POPULARITY
Ameriški farmar je bil na robu propada. Zemljo je prizadela katastrofalna suša. Pridelek na polju se je sušil, v vodnjakih je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Škoti si pripovedujejo zgodbo o tem, kako so nastali otoki blizu Škotske in Islandija. Prebivalec morja, Črv sveta je bilo pravljično, kači podobno bitje, zmaj, ki so ga ustvarili zlobni duhovi. Velikanska zver zaobljena kot črv s hudim apetitom je bila sposobna razbiti ladje in hiše s svojim oprijemljivim razcepljenim jezikom, ki ga je uporabljala kot par klešč, in zmogla je celo zvleči cela pobočja in vasi v morje. Črv je bil dolg tisoče in tisoče milj in je obkrožal Zemljo. Kadar je zazehal, od lakote in ne od zaspanosti, se je stresla zemlja in visoki valovi so uničili vse na obali. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Stoor_wormIn kaj je šota? To je organska snov, ki se tvori v močvirjih. Rastlinski ostanki kot so mahovi, trave in druge vodne rastline se sčasoma naberejo na dnu močvirja. Včasih so jo uporabljali za kurjenje.Vir: Guttemberg project, Tales of folk and fairies, Katharine Pyle, Boston, Little, Brown, and Company, 1929 Copyright, 1919, By Little, Brown, and Company.
V novi epizodi se podava za sledovi primitivnih asteroidov. Odkrili sva, da se tudi planeti selijo, da poznamo več generacij asteroidov, da so si asteroidi in kometi podobni, vendar različni, ter da je lahko tudi pet gramov asteroidnega prahu pravi zaklad. Spremlja naju raziskovalka Tania Le Pivert-Jolivet, ki nam razkrije, kaj jo je najbolj prevzelo ob pogledu na vzorce asteroida Ryugu, ki jih je japonska misija Hayabusa 2 prinesla na Zemljo.Tania Le Pivert-Jolivet je podoktorska raziskovalka na Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih.Hvala vsem, ki podkast podpirate na https://ko-fi.com/temnastranlune!—Zapiski epizode |Tania Le Pivert-Jolivet (Linkedin) misija Hayabusa 2 (spletna stran japonske agencije JAXA)misija DART (spletna stran NASA)misija Hera, nadaljevanje misije DART (spletna stran ESA)Opazovanja:(knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”Preleti Mednarodne vesoljske postaje: na spletni strani Vesolje.net, na spletni strani Heavens-AboveVesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Aplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization StudioZvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)Podkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.
Kako gravitacija deluje kot "nevidna vrvica", zakaj se Luna vsako leto oddalji za nekaj centimetrov, in zakaj se nam včasih zdi, da je na nebu večja in bližja? Na vse to v tokratni epizodi odgovori dr. Jurij Bajc s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.Vas zanima še kaj o naši Luni? Tukaj so še nekatere druge epizode: Kako to, da lahko Luno vidimo tudi podnevi? Zakaj je barva Lune včasih tako različna? Zakaj je mesecnad obzorjem videti navidezno večji?
Zdravo! Ta teden smo gostje v prvem slovenskem astronomskem podkastu, kjer v 42. epizodi govorimo bolj o Štoparcu kot o astronomiji, čeprav presenetljivo dolgo vztrajamo v vesolju. Dunja in Maruša sta si naše gostovanje zamislili kot kviz, kjer, za razliko od klasičnih kvizov, iščemo vprašanja namesto odgovorov. Med vprašanji (in odgovori) zaidemo na teme, kot so iskanje smisla, različne teorije o vesoljih, delovanje potovanja po vesolju in še marsikaj. Prva štiri vprašanja so v naši epizodi, druge štiri pa najdete v današnji epizodi podkasta Temna stran Lune.
Svež izbor iz obsežnega pesniškega opusa enega najbolj fascinantnih in kontroverznih Slovencev krepi vtis, da je bil v 20. stoletju prav Kocbek naš največji lirik 27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja. A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum, ter njegove dnevniške zapiske, objavljene v knjigah Tovarišija in Listina, saj ta dela eksplicitno tematizirajo ravno njegovo partizansko izkušnjo in tako zvedavega bralca in bralko peljejo v samo srce protislovij slovenskega 20. stoletja, pa puščamo poezijo, ki jo je Edvard Kocbek sicer pisal od gimnazijskih let pa do pozne starosti, nekako ob strani, saj se zdi manj pripravna za tiste vrste zainteresirano branje, ki naj nam pomaga bolje razumeti predvsem našo kolektivno usodo v usodnem času. Seveda pa to še ne pomeni, da so Kocbekove pesmi brez izrazne gibkosti ali ritmične izbrušenosti, brez miselne ali čustvene globine oziroma, rečeno čisto na kratko, brez literarne vrednosti. Prav nasprotno. Kot namreč lahko hitro ugotovimo ob listanju po izboru iz Kocbekove lirike, ki je pod naslovom Med zemljo in nebom pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, lahko srečanje s sporočilno polivalentno Kocbekovo poezijo napravi sila močan vtis na bralke in bralce. In to celo na vse tiste, ki jih vendarle zanima predvsem nelahka zgodovina slovenskega 20. stoletja. A kako neki je Kocbeku to uspelo? O čem pravzaprav piše, ko piše svoje pesmi? Nam, ne nazadnje, njegova lirika vedno znova, iz leta v leto, iz zbirke v zbirko sporoča eno in isto -- ali pa se poudarki sčasoma spreminjajo? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko Diano Pungeršič, ki je antologiji Med zemljo in nebom, za katero je selekcijsko delo sicer opravil kocbekoslovec Mihael Glavan, pripisala poglobljeno spremno besedo. foto: Goran Dekleva
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid. Tako gre to.Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti. Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.
Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na https://ko-fi.com/temnastranlune! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024” Preleti Mednarodne vesoljske postaje: na spletni strani Vesolje.net, na spletni strani Heavens-Above Vesoljsko vreme na Space Weather.com ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)
Od nekdaj so ljudje strmeli v nebo in na njem iskali odgovore za dogodke na Zemlji. Za marsikaterega so okrivili tudi Luno in ji pripisali lastnosti, ki jih nikakor nima. Od nekdaj tako velja prepričanje, da se ob polni Luni rodi več otrok kot sicer, da vanjo tulijo volkovi in da takrat rastejo gobe. Čeravno vsa ta verovanja niso resnična, pa sta Luna in Zemlja neločljivo povezani vse od trka večjega planetoida z Zemljo pred več kot štirimi milijardami let. Še pred 400 leti so menili, da je luna gladka, Galileo je ugotovil, da je reliefna, po pojavu teleskopov in odpravah nanjo pa je človeštvo o njej vedelo vedno več. Veliko zanimivih informacij o tem našem edinem naravnem satelitu zdaj prinaša nova, interaktivna razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z naslovom Vsega je kriva Luna. Ob razstavi je izšla tudi strokovna monografija Življenje z Luno, obe pa sta nastali v sodelovanju Prirodoslovnega muzeja Slovenije in zavoda za popularizacijo astrofizike Cosmolab. Sogovornika: dr. Miha Jeršek, vodja projekta in direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije; dr. Staša Tome, kustodinja razstave.
Ste se kdaj vprašali, kako je bil slišati čas tik preden je na Zemljo pred približno 66 milijoni let padel asteroid in pokončal dinozavre? Ali pa to, če je bil viden dlje časa ali se je pok zgodil kot strela z jasnega? To zanima našo poslušalko Saro. Po razlago se odpravimo na Fakulteto za matematiko in fiziko k astrofiziku Janezu Kosu. Na naši spletni strani in med podkasti pa lahko prisluhnete tudi četrti posebni epizodi, v kateri se spet družimo z Nikom Škrlecem in pri tem združimo nekaj preteklih radiovednih oddaj, tokrat na temo vesolja.
… se je odpravila na izlet na poletno vročo Zemljo. Pripoveduje: Pavle Ravnohrib,. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.
Nocojšnja noč bo za vse ljubitelje astronomije prav posebna. Od poznega večera do zgodnjih jutranjih ur bodo nebo osvetljevali Perzeidi. Z višine 100 kilometrov bodo na Zemljo padali s hitrostjo približno 60 kilometrov na sekundo. Naketere vsako leto znova navdušujejo. O meteorskem dežju se je Julija Kandare pogovarjala z nekdanjim profesorjem fizike na Ljubljanski gimnaziji Jožeta Plečnika in amaterskim astronomom Borisom Khamom, naključne mimoidoče na ljubljanskih ulicah pa je vprašala, ali sploh vedo, za kakšen astronomski pojav gre.
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.
Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. »Kot da imamo sto metrov dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« je opisala potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu. Ločljivost leč, ki jih razvija, je danes že pod 3 nanometri. Ko je v začetku leta 2022 nastal pričujoči pogovor, se je približevala ločljivosti 4 nanometrov. Sicer pa je kariera Saša Bajt polna presežkov in zanimivih raziskovalnih projektov. Tako je preučevala sploh prve vzorce kakega kometa, ki jih je Nasa pripeljala na Zemljo, sodelovala pa je tudi pri razvoju tehnologije, s katero se danes izdelujejo najsodobnejši čipi na svetu. Vabljeni k poslušanju pogovora. Gre za ponovitev oddaje, ki je bila prvič predvajana marca 2022.
Drugi poudarki oddaje: -V Dobruški vasi bodo v romskem naselju, kjer je prejšnji mesec nekdo požgal vrtec, v mesecu dni postavili novega - V opuščenem kamnolomu v Lažah naj bi postavili skupnostno sončno elektrarno - Združenje zgodovinskih mest si s Šolo prenove za nove generacije prizadeva za boljšo ozaveščenost mladih pri ohranjanju kulturne dediščine - Predstavniki posavskih ekošol in gospodarstva so danes dopoldne tekli in kolesarili za Zemljo
Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.
Že 58 let vsak večer na Prvem najmlajše s pravljico pospremimo v svet sanj. Nocoj z zgodbo Alenke Juvan v kateri bodo, namesto na Zemljo, snežinke na gosto odsnežile v gledališče ... Več bo povedala igralka Ljerka Belak.
Če ste se je vsaj enkrat v življenju vprašali: “zakaj je tako malo mumij?” in če ste človek, ki živi na zemlji ter je vsaj enkrat nosil kravato ali pa šel na WC … morate nujno poslušati ta del! … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj
V nocojšnji zgodbi bodo na Zemljo padale snežinke … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
Platonov dialog Simpozij je neskončna hvalnica ljubezni. Gostje, ki so se zbrali na skupnem obedu, so se dogovorili, da se bodo odpovedali pijančevanju, ki pogosto sledi gostiji – namesto tega so želeli s slavospevi počastiti Erosa, boga ljubezni. Med govorniki je nastopil tudi Aristofan, ki je razvijal idejo o ljubezni kot želji po enosti. Da pa bi laže pojasnil svojo misel, jo je predstavil v obliki prispodobe o izvorni naravi ljudi. »Sprva so bili namreč trije spoli, ne dva kot zdaj, moški in ženski, ampak je poleg njiju obstajal še tretji, ki je združeval oba,« je začel svojo pripoved. »Vsak človek je bil po obliki popolnoma zaobljen; imel je okrogel hrbet in tudi boke. Imel je štiri roke in prav toliko nog; imel je dva čisto podobna obraza na okroglem vratu in glavo, ki je bila podložena obema nasprotnima obrazoma; štiri ušesa in dva sramna dela.« S tem je hotel povedati, da so bili ljudje v začetku popolni, v sebi so združevali vse, kar so potrebovali za srečno življenje, in dve enoti sta bili združeni v harmonično celoto. Trije različni spoli pa so obstajali zato, »ker je bil moški spol v začetku potomec Sonca, ženski Zemlje, tisti, ki je bil udeležen v obeh, pa je bil potomec Lune, saj ima Luna delež v njiju.« Sonce je namreč vir svetlobe in ljubezni, Zemlja poraja iz tega občutka, Luna pa obliva to Zemljo s sončno svetlobo in je zato posrednik med njima. Ti prvotni ljudje so poznali svojo pravo naravo in najvišje resnice, prav zaradi tega svojega védenja pa so sčasoma postali domišljavi – prevzeli so se, se začeli istovetiti z bogovi in poskušali seči do nebes, da bi jim prevzeli mesto. Zato je Zevs, poglavar bogov, skupaj z drugimi božanstvi sklenil, da bodo ljudi kaznovali tako, da jih bodo razrezali na dvoje in jih tako ošibili. Ko je človeška narava začutila, da so jo ločili na dve polovici, je vsak del v obupu poskušal najti svojo manjkajočo polovico. Iz hrepenenja po izvorni enosti sta se objeli, se oklenili druga druge v želji, da bi se znova zarasli, a zaman – namesto tega je ena polovica »iskala drugo in se je je oklenila, najsi je naletela na polovico celotne ženske ali celotnega moškega. In tako so umirali.« Tako Aristofan zbranim pojasnjuje izvor našega hrepenenja po drugem človeku, po njegovi bližini, ob pomoči katere želimo vedno znova obujati spomin na prvotno popolnost. Čeprav se po njegovem mnenju to iskanje največkrat izjalovi, saj smo iz obupa pripravljeni v odnos nepremišljeno povabiti skoraj vsakogar, pa nas ta zgodba vendarle opogumlja, da je nekje zunaj nekdo, s katerim se bomo lahko zlili kot dva koščka iste sestavljanke.
Piše: Marija Švajncer, bereta: Mateja Perpar in Bernard Stramič. Andrej Lutman je mojster za izumljanje novih besed. Tudi naslov zbirke, Iz zatipkanin, je njegov izvirni domislek. V Slovenskem pravopisu je beseda zatipkati zaznamovana kot neobčevalna, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedeno, da se lahko zatipkamo sredi vrstice, se pri tipkanju zmotimo in se tako v naglici zatipkamo, napisan je samostalnik zatipkanje, beseda zatipkanina je torej res Lutmanova zamisel. Če bi uporabil glagola natipkati in vtipkati, ki sta navedena, to ne bi bilo enako. Avtor nas po vsej verjetnosti hoče opozoriti, da se mu je primerilo nekaj nenačrtovanega, spontanega, skoraj samovoljnega in neodvisnega od njegovega namena. Lutmanova očitna ustvarjalna svoboda spodbuja tudi vprašanje, ali imamo morebiti opraviti z ustvarjalcem antipoezije. V literarni zgodovini velja za njenega ustanovitelja, ali kakorkoli bi ga že označili, čilski pesnik Nicanor Parra, avtor, ki se je zavzemal predvsem za dialoškost in dejstva, se izogibal literarnim figuram in nasprotoval izumetničenim oblikam tradicionalnega pesniškega jezika. Odgovor je nikalen: ne, Andrej Lutman ni antipesnik. Že res, da je samosvoj in poet, ki si ne da vzeti neomejene ustvarjalne svobode, toda kljub temu bi ga bilo mogoče imeti za pesnika kakovostne poezije brez oznake anti, za velikega poznavalca domačega in tujega pesništva ter umetnika, ki si na vso moč prizadeva za lastno izvirnost. Skrivnostno, vendar umetniško dognana poezijo v zbirki Iz zatipkanin je razdelil na Oslikanke in Dodatnice ter na koncu dodal še Flexanje, nekakšno refleksijo literarnega ustvarjanja in odlomke iz tujih ocen svojega dela. V pesmih uporablja nove izraze (veliko jih je v ženski spolni obliki), abstraktne pojme, utrinke iz narave in vidike doživljanja. Kopiči paradokse in obrate, pogosto je ironičen. Včasih je videti, da je posmehljiv samo na površini, v resnici sta v njegovi poeziji tudi globina in slutnja nečesa temačnega in strašljivega, nečesa, kar pritiska na pesnikovo zavest. Čustev se skuša ubraniti tako, da v izbran, slogovno bogat in izčiščen pesniški jezik vnaša tudi vulgarizme ter hote združuje privzdignjenost in banalnost. Z estetsko učinkovitimi besedami riše Zemljo, nebo in vesolje, pooseblja predmete, pojme in vremenske pojave. Njegova jezikovna inovativnost je vredna občudovanja, besedne igre imajo posebno moč. Če gre na primer za to, da nekdo nekaj prejme, potem sprejme, prej spusti prazno vase in potem pesnik ponudi sprimke in sprejetke. Pri predznanju pomisli na znake in znamenja. V Lutmanovo poezijo vstopajo peščaji, vsilijo se mu odvečki, tudi potrtnica ne obeta nič dobrega. Tu in tam se pojavi celo kaka rima. Nasprotja imajo posebno govorico, uganivke ali vmesnice in usodniki ohranjajo svojo nedoumljivost. Pesnik se ne odreka humorju: »Ko te ni, te pogrešam; / ko si tu, si odveč. / (Rešitev: obilnost.)« Zgodi se mu, da ujame čas: » v mrzli, temni, tihi, / mirujoči večnosti / se za hip / pojavi / pa izgine / topel, svetel pok / trenutka.« Lutmanu ni do neposrednosti, samoumevnosti in jasnosti, temveč namerno ravna tako, da je njegovo poezijo treba razvozlavati. Sam uporablja besedo zavozlanka. Eden od verzov se glasi, da oblika vlada v razkošju. Zbirka Iz zatipkanin je opremljena z avtorjevimi barvnimi slikami. Andrej Lutman ni samo pesnik, temveč je tudi nadarjen likovni in glasbeni ustvarjalec. Njegove slike so abstraktne, a nas nagovarjajo z vznemirljivo likovno govorico, takšno, ki spodbuja k soustvarjanju. Naslovnica zbirke je svetlo zelena, na drugih slikah pa žarijo močne in tudi temačne barve, take, ki zahtevajo premislek o avtorjevem eksistencialnem položaju, doživljanju sveta, iskanju, slutnjah in morda tudi hipni žalosti. »Korist ima od vsega le zrak, / ki je sprva težak, a se redči, / ko se prah poleže in molji odlete, / zavlada maska ravnovesja, / je zrak nasičen z vonjem mrkih ust.« V sklepnem razdelku z naslovom Flexanje avtor navaja odlomke iz odzivov na svoje pisanje in pojasnjuje, da flexanje poudarja odstranjevanje odvečnih pomenskih usedlin. Navaja citate iz revij, časnikov in radijskih oddaj in podatke, kje je vse to mogoče najti. Avtoric in avtorjev, ki so ocenjevali njegovi knjigi Iz knjig v knjigo in Zgodbnice iz Črkja, ne imenuje. Iz odlomkov je mogoče razbrati, da v pisanju o njegovi ustvarjalnosti prevladuje naklonjeno vrednotenje. Andrej Lutman pravi, da je avtopoetika osnovna sestavina sodobne poezije in najbrž tudi njen skrajni doseg. In še: ustvarjanju preostaja precejšnja svoboda tako glede vsebine kot sloga, stvariteljstvo je pred svojo poglavitno vlogo – samosvojostjo na vseh področjih.
… z raketo bučo poleti k malemu Tončku. Pripoveduje: Karel Brišnik. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.
Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo. To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja. Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.
Zambijska pravljica nam pripoveduje, zakaj se je stvarnik zambijskega ljudstva odpravil v nebo in tam tudi ostal. Bil je razočaran nad ljudmi, ki jih je ustvaril in zato ni hotel imeti nič več z njimi. Prisluhni zakaj je Najmbe zapustil zemljo. Drevo življenja, afriške pravljice, Martina Šircelj, Mladinska knjiga, 1985, bere Nataša Holy
Simpozij sodi med najzanimivejša in najvplivnejša dela grškega filozofa Platona iz 4. stol. pr. Kr. Pomenljivo ime dialoga, ki v grščini pomeni »skupno pitje«, nas namesti na večerno zabavo, na kateri so izbrani prijatelji želeli med pitjem in pogovorom proslaviti zmago tragiškega pesnika Agatona. Po pojedini je navadno sledilo slavnostno druženje, ki je imelo tudi religiozne razsežnosti: udeleženci so bogovom darovali vino, sledile so molitve in himne v čast božanstvom, namesto pijančevanja in spolnosti pa so si tokrat gostje privoščili, da bodo izrekali hvalnice Ljubezni, Erosu. Strinjali so se namreč, da obstajajo številne himne, »ki so jih pesniki spesnili v čast mnogim drugi bogovom, Erosu, ki je tako veličasten in pomemben bog, pa med tako številnimi pesniki še nikoli ni nobeden spesnil kakšne hvalnice«. Ker si ga torej še nihče ni drznil počastiti tako, kot si zasluži, bodo zdaj to storili udeleženci simpozija. Prvi je začel pripovedovati Fajdros, ki je trdil, da spada Eros med najstarejše in najčastitljivejše bogove, »dokaz za to pa je dejstvo, da Erosovih roditeljev ni, o njih ne govori nihče, niti preprost človek niti pesnik«. Eros se je namreč po starih predstavah rodil skupaj z Zemljo iz brezoblične gmote, imenovane Kaos. V začetku sveta so bile po predstavah Grkov stvari združene v nekakšno neurejeno zmes in ni bilo jasne ločnice med njimi – prav ta sila ljubezni pa naj bi povzročila, da se je kaos postopno preoblikoval v urejeno celoto ali kozmos, v katerem ima vsaka stvar svojo obliko in svoje mesto. Ker je torej eden izmed najstarejših bogov, »je za nas povzročitelj največjih dobrot«, pravi Fajdros. Eros namreč vodi vse od nepopolnosti k popolnosti, k izpolnitvi potenciala, ki ga ima vsaka stvar in človek v sebi. Prav biti zaljubljen in čutiti vzajemno naklonjenost je zato po Fajdrovem mnenju največje dobro, ki ga človek lahko doživi. Ljubezen je torej tista sila, ki jo mora poslušati in ji slediti, če želi živeti in delati dobro. »Tega, kar mora ljudi voditi vse življenje, če nameravajo lepo živeti, ne morejo niti sorodstvo, niti časti, niti bogastvo, niti nič drugega ustvariti tako lepo kot ljubezen,« je prepričan. Vse omenjene stvari namreč pridejo od zunaj in nas ne usmerjajo vedno na pravo pot, edino ljubezen izhaja iz našega najglobljega bistva in nas vodi k uresničenju lastnega bistva. Če bi v državi prebivali samo zaljubljenci in delovali iz te mogočne sile, bi lahko že v tem življenju poustvarili raj, v katerem bi živeli blažena življenja, konča svojo misel Fajdros. Zato nas Platon v tem premisleku spodbuja, naj zanemarimo strah in pogumno sledimo ljubezni, ki po svoji naravi ustvarja le dobre in lepe stvari in nas bo brez dvoma pripeljala na pravo pot življenja.
Zdravo. Kot veli naslov tokrat ugotovimo, da smo se (samo za vas) podvrgli znanosti in postali eksperiment v naravi. Vse kar morate storiti je, da nas še naprej poslušate in poveste še komu za nas. Kateri drug podkast je zmožen v svojo epizodo stlačit kable, zvok, rdečo barvo, vino in etikete in vas hkrati povabiti, da naredite iz nas svinjsko bogate kapitaliste? Redki, če sploh. Peli se spomni obletnice mature in pove, kdo je skrivnostna sošolka, ki mu je skoraj zagotovo predstavila Štoparca, obdelamo tudi alternativna vesolja in šminkerje in kolektivni spomin. Sprašujemo se, če smo prva komunistična komuna, ki zares deluje in da smo res podvrženi znanosti. Pravi pravcati eksperiment v naravi. Podvrženi znanosti v vseh kriterijih. Kar se pete knjige tiče in 5. poglavja, pridemo tudi do tja, ko na Triciino trato pristane vesoljska ladja in vesoljci imajo problem s triangulacijo. In horoskopi na Rupretu. Dodajo še, da so prišli na Zemljo, ker so izgubili razum.
Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.
Nekdo, ki odvrže nevarne odpadke v nezaščiteno naravno okolje, prav gotovo stori velik greh, saj uničuje Božje delo in ogroža življenje številnih živih bitij.
Nekdo, ki odvrže nevarne odpadke v nezaščiteno naravno okolje, prav gotovo stori velik greh, saj uničuje Božje delo in ogroža življenje številnih živih bitij.
V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.
V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Zdravo. V tokratni epizodi se sprašujemo, kam so šli delfini. Kaj se je slišalo v tihem bobnenju globin? So šli na drug planet ali v drugo dimenzijo? Sprašujemo se tudi, kaj je tretje življenjsko obdobje in kdo bo naslednji predsednik Španije. Omenimo knjigo 4000 tednov in ugotovimo, da čas za šankom mineva hitreje. 10 let v gostilni mine hitreje kot 10 let v službi. Pred poglavjem pozdravimo še na Mastodon in se spomnimo, da za podkasat roadieja nismo dobili nobene prijave. In da smo zaradi hude lektorske napake odpustili lektorja. Pri komadu tedna zataji statistika, procentni račun in še kaj, a vseeno povemo kdo je zmagal na domačem in tujem delu. V poglavju omenimo še senčno Zemljo, kampanjo za rešitev ljudi in ugotovimo, da smo imeli rešitelja, ki je pred 2000 leti obljubil, da pride nazaj, pa se je očitno zataknil v gostilni, kjer čas teče bistveno drugače. Za tokratni komad tedna izberemo štiklc zasedbe Gu-gu (tokrat zares), ki tudi krasi naslov tokratne epizode.
S kritiško ekipo smo za vas pripravili recenzije filmov iz naših kinodvoran. Z Babilonom se oskarjevec Damien Chazell podaja v zgodovino Hollywooda, stoletje v preteklost, ko so kraljevali nemi filmi, na vrata pa že trkal zvočni film in z njim spremembe v »industriji sanj«. Ocenjujemo britanski film Po soncu: po besedah režiserke in scenaristke Charlotte Wells je »čustveno avtobiografski«, saj se z njim spominja poletnih počitnic z očetom. Razmišljamo o družbenem kontekstu in argentinskih odzivih na sodno dramo Argentina, 1985, in o filmu Kapitanka Nova, v katerem junakinja rešuje Zemljo pred okoljskim zlomom. Ob začetku leta je prvi filmski dogodek v naši bližini tržaški festival, ki ponuja pregled ustvarjanja v srednji in vzhodni Evropi – to so teme oddaje Gremo v kino.
Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«. FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec VIR: Program Ars, Tenze
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič. Foto: Adrijan Pregelj
"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Predstavljamo tudi roman Polovica dvojine avtorice Vande Šega, ki notranjo moč in navdih črpa iz domačega okolja. Roman, ki ga je izdala Mohorjeva družba, pripoveduje o soočanju družine z izgubo hčerke v prometni nesreči. foto: Nada Žgank
V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti.
V verskem življenju prihaja pogosto do presenečenj in nenadejanih obratov. Kristus sam pravi, da nas bo pogosto presenetil s svojim obiskom. Ko pričakujemo kakšnega imenitnega gosta, navadno pospravimo stanovanje, poskrbimo, da bi imeli dati kaj na mizo in pazimo, da je hiša čista. Toda Kristusa ne zanima, s čim bi bil on postrežen, izvedeti hoče, kaj neki mi počnemo. Imenuje nas »oskrbnike«. A mi imamo včasih občutek, da marsikaj posedujemo, poleg hiše, premetov, knjig in igral še drug drugega, predvsem pa našo ljubo Zemljo. Kristus pa v današnjem evangeliju jasno pravi, da smo le oskrbniki, oskrbniki naših voda in gozdov ter vsega lepega, kar nas obdaja. Tudi nismo lastniki svojih otrok, prav tako ne prijateljev. Ne pripada nam ne znanje in tudi vera ne, vse smo prejeli in zdaj smo poklicani, da postanemo dobri oskrbniki. To pa ne pomeni, da ne bi mogli uživati sadov naše zemlje, se v poletni vročini predati divjim vodam in valovom, tudi ne, da si ne bi smeli privoščiti prijateljskih uric ob prijetnih pomenkih. Toda kot pravim, vse to je dar, vse, kar imamo, prihaja od Božje darežljivosti. Zanimivo je, da nas današnja Jezusova beseda najprej vabi, da se odrečemo materialnim stvarem. Razgrinja nam globoko modrost: če smo preveč navezani na stvari, potem pride do obrata in mi nimamo stvari, ampak one imajo nas. V svetu, kjer živimo, in v odnosu drug do drugega pa opravljamo le svoje poslanstvo. In če nam je iz ljubezni mar drug za drugega ter se ob tem znamo še čemu odreči, če nam je ljuba narava, v kateri živimo, in če tudi vere ne jemljemo kot svojo lastnino, ampak kot neizmerni dar, bo prišlo do velikega obrata. Nenadoma bomo na vse reči začeli gledati z Božjimi očmi, jih imeli radi in se jih veselili. Čutili bomo, da nam je vse to postregel sam Gospod. Kristus nas svari, da bo posebno strog, če bo kdo pretepal drugega človeka, se pravi, do bo hud do vsakogar, ki bo izrabljal svoj položaj za nasilje nad drugim. Vemo, da je bil Kristus posebej občutljiv za krivice, ki jih prenašajo ženske in otroci, šibki in ubogi. Takrat, pravi, se bo razsrdil. In obratno, ko bo videl, da skrbimo drug za druga in za naravo, bo tudi sam postal naš služabnik. Da, ničesar ne posedujemo, ne sveta in ne soljudi, tudi vere ne, saj je vera ljubezen in v veri in ljubezni samo hodimo ter se za vse zahvaljujemo. Prav čudoviti avgustovski dnevi so priložnost, da se zavemo, kaj vse lepega nas obdaja in Bogu zapojemo hvalnico.
Z digitalnim restavriranjem starejši filmi ostajajo dostopni in njihov ogled kakovosten, kot ga je navajen sodobni gledalec, in tako je v letnem kinu Arboretuma Volčji Potok v četrtek premiero doživela digitalno restavrirana komedija Ne čakaj na maj režiserja Frántiška Čapa. O procesu digitalnega restavriranja filma izpred 65 let bo podrobneje tekla beseda v nadaljevanju oddaje. Ocenili bomo filma madžarske režiserke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene ter Neverjetno, a resnično. To je naslov novega filma francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa.
V depojih državnih muzejev v Pivki bo do 18. decembra odprta razstava z naslovom Vsak milimeter šteje. Geodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila vodja prenove slednje zbirke, mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. FOTO: Lokacija depojev državnih muzejev v Pivki v kompleksu PVZ - Parka vojaške zgodovine VIR: Park vojaške zgodovine v Pivki Celovit pregled geodezije na Slovenskem v depojih državnih muzejev v Pivki do konca letaGeodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila tokratna gosta, vodja prenove slednje zbirke, geodet in publicist mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. Temeljni naslov te razstave, ki bo odprta do 18. decembra letos je "Vsak milimeter šteje".
Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje. Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«. Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita ... Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta? Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave. Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč! In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!
Tudi drugi tekmovalni dan na sklepnem prizorišču svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici je zazvenela Zdravljica. Naša reprezentanca je po včerajšnji četverni zmagi na posamični tekmi v poletih danes slavila še v moštveni preizkušnji, tokrat pred 20 tisoč gledalci. Ostale teme: - Kljub napovedi ruske vojske o osredotočanju na vzhod Ukrajine je pričakovati nadaljevanje napadov po večjem delu države - Zaostrovanje srbsko-kosovskih odnosov pred skorajšnjimi volitvami v Srbiji - Ura za Zemljo je simbolno dejanje v boju proti podnebnim spremembam - za njegovo uspešnost nujne sistemske spremembe
Danska pravljica pripoveduje o kraljični, ki je odšla v svet. Ni želela nemškega kraljeviča za moža in maščeval se je. A brez skrbi, lepo se je razpletlo. No, upamo, da nismo povedali preveč.
Danska pravljica pripoveduje o kraljični, ki je odšla v svet. Ni želela nemškega kraljeviča za moža in maščeval se je. A brez skrbi, lepo se je razpletlo. No, upamo, da nismo povedali preveč.
Zakaj je vesoljsko vreme pomembno za Zemljo? Kako pa Sonce in sončev veter vplivata na preostale planete? In katere so še nerešene uganke? O vremenskih zanimivostih Osončja sva se pogovarjali s Primožem Kajdičem, ki raziskuje v Mehiki in v slovenščini ureja Sončni blog! Vprašanja, pripombe in ocene zbirava v tem spletnem obrazcu in na naslovu podkast.temnastranlune afna gmail.com. Zapiski: Open statement for peace in Ukraine and in the world Novice | Blokada vesoljskih aktivnosti zaradi vojne v Ukrajini spletni posvet Komisije za enake možnosti na področju znanosti: “Znanstvenice v medijih” James Webb: poravnava zrcal Megakomet Bernardinelli–Bernstein Proksima d Intervju | Primož Kajdič https://soncniblog.com/ Opazovanja: Messierov maraton v Trnovem nad Novo Gorico slovenska astronomska revija Spika: http://astronomska-revija-spika.si/ (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2021” (knjiga) Bojan Kambič: “Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10x50” ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)
Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas. Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti. Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu. Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021. Foto: Igor Napast
Evangelij na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta govori o Jezusovem drugem prihodu na svet. Kristusu pripravljamo prostor med nami z medsebojno ljubeznijo, dobroto, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo potrebnim, opogumljajočimi besedami in sočutjem. Pripoved, ki sledi, je preprost primer tega, kako v vsakdanjem življenju lahko prinašamo Kristusa na svet: V nedeljo sva šli s hčerko v kino. Ko sva se bližali blagajni, je k nama pristopil mlad kitajski par in nama ponudil dve vstopnici in bon za pokovko. Prijatelja, za katera je kupil vstopnici, sta v zadnjem trenutku odpovedala svoj prihod. Ponudila sem, da mu plačam vstopnici, toda vztrajal je, da mi ju podari. Pogledala sem svojo šestletno hčerko in ji rekla: "Zdaj pa midve poiščiva nekoga in mu polepšajva dan." Ko sva stali v vrsti za pokovko, je hčerka predlagala, naj si razdeliva pokovko, drugi bon pa nekomu podariva. Kmalu je v vrsti zagledala malezijsko deklico in njeno babico ter ji podarila bon. Po predstavi sva na parkirišču srečali indijski par, ki ni imel dovolj drobiža za parkirnino na avtomatu. Dala sem jima manjkajoči drobiž. Ko pa sem hotela plačati svojo parkirnino, sem v reži parkiranega avtomobila našla pet dolarjev. Hčerka jih je naslednji dan vrgla v nabiralnik za otroke v sirotišnici v veleblagovnici. Zvečer me je hčerka nagradila z objemom in besedami: "Kako srečen dan sva preživeli, mama!" Za nama je bil res čudovit dan. Midve sva bili v tuji deželi deležni prijaznosti, potem pa sva prijaznost naklonili drugim ljudem različnih narodov in ver. Lahko si samo predstavljam "napredovanje" prijaznosti, če so jo ti ljudje posredovali naprej. Sporočilo pripovedi nas spominja, naj dobro, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Eno prijazno dejanje lahko "pomnožimo" v tisoč drugih prijaznih dejanj. Dobrota je nalezljiva in izžareva na druge. S posredovanjem dobrote, ljubezni in služenja pripomoremo, da se približa Kristusov prihod med nas. Gospod je navzoč povsod tam, kjer so ljudje prijazni do drugega, kjer so velikodušni, ustrežljivi. Skratka, kjer so ljudje ljubeči. Pomislimo, kolikokrat bi lahko ta teden "prinesli" Jezusa spet na Zemljo in med nas tako, da bi drugim posredovali svojo velikodušnost in prijaznost.
Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem.
Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI
… se je odpravila na izlet na poletno vročo Zemljo.t Pripoveduje: Pavle Ravnohrib,. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.
Lahko bi jih poimenovali hitri in drzni, saj v Zemljino atmosfero prihitijo s približno 60 km/s, lahko bi jih - z nekaj domišljije - celo označili za peščeni vihar, saj jih je večina velika kot peščeno zrno, a mi jim pravimo kar meteorski dež ali roj Perzeidov. Ko delci meteoroida ali zrna prahu iz vesolja vstopijo v atmosfero, se lahko temperatura v bližini segreje tudi za več tisoč stopinj Celzija. Takrat že nastane meteor ali utrinek, ki zažari na nebu. Če pa je kamen dovolj velik in ne izgori v ozračju, ampak pade na Zemljo, ga imenujemo meteorit. Torej - utrinki so meteorji, navidezni izvor teh delcev pa je v ozvezdju Perzeja, kar da meteorjem tudi ime. In da bi jih v noči na 13. avgust, ko dosežejo vrhunec, ugledali kar največ, si za opazovanje Perzeidov vzemimo čas po polnoči. Fotografija: Matic Smrekar
Iz Slovenije je bil viden delni sončev mrk, ki se je v Ljubljani začel ob 11.54, končal pa se bo ob 13.11. V sredini mrka ob 12.32 je bil viden tudi s prostim očesom. Sončni mrk nastane, kadar se Sonce, Luna in Zemlja navidezno poravnajo na premico, Luna pa je med Zemljo in Soncem in tako zastira svetlobo, ki s Sonca prihaja na Zemljo. Okoli 25 do 30 odstotkov mrkov je popolnih ? takrat Luna za opazovalce na ožjem območju, imenovanem območje popolnega mrka, za nekaj minut popolnoma zastre Sonce. Vsako leto je z Zemlje vidnih od dva do celo pet sončnih mrkov, ki so v večini vidni iz neposeljenih območij. Nazadnje je bil mrk v Sloveniji viden 20. marca 2015. Naslednji delni sončni mrk bo iz Slovenije mogoče videti 25. oktobra prihodnje leto. Takrat bo zaradi 36-odstotne pokritosti bolje opazen tudi s prostim očesom. Z astronom Maticem Smrekarjem iz Zavoda Z lahkoto se je o tem pogovarjala Cirila Štuber.
Veteran in legenda slovenskega teka je na 40. obletnico svojega prvega maratona v Radencih gostoval v 40. epizodi podcasta! V mladih letih je bil atlet, kasneje hiter maratonec, ki je maraton pod tremi urami odtekel kar 15 krat. Je eden petih tekačev, ki je odtekel vse Ljubljanske maratone. Zadnjih 10 let je navdušen trail tekač, specialist za ultra razdalje in stalni udeleženec 100 miljskih preizkušenj doma in v tujini. Znameniti UTMB je na različnih razdaljah zaključil kar 8 krat. Pravi, da bo maratone tekel, dokler jih bo lahko. Že iz kljubovanja!
Danes je dan Zemlje in letos poteka pod motom obnovimo našo zemljo. Če se samo ozremo okoli sebe, je vsakemu povsem jasno, da so človekovi posegi, preurejanje prostora, krčenje gozdov, mokrišč, izkoriščanje rek, pa preseljevanje rastlin, živali, gliv in bakterij z enega konca planeta na drugega že res temeljito spremenili Zemljo.
Gledališče odra, igralca in gledalca, ki je trenutno v nekakšnem zamrznjenem stanju, poskuša nadomestke svoje realnosti in živosti najti s pomočjo drugih medijev. Najraje bi se udrla v zemljo je naslov predstave, ki sicer ni nastala v gledališkem prostoru, ampak je interaktiven uprizoritveni eksperiment, ki ustvarja novo gledališko realnost znotraj virtualnega omrežja.
God sv. Jožefa, 19. marca, v toplejših predelih Slovenije tradicionalno velja za začetek saditve krompirja. A iz leta v leto se je dobro ozirati na trenutne vremenske razmere in predvsem ogretost tal, pravi mag. Jože Mohar iz semenarske hiše Agrosaat, ki svetuje odločitev za slovenske sorte krompirja.
God sv. Jožefa, 19. marca, v toplejših predelih Slovenije tradicionalno velja za začetek saditve krompirja. A iz leta v leto se je dobro ozirati na trenutne vremenske razmere in predvsem ogretost tal, pravi mag. Jože Mohar iz semenarske hiše Agrosaat, ki svetuje odločitev za slovenske sorte krompirja.
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.«
Snežinke so, namesto na Zemljo, na gosto odsnežile v gledališče … Pripoveduje: Ljerka Belak. Napisala: Alenka Juvan. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.
V nocojšnji zgodbi bodo na Zemljo padale snežinke … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
2020 je leto prelomnic … A za spremembe na bolje bo treba prevrednotiti prioritete, povezati svoja življenjska področja delovanja z Zemljo, poenotiti poslanstvo, cilje, samozdravljenje, praktična dela, dnevno udejstvovanje in medsebojne odnose. Tokratni gost Robi Lavin je imel preroške sanje o novem virusu. A kasneje je doumel, da je nastanek takega virusa razumna in logična posledica spremninjanja biopolja Zemlje. Znašli smo se pred izzivom osebne in globalne ekologije – kako pozdraviti posledice in vzroke napačnega odnosa do narave in neodgovornega pristopa do naravnih zakonitosti?
Naravno da smo pričali o sahrani Patrijarha, govorima nad sandukom, medijima koji su sve to pratili, ali i muzici koju (navodno) slušaju političari. Počelo je ozbiljno, a završilo se sa "Zemljo moja". Nosite masku, držite distancu i perite ruke. Od svega.
Tako je to in nič drugače, vsem aktualnim tegobam navkljub, kar ugotavljamo s povratnikom za našim virtualnim omizjem, Luko Jesihom.Svetovni popotnik je, tako, kot vsi, v letošnjem letu ostal prikovan na Zemljo in v teh časih pogovor o nogometu človeku res zapaše kot prvi požirek ledeno hladnega piva. Tudi zbirka Zelenega muzeja je vmes, odkar smo se prvič podružili, doživela precej dopolnitev, za kar gre zasluga tudi vam, drage poslušalke in poslušalci, saj ste se na našo skupno prošnjo, da Luki posredujete kako vstopnico, ki mu še manjka, res pohvalno odzvali. Še en dokaz česa je zmožna ta skupnost, če le stopi skupaj. Hvala vam!Beseda teče o tegobah spremljanja nogometa v času korone, ki nam, odvisnikom resnično manjka. Odsotnost druženja okrog te večne neznanke (prosto po Marjano Rožancu) nekako kompenziramo z drugimi stvarmi, a hkrati se ne bojimo sanjati o časih, ko bo vsa ta norija mimo. Kam vse se bomo namenili, kaj vse bomo skupaj ušpičili ... komaj čakamo! Če vam je naše delo všeč, nas lahko torej tudi finančno podprete na naši novi spletni strani. Vsa sredstva bodo (in tudi že so) namenjena za delovanje društva, plačilo strežnika, storitev SimpleCasta, najprej povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z opremo, kasneje pa tudi investicijo v kak nov kos tehnologije. Pa vse ostale dejavnosti, s katerimi se želimo ukvarjati, se razume, začenši s knjigo ob stoletnici kluba. HVALA iz srca vsem, ki ste nas že ali pa še boste podprli!Najdete nas na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji, najsigre za Jabolčno, Googlovo , Spotify ali katero tretjo in našem Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen in tudi vprašanj v jabolčni aplikaciji, ki to trenutno edina podpira, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati.
Hipotetična vprašanja so v znanosti vedno zabavna, ker nas silijo, da razmišljamo o tem, kar že vemo, v povsem drugačni luči. In to deluje tudi takrat, ko skušamo razumeti delovanje našega planeta. Zato so tokratni Radiovedni za nekaj minut ustavili Zemljo in preverili, kaj se bo zgodilo.
Hipotetična vprašanja so v znanosti vedno zabavna, ker nas silijo, da razmišljamo o tem, kar že vemo, v povsem drugačni luči. In to deluje tudi takrat, ko skušamo razumeti delovanje našega planeta. Zato so tokratni Radiovedni za nekaj minut ustavili Zemljo in preverili, kaj se bo zgodilo.
Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.
… z raketo bučo poleti k malemu Tončku. Pripoveduje: Karel Brišnik. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.
V tretji epizod Zemljo končno raznese. Kvarnik. Definicijo brisače prebere hupi frud (in fizik) Matjaž Ličer, čustvenček za brisačo ne obstaja, ... in povabimo Boruta Pahorja da prebere definicijo predsednika Galaksije. Za v naslednjo epizodo. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...
Dobrodošli v tokratnih zunajzemeljskih Radiovednih. Tokratni poslušalec se je namreč prestavil v vesolje in potoval v preteklost. Zanimalo ga je namreč, zakaj se na fotografijah misij Apolla dobro vidi Zemljo, na njih pa ne vidimo zvezd. Odgovarja prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Če tudi vas kar koli zanima, nam pošljite vprašanje na frekvencax@rtvslo.si, z veseljem bomo poiskali odgovor nanj.
Dobrodošli v tokratnih zunajzemeljskih Radiovednih. Tokratni poslušalec se je namreč prestavil v vesolje in potoval v preteklost. Zanimalo ga je namreč, zakaj se na fotografijah misij Apolla dobro vidi Zemljo, na njih pa ne vidimo zvezd. Odgovarja prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Če tudi vas kar koli zanima, nam pošljite vprašanje na frekvencax@rtvslo.si, z veseljem bomo poiskali odgovor nanj.
Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.
Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisaa: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Tokrat krožimo približno 400.000 kilometrov nad Zemljo. Pristali smo namreč na Zemljini Luni oziroma lunah, kot bomo kmalu izvedeli. Stroge definicije za to, kaj je luna, sicer nimamo. Velja, da je to vsak naravni satelit, ki kroži okoli planeta, lahko tudi okoli drugih teles. Našega poslušalca pa je zanimalo: "Koliko lun ima Zemlja ter kaj bi se zgodilo, če ne bi imela nobene? Kaj pa bi se dogajalo na Zemlji, če bi ta imela dve enako veliki luni?" Razlago nam je podal astrofizik doc. dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tokrat krožimo približno 400.000 kilometrov nad Zemljo. Pristali smo namreč na Zemljini Luni oziroma lunah, kot bomo kmalu izvedeli. Stroge definicije za to, kaj je luna, sicer nimamo. Velja, da je to vsak naravni satelit, ki kroži okoli planeta, lahko tudi okoli drugih teles. Našega poslušalca pa je zanimalo: "Koliko lun ima Zemlja ter kaj bi se zgodilo, če ne bi imela nobene? Kaj pa bi se dogajalo na Zemlji, če bi ta imela dve enako veliki luni?" Razlago nam je podal astrofizik doc. dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Danes pa o presenetljivem podatku, o katerem se povprečnemu Zemljanu še sanja ne. Ko stojite čvrsto pri tleh, se vam kakopak najbrž zdi, da ste povsem pri miru, tla so pri miru, okolje tu … Pa vendar si to našo Zemljo lahko predstavljali kot nekakšno vesoljsko ladjo, ki potuje precej hitro. Če bi zdajle stali na ekvatorju, bi se premikali približno 1670 km/h, tako hitro se tam okoli osi vrti naš planet, no, okoli Sonca pa potuje še hitreje, nekaj več 107 000 km/h. Velikanske številke, ane? Jih imate varno spravljene v svoji glavi? Tako lahko gremo na tokratno vprašanje radiovednega poslušalca, ki se glasi: »Kje Zemlja dobi energijo, da se neprenehoma vrti okoli Sonca s hitrostjo 30 km/s?« Z odgovorom pa se je poigral profesor astrofizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter.
Danes pa o presenetljivem podatku, o katerem se povprečnemu Zemljanu še sanja ne. Ko stojite čvrsto pri tleh, se vam kakopak najbrž zdi, da ste povsem pri miru, tla so pri miru, okolje tu … Pa vendar si to našo Zemljo lahko predstavljali kot nekakšno vesoljsko ladjo, ki potuje precej hitro. Če bi zdajle stali na ekvatorju, bi se premikali približno 1670 km/h, tako hitro se tam okoli osi vrti naš planet, no, okoli Sonca pa potuje še hitreje, nekaj več 107 000 km/h. Velikanske številke, ane? Jih imate varno spravljene v svoji glavi? Tako lahko gremo na tokratno vprašanje radiovednega poslušalca, ki se glasi: »Kje Zemlja dobi energijo, da se neprenehoma vrti okoli Sonca s hitrostjo 30 km/s?« Z odgovorom pa se je poigral profesor astrofizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter.
Radiovedni tokrat na tehtnico postavljamo Zemljo. Poslušalca je zanimalo, ali se teža Zemlje povečuje z naraščajočim številom prebivalstva, živali, zgrajenih stavb in objektov. Odgovarja fizik in strokovnjak na področju trdih delcev dr. Peter Prelovšek, nekdanji predavatelj Geofizike na Fakulteti za matematiko in fiziko. Zastavite radiovedno vprašanje tudi vi: pišite nam na frekvencax@rtvslo.si.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
Radiovedni tokrat na tehtnico postavljamo Zemljo. Poslušalca je zanimalo, ali se teža Zemlje povečuje z naraščajočim številom prebivalstva, živali, zgrajenih stavb in objektov. Odgovarja fizik in strokovnjak na področju trdih delcev dr. Peter Prelovšek, nekdanji predavatelj Geofizike na Fakulteti za matematiko in fiziko. Zastavite radiovedno vprašanje tudi vi: pišite nam na frekvencax@rtvslo.si.
Pri izbiri semena ozimin moramo biti pozorni na lastnosti tal, pravi Metkra Barbarič, svetovalka specialistka s KGZ Murska Sobota. Ozimna žita so različno zahtevna, in glede na zemljo, ki jo imamo, se odločamo o izbiri sort.
Sončne energije je v izobilju, potrebno jo je le učinkovito shraniti. Vodikove tehnologije tu ponujajo prepričljiv odgovor in nekega dne si bomo morda namesto bencina v avto natočili vodik. Toda pred tem bodo seveda potrebna vlaganja v ustrezno infrastrukturo. In medtem ko čakamo na zeleni preobrat, znanstveniki raziskujejo naprej. Dr. Nejc Hodnik s Kemijskega inštituta je s svojim projektom 123stable prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil sredstva (t. i. ERC Starting Grant), s katerimi bo iskal načine, kako stabilizirati nanodelce elektrokatalizatorjev in tako zmanjšati porabo ključnih plemenitih kovin, platine in iridija. O zelenih tehnologijah je pač potrebno razmišljati celostno in poskrbeti, da je celoten krog kar najbolj trajnostno zastavljen. Na tem področju je dr. Hodniku že pred nekaj leti uspel pomemben preboj, ko je odkril način, kako je mogoče plementite kovine reciklirati z mnogo manj škode za okolje. Trenutno uveljavljeni postopki namreč zahtevajo veliko porabo energije in vrsto agresivnih snovi.
Letošnje opozorilo o zaskrbljujočem upadanju raznolikosti življenja, ki ga je maja objavila Medvladna platforma za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES), je enako resno kot vsa predhodna, poudarja tokratni gost oddaje Robert Turk z Zavoda za varstvo narave. Dejstvo je, pojasnjuje Turk, da mora človek nemudoma prenehati pleniti in pustošiti oceane in kopenske vire, sicer bi lahko, kot ugotavlja poročilo, že v nekaj desetletjih izumrl milijon vrst živali in rastlin.
Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin
So pravi gospodar in stric v ozadju našega planeta mikrobi? Več milijard let so imeli Zemljo sami zase in poganjajo vse ključne procese na Zemlji, celo padavine. Poseljujejo najbolj ekstremne dele planeta, živijo v nas, in to v velikanskih številkah, po eni od teorij naj bi bili prav mikrobi prišleki z drugega planeta. Nič na njih ni mikro, le ime. V tretji epizodi serije Vse živo se s sogovorniki dotikamo nekaterih trenutno najbolj vročih področij raziskovanja mikroorganizmov. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
Ovaj tjedan u kino smijete samo ako ćete u njemu vikati: "Zemljo, otvori se!" ("San Andreas")/ "Zapjevaj napokon, debela ženo!" ("Spy")/ "Di si, masni digiću, nije te Conte zvao da igraš na praznom Poljudu, ha, jebala te Adele Dazeem u tu nepismenu, scijentološku, pedersku, digićku guzičetinu!" ("The Forger").
Vsi vemo, da nekatere ptice jeseni odletijo v tople kraje in se spomladi spet vrnejo. Pa ste vedeli tudi, da je pri nas od vseh vrst ptic več kot polovica selivk in da velikost ni pomembna, saj se selijo tudi majhni kolibriji in velike ujede? Vemo tudi, da ptice letijo v Afriko. Pa ste vedeli, da nekatere preletijo vso črno celino, 8500 kilometrov, vse do Južnoafriške republike ter da razlog za selitev ni toplota, pač pa hrana? Nekatere poti so dolge le nekaj 100 metrov – z gore v dolino – najdaljši pa je let polarnih čiger. Te dvakrat na leto preletijo razdaljo med Arktiko in Antarktiko, torej vsakič približno 20 000 kilometrov. V vsem njihovem življenju je to kar nekaj razdalj med Zemljo in Luno. Če menite, da ste, kar zadeva ptice selivke, za luno, poslušajte Noetovo bando. Gost je profesor doktor Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo.