Podcasts about mehiki

Ste se kdaj vprašali, ali so oznake na živilih, ki obljubljajo zdravo izbiro, resnično zanesljive? Zveza potrošnikov Slovenije in Evropska potrošniška organizacija opozarjata, da že 16 let čakamo na poenotene prehranske profile, ki bi omejili zavajajoče oznake na manj zdravih izdelkih. Kljub dolgoletnim prizadevanjem Evropske komisije pa zaradi nesoglasij med državami še vedno čakamo na učinkovite ukrepe, podobne tistim v Mehiki in Čilu.

Carinska vojna ameriškega predsednika Donalda Trumpa s svetom se nadaljuje. Evropska unija se pripravlja na morebitne posledice uvedbe 25-odstotnih carin na izdelke iz Unije, s katerimi grozijo Združene države. Kot je dejal evropski komisar za kmetijstvo in prehrano Christophe Hansen, se bo Unija na ameriške ukrepe morala odzvati. Carine je označil za strup za čezatlantske odnose in škodljiv pristop, ki bo negativno vplival na cene izdelkov. Združene države dražijo tudi uvoz iz Kitajske ter s carinami žugajo Mehiki in Kanadi. Druge teme: - Putin: med Rusijo in Združenimi državami je obojestranska želja po obnovitvi odnosov. - Prag za začetek preiskave nezakonito pridobljenega premoženja ostaja pri 50 tisoč evrih. - Nordijska kombinatorka Ema Volavšek je na tekmi svetovnega prvenstva zasedla 11-o mesto.

Ime tedna je Matija Solce, režiser, ki so ga nagradili za dve različni predstavi. Na 33. Dnevih komedije je prejel naziv žlahtnega režiserja, njegova predstava 3JA! pa je po oceni občinstva postala žlahtna komedija. Z režijo lutkovne predstave Seansa Bulgakov Lutkovnega gledališča Ljubljana, v kateri spretno združuje animacije predmetov, senc in luči je osvojil tudi nagrado za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu v Veszpremu.Kandidata sta bila še: Matija Strlič, vodilni avtor prve sistematične raziskave vonjav mumificiranih teles, pri kateri so uporabili različne instrumentalne in senzorične tehnike, vključno z elektronskim "nosom" in izurjenimi človeškimi vohalci. Z raziskovalci ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter kolegi z univerzitetnega kolidža v Londonu so odkrili, da imajo  staroegipčanske mumije vonj po lesu, sladkem in začimbah. Marija Strojnik, znanstvenica in inovatorka, zaslužna profesorica na Optičnem raziskovalnem inštitutu v Leónu v Mehiki, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Za razvoj temeljnih optičnih testnih tehnik ter za akademsko vodstvo na področju optičnega inženirstva so ji pri ameriškem strokovnem združenju za optiko in fotoniko Optica, podelili medaljo Davida Richardsona za leto 2025.

Vazal ameriškega predsednika Donalda Trumpa Elon Musk je izjavil, da delajo to, zaradi česar so jih volili - občutne spremembe. Tako je Trump napovedal prevzem palestinskega ozemlja v Gazi, izselitev njenih prebivalcev, Ukrajino je pozval, naj poplača ameriško pomoč z redkimi kovinami, z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pa se je dogovoril o takojšnjem začetku mirovnih pogajanj. Proti Kitajski, Kanadi in Mehiki je napovedal carine in kaznoval novinarja medijske hiše, ki je zavrnila preimenovanje Mehiškega zaliva. Očitno pa ga izjemno motijo tudi papirnate slamice, zato je napovedal nacionalno strategijo za prenehanje njihove uporabe.

Kriminalisti so včeraj popoldne končali ogled dijaškega doma Ivana Cankarja, v katerem je zjutraj zagorelo, nadaljujejo pa ugotavljanje vzroka požara in preiskujejo sum na storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Kdaj se bodo dijaki lahko vrnili v nepoškodovani del objekta, bo znano danes. Drugi poudarki oddaje: - V Novi Gorici slovesno odpirajo obnovljeno železniško postajo. - Izteka se rok glede carin, ki ga je Trump postavil Kanadi, Mehiki in Kitajski. - Začasni sirski predsednik al Šara obljubil oblikovanje vključujoče vlade.

Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.

Ljudje po svetu naš dan spomina na mrtve in druge dni, ki so blizu datumu 1. november, praznujejo v tišini in zadržano ali pa nasprotno: v rajanju in hrupu. V vsakem primeru so pomembni pokojniki in duše prednikov. Nič kaj nam niso blizu praznovanja in sprevodi, vesela druženja, ki ta čas potekajo v Mehiki. Vendar, če se poglobimo vanje in v naše pretekle običaje, ugotovimo, da gre za veliko prepletov navad in tradicij. Z dr. Mojco Terčelj z oddelka za antropologijo in kulturne študije Univerze na Primorskem se je pogovarjala Magda Tušar:

V tokratni epizodi Domen in Žiga pregledata in analizirata dogajanje na dirki v Mehiki.Podprete nas lahko na: patreon.com/F1_FanatikiPovezava do Discorda: https://discord.gg/eVXv3FFKEhPovezava do Instagrama: https://www.instagram.com/f1_fanatiki/Support the show

Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Carlos Pascual je v slovenski prostor vnesel svežino latinskoameriške kronike, žanra, ki se naslanja na dokumentarno podlago in jo domišljeno spaja s fikcijo, včasih tudi takšno, da je na meji fantastičnega. Kronika ali testimonio je pravzaprav oblika literarnega ali narativnega novinarstva, ki pa ima, v latinskoameriški preobleki, malo drugačno, bolj fikcionalizirano podobo. Pascual je avtor več knjig in tudi kolumn v Dnevnikovi prilogi Objektiv. Največ bralcev in bralk je v Sloveniji brez dvoma dosegel prav s temi članki, vsekakor pa so odmevne tudi njegove knjige. Roman V pričakovanju Kitajcev je njegova peta knjiga. Prejšnja dela so nosila drugačne žanrske oznake: knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015) je označena kot knjiga esejev, Debeli zidovi, majhna okna (2017) so potopis, z Nilskimi konji v puščavi je Pascual še enkrat vstopil v esejistiko, knjiga Nezakonita melanholija iz leta 2022, ki je prejela nagrado novo mesto short (od 2023 nagrada Maruše Krese), pa je dober primer kronike. V knjigi V pričakovanju Kitajcev nas Carlos Pascual seznani, da gre za prvi del romanesknega diptiha Nao, “fikcije, ki je osnovana na resničnih dejstvih”. Pred nami je torej prvi zvezek zapisa o življenju Lucia Artura Navarra, glavnega protagonista romana, ki se lahko, kot pravi junak, razplete v svarilno priliko. Izvemo, da Lucio nekoč prijatelju Carlosu Pascualu v nekem baru v Bratislavi obljubi, da bo svojo življenjsko zgodbo spravil v knjižno podobo. Skozi zgodbo se občasno kot lik pojavi tudi Pascual in zdi se, da se Lucio in Pascual tu in tam zlijeta v en lik, da je nagovor enega drugemu pravzaprav notranji monolog ali bolje dialog. Poleg Lucia se v romanu pojavi precejšnje število oseb, ki se prek različnih situacij in dogodkov znajdejo v njegovi bližini. Lucio je sin vplivnega mehiškega odvetnika, ki je tudi povezan s tem, da Lucio nekega dne prejme klic nekega Kitajca, ki mu ponudi delo podpredsednika mehiško-kitajske finančne družbe Nao International. To je iztočna točka za osnovno dogodkovno premico, za dogodke pred tem in po sprejemu tega delovnega mesta. Delo s Kitajci je za Lucia vsekakor pomembno, vendar z razvojem zgodbe spoznamo veliko različnih vidikov njegovega življenja, ki ga oblikujejo v odraslega moškega. Pripovedni način ni preprost, pisatelj se je odločil za menjavanje prve in tretje pripovedne perspektive in tudi za vnos misli Lucijevih prijateljev in prijateljic v obliki nekakšnih dnevniških navedb, ki delujejo kot izjave prič in podrobneje orisujejo Lucijev značaj. Roman je deloma kronološki, vendar se lahko v enem samem odstavku ali pa celo stavku včasih preselimo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, pripovedni čas se iz sedanjega v hipu spremeni v preteklik ali v prihodnjik. Zdi se, da je pripovedovalec (kadar je tretjeosebni) skoraj vsevedni, spet drugič pa vidimo, da mu ne moremo zaupati, saj izraža dvom o tem, kako se bo zgodba razvila. Lucio je poročen z Američanko Tiano, slikarko, ki jo je spoznal v Bostonu, zdaj pa živita v Mehiki, v manjšem mestu Oaxtepec [uahtepèk]. Ko Lucio sprejme službo v finančni družbi, se mora preseliti v Ciudad de México, Tiana pa ostane v njuni hiši, kjer ima tudi svoj atelje. Lucio v prestolnici stanuje pri prijateljih Danu in Stacy, ki sta, poleg Tiane, tudi stalnici zgodbe. Pisatelj nas z Lucijevo potjo seznanja skozi različne, tudi nevarne pustolovščine, obenem pa nas uči o zgodovini Mehike in delno Kitajske. Avtor sopostavlja sedanjost, preteklost in prihodnost, hitro menjava scene in dogajalno ozračje, to pa je za bralca lahko naporno. V primerjavi s prejšnjimi deli uporablja kompleksnejšo sintakso, ki terja veliko pozornosti. Vrinjeni stavki so polni detajlov in opisov, ki zahtevajo stoodstotno osredotočenost. V knjigi so mestoma uporabljeni tudi španski izrazi, kot so na primer argamasa, palapa, equipal in podobno. Prevajalka Mojca Medvedšek, ki gotovo ni imela lahkega dela, je na koncu knjige dodala tudi opombe, kjer tuje besede razloži. Knjiga V pričakovanju Kitajcev se bolj kot s Kitajci ukvarja z razmišljanjem in doživljanjem Lucia (in Pascuala), ki išče svojo pot skozi življenje, Kitajci in z njimi povezano dogajanje pa so okvirna pripoved. Zgodba zaradi razmeroma zapletene stavčne strukture in zgoščenega dogajanja ne omogoča hitrega in lahkotnega branja, ponuja pa barvito in razplasteno slike mehiške realnosti v preteklosti in danes.

Ime tedna je Tadej Pogačar, slovenski kolesarski as in najboljši kolesar letošnje Dirke po Franciji, razred zase, oziroma z drugega planeta, kot so ga poimenovali tekmeci. Za sabo ima 105 etap te najprestižnejše cestne kolesarske dirke, več kot tretjino jih je prevozil v rumenem. Je tudi prvi kolesar, ki mu je v istem letu uspelo osvojiti Dirko po Italiji in Dirko po Franciji po letu 1998.Kandidata sta bila še: Alenka Slavinec, vsestranska svobodna umetnica, fotografinja in okoljevarstvenica, ki je na kongresu ameriških staroselcev v Mehiki prejela častno priznanje jaguar. Nagrado podeljuje The Four Worlds International Institute in je namenjena tistim, ki na svoj način ohranjajo staroselce in staroselsko kulturo. Tevž Logar, mednarodno uveljavljen kustos, ki je prevzel kuratorstvo 10. trienala sodobne umetnosti U3 in ga naslovil Proti toku časa. Na likovni manifestaciji, ki vsaka tri leta predstavi trenutno sodobno slovensko umetnost, je izbral dela, ki odpirajo širše teme, kot so biopolitika, okolje, tehnologija, migracije, spomin in nasilje.

Podrobneje o primeru z infektologom Andrejem Trampužem24. aprila letos je v Mehiki umrl 59-letni moški, pri katerem so dokazali okužbo z virusom ptičje gripe H5N2. Svetovna zdravstvena organizacija je prejšnji teden potrdila, da gre za prvi tovrstni smrtni primer; ta podtip ptičje gripe namreč še nikoli prej ni bil ugotovljen pri človeku. Kako in kje se je moški okužil, še ni znano. Infektolog prof. dr. Andrej Trampuž, ki dela v Univerzitetni bolnišnici v Brisbane-u v Avstraliji, pomirja in zagotavlja, da nismo na pragu nove pandemije. Podrobneje v Ultrazvoku. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji na osnovi podatkov in poročil iz Mehike pravijo, da večjega tveganja in nevarnosti za splošno populacijo ni. Odzvale so se tudi mehiške oblasti, ki pa smrt moškega pripisujejo boleznim, za katerimi je umrli bolehal. Foto: Andrej Trampuž Sporočilo Svetovne zdravstvene organizacije TUKAJ

Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.

Pet podatkov o Mehiki, iščemo napačnega!

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Šterkijada je avtobiografski portret družine Igorja Šterka, v ospredju katerega je odnos med sinom in zaradi jadralnih podvigov pogosto odsotnim očetom. V slovenski art kino mreži se je zavrtel tudi film Zlo ne obstaja Ryusukeja Hamaguchija – dobitnik velike nagrade žirije v Benetkah. Med 12. in 30. januarjem se v Slovenski kinoteki s filmskim ciklom posvečajo spominu na slovenskega igralca Petra Musevskega. Prav tako v Kinoteki 11. januar posvečajo delu Alexandre Halkin – v oddaji Gremo v kino boste lahko slišali pogovor s filmsko kuratorko in ustvarjalko iz Chicaga, ki že od konca 90. let avtohtone skupnosti v Mehiki in na Kubi z vzpostavitvijo medijskih centrov spodbuja k produkciji lastnih videoposnetkov in s tem k prezentaciji samih sebe skozi medij filma.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.

Michael E. Biggins je izjemna in zanimiva osebnost. Poliglot, ki tekoče govori in piše slovensko, rusko, nemško, češko, poljsko, srbsko, hrvaško, francosko in norveško, se v prostem času najraje posveča slovenščini. Tega časa pa je glede na vse, kar je ustvaril, veliko. Knjižničar in predavatelj na Univerzi Washington v Seattlu prostovoljno predava slovenščino, prevedel je okrog 20 del slovenskih sodobnih klasikov, s strokovnimi članki umešča našo literaturo na zemljevid sveta, je slovenski častni konzul v ZDA in Mehiki in še veliko drugega … Slovenski prostor je s kulturološkega vidika zanj najbolj zanimiv, ker leži na stiku med romanskim in slovanskim svetom. S Slovenijo ni sorodstveno povezan, zato je njegovo delo še toliko bolj zanimivo. Profesorju Bigginsu je Narodna in univerzitetna knjižnica podelila Trubarjevo priznanje za leto 2020, prejšnji teden pa je na predlog Filozofske fakultete v Ljubljani prejel naziv častni senator Univerze v Ljubljani. V oddaji smo ponovili pogovor, ki je nastal ob prejemu Trubarjevega priznanja pred tremi leti.

V tokratnji epizodi Domen in Luka pregledata in analizirata dogajanje na dirki v Mehiki.Povezava do Discorda: https://discord.gg/Qmm3AdfTvSupport the show

Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.

V nočnem programu bomo potovali s popotnikoma Stanko in Igorjem Benčevičem, ki sta bila v začetku leta v Mehiki in Braziliji. Ptujčana s svojim ustvarjalnim pristopom že leta sooblikujeta gostinsko, turistično in kulturno podobo najstarejšega slovenskega mesta, z Muzikafejem pa sta ponesla v svet tudi ime našega starodavnega mesta. Z nami bosta delila svoja zelo raznolika doživetja.

V prvi junijski turistični oddaji nas je po Mariboru in njegovih znamenitostih popeljal študent tukajšnje Višje šole za gostinstvo in turizem David Tovornik; potem smo se odpravili na drugi konec Slovenije, na Primorsko, in tam spoznavali turistične kmetije. V zadnjem delu oddaje smo se s Ptujčanoma Igorjem in Stanko Benčevič potepali po Mehiki in Braziliji.

Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino. "Vsakih nekaj dni se zgodi, da kje v bližini kaj poka. Življenje v Libanonu je tako, da je na eni ulici kot bi bila vojna, na drugi pa se ljudje obnašajo, kot da se ne bi nič dogajalo." dr. Tomaž Podobnikar

V turistični oddaji smo ponudili dva namiga za izlet ob koncu tedna; najprej smo se ustavili v zasebnem geološko-paleontološkem muzeju Pangea v Dragonji vasi v občini Kidričevo, potem smo se odpravili na Kog, ki je po mnenju mnogih najlepši del vinorodne dežele Podravje. Od tam nas je pot peljala še čez lužo, ponovno na potepanje po Mehiki.

Esmeraldo so v Mehiki posneli in predvajali leta 1997. Zgolj leto pozneje smo njenih 137 delov lahko gledali tudi pri nas. Gledanost je bila izjemna, zato so jo na komercialni televiziji Pop tv leta 2000 predvajali še enkrat. Leta 2020 (med epidemijo) smo jo lahko spet gledali na Planet tv. S filmsko kritičarko Anjo Banko smo obeležili 25-letnico prvega predvajanja prve mehiške telenovele pri nas.

Tilen je užival v Mehiki in Cortini, tokrat zelo poredni Matko med poljskimi žvercami, Luka je bil pa v Loki. Uspešno smo zagnali smo novo rubriko, v kateri odgovarjamo na tegobe/graje/pohvale/življenjske situacije/peripetije naših poslušalcev in poslušalk. Reševali smo bežajoče lase, težave s plesnijo, kupovali karte do Istanbula in podobno. Torej, še enkrat: če imate kakšno […]

Ime tedna je Bojan Kokal, Korošec, ki je med sprehodom s prijateljem ob Ivarčkem Jezeru opazil psa v ledeno mrzli vodi. Tanka plast ledu ga ni zdržala, zato je po neuspelem reševanju z vrvjo do psa zaplaval, mu pomagal do brega in mu tako najverjetneje rešil življenje. Kandidatki sta bili še:  Andreja Hribernik, nekdanja direktorica Koroške galerije likovnih umet­nosti v Slovenj Gradcu, ki je s svojo vizijo prepričala komisijo in s 1. januarjem letos prevzela vodenje Kunsthaus Graz, enega od najbolj vznemirljivih avstrijskih muzejev.  Marija Strojnik, znanstvenica, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Po njej so poimenovali največjo knjižnico optične znanosti v Latinski Ameriki, knjižnico Centra za optične raziskave v Leonu v Mehiki.

V deseti in zadnji letošnji epizodi smo gostili naša stara znanca Katarino in Roka Hočevarja iz bloga Lahkih nog naokrog. Z nami sta delila zanimive informacije o manjši tropski državi Belize ob Karibskem morju, ki sta jo raziskala in doživela v sklopu daljšega potovanja po sosednji Mehiki. V oddaji smo se poleg splošnih informacij in zanimivosti podrobneje ustavili pri treh aktivnostih, ki so naša popotnika prvenstveno privabile v Belize. To so bile potaplanje ob koralnem grebenu z raznimi morskimi živalmi, srečevanje z zanimivimi opicami - črnimi vriskači, ter odkrivanje majevskih piramid in izkopanin. S02E10 Gosta: Katarina in Rok Hočevar, Lahkih nog naokrog Moderator: Tilen Nipič Premiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 8. 12. 2022 Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh, kakor tudi na Facebook strani Študentske organizacije Univerze v Mariboru. Povezave: Popotniški snep Youtube: https://www.youtube.com/watch?v=ORR-aad2m-8&list=PLsauSeF9dEvDM47A6vb-JTFjUdcW6eKYs&index=1 Spletna stran PZS: www.youth-hostel.si/si Facebook PZS: www.facebook.com/popotnistvo Instagram PZS: www.instagram.com/higlobetrotter/

Sani o tem, kako mu je vrač v Mehiki povrnil kariero, zakaj je Željko Obradović celi ekipi častil večerjo ter od kje se je nalezel strahu pred BMW-jem M3. . . ZAPISKI: DOKTOR ONGLEY, MEHIŠKI "VRAČ" - https://youtu.be/PS7DiknCk2s SANIJEVE AKCIJE V DRESU PANATHINAIKOSA(2006-2007) - https://youtu.be/179CJ-Fqvwc ZA SLIKCE SANIJEVIH AVTOV ŠE MALCE POČAKAJ. DELAMO NA TEM :) . PODPRI ATMOSFERCE - https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/obesek-atmosferci PODPRI KOMOTAR MINUTO - http://shop.komotarminuta.com/en SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/jure_gregorcic/ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - https://www.instagram.com/komotar_minuta/

Kerim in Domen o F1 vikendu v Mehiki, Red Bullovi kazni, Verstappnu in Sky-ju in še veliko več...Support the show

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Mehiki. Izmed spodnjih trditev poiščite pravilno. 1. Prvotnim (oziroma avtohtonim) prebivalcem Mehike nikoli ne zrastejo modrostni zobje. Trditev je resnična 2. Samo ena država na svetu ima v svojem uradnem mednardnem zapisu črko y, to je Jemen. In samo ena črko X, to je Mehika. Trditev je izmišljena 3. Yukatan, ime polotoka v Mehiki, pomeni "ne razumem te". Trditev je resnična 4. Antonio López de Santa Anna je bil general in sedemkratni predsednik Mehike. Znan je tudi po tem, da je dal z vojaškimi častmi pokopati svojo amputirano nogo. Trditev je resnična 5. Naco je mesto na meji med Arizono in Mehiko, razdeljeno z mejno ograjo. Prebivalci so več kot tri desetletja tradicionalno (enkrat letno) prek te ograje igrali odbojko. Leta 2007 so tradicijo prekinili, ker so jim ograjo povišali na dobre 4 metre. Trditev je resnična

Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu. Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.

V prvi uri nočnega programa, ki ga tokrat pripravalja Nataša Benčič, je naš gost TONE HOČEVAR, legenda slovenskega novinarstva, ki je kot dopisnik RTV Slovenija prepotoval svet, dolgo pa delal v Mehiki, na Kubi in kot dopisnik Dela kar 16 let poročal iz Rima. A vselej so njega in njegovo družino na teh poteh spremljali štirinožni prijatelji, ki so mu odprli tudi veliko diplomatskih vrat. Prav njim, svojim26-im psom, je posvetil svojo zadnjo knjigo "Kosmata druščina".

Zakaj je vesoljsko vreme pomembno za Zemljo? Kako pa Sonce in sončev veter vplivata na preostale planete? In katere so še nerešene uganke? O vremenskih zanimivostih Osončja sva se pogovarjali s Primožem Kajdičem, ki raziskuje v Mehiki in v slovenščini ureja Sončni blog! Vprašanja, pripombe in ocene zbirava v tem spletnem obrazcu in na naslovu podkast.temnastranlune afna gmail.com. Zapiski: Open statement for peace in Ukraine and in the world Novice | Blokada vesoljskih aktivnosti zaradi vojne v Ukrajini spletni posvet Komisije za enake možnosti na področju znanosti: “Znanstvenice v medijih” James Webb: poravnava zrcal Megakomet Bernardinelli–Bernstein Proksima d Intervju | Primož Kajdič https://soncniblog.com/ Opazovanja: Messierov maraton v Trnovem nad Novo Gorico slovenska astronomska revija Spika: http://astronomska-revija-spika.si/ (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2021” (knjiga) Bojan Kambič: “Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10x50” ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)

Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji. Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla. Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Mija Oter Gorenčič med terenskimi raziskavami v Crngrobu (iz gostjinega osebnega arhiva)

Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.

Kerim in Domen analizirata dogajanje dirkaškega vikenda Formule 1 v Mehiki...Support the show (https://www.paypal.com/donate?hosted_button_id=SSNLBPBNVYLVY)

Tudi v teh dneh smo poročali o katastrofalnih poplavah, tokrat v osrednji Mehiki, kjer je v mestu Tula voda – kot posledica zelo močlnih padavin – poplavila bolnišnico, ki je nato ostala brez električne energije. Umrlo je najmanj 17 pacientov, med njimi več covidnih bolnikov, priključenih na kisik. Ob vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih tudi novinarji, specializirani za zdravstvena vprašanja, svetovne voditelje pozivajo k sprejetju ukrepov za občutno znižanje izpustov toplogrednih plinov. V Labirintih sveta tudi o razmerah v Afganistanu, kjer so talibani oblikovali novo vlado in napovedali vladavino šeriatskega prava.

Teniške igralke nadaljujejo igro na turnirju svetovne serije, Kaja Juvan pa se po odličnem začetku sezone in preboleli koronavirusni bolezni pripravlja na nadaljevanje. Teniško zgodbo o karanteni v Mehiki bomo prepletli s svežimi novicami s kolesarske dirke po Baskiji.

V enem letu od uradne razglasitve koronavirusa za grožnjo svetovnemu zdravju se je z virusom sars cov 2 okužilo več kot 116 milijonov ljudi, število smrtnih žrtev pa je preseglo 2 milijona 600 tisoč. Največ mrtvih, prek 500 tisoč, je koronavirus terjal v Združenih državah, Braziliji, Mehiki, Indiji, Združenem kraljestvu in Italiji. Podatki o smrtnosti na milijon prebivalcev pa kažejo, da so v vrhu Gibraltar, San Marino, Belgija in Slovenija. Še drugi poudarki oddaje: - Janševa vlada epidemijo podaljšala za 30 dni, policijska ura ostaja - Ali po Karlu Erjavcu odhaja tudi Zdravko Počivalšek? - Dončić s trojnim dvojčkom in Porzingis z 28. točkami zrežirala zmago Dallasa

Nekaj dni pred kulturnim praznikom je iz Narodne in univerzitetne knjižnice prišla lepa novica, in sicer da so pridobili Prešernov rokopis satirične meniške balade Sveti Senanus. Več o tej pridobitvi, ki ima kulturnozgodovinski pomen, danes v Svetu kulture. Predstavili bomo tudi zbirko kronik Nezakonita melanholija. Napisal jo je Carlos Pascual, v Mehiki rojen pisatelj, ki že več kot deset let živi v Ljubljani. Foto: NUK

Michael Biggins je izjemna in zanimiva osebnost. Poliglot, ki tekoče govori in piše slovensko, rusko, nemško, češko, poljsko, srbsko, hrvaško, francosko in norveško, se v prostem času najraje posveča slovenščini. Tega časa pa je glede na vse, kar je ustvaril, veliko. Knjižničar in predavatelj na Univerzi Washington v Seattlu prostovoljno predava slovenščino, prevedel je okrog 20 del slovenskih sodobnih klasikov, s strokovnimi članki umešča našo literaturo na zemljevid sveta, je slovenski častni konzul v ZDA in Mehiki in še veliko drugega … V sproščenem in prijetnem pogovoru je povedal, kako je s Tomažem Šalamunom prevajal njegovo poezijo, kaj bi nam lahko novega odkrilo pozorno branje romana Lojzeta Kovačiča Prišleki in kako bi prepričal ameriškega založnika v izdajo trilogije Mladost pri Svetem Ivanu Vladimirja Bartola. Slovenija je s kulturološkega vidika zanj najbolj zanimiva, ker leži na stiku med romanskim in slovanskim svetom. S Slovenijo ni sorodstveno povezan, zato je njegovo delo še toliko bolj zanimivo. Narodna in univerzitetna knjižnica mu je ob začetku leta podelila Trubarjevo priznanje za izjemne zasluge in vseživljenjsko ohranjanje, prevajanje in promocijo slovenske pisne kulturne dediščine na najvišji ravni v mednarodnem prostoru.

S. Barbara čuk deluje v Mehiki. Prebrali smo pismo, ki ga je poslala Misijonskemu središču Slovenije. S skrbmi, hvaležnostjo in veseljem nad trdnimi vezmi.

Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.

Tokratna oddaja Slovencem po svetu prinaša veliko aktualnih novic in zgodbe, ki jim je vedno znova dobro prisluhniti. Izvedeli boste, zakaj letos ne bo tradicionalnega srečanja Dobrodošli doma, kako se bodo odvijale poletne šole slovenskega jezika, kaj počne Slovenka v Mehiki in kako epidemijo koronavirusa doživljajo Slovenci na Finskem.

Misijonarko in psihoterapevtko Barbaro Čuk so že od mladih nog zanimali različne kulture in različni načini življenja. Navdušujejo jo ljudje, ki so posebni in razmišljajo s svojo glavo. »Zanimivo je prisluhniti ljudem, ki so šli čez velike preizkušnje in niso postali zakrknjeni, ampak so bolečino, ki so jo preživljali, znali spremeniti v modrost,« razmišlja. Prav zato se je odločila biti original in tako išče svoje lastne odgovore v življenju. Za njo je petnajst let prebivanja v Mehiki in danes pravi, da se je v vseh teh letih zelo veliko naučila ter da je vsak dan priložnost za kaj novega. Barbaro Čuk bo v Nočnem obisku gostila Petra Medved.

V turistični oddaji smo postavili v ospredje kongresne ambasadorje, saj imajo v turizmu zelo pomembno vlogo. Zaslužni so namreč za številne uspehe, in to prav zaradi uspešno izpeljanih mednarodnih kongresov in konferenc. Naš popotniški gost Dean Kikec pa je povedal, kako je doživel veličasten preskok v novo tisočletje v Acapulcu v Mehiki. Pripravila Nataša Kuhar.

Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili astrofizičarko dr. Marijo Strojnik Scholl, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Naša gostja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja študirala in doktorirala na Državni univerzi Arizone, po zaključenem študiju pa je v Združenih državah ostala in delala najprej kot vodja oddelka za optiko letalsko-raketnega podjetja Rockwell International, nato pa kot višja inženirka na znamenitem Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, v tamkajšnjem laboratoriju za reaktivni pogon. Tam je razvila sistem za navigacijo po zvezdah na podlagi zajema slike s senzorjem CCD in natanko ta sistem je bil nato izbran za upravljanje Cassinijeve sonde, ki jo je Nasa poslala raziskovat Saturn. Za ta preboj, ki ga danes uporabljamo tudi v komercialnem letalstvu in v satelitskem sistemu za globalno pozicioniranje – kar pomeni, da smo od njega posredno odvisni vsakokrat, ko na naših pametnih telefonih poizvedujemo, kje natanko se nahajamo –, je Marija Strojnik Scholl leta 1996 kot prva ženska v zgodovini prejela prestižno Goddartovo nagrado, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko. A naša tokratna gostja ne spi na lovorikah – dandanes namreč kot zaslužna profesorica pri Optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu v Mehiki razvija metodo za neposredno zaznavanje eksoplanetov z interferometrijo. Z dr. Marijo Strojnik Scholl se je o njenem znanstveno-raziskovalnem delu pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Marija Strojnik Scholl (Goran Dekleva)

Medtem ko v Evropi po večini nismo več priča preganjanju posameznikov zaradi njihovega jezika, je to v nekaterih delih sveta še vedno žgoče vprašanje. Najbolj skrajni primer je Tibet, v katerem je uporaba maternega jezika v določenih primerih lahko usodna. Čeprav tibetanščina ni popolnoma prepovedana, pa se oblast trudi, da bi se jo čim manj uporabljalo. Med zadnjimi ukrepi je določila, da se lahko otroci tibetanščino v šolah učijo posredno preko kitajskega jezika. Ponekod v nekdanjem kolonialnem svetu pa so jeziki izločeni iz vsakdanjega življenja, ker ne sodijo v idejo o napredku. Tak primer je Haiti, na katerem večina revnega prebivalstva govori kreolsko, jezik zakonodaje in izobraževanja pa je francoščina. Z vprašanjem jezikovnih pravic se pri mednarodnem PEN soočajo pri Odboru za prevajanje in jezikovne pravice, ki ga že 20 let vodi Slovenka dr. Simona Škrabec. K pogovoru smo jo povabili ob nedavnem kongresu jezikov staroselcev, ki so ga pripravili v Chiapasu v Mehiki. Oddajo smo posneli preko povezave Skype, saj Simona Škrabec živi v Barceloni. Vir fotografije: Pixabay

Na študijski izmenjavi v Franciji je spoznal ženo, s katero sta nekaj časa živela v Sloveniji. Pred šestimi leti sta se – menda malo zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati, malo pa tudi v želji po avanturi – preselila v hrupno Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki.

Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.