Podcasts about zadnjih

Slovenci Grčijo dobro poznamo in imamo radi, takoj za Hrvaško je naša druga najbolj priljubljena počitniška destinacija. Vendar običajno obiščemo katerega od številnih grških otokov, morda še Atene, Solun in Peloponez. Bolj vzhodno, proti polotoku Halkídika, zanese predvsem poznavalce in tiste, ki znajo ceniti manj oblegane, a prav tako zelo lepe plaže in vedno zeleno naravo. Vzhodna Halkídika je raj za ljubitelje pohodništva in zgodovine, tu je bil rojen veliki mislec Aristotel, mnoge privabijo tudi skrivnostni samostani na polotoku Mount Athos. Zadnjih 15 let pa v tem času na Vzhodno Halkidiko vabi tudi kulinarični festival Kouzina. Pretekli konec tedna so program festivala namenili medu in ob svetovnem dnevu čebel jih je skupaj s slovenskimi čebelarji obiskala Andreja Čokl.

»Pravičnost in enakopravnost sta bili vedno moji vodilni načeli,« pravi sociologinja profesorica doktorica Maca Jogan, nekdanja redna profesorica Fakultete za družbene vede, ki je svoje življenje posvetila sociologiji. Zadnjih štirideset let raziskuje različne vidike družbene konstrukcije hierarhije med spoloma. Je avtorica devetih knjig, številnih znanstvenih in strokovnih člankov kot tudi poljudnih publicističnih besedil. Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je neomajna zagovornica pravic žensk in velja za pionirko slovenskega feminizma. Pred mikrofon jo je povabila Tita Mayer.

V sodobni arhitekturi je vse bolj prisotna nova tehnika gradnje z zbito zemljo, ki ni nova, saj gre za eno najbolj arhaičnih, kar jih človeštvo pozna. Zadnjih pet let se z raziskovanjem gradnje z zemljo ukvarja skupina arhitektov revije Outsider, ki je bila letos ponovno povabljena v Benetke za glavne izvajalce razstavnih del z zbito zemljo za dva svetovna paviljona v času Beneškega bienala arhitekture - za Združene arabske emirate in za Kosovo.

V Cankarjevem domu je na ogled zanimiva razstava z naslovom Šest let vojne, en dan osvoboditve, ki jo je zasnoval kustos Muzeja tiska Ali Žerdin. Na razstavi lahko vidimo časopisne izvode iz obdobja druge svetovne vojne, ki so bili natisnjeni v Sloveniji, Srbiji, Nemčiji, Sovjetski zvezi, pa tudi v ZDA in Italiji. Razstavo so pripravili ob skorajšnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne v Sloveniji, ki jo zaznamujemo 9. maja. Zadnjih dvajset let so v muzeju po bolšjih sejmih, antikvariatih, kleteh in podstrešjih zbirali stare časopisne izvode, ki pričajo o vzponu, nasilju ter zlomu nacizma in fašizma. Za Nedeljsko reportažo si je razstavo skupaj s kustosom Alijem Žerdinom ogledal Miha Žorž.

Zadnjih dvadesetak godina glavna ulica u četvrti Lakemba, u Sydneyu, postala je tokom ramazana užurbano središte i jedan od najvećih godišnjih multikulturnih festivala hrane u zemlji. U Lakembi živi veći broj muslimana nego u bilo kojoj drugoj četvrti u zemlji, i ima najveću džamiju. Zato je postala mjesto okupljanja u vrijeme iftara tokom ramazana, ali je omiljena i među mnogim lokalnim stanovnicima nemuslimanima.

Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.

Prvi podatki o primanjkljaju v državnem proračunu za lani kažejo, da je bil ta najnižji v petih letih. Da Slovenija dobro upravlja z dolgom, pa je razvidno iz primerjav z drugimi. Povprečna zadolženost v Evropski uniji presega 80 odstokov BDP-ja, naša država je boljša za 13 odstotnih točk. Kot poudarja državna sekretarka s finančnega ministrstva Saša Jazbec, ohranjamo ustrezno visok povprečni čas vezave dolga.

V Repičevi ulici v Kopru se vsak petek dopoldne iz prostorov Medobčinskgega društva slepih in slabovidnih sliši petje. Tam vadijo članice in člani pevskega zbora. Zadnjih pet let jih vodi Rok Tomšič, ki jih tudi spremlja s saksofonom, tamkajšnji zaposleni Klemen Domjo pa s kitaro. Decembra bodo izvedli številne nastope, ki se jih, tako kot vsakega, zelo veselijo. Na eni od vaj jih je obiskala Mateja Brežan.

S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej.  Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo.  Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti.  Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati. 

Zdravo. Tokrat začnemo epizodo z rubriko Zadnjih 30, kjer se pogovarjamo o humorističnih TV serijah, ki si jih je vredno ogledati. Nato se znajdemo na travniku s klopco, kjer razmišljamo o svobodi in omenimo vsakodnevna opravičila Slovenskih železnic, ki jih lahko slišite na premnogih železniških postajah širom po Sloveniji. Pogovor nadaljujemo v smeri svobode, glasbe, kitar in studija, preden se že šestič posvetimo 4. poglavje 6. knjigerazpravljamo o sanjah, letenju in travniku, omenimo pa tudi basen o lisici in kislem grozdju. Za konec se posvetimo konceptu resnične virtualne resničnosti in hiši na travniku. Epizodo zaključimo z željo, da se tudi ta teden lepo imejte.

Razmere na severu Gaze se še naprej naglo slabšajo, samo v Džabaliji je bilo po podatkih Unicefa v zadnjih dveh dneh ubitih 50 otrok. Zaradi izraelske obkolitve je delo reševalcev oteženo, številni zato ostajajo ujeti pod ruševinami. Izraelski napadi so smrti zahtevali tudi v Libanonu, kjer se skupno število ubitih bliža 3 tisoč. V oddaji tudi: - Španskega kralja ob obisku poplavljenih območij pričakali protestniki - Ministrstvo: prihodek od nepremičninskega davka ne bo namenjen stanovanjski gradnji - Hrvaška vlada želi nuditi pomoč pri oddaji praznih stanovanj

Dr. Tilen Genov je na Pitcairnskih otokih preučeval kite in se pogovarjal s potomci upornikov z ladje Bounty. Drobna pika sredi južnega Tihega oceana. Otočje Pitcairn. Od štirih otočkov je naseljen samo eden. Njegovi prebivalci so potomci domačink in angleških pomorščakov z ladje Bounty, ki so leta 1789 izvedli enega najbolj znanih ladijskih uporov. Prostrano morje tega otočja je tudi eden največjih morskih rezervatov na svetu. Zadnjih 30 let se tam v zimskem času zadržujejo kiti grbavci. Letos drugič jih je s kolegom in kolegico z londonske univerze King's College raziskoval dr. Tilen Genov, sicer tudi predsednik društva Morigenos. Lea Širok ga je povabila v tokratno oddajo. Med drugim sta se pogovarjala o zvezdnatem nebu nad otočjem, pa samcih kitov, ki med parjenjem vsi pojejo isto pesem … in ja, njihovo izdihovanje zraka domačini kdaj slišijo tudi s kopnega.

Romska skupnost je v zadnjih tednih, tudi v medijih, deležna precej ostrega dialoga, zato je toliko bolj pomembno, da v tem času na površje pridejo tudi boljši in svetlejši primeri iz skupnosti. Sinoči smo v Naših poteh na Prvem že lahko prisluhnili pogovoru z Bojano Rozman iz Bele krajine, ki je po poklicu ekonomski tehnik ter tik pred zaključkom študija smeri predšolske vzgoje. Je tudi edina sodna tolmačka za romski jezik pri nas. Zadnjih 13 let dela kot romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, kar ji daje dober vpogled v izzive in tudi rešitve na področju vzgoje in izobraževanja otrok iz romske skupnosti. Z Bojano Rozman se je tudi o aktualnih razmerah na JV Slovenije ter njihovih posledicah in vplivu na romsko skupnost, pogovarjal Sandi Horvat. In izzivov na področju vzgoje in izobraževanja je kar nekaj, pravi Bojana Rozman.

Zametki fotografske dejavnosti v Novi Gorici segajo v leto 1949, ko so pripravili prve fotografske tečaje. Vodili so jih poznejši ustanovitelji fotografskih društev, najprej Fotoamaterskega društva Nova Gorica, potem Fotokluba Elektra. A obe društvi sta po nekaj letih prenehali delovati, dokler se niso fotografski navdušenci, zbrani okoli fotografskega mojstra Milenka Pegana, povezali leta 1968 v društvo z imenom Foto kino klub Nova Gorica. Istega leta so tudi že organizirali prvi klubski natečaj barvnih diapozitivov, ki je v letu 1969, ko so klub registrirali kot društvo, prerasel v primorski natečaj barvnih diapozitivov Dia Primorska. Zadnjih deset let je natečaj odprt tudi za vse slovenske fotografe, ime Dia Primorska pa zaradi tradicije ostaja še naprej. Ko je kino dejavnost na Goriškem zamrla, so jo novogoriški ljubitelji fotografije leta 1997 črtali iz imena svojega kluba. Tako ostaja Foto klub Nova Gorica, ki je danes še vedno pomemben del fotografske skupnosti na širšem Goriškem. Oddajo je pripravil Valter Pregelj.

Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.

Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako postati dokumentaristična. Mlajša generacija, ki odrašča z omrežji, kot je tiktok, in z neskončnim streamanjem, se lahko z dokumentarnimi filmi identificira lažje kot s fikcijo, se strinjata – in škoda bi bilo, da takega razcveta filmske zvrsti pri nas ne bi primerno podprli. Tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Staša Grahek.

Drugi poudarki oddaje: - Tri zgornjegorenjske občine so se dogovorile za skupno prijavo na razpisu za sofinanciranje sončnih elektrarn na javnih stavbah. - Mariborska Snaga je lani ustvarila za 405 tisoč evrov dobička. Cen odvoza odpadkov letos ne bodo spreminjali. - Občina Ankaran je na drugem, ponovljenem razpisu uspela dobiti najemnika za dva lokala ob plaži. - Ljutomerski gimnazijci bodo tudi letošnje šolsko leto končali s tradicionalnim kulturnim maratonom.

Zadnjih 29 dana radila sam što i inače radim u biznisu. Poslala sam 4 newslettera. Snimila sam 3 podcast epizode. Objavila sam 1-2 Instagram objave tjedno. Imala sam jedno aktivno lansiranje. Nisam boostala ili oglašavala sadržaj. Pojavljivala sam se za klijente jednako posvećeno kao i inače. Prošli mjesec bio je (naizgled) kao i svaki drugi. Osim što nije. Osim što smo prošli mjesec ostvarili najveće mjesečne prihode do sada. Ako te zanima što je bilo drugačije, ova epizoda će ti se svidjeti… Radionica LIDER u nastajanju: https://lider-u-nastajanju.grweb.site/ #radimposvom MASTERMIND: https://membership.teatime.com.hr/radimposvom-mastermind/ Saznaj je li #radimposvom MASTERMIND za tebe: https://forms.gle/wLibdWw1T9AD4W3P9 Ostani u toku: E-mail - tea@radimposvom.com.hr Instagram - https://www.instagram.com/teazavacki Newsletter - https://content.teatime.com.hr/newsletter

V Lizboni je pred dnevi potekala 12. generalna skupščina Evropske Zveze slepih. V okviru vsebinskega programa ter strateškega načrta delovanja Evropske Zveze Slepih je bila skupščina tudi volilna, saj so delegati iz več kot 40 držav članic zveze izbirali tudi novo vodstvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je kandidirala 2 kandidatki in obe sta prejeli podporo in glasove več kot 120 delegatov. Karolina Doltar Šmit je ponovno postala članica nominacijske komisije EBU, Anja Uršič pa je je dobila tretje največje število glasov delegatov od 12 kandidatov za 8 prostih mest med člani in članicami upravnega odbora EBU. Anja Uršič je v pogovoru z Markom Rozmanom v parih besedah obrazložila pomen same izvolitve oziroma kakšna je njena vloga v upravnem odboru.

Afer polni zadnji tedni za vlado niso rožnati, obenem pa ima pred seboj številne napovedane, a še neuresničene reforme. O tem, kaj se dogaja z zdravstveno, so ta teden govorili v Državnem zboru; zdravniki medtem še vedno stavkajo. Stavkovna določila pri nas ureja zakon, ki je po desetih letih nujno potreben prenove, menijo sindikati. V oddaji tudi: - Predsednica Pirc Musar ob obisku Bosne in Hercegovine pozvala k izvedbi reform za približevanje Uniji. - Izraelske sile prenaseljeno Rafo na jugu Gaze obstreljujejo iz zraka in napovedujejo širitev kopenskih napadov. - Nezadovoljni italijanski kmetje odpovedali množični protest v Rimu, do jutri pričakujejo srečanje s kmetijskim ministrom.

Čeprav je izraelska vlada napovedala, da bo iz Gaze umaknila del vojske, se izraelski napadi nadaljujejo. Samo v zadnjem dnevu je bilo po palestinskih virih ubitih več kot 200 Palestincev, skupno število žrtev pa je že več kot 22.000. Razmere se vse bolj zaostrujejo tudi na Zahodnem bregu. Druge teme oddaje: - V zadnjih 24-ih urah v Gazi ubitih več kot 200 Palestincev, Ukrajina po ruskih raketnih napadih poziva k hitrejši dobavi zahodnega orožja - V letalski nesreči na Japonskem umrlo 5 reševalcev, namenjenih na potresno območje - Premier Golob naj bi jutri v državni zbor poslal ime novega kmetijskega ministra, ki ga čakajo številni izzivi

Medtem ko vlada dozdajšnje delo ocenjuje za uspešno, se javnost s to oceno ne strinja. Zaupanje v vse politične institucije občutno pada. Preverjamo vzroke in posledice, tudi glede zahtev v javnem sektorju, ki stopnjuje pritiske za ureditev plač. Stopnjujejo se tudi priporočila prebivalcem Strug, naj se dokončno preselijo. Kako, kam in kaj s tistimi, ki bi radi šli, a niso na seznamu? V kritičnem pregledu tedna tudi o izzivih nadaljnje širitve Evropske unije, odzivih na migracijski dogovor v sosednji državi in o vojaškem vidiku dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Martin je pilot pri nizkocenovnem letalskem prevozniku. Zadnjih nekaj let je bil stacioniran v Bergamu v Italiji, od koder se je lahko redno vračal domov, potem pa je sprejel ponudbo za začasno premestitev v Maroko, ki je tako po kilometrini kot tudi po povezavah, ki so na voljo, dosti dlje od Slovenije. Še pred nekaj meseci je nestrpno čakal, da se obdobje, načrtovano za njegovo bivanje tam, izteče, pred kratkim pa je ugotovil, da mu življenje v srfarskem obalnem mestu Agadir zelo ustreza. Celo tako, da sta se njegova partnerica in tri mesece star sin zdaj preselila k njemu.

Sinoči so lahko številni po Sloveniji opazovali žareče rdeče severno nebo, ki je bilo posledica severnega sija, sicer zelo redkega pri nas.Kot je pojasnil astrofizik Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, so astronomi že v petek zaznali močen sončev izbruh, tako so morebiten severni sij napovedovali tudi pri nas. Pojav se je v zadnjih tednih pojavil tudi nad Veliko Britanijo, ZDA in Nemčijo. Najlepše viden je običajno jeseni in spomladi, pogostost tega pojava v srednji Evropi pa je odvisna od dejavnosti Sonca.

Igralca Rafaela Vončino smo pred dobrimi desetletjem spremljali na gledališkem odru, v filmu, na televiziji. Vsepovsod ga je bilo polno. Življenje pa mu je kasneje postavilo preizkušnje, ki se jim ni znal najbolje upreti. Zadnjih deset let ga sicer vidimo tudi na različnih odrih, vendar predvsem kot interpreta Kosovelove poezije. Danes dela na sežanski obrtni zbornici, še vedno sicer ustvarja, predvsem modelira železnice in se trudi, da bi življenje postavil na stabilne tirnice.

Igralca Rafaela Vončino smo pred dobrimi desetletji spremljali na gledališkem odru, v filmu, na televiziji. Vsepovsod ga je bilo polno. Življenje pa mu je kasneje postavilo preizkušnje, s katerimi se ni znal najbolje soočiti. Zadnjih deset let ga sicer vidimo tudi na različnih odrih, vendar predvsem kot interpreta Kosovelove poezije. Danes dela na sežanski obrtni zbornici, še vedno sicer ustvarja, predvsem modelira železnice in se trudi, da bi življenje postavil na stabilne tirnice. Z njim se je pogovarjala Vesna Potočar Godnič.

Snemalec, režiser in avanturist Rožle Bregar je v naravi doma. Začelo se je s hribi, saj je odraščal v gorniški družini. Navdušenje nad naravo in pogosto tudi nad skrajnimi razmerami Rožletu Bregarju pri njegovem ustvarjanju danes pride zelo prav. Čeprav spada v mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev, je svoj pečat doslej pustil v več kot 30 dokumentarnih filmih. Hribom, svoji prvi ljubezni, kot sam pravi, je dodal še drugo, Islandijo, kamor se vedno znova rad vrača. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako je mogoče z dokumentarnimi filmskimi zgodbami ozaveščati in pripomoči k odgovornejšemu odnosu do narave, o Nepoškodovanih, Zadnjih ledenih lovcih, Naravi brez meja, Zgodbi Save, Divji Sloveniji ter drugih odmevnih domačih in tujih projektih, pa tudi o etičnem odnosu do narave med snemanjem.

Zadnjih 10 let pri nas v povprečju vsako leto zboli za rakom 150 mladih med 15. in 29. letom starosti. Pogosto gre za krvne rake, še posebno limfome. Mladi so specifična populacija, ki se ob težavah in skrbi zaradi bolezni sooča še s stigmo na drugih področjih življenja. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo zato predstavlja kampanjo "Pridem takoj", o kateri govorimo v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Zadnjih 2,4 milijona let se na Zemlji izmenjujeta dve obdobji: obdobje tako imenovane ledenodobne Zemlje in obdobje toplogredne Zemlje»Zmotno je mišljenje, da je bila klima v preteklosti enotna. Obstajale so tudi zelo brutalne klimatske spremembe,« pravi sogovornik Iztoka Konca dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. V krajšem pogovoru je izpostavil, da smo vstopili v novo geološko dobo – stroka jo je poimenovala antropocen. Za antropocen je v celoti odgovoren človek. Foto: International campaign to abolish nuclear weapon/ Flickr, cc Daljši prispevek - Geolog Andrej Šmuc: Ledena doba že "zamuja" POSLUŠAJ TUKAJ 

Dr. Andrej Šmuc: »Zmotno je mišljenje, da je bila klima v preteklosti enotna. Obstajale so tudi zelo brutalne klimatske spremembe.« Zadnjih 2,4 milijona let se na Zemlji izmenjujeta dve obdobji: obdobje tako imenovane ledenodobne Zemlje in obdobje toplogredne Zemlje. Na primer v mlajšem triasu pred približno 13.000 leti je temperatura na Zemlji zgolj v desetih letih padla za deset stopinj. Predavatelj in raziskovalec Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani zato v luči podnebnih sprememb, vremenskih ujm in katastrof še zlasti opozarja, da ga bolj kot za naš planet, ki je preživel že marsikaj, skrbi za nas – za usodo ljudi. Več pa v pogovoru, ki ga je za oddajo Glasovi svetov na Arsu s prof. dr. Andrejem Šmucem posnel Iztok Konc. Foto: Pixabay

Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je včeraj potrdila vlada, je po besedah ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca največji korak na tem področju v zadnjih 30-ih letih. Predlog zakona širi nabor pravic in zagotavlja financiranje. Do zakona, ki bo začel veljati s prvim januarjem 2024, pa so zadržani socialni partnerji in strokovna javnost. Druge teme: - Vodja ruske paravojaške skupine Wagner Prigožin prispel v Belorusijo. - Kosovski premier Kurti izrazil pripravljenost za manjšo prisotnost policije na severu Kosova. - Skakalka Nika Prevc srebrna na Evropskih igrah, atleta Kristjan Čeh in Tina Šutej zmagala v Ostravi.

Kolesarjenje lahko prispeva k manjšemu številu avtomobilov na naših cestah. Strateški cilj države, opredeljen v prvi nacionalni strategiji kolesarstva, je povečati uporabo koles za dnevne poti. Z zdajšnjih 250 milijonov bi jih v prihodnjih sedmih letih radi podvojili. Pogled na kolesarstvo in trajnostno mobilnost pa kaže tudi smer, kam želimo kot družba in kako snovati urbana središča. Ali obstaja način za doseganje sinergije med kolesarji in vozniki na cesti? Zadnjih pet let načrtujemo tudi državno kolesarsko omrežje, kar ni pomembno le za razvoj turizma, ampak tudi za trajnostno mobilnost. O vsem tem voditeljica Metka Pirc s sogovorniki. Gostje: Lea Rikato Ružič, predsednica Ljubljanske kolesarske mreže; Tadej Žaucer, Sektor za trajnostno mobilnost na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Matej Praprotnik, letošnji kolesarski župan Ljubljane Tomaž Willenpart, vodja Sektorja za investicije v ceste na Direkciji za infrastrukturo, Aleš Rupreht, Regionalna razvojna agencija za Koroško.

Kako se kažejo podnebne spremembe v azijskih velemestih na podeželju? Na Kitajskem se soočajo s problemom brezposelnosti med mladimi. Kitajska krepi cenzuro, bodo res prepovedali Airdrop in Bluetooth?

Pomlad je ponavadi tista, ki nas s toplejšimi dnevi prepriča, da zimske čevlje počasi zamenjamo z lažjimi, bolj zračnimi supergami. »Zadnjih 20 let je to zagotovo najbolj nošen, popularen in vsestranski čevelj,« pravi Karin Košak, redna profesorica na Oddelku za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete. In tudi prej, vse od 70. let naprej se ta čevelj neprestano razvija in spreminja. Torkov kviz o supergah je pripravila Darja Pograjc.

Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.

Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Če jo ogovorite na cesti ali na teku, je ne moti, celo selfie lahko posnamete z njo. Brez športa si ne predstavlja posameznega dneva, niti življenja. O njenih tekaških začetkih sva razvila pogovor, pa o maratonih in lekcijah, ki jih je dobila tam. Dotaknila sva se tudi motnje hranjenja, ki jo je morala premagati, njeni pojavnosti na socialnih omrežjih in zakaj sovraži skupinske teke. Katarina ima izdelano stališče o ženskah v športu (in družbi nasploh), a še prej kot do drugih je najprej nepopustljiva do same sebe. Zakaj je šla teč na Dunaj s poškodbo, katerih tekov se še veseli in kaj bere, vse to in še več v odličnem pogovoru, ki vam bo krajšal dolge teke pred maratonom. Vroče!

Dijaki zadnjih letnikov so dopoldne z esejem iz materinščine s tematskim sklopom Ženska na odru sveta začeli splošno maturo. Letos jo bo opravljalo približno 6 tisoč 550 dijakov. Druge teme: - Srbske oblasti po strelskem napadu napovedujejo zaostritev kazenske in orožarske zakonodaje. - Ukrajinski predsednik Zelenski v Haagu pozval k ustanovitvi posebnega sodišča za rusko agresijo. - Po hudi bolezni umrl priljubljeni hrvaški pevec Jasmin Stavros.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila kulturologinja, podpredsednica društva Hiša in sodelavka Rajzefiberja Katja Beck Kos. Rušanka, ki rada odkriva dvorišča in zgodbe mesta ob Dravi, predvsem pa odpira vrata tistim, ki želijo te zgodbe spoznati. Zadnjih nekaj let se intenzivno ukvarja s kreativnim turizmom in pravi, da bi Maribor lahko bilo seksi mesto za mlade.

Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.

Že 3 leta se z Andrejem P. Škrabo & Janijem Pravdičem srečam vsak mesec, kjer drug z drugim delimo ideje. To posnamemo in jih delimo z vami. Hvala vam za vso podporo in spremljanje! ==================================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Zadnjih mjesec dana naslušali smo se rasprava o ChatGPT modelu, koji jest donio svojevrsnu prekretnicu u smislu masovnosti korištenja jednog moćnog AI enabled alata, ali, ali... je li zbilja tako revolucionaran? Je li zaslužio takav hype? Pitanja su to koja muče našu Antoniju još od prvog dana kada je ChatGPT pušten na korištenje masama, a o kojima je u potrazi za odgovorima već imala priliku rastegnuti svoje prste. No, ovaj je put Antonija htjela manje tipkati... Osim što smo se odlučili pozabaviti ovom temom manje općenito, a više u kontekstu stvaranja sadržaja, odlučili smo da je ovaj put pravi format za nas audio odnosno video, a pravi test za ChatGPT da nam upravo on složi scenarij epizode! Kako je to prošlo, najbolje da poslušate sami niže! U ovoj epizodi tako se našoj raspravi priključio i ChatGPT, a bavili smo se između ostalog i time: ► Hoće li se AI koristiti za pisanje članaka, stvaranje videa ili sastavljanje glazbe? ► Kako će AI promijeniti način na koji se sadržaj prilagođava pojedinačnim korisnicima? ► Može li AI dovesti do gubitka poslova u nekim industrijama? ► Hoće li AI osloboditi ljude manje bitnih zadataka? ► Je li moguće da AI zaista razumije i dočara ljudsko iskustvo na način koji odjekuje kod publike? ► Je li zbilja revolucionarno? Odakle toliko oduševljenje masa... ► Znate li samo koliko ne znate o AI modelima! ► Postojeća (content) zanimanja neće nestati, zapravo će se specijalizirati i zakomplicirati. _______________

Preden se vsi skupaj odpravimo v predsedniško palačo, najprej končajmo še eno veliko poglavje slovenskega vsakdana … Kajti kot veste, ni konec, dokler tega ne oznanimo v naši skromni oddaji. Zadnjih nekaj mesecev smo se intenzivno prepirali o muzeju Slovenske osamosvojitve. Ali naj ostane samostojna entiteta, ali naj ga raztopimo v muzeju novejše zgodovine. Kot so se menjale ideološke predpostavke obeh vladajočih garnitur, se je menjala tudi usoda te slavne, čeprav še povsem nebogljene ustanove. Hočemo povedati, da je muzej slovenske osamosvojitve muzealska verzija Kardashianovih – razvpit brez pravega razloga! Gremo od zunaj navznoter – od bistva muzealstva do samega bistva osamosvojitve. Najprej nekaj bolečih dejstev za slovenske politike, ki ob prostih popoldnevih ustanavljajo muzeje … Muzej pomeni hišo muz. Kot je znano, muze za puške, uniforme in velike politične premike v Heladi niso poznali. Ali pa je obstajala, ampak je morala čistiti klet, medtem ko so njene sestre v prvem nadstropju medile klasično umetnost. Drugo nerodno dejstvo … Britanski muzej je zastonj; kar pomeni, da veliki narodi za svojo – v primeru Britancev resda tudi za tujo – preteklost ne računajo vstopnine … Nato pa gremo k bistvenemu vprašanju, ki je tako zelo zbegalo kulturne in običajne elite tega naroda, da so začele dajati nerodne izjave … Dilemo, ki jih je zmedla, sicer na zelo preprost način razrešujejo zgodovinske čitanke za šesti razred OŠ in se glasi: "Ali je vsaka preteklost tudi že zgodovina in ali si posledično vsaka zgodovina zasluži, da se jo človeški zarod nauči na izust …?" Profesorji zgodovine so si v procesu služenja muzi izmislili več podkategorij. Uradno, da bi vsa človeška kolobocija bila čim bolj razumljiva, neuradno, da bi jih čim več dobilo službo. Tako smo prišli do spornega termina "novejša zgodovina" in okoli njega zgradili učbenike, katedre, muzeje seminarje, inštitute in podobno. Vsi ti deležniki imajo natančno izdelano vedenje o tem, kaj novejša zgodovina je in po vseh kriterijih slovensko osamosvajanje spada v to kategorijo. Torej v muzeje, inštitute in na katedre za novejšo zgodovino. Zgodovinarjem je to jasno, politikom pa ne in ker so nekateri zgodovinarji tudi politiki, sploh pa so vsi politiki tudi zgodovinarji, je prišlo do preklemanske šlamastike z muzejem slovenske osamosvojitve … Poskusimo z banalno plastično razlago, potrebno, da slehernik razume kompleksnost problema, ki je zmedel celo največje ume slovenskega parlamentarizma. Novejša zgodovina je velika riba, ki požre manjšo ribo, slovensko osamosvojitev. Povedano še drugače; celotna slovenska osamosvojitev je del novejše zgodovine, kar pa ne pomeni, da je vsa novejša zgodovina zajeta v slovenski osamosvojitvi. In v tem zajcu tiči grm. Kajti osamosvojitelji in njih goreči apologeti so mnenja, da si slovenska osamosvojitev kot enkraten in zgodovinski proces zasluži svojo ustanovo. Se pravi "Muzej slovenske osamosvojitve", ki za zdaj deluje na začasni lokaciji, bi bil nameščen v drugi zgradbi na drugi lokaciji in z drugimi kustosi kot muzej za novejšo zgodovino. A tehnično gledano bi osamosvojitev kot proces še naprej ostala del novejše zgodovine. Kar nas pripelje do presenetljivega spoznanja, da prepiri, ki nas morijo zadnjih nekaj mesecev, niso ideološko, temveč bolj nepremičninsko in kadrovsko vprašanje … Najbolj hecno pa je dejstvo, da vedenje o slovenski osamosvojitvi, naj bo znotraj takšnega ali drugačnega muzeja, še zdaleč ni dokončno in ga pogosto zasenčijo prav tisti, ki bi ga morali vsaj negovati, če že ne raziskovati in razširjati … Če omenimo samo najbolj očiten del osamosvojitve, se pravi desetdnevno vojno, je v treh desetletjih po dogodku prisotnih že polno polresnic, zavajanj in različnih opisov posameznih dogodkov. Da ne bomo samo teoretiki: Če pod – ne poznavalski, temveč samo publicistični drobnogled vzamemo največji oboroženi spopad, ki je bil seveda zaustavitev oklepne kolone pri Štrihovcu, in poznejši boji na mejnem prehodu Šentilj, se nam odpre ogromno vprašanj in nejasnosti, kot tudi nasprotujočih si trditev. Z dogajanjem se danes v glavnem ukvarjajo ljubiteljski raziskovalci ali pa neposredni udeleženci dogodkov s spominsko literaturo. A če bi energija, čas in tudi denar okoli prepirov kdo, kaj in kje naj bo muzej šla v resnično vrednotenje samo dogodkov na Šentilju … bi bil pogled na osamosvojitveni čas bogatejši. Seveda pa pri znanstvenem, ne spomeničarskem, raziskovanju vedno obstaja možnost, da junaki postanejo bedaki. In obratno.

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Te dni so si svojega milijonarja na čelo vlade izvolili še Britanci. Bolje rečeno manjšinski del Britancev, ampak kdo smo mi, da učimo demokracije otoške demokrate. Danes se bomo tako na kratko ozrli po modi ali celo fenomenu, ko si ljudstvo izvoli bogataša za voditelja. V zadnjih letih so imele milijonarja za predsednika Združene države, zdaj ga imajo Britanci, pa tudi slovenski premier ima kar nekaj pod palcem. Za slovenske razmere seveda. Najprej pa k psevdoteoriji. Ljudje se pri vsakem novem bogatašu za krmilom suverene države vsaj malo ujezijo, češ: »A zdaj nam bodo pa milijonarji vladali?« Le da ljudje ne vedo, da nam milijonarji vladajo že ves čas. Zadnjih dva tisoč let zgodovine se jim samo ni zdelo potrebno, da to počnejo z vrha demokratičnih ustanov. Hočemo povedati, kako so bogataši upravljali s planetom s pomočjo podizvajalcev, sami pa so se medtem posvečali bogatenju, bogastvu in škodljivim posledicam obojega. V zadnjih desetletjih pa sledimo trendu, ko se bogataši brez prevelikega cirkusa pustijo izvoliti na čelo vlad in držav ter tako prekinjajo stoletno abstinenco in nepisano pravilo, da je denar vedno bolje držati v senci oblasti. Kar seveda ne pomeni, da daleč od oblasti. Na tem mestu se moramo vprašati, čemu so bogataši dobili veselje do premierskih stolčkov? Nekaj je zagotovo na tem, da gre za šport, ki je manj naporen od vzpenjanja na Everest, frčanja v vesolje, pehanja za dekleti in kar je podobnih bogataških prostočasnih dejavnosti. V nadaljevanju pa je statistično zanimivo, da je na planetu zagotovo mnogo več multi-milijarderjev, kot je prostih premierskih stolčkov; in ko zmanjka najbolj ekskluzivnega luksuza, ko imajo najbolj prestižne predmete tako gangsterji kot evropski aristokrati in afriški diktatorji, se lahko bogataš pohvali pred bogataškimi kolegi samo še s tem, da je na čelu države. Ali premier ali predsednik ali kaj podobnega. Seveda milijonarji, milijarderji in ostali bogataši v svoj zagovor, čemu se gredo politike, radi povedo, da niso vsi že od rojstva bogati. Tako tudi najnovejši britanski premier. Do bogastva je prišel iz srednega sloja, je pa pomagalo, da se je poročil s hčerko indijskega milijarderja. Kakorkoli: ena največjih skrbi demokratičnih elementov v državi, kamor se na vodilna mesta inštalirajo milijonarji, je, da ti ne bodo razumeli težav in potreb običajnih ljudi. Se pravi, da ne bodo razumeli 99 odstotkov državljanov, ki jim vladajo … Nekaj je na tem, da je bogastvo mnogo lažje dojeti kot revščino, zato se ideja o bogatunskem nerazumevanju naših življenj ne zdi nujno slaba … Če bogataš za krmilom ne bo razumel našega vsakdana, imamo kar precej možnosti, da ga bo spremenil po svoji podobi. Se pravi, da se bomo okoli vozili z motornimi čolni in zajtrkovali kaviar, pa nas bo premier takoj lažje razumel. In tako naprej in tako nazaj. Ob tem pa obstaja še politološko nespodoben, a praktičen premislek, po katerem je mnogo bolj modro, da te na vrhu vlade ne razume bogataš, kot da te na vrhu vlade ne razume revež. Ker ta se bo takoj drugi dan javne službe začel truditi, da postane bogataš, bogatašu pa tega ni treba. Kar nas vodi v naslednji premislek; predvidevamo, da so bogataši vajeni plačati vse usluge … Čemu torej ne bi plačali tega, da so izvoljeni premieri in predsedniki. Pa ne mislimo samo volilne kompanije, lobiranja, podkupovanja in kupovanja medijev, uničenja političnih nasprotnikov, koruptivnih posegov v podsisteme države in ostalih finančnih operacij, ki jih bogata elita z akvareli paca na družbeno tkivo … Naj vladanje plačajo za vsak dan. In to direktno nam. Kot neke vrste dnevnico. Ni treba, da je posebej visoka, le toliko, da dobimo občutek, kako nismo vladani zastonj. Ker bilo bi lepo za spremembo, da namesto da mi plačujemo vladarje, vladar plača nas. Biti ljudstvo se zdi kar precej naporna služba. Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Ker kaj dosti slabše ne more biti. Zadnji reveži, ki so nam vladali, so bili komunisti, pa vsi vemo, kako se je končalo.

V 139. epizodi podcasta gostim Kajo Šolinc, strokovnjakinjo za upravljanje osebnih financ. Zadnjih nekaj mesecev me Kaja vodi in uči, kako bolje upravljati moje osebne (in poslovne) finance, spreminjati slabe ter zakoreninjene vzorce in predvsem spreminjati odnos do denarja. Kaja je več kot desetletje delala kot revizorka v eni od večjih svetovnih revizorskih podjetij, ki se ukvarjajo s spremljanjem in vrednotenjem podjetij. V tej epizodi s Kajo govoriva o tehnikah, orodjih in načinih upravljanja osebnih financ, kako si postavljamo zdrave in dosegljive cilje, katere kategorije so pomembne pri upravljanju osebnih financ, kako naredimo svoj finančni načrt in kako nad njim bdimo. Posebno pozornost nameniva tudi pripravi in upravljanju osebnih financ, če si samozaposlena in nimaš enakih rednih mesečnih prihodkov. Na koncu se osredotočiva še na varnostni ali emergency fund, kako ga začneš graditi, kako se lotiš varčevanja in kakšne trike lahko pri tem ubereš. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih s Kajo omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda139 Vse o letošnjem projektu NLB, d. d. #OkvirPomoči, ki bo letos osredotočen na iskanje zelenih podjetniških idej, projektov in rešitev za lepši jutri, o pogojih sodelovanja in nagradah, ki jih bodo prejeli regijski zmagovalci, najdeš na povezavi: https://nlb.si/okvir V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki. V Sloveniji je 57 cerkva in verskih skupnosti, samo letos so bile v register vpisane tri nove verske skupnosti. Čeprav živimo v večreligijski družbi, je verska nestrpnost še vedno in vse bolj prisotna v njej. Kako se ta nestrpnost izraža, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, kako jo občutijo vernice in verniki, o tem se s sogovornico in sogovorniki pogovarja Tatjana Pirc, avtorica radijske serije Živi in pusti živeti. Gosti oddaje: Faila Pašić, aktivistka, humanitarna delavka s številnimi priznanji, tudi mednarodnimi, muslimanka, ki zaradi svojega verskega prepričanja doživlja napade in diskriminacijo: "Potisnjen si na rob družbe, sam pa se zavedaš svoje moči in svojega znanja. Družba te želi prepričati, da je s teboj nekaj narobe. Z mano ni bilo nikoli nič narobe, nikogar ne ogrožam, zaradi mene nihče ne trpi." prof. dr. Aleš Črnič, sociolog religije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani: "Razlike nas bogatijo. Strpnost in aktivno sobivanje sta recept za večjo vitalnost in uspešnost družb." doc. dr. Sebastijan Valentan, predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru, duhovnik, pravnik, pesnik in prevajalec: "Ko sem bil kaplan v eni izmed slovenskih župnij, je k meni v cerkev prišla muslimanka. Zavedala se je, da ne more iti k spovedi, povedala mi je, da si želi pogovor. Vedno sem iskal trenutke sožitja, razumevanja in dialoga." Sead Karišik, imam v Kranju, predstavnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji: "Zelo je pomembno, da vodilni ljudje v družbi in tudi v naši verski skupnosti govorijo o medsebojnem razumevanju in strpnosti. Dialog, dialog, dialog in medsebojno razumevanje, to nas vodi v boljšo družbo." Robert Waltl, direktor Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, lutkar, igralec, režiser, umetniški vodja Mini teatra: "Zadnjih deset let tonemo v govor sovraštva in različne nestrpnosti do vsakega, ki je drugačen od nas." Peter Svetina, varuh človekovih pravic: "V resnici je malo ljudi v družbi sovražnih in agresivnih, so pa zelo glasni."  

Zadnjih pet let zaradi nizkih cen energije ni bilo omembe vrednih naložb v nizkoogljične vire. Po začetku vojne v Ukrajini pa Evropa govori praktično le o tem, kako pospešiti zeleni prehod. Izjemno visoke cene energentov za vlade, tudi slovensko, predstavljajo kratkoročni izziv, treba bo namreč brzdati zneske na položnicah in paziti na cene pogonskih goriv. Drugi poudarki oddaje: - Pomisleki ob priporočilu Sove nekdanjim vladnim funkcionarjem, naj uničijo službene naprave. - Po tragični nesreči v Melaminu bi najnevarnejši del proizvodnje vzpostavili zunaj Kočevja. - Nadaljevanje spopadov za Severodoneck. Oblasti v Londonu bodo skušale doseči izpustitev britanskih borcev za Ukrajino, ki so ju v Donecku obsodili na smrt.

Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.