Podcasts about zgodilo

V novem iz niza pogovornih večerov Četrt stoletja, ki v teh mesecih potekajo v Gledališču Koper, vam ponujamo v poslušanje razmislek o tem, kaj se je v 3. tisočletju zgodilo na področju olike in spodobnosti. Marsikdo misli, da gre za preživete vrednote, toda bohotenje anonimnih komentarjev in spletnih napadov na posameznikovo svobodo in ugled sprožajo negotovost in skrb. Večer je v sodelovanju z drugimi primorskimi mediji povezal urednik Obale Plus Tomaž Perovič.

Zgodilo se je vse in nič. Dirkanje na "otvoritvenem" vikendu je bilo bolj tako, meh. A so vseeno z rezultati presenetili fantje, ki jih še nismo videli tako pri vrhu. Vsaj na World Tour dirkah ne. Raje kot dirkam smo se posvetili hrani in cmokali v mikrofone, kot da so nam ure štete. Vse to in še več. Prisluhni!Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Čuden teden je za nami. Zgodilo se je veliko prelomnega, široko odmevnega, a vse kar se je v njem zgodilo bo svojo vlogo in pomen pokazalo šele v naslednjih tednih in mesecih. Najbolj odmevna je bila tokrat novica o premirju, o miru, ki naj bi po 467 dneh končno zavladal v Gazi. Ko smo nehali upati, se je torej vendarle izkazalo, da optimizem ni vedno in povsod zgolj znamenje naivnosti.

Pesnik Aleksander Peršolja se je rodil 20. decembra leta 1944 v kraju Neblo v Goriških Brdih tik ob meji z Italijo. Zdaj živi in ustvarja v Križu pri Sežani. Pesmi je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Perspektive, potem pa v drugih slovenskih literarnih revijah in literarnih zbornikih. Objavil je deset pesniških zbirk, prevode njegovih pesmi pa najdemo v publikacijah v več evropskih jezikih. Vida Curk se je s pesnikom Peršoljo pogovarjala leta 2004.

Kako sploh razmišljati o koncu sveta? Ali to pomeni konec civilizacije ali konec planeta? Bo to velik bum in potem nič več? Ali se bomo počasi, brez možnosti ročne zavore, kotalili proti prepadu? Človeška domišljija je v knjigah, filmih, radijskih igrah in vseh drugih možnih oblikah pričarala že toliko različnih koncev sveta, da je seznam skoraj neskončen. A vseeno - nekateri scenariji so precej bolj verjetni od drugih. To področje proučuje znanost o katastrofičnih tveganjih, ki ob ugotavljanju verjetnosti nekega scenarija išče tudi možnosti za njegovo preprečitev. Pogovorimo se z raziskovalcem potencialnih koncev sveta, pa tudi z dvema sogovornikoma, ki raziskujeta, kaj bi se zgodilo z naravo in ostanki civilizacije, če bi človeška vrsta nenadoma izginila. Gosti: Giuseppe Del Pra, Odyssean Institute (povezava do raziskave) Sören Faurby, Univerza v Göteborgu Alan Weisman, novinar in pisatelj, avtor knjige Svet brez nas

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je preprosto in pošteno živel v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, upal pa je, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova ponudila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnika. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobil naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa starost, toda niti dva dneva si ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v hipu vse postavijo na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo vedeti, kako je umrl. Res si srečen, kralj, izredno si bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si najsrečnejši, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«

Izštekani so prinesli novo poslastico: skupni nastop štirih velikanov slovenske popularne muzike, stkan iz repertoarja vseh in izveden na zelo poseben način. Severa Gjurin, Dejan Lapanja, Vasko Atanasovski in Rudi Bučar so združili moči v čudovitem kvartetu Koncert Štirih.Zgodilo se je pred dobrim letom in pol. Po prireditvi v portoroškem Avditoriju so se v zaodrju znašli neprekosljiva pevka in avtorica Severa Gjurin, multiinstrumentalist, glasbeni producent in kantavtor Dejan Lapanja, pihalec in skladatelj Vasko Atanasovski ter vsestranski Rudi Bučar. "Severa si je izposodila mojo kitaro," pripoveduje Rudi. "Ko sem se čez čas vrnil, je še vedno igrala. Počasi smo se nakapljali in začelo se je dogajati." "Mene je najprej premamila zakuska, a ker tam nisem nikogar poznal, sem se hitro pobral nazaj v garderobo," nadaljuje Dejan. "Tam sem našel te ljudi, ki so veselo rajali in prepevali. Sprva mi ni bilo nič jasno. No, bili so moji ljudje in pridružil sem se." "Mislim, da sem igrala Rudijevo pesem Ti kakšnih dvajset minut," dodaja Severa. "Potem je Vasko potegnil saksofon in vzniknilo je vprašanje, katero gremo pa zdaj? Začeli smo izbirati pesmi drug drugega, kot bi se v trenutku stkale nekakšne avtorske vezi." Končalo se je nekaj ur kasneje... Naslednji korak je naredil Rudi: "Ni mi dalo miru... Kaj pa če bi res... Pisal sem Vasku, ali je njemu tudi kaj ostalo od sinoči, ali bi on tudi še kaj... Takoj je bil za. Poklicala sva Dejana in Severo, šli smo na kosilo in se dogovorili." Tako je nastal Koncert Štirih. V njem so združene pesmi iz repertoarja vseh, odigrane z dvema, včasih tremi kitarami, saksofonom ali flavto, odpete s krasnimi večglasji – in predvsem izvedene z neverjetnim občutkom. "Ni ostalo pri jam sessionu, veliko smo vadili, da smo pesmim dali dovršeno obliko," pripovedujejo. Ta oblika je precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni. "Zasedba je precej unikatna in naše skladbe pridejo ven na nov način. Zvok je bogat in hkrati jasen. Verjetno se nihče ne bi spomnil, da lahko to naredimo, če se ne bi zgodilo spontano," pravi Vasko. "Muziki smo dali možnost, da se nekaj zgodi. Da nas ona nekam pripelje," dodaja Rudi. "Če ne pristopiš svobodno, nikamor zares ne prideš," meni Severa. "Zanimivo je, da tudi svoje skladbe v tej postavitvi dojemam čisto drugače. Vaje so lahkotne, igrive, prevevata jih tenkočutnost in nekakšna avtohtonost. To smo mi." Koncert Štirih so doslej na odru odigrali le dvakrat. Čast tretjega nastopa in medijske premiere je pripadla Izštekanim na Valu 202. Ki so velikanom na široko odprli vrata. Vam preostane le, da odprete ušesa. In srca. Seznam odigranih skladb: ŠaltinkaKadar sva samaSaj tudi sonce zaslepiEverything Is HistoryKakšni so takšniAli je še kaj prostora tam na juguTemni medSen znala jesVčasih vprašal bi te kajKaminCome To MeTiPastirče mladoGreva naprej Fotografije Alana Orliča TUKAJ. 

Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.

Zdravo. Tokrat se je zgodilo to, česar smo se najbolj bali. Zgodilo se je tisto, za kar smo bili sveto prepričani, da se ne bo. Izgubili smo epizodo. Šla je v večna podkasterska lovišča. Prišlo je namreč do nesreče. Računalnik je imel pomembnejše opravke in tako je šla skoraj cela epizoda neznano kam. Pri vsemogočnem Bobu, zakaj? Ko smo jo posneli v drugo, je šlo, a je bilo zelo težko. Kdo je bil najbolj razvran … boste slišali v drugem poizkusu snemanjea epizode. Če se bomo prevečkrat spomnili na dejstvo, da smo izbrisali skoraj "cel take", kot se reče v lepi slovenščini, potem je to zato, ker je bila bolečina res močna. Za morebitno trpljenje se že vnaprej … opravičujemo za vse nevšečnosti. Vmes smo prvih dvajstet minut izgubljene epizode našli in prvi del objavljamo kot bonus. Celotno izgubljeno epizodo lahko slišite naše podpornice in podporniki ta teden v bonus epizodi, … ostali pa, enkrat ko jo objavimo.

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Zemlja se okoli svoje osi zavrti enkrat v 24 urah, kar pomeni, da je hitrost njenega vrtenja v bližini ekvatorja približno 1600 km/h. Mi pa tega sploh ne občutimo. A to ni tema tokratne oddaje. V današnji epizodi poslušalko Teo zanima, kaj bi se zgodilo, če bi se Zemlja vrtela dvakrat hitreje. Bi živeli dvakrat manj časa? Bi se spremenila naša biološka ura? Bi se atomi "hitreje obračali"?Odgovarja Alojz Kodre, profesor na Fakulteti za Matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Kako dolg je dan na planetih v Osončju? Merkur: 58d 16h, 10.83 km/h Venera: 243d 26m, 6.52 km/h Zemlja: 23h 56m, 1574 km/h Mars: 24h 36m, 866 km/h Jupiter: 9h 55m, 45,583 km/h Saturn: 10h 33m, 36,840 km/h Uran: 17h 14m, 14,794 km/h Neptun: 16h, 9,719 km/h

Žana Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.

Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.

Piše: Marica Škorjanec- Kosterca Bere: Eva Longyka Marušič Pesnica in pisateljica Vanda Šega ima za seboj bogat literarni opus desetih pesniških zbirk, knjige kratke proze, in dveh romanov iz sodobnega življenja. Otroštvo je preživljala v živem stiku z naravo, doma je v Grahovem, blizu Cerkniškega jezera, od koder se je začasno ločila le zaradi šolanja in študija v Ljubljani. Roman Polovica dvojine je prvoosebna pripoved protagonistke Lize o življenju deklice, dijakinje, študentke in uspešne poslovne ženske, ki je tudi hči, ljubica, prijateljica in ljubeča mati. Njeno doživljanje odnosov je opisano poglobljeno, z vsemi čustvenimi odtenki,. Liza je zelo navezana na očeta, mati pa se po izgubi hčerke – Lizine dvojčice – oddaljuje in se zapira v svoj svet. Tok pripovedi se iz domnevne sedanjosti večkrat preusmeri v preteklost, kjer se rodi nova zgodba iz življenja prednikov ali prikaže prizor, ki je ostal v spominu kot zaustavljen posnetek. »Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je,« zapiše. Roman povezujejo poglavja z imeni literarnih oseb ali krajev, ki so zaznamovali posebne trenutke: Frankfurtsko letališče, London, Tivoli. Začetek romana pripoveduje o ljubezni mladega para, učiteljice Anice in arhitekta Martina. Rodita se jima dvojčici Liza in Ela. Nerazdružljivi sta, a malo pred njunim šestim rojstnim dnevom se sreča mlade družine nenadoma in za vedno prekine – Ela umre pod kolesi avtomobila. Liza občuti smrt sestrice kot izgubo polovice svoje biti in ta bolečina ji ostane za vedno. Na enem od mnogih poslovnih potovanj med čakanjem na naslednji let se Liza spominja kolegice in prijateljice iz otroštva Velme. Njuno prijateljstvo je bilo večkrat omajano in prekinjeno, saj je bila Velma že kot punčka nepremišljena, odrasla pa je povzročala bizarne škandale, prijateljstvo je znala izrabljati za vzbujanje sočutja pri svojih težavah in s svojimi spletkami škoditi tudi najbližjim. Lizina prva ljubezenska zveza s študentom, košarkarjem Damirjem, ni bila posebno osrečujoča, saj je bil fant grob in nezanesljiv ljubimec in je na lepem izginil brez slovesa. Na videz bežna ljubezenska epizoda s študentom Kristjanom pa v Lizinem življenju pomeni prelomnico, ki osmisli vse njeno življenje, čeprav zveze nista nadaljevala. Po mnogih letih sta se naključno bežno srečala na letališču, ko sta čakala vsak na svoj let. Lizina hči Kim je v ljubljanskem domu preživljala prijazno, varno otroštvo z ljubečo mamo, dedkom in babico, pogrešala pa je očeta in ga kot otrok poskušala najti v raznih moških. Uporniška Kim je težko prenašala družinsko, zlasti materino zaščitniško ljubezen. Takoj po diplomi je mlada baletka odšla v London, da bi zaživela svobodno. Zamolčano skrivnost o njenem očetu je poznala samo Liza: ko pa jo je izpovedala, je bilo že prepozno. Romanje v preteklost in bivanje v deželah prednikov opisuje več poglavij: Angelika, Posušene češnje in Otok. Te zgodbe so obiski nekdanjih ljudi, zapuščenih hiš in pokrajin, ki se skoraj niso spreminjale. Vse tkivo pripovedi prevevajo globoki čustveni vzgibi, pretanjeni opisi detajlov, poetični orisi narave, odkrivanje najbolj skritih notranjih zaznav, empatija do bližnjih in celo tistih, ki ne ravnajo skladno z etičnimi načeli in znajo tudi raniti. Pripoved marsikje zazveni kot lirska pesem. »Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene,« piše. V romanu Polovica dvojine je več poglavij posvečenih bližnji ali oddaljeni preteklosti. Pisateljica Vanda Šega pa predstavlja tudi družbeno tematiko, s katero se človeštvo sooča danes: poroke istospolnih parov in njihovi potomci, oploditev z medicinsko pomočjo, pravni vidiki usode otrok, rojenih v teh zvezah, navidezni zakon, sklenjen z namenom, da partner v tuji državi dobi možnost za stalno zaposlitev. Roman v prvoosebni pripovedi pritegne k branju z razgibano življenjsko zgodbo, predstavitvijo različnih značajev in čustveno neposrednostjo. Osnovno sporočilo je tako, kot narekuje antična misel: dobro in lepo. Dramatičen razplet romana temelji na veri v usodo in usodnost medčloveških stikov, tudi nenamernih.

Poškodbe glave se k sreči največkrat končajo le z manjšo rano, mogoče blažjim glavobolom, buško, to pa mine v nekaj dneh. Drugače je s hudimi poškodbami glave, ki so najpogosteje posledica prometnih in drugih nesreč. Največ takih hudih poškodb glave doleti mlade ljudi v starostni skupini 15-29 let. S hudo poškodbo glave in vsemi posledicami se je soočila tudi gostja oddaje Med štirimi stenami Alida Klemenčič. Zgodilo se je leta 2006 – med delom v njeni vrtnariji v Izoli ji je v glavo priletel kovinski delec stroja. Hudi nesreči je sledila dolga pot okrevanja – tako telesnega kot duševnega. Svojo zgodbo je iskreno razkrila v knjigi Dolga je ta pot.

Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride (Prvo pismo Korinčanom 11, 26).

Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride (Prvo pismo Korinčanom 11, 26).

Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.

Zgodilo se je tisto, česar so se vsi bali in kar se je moralo zgoditi. Smrt matere močno zaznamuje vsakega otroka in naloženo težo vsak prenaša kot ve in zna.

Zgodilo se je tisto, česar so se vsi bali in kar se je moralo zgoditi. Smrt matere močno zaznamuje vsakega otroka in naloženo težo vsak prenaša kot ve in zna.

Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za sodržavljane. tKrojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova odločila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila boginjo, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. tKrojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar številnih ljudstev, toda ne morem reči, da si zares srečen, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«

Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg

Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.

Cene plina v Evropi so spet narasle, v Sloveniji gospodarstveniki in politika o prihajajočih izzivih na področju energetike.Sto dni aktualne vlade skozi oči doktorja Jožeta Možine: Zgodilo se ni nič koristnega.Liz Truss bo postala nova premierka Velike Britanije.Vreme: Jutri bo pretežno jasno z nekaj jutranje megle, čez dan bo še naprej toplo.

Ni minil dan, ko sem pomislila na ta usodni dan splava, ko sem se odločila odreči svojemu otroku in ni minil dan, ko sem pomislila na otroka in kako bi ga s toplim objemom objela in ga z veseljem vzgajala in skrbela zanj. Neštetokrat sem se vprašala in v sebi kričala: Zakaj?! Zakaj?!, nam je v oddaji zaupala mamica, ki se je odločila za splav in dodala: Nešteto »zakajev«. Ki pa niso prinesli odgovora. Ampak samo golo dejstvo. Zgodilo se je. Ni vrnitve nazaj. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve in kje je našla pot ozdravljenja, ste slišali v tokratni oddaji Srečanja.

Ni minil dan, ko sem pomislila na ta usodni dan splava, ko sem se odločila odreči svojemu otroku in ni minil dan, ko sem pomislila na otroka in kako bi ga s toplim objemom objela in ga z veseljem vzgajala in skrbela zanj. Neštetokrat sem se vprašala in v sebi kričala: Zakaj?! Zakaj?!, nam je v oddaji zaupala mamica, ki se je odločila za splav in dodala: Nešteto »zakajev«. Ki pa niso prinesli odgovora. Ampak samo golo dejstvo. Zgodilo se je. Ni vrnitve nazaj. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve in kje je našla pot ozdravljenja, ste slišali v tokratni oddaji Srečanja.

Lani je bil noveliran Zakon o osebni asistenci, šele zdaj pa uporabnikom postaja jasno, kakšne spremembe prinaša. Nekateri uživalci pravice in strokovnjaki problematizirajo razlikovanje med aktivnimi in pasivnimi uporabniki. Na ta račun so izvedenci Inštituta za socialno varstvo nekaterim uporabnikom, ki so dali prošnjo za povečanje števila ur osebne asistence, zmanjšali število ur ali jim pravico celo ukinili. Takšen primer je bil Ivan Vidmar. Njegova 73-letna mama Stanislava Vidmar, sicer srčna bolnica: "Sem dala prošnjo za dodatnih 10 ur osebne asistence, če jaz ostanem v bolnici, kar se pogosto zgodi. Da bi njegov osebni asistent prišel še 2 uri zjutraj, da bi ga pripravil za v VDC." Zgodilo se je nasprotno od pričakovanega, Vidmarju so 30 ur osebne asistence odvzeli. Direktorica Inštituta za socialno varstvo Barbara Kobal Tomc pravi, da Inštitut samo izvršuje zakon: "Ne morem se strinjati, da je bilo ljudem karkoli odvzeto. Razen tistim, ki so želeli spremembe in se niso informirali o spremembah zakonodaje." Preteklemu sistemu ocenjevanja so nekateri očitali subjektivnost, a tudi nova ureditev ocenjevanja ima pomanjkljivosti. Tako direktorica Varstveno-delovnega centra Zasavje Špela Režun: "Za razmisliti bi bilo, da bi se mnenje poslalo strokovnjaku iz lokalnega okolja, ki uporabnika pozna." Izpostavlja, da bi bilo nujno urediti tudi status družinskega pomočnika, saj je v primerjavi z osebnim asistentom močno podcenjen

Zgodilo se je, da so utihnile vse ptice, še huje, kar izginile so iz dežele. Petru je hudo in sklene zadevo preiskati. Režiserka in tonska mojstrica: Metka Rojc Dramaturg: Ervin Fritz Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Peter – Aleš Valič Lojze – Pavle Ravnohrib Papiga – Violeta Tomič Ptice – Maja Sever, Judita Zidar, Nada Bavdaž, Marko Simčič in Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija maja 1990 Peter išče ptice, ki so izginileZgodilo se je, da so utihnile vse ptice, še huje, kar izginile so iz dežele. Petru je hudo in sklene zadevo preiskati. Režiserka in tonska mojstrica Metka Rojc Dramaturg Ervin Fritz Glasbeni opremljevalec Marko Stopar Peter Aleš Valič Lojze Pavle Ravnohrib Papiga Violeta Tomič Ptice Maja Sever, Judita Zidar, Nada Bavdaž, Marko Simčič, Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija maja 1990

V kratki napovedi je nemogoče strniti vsa polja njene dejavnosti. Delo v begunskih medijih, v svetovalnici delavcem migrantom in beguncem, vodenje pogovorov z naslovom Ispeci pa reci na Vodnikovi domačiji v Ljubljani, poučevanje begunskih otrok ... Diplomirana novinarka, ki je študij začela v Sarajevu in ga dokončala v Ljubljani, v Sloveniji prebiva že več kot polovico svojega življenja. Tudi sama je prvih nekaj let preživela v begunskem centru, kjer je urejala časopis Begunski časi. Je ena od tistih, ki so nam približali čudoviti bosanski sevdah. Njen glas je zazvenel v novem sevdahu skupin Dertum in T'aman. Letos mineva 30 let od prihoda pregnancev iz BiH v Slovenijo. Na njeno pobudo obletnico obeležujemo z nizom dogodkov z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas. Razstave, pogovori in koncert podalpskega sevdaha, ki bo 4. maja v preddverju Križank, na katerem se bodo po več kot dveh desetletjih na odru znova srečali člani skupin Vali in Dertum, pridužila pa se jim bosta Damir Imamović in Vlado Kreslin. Maido Džinić je na nočni pogovor povabila voditeljica Nada Vodušek.

Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem pa ga je mogoče preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. To pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Preganja nas dnevna naglica, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben videti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu: koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj ko se več govori o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo z ambrozijo. Sicer sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustavite se, ustavite se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro odpeljati otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: skozi dan drvi že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da popolnoma zanemarim sočloveka ob sebi, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja pa me čaka psihoterapevt in po možnosti še kakšna telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Za to, da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdnato nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku, ni časa, delo nas priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kakšna šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je številne rodove vzdrževalo v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd sestavljen iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!

Pretekli teden je minilo 30 let od začetka obleganja Sarajeva, to se je začelo 5. aprila 1992 in je trajalo 1.425 dni. V Galeriji Vžigalica v Ljubljani so se z razstavo z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas, na ogled bo do 8. maja, spomnili na takratne dogodke z osebnimi spomini pregnancev iz Bosne in Hercegovine, ki so se pred tremi desetletji zatekli v Slovenijo. Gre za prvi del razstave, drugi del bo na ogled v Galeriji Vodnikove domačije, ki je pred tremi desetletji, podobno kot KUD Franceta Prešerna, pregnancem ponudila  prostor za umetniško ustvarjanje, ljudje namreč takrat niso imeli prav veliko možnosti za vključevanje v družbo. Razstava v Galeriji Vodnikove domačije bo na ogled od 14. aprila do 5. junija.

Predstavili bomo nagrajence Tedna slovenske drame, dali besedo hrvaški pisateljici Ivani Šojat, ki je te dni gostovala na Fabuli, spregovorili o razstavah Vegetacije v Kostanjevici na Krki, Dvorec Ravne v Pivki in Zgodilo se je čisto blizu nas v Ljubljani. Ob stoletnici se bomo spomnili glasbenika Vladimirja Lovca in opozorili na zbirko Sinji galeb, v kateri založba Mladinska knjiga že 70 let izdaja kakovostno mladinsko literaturo.

Predstavili bomo nagrajence Tedna slovenske drame, dali besedo hrvaški pisateljici Ivani Šojat, ki je te dni gostovala na Fabuli, spregovorili o razstavah Vegetacije v Kostanjevici na Krki, Dvorec Ravne v Pivki in Zgodilo se je čisto blizu nas v Ljubljani. Ob stoti obletnici rojstva se bomo spomnili glasbenika Vladimirja Lovca in opozorili na zbirko Sinji galeb, v kateri založba Mladinska knjiga že 70 let izdaja kakovostno mladinsko literaturo.

Nemška vlada je danes sporočila, da ima posnetke nekomercialnega satelita, ki potrjujejo informacije, da so na ulici Jablonska v Buči ležala trupla že pred odhodom ruske vojske od tam. Zahodne države pod vtisom pretresljivih posnetkov dodatno zaostrujejo sankcije proti Rusiji. Druge teme oddaje: - Preoblikovanja novomeške zasebne fakultete v javni zavod v tem mandatu ne bo - V Zdravstvenem domu Ljubljana z avtomatiziranim laboratorijem skrajšujejo čas preiskav krvi - 30 let po začetku vojne v Bosni in Hercegovini na ogled razstava Zgodilo se je čisto blizu nas

Poslušali bomo glasbo Vladimirja Lovca, skladatelja, katerega 100-letnico rojstva danes obeležujemo. Spregovorili bomo tudi o filmskem festivalu Diagonale v avstrijskem Gradcu, o 20. Koroških kulturnih dnevih, pa tudi o hrvaški pisateljici Ivani Šojan, ki prihaja na festival Fabula in razstavi Zgodilo se je čisto blizu nas. Vabimo vas k poslušanju! na sliki eno od pričevanj z razstave v Galeriji Vžigalica. foto: arhiv zavoda Divja misel"Ponudite mi roko in me sprejmite kot pregnanko, kličite me z mojim imenom, da ga ne pozabim" Amra Nadarević leta 1993Poslušali bomo glasbo Vladimirja Lovca, skladatelja, katerega 100-letnico rojstva danes obeležujemo. Spregovorili bomo tudi o filmskem festivalu Diagonale v avstrijskem Gradcu, o 20. Koroških kulturnih dnevih, pa tudi o hrvaški pisateljici Ivani Šojan, ki prihaja na festival Fabula in razstavi Zgodilo se je čisto blizu nas. Vabimo vas k poslušanju!

Zgodilo se je, kar smo upali, da se ne bo, čeprav ni bilo izključeno. Priznanje Luganska in Donecka je bistveno bolj nevarno kot ruski vojaški odgovor na gruzijsko vojaško provokacijo leta 2008 v Južni Osetiji. Takrat je ruska vojska prvič po hladni vojni napadla svojo sosedo. Zdaj je bistveno bolj zapleteno. Ne glede na Putinov poskus revizije zgodovine v njegovem nagovoru je priznanje nedopustno, še manj pa posledična vojaška akcija. Putin, podobno kot v primeru zasedbe polotoka Krim leta 2014, izvaja nevarno politiko zaščite rusko govorečega prebivalstva. Ukrajina je 30 let neodvisna in samostojna država. Putin je prestopil Rubikon in geopolitični zemljevid Evrope se spreminja. Najbrž posledično sledi najhujša zaostritev odnosov med zahodom in Rusijo. Prisluhnite Studiu ob 17ih, voditelj Miha Lampreht. Gosti: Vlasta Jeseničnik, RTV dopisnica iz Moskve Andrej Stopar, RTV dopisnik iz Washingtona, Mojca Širok, RTV dopisnica iz Bruslja, Branko Soban, publicist in komentatorRuski predsednik Vladimir Putin je proruski separatistični regiji na vzhodu Ukrajine Doneck in Lugansk priznal kot neodvisni državiZgodilo se je, kar smo upali, da se ne bo, čeprav ni bilo izključeno. Priznanje Luganska in Donecka je bistveno bolj nevarno kot ruski vojaški odgovor na gruzijsko vojaško provokacijo leta 2008 v Južni Osetiji. Takrat je ruska vojska prvič po hladni vojni napadla svojo sosedo. Zdaj je bistveno bolj zapleteno. Ne glede na Putinov poskus revizije zgodovine v njegovem nagovoru je priznanje nedopustno, še manj pa posledična vojaška akcija. Putin, podobno kot v primeru zasedbe polotoka Krim leta 2014, izvaja nevarno politiko zaščite rusko govorečega prebivalstva. Ukrajina je 30 let neodvisna in samostojna država. Putin je prestopil Rubikon in geopolitični zemljevid Evrope se spreminja. Najbrž posledično sledi najhujša zaostritev odnosov med zahodom in Rusijo. Prisluhnite Studiu ob 17ih, voditelj Miha Lampreht. Gosti: Vlasta Jeseničnik, RTV dopisnica iz Moskve Andrej Stopar, RTV dopisnik iz Washingtona, Mojca Širok, RTV dopisnica iz Bruslja, Branko Soban, publicist in komentator

Ko se ti literatura enkrat zapečati v DNK, potem se je nikoli več ne rešiš. To se je zgodilo, kot sam pravi, tudi našemu tokratnemu sogovorniku, diplomatu, pravniku in esejistu Iztoku Simonitiju. Zgodilo se je že v otroštvu, ko je prebiral pravljice, ki jih je našel na domačih knjižnih policah, in po dolgem in po čez Karla Maya. Hitro je bilo jasno, da poti nazaj ni več; a saj si je niti ne bi želel.Knjige so njegov svet in tega še dandanes rad spoznava od začetkov, zlasti od grške dramatike do njene filozofije, kjer brska za počelom demokracije in ji z branjem poznejše literature ter s svojimi uvidi sledi do njenih sodobnih manifestacij. Pri tem pa se ustavlja ob krščanstvu in monističnih ideologijah, kakršne so fašizem, nacizem in komunizem. Vsaka na svoj način družbi obljublja raj na Zemlji, a se ta, kot kažeta zgodovina ali naša sedanjost, lahko izkrivi tudi v pekel.Zato je po mnenju Iztoka Simonitija demokracija fenomenalna družbena ureditev, saj je oblika življenja, v kateri se nam med seboj ni treba ubijati. In kljub njenim razpokam, ki jih vidimo na družbenem in političnem parketu, je kronski dokaz zanjo sedanja EU. Dokler bomo na tem območju vzdrževali demokracijo, smo narodni varni sami pred seboj.Ni pa demokracija samoumevna, in svobodo, kakršno ponuja, je treba znati tudi nenehno negovati. Ko razmišlja o naši skupni prihodnosti v podkastu Zamolčane zgodbe naslavlja zlasti ženske. »Rabimo ženske, ki mislijo drugače /.../ Začeti se morate intenzivno mešati v vsakodnevno življenje. Brez žensk ne bo demokracije, ker je ni mogoče imeti.«Sicer pa imamo vsi domačo nalogo poskrbeti za udobnejšo prihodnost, saj naš čas zahteva skrajni moralen, intelektualen in političen napor, da zaživi pravna država in da oblikujemo naša življenja tako, da bodo v prihodnosti dobra za vse. Razlogov za optimizem Simonitiju ne zmanjkuje, se pa zaveda, da bo morala vsaka generacija še kako garati.—-Iztok Simoniti je pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor diplomacije, tudi publicist in esejist. Napisal je več priročnikov o diplomaciji, pravu in politiologiji, je pa tudi avtor esejističnih zbirk, kot so Historia magistra mortis (2008), Religija in nasilje (2009), Deus vult: o vrednotah kristjanov (2015) in Vode svobode (2019).

Človek se je učlovečil takrat, ko je nastala prva zgodba, pravi letošnji Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Čeprav se zdi, da je za nami še eno nečloveško leto, to ne drži v celoti. Zgodilo se je namreč tudi nekaj dogodkov desetletja. Med njimi je vpis Plečnikovih del na Unescov seznam, dobili smo Cukrarno, ki sodi med največje infrastrukturne projekte v kulturi, pianist Aleksander Gadžijev se je uvrstil v finale slovitega Chopinovega tekmovanja, slovensko zborovstvo pa je pripravilo mednarodno odmevni festival Europa cantat. To je nekaj dogodkov v letu, ki je bilo znova zahtevno zaradi pandemije, za napetost pa je kljub rekordnemu proračunu skrbel minister Simoniti. Izbor vrhuncev in zdrsov leta 2021 je pripravil Aleksander Čobec.

Več kot 300 tisoč evrov plačamo samo za zdravje in zdravstvo v delovno aktivni dobi. Mesečno v povprečju 250 evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter dodatnega stotaka iz žepa za dopolnilno zavarovanje ter ostale zdravstvene storitve, ki jih opravimo pri zasebnikih. Višja je naša plača, več vplačamo v javno zdravstveno blagajno in bolj pogosto iščemo pomoč pri zasebnikih. Da je javno zdravstvo v težavah, vemo že desetletja. Zakaj ga ne saniramo? Koronavirus je razgalil krhkost javnega zdravstva. Obeta se inflacija cen zdravstvenih storitev. Čakalne vrste se bodo samo še podaljševale. Kaj nas čaka po kovidu? Bomo morali tako kot za pokojnino, varčevati tudi za zdravje? Pogovarjali smo se z dr. Bojanom Popovičem, zdravnikom, pravnikom ter poznavalcem slovenskega zdravstva in njegovih težav. »Situacija, s katero se zdaj soočamo, je bila napovedana. To ni nekaj, kar preseneča. Zgodilo pa se je v najbolj brutalni obliki. Že leta 2014, ko smo pripravljali osnutke predlogov zdravstvene reforme, smo na to opozarjali. Takrat smo sicer mislili, da bodo problem finance, ampak zdaj se je izkazalo, da je ta epidemija,« pravi dermatovenerologom dr. Bojan Popovič, ki je tudi pravnik in pravni svetovalec na Fidesu ter odličen poznavalec slovenskega zdravstva. Kaj boste slišali v tokratni epizodi: - Težave v zdravstvu obstajajo že desetletja. Zakaj jih ne saniramo? - Zapiranje oddelkov in prelaganje posegov v prihodnost* - Nam grozi inflacija cen zdravstvenih storitev? - Koliko plačamo za zdravje in zdravstvo v delovno aktivni dobi?** - Koliko dejansko plačamo za storitve v javnem zdravstvu? Povezava do dostopa d naših podatkov ZZZS https://zavarovanec.zzzs.si/wps/portal/portali/azos/e_storitve_zzzs - So storitve v javnem sektorju podcenjene in zakaj je pregled pri zasebniku 2 ali 3-krat dražji? - Zakaj preventiva lahko podaljšuje vrste in draži storitve? - Obiskovanje zdravnikov kar tako in Googlove diagnoze - Starejši smo več zdravstvenih storitev uporabljamo*** - Zdravje in koriščenje zdravstvenih storitev, pogojeno tudi z višino dohodka - Povečevanje neenakosti - Čakalne vrste – rekorderji pri določenih posegih med državami OECD. - Kam bodo šli izdatki za zdravstvo v prihodnosti, če vemo, da se Slovenija stara? - Smiselnost dragega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in zakaj ga vlade želijo ukiniti **** - Poplava komercialnih zdravstvenih zavarovanj, a manjka kakovost - Alternativna medicina in stroški v višini avtomobila srednje cenovnega razreda - Pokojnina in zdravje – ponzi shema? Vse manj je vplačnikov - Kako varčevati za zdravje? Je rešitev podobna pokojninskemu zavarovanju? - Prihodnost zdravstva – kje so priložnosti za vlagatelje Podrobnejše informacije in podatke o izračunih in cenah storitev dobite na https://biznispace.com/sl/money-how/jama-brez-dna-bomo-morali-tako-kot-za-pokojnino-varcevati-tudi-za-zdravje-1707334 Piši mi na marja@biznispace.com IG: @marjamilic in @money_how_podcast YT: marjamilic Prijava na delavnico o investiranju: https://biznispace.com/webcast

Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem ga je pa možno preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. Le-to pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Dnevna naglica nas preganja, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben uzreti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu, koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj, ko je več govora o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo od ambrozije, čeprav sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustaviti se, ustaviti se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro zvoziti otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: drveč skozi dan je že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da ob sebi povsem zanemarim sočloveka, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja me pa čaka psihoterapevt in po možnosti še kaka telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdno nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku. Ni časa, delo me priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kaka šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je mnoge rodove vzdrževala v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!

Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.

S slavnostno akademijo se pričenja obeleževanje stote obletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani– ta jubilej so sicer zabeležili že preteklo leto, a covid je tudi ta dogodek v koledarju zamaknil. Pravna fakulteta je bila ustanovna članica Ljubljanske Univerze, ustanovljena  23.8. 1919. Ustanovitev in organizacija te fakultete, številnih drugih pa tudi Univerze v celoti, je bila dosežen cilj prizadevanj v dolgih desetletjih, ko se je gradila tudi slovenska narodna zavest. Ni nastala po diktatu oblasti, ekonomskih ali drugih interesov,  - ampak zaradi prizadevanj osveščenih intelektualcev, ki so vedeli, kaj pomeni Univerza, pa tudi pravna fakulteta, za ta prostor. Študenti iz slovenskih dežel so pravo dolga stoletja  študirali na Dunaju ali v Gradcu in dosegali tudi najvišje akademske nazive. Sredi 19.stoletja v času pomladi narodov, so zahteve po slovenski univerzi postale stalnica v tem prostoru. "Dajte nam slovensko univerzo" je bilo geslo množičnih protestov, zborovanj in sicer 1.12. 1901 – predsedoval jim je nihče drug kot ljubljanski župan Ivan Hribar. Prvi dekan PF je bil prof. dr. Leonid Pitamic, ki je imel tudi otvoritveno predavanje v 1.semestru z naslovom Pravo in revolucija, šlo je za takrat zelo aktualno temo. Zgodilo seje  15. aprila 1920. Predavanje je sklenil z besedami: Pravičnosti ne bomo ustvarjali, ne bomo delili, če ni pravičnosti v nas.

Disko grupa smo Matej, Blaž, Martin in Uroš. Giro je zavil v Slovenijo. Pred tem so se kolesarji pozvpeli na Zoncolan in Jan je bil drugi. Nekaj kolesarjev se je skregalo in Remco je izpadel iz boja za roza majico. Zgodilo se je še marsikaj. Kaj? Prisluhni! Veseli bomo vseh vprašanj, mnenj, kritik in predlogov. Tudi pohval. Predvsem pohval. V bistvu samo pohval.

Zgodilo se je tako rekoč čez noč. Ko se je igralec, komik in podjetnik Rado Mulej zjutraj zbudil, se je počutil relativno dobro. Ob pogledu v ogledalo, pa se je zgrozil: »Leva polovica obraza je bila mrtva. Občutek je bil grozen!«. Takoj je poiskal zdravniško pomoč. Z Urgence so ga poslali na Nevrološko kliniko, od tam pa naprej na ORL – na Kliniko za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v Ljubljani. Diagnoza: delna pareza oziroma ohromelost obraznega živca. To je tudi tema tokratnega Ultrazvoka. V oddaji sodelujeta Rado Mulej in otorinolaringologinja prof. dr. Saba Battelino. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Rado Mulej

Ob prvi obletnici podcasta S.Irene ponovno gostim Silvo - Srebrno Puščico, ki so jo nekoč poklicale živali in jo skozi življenje vodi njihov šepet. Srebrna Puščica podaja velike življenjske modrosti preprosto in prizemljeno. Zaradi njenih interpretacij živalskih sporočil sem v enem letu spoznala celo živalsko cesarstvo, s sprehoda pa se vsakič vračam domov z vsaj eno ali dvema živalicama. Zgodilo se je tudi to, da so iz morja začele skakati ogromne tune, ko sem snemala eno najino poletno epizodo. V tem pogovoru sva se dotaknili različnih tem od zgodovinskega leta, ki je za nami z vsemi priložnostmi in izzivi, ki jih je prineslo, hitrega in vidnega prebujanja žensk, sinhronizacije življenja z življenjskim poslanstvom in seveda o duš dvojčic. Vabljeni k poslušanju. Z Ljubeznijo, Irena P. s. Silvo - Srebrno Puščico lahko spremljate na FB: https://www.facebook.com/gozdna.zenska Ostale zapise S.Irene pa na: https://www.facebook.com/S.Irene.Be.The.Change.You.Want.To.See

Teden je naokoli in spet smo bili Radiovedni, natančneje radovedni o radiologiji. In ne, ne gre za znanost o nas, radiovednežih, ali pa o radiu, ampak za prav posebno vejo medicine, kjer zdravniki, ki jim pravimo radiologi, s pomočjo naprav, ki proizvajajo radioaktivno sevanje, postavljajo bolnikom diagnozo in jim tako pomagajo pri njihovem zdravljenju. Danes znanost pozna različne radiološke preiskovalne tehnologije, kot so ultrazvok, računalniška tomografija, klasična rentgenologija, pa tudi magnetna resonanca. No, in slednja je bila razlog, da nas je k odgovoru (pri)vlačilo novo radiovedno vprašanje.

Radiovedne domislice so dokaz, kako se nam lahko ob najbolj vsakdanjih stvareh, kot je na primer naš domači hladilnik, porodijo najbolj nore ideje, še bolj nore od slona v hladilniku. Od poslušalca smo namreč prejeli vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi na zemljino površje postavili predmet v velikosti npr. domačega hladilnika, ki bil iz tako zgoščene materije, kot je v nevtronski zvezdi? Odgovor smo poiskali pri dr. Andreji Gomboc, astrofizičarki in profesorici astronomije na Univerzi v Novi Gorici.

Trinajst glasbenikov na odru in polna dvorana. Večer odpre klavirski performans pianista in skladatelja Draga Ivanuše – Deset minut sreče. Sreča se nato le še stopnjuje in lebdi v zraku še dolgo potem, ko se oder izprazni. Nikomur se ne mudi domov. Koncert, ki je sredi februarskega mraza vsem čutom odprl vrata pomladnemu prebujenju. Zgodilo pa se je zaprtje. Načrtovanih ponovitev zato še ni, je pa posnetek. Zvočni in vizualni posnetek večera sodobne glasbe pianista, skladatelja in producenta Tineta Grgureviča. Skozi njegovo novo avtorsko ploščo, ki je nastala s sodelovanjem številnih vrhunskih glasbenikov, bo z Bowrainom potovala Nada Vodušek.

Hipotetična vprašanja so v znanosti vedno zabavna, ker nas silijo, da razmišljamo o tem, kar že vemo, v povsem drugačni luči. In to deluje tudi takrat, ko skušamo razumeti delovanje našega planeta. Zato so tokratni Radiovedni za nekaj minut ustavili Zemljo in preverili, kaj se bo zgodilo.

Hipotetična vprašanja so v znanosti vedno zabavna, ker nas silijo, da razmišljamo o tem, kar že vemo, v povsem drugačni luči. In to deluje tudi takrat, ko skušamo razumeti delovanje našega planeta. Zato so tokratni Radiovedni za nekaj minut ustavili Zemljo in preverili, kaj se bo zgodilo.

Zgodilo se je v zadnjih avgustovskih dneh pred natanko 50 leti. Na otoku Wight v Rokavskem prelivu je leto po znamenitem Woodstocku potekal glasbeni festival, ki velja za enega največjih rokovskih dogodkov vseh časov. Sedemsto tisoč hipijev in vseh vrst frikov pod odrom, ki je bil svobodna tribuna, na njem pa Jimi Hendrix, Jethro Tull, Joan Baez, Leonard Cohen, The Doors, Miles Davis, Gilberto Gil, The Moody Blues in številni drugi. Šestdnevni praznik glasbe in miru je hkrati pomenil začetek zatona hipijevske subkulture Med peščico Slovencev, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke, se je festivala udeležil tudi publicist Jože Rozman. Pred 50 leti je na avtoštop odšel na britanski otoček, ki se je za nekaj dni iz poštirkane dopustniške oaze spremenil v glasbeni in mirovniški center sveta, z nedelje na ponedeljek pa Jože Rozman prihaja na nočni obisk. Na Prvem bo spomine z njim obujal Bojan Leskovec.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačnoIzmed spodnjih trditev izberite napačno.   1. Največja prodajalna čokolade na svetu leži tik ob Ženevskem jezeru, vsako minuto v njej prodajo kilogram in pol čokolade. Trditev je izmišljena 2. Izumitelj mikrovalovke je idejo za izum dobil, ker se mu je v žepu stopila čokolada. Zgodilo se je med upravljanjem enega od delujočih magnetronov v službi, zato mu je hitro postalo jasno, da je to zaradi mikrovalov. Trditev je resnična 3. Smrtna doza (overdose) s čokolado za odraslega človeka je pri približno 6 kilogramih temne čokolade. Trditev je resnična 4. Količina letne porabe čokolade na posamezno državo - so dokazali znanstveniki - je v korelaciji s številom Nobelovih nagrajencev, ki jih je ta država imela. Trditev je resnična 5. Leta 2013 je Belgija izdala serijo pol milijona znamk z vonjem in okusom po čokoladi. Trditev je resnična

Zgodilo se je!!! Aleša in Sašota je v novem delu podkasta obiskala legenda! Njun gost je medijski velikan, a telesno skoraj poprečno visok moški, oblečen v obleko, ki jo odobrava Angleška kraljica in dišeč po dragem tujem parfumu, kot se za voznika Peugeota 206 CC spodobi! To je eden in edini Jure Godler! Bomo videli, […]

V družbi načeloma velja, da alkohol odžene skrbi in izboljša razpoloženje, vendar kratkoročno seveda. Potem sta naš genski zapis in okolica dva dejavnika, ki najbolj odločata o tem, ali bomo čez čas razvili odvisnost od alkohola. In redki so primeri, ko se nekdo sam poda na pot zdravljenja. Gostja: Mirjana Radovanović, dr. med., specialistka psihiatrije iz Psihiatrične klinike v Ljubljani.

»Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite karkoli hočete in se vam bo zgodilo.« (Jn 15, 7)

S.Zerebyna: KAKOJE BOR ZAGOSPODARIL KRASU ... (... in postal kralj Primorja.) A+Iz.: Zgodilo se je..............lahko noč vsem prijateljem gozdov.+GL od 6.’ dalje ... G – 6504/3 traja: 9.00 NAPOVED:To se je zgodilo, ko so drevesa še hodila ... In kje se je naselil bor? O tem v zgodbici KAKO JE BOR ZAGOSPODARIL KRASU. Bere Majda Kohek.

Kateri bodo naslednji mejniki, ki bodo zaznamovali našo zgodbo?

Za največje svetovne medijske hiše je na več koncih sveta pokrivala različne konflikte in pomembne zgodbe današnjega časa. Christine Spolar tudi o ceni Brexita,...

Toplovod načenja serial civilizacijskih razmislekov.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post 35 Dni Brez Socialnih Omrežij In Zgodilo Se Je TO… appeared first on Filip Pesek.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post 35 Dni Brez Socialnih Omrežij In Zgodilo Se Je TO… appeared first on Filip Pesek.

Bordo je novi glasbeni podvig avtorja, kitarista in pevca Tomaža Štularja, ki so ga Izštekani ponosno gostili na decembrskem jubilejnem koncertu Izštekanih 25. Prav na dan koncerta je izšel prvenec Bordo “Medzvezdje”. Odmevno gostovanje je izzvenelo v zavezi, da v kratkem sledi samostojni celovečerni studijski nastop. Zgodilo se je v torek 9. aprila 2019 ob 22.25 na Valu 202. Gorenjska skupina The Tide je leta 2015 po dvanajstletnem delovanju in štirih albumih ugasnila motorje. Petero fantov je veličastni zvok ponesel tudi čez meje prostora in časa. Peli so v angleščini, podirali so konceptualne mejnike, snemali izvrstne videospote, uglasbljevali filme, sodelovali s plesalci in likovniki ter dvakrat gostovali v Izštekanih, tudi na slavju ob dvajsetletnici oddaje. Po krajšem premoru se je pevec The Tide Tomaž Štular odločil za nov korak. Pobarval ga je v Bordo. In od samega začetka vztrajal pri slovenščini. “Končno sem spoznal, da je slovenski jezik res ena lepa reč. Da so besede močnejše in bliže ljudem od tistih v drugih jezikih. Sporočilo v maternem jeziku seže res globoko v srce,” pripoveduje Tomaž. Od prve skladbe “Odplešiva” do albuma “Medzvezdje” sta minili dve leti. V tem času je sodeloval z nekdanjimi in novimi glasbenimi pajdaši, od soborcev iz The Tide do pevke Tine Marinšek in producenta Petra Penka. Ključen korak pa je bilo oblikovanje zasedbe za nastope. “Produkcija in predvajanje po radiu je eno, igranje na odru pa čisto nekaj drugega. Glasba postane lepša, bolj čutna, nabita z energijo. Ustvarjam jo s čudovitimi ljudmi. Skoraj bojim se to izreči, a zdi se mi, da je to moj vrhunec. Verjamem, da so tudi naprej nove poti, a to je res vrhunec moje dosedanje kariere.” V celovečernem izštekanem nastopu so se Štularju pridružili basist Miodrag Dimitrijević, tolkalec David Almajer, pianist Drejc Pogačnik, saksofonist Štefan Starc in kitarist Janez Šter. Poleg avtorskih skladb sta bili na sporedu tudi izjemni predelavi “Obljubim (I Promise)” Radiohead in “Kozlam” Dan D, ki so jo pripravili za Izštekanih 25. Premierno so predstavili tudi povsem nove skladbe. Ter vse odigrali na minimalističen, pravoverno izštekan način. “To, kar smo pripravili za Izštekane, je čisto nekaj drugega kot album,” je zaključil Tomaž. Ki seveda še niti približno ni rekel zadnje besede.

Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.

Po naglem vzponu paradržavne dinastije Lisjak Ravbar, ki je segala do samih vrhov domače ter evropske gospodarsko-politične elite, se je zgodil incident na Malti, ki je potopil Boštjanov imperij klimatskih naprav. Zgodilo se je maščevanje, ko je Boštjan kmalu ugotovil, da je postal kolateralna škoda dolgega jezika Starega Lisjaka. Mojca je spoznala, da je za prosperiteto družine najbolje, če za nekaj časa sedeta oba: bodoči mož Boštjan in glava družine Franc Lisjak. Mojca se je z otrokoma preselila v Presko, kjer si zgornje nadstropje deli z Boštjanovo metelkovsko sestro in njenim fantom Saidom. Boštjan je odejo na Dobu prevzel 15. junija 2018, ker pa je vzoren jetnik, se mu obeta božično presenečenje. Mi so prestregli njegov klic.

Njeno rojstno ime je Maja Čebela. Med drugim je mama, profesorica na srednji šoli in nekdanja sošolka Jake Racmana. V mladih letih so ji sovrstniki večkrat zapeli pesem iz risanke čebelica Maja – tolikokrat, da se ji je ta že uprla. Tradicijo petja pesmi so nato prevzeli njeni dijaki. Ko jih je prosila, naj že odnehajo, so začeli prepevati pesem Čebelar. Zgodilo se ji je tudi že, da so se ljudje smejali njenemu imenu, saj niso vedeli, da je še vedno v prostoru.

Peter Pan živi v Sloveniji, čeprav zaradi svojega dela, vožnje kamiona, veliko časa preživi v tujini. Ime mu je izbrala mamina prijateljica, za kar ji je nadvse hvaležen. O njem govori z velikim navdušenjem. Pravi, da popestri povsem običajne dni. Ko je bil še otrok, je zaradi imena od policista dobil klofuto. Prepričan je namreč bil, da se iz njega norčuje. Zgodilo se mu je tudi že, da so mu na meji strgali potni list, ker so menili, da je ponarejen. Niti Facebook mu ne verjame. Prijava z imenom Peter Pan je namreč nemogoča.

A veš, kaj se mi je zgodilo? Kaj, povejte ... Pripovedi, ki jih osrednje informativne oddaje spregledajo, so pa to zgodbe, ki soustvarjajo naša življenja. Pripovedi, ki so na meji verjetnega, zabavne, z naukom, po malem trpke, sporočilne ali optimistične, predvsem pa drobnarije, ki sestavljajo naš vsakdan in imajo neko dodano vrednost, če si jih že pripovedujemo. Več na: http://www.val202.si/vabilo-k-sodelovanju-a-ves-kaj-se-mi-je-zgodilo/