Podcasts about sodobna

Napovedujemo: izvedba Maše v h-molu Johanna Sebastiana Bacha v Slovenski filharmoniji, koncert "Sodobna glasba ni bavbav" v okviru cikla Družinski koncerti v Slovenski filharmoniji, jubilejni koncert "Misija mogoče" vokalne skupine BeJazzy

V epizodi 172 je bil gost dr. Jože Pirjevec, ugledni slovenski zgodovinar, akademik in avtor številnih del s področja zgodovine Evrope in Balkana. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na politične in družbene preobrate v 20. stoletju. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovinske korenine Balkana Slovanske selitve in kulturni vplivi Verska prepričanja in širjenje krščanstva Vpliv tiskarskega stroja in protestantizma Osmansko cesarstvo in njegov vpliv Renesansa, humanizem in razsvetljenstvo Nacionalna identiteta in svetovni vojn Oblikovanje in izzivi Jugoslavije Gospodarske razlike in Evropska unija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

NAPOVED: Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča v Kranju prva premiera te sezone. Pod režijskim vodstvom Mojce Madon je celoten ženski ansambel gledališča uprizoril igro Kot vsa sodobna dekleta Tanje Šljivar, mlade dramatičarke, rojene v Banjaluki. Dramo je prevedel Esad Babačić, Dramaturga sta bila Jernej Potočan in Jaka Smerkolj Simoneti. Po premieri so dramski igralki Darji podelili nagrado Julija za najboljšo igralsko stvaritev v sezoni 2023/24 Prešernovega gledališča Kranj v predstavi Boj na Požiralniku Prežihovega Voranca v režiji Jerneja Lorencija. Sicer pa nekaj več besed o sinočnji predstavi: Tadeja Krečič: Tanja Šljivar: Kot vsa sodobna dekleta Prevajalec Esad Babačić Režiserka Mojca Madon Dramaturga Jaka Smerkolj Simoneti, Jernej Potočan Scenografinja Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Luka Ipavec Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent scenografinje Dan Pikalo Izdelovalci scenografije Robert Rajgelj, Boštjan Marčun, Marko Kranjc Scenski slikar Nenad Živković Izdelovalci rekvizitov Nika Erjavec, Andrej Vrhovnik, Dominik Vodopivec IGRAJO Ana Vesna Pernarčič Ena Živa Selan Ina Vesna Jevnikar Lea Darja Reichman Mia Vesna Slapar Ona Tamara Avguštin k.g. Una Miranda Trnjanin k.g. Glas v offu Nena Uduma

Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil

Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.

Sodobna tehnologija bistveno spreminja in zaznamuje naša življenja. Marsikdaj nam močno olajša delo, obenem pa prinaša določene izzive in pasti. Zato je pomembno, da učence opremimo z znanji, ki jih potrebujejo, da bodo v digitalni družbi znali izkoristiti svoj potencial. Učenci in dijaki pri učenju in pridobivanju informacij dandanes namreč najpogosteje uporabljajo prav splet. Zato je zaživel nacionalni portal eTorba, ki pod geslom »Množimo znanje« ponuja učencem, učiteljem, staršem in vsem drugim zainteresiranim posameznikom enoten brezplačni dostop do relevantnih, strokovno in didaktično pregledanih elektronskih učnih gradiv. Predstavila nam ga je dr. Mirjam Oblak, ki na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje dela v službi za digitalizacijo izobraževanja.

Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnostiVse odkar je spodletelo turško obleganje Dunaja davnega leta 1683, je moč sultanov ob Bosporju upadala. V ekonomskem, vojaškem, upravnem in znanstvenem smislu Otomani pač niso več dohajali evropskih tekmecev in ko se je turška država ob koncu prve svetovne vojne znašla na poraženi strani, se je zdelo, da bodo zmagovite članice antante Otomanski imperij – z njegovim historičnim osrčjem v Anatoliji vred – enkrat za vselej razkosale in si ga kolonialno podredile. To se, kot vemo, navsezadnje ni zgodilo; v vojni za neodvisnost so Turki pod poveljstvom Mustafa Kemala Atatürka premagali tujce, odpravili so tudi okosteneli sultanat in 29. oktobra 1923 v Ankari navsezadnje ustanovili republiko, ki ji je predsedoval prav Atatürk. Eno dolgo poglavje zgodovine je bilo tako naposled pri kraju in začelo se je drugo. Ob stoti obletnici ustanovitve turške republike se zdi, da je bilo to stoletje razmeroma uspešno; Atatürk namreč ni bil samo zmožen general, ampak tudi politik z vizijo in voljo, ki mu je uspelo korenito transformirati oziroma modernizirati tamkajšnjo družbo, tako da je Turčija v vojaškem, političnem in gospodarskem smislu ponovno ena pomembnejših sil na svetovnem odru. A kaj natanko je Atatürk storil in kako so se njegove modernizacijske politike navsezadnje prelomile skozi prizmo običajev, navad, miselnosti in institucij tradicionalne turške družbe? Kaj se je dejansko spremenilo in kaj je vendarle ostalo natanko tako, kot je bilo? – To je strahovito kompleksno vprašanje, ki ga, jasno, ni mogoče ustrezno pretresti v slabi uri, ki pripada Kulturnemu fokusu. Zato smo v tokratni oddaji odgovor začeli začrtovati tako, da smo v precep vzeli eno samo polje, eno samo področje tamkajšnje stvarnosti in si na konkretnem primeru ogledali, kaj je vzpostavitev republike pravzaprav pomenila za Turčijo. Pred mikrofon smo torej povabili umetnostno zgodovinarko, Špelo Grošelj, ki je pred nedavnim na Univerzi v Istanbulu ubranila doktorsko disertacijo z naslovom Sodobna arhitektura v Istanbulu in iskanje nacionalnega sloga, da bi izvedeli, skozi kakšne premene je šla turška arhitekturna produkcija v zadnjih stotih letih in kaj zahvaljujoč razvoju tamkajšnje stavbarske umetnosti lahko razberemo o protislovjih sodobne Turčije. foto: mošeja Sancaklar v carigrajskem predmestju Büyükçekmece, po načrtih Emreja Arolata dokončana l. 2012 (Špela Grošelj, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Bodi obveščen/a, ko novembra izide AIDEA knjiga: https://aidea.si/newsletter-knjiga ============================= V epizodi 119 je bil moj gost Tomislav Kuljiš, priznan hrvaški terapevt in ustanovitelj IPD centra. Kot avtor programa Integralne telesne psihoterapije, se Tomislav trenutno intenzivno posveča prenosu svojega znanja in veščin na bodoče psihoterapevte preko izobraževanj in mentorstva. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zakaj je, tako kot je Izvor težav in osebna rast Travme Razvoj otroka in vedenje staršev Prisebnost in meditacija Vrste terapij Delovanje terapevta Nevzdržno stanje in samomor Vpliv izkušenj na delo terapevta Sodobna družba Hipersenzitivnost Digitalna zasvojenost Vprašanje prejšnjega gosta

Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.Poteza, ki jo koordinator današnje oddaje smatra za vredno objave. Politični spektrum Slovencev je natančno razdelan tudi iz vodstvenega gledišča. Stare, tradicionalne stranke, ali na levici, ali na desnici, hlepijo za močnim vodjem, karizmatično osebo, ki Slovence, prelene, da bi brali politične programe, prepriča k oddaji glasu v njihovo korist. Sodobna, postmoderna in skoraj v celoti digitalizirana stranka, kot je Levica, v te predmoderne mehanizme seveda ne verjame. Za postklasično politiko je dovolj vera v idejo kot tako, v program in v kolektiv, ki praviloma presega intelektualne in operacijske zmožnosti posameznika. Zato se je Luka Mesec, eden izmed očetov stranke, poimenoval za koordinatorja, ob čemer je Beethoven strgal tretjo simfonijo. Ampak "koordinator enako dišal bi z imenom drugim" in Luka Mesec si je izboril svoj delež karizme v slovenskem političnem bazenu. Oziroma ribniku. Ampak ko je levica na prejšnjih volitvah pogorela so – kako kontradiktorno in nepremišljeno – za poraz obtožili Mesca, čeprav ni nikoli nikogar vodil, temveč je samo koordiniral. Se pravi; namesto, da bi za volilni poraz obtožili program, idejo, ideologijo in akcijo, ki stojijo za slabim rezultatom, so obtožili padajočo karizmo koordinatorja, v katero pa kot stranka tako ali tako ne verjamejo. Zdi se zapleteno, ampak če bi bilo enostavno, ne bi bili Levica. A ostaja dejstvo, da je imel Luka Mesec – imeli ga radi, ali pa ga sovražili – karizmo; prepoznavnost, nastop, artikuliranost in politično konsistentnost. Vse našteto je mladi koordinator – vsaj za Slovenske razmere – gojil bolj uspešno, kot to počne ostala lahka konjenica predsednikov političnih strank. Zato so ga na marčeve ide zabodli in ustoličili ministrico za kulturo. Ki pa ima prav toliko karizme, kot je od slovenske ministrice za kulturo pričakujete. Se pravi nič. Ampak kot vemo, karizma ni pomembna, in v Levici verjamejo, da jih bo Asta Vrečko koordinirala uspešneje, kot jih je Luka Mesec. In v imenu vodilne funkcije se skriva glavni problem in hkrati glavni vzrok za zaton te, na njenem začetku tako obetajoče politične stranke. Koordinator levice lahko koordinira samo Levico, oz. njene člane. V naslovu funkcije ni nobene težnje, da bi koordiniral kogarkoli drugega, če bi kdorkoli kaj takega že dopustil. Torej; ministrica Asta Vrečko ne koordinira slovenske kulture, kot minister Luka Mesec ne koordinira enakih možnosti. Obe področji oba levičarja vodita, upravljata in podobno; stranko, iz katere izhajata, pa koordinirata. Če bi vodila tudi stranko, kot to počnejo ostali predsedniki, bi bilo bolj naravno in verodostojno, da vodita tudi zaupana jima resorja … Ampak narediti moramo logičen preizkus, ki bo dal temu nakladanju vsaj malo kredibilnosti. Težko je verjeti, da so naše politične stranke osredinjene okoli bolj ali manj prezentnih osebnosti, dokler ne opravimo preizkusa in posameznih predsednikov ne posedemo na vrh konkurenčnih strank! Šele tedaj ugotovimo, da so slovenske stranke močne prav toliko, kot so močni njihovi predsedniki. Poglejmo teoretični preizkus: Janez Janša vodi socialne demokrate! Vemo, primerjava na prvo žogo, a socialni demokrati bi se končno rešili polovičarske retorike, Janez Janša pa bi končno postal socialni demokrat. Tanja Fajon vodi SDS. Velika želja mnogih Slovencev bi se uresničila in stranka, ki menda najbolj razdvaja, bi propadla. Matej Tonin vodi Levico; Miha Kordiš da za mašo in sede na njegovo desnico. Robert Golob vodi Gibanje Svoboda … Bi bil že skrajni čas! Zgodba o koordiniranju stranke Levica dokazuje, da je slovensko politično vesolje sicer izjemno omejeno, ampak se je v njem z ogromno napačnih ocen, samozaverovanosti in napuha mogoče tudi povsem izgubiti.

Mineva deset let od smrti pesnika, prevajalca in esejista Cirila Berglesa. Rodil se je julija 1934 v Repčah pri Ljubljani. Leta 1960 je diplomiral iz slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je kot učitelj in ravnatelj delal na raznih šolah in gimnaziji v Ljubljani. Ciril Bergles je leta 1984 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Na poti v tišino in istega leta še Vaje za svetlobo – in vse do smrti je redno objavljal svojo poezijo. Veliko je tudi prevajal, predvsem poezijo španskih, portugalskih in južnoameriških avtorjev, izbral in uredil je antologijo Sodobna španskoameriška poezija, objavil je številne članke in eseje o književnosti ter kot avtor in prevajalec sodeloval tudi v literarnem programu našega radia. Leta 1998 je na povabilo uredništva Arsa razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pa o svojem posebnem odnosu do poezije.

Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Roman francoskega pisatelja ruskih korenin Andreïa Makina z naslovom Armenski prijatelj je postavljen v Sovjetsko zvezo sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvoosebna pripoved 13-letnega najstnika v mestu na bregu Jeniseja v osrednji Sibiriji, opisuje nekaj poznopoletnih tednov, ko se je v četrti, imenovani Hudičev kot, nastanilo nekaj Armencev, katerih sorodniki so v tamkajšnjem zaporu čakali na sojenje. Nekaj mladih je namreč ob petdesetletnici poboja Armencev ustanovilo tajno organizacijo in se bojevalo za ponovno neodvisnost Armenije. Sovjetska oblast se je na to hitro odzvala, jih prijela in odpeljala na sojenje v Sibirijo. Pripovedovalca, otroka iz sirotišnice, vajenega krutih razmer in nesprejemajočega okolja, globoko spremeni kratko prijateljstvo z armenskim dečkom Vadranom in njegovo skupnostjo – mamo Šamiram, mlado Gulizar in kraljem tega začasnega armenskega kraljestva Sarvenom. Vadranov pogled na svet in njegovo dojemanje bivanja je v primerjavi z okoljem, v katerem živi pripovedovalec, izjemno, odmaknjeno in nenavadno. Kot bi se ta bolehni deček zavedal minljivosti življenja in se znal usmeriti k bistvenemu – temu, kar je drugim zaradi banalnosti vsakdana, rivalstva in hlepenja po praznem nevidno. V kratkih, epizodičnih poglavjih pripovedovalec postopoma odkriva skrivnost kavkaškega ljudstva, njegovo zgodovino in grozljivo tragične usode. Kljub hudi represiji oblast, ki jo je posredno mogoče čutiti skozi vso knjigo, je pripoved svetla, topla in polna upanja. Dečka se pred zunanjim svetom zatekata v skrivališče v nasipu ob zaporih, ki sta si ga ustvarila v eni od velikih lesenih kock s propagandnimi poslikavami. Prav to skrivališče postane ključno v nadaljevanju dogajanja in proti koncu usodno za pripovedovalca. Vrhunec romana, ko se dogajanje močno zgosti, predstavlja dan sojenja, zaključek pa postopoma prekinjajo pripovedovalčevi skoki v »sodobnost«, ki celoto zarišejo iz še večje časovne distance. Spoznal sem, da bi avtor, če bi opisoval »armensko kraljestvo«, popisal anekdote, ki so se širile po mestu. Pobeg, podzemni rov, streli – slikovit konec, ki bi izpostavil to epizodo, kot da se je svet tam ustavil in neumnost dva dni kasneje ni priklenila tisoč pogledov na ledeno ploščo, na kateri je dvanajst moških s palicami tolklo po črnem paku. Ne, odhod majhne armenske skupnosti ni prekinil niti tega cirkusa na ledu, niti vrtincev vsakodnevnih podlosti, niti političnih burlesk. Bilo mi je jasno, da se edina skrivnost, ki jo je vredno raziskovati, skriva v naši sposobnosti, da se upremo temu toku bedastoč, ki nas odvračajo od preteklosti, kjer se skriva naše najgloblje bistvo. Roman Andreïa Makina Armenski prijatelj je hvalnica univerzalnim vrednotam človeštva ter poudarja nesmiselnost vojne in nasilja. To pretresajo tudi zaključna poglavja, ki problematizirajo površno dojemanje zgodovine in brisanje pomembnih dogodkov iz zavesti, ki jih zbanalizirajo vsakodnevnost in tok življenja. Prihod pripovedovalca na isti kraj po petdesetih letih, v mesto, ki je povsem drugačno od tistega, ki ga je poznal kot otrok, sproža v njem neprijetne občutke, povezane predvsem s spremembami, ki so se zgodile mestu in svetu. V tej kritičnosti do sodobnega potrošništva podvomi o tem, da bi bil tak svet še pripravljen sprejeti majhno skupino izgnancev in jim zares prisluhniti. Sodobna gluhost, kot jo imenuje, posledica vseh sofisticiranih povezav, ki človeka odvračajo od resnične povezanosti, zazveni izpeto, junake romana, ki se jih protagonist ob sprehajanju po istih krajih spominja, pa romantizira in pusti zaključku romana pokroviteljski pridih olepšane preteklosti.

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili? 24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod. Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili? Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.   foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)

O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje V zadnjih letih se vse več poudarja potrebo po trajnostnem razvoju, s katerim naj bi naslovili problem podnebnih sprememb in pretiranega izčrpavanja naravnih virov. Toda trajnost lahko razumemo precej različno in se je tudi lotevamo na različne načine, v praksi pa rezultati pogosto tudi zgrešijo zastavljene cilje. Sodobna antropologija lahko s svojim uvidom v raznolikost človeštva in kultur ponudi zanimive perspektive, kako se tega orjaškega problema plodno lotiti. Iskanju odgovorov na kompleksne probleme današnjega časa se je posvetila tudi mednarodna večdisciplinarna konferenca z naslovom Razsrediščenje trajnosti: K lokalnim rešitvam globalnih okoljskih problemov, ki je v začetku februarja potekala v Ljubljani v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalne mreže Common Ground. Med osrednjimi govorci sta bila tudi svetovno uveljavljena antropologa: Britanka Veronica Strang in Norvežan Thomas Hylland Eriksen, ki se vsak na svoj način posvečata alternativnim pristopom po svetu, ki skušajo človeško civilizacijo postaviti na bolj trajnostne temelje.   Foto: Pixabay

V programu svetega večera smo pripravili tudi posebno božično zgodbo v nadaljevanjih Kristus se je rodil v Trstu. Alojz Rebula je črtico, ki je izšla v Koledarju Mohorjeve družbe leta 1957, označil s podnaslovom Sodobna legenda. Pobudo zanjo je dalo določeno zunanje vzdušje, recimo lažnivost določenega krščanstva na tržaških tleh…

V programu svetega večera smo pripravili tudi posebno božično zgodbo v nadaljevanjih Kristus se je rodil v Trstu. Alojz Rebula je črtico, ki je izšla v Koledarju Mohorjeve družbe leta 1957, označil s podnaslovom Sodobna legenda. Pobudo zanjo je dalo določeno zunanje vzdušje, recimo lažnivost določenega krščanstva na tržaških tleh…

Notranja ministrica Tatjana Bobnar bo popoldne v Bruslju po napovedih dala nekaj pojasnil o napovedanem odstopu. Pred tem bo z evropskimi kolegi odločala o širitvi schengenskega območja. Nekaj drugih poudarkov oddaje: Evropski predlog devetega svežnja ukrepov proti Rusiji vključuje prepoved izvoza brezpilotnih letalnikov tej državi. Sodobna postavitev ruske opere Boris Godunov, s katero so v milanski Scali odprli sezono, dodatno poudarja uničujočo zlorabo oblasti. Rokometaši Celja so v devetem krogu lige prvakov drugič zmagali.

dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete ter glavni urednik revije Sodobna pedagogika. "Zelo velike težave imam s pojmovanjem, da so za svojo izobrazbo, znanje in za svojo učno uspešnost odgovorni učenci sami in posledično njihovi starši, ki se premalo ali ne ukvarjajo dovolj z otroki. Jasno moram povedati: za rezultate, uspešnost, bi morala poskrbeti šola," je odločen dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete in glavni urednik revije Sodobna pedagogika. Bil je med redkimi, ki so v času epidemije koronavirusa na glas opozarjali na nedomišljene poteze v sistemu vzgoje in izobraževanja, svarili pred upadom znanja in razvrednotenjem ocen, predvsem pa opozarjali na vse večjo razslojenost in ranljivost otrok iz nespodbudnih okolij, ki v vse bolj tekmovalnem in individualiziranem svetu že tako plačujejo visoko ceno. Kako ocenjuje vlogo učiteljev in kako vse močnejši vpliv staršev v šolskem sistemu, ki že vsaj dve desetletji ni doživel domišljene reforme? Zakaj so šolska kosila veliko več kot le obrok? Ali šolski sistem vsebine, ki bi prispevale k razvoju kritične, razmišljujoče in široko izobražene osebnosti podreja vsebinam, ki mlade usmerjajo v uporabno delovno silo, tudi za ceno tega, da dobivamo izobražence, ne pa nujno intelektualcev, so bile med drugim teme pogovora, v katerem je povedal tudi:"Težava je, da zlasti nižje poklicno izobraževanje postaja sistemski kot oz. zatočišče, kjer se zberejo tisti, ki jim nismo uspeli v zadostni meri omogočiti, da skozi osnovno izobraževanje razvijejo svoje potenciale." O tem, da NPZji (nacionalno preverjanje znanja) niso zaznali velikih razlik v uspešnosti šolanja pred epidemijo in v času šolanja na daljavo: "Kaj NPZji merijo in kako občutljivi so? Če jih razumemo tudi kot pokazatelja nihanja v kakovosti izvajanja izobraževanja in izobrazbe, potem morajo taka nihanja zaznati. Sicer bi lahko kdo izpeljal, da pravzaprav ni nobene razlike, ali so otroci v šoli ali doma. Ne bi želel, da pride na oblast kak politik, ki bi mu bilo tako razmišljanje v kakšni ekonomski krizi blizu."

Mednarodni literarni festival Vilenica bo nocoj postregel s predstavitvijo sodobne estonske literature ob izidu antologije Meelestik – Domišljijska pokrajina v souredništvu Julije Potrč Šavli. Včerajšnji osrednji dogodek pa je bila večerna okrogla miza na temo Kako daleč je dom. Odpravili se bomo tudi v zapuščeno Palačo Cukrarna, ki je z emotivno energijo svojih začasnih prebivalcev nagovorila ustvarjalce intermedijske uprizoritve romana Severni sij Draga Jančarja, da so prvi del projekta zasnovali prav za ta prostor. Režiser Primož Ekart protagonista Erdmana vidi kot nekakšno metaforo človeka v (pred)kataklizmičnem času, kot "občutljiv kompas, ki divje niha" v večnem iskanju azila. In kot doda, konec koncev vsi na neki način ob določen času dneva iščemo azil – zatočišče, kamor se umaknemo. V Svetu kulture še o 28. koncertu v Komornem studiu programa Ars – Na gladini spomina: klavirske skladbe in samospevi Josipine Turnograjske in Miroslava Vilharja.

Avtor recenzije: Muanis Sinanović; Bralec: Bernard Stramič; Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem. Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi. S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne. Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito. Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način. S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.

V epizodi 83 je bil moj gost Pater Karel Gržan rimskokatoliški duhovnik, pisatelj, publicist, scenarist, ki trdno verjame, da "Biti srečen ni dobitek, ampak odločitev!". Karel Gržan je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1985 posvečen v duhovnika. Dve leti za tem je opravil magistrski študij. Leta 2003 je bil na Filozofski fakulteti v Ljubljani promoviran v doktorja znanosti s področja literarnih ved. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Življenjske odločitve in izkustvo boga Celibat, cerkev, pedofilija, institucija Zločin sedanjosti Sodobna civilizacija, osebni razmislek in resničnosti Odvisnost, ljubezen, skrivnostnost in krščanstvo Popolnost, trpljenje in resnica Duhovna razsežnost, razlika med peklom in nebesi Perfekcionizem, čudovitost, odnosi, balance, ego Bog v nas samih, osvobajanje Obdobje vodnarja, stanje prebujenja Nauk Jezusa, moja zgodba Soba z dojenčkom, ki je Hitler (Pandorina skrinjica zlorab) Z avtom čez rdečo luč (sočutje in pravičnost) Nova knjiga (Megalitska civilizacija) ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

V Ljubljani stopnjujejo priprave na začetek graditve novega potniškega centra. Stekla naj bi še letos. Emonika bo zajemala novo avtobusno postajo s parkirno hišo, komercialni del s trgovskim in zabaviščnim središčem, poslovno stavbo, hotel ter nadgradnjo železniške postaje s pripadajočo ji tirno infrastrukturo in peroni. Kaj nov potniški center pomeni za Ljubljano in za njeno povezanost z drugimi kraji ter tudi z mestnim potniškim prometom? Zakaj osrednji potniški center sploh potrebuje trgovsko in zabaviščno središče? Ali bo več tisoč novih parkirišč v središče pritegnilo tudi več prometa in kako se to ujema z oglaševano zeleno politiko mesta? Kakšna bo nadgradnja ljubljanskega železniškega vozlišča? O teh in drugih vprašanjih glede Emonike voditelj Peter Močnik s sogovorniki. Gostje: – Miran Gajšek, vodja Oddelka za urejanje prostora, Mestna občina Ljubljana, – Dejan Jurkovič, vodja Sektorja za investicije v železnice, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, – Špela Berlot Veselko, direktorica nevladne organizacije CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, – Ivan Gosarič, vodja projekta Potniški center Ljubljana pri podjetju Slovenske železnice.

Pestrost sodobne književnosti, tako tuje kot slovenske, se odraža tudi v dramatiki. Medtem ko smo v minuli oddaji govorili o dogajanju na evropskih odrih, bomo danes pod drobnogled vzeli sodobno slovensko dramatiko in dve drami, ki ju v šolah mladi največkrat predelajo in nato izbirajo tudi na ustnem izpitu iz slovenščine na splošni maturi. To sta Smoletova Antigona, ki bo prihodnje leto tudi obvezno čtivo za maturitetni esej, in Jančarjev Veliki briljantni valček. Ves svet je oder - sodobna dramatika 20. stoletja med tradicionalnim in modernimPestrost sodobne književnosti, tako tuje kot slovenske, se odraža tudi v dramatiki. Medtem ko smo v minuli oddaji govorili o dogajanju na evropskih odrih, smo v tokratni pod drobnogled vzeli sodobno slovensko dramatiko in dve drami, ki ju v šolah mladi največkrat predelajo in nato izbirajo tudi na ustnem izpitu iz slovenščine na splošni maturi. To sta Smoletova Antigona, ki bo prihodnje leto tudi obvezno čtivo za maturitetni esej, in Jančarjev Veliki briljantni valček. Naš sogovornik je bil Drago Meglič, profesor slovenščine na II. gimnaziji Maribor.

Mednarodna skupinska razstava ''Back to Black. Sodobna analogna in hibridna fotografija'' v Galeriji Photon v Ljubljani do 27. maja predstavlja dela enajstih vizualnih umetnic in umetnikov.

Tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 – Plesna miniatura je prvič potekalo v Celju pred tridesetimi leti in v tem času se je razvilo iz enournega dogodka v plesni festival izjemnega obsega in mednarodnega dometa, ki pušča vidne sledi v plesni umetnosti. Promocija sodobnega plesa, odkrivanje svežih talentov in spodbujanje ustvarjalnosti mladih plesnih avtoric in avtorjev, ki bodo tokrat tudi z nami v Gymnasiumu. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".

Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)

Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.

Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.

Pri živalih je namen spolnosti je reprodukcija. Je enako tudi pri ljudeh? Zagotovo ne. A kljub vsemu je okoli spolnosti še vedno veliko tabujev. Spolnost je greh, nekaj sramotnega in nečistega, nekaj, česar se je treba lotevati v temi, pod odejo, zvečer, da nihče ne ve, ne vidi ali sliši … Sodobna ženska in moški sta tako v postelji še vedno polna strahov (kljub tonam popularnih revij, ki so polne tehničnih nasvetov, kako do boljših orgazmov). Katerim mitom okoli spolnosti še vedno verjamemo ter kako na predajanje strastem gledajo učitelj tantre, inštruktorica zdravilne spolnosti in psihiater? Kakšen potencial ima orgazem, je lahko seks tudi zdravilo, kako je z zadrževanjem orgazma pri moških ter ali nam razumevanje spolne energije lahko pomaga tudi na splošno v odnosih, pri rasti zavesti in na vseh drugih področjih (v umetnosti, poslovnem svetu …)? O neverjetni moči spolnosti in orgazmov brez predsodkov in zadržkov! Ne zamudite ogleda posnetka!

»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.

Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.«

Poslušali bomo ponovitev oddaje, v kateri smo se pogovarjali z Manco Dornik. Ta je raziskovalno nalogo s to temo pripravila kot del študija na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih.

Danes izpostavljamo: Skladatelj tedna (Karl Amadeus Hartmann, Polona Kovačič) Ženske v svetu glasbe (Tatjana Ognjanovič, Tjaša Krajnc) Medenina in patina (Don Ellis/drugič, Igor Krivokapić) Nove glasbene generacije (Sodobna glasba in inteligenca, Vesna Volk) Koncert Evroradia (Ruski violinski zvoki z Iljo Gringolcem, Polona Kovačič) Jazz avenija (Marko Kumer napoveduje program letošnjega 62. jazz festivala v Ljubljani)

Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.

Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja?

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.

Ta teden nas čaka nekoliko drugačna oddaja, in sicer jo bomo posvetili inteligenci. Seveda glasbeni, še posebej pa se bomo pri govoru o inteligenci in glasbi osredotočili na sodobno glasbo, kajti prav to je tema raziskovalnega dela, ki ga je kot del študija na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih spomladi pripravila harmonikarica Manca Dornik. Glasbenico smo v naših oddajah že večkrat spoznali kot izvajalko, tokrat pa ne bo govorila o svoji glasbeni poti, ampak o raziskovalni nalogi in ugotovitvah. S temo povezav med glasbo in inteligenco je bilo narejenih že precej raziskav, ki so večinoma potrdile pozitivne učinke ukvarjanja z glasbo na razvoj inteligence, sploh pri otrocih, pri čemer glasbena inteligenca kot le ena izmed lastnosti človeškega uma ni pomembna le za glasbeni razvoj, temveč tudi za sposobnost mišljenja, za razvoj socialnih veščin in samopodobe ter marsičesa drugega. Manca Dornik se je v svojem delu oprla na teorijo raznoterih inteligenc dr. Howarda Gardnerja, o povezavah med sodobno glasbo in inteligenco pa se je pogovarjala s štirimi glasbeniki, ki sodobno glasbo redno izvajajo in poučujejo: Mieko Kanno, Juha Laitinena, Miko Väyrynena in Velija Kujalo. Njihove odgovore je strnila v svoji nalogi, predstavila pa jih bo tudi v današnji oddaji!

Skodelica znanostiprof. dr. Roman Jerala (KI)moderatorka: Maja Ratej (Val 202)8. september 2020 ob 19 uriAtrij ZRC

"Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti. Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja

Dr. Tjaša M. Kos, psihologinja, ima svojevrstno življenjsko zgodbo. Je velika iskalka. Mnogokrat je morala iskati, in ob tem je tudi veliko našla, kar jemlje kot blagoslov. Njeno pot je zaznamovala tudi slepota. Vid je zaradi redke bolezni izgubila pri 24-tih letih. To je ni zaustavilo, morda jo je še bolj spodbudilo k iskanju naprej, tudi k študiju na Dunaju, kjer je diplomirala iz psiholoških znanosti. Je žena in mati treh sinov. Uspešna na svoji poklicni poti.

Po dveh in več mesecih izobraževanja na daljavo je čas za refleksijo o tem, kaj je prinesel »korona čas« in z njim povezan nov način izobraževanja. Učitelji so čez noč učni proces prestavili v virtualno okolje, nekateri starši in učenci so obupovali nad domačim delom za šolo, pristojni so ugotavljali, da izobraževanje na daljavo poteka dobro, maturanti so se neuslišano zavzemali vsaj za prilagojeno izpeljavo mature, psihologi so opozarjali na socialno dimenzijo šolskega procesa, strokovnjaki pa na pomanjkljivosti priporočil šolskih oblasti. Kakšno šolsko oceno bi torej dobilo slovensko izobraževanje na daljavo? Odgovor bomo iskali v pogovoru s strokovnjakom s področja pedagogike in didaktike dr. Damijanom Štefancem, izrednim profesorjem na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, glavnim urednikom revije Sodobna pedagogika in podpredsednikom Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.

Gostja tokratnega podcasta je bila Nika Rejc, tekmovalka v olimpijskem dvigovanju uteži, vaditeljica skupinskih vadb, osebna trenerka in avtorica projekta Sodobna dama. Rdeča nit pogovora se je vrtela predvsem o vadbi moči pri ženskah. [1:23] – Nika predstavi bistvo in namen njenega projekta Sodobna dama, ki je fokusiran na kvaliteten in individualiziran pristop k vadbi v skupini.[9:09] – Prihodnost projekta Sodobna je razširitev coachinga iz področja treninga tudi na druga življenjska področja.[11:13] – Kaj so temelji treningov in vadb Sodobne dame (izbor vaj, sredstev in vadbenih pripomočkov)?[14:37] – Profil strank (stopnja telesne pripravljenosti), ki se odloča za vadbo pri Niki.[15:31] – Trening moči in olimpijsko dvigovanje uteži pri ženskah – se morajo dame res pretirano bati pretirane rasti mišične mase in teže v splošnem?[25:55] – Vpliv treninga moči na spreminjanje postave in o individualnih razlikah v tem procesu.[31:06] – Kakšno vlogo imajo vadbe, kot je npr. pilates, pri vadbi in treningu moči?[34:11] – Kako vizijo in cilje ima Nika za naprej? Niki lahko sledite na: FB - https://bit.ly/2xLHGpbInstagram - https://bit.ly/34Omj2A  Več KinVital vsebinhttp://kinvital.si/

Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.

Prisluhnili ste komentarju, ki ga je za vas pripravil voditelj Rafaelove družbe in urednik več revij: Tretji dan, Naša luč in Zaveza ter namestnik urednika priloge Družine Slovenski čas.

Sodobna psihoterapija pomaga pri premagovanju duševnih stisk in je pomemben del zdravljenja številnih psihičnih obolenj. Je tudi možnost in priložnost za premagovanje notranjih spon, ki nas vežejo že od otroštva. Psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos pravi, da lahko prav s pomočjo psihoterapije zaživimo svobodno in samouresničujoče življenje. Pobliže se je spoznala že z različnimi psihoterapevtskimi smermi in pristopi. Po njenih besedah smo psihoterapijo po nepotrebnem obremenili s številnimi napačnimi predstavami in predsodki. Podrobneje pa v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Bienale v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 10. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Misterij sove spremljajo: Maša Jazbec, pedagoginja in performerka, Maša Radi Buh, študentka sociologije kulture in Nika Švab, dramaturginja. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Lutkovno gledališče Ljubljana in TJP – Centre Dramatique National d’Alsace, Strasbourg Misterij sove Avtorja: Franz Pocci, Célia Houdart Režiser: Renaud Herbin Igralca: Maja Kunšič in Iztok Lužar Dramaturginja: Mateja Bizjak Petit Scenograf: Mathias Baudry Oblikovalka svetlobe: Fanny Bruschi Avtor zvočne podobe: Morgan Daguenet Umetniški svetovalec: Nino Laisné Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Luka Bernetič Lučni mojster: Niko Štabuc Scenski tehnik: Luka Moškrič Izdelava lutk: Iztok Bobič, Polona Černe, Zala Kalan, Zoran Srdić, Marjetka Valjavec, Sandra Birjukov, Špela Ulaga, Olga Milič, Tereza Andrůšková Izdelava scene: Christian Rachner, Pierre Chaumont :V predstavi je uporabljen šanson Tout fout le camp. Predstava na oder postavlja miniaturne like iz predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril slovenski lutkar Milan Klemenčič. Uveljavljeni francoski režiser Renaud Herbin je navdih za predstavo dobil v fundusu Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer so ga očarale miniaturne lutke pionirja slovenskega lutkarstva. Z uporabo Klemenčičeve lutkovne zapuščine je tako tradicijo na področju lutkovne umetnosti postavil v kontekst sodobnih uprizoritvenih praks. Sodobna francoska pisateljica Célia Houdart je Poccijevo zgodbo, ki se dotika vprašanj preobrazbe, zvijač in prevare, nadgradila v duhu sodobne filozofske pripovedi. Osrednji junak je Vitez Čukolov, začaran v sovo. Človeška podoba mu bo vrnjena šele takrat, ko bo našel nekoga, ki mu bo v želji po uresničevanju želja populil vsa peresa. Naleti na prebrisanega Gašperčka Larifarija, ki si zaželi, da bi postal minister. Začarani vitez ga mora s svojimi peresi ves čas reševati iz zapletenih situacij. Vse dokler ni izpuljeno zadnje pero.

S prof. Antonom Štrukljem smo se pogovarjali o prazniku Marijinega vnebovzetja. Kaj imajo skupnega sodobna ženska, žena, možje, Slovenci in Jezusov vnebohod z Marijinim vnebovzetjem - to so vprašanja, na katere smo iskali odgovore v radijski katehezi.

Sodobna psihiatrija povezuje svoja dognanja tudi z duhovnimi ali kontemplativnimi praksami. Zato bomo v oddaji poskušali osvetliti odnos med psihoterapijo in molitvijo. Zanimalo nas bo, ali se duhovnost in psihoterapija izključujeta ali dopolnjujeta? Ali lahko krščanska duhovnost ponudi psihoterapiji spoznanja in uvide, kjer je ta šibkejša, na primer ko gre za iskanje kreativnih vzvodov in sil v človeku? Gost oddaje: psihiater dr. Borut Škodlar.

Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc

V sedmi epizodi oddaje Filozofija gre v svet govorimo o stiku med filozofijo in nevroznanostjo. Naša gosta sta dr. Olga Markič, redna profesorica za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in dr. Zvezdan Pirtošek, redni profesor nevrologije in predstojnik Katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Transkripcije posameznih epizod oddaje Filozofija gre v svet so dostopne na naši Facebook strani. . . . Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Sodobna tehnologija omogoča, da dobri starši otrokom digitalno sledimo, jih nadzorujemo in uvajamo cenzuro v totalitarni maniri, ki se je ne bi sramovala niti nekdanja KGB. Sodobni starši imamo v žepu informacije o tem, kje se nahajajo, s kom občujejo, kake vsebine konzumirajo, koliko časa igrajo igrice. Obstaja veliko aplikacij, celo ponudniki storitev tekmujejo, kdo nam bo omogočil več nadzora nad otroki. Vse te tehnološke dobrine apliciramo našim najmlajšim v imenu varnosti in skrbi. Kakšen je vaš pogled na to? In zakaj svojim najdražjim počnemo nekaj, kar v resnici preziramo?

V Cankarjevem domu poteka 11. Kulturni bazar, v ospredju katerega sta Sodobna umetnost ter Ustvarjalnost mladih.Fotografska razstava o Fotografskih pogledih na Škofjeloški pasijon in Pasijonski večer v Stari Loki.Pri Mohorjevi družbi Celovec je izšla knjiga pesmi z naslovom Oaza duše Jake Koširja.

Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Sodobni ideal je, da človeka njegovo delo zanima, osrečuje in bogati. Vendar je doseganje tega ideala močno oteženo. Včasih smo izjemno zadovoljni z rezultati svojega dela, pa je pot do tja noaorna in polna stresnih trenutkov. Včasih je delo kot tako zanimivo in izpolnjujoče, vendar so odnosi s sodelavci tisti, ki grenijo ure preživete na delovnem mestu. Včasih pa je problematičen urnik dela, zaradi katerega ne moremo preživljati časa z družino in prijatelji ter preprosto nimamo časa ne za hobije ne za športne dejavnosti. Kakšni so psihološki pritiski povezani z delom v sodobni družbi? Doktorica Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da je večopravilnost značilnost sodobnega dela in poudarja, da glede na rezultate raziskav večopravilnost vsekakor ni učinkovita. Kot poudarja, se na katedri zelo trudijo, da bi znanstvena dognanja, ki so nastala v slovenskem prostoru, prišla tudi do delodajalcev. Na katedri zato pripravljajo tudi spletno stran, psihologijadela.com, kjer objavljajo najnovejše ugotovitve s področja psihologije dela in organizacij. Z dr. Evo Boštjančič se je pogovarjala Urška Henigman. foto: osebni arhiv

Sodobna visoka tehnologija tako rekoč iz leta v leto podira meje možnega. Če nam je elektronika v mikro velikostnem razredu temeljito spremenila življenja, danes elektronske naprave že osvajajo nano svet. Tudi po zaslugi novih materialov, ki s svojimi lastnostmi omogočajo njihovo načrtovanje in izdelavo. Tehnološki razvoj pogosto celo prehiteva razumevanje principov, na katerih nano tehnologije temeljijo. Toda po drugi strani razumevanje teh zakonitosti odpira še povsem nove možnosti tako uporabe kot raziskav. To nedvomno velja tudi za odkritje izr. prof. dr. Tadeja Rojca z odseka elektronsko keramiko na Inštitutu »Jožef Stefan«, ki je pojasnil, kaj se skriva za lokalno električno prevodnostjo obetavnega materiala, bizmutovega ferita. Na atomskem nivoju so se namreč pokazali specifični defekti v domenskih stenah. Odkritje je bilo objavljeno v prestižni znanstveni reviji Nature Materials, v letu 2018 pa je za svoje delo prejel tudi Zoisovo priznanje za pomembne dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

V Stockholmu in Oslu so slovesno podelili letošnje Nobelove nagrade. Nagrajenca za področje medicine in fiziologije, Američan Allison in Japonec Honja, sta s svojim raziskovalnim delom utrla pot novemu načinu zdravljenja raka – sodobni imunoterapiji. Ta je povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju najbolj agresivnih rakavih obolenj. Letošnja Nobelova lavreata sta odkrila, kako lahko spodbudimo naš lastni imunski sistem, da sam ubije rakave celice, in razvila dve novi biološki zdravili, ki ju že uporabljamo za zdravljenje razsejanega malignega melanoma in pljučnega raka, nekaterih tumorjev ledvic ter sečnega mehurja, pa limfomov in nekaterih rakov glave ter vratu. Več o preboju, ki mnogim bolnikom občutno podaljša življenje, v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: prof. dr. Maja Čemažar in prof. dr. Janja Ocvirk z Onkološkega inštituta v Ljubljani, prof. dr. Vladka Čurin Šerbec z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino in prof. dr. Graham Pawelec z Univerze v nemškem Tübingenu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Foto: Adam Baker/ Flickr, cc

Sodobna imunoterapija je povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju najbolj agresivnih rakavih obolenj. »Če imaš pacienta, pred katerim je bilo prej le še 10 mesecev življenja, zdaj pa brez raka živi že 10 let in predvidevaš, da bo tako še nadaljnjih 20 let, gre za res revolucionarno odkritje!« pravi prof. dr. Graham Pawelec, ki je mednarodno priznan strokovnjak in vodja raziskovalnih skupin v Nemčiji in Kanadi. Nova imunoterapija je od leta 2011 na voljo tudi bolnicam in bolnikom v Sloveniji. O svojih izkušnjah in spoznanjih bosta v oddaji Ultrazvok govorili tudi prof. dr. Maja Čemažar in prof. dr. Janja Ocvirk iz Onkološkega inštituta v Ljubljani. Ob osemdeseti obletnici delovanja osrednje slovenske bolnišnice za zdravljenje raka se je z njimi srečal Iztok Konc. Foto: NIH/ Flickr, cc

V okviru letošnjega evropskega leta kulturne dediščine Prirodoslovni muzej Slovenije v glavnem mestu tudi jeseni nadaljuje z vrsto predavanj, na katerih predstavljajo pomen in vlogo ohranjenih in nastajajočih naravoslovnih zbirk, vključno s sistemskimi težavami, ki že dolgo spremljajo poskuse njihovega ohranjanja in poživitve. Pretekli četrtek je tako ornitolog, doc. dr. Al Vrezec, muzejski svetovalec s Kustodiata za vretenčarje PMS predaval o sodobni uporabi muzejskih naravoslovnih zbirk na primeru ptic. Med drugim jih je pojasnjeval kot časovne kapsule – okna v naravo preteklosti, s katerimi lahko razumemo tudi sedanji čas in zametke prihodnjega na tem področju. Z veseljem se je odzval na povabilo, da na Programu Ars razširi odmevnost sporočila tega muzejskega cikla predavanj o pomenu naravoslovnih zbirk. Prirodoslovni muzeji so časovne kapsule narave, ki je ni več, skupaj z izumrlimi vrstami, kakršna je na fotografiji novozelandska huja, ki jo lahko danes opazujemo le še v muzejih. V kolikor so te primerke le-ti uspeli ohraniti. foto: © Al Vrezec

Prvič je stopil v mehiško džunglo med študentskim potovanjem leta 1977. Pred kratkim se je kot eden izmed največjih poznavalcev Majev na svetu iz džungle vrnil še z enajste odprave. S slovenskimi kolegi so se lotili raziskovanja arheološke pokrajine v osrednjem majevskem nižavju. Pregledali so ozemlje, veliko približno 200 kvadratnih kilometrov, in v domače kabinete prinesli več vprašanj kot odgovorov. Sodobna tehnologija je do neke mere spremenila delo raziskovalcev, a je mačeta v džungli še vedno najpomembnejša. Terensko delo na področju nekdanjega življenjskega prostora Majev prinaša tudi občasno srečanje s kačami, tukaj so še divje čebele, pa čudni klopi in nenavadne stenice, ki med večerjo rade padejo v krožnik …Arheologa prof. dr. Ivana Šprajca številni radi imenujejo slovenski Indiana Jones. Morda tudi zaradi klobuka, ki si ga pogosto nadene na misijah, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU pa se ob takšnih primerjavah samo skrivnostno muza. Realna arheologija je povsem drugačna od filmske. Avtor: Luka Hvalc