Podcasts about toma zwitter

Zgodnje vesolje je bilo precej drugačno, kot smo si še včeraj zamišljali. Zvezde in galaksije so bile večje in svetlejše, nastajati pa so začele mnogo prej, kot smo domnevali. Že v središčih najzgodnejših galaksij najdemo tudi orjaške črne luknje, kar povsem spreminja naše razumevanje, kako so ti nenavadni pojavi nastajali. Ob določenih pogojih je mogoče opazovati posamezne zvezdne kopice, torej večje skupke zvezd znotraj mlade galaksije, kot je na primer galaksija, imenovana Roj kresničk, ki jo raziskuje prof. dr. Maruša Bradač. Opaziti je mogoče celo eno samo posamezno zvezdo, kot je primer zvezde Eärendil. Vsa ta nova odkritja in z njimi kup svežih ugank je prinesel vesoljski teleskop Jamesa Webba, naslednik legendarnega Hubbla. Kakšna spoznanja se nam zdaj s tem odpirajo, preverjamo v tokratni Intelekti. Gosta sta astrofizika prof. dr. Maruša Bradač in prof. dr. Tomaž Zwitter s fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: Galaksija Roj kresničk je na Webbovi fotografiji razpotegnjena črta na sredini posnetka. Nastala je približno 600 milijonov let po velikem poku. Tako jo razpotegne gravitacijsko lečenje.Vir: NASA, ESA, CSA, STScI, Chris Willott (NRC-Canada), Lamiya Mowla (Wellesley College), Kartheik Iyer (Columbia)

Naši poslušalci nam kar pogosto pišete, češ da opažate nenavaden pojav na nebu: kot da bi se čez nebo peljal vlak zvezd. Tja gor, v orbite nad nami namreč zadnja leta množično potujejo sateliti podjetja SpaceX. Zaradi tega pa vse več ljudi dviguje obrvi. Ne le da nam krnijo pogled v nebo, ampak postajajo tudi potencialna grožnja. Potem ko je še pred petimi leti nad nami krožilo približno 300 satelitov, naj bi jih čez pet let tam zgoraj potovalo 60.000. Posledično bo tam vse več vesoljskih smeti, ki postajajo resen in večplasten problem. Sogovornika: Iva Ramuš Cvetkovič, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani; prof. dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani.

Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je dvozvezdij. Če gledamo v nebo iz osvetljenega mesta, bomo uzrli skoraj sama dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj masivne, kot so zvezde, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik doc. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ko so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, so ugotovili znanstveniki, med katerimi sta tudi Gregor Traven in Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako do njih pride, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi utegnila biti nekoliko drugačna.»To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven. Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala junija 2022.

V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.Sogovorniki: prof. dr. Tomaž Zwitter, strokovni sodelavec Frekvence X, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani; dr. Bojan Ambrožič, geolog, Center odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije; dr. Miha Jeršek, geolog in direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija. Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Astronomke in astronomi so s pomočjo satelita Gaia Evropske vesoljske agencije odkrili doslej najmasivnejšo zvezdno črno luknjo v naši Galaksiji, ki je od Zemlje oddaljena “le” 2000 svetlobnih let. Gre za drugo najbližjo črno luknjo našemu planetu. Novico o tem odkritju so objavili v reviji Astronomy and Astrophysics. Pri odkritju črne luknje, ki so jo poimenovali Gaia BH3, sta sodelovala tudi slovenska astrofizika Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo ter Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Za nekaj podrobnosti smo zaprosili doktorico Andrejo Gomboc.

Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.

Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.Ste vedeli, da delovanje Sonca povzroči tudi eno od najlepših predstav na nebu – pojav mnogoterih imen? Severni sij, polarni sij, severne luči, aurora borealis. Za fizikalno razlago o tem, kako nastane, pa prisluhnite tokratni oddaji s številnimi gosti: strokovni sodelavec dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Primož Kajdič, univerza Universidad Autónoma de México (UNAM), njegov blog: Sončni blog, dr. Jure Atanackov, raziskovalec na Geološkem zavodu Slovenije in ljubiteljski astronom. Foto: Jure Atanackov, 5. 11. 2023, iz Gomile (Dolenjska)

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko, UNI LJ   Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan. Posnetku celotne okrogle mize lahko prisluhnete na: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175001526

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefa in Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan.

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti, so med četrtkovo okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki so jo pripravili kolegi na Valu 202, potekala pa je na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanstvena metoda še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza. Posnetek okrogle mize, ki je potekala na predvečer svetovnega dneva znanosti za mir in razvoj, objavljamo v tokratnem Studiu ob 17.00. Povzema jo Maja Ratej. Gostje: Dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UL Dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut Dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UL Dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL Dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL

Sinoči so lahko številni po Sloveniji opazovali žareče rdeče severno nebo, ki je bilo posledica severnega sija, sicer zelo redkega pri nas.Kot je pojasnil astrofizik Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, so astronomi že v petek zaznali močen sončev izbruh, tako so morebiten severni sij napovedovali tudi pri nas. Pojav se je v zadnjih tednih pojavil tudi nad Veliko Britanijo, ZDA in Nemčijo. Najlepše viden je običajno jeseni in spomladi, pogostost tega pojava v srednji Evropi pa je odvisna od dejavnosti Sonca.

Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice. Sogovornika: dr. Michele Dougherty, astrofizičarka, vodja oddelka za fiziko na Imperial College v Londonu in sodelavka pri misiji Juice; dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. Brala sta Mateja Perpar in Igor Velše.    ***Maja dodaja še popravek: V prispevku smo kmalu za Galilejem omenili, da potujemo 600 let naprej v prihodnost. Tu smo se malo ušteli pri računanju ali pa je letnica 1610 predolgo ostala v mislih. Pravilno je, da potujemo seveda 400 let naprej v prihodnost. 

Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu Zadnja tri leta so nam govorili, naj zaupamo v znanost in izsledke raziskav. Govorili so, naj zaupamo in verjamemo poznavalcem, strokovnjakom, znanstvenikom. Vendar; ali ni prav dvom bistvo znanosti? Ali ni kritični razum tisto, kar najbolj krasi inteligentnega človeka? Vprašanja, ki odpirajo širše dileme. Ali moramo zaupati v znanost? Ali lahko verjamemo znanstvenicam in znanstvenikom? V Intelekti razmišljajo: zdravnik Alojz Ihan, filozofinja Alenka Zupančič, biologinja Marina Dermastia in astrofizik Tomaž Zwitter. Vsi so doktorji znanosti, ugledni predavatelji, vsi pišejo in objavljajo. Na debato v studio Prvega jih je povabil Iztok Konc. Foto, od leve proti desni in od spodaj navzdol: Aristotel, filozof (384-321 pr. n. št) Satyendra Nath Bose, fizik in matematik (1894-1974) Emanuelle Charpentier, genetičarka (1954) Dorothy Hodgkin, kemičarka (1910-1994) Gregor Mendel, genetik (1822-1884) Stephen Hawking, kozmolog (1942-2018) Sigmund Freud, psihoanalitik (1856-1939) Charles Darwin, biolog (1809-1882) Mohamed ibn Musa al Hvarizmi, astronom in matematik (780-847) Ada Lovelace, matematičarka (1815-1852) Niels Bohr, fizik (1885-1962) Tu Youyou, farmakologinja (1930) Nikolaj Kopernik, astronom (1473-1543) Dmitri Mendeleev, kemik (1834-1907) Albert Einstein, fizik (1879-1955) Marie Curie, fizičarka in kemičarka (1867-1934) Jennifer Doudna, biokemičarka (1964) Alan Turing, računalničar (1912-1954) Max Planck, fizik (1858-1947) Konstantin Ciolkovski, raketni znanstvenik (1857-1935) Alessandro Volta, fizik in kemik (1745-1827) Maryam Mirzakhani, matematičarka (1977-2017) Fibonacci, matematik (1170-1250) Nikola Tesla, elektroinženir (1856-1943) Louis Pasteur, mikrobiolog (1822-1895) Ferdinand de Saussure, jezikoslovec (1857-1913) Galileo Galilei, astronom (1564-1642) Rosalind Franklin, kemičarka (1920-1958) Isaac Newton, fizik (1642-1727) Herman Potočnik Noordung, teoretik plovbe po vesolju (1892-1929) Claude Levi-Strauss, antropolog (1908-2009) Vera Rubin, astronomka (1928-2016) Johannes Kepler, astronom (1571-1630) Jane Goodall, primatologinja (1934)   Vse fotografije so na Wikipediji objavljene kot javna last, z izjemo naslednjih: al-Hvarizmi (Wikipedija, Davide Mauro), de Saussure (Wikipedija, Frank-Henri Jullien), Tu (Wikipedija, Bengt Nyman), Franklin (Wikipedija, MRC Laboratory of Molecular Biology), Charpentier (Wikipedija, Bianca Fioretti), Doudna (Wikipedija, Cmichel67), Goodall (Wikipedija, Muhammad Mahdi Karim), Rubin (Wikipedija, NOIRLab), Lévi-Strauss (Wikipedija, UNESCO), Fibonacci (Wikipedija, Hans-Peter Postel), Mirzakhani (Wikipedija, Maryeraud9),

V vesolje smo s sondami že pošiljali plošče z glasbo, pa fotografije in pozdrave v več jezikih. Vse to v upanju, da bi nekega dne prišle v roke nezemeljskim bitjem, za katere ljudje odločno verjamemo, da obstajajo. In da imajo seveda tudi oči, ušesa in roke, da bodo naša sporočila sprejeli. Kakšne pa so dejanske možnosti za obstoj življenja, podobnega našemu? Na vprašanje odgovarja profesor astrofizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani dr. Tomaž Zwitter.

Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je namreč dvozvezdij. Kadar je na nebu le malo zvezd, zremo skoraj samo v dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj ko so zvezde masivne, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna poznana gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik asist. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ki so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, je ugotovila skupina znanstvenikov, v kateri je poleg Travna sodeloval tudi dr. Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako nastanejo, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi vendarle utegnila biti nekoliko drugačna. »To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven.

»Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde. »Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.« Časovni stroj Gaia Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd. Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.

V letu 2021 je človeštvo na številnih področjih doseglo neslutene preboje in napredke - veliko število misij v vesolje je postavilo nove mejnike raziskovanja, nova cepiva odpirajo možnosti za zdravljenje bolezni, ki že dolgo pestijo ljudi po vsem svetu, preučili smo nove posledice okoljske krize … Pri pregledu leta sodelujejo trije gosti, s svojim odličnim vpogledom v dogajanje so zaokrožili izbor tem, ki jih je izpostavilo leto 2021. Dr. Zarja Muršič bo prispevala pregled dogajanja na področju epidemije in cepiv, dr. Tomaž Zwitter prispeva izbor največjih dogodkov v povezavi z vesoljem, svoj izbor pa doda Lea Udovč, večkrat nagrajena znanstvena novinarka, ki ustvarja vsebine za rubriko Poglobljeno na portalu N1. Ustvarjalci Frekvence X pogledamo tudi proti prihajajočemu letu!

V epizodi #67 je bil moj gost Tomaž Zwitter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Dotakneva se tematik, kot so: Astrofizika Teorija v znanosti Vesolje in overitev hipotez Merjenje in zaznavanje Koncept Okamove britve Klimatska kriza Elon Musk, Izleti v vesolje in izziv časa Radovednost Inteligenca in sposobnost odločanja Kaj je čas in začetek vesolja Wikipedia, iskanje informacij in Twitter Kaj je prostor? Širjenje vesolja Teorija vsega in razumevanje zavesti iz zavesti same Primerjava virusa in življenje ter Nobelove nagrade Razviti svet in skrb za države v razvoju Znanstvena revolucija in napredek človeštva Razsvetljenski pogled na svet Teorija simulacije Svobodna volja in kazensko pravo Pogled astrofizika na trenutno stanje sveta Nasvet 12 letniku, ki ga zanima astrofizika ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d

Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC

K rdečemu planetu so nedavno ena za drugo prispele odprave Združenih arabskih emiratov, Kitajske in Združenih držav Amerike. Slednja je tudi že silno uspešno pristala v kraterju Jezero, pospremljena s sploh prvim posnetkom spusta na drugi planet. Kitajci pristanek načrtujejo čez nekaj mesecev. Nacionalna pestrost teh misij hkrati kaže, da se resne vesoljske ambicije danes širijo na nove države. Obenem je po dolgih desetletjih dolgoročnejša navzočnost človeka na Luni ali Marsu spet bolj v ospredju domišljije – in tudi resnega načrtovanja. Ključni motor nove vesoljske tekme pa so predvsem uspehi kitajskega vesoljskega programa, ki tudi ZDA silijo k načrtovanju mnogo bolj smelih misij, kot bi si jih Američani zastavili sami. Tekma med aktualnima gospodarskima velesilama bo brez dvoma potekala tudi v vesolju. V njej utegnejo imeti tokrat pomembnejšo vlogo tudi zasebna podjetja. Kaj nam bo prinesla nova vesoljska tekma, v Studiu ob 17ih preverjajo voditeljica Nina Slaček in gosti: - astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL; - Aljoša Masten, MMC; - Nina Pejić, mlada raziskovalka na FDV na področju mednarodnih odnosov, ki se posveča Kitajski; - Boris Knific, urednik revije Obramba.

Misija Gaia Evropske vesoljske agencija z osupljivo natačnostjo meri velikost naše galaksije in vsega vesolja. Aktualni podatki kažejo na veliko razburkanost in nihanja v naši galaksiji, prof. dr. Tomaž Zwitter pravi, da dogajanje dobiva rokovski prizvok. Komentiramo objavo tretje različice kataloga astronomskih meritev misije Gaia, ki skupaj obsega kar 1,8 milijarde zvezd, njena natančnost pa je primerljiva z merjenjem debeline človeškega lasu čez Atlantik. Za projekt skrbi 500 znanstvenikov, pri obdelavi podatkov imajo pomembno vlogo tudi slovenski strokovnjaki.

Ob omembi raziskovanja vesolja se mnogim pred očmi narišejo spektakularni prizori odštevanja in izstrelitev velikih raket, ki v neznano odpeljejo svoj tovor. Ob tem si tako znanstveniki kot laični opazovalci grizejo nohte in nestrtpno spremljajo, če izstrelitev poteka brez težav, a ob takem vznemirjenju si le redko zastavimo morda na prvi pogled enostavno vprašanje, ki ga je poslal Jernej: "Kako se pravzaprav raketa požene v zrak?" Odgovor je prispeval izvrsten poznavalec vesoljskih tehnologij prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko.

Ob omembi raziskovanja vesolja se mnogim pred očmi narišejo spektakularni prizori odštevanja in izstrelitev velikih raket, ki v neznano odpeljejo svoj tovor. Ob tem si tako znanstveniki kot laični opazovalci grizejo nohte in nestrtpno spremljajo, če izstrelitev poteka brez težav, a ob takem vznemirjenju si le redko zastavimo morda na prvi pogled enostavno vprašanje, ki ga je poslal Jernej: "Kako se pravzaprav raketa požene v zrak?" Odgovor je prispeval izvrsten poznavalec vesoljskih tehnologij prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko.

Dobrodošli v tokratnih zunajzemeljskih Radiovednih. Tokratni poslušalec se je namreč prestavil v vesolje in potoval v preteklost. Zanimalo ga je namreč, zakaj se na fotografijah misij Apolla dobro vidi Zemljo, na njih pa ne vidimo zvezd. Odgovarja prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Če tudi vas kar koli zanima, nam pošljite vprašanje na frekvencax@rtvslo.si, z veseljem bomo poiskali odgovor nanj.

Dobrodošli v tokratnih zunajzemeljskih Radiovednih. Tokratni poslušalec se je namreč prestavil v vesolje in potoval v preteklost. Zanimalo ga je namreč, zakaj se na fotografijah misij Apolla dobro vidi Zemljo, na njih pa ne vidimo zvezd. Odgovarja prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Če tudi vas kar koli zanima, nam pošljite vprašanje na frekvencax@rtvslo.si, z veseljem bomo poiskali odgovor nanj.

Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.

Danes pa o presenetljivem podatku, o katerem se povprečnemu Zemljanu še sanja ne. Ko stojite čvrsto pri tleh, se vam kakopak najbrž zdi, da ste povsem pri miru, tla so pri miru, okolje tu … Pa vendar si to našo Zemljo lahko predstavljali kot nekakšno vesoljsko ladjo, ki potuje precej hitro. Če bi zdajle stali na ekvatorju, bi se premikali približno 1670 km/h, tako hitro se tam okoli osi vrti naš planet, no, okoli Sonca pa potuje še hitreje, nekaj več 107 000 km/h. Velikanske številke, ane? Jih imate varno spravljene v svoji glavi? Tako lahko gremo na tokratno vprašanje radiovednega poslušalca, ki se glasi: »Kje Zemlja dobi energijo, da se neprenehoma vrti okoli Sonca s hitrostjo 30 km/s?« Z odgovorom pa se je poigral profesor astrofizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter.

Danes pa o presenetljivem podatku, o katerem se povprečnemu Zemljanu še sanja ne. Ko stojite čvrsto pri tleh, se vam kakopak najbrž zdi, da ste povsem pri miru, tla so pri miru, okolje tu … Pa vendar si to našo Zemljo lahko predstavljali kot nekakšno vesoljsko ladjo, ki potuje precej hitro. Če bi zdajle stali na ekvatorju, bi se premikali približno 1670 km/h, tako hitro se tam okoli osi vrti naš planet, no, okoli Sonca pa potuje še hitreje, nekaj več 107 000 km/h. Velikanske številke, ane? Jih imate varno spravljene v svoji glavi? Tako lahko gremo na tokratno vprašanje radiovednega poslušalca, ki se glasi: »Kje Zemlja dobi energijo, da se neprenehoma vrti okoli Sonca s hitrostjo 30 km/s?« Z odgovorom pa se je poigral profesor astrofizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter.

Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.

Znanost med knjigamiprof. dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL23. oktober 2019 ob 19hMestna knjižnjica Kranj

Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)

Frekvenca X se ozira proti najbolj vroči temi v vesolju – proti črni luknji! Človeštvo si jo je pred kratkim prvič lahko ogledalo na fotografiji in podoba črnega kroga z ognjenim obročem je osupnila znanstvenike in laike. Fotografija črnega kroga z ognjenim obročem velja za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo, saj gre za takšno preciznost, kot če bi skušali številko na kovancu, ki bi ga nekdo držal v New Yorku, razbrati iz Ljubljane. Raziskovalci so potrebovali več let za povezovanje več deset teleskopov po planetu od Havajev, prek Španije do Antarktike in ob tem izkoristili še vrtenje Zemlje, da jim je naposled uspelo dobiti fotografijo črne luknje. Kakšno novo znanje nam prinaša ta dosežek in kakšni bodo prihodnji izzivi, z nami razmišljata astrofizika dr. Tomaž Zwitter, naš strokovni sodelavec z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, in dr. Roman Gold, eden od raziskovalcev pri projektu Event Horizon.

Najprej so domnevali, da ima obliko keglja ali arašida, zdaj so znanstveniki potrdili, da gre pravzaprav za snežaka. Zamrznjeni ostanek iz časa zgodnjega Osončja, poimenovan Ultima Thule, se nahaja kar 6,4 milijarde kilometrov od Zemlje. Gre za najbolj oddaljeno nebesno telo, kar jih človeštvo kadarkoli preučevalo. “Gremo, Nova obzorja!” je na letošnjega novega leta dan zgodaj zjutraj vzkliknil Alan Stern, glavni inženir Nasine sonde New Horizons. Doktor astrofizike in član legendarne zasedbe Queen Brian May pa je zgodovinskem dogodku posvetil prav posebno pesem. Kako astrofiziki razlagajo pojav snežaka v vesolju in kaj bi lahko ugotovili na podlagi pridobljenih podatkov? Gost: dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike Avtor: Luka Hvalc Foto: Nasa

Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)

Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.

Maja in Uroš preganjata mraz s toplimi spomini na WinAMP, MWC novostmi ter kupom drugih zanimivostmi. Na oddajo se lahko naročiš preko iTunes ali RSS. Maja je na twitterju @majchi8, Jan je @th0r in Uroš @uros_m. Apgrejd je preprosto @Apgrejd. Mrežo Apparatus lahko podpreš tudi osebno. Zapiski: Prof. dr. Tomaž Zwitter o Falcon Heavy Pregled raket Muskov tweet Hitro poslušanje Samsung Galaxy […]

prof. dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko, UL Moderator: Lenart J. Kučić, DELO

V tokratni epizodi gostuje profesor astronomije, astrofizike in kozmologije Tomaž Zwitter. V informativnem pogovoru Bokiju in Anžetu razloži na kašen način znanstveniki odkrivajo vesolje, katera odkritja v zadnjem času so najpomembnejša in v šali pove kolikšna je verjetnost, da vam na glavo pade asteroid. Na koncu se dotaknejo tudi absurdnim “zakonom” fizike v hoolywoodskih filmih. […]