Podcasts about zemljo

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbiNekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Feministični filmski festival FeFi je v zadnjih letih vzpostavil platformo za premislek o vlogi žensk v filmu – ne le kot ustvarjalk, temveč tudi kot nosilk zgodb, pogledov in estetik, ki so bile v zgodovini pogosto potisnjene na rob. V Slovenski kinoteki se bo naslednji teden odvil cikel Obzorja skupnega: spominsko delo in postjugoslovanski film, ki je nastal v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede in sicer v okviru raziskovalnega projekta MEMPOP. Ocenjujemo filma Zemljo krast, novi igrani celovečerec ustvarjalnega tandema režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, ter Čarobno drevo, britanski mladinski fantazijski film režiserja Bena Gregorja, ki je nastal po znameniti seriji knjig Enid Blyton.

Zemljo krast je novi igrani celovečerec ustvarjalnega tandema režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar. Na videz nedolžna otroška igra sproži ideološki konflikt med starši, v katerem se zrcalijo tudi širše politične in družbene napetosti. Gre za hitro in zavestno minimalno produkcijo, posneto v zgolj nekaj dneh, ki skozi svojo zgoščeno formo in dialoško ostrino deluje kot satira določenega sloja sodobne družbe. Film ocenjuje Gorazd Trušnovec.

V filmski družbeni satiri Zemljo krast, ki ta teden začenja svojo distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, spremljamo para staršev in njihovo druženje neki večer ob kozarcu vina – druženje, ki preide v bojevito kresanje mnenj. V enakovrednih vlogah v filmu nastopajo Suzana Krevh, Tines Špik, Lara Maria Vouk in Andraž Jug. Film je bil posnet v dveh dneh in je nastal med drugimi plačanimi projekti. To je sicer že osmi skupni projekt ustvarjalnega tandema Iza Strehar in Žiga Virc (nazadnje smo si lahko ogledali njun arhivski dokumentarec Poletje '91), pripravljata že nov celovečerni film in nadaljevanko. Film Zemljo krast skozi pogovore, ki smo jim priča, načne zelo resne teme in politična vprašanja, vse skupaj pa prežema satiričen humor, značilen tako za dela Ize Strehar (najbolj je znana po scenariju za film Prasica, slabšalni izraz za žensko) kot za Žigo Virca (Trst je naš, Houston, imamo problem). Pogovarjala se je Tesa Drev Juh, oddajo je posnel Franci Moder.

V naše kinematografe je zajadral novi slovenski film Zemljo krast, režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, ki je idejo za film razvila v pičlih dveh sobotah. Gre za zelo zabaven film, družbeno satiro o tem, kako danes sploh še komuniciramo v čisto vsakdanjih situacijah. Zemljo krast je nastal v času, ki ga zaznamujejo nenehni konflikti, politična nestabilnost in občutek, da se svet premika iz ene krize v drugo brez jasnega premora. Družbene napetosti so tudi del vsakdana vsake družine, preselile so se v dnevno sobo in tudi na otroško igrišče. Film je svetovno premiero doživel lani na festivalu v Cottbusu v Nemčiji, januarja letos pa na Tržaškem filmskem festivalu.

Medtem ko smo priča znanstvenemu dosežku človeštva, saj se je vesoljska človeška odprava od Zemlje oddaljila najdlje, pa Zemljo, svet, človeštvo pretresa dogajanje, ki se mu ni mogoče izogniti. Dosedanje vrednote in pravila, ki so – vsaj večinoma – veljali do zdaj, se umikajo nekemu drugemu svetu, ki ga vodijo politiki, ki so pravzaprav psihopatske osebnosti, in peščica najbogatejših. Ljudi ne usmerjajo več zavedanje skupnosti, spoštljivost in razumevanje, ampak spletni algoritmi, laži, gotovo tudi strah pred prihodnostjo. V kakšnem svetu živimo in kako razumeti sedanji čas, predvsem pa, kako ohraniti trezen razum? O tem bo v oddaji Intervju na Prvem govorila dr. Renata Salecl, mednarodno uveljavljena filozofinja in sociologinja, predavateljica ter avtorica številnih knjig, člankov in kolumen.

Odpravili se bomo po poti filma Zemljo krast, razstave ustvarjanja kultnega uličnega umetnika Banksyja, ki si jo je mogoče ogledati v Bologni, in festivala Evropske arhitekturne platforme LINA z naslovom (ne)Običajne prakse, ki se danes začne v Ljubljani.

Poslanci desetega sklica Državnega zbora se bodo dopoldne sešli na ustanovni seji. Najprej bodo potrdili mandate, osrednja točka pa bo izbira nove predsednice ali predsednika parlamenta. Ta za izvolitev na tajnem glasovanju potrebuje 46 glasov, v javnosti krožijo imena treh kandidatov. Drugi poudarki: - Nadaljevanje izraelskih napadov na Libanon ogroža mirovne pogovore z Iranom. Promet čez Hormuško ožino ostaja zelo omejen. - Odprava Artemis 2 na poti na Zemljo, Nasina misija presegla vsa pričakovanja. - Kristjan Čeh z novim državnim rekordom tretji v metu diska na tekmi v Ramoni.

Z režiserjem Žigo Vircem in scenaristko Izo Strehar se pogovarjamo o nastajanju filma Zemljo krast, ki prihodnji teden prihaja v slovenske kine. Poleg tega se poglabljamo v novi film ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice Dva tožilca, postavljen v 30. leta prejšnjega stoletja v Sovjetsko zvezo, in v intimno družinsko filmsko pripoved Gluha španske režiserke Eve Libertad. Poročamo tudi o Slovenski dokumentarni pomladi, v okviru katere si lahko do konca tedna v Slovenski kinoteki ogledate deset del iz zakladnice domače dokumentarne produkcije.

Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.

Petintrideset minut po polnoči je uspešno poletela raketa SLS in na pot proti Lune prvič po 55 letih znova ponesla človeško posadko. Izstrelitev rakete, ki je do zdaj poletela le enkrat in sicer leta 2022, ko je na podobno pot poslala vesoljsko ladjo Orion brez posadke, je potekala brez zapletov, v živo pa si jo je v okolici vzletišča Cape Canaveral na Floridi ogledalo okoli 400 000 ljudi. Na krovu Oriona so tokrat štirje astronavti Jeremy Hansen, Christina Koch, Victor Glover, Reid Wiseman. Trenutno so še v Zemljini orbiti in opravljajo teste kritičnih sistemov, zvečer pa se bodo dejansko usmerili na pot proti našemu naravnemu satelitu. Edini pomembnejši tehnični zaplet, ki ga zdaj rešujejo ob pomoči strokovnjakov na Zemlji, so težave - s straniščem. Vesoljsko stranišče na Orionu je pomemben prispevek k udobju astronavtov med poletom k Luni glede na pogoje, ki so jih imeli na odpravah Apollo. A trenutno torej še ne deluje. Verjamemo pa, da bodo težavo hitro odpravili. Kaj torej pomeni zdajšnja odprava k Luni, kjer človek, kot omenjeno, ni bil že več kot pol stoletja, se je z astrofizikom prof. Tomažem Zwittrom pogovarjala Nina Slaček.Foto: Nasa/Sam Lott

"Obstajata samo dva načina, kako gledati na življenje. Lahko živiš, kot da ni nič čudež, ali pa, kot da je čudež vse." – Albert Einstein Ker se ljudje radi postavljamo v središče vesolja, prepričani, da smo rezultat mnogih naključij, bomo v tokratni oddaji odgovarjali na vprašanje, koliko stvari se je moralo v daljni in bližnji preteklosti obrniti “v prid ljudem”, da danes obstajamo. So bile dane okoliščine res sreča ali pa bi se nepredstavljivo trdoživo in prilagodljivo življenje v podobni obliki razvilo tudi v precej drugačnih pogojih?Gostje:– strokovni sodelavec dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani– dr. Janez Kos, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani– Alok Jha, urednik za znanost in tehnologijo pri mediju The Economist– prof. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta v Ljubljani– dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU V Xpertizi se predstavi Luka Petravič, specialist interne medicine v UKC Maribor in doktorski študent na ljubljanski Medicinski fakulteti na programu Javno zdravje. Poglavja: 00:01:53 Je vse čudež ali ni čudež nič? 00:04:49 dr. Tomaž Zwitter o posebnostih Sonca 00:09:44 dr. Janez Kos o majhni verjetnosti za nastanek Zemlje 00:13:17 Alok Jha o neverjetnih lastnostih vode 00:29:44 Xpertiza: Luka Petravič 00:18:12 prof. Nina Gunde Cimerman o organizmih v ekstremnih okoljih 00:22:00 dr. Irena Debeljak o padcu asteroida na Zemljo

V vesolju ni nič pri miru. Planeti potujejo okoli zvezd, okrog njih plešejo lune, da ne govorimo o galaksijah in njihovem spiralnem gibanju. Toda kaj se mora zgoditi, da kakšno od teh teles odnese iz tira? In ali je Lunina tirnica res precej nenavadna? V novih Radiovednih združujemo kar dve vprašanji in zalezujoč gravitacijo potujemo na plesno ploščad visoko nad našimi glavami.

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

Anton Komat je eden najvidnejših slovenskih okoljskih mislecev in piscev, ki že desetletja opozarja na škodljive posledice človekovega poseganja v naravo. Njegove knjige in predavanja so prežeta z globokim razumevanjem naravnih zakonitosti, znanstveno utemeljeno kritiko sodobne civilizacije ter vizijo sveta, kjer človek živi v sožitju z Zemljo, ne proti njej. Komat ne govori le o ekologiji kot znanosti, temveč kot načinu življenja, kot etiki, ki presega potrošništvo in oživlja pozabljeno modrost prednikov. Njegov glas je jasen, pogumen in nujno potreben v času, ko se svet sooča z okoljskimi in duhovnimi krizami. Če si želiš prebujenja, ki presega le zunanji svet, in poglobljenega razmisleka o našem odnosu do narave, je Anton Komat pravi človek, ki te zna nagovoriti.

Vsakič, ko na nebu zagori zvezdni utrinek, se vprašamo, kaj pravzaprav prinašajo ti drobni popotniki iz vesolja. Asteroidi in meteoriti niso na Zemljo prinesli le niklja, bakra in zlata, temveč morda tudi prve organske molekule in gradnike življenja. V tokratni Frekvenci X iščemo odgovore o tem, katere kamnine in elementi so prišli iz vesolja, kako so oblikovali naš planet in zakaj je od njih odvisna sodobna tehnologija. Vabljeni na odisejado od večkilometrskih kraterjev do vzorcev, ki jih danes prinašajo vesoljske sonde. V Xpertizi pa se nam je pridružil Urh Štempihar Jazbec s Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Gostje so bili:  - prof. dr. Tomaž Zwitter, astronom in astrofizik, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. - dr. Andrej Šmuc, Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani - prof. Cene Gostinčar, molekularni biolog in mikrobiolog, Biotehniška fakulteta v Ljubljani     Poglavja: 00:04:50 Kako se je sploh začelo? 00:06:11 Kaj vse so na Zemljo prinesli asteroidi? 00:10:30 Kakšen bi bil naš planet, če meteoriti nikoli ne bi priišli na Zemljo? 00:14:51 Je bilo življenje najprej na Marsu? 00:17:05 Zakaj je pomembno, da raziskujemo ostanke na Zemlji? 00:21:07 Koliko meteoritov pade na Zemljo danes? 00:25:27 Je "rudarjenje" v vesolju sploh možno? 00:26:55 Novice iz sveta astronomije

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Tektit je eden najbolj skrivnostnih kamnov na Zemlji — kamen, ki v sebi združuje energijo neba in zemlje, ognja in svetlobe, uničenja in ponovnega rojstva. Njegov izvor sega daleč v kozmično preteklost: nastal je ob udaru velikega asteroida v Zemljo, ko se je del materije talil, preoblikoval in izstrelil v ozračje. Tam se je ohladil v obliki naravnega stekla, ki ga danes poznamo kot tektit.Redki so primeri popolnoma okroglih ali oglatih oblik — večina tektitov je nepopolnih, a prav v teh organskih linijah se skriva njihova moč. Tektit ni “popoln kamen”, ampak priča o preobrazbi pod najvišjim pritiskom, in ravno zato nosi energijo transformacije, čiščenja in duhovnega preporoda. Podarimo vam ga ob nakupu nad 85 evrov, vse do 15.11.2025.Dodatno pa smo za 50 % znižali ceno knjigo Darilo teme. Zapomnite si - vsaka stvar, ki jo imamo za slabo, nosi v sebi darilo.

Slovensko veleposlaništvo v Washingtonu je na dobro obiskanem pogovoru o raziskovanju vesolja in njegovi prihodnosti gostilo štiri ameriške astronavtske zvezdnike iz Ekspedicije 72: Sunito Williams, ki je slovensko-indijskega rodu, in Butcha Wilmoreja, ki sta se namesto po desetih dneh marca letos na Zemljo vrnila po devetih mesecih, preživetih na Mednarodni vesoljski postaji, ter Nicka Hagueja in Donalda Pettita. Dogodka se je udeležil tudi ameriški dopisnik Andrej Stopar in pred mikrofon povabil rojakinjo Sunito Williams.

Tanja Zgonc je kot koreografinja in plesalka že več kot štiri desetletja dejavna in priznana na slovenski in svetovni plesni sceni. Pripravila je blizu 30 avtorskih predstav in prejela številne nagrade, med njimi, leta 2002, za predstavo Kagami odsev tudi nagrado Prešernovega sklada. Plesala je v uspešnih predstavah Plesnega Teatra Ljubljana in sodelovala s številnimi priznanimi režiserji v Sloveniji in tujini ter postavila koreografije/odrski gib v preko sto gledaliških predstavah. Leta 2002 je bila na AGRFT UL izvoljena v naziv docentke, 2012 v naziv redne profesorice za področje plesne in gibne izraznosti. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o plesni in koreografski poti, predvsem pa o plesu butoh, ki se mu Tanja Zgonc posveča večji del svoje umetniške kariere. Vabimo vas k poslušanju!

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Ameriški farmar je bil na robu propada. Zemljo je prizadela katastrofalna suša. Pridelek na polju se je sušil, v vodnjakih je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

Škoti si pripovedujejo zgodbo o tem, kako so nastali otoki blizu Škotske in Islandija. Prebivalec morja, Črv sveta je bilo pravljično, kači podobno bitje, zmaj, ki so ga ustvarili zlobni duhovi. Velikanska zver zaobljena kot črv s hudim apetitom je bila sposobna razbiti ladje in hiše s svojim oprijemljivim razcepljenim jezikom, ki ga je uporabljala kot par klešč, in zmogla je celo zvleči cela pobočja in vasi v morje. Črv je bil dolg tisoče in tisoče milj in je obkrožal Zemljo. Kadar je zazehal, od lakote in ne od zaspanosti, se je stresla zemlja in visoki valovi so uničili vse na obali. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Stoor_wormIn kaj je šota? To je organska snov, ki se tvori v močvirjih. Rastlinski ostanki kot so mahovi, trave in druge vodne rastline se sčasoma naberejo na dnu močvirja. Včasih so jo uporabljali za kurjenje.Vir: Guttemberg project, Tales of folk and fairies, Katharine Pyle, Boston, Little, Brown, and Company, 1929 Copyright, 1919, By Little, Brown, and Company.

V novi epizodi se podava za sledovi primitivnih asteroidov. Odkrili sva, da se tudi planeti selijo, da poznamo več generacij asteroidov, da so si asteroidi in kometi podobni, vendar različni, ter da je lahko tudi pet gramov asteroidnega prahu pravi zaklad. Spremlja naju raziskovalka Tania Le Pivert-Jolivet, ki nam razkrije, kaj jo je najbolj prevzelo ob pogledu na vzorce asteroida Ryugu, ki jih je japonska misija Hayabusa 2 prinesla na Zemljo.Tania Le Pivert-Jolivet je podoktorska raziskovalka na Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih.Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!—Zapiski epizode |Tania Le Pivert-Jolivet (Linkedin) misija Hayabusa 2 (spletna stran japonske agencije JAXA)misija DART (spletna stran NASA)misija Hera, nadaljevanje misije DART (spletna stran ESA)Opazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Aplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.

Kako gravitacija deluje kot "nevidna vrvica", zakaj se Luna vsako leto oddalji za nekaj centimetrov, in zakaj se nam včasih zdi, da je na nebu večja in bližja? Na vse to v tokratni epizodi odgovori dr. Jurij Bajc s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.Vas zanima še kaj o naši Luni? Tukaj so še nekatere druge epizode: Kako to, da lahko Luno vidimo tudi podnevi? Zakaj je barva Lune včasih tako različna? Zakaj je mesecnad obzorjem videti navidezno večji?

Zdravo! Ta teden smo gostje v prvem slovenskem astronomskem podkastu, kjer v 42. epizodi govorimo bolj o Štoparcu kot o astronomiji, čeprav presenetljivo dolgo vztrajamo v vesolju. Dunja in Maruša sta si naše gostovanje zamislili kot kviz, kjer, za razliko od klasičnih kvizov, iščemo vprašanja namesto odgovorov. Med vprašanji (in odgovori) zaidemo na teme, kot so iskanje smisla, različne teorije o vesoljih, delovanje potovanja po vesolju in še marsikaj. Prva štiri vprašanja so v naši epizodi, druge štiri pa najdete v današnji epizodi podkasta Temna stran Lune.

Svež izbor iz obsežnega pesniškega opusa enega najbolj fascinantnih in kontroverznih Slovencev krepi vtis, da je bil v 20. stoletju prav Kocbek naš največji lirik 27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja. A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum, ter njegove dnevniške zapiske, objavljene v knjigah Tovarišija in Listina, saj ta dela eksplicitno tematizirajo ravno njegovo partizansko izkušnjo in tako zvedavega bralca in bralko peljejo v samo srce protislovij slovenskega 20. stoletja, pa puščamo poezijo, ki jo je Edvard Kocbek sicer pisal od gimnazijskih let pa do pozne starosti, nekako ob strani, saj se zdi manj pripravna za tiste vrste zainteresirano branje, ki naj nam pomaga bolje razumeti predvsem našo kolektivno usodo v usodnem času. Seveda pa to še ne pomeni, da so Kocbekove pesmi brez izrazne gibkosti ali ritmične izbrušenosti, brez miselne ali čustvene globine oziroma, rečeno čisto na kratko, brez literarne vrednosti. Prav nasprotno. Kot namreč lahko hitro ugotovimo ob listanju po izboru iz Kocbekove lirike, ki je pod naslovom Med zemljo in nebom pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, lahko srečanje s sporočilno polivalentno Kocbekovo poezijo napravi sila močan vtis na bralke in bralce. In to celo na vse tiste, ki jih vendarle zanima predvsem nelahka zgodovina slovenskega 20. stoletja. A kako neki je Kocbeku to uspelo? O čem pravzaprav piše, ko piše svoje pesmi? Nam, ne nazadnje, njegova lirika vedno znova, iz leta v leto, iz zbirke v zbirko sporoča eno in isto -- ali pa se poudarki sčasoma spreminjajo? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko Diano Pungeršič, ki je antologiji Med zemljo in nebom, za katero je selekcijsko delo sicer opravil kocbekoslovec Mihael Glavan, pripisala poglobljeno spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid. Tako gre to.Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti. Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.

Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Od nekdaj so ljudje strmeli v nebo in na njem iskali odgovore za dogodke na Zemlji. Za marsikaterega so okrivili tudi Luno in ji pripisali lastnosti, ki jih nikakor nima. Od nekdaj tako velja prepričanje, da se ob polni Luni rodi več otrok kot sicer, da vanjo tulijo volkovi in da takrat rastejo gobe. Čeravno vsa ta verovanja niso resnična, pa sta Luna in Zemlja neločljivo povezani vse od trka večjega planetoida z Zemljo pred več kot štirimi milijardami let. Še pred 400 leti so menili, da je luna gladka, Galileo je ugotovil, da je reliefna, po pojavu teleskopov in odpravah nanjo pa je človeštvo o njej vedelo vedno več. Veliko zanimivih informacij o tem našem edinem naravnem satelitu zdaj prinaša nova, interaktivna razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z naslovom Vsega je kriva Luna. Ob razstavi je izšla tudi strokovna monografija Življenje z Luno, obe pa sta nastali v sodelovanju Prirodoslovnega muzeja Slovenije in zavoda za popularizacijo astrofizike Cosmolab. Sogovornika: dr. Miha Jeršek, vodja projekta in direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije; dr. Staša Tome, kustodinja razstave.

Ste se kdaj vprašali, kako je bil slišati čas tik preden je na Zemljo pred približno 66 milijoni let padel asteroid in pokončal dinozavre? Ali pa to, če je bil viden dlje časa ali se je pok zgodil kot strela z jasnega? To zanima našo poslušalko Saro. Po razlago se odpravimo na Fakulteto za matematiko in fiziko k astrofiziku Janezu Kosu. Na naši spletni strani in med podkasti pa lahko prisluhnete tudi četrti posebni epizodi, v kateri se spet družimo z Nikom Škrlecem in pri tem združimo nekaj preteklih radiovednih oddaj, tokrat na temo vesolja.

Gostili smo izjemnega poznavalca vesoljskega vremena dr. Primoža Kajdiča. Več kot 21 let je kot raziskovalec zaposlen v Mehiki na tamkajšnji državni univerzi. Spregovorili smo o vse večji aktivnosti Sonca, polarnem siju in o vplivih vesoljskega vremena na življenje na Zemlji.

… se je odpravila na izlet na poletno vročo Zemljo. Pripoveduje: Pavle Ravnohrib,. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.

Že 58 let vsak večer na Prvem najmlajše s pravljico pospremimo v svet sanj. Nocoj z zgodbo Alenke Juvan v kateri bodo, namesto na Zemljo, snežinke na gosto odsnežile v gledališče ... Več bo povedala igralka Ljerka Belak.

Če ste se je vsaj enkrat v življenju vprašali: “zakaj je tako malo mumij?” in če ste človek, ki živi na zemlji ter je vsaj enkrat nosil kravato ali pa šel na WC … morate nujno poslušati ta del! … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

V nocojšnji zgodbi bodo na Zemljo padale snežinke … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

… z raketo bučo poleti k malemu Tončku. Pripoveduje: Karel Brišnik. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Zdravo. Kot veli naslov tokrat ugotovimo, da smo se (samo za vas) podvrgli znanosti in postali eksperiment v naravi. Vse kar morate storiti je, da nas še naprej poslušate in poveste še komu za nas. Kateri drug podkast je zmožen v svojo epizodo stlačit kable, zvok, rdečo barvo, vino in etikete in vas hkrati povabiti, da naredite iz nas svinjsko bogate kapitaliste? Redki, če sploh. Peli se spomni obletnice mature in pove, kdo je skrivnostna sošolka, ki mu je skoraj zagotovo predstavila Štoparca, obdelamo tudi alternativna vesolja in šminkerje in kolektivni spomin. Sprašujemo se, če smo prva komunistična komuna, ki zares deluje in da smo res podvrženi znanosti. Pravi pravcati eksperiment v naravi. Podvrženi znanosti v vseh kriterijih. Kar se pete knjige tiče in 5. poglavja, pridemo tudi do tja, ko na Triciino trato pristane vesoljska ladja in vesoljci imajo problem s triangulacijo. In horoskopi na Rupretu. Dodajo še, da so prišli na Zemljo, ker so izgubili razum.

Kako je Tonček zdravil Zemljo. Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Zdravo. V tokratni epizodi se sprašujemo, kam so šli delfini. Kaj se je slišalo v tihem bobnenju globin? So šli na drug planet ali v drugo dimenzijo? Sprašujemo se tudi, kaj je tretje življenjsko obdobje in kdo bo naslednji predsednik Španije. Omenimo knjigo 4000 tednov in ugotovimo, da čas za šankom mineva hitreje. 10 let v gostilni mine hitreje kot 10 let v službi. Pred poglavjem pozdravimo še na Mastodon in se spomnimo, da za podkasat roadieja nismo dobili nobene prijave. In da smo zaradi hude lektorske napake odpustili lektorja. Pri komadu tedna zataji statistika, procentni račun in še kaj, a vseeno povemo kdo je zmagal na domačem in tujem delu. V poglavju omenimo še senčno Zemljo, kampanjo za rešitev ljudi in ugotovimo, da smo imeli rešitelja, ki je pred 2000 leti obljubil, da pride nazaj, pa se je očitno zataknil v gostilni, kjer čas teče bistveno drugače. Za tokratni komad tedna izberemo štiklc zasedbe Gu-gu (tokrat zares), ki tudi krasi naslov tokratne epizode.

S kritiško ekipo smo za vas pripravili recenzije filmov iz naših kinodvoran. Z Babilonom se oskarjevec Damien Chazell podaja v zgodovino Hollywooda, stoletje v preteklost, ko so kraljevali nemi filmi, na vrata pa že trkal zvočni film in z njim spremembe v »industriji sanj«. Ocenjujemo britanski film Po soncu: po besedah režiserke in scenaristke Charlotte Wells je »čustveno avtobiografski«, saj se z njim spominja poletnih počitnic z očetom. Razmišljamo o družbenem kontekstu in argentinskih odzivih na sodno dramo Argentina, 1985, in o filmu Kapitanka Nova, v katerem junakinja rešuje Zemljo pred okoljskim zlomom. Ob začetku leta je prvi filmski dogodek v naši bližini tržaški festival, ki ponuja pregled ustvarjanja v srednji in vzhodni Evropi – to so teme oddaje Gremo v kino.

Z digitalnim restavriranjem starejši filmi ostajajo dostopni in njihov ogled kakovosten, kot ga je navajen sodobni gledalec, in tako je v letnem kinu Arboretuma Volčji Potok v četrtek premiero doživela digitalno restavrirana komedija Ne čakaj na maj režiserja Frántiška Čapa. O procesu digitalnega restavriranja filma izpred 65 let bo podrobneje tekla beseda v nadaljevanju oddaje. Ocenili bomo filma madžarske režiserke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene ter Neverjetno, a resnično. To je naslov novega filma francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa.