Slovencih po svetu, ki so pustili pečat na prav vseh kontinentih in še vedno ohranjajo stik z matično domovino. V nadaljevanju se bomo ozrli na nedavne, jubilejne 20. Slovenske dneve knjige v Mariboru, z Bernardo Biber pa nato odkrivali bisere Kavkaza. Proti jutru bomo potegnili črto pod letošnji jubilejni, 30. Festival Lent.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander GoljaLjubljana: Slovenska matica 2021Ob zborniku Simon Rutar in Beneška Slovenija naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: »Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …« Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Prvemu delu, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, sta sledila Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra leta 1897 ter čez dve leti še Beneška Slovenija, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja. Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v Zgodovini Tolminskega. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: »Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …« Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu. Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij. Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem. Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike. Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile »še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,« spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja. Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine. Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura. Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.

Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici z razstavo, dokumentarnim filmom in slavnostno akademijo praznuje 60-letnico svojega delovanja. Antonio Banchig o Slovencih na Videmskem oziroma kako preživeti ob nespodbudnih demografskih trendih. Porabski Slovenci so na parlamentarnih volitvah prepričljivo podprli Viktorja Orbana. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu tudi v naslednjem mandatu Erika Köleš Kiss pa si želi, da bi se za več rojakov odločilo za glasovanje na narodnostni listi. Revija Koroška poje je svojo 50-letnico obeležila z zbornikom in dokumentarnim filmom, koncerta pa letos ni bilo mogoče pripraviti, pojasnjuje Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze iz Celovca.

Pri koroških Slovencih je kulturno mrtvilo s predstavo Let v Rim med prvimi pregnal Teater Šentjanž. Z gledališčem sta tesno povezani Marina Černetič iz Benečije in tržaška Slovenka Lučka Peterlin. Za vsestransko delo na področju ljubiteljske kulture sta pred kratkim dobili srebrni plaketi Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo podeljuje Železna županija, je dobila Irena Fasching, upokojena učiteljica iz Sakalovcev. S pohodniki po Stezi prijateljstva obujamo spomine na začetke Odprte meje pred 40 leti. Da je Slovencev na Hrvaškem vse manj, pa opozarja Vasja Simonič, prepričan, da bi morala matična država za njih storiti več.

Bo stalna konferenca vodij sosvetov avstrijskih narodnih skupnosti okrepila njihovo moč, ali bodo problemi koroških Slovencev potisnjeni v ozadje? Mnenja krovnih organizacij so deljena. Cilj, zagotoviti kakovostno dvojezično izobrazbo od najzgodnejših let naprej, ostaja skupen vsem. V Furlaniji – Julijski krajini so se poklonili peterici openskih junakov, zavednih rojakov, ki so jih ustrelili pred 80 leti na strelišču na Opčinah pri Trstu. Tišina za oči je naslov knjige pisatelja, scenarista in novinarja Branka Šömna, s katero so v Slovenskem domu Zagreb obeležili svetovni dan človekovih pravic. Ustavimo se pri Slovencih v Umagu, ki letos praznujejo 10-letnico delovanja. Z županjo Sakalovcev Valerijo Rogan se pogovarjamo o njihovi najnovejši pridobitvi - Etični hiši. Kaj se bo dogajalo v njej? Prisluhnite!

Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?

Ali blaženi ali sveti … pri meni ne igra posebne vloge. Niti pri drugih Slovencih ne. Da si »naš« in …

Dr. Petrič tokrat o 30. obletnici države Slovenije; o poti, ki nas je do nje pripeljala; o Slovencih in drugih prebivalcih naše domovine, ki smo odločali o svoji usodi, o političnem sistemu, v katerem želimo živeti; o trenutnem stanju države trideset let po njenem rojstvu in o tem, kakšno prihodnost si zaslužimo. V oddaji še o prihodnosti Evrope, o predsedovanje Slovenije Svetu EU, o ustavnem sodišču, o ugledu Slovenije v tujini ...

Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.

Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete drugemu delu pričevanja Pavlinke Korošec Kocmur in Boštjana Kocmurja o povojnih Slovencih v Argentini. Povedala sta nam kakšno delo sta v Argentini opravljala in kako, da sta se odločila za odhod v domovino svojih staršev? S kakšnimi težavami sta se v Slovenji srečala in kako sta jih reševala?

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete drugemu delu pričevanja Pavlinke Korošec Kocmur in Boštjana Kocmurja o povojnih Slovencih v Argentini. Povedala sta nam kakšno delo sta v Argentini opravljala in kako, da sta se odločila za odhod v domovino svojih staršev? S kakšnimi težavami sta se v Slovenji srečala in kako sta jih reševala?

Kakšna je zavest do jezika v svetu, kako se odzvati na beg možganov, kako lahko k dvigu zavesti o Slovencih v zamejstvu prispevajo tisti, ki pridejo na študij v Ljubljano? Konec avgusta je na Opčinah pri Trstu v okviru 55. študijskih dni Draga potekalo srečanje Draga mladih. Pripravilo ga je društvo Mosp - Mladi v odkrivanju skupnih poti skupaj s Slovenskim kulturnim klubom. Gostja je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Odgovarjala je na zanimiva vprašanja mladih. V pretekli oddaji ste slišali: kakšni so izzivi ministrske funkcije, zakaj je v Sloveniji tako malo vedenja o zamejcih, so res ’zamejci’ ali morda ’predmejci’, zakaj v slovenskih učbenikih ni več zamejskih tematik ... Tokrat pa ste slišali odgovore na vprašanja: kakšna je zavest do slovenskega jezika in kulture po svetu, kaj svetuje mladim, ki se odpravijo na študij v Ljubljano, kakšna je prihodnost manjšine glede na beg možganov, ali z zamejci in zamejstvom čuti vsa slovenska vlada. Spregovorili je še o svojih koreninah, o Kočevarskih Nemcih, ki so prav tako kot zamejci v Sloveniji premalo poznani. Vabljeni k poslušanju!

V epizodi #37 z Miho Mazzinijem, pisateljem, antropologom in znanim kolumnistom, govoriva o življenju, ustvarjalnosti in Slovencih. Dotakneva se tematik, kot so: meditacija; sestavine dobrega življenja; pomembnost radovednosti in kreativnega dela; stanje "flowa" in občutek izgube jaza; koncept in uporabnost dolgčasa; Mihin ustvarjalni proces in naučene lekcije; navezanost na svoje kreacije; vzorniki in najljubša knjiga; slovenstvo in Slovenci; največji izzivi človeštva v prihodnosti; mentaliteta obilja; zasvojenost s pametnimi napravami; stik med tehnologijo in človekom; teorije zarote; itd. ========================================­===== Miha Mazzini je pisatelj, avtor več kot 30 knjig, prevedenih v 11 jezikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja. Redni član Evropske filmske akademije. https://www.mihamazzini.com/

Danes ponavljamo oddajo o Slovencih kot vojakih tujih vojska. Slovensko ljudstvo se je stoletja razvijalo ob sobivanju s številčno močnejšimi sosedi, ki so imeli svojo oblastno strukturo, še preden so dozoreli v narod. In vsaka oblast je to postala, ker je lahko uveljavila svojo silo in si podredila druge. Tudi cela ljudstva. Sila prisile je bila sprva samo – vojska. Najbrž ni naroda v Evropi, ki bi imel svoje može in fante v toliko različnih vojskah v istem času, celo na različnih straneh spopadov. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Gozd je za Slovence več kot samo ekonomska dobrina, ki daje les in zaslužek za življenje. Gozd širi mir, prinaša sprostitev po napornem delu ter zdravilno deluje na telo in duha. Je dom prepletene združbe rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov. Za človeka imajo številna drevesa tudi simbolen pomen. O tem bomo govorili v današnji ponovitvi oddaje o gozdu in Slovencih. Njen avtor je Ivan Merljak.

Meje s sosednjimi državami so odprte in na obisk k tam živečim Slovencem se je odpravila tudi pristojna ministrica Helena Jaklitsch. Svojo turnejo je začela pri rojakih na Hrvaškem in nadaljevala pri koroških Slovencih. Kaj je jo presenetilo na Hrvaškem? O poslovnih priložnostih, ki jih slovenskim podjetjem ponuja avstrijska Koroška, se pogovarjamo s svetovalcem pri tamkajšnji agenciji za spodbujanje tujih investicij Jernejem Dvoršakom. Samo pogumno, svetuje. Porabski slovenski upokojenci so se med epidemijo ukvarjali z bučami, zdaj pa snujejo načrte do konca leta. Idej jim ne manjka, pravi predsednica Klara Fodor. Prisluhnite!

Slovenci smo svojo državo vzpostavili šele desetletje pred koncem 20. stoletja. Prej smo bili formalno državljani drugih držav in moški so v njih "služili vojsko" kot pravimo. Nekoliko zagate nastane pri Slovencih v Kraljevini Jugoslaviji in po vojni v SFRJ. A ti državni tvorbi sta bili dejansko le napol tudi slovenski, vsaj z vidika slovenskih vojakov, ki so poslušali povelja v tujem jeziku in povečini tujih častnikov. Taka je bila praksa že stoletja, še najbolj pa se je razmahnila prav v 20.stoletju, ko so bili Slovenci vojaki tujih vojska. Sogovornik v oddaji Ivana Merljaka je bil zgodovinar prof.dr. Branko Marušič.

Na Primorskem so se meje najbolj spreminjale, rane se še vidijo - to je bil naslov odmevnega predavanja tržaškega novinarja in publicista Iva Jevnikarja, ki ga je imel na letošnjem novoletnem srečanju v Tinjah. Posnetek smo predvajali v tokratni oddaji, dodali še novice mdr. o petkovem obisku predstavnikov naše manjšine iz Italije v Ljubljani pri predsedniku države, ministrici za Slovence v zamejstvu in po svetu ter zunanjem ministru.

S slovenskim podjetnikom Andrejem Vasletom, ki že dve desetletji živi v Braziliji, smo se pogovarjali o razmerah v tej južnoameriški državi v času pandemije, pa tudi o njegovem doživljanju Brazilije ter poslovnih izzivih in izkušnjah. Objavljamo tudi zgodbo potomke slovenskih izseljencev na Švedskem Suzane Macuh, ki je kljub temu, da pripada že tretji generaciji Slovencev na Severu Evrope, zelo lepo ohranila slovenski jezik in aktivno sodeluje tudi v tamkajšnji slovenski skupnosti. Na kratko pa se ustavljamo tudi pri slovenskih rojakih v Beogradu in s pomočjo predsednika društva Sava Saše Verbiča predstavljamo virtualno razstavo o znamenitih Slovencih v srbski prestolnici, ki je svoje mesto zaradi pandemije našla na spletu in tudi v tej obliki požela veliko pozornosti.

Avstrija je sredi zimske turistične sezone potrdila prve primere obolelelih za novim koronavirusom in zaradi vsesplošne zaskrbljenosti je nova vlada že dobila na mizo prvo nepričakovano krizo. Z našo dunajsko dopisnico Petro Kos Gnamuš razmišljamo o tem, kako uspešna je bila za zdaj turistična sezona na smučiščih, ali bi jo lahko ogrozil tudi izbruh koronavirusa in kako se na prvo krizo odziva nova avstrijska vlada Ljudske stranke in Zelenih. Slišali bomo tudi, kakšne stereotipe o Slovencih poznajo Avstrijci.

Na Reki – evropski prestolnici kulture - je bil letošnji pustni karneval še posebej živahen in obiskovalci, prišli so tudi iz Slovenije, so bili navdušeni. Za mlade naj bi veljalo, da jih politično delovanje ne zanima. Pa to drži? Predsednik kluba slovenskih študentov v Celovcu Simon Rustia je prepričan, da je pri koroških Slovencih politika vedno prisotna. Kakšno pa je zanimanje mladih Slovencev v Italiji za šolanje v Sloveniji? Tudi o tem več v tokratni oddaji. Gostimo tržaškega slovenskega glasbenika, dirigenta in zborovodjo Janka Bana, ki je napisal pomembna poglavja v zgodovini vodilnih tržaških zborov. V Porabju pa se na srečanju z volivci pridružimo zagovornici Slovencev v madžarskem parlamentu Eriki Köles Kiss.

Prvo skupno oddajo, ki jo mesečno pripravljamo v sodelovanju programa Ars, Slovenskega programa radia Trst A in Slovenskega sporeda ORF v Celovcu, namenjamo 100-letnici koroškega plebiscita. Dogodku, za katerega na Koroškem potekajo priprave vsaj že dve leti, če upoštevamo predstavitev prve zasnove deželne razstave “CARINTHIja 2020” 4. aprila 2018. Slovesnost 3. marca 2020 v dvorani grbov v Celovcu bo uradni uvod v deželno razstavo z naslovom “100 let koroškega plebiscita – dežela na potovanju skozi čas in prostor”. S plebiscitom na Koroškem časovno bolj ali manj sovpada druga zgodovinska ločnica. Ta je zarezala v življenje Primorske – mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija, imenovana tudi Rapalska pogodba. O slednji bo spregovoril tržaški zgodovinar, akademik Jože Pirjevec, gost v studiu radia Trst A. Danijel Grafenauer, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja in tajnik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani ter podpredsednik Kluba koroških Slovencev Maribor, bo spregovoril o posebnem področju svojega raziskovalnega interesa, koroških Slovencih – poplebiscitnih beguncih. Ta “eksodus” skoraj vse intelektualne elite označuje historična literatura kot najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence. Gosta v Celovcu sta zgodovinar Teodor Domej in profesor Štefan Pinter. Od leta 1975 na Slovenski gimnaziji je do svoje upokojitve poučeval ruščino, zgodovino in filozofijo. Nedavno je na novoletnem srečanju v Katoliškem domu prosvete v Tinjah Štefan Pinter vzel pod drobnogled temo: “1918 in 1920 – usodni ločnici za koroške Slovence”. Oddajo je pripravil Miha Pasterk.

Spomnili smo se rojaka iz Argentine, Tineta Vivoda in slišali o Martinovanju in 70-letnici v Mendozi. Zakaj v zamejstvu ostati na kmetiji, se je na Andrej Pernačič, član Kmečke zveze iz Trsta, spraševal na letošnjem Vseslovenskem srečanju v državnem zboru, Martin Lissiach, član SKGZ, pa je govoril o mladih Slovencih v Italiji, ki zapuščajo domači kraj in o mladih, ki se vračajo.

Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton

K rojakom v Argentino, Kanado Avstralijo in v sosednje države smo za vas pogledali tokrat, med drugim ste slišali o zborniku Meje ločujejo in povezujejo ter o brošuri Mi, Slovenci v Italiji.

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca praznuje 25-letnico samostojnega delovanja. Začetki zbiranja etnološkega gradiva koroških Slovencev pa segajo v 60 leta prejšnjega stoletja. Več o delovanju inštituta nekoč in danes, pa tudi o političnih pritiskih nanj v tokratni oddaji. Z doktorjem Milanom Bufonom se pogovarjamo o mejah in obmejnih skupnostih na Slovenskem ter njihovi čezmejni vpetosti tudi v življenje porabskih Slovencev. Tamara Šuligoi je odraščala v Gorici, srednjo šolo obiskovala v Celovcu, v Ljubljani pa je magistrirala na oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti. V svoji nagrajeni magistrski nalogi je na primeru slovenskih organizacij na Goriškem raziskovala, kako je s slovenščino v stiku z drugimi jeziki. Kaj je ugotovila? Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat odpravimo tudi v Zagreb. V tamkajšnjem Slovenskem domu so predstavili že drugo knjigo o Slovencih v hrvaškem športu.

Andrej Medved; Talesova luna, The Twilight zone of darkness in Harmid Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu Edgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov Antonia Bernard: Francosko o Slovencih, slovensko o Francozih Recenzije so napisali Miša Gams, Peter Semolič, Matej Bogataj in Nina Gostiša.

Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc

Zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič sta svojo znanstveno monografijo o Slovencih in prvi svetovni vojni naslovila Leta strahote, skratka, s sintagmo, ki jo je zapisal Ivan Cankar v Uvodu v zbirko Podobe iz sanj. Njuna monografija prikaže tako začetek kot potek vojne v precejšnji meri s slovenskega zornega kota, toda še bolj zanimiv je njen drugi del, v katerem avtorja približata bralcu manj znano stran življenja v letih vojne, življenje v zaledju. Kaj se je dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kako je vplival na življenje vojni absolutizem, kakšno vlogo so v vojni odigrale ženske, kakšna je bila usoda beguncev, to so le nekatere teme iz zalednega življenja, ki pokažejo, da je bila vojna še kako navzoča v vsakdanjem življenju. Za nameček vsebuje knjiga vrsto manj znanih podrobnosti in kar nekaj reprodukcij zanimivih fotografij in razglednic, tako da osvetljuje prvo svetovno vojno celostno in hkrati zanimivo, privlačno. Več o tematiki sta povedala avtorja v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.

Zanimanje za študij v Sloveniji je med mladimi rojaki iz sosednjih držav še vedno veliko. Tudi na Reki, kjer so pripravili informativni večer. Velike pa so lahko tudi težave po končanem študiju s priznavanjem poklicnih kvalifikacij. lahko slišite v oddaji. Na Inštitutu za slavistiko celovške univerze so zaskrbljeni zaradi napovedane združitve magistrskega študija z graško univerzo. Bi to lahko pomenilo začetek ukinjanja študija slavistike in s tem tudi slovenistike na univerzi Alpe Jadran? Gostimo Giulio Rorato, dijakinjo jezikovnega liceja France Prešeren iz Trsta. Na tekmovanju mladih prevajalcev evropske unije je prejela prvo nagrado za Italijo in sicer za prevod iz slovenščine v italijanščino. Z novinarjem Dušanom Mukičem pa se pogovarjamo o novem filmu o porabskih Slovencih. Prisluhnite!

Potem ko v minulih dveh mandatih v državnem zboru ni bilo posebnega zanimanja za Slovence v sosednjih državah, so zdaj obeti boljši. Na pristojni komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so tako rojaki že lahko predstavili razmere v državah, kjer živijo. Na kaj opozarjajo in kako njihova sporočila sprejemajo v državnem zboru? Pridružimo se pristojnemu ministru Petru Česniku in predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu na obisku pri porabskih Slovencih. Ustavimo se na Reki, kjer so odprli lektorat za slovenski jezik. Živahno je bilo tudi na dnevih slovenske kulture v Istri in v Reziji, kjer domača folklorna skupina praznuje pomemben jubilej. Prvič so namreč nastopili že oktobra 1838.

Gostimo profesorja doktorja Milana Bufona, tržaškega Slovenca, avtorja znanstvene monografije »Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem«. Delo, rezultat večletne raziskave, v katero so bili vključeni tudi Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, prinaša presenetljive ugotovitve. Odpravimo se v Sveče na avstrijskem Koroškem, kjer se je konec tedna končal 37. slikarski teden. Na Reki prisluhnemo mlademu kitaristu Natku Štigliču in se ustavimo pri porabskih Slovencih. Te dni sta jih obiskala mariborski nadškof Alojzij Cvikl in državni sekretar, ki je v uradu madžarskega premiera zadolžen za cerkveno in narodnostno področje. Kaj sta povedala? Prisluhnite!

Ivo Jevnikar je novinar, publicist, raziskovalec polpretekle zgodovine Primorske in njenih ljudi, urednik, zamejski Slovenec, ki je največji del svoje poklicne poti namenil poročanju o Slovencih v Italiji. Za novinarsko in raziskovalno delo je pred leti prejel Jurčičevo nagrado. Nedolgo tega se je upokojil. Med drugim nam je zaupal, kakšne načrte ima v prihodnje. Povezani so z besedami, kajti te so od nekdaj center njegovega življenja.

Dan Carlin je ameriški politični komentator, amaterski zgodovinar in podcaster. Kot ustvarjalec zelo uspešnih in popularnih podcastov Hardcore History in Common Sense opiše svoj prehod iz radia na podcast in svoje zanimanje do zgodovine, o kateri izjemno strastno pripoveduje. Večkrat se opraviči, da v svojih epizodah o Prvi svetovni vojni ni več govoril o Slovencih. […]