Podcasts about cankarjevi

Dvainpetdesetletna mehiška pisateljica Guadalupe Nettel je avtorica več proznih del. V slovenščini imamo zbirki njenih kratkih zgodb: Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic ter roman Telo, v katerem sem se rodila; nedavno je izšel roman Edinka pri Cankarjevi založbi, pri Beletrini pa v zbirki Literature sveta roman Gostiteljica v prevodu Veronike Rot. Guadalupe Nettel je o temah svojih kratkih zgodb in romanov v pogovoru z Efrénom Ordóñezom povedala: "Že pri dvajsetih letih sem vedela, da me zanima pisanje o anomalijah in izobčencih oziroma posebnežih, bitjih, ki izstopajo iz množice zaradi svojih psihičnih in fizičnih lastnosti; o slepoti, ki ni bila nikoli daleč od mene in je od nekdaj prežala name; o norostih in stvareh, ki jih drugi ne želijo videti." Tudi o tem se je s pisateljico pogovarjala Mojca Medvedšek in pogovor tudi prevedla. Berejo Mateja Perpar, Ana Bohte in Maja Moll. Tonska realizacija Jernej Boc.

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju. A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakršnega je Calic v svoji biografiji jugoslovanskega voditelja navsezadnje izrisala, smo dan pred 84. obletnico nemškega napada na Beograd v pogovoru z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Darja Groznik

Najprej nekaj knjižnega – predstavljamo dve deli, ki sta pred kratkim izšli pri Cankarjevi založbi, in sicer Tri besedila francoske Nobelove nagrajenke za književnost Annie Ernaux in roman mehiške pisateljice Guadalupe Nettel Edinka. Potem pa nekaj o prenovljeni javni platformi za izposojo elektronskih knjig COBISS Ela, ki je nastala na pobudo Združenja splošnih knjižnic, in še o živi uprizoritvi radijske igre Brine Jenček z naslovom grem greš greva na Tednu slovenske drame v sodelovanju s Programom Ars. Tu je še nova koncertna sezona cikla SiBrass, ki v ospredje postavlja različne trobilske zasedbe in tovrstni repertoar. Tudi letošnjo sezono odpira hišni trobilni ansambel SiBrass.

Selma Skenderović je odlična predstavnica najmlajše pisateljske generacije: prepričala je že s prvenko, z zbirko kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, z romanom In če vsi pozabijo, objavljenim pri Cankarjevi založbi s prepoznavno naslovnico Samire Kentrić, pa si je zadala še težjo nalogo: napisati roman o tujstvu, ki ga živi in se ga spominja njena romaneskna junakinja, študentka in prebivalka študentskega doma v Rožni dolini v Ljubljani, s koreninami na Kosovu in z ranami, ki so jih njej in njeni sestri zadali nasilni starši. Več o romanu pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Izpostavljamo tri prevodna dela, ki so pred kratkim izšla pri Cankarjevi založbi. Med slovenske bralce v prevodu Jedrt Maležič prihaja tretji del trilogije z naslovom Vernon Subutex Virginie Despentes. Alex Capus je švicarski pisatelj, ki piše v nemščini, njegov roman Susanna je prevedla Mojca Kranjc. V zbirki S poti pa je izšla knjiga ameriškega pisatelja Edmunda Whitea z naslovom Pohajalec s podnaslovom Sprehod po pariških paradoksih. V oddaji predstavljamo tudi zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran, razstavo Miscellanea, ki so jo odprli v koprski Galeriji Loža ter zbirko kratkih zgodb z naslovom Gnezda Jerneje Ferlež.

Avgusta 1961 je Nemška demokratična republika v Berlinu čez noč postavila zid, ki je razdelil Evropo. Kako je zid, za katerega se je zdelo, da bo stal večno, 10. novembra 1989 padel, s čimer se je začelo novo obdobje Evrope, piše angleški publicist Richard Bassett v knjigi z naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi. Anglež Richard Bassett je v prelomnem obdobju evropske zgodovine kot radoveden intelektualec pa tudi kot dopisnik londonskega Timesa spremljal dogajanje v spreminjajoči se Evropi. V enem od poglavij knjige, ki jo je prevedla Staša Grahek in je izšla pri Cankarjevi založbi, je živo popisal dogajanje v tedanjih Nemčijah v tednu, ko je padel Zid. Bere Igor Velše, ton in montaža Vjekoslav Mikez.

Ime tedna je postala Sonja Prosenc, režiserka in scenaristka celovečerca Odrešitev za začetnike, filma, ki na tragikomičen način spregovori o disfunkcionalnosti odnosov v na videz popolni meščanski družini. S sedmimi vesnami (za najboljši celovečerni film, scenarij, glavno žensko in moško vlogo, stransko žensko vlogo, izvirno glasbo ter scenografijo) je postal veliki zmagovalec 27. Festivala slovenskega filma.Kandidata sta bila še: Andrej Blatnik, urednik pri Cankarjevi založbi in eden od najvidnejših slovenskih urednikov zlasti leposlovnih del izvirne in prevodne knjižne produkcije. Za pomembno delo in posebno spoštovanje do knjige, bralcev in avtorjev, pa tudi do besede, vednosti in misli bo na 40. Slovenskem knjižnem sejmu prejel letošnjo nagrado Nede Pagon, ki jo podeljujejo za najboljše slovenske knjižne urednike ali urednico. Branko Madžarevič, prevajalec, ki je za prevod dela Eseji I–III Michela de Montaigna prejel Jermanovo nagrado, priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev. Z integralnim prevodom Esejev v slovenščino, delo je začelo nastajati leta 1998 in se končalo leta 2019, smo dobili eno tistih mojstrovin, ki zorijo počasi, potrpežljivo, s premišljevanjem, raziskovanjem in proučevanjem virov.

Vsaka generacija literarnih zgodovinarjev in zgodovinark (jezikoslovcev in jezikoslovk itd.) stoji pred težko nalogo: vsaj za svoj čas ohraniti žive kanonske avtorje in avtorice. Sedanji generaciji je uspelo spodbuditi večje zanimanje za reformatorsko dejavnost, ustvarjalnost in književnost. Simbolni dolg je že opazno poravnala s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (s prvo knjigo), to pa je uspelo tudi dr. Kozmi Ahačiču, avtorju monografije Stati inu obstati : prvih petdeset slovenskih knjig. Monografija je izšla pri Cankarjevi založbi leta 2021 v bibliofilski izdaji, zdaj pa je med nami končno še v cenovno prijaznejši podobi. Več o monografiji in protestantskih avtorjih in njihovem delu v Izšlo je pove njen avtor dr. Kozma Ahačič. Nikar ne zamudite.

V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.

Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Znamenita vesoljska saga, v kateri človeštvo naseljuje celotno galaksijo, a galaktičnemu cesarstvu grozi neizbežni propad.Isaac Asimov je eno velikih imen znanstvene fantastike 20. stoletja. Njegov vpliv na zamišljanje možnih prihodnosti lahko občutimo še danes. Izjemno priljubljene in vplivne so bile njegove zgodbe o robotih, v katerih je vzpostavil svoje znamenite tri zakone robotike. Drugi daljnosežni vpliv pisanja Isaaca Asimova pa predstavljajo Temelji, prva vesoljska saga, v kateri je dogajanje v celoti prestavljeno v vesolje, s čimer je Asimov utemeljil tudi žanr t. i. vesoljske opere. Galaktično cesarstvo je sicer na videz na vrhuncu moči in sijaja, a napoveduje se mu neizbežni propad. Največji matematik galaksije Hari Seldon in utemeljitelj nove vede – psihozgodovine, izračuna, da propada ni mogoče preprečiti, možno je edino skrajšati obdobje vojn, ki bo sledilo. Da bi ta načrt uresničevali, Seldon ustanovi Temelje, zametek nove civilizacije na same robu galaksije. Kako se spopadajo s to nikakor ne lahko nalogo, sledimo v trilogiji Temelji skozi 400 let napete medplanetarne politike.Temelji, ki jih je prevedel Igor Harb, so izšli pri Cankarjevi založbi.

Izpostavljamo koncert, na katerem sta včeraj v zlati dvorani Musikvereina na Dunaju nastopila Orkester Slovenske filharmonije in eden najpomembnejših predstavnikov modernega evropskega pianizma, Aleksander Gadžijev. Dogodek sta ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo organizirala slovensko veleposlaništvo v Avstriji in Slovenski kulturno informacijski center Skica. Predstavljamo še drugi del knjižnih novosti, ki so pred poletjem izšle pri Cankarjevi založbi. Dušanka Zabukovec je v slovenščino prevedla roman Pripeljite obtožence, drugi del zgodovinske trilogije britanske avtorice Hilary Mantel. V zbirki S poti je v prevodu Lijane Dejak izšlo delo Sam v oceanu, svojevrsten potopis sovjetskega oceanografa Slave Kurilova,več o tem, kako stopiti v dialog s slikami, pa si lahko preberemo v mednarodni uspešnici Kako gledati sliko priznane francoske umetnostne zgodovinarke Françoise Barbe-Gall, ki jo je prevedla Mojka Žbona.

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki ima svoj prostor v Gradu Fužine, je močno povezan z okoljem, v katerega je vpet. O tem, kako sodelujejo s tamkajšnjimi ustanovami, da bi prebivalcem Fužin omogočili bolj kakovostno in ustvarjalno bivanje, priča razstava v parku z naslovom Muzej v skupnosti 2, v samem muzeju pa so odprli še obsežno razstavo Grad – koncepti, predmeti, prostori. Ta v središče ne postavlja stavbne zgodovine, ampak predvsem življenje gradu, ki skozi stoletja z okoliško naravo spodbuja vedno novo mišljenje, znanje, invencije. Ker pa je tik pred poletjem pri Cankarjevi založbi izšlo pet novih del, med njimi tudi dva izvirna romana, tokrat še o teh: romaneskni prvenec Nihče nikogar ne spozna Katarine Gomboc Čeh identitetna vprašanja študentke Maše prepleta z razklanostjo slovenske družbe, delo Povej, napisala bom, drugi roman pisateljice Ive L. Novak, ki se odvija v času pandemije koronavirusa, pa v središče postavlja vprašanje materinstva in drugih vlog, ki jih ženskam pripisuje družba.

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvestobo samemu sebi pripravljen plačati celo z življenjem. Nasprotno naj bi bil Cromwell človek brez vesti, brutalen mož, ki je pač slepo sledil ukazom angleškega vladarja in se v tem kontekstu ni bal mazati si rok s krvjo – navsezadnje tudi z Morovo ne.   Zgodovinska vrednostna sodba je bila, ko gre za Cromwella, dolgo povsem nedvoumna, potem pa so med letoma 2009 in 2020 izšli trije izvrstni, tudi s prestižnim bookerjem nagrajeni zgodovinski romani, ki jih je o burnem dogajanju na angleškem dvoru za časa vladavine Henrika VIII. napisala britanska pisateljica Hilary Mantel, in bralke in bralci z vsega sveta smo se nenadoma začeli spraševati, ali se nismo nemara vendarle motili? – Mantel je namreč v jedro svojega pisanja – tu gre za romane Wolf Hall, ki je v mojstrskem prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri Cankarjevi založbi predlani, pa za Pripeljite obtožence, ki so v slovenščini ugledali luč sveta pred nekaj meseci, ter The Mirror and the Light, ki ga Zabukovec menda prevaja ta čas – postavila prav Cromwella in v njem na vsesplošno presenečenje odkrila kompleksen značaj, značaj človeka, ki nikakor ni le enodimenzionalni zlikovec. A če ni zlodej, še ne pomeni, da je angel. Kdo je torej Thomas Cromwell? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja povabili prevajalko Dušanko Zabukovec.   foto: Goran Dekleva

Vrhunska umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob je med drugim prevajala leposlovje (na primer avtobiografijo Liv Ullmann z naslovom Spreminjanje) in strokovno literaturo (na primer Spise o umetnosti Ernsta H. Gombricha), pripravila je vrsto učbenikov za osnovno šolo in gimnazijo, prvič doktorirala z disertacijo Poslikani leseni stropi na Slovenskem do začetka 18. stoletja, vendar ni najmanjšega dvoma, da je velika tema njenega znanstvenega dela vse, kar je značilno, pomembno in dragoceno za srednjeveško rokopisno ustvarjalnost. V svojih delih tako preučuje srednjeveško knjižno slikarstvo, pisave, tudi zgodovine rokopisov, delo različnih kopistov … Tako je že leta 1994 objavila znanstveno monografijo Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje, leta 2017 pa je pri Cankarjevi založbi izšla znanstvena monografija S črnilom in zlatom : srednjeveško knjižno slikarstvo iz slovenskih zbirk. Monografiji, ki je prvotno izšla v bibliofilski izdaji in 500 izvodih, je lani sledila bolj dostopna izdaja pri isti založbi. Ddr. Nataša Golob, ki je v minulih letih dokončala še eno izjemno znanstveno monografijo z naslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo in si prizadeva za njen izid, v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo približa monografijo S črnilom in zlatom in njen odmaknjeni svet z odličnim poznavanjem snovi in tudi s poetičnimi formulacijami, na primer Knjige so kot ptice: potujejo. Nikar ne zamudite.

Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.

Tokrat v oddaji gostimo Sabino Sečnik, ki živi v Torontu, sicer pa je po rodu iz Celja. V knežjem mestu je nekaj časa tudi živela, potem pa se je preselila nazaj v Kanado . V oddaji poročamo tudi o obisku ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona med Slovenci v Srbiji. Pogledali bomo v Sarajevo, kjer potekajo Cankarjevi dnevi. Ne bomo pa pozabili niti na pomen čebel. V ponedeljek bomo namreč praznovali Svetovni dan čebel in ob tej priložnosti v nekaterih slovenskih skupnostih ta konec tedna potekajo prireditve. Svetovni dan čebel zaznamujejo v Sarajevu, pa tudi v ameriškem Clevelandu. Slovenci v Belgiji pa se bodo družili na spomladanskem kolesarjenju.

Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceanaSam v oceanu je neke vrste avtobiografija, ki pred nami zarisuje izjemno nenavadno življenjsko zgodbo oceanografa Slave Kurilova, ki se je rodil v današnjem Kazahstanu, potem pa sredi 70. let v skoraj nemogočem podvigu pobegnil iz Sovjetske zveze in po skoku iz velike potniške ladje v morju preživel kar dva dni in tri noči ter preplaval skoraj 100km do obale enega od filipinskih otokov. Kurilovi zapiski, ki jih je po njegovi smrti zbrala in med seboj povezala njegova soproga, pa pred nami ne pričarajo samo podrobnosti njegovega tveganega pobega, ampak tudi siceršnje razmišljanje ter doživljanje tega zelo posebnega in vztrajnega človeka, katerega življenje se prav v vseh smislih vrti okrog morja. Delo Sam v Oceanu, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Lijana Dejak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.

V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem poljuV kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite? No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. foto: podobo je ustvaril GPT4

V galeriji Equrna je na ogled razstava Uroša Weinbergerja z naslovom Neoantromi, v kateri ta uporablja različna orodja in ikonografijo iz znanosti, popularne kulture in množičnih medijev, ki razvijajo strategije za preživetje in moč človeške domišljije postavljajo naproti apokaliptičnim scenarijem. Spet predstavljamo tudi novosti pri Cankarjevi založbi: Knjiga o jugu hrvaškega pisatelja Jurice Pavičića in monografija z naslovom Je to knjiga? Angusa Phillipsa in Mihe Kovača.

Med imena, ki so sinonim za slovensko slikarsko umetnost, gotovo sodijo Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen, zanosni umetniki, občutljivi občudovalci slovenske zemlje, ki so jim pri Cankarjevi založbi namenili monografijo, elitno bibliografsko izdajo z naslovom Mojstri slovenskega impresionizma. Kot pravi umetnostni zgodovinar in profesor slovenščine, upokojeni univerzitetni profesor dr. Milček Komelj, so impresionistične umetnine, ki so se uveljavile v 30. letih 20. stoletja postale pravcate svete podobe in tudi statusni simbol družbene elite. To je bil čas cvetenja slovenske likovne umetnosti, čeprav so bile življenjske razmere za te umetnike tudi takrat slabe.

Potopis, ki turistom obče znano podobo Firenc spretno osveži s pomočjo večidel neznane zgodbe o LGBT skupnosti Britancev in Američanov, ki so se v Toskano v velikem številu priselili na prelomu iz 19. v 20. stoletjeČe človek odpotuje v Timbuktu ali Ulan Bator ali na Velikonočni otok, tedaj si ni težko predstavljati, da takega popotnika kaj kmalu po vrnitvi domov zasrbijo prsti in ga zamika, da bi o potovanju, o svojih vtisih, opažanjih in doživetjih napisal potopis. Bolj ko je kako mesto oddaljeno oziroma na videz eksotično, lažje je – tako se vsaj zdi – pisati o njem. In obratno; predstavljajte si, koliko poguma mora zbrati in koliko ustvarjalnih naporov v svoje delo vložiti pisec, ki bi bralkam in bralcem rad razkril nov, svež pogled na kraje, ki smo jih vsi že obiskali, na Pariz, na primer, pa na Atene ali New York. Morda je že zato posebne pozornosti vreden potopis Firence, občutljiv primer, ki je v kontekstu knjižne zbirke S poti nedavno izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj neki je avtorja pričujočega potopisa, danes 62-letnega ameriškega pisatelja Davida Leavitta, sploh nagnilo k tako nehvaležni nalogi, da se je lotil popisovanja kolikor lepe toliko slovite prestolnice Toskane, mesta, ki je brez najmanjšega dvoma spremenilo zgodovino Zahoda, saj se je, kot vemo, ob izteku srednjega veka prav v njem rodila renesansa? Pa tudi: s kakšnega zornega kota nam Leavitt navsezadnje predstavlja Firence, da se bralke in bralci ne počutimo, kakor da smo se znašli na že neštetokrat prehojeni poti, ki od Ponte Vecchia prek galerije Uffizi vodi proti katedrali Santa Maria del Fiore? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili našo radijsko kolegico Stašo Grahek, ki je prevedla Leavittovo knjigo. foto: Goran Dekleva

Pesnik Peter Levec se je rodil 12. julija 1923 v Zgornjem Tuhinju, umrl je tik pred letom 2000. Pesniti je začel že kot dijak in prve pesmi objavil v Mladem jutru. V njegovo življenje in pesnjenje je zarezala okupacija, mobilizacija, nato se je pridružil partizanom. in vojna. V prvih povojnih letih je bil sourednik na novo ustanovljeni Mladinski reviji, bil je kulturni urednik Ljubljanske pravice, nato je delal v kulturnem uredništvu Radia Ljubljana, zdaj Radia Slovenija. Nato je vse do upokojitve služboval na Cankarjevi založbi. Pisal je tudi razne ocene in polemične članke, pa tudi prevajal poezijo in prozo. Peter Levec je objavil tri pesniške zbirke in sicer: Koraki v svobodo leta 1945, Zeleni val leta 1954 in Brezkončni marec leta 1971. Za to zbirko je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih vsebin se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili govorci na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In; potekal je v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Predstavljamo še drugi del novih knjig, izdanih pri Cankarjevi založbi. To sta dva prevodna romana, Ko bi imel vse italijanskega pisatelja Marca Missirolija in zgodovinski roman Prostovoljec britanskega novinarja Jacka Fairweatherja.

Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V oddaji predstavljamo zgodbo razvojnega psihologa slovenskih korenin iz Bonna dr. Mihaela Kavška, naš gost je tudi predsednik slovenskega društva Maribor v nemškem Hildnu in predsednik koordinacije slovenskih društev za Severno Porenje Vestfalijo Jože Pahič, ustavljamo se pri Slovencih na Irskem in vas seznanjamo z načrtovano dejavnostjo tamkajšnje slovenske skupnosti, nekaj več pa izveste tudi o tradicionalni prireditvi Cankarjevi dnevi v organizaciji slovenskega kulturnega društva Cankar v Sarajevu, ki bo v prihodnjih dneh zaznamovalo tudi 30 letnico ponovne oživitve delovanja društva.

Tanja Špes se profesionalno ukvarja s psihologijo in terapijo, in to je v njeni prvenki, v zbirki zgodb z naslovom Nedaleč stran še kako razvidno. Razmerja med liki so izdelana, zanimiva, vznemirljiva, takšna pa je tudi celotna knjiga: njene zgodbe se namreč dogajajo v distopični prihodnosti, ki zagotovo ni najboljša možna prihodnost. Več o zbirki Nedaleč stran, objavljeni pri Cankarjevi založbi, pove Tanja Špes v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).

Anja Mugerli je tudi s svojim najnovejšim romanom Pričakovanja dokazala, da je zrela, pogumna in dobra pisateljica. V romanu, objavljanem pri Cankarjevi založbi, kompleksno piše o mladem paru, o mladi ženski, ki si želi otroka. Več o romanu pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, za nameček pa tudi prebere zaokrožen odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina Roman Prevoz sodobnega poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka opisuje življenje na zaspanem podeželju današnje Poljske, ki se je leta 1941 znašlo na meji med nemškim in sovjetskim okupacijskim območjem. Dogajanje, osredotočeno okrog reke Bug, ki v tistem trenutku predstavlja težko prehodno mejo, se odvija v mesecu tik preden so sile osi v sloviti operaciji Barbarosa brez vojne napovedi napadle Sovjetsko zvezo. Roman večinoma sestavljajo lirični opisi pokrajine in ideološko povsem neopredeljenega podeželskega prebivalstva, naletimo tudi na številne prišleke, od pobeglih judov do razkropljenih ostankov poljske vojske, vse te zgodbe pa občasno prekinjajo premisleki pisatelja, ki po teh krajih potuje v spremstvu že nekoliko dementnega očeta, ki je tu živel kot otrok. O Stasiukovem Prevozu, ki je nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej Na deveto umetnost so na Slovenskem številni dolgo gledali zviška, češ da je vse preveč sporočilno enostavna, neestetska, nasilna in, jasno, namenjena izključno množični potrošnji, kar naj bi bilo kar najbolj zanesljivo znamenje, da je s stripom kot umetnostno prakso nekaj hudo narobe. Je pa prav verjetno, da ti skeptiki nikoli v življenju niso imeli v rokah risoromana, posebnega, dolgometražnega, literarno in likovno izrazito ambicioznega stripovskega žanra, ki se je med stripoljubci na oni strani Atlantika začel uveljavljati nekako ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred desetletjem pa je, zahvaljujoč predvsem dejavnosti založbe VigeVageKnjige, začel osvajati tudi bralke in bralce pri nas. So torej stari slovenski predsodki zoper deveto umetnost danes naposled preseženi? Je risoroman tista forma, ki se dovolj približa duhu visoke literature, da smo si Prešernovi in Cankarjevi dediči ob njej končno dovolili uživati tudi v sekvencah narisanih sličic? Je bilo naše bralke in bralce težko prepričati, da strip poleg Jake Racmana in Supermana ponuja še kaj bolj izzivalnega in izpolnjujočega? Kakšna bi utegnila biti prihodnost ne le branja temveč tudi ustvarjanja risoromana na Slovenskem? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili glavno in odgovorno urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Zag Golob. foto: Dora Kaštrun - knjižne police na uredništvu založbe VigeVageKnjige (objavljeno z dovoljenjem VVK)

Ian Fleming je leta 1955 objavil svoj tretji roman o Jamesu Bondu. Roman Moonraker je precejšnje presenečenje. Dogaja se zgolj v Veliki Britaniji, znameniti tajni agent z licenco za ubijanje pa se spopade s premožnim poslovnežem Hugom Draxom, ki si kupi mesto v smetani britanske družbe z vesoljskim projektom (vam zveni sodobno?). Odlično spremno besedo k prevodu, objavljenem v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi, je napisal Marcel Štefančič, jr. Več o Bondu, Jamesu Bondu pove prevajalka in pisateljica Maja Novak. Nikar ne zamudite.

V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji? Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni. Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu Francu Jožefu, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah. V tem smislu je bilo zelo opazno delo dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata Maksimilijana do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja Karla I., ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja. No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča. foto: Goran Dekleva

Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.

Na vrtu Društva slovenskih pisateljev so predstavili pesmomat, poetični stroj, ki bo temu svetu prinesel več mehkejše, poetične resničnosti. Kot se je spomnil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, je prav na Cankarjevi ulici, ob kateri je del vrta Lili Novy, nekoč stal prvi avtomat znane ljubljanske gostilne, na katerem si lahko dobil prigrizek. No, pesmomat, robotizirani avtomat, pa za evro podari pesem, jo zrecitira in natisne, lahko pa si jo prenesete tudi na telefon. Pri projektu poetičnega stroja sodelujejo portal Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist, Slovenska pisateljska pot, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN in Fakulteta za računalništvo in informatiko.

Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka? Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti. Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije. A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

V pogovoru z literarnim zgodovinarjem preverjamo, kako pravzaprav razumeti splošno razširjeno sodbo, da je namreč Lojze Kovačič »moderni klasik« slovenske književnosti Ko so bili strokovnjaki leta 2016 – to je bilo ob 25. obletnici podeljevanja kresnika – naprošeni, naj pretehtajo, katero izmed dotlej nagrajenih del je najboljše, ko so torej morali med samimi »naj« romani izbrati tistega, ki je še za nekaj odtenkov sijajnejši od drugih, so se odločili za Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. In čeprav se na Slovenskem o stvareh literarnega okusa že po tradiciji radi prerekamo, ta odločitev menda ni privzdignila niti ene obrvi. Tako se je le še okrepil vtis, da je na sam vrh našega proznega Parnasa treba postaviti prav Kovačičev romaneskni opus. Toda: zakaj natanko? Kaj je tako presežnega v delih, kot so že omenjeni Kristalni čas pa tudi Prišleki, Resničnost in Pet fragmentov? Kako so ti romani napisani in o čem govorijo, da jih moremo ali celo moramo postaviti ob bok Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice ali Zupanovemu Menuetu za kitaro? Dober poizkus odgovora najdemo v še čisto sveži knjigi O tistem, ki ždi v meni, v kateri je dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in kritik ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, zbral tri eseje o Lojzetu Kovačiču. Do kakšnih ugotovitev se je esejist torej dokopal v svojem branju Kovačiča, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, v katerih smo gostili prav Matevža Kosa.   foto: iz osebnega arhiva Matevža kosa

Pisateljica in aktivistka Vesna Lemaić, dobitnica nagrade novo mesto, je že večkrat dokazala, da je odlična pripovedovalka, nazadnje s knjigo, z zbirko zgodb oziroma romanom Trznil je, odprla je oko (objavljeno pri Cankarjevi založbi). V njej občuteno pripoveduje o razmerju med dedkom in vnukinjo, med preteklostjo in sodobnostjo. In takšna je Vesna Lemaić tudi kot gostja v oddaji/podkastu Izšlo je. Nikar ne zamudite.

V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič

Pisateljica, prevajalka in urednica portala Disenz Dijana Matković je leta 2013 objavila zbirko kratke proze V imenu očeta, pri Cankarjevi založbi pa svoj prvi roman Zakaj ne pišem. Avtofikcijski roman je nabit z energijo, z voljo po preživetju in življenju: pisateljica se zaveda meja, ki lahko hromijo pri ustvarjanju, pravzaprav se z izjemno prenicljivostjo zaveda svojega življenja, razmerij z bližnjimi in v svetu. Pri pisanju prehaja od avtofikcijskih vrstic k esejističnim in nazaj, osebna izkušnja in odnos do nje sta eno. Avtobiografska knjiga bo verjetno marsikoga opogumila, tudi navdušila, koga pa tudi vznejevoljila. Nikar ne zamudite. Foto: Nejc Fon / Cankarjeva založba

Dolge noči za kuhinjsko mizo. Računalnik, pisanje, družba muc, brez ljudi. To je le grob oris ustvarjalnega procesa Dijane Matković. »Bolj kot oris procesa ali priporočilo, je to lahko opozorilo, česa ne početi, ker je bilo zelo nezdravo: ponoči sem delala, ful enih redbulov spila, pivo, cigarete …«Dijana Matković pravi, da je bilo obdobje pisanja precej intenzivno. »Na trenutku se mi je zdelo, da grem tako daleč z intenzivnostjo in ob tem nekakšno avtodestruktivnostjo, da bom pač na neki točki pristala na urgenci.«Na srečo ni. A na srečo tudi ni odnehala. Lani je tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Zakaj ne pišem.Pisanje ponoči in spanje čez dan je po njenem odlična strategija za izogibanje bivanju v družbi. Odmik je Dijana potrebovala, četudi je prav bivanje v družbi rdeča nit njenega romana. Če nit še nekoliko odvijemo in se potopimo v roman ali pa v svoje izkušnje, postane razvidno, da nikakor ni preprosto biti član družbe, sploh ne takšne, ki se tudi nerada pogovarja o težavah vseh vrst in iz katere se marsikdo rad umakne. Tudi Dijana se je.Kako in zakaj, nam pojasnjuje v avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem, v katerem nas kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva, nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in nje same seznanja z obremenjenostjo delavcev, nižjega družbenega razreda in vseh drugih bolečih pasti sistema, zaradi katerih ne sodiš ne sem ne tja, zaradi katerih nimaš zaledja in varnostne mreže, v katero se lahko ob padcih varneje uloviš, in ki marsikoga pripeljejo do tega, da se pač ne gre več … Da obmolkne, se še sam dodatno porine na obrobje družbe, iz nje izstopi v popolno osamo, neha proizvajati ali – povsem ne odneha. Razen če se ne pobira po delcih, gre dalje, čeprav ves razdrobljen, in, če nič drugega, vsaj piše.»Pravzaprav sem po svoje hotela pokazati, zakaj mnogi, kot sem jaz, ki prihajajo iz podobnega, priseljensko delavskega okolja, ne pišejo, zakaj oni ne ustvarjajo, zakaj je na področju kulture samo 16 odstotkov ljudi iz delavskega razreda. Ja, ravno zato, ker se morajo za preživetje ukvarjati z drugimi rečmi, ker verjamejo, da so ničvredni, da njihove zgodbe niso pomembne. Mogoče jim je bilo tudi priučeno, da ustvarjanje ni zares delo,« je povedala Dijana Matković v podkastu.

Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu. Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.

Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Pisateljica, prevajalka in urednica portala Disenz Dijana Matković je leta 2013 objavila zbirko kratke proze V imenu očeta, pred kratkim, pri Cankarjevi založbi pa svoj prvi roman Zakaj ne pišem. Avtofikcijski roman je nabit z energijo, z voljo po preživetju in življenju: pisateljica se zaveda meja, ki lahko hromijo pri ustvarjanju, pravzaprav se z izjemno prenicljivostjo zaveda svojega življenja, razmerij z bližnjimi in v svetu. Pri pisanju prehaja od avtofikcijskih vrstic k esejističnim in nazaj, osebna izkušnja in odnos do nje sta eno. Avtobiografska knjiga bo verjetno marsikoga opogumila, tudi navdušila, koga pa tudi vznejevoljila. Nikar ne zamudite.

Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

V letu 2021 je Milan Dekleva objavil pesniško zbirko Nevidnosti (pri Slovenski matici), romana Pet za kvartet in Zaplešiva, Dante (pri Cankarjevi založbi) ter zbirko z zgovornim naslovom Eseji in zgodbe (pri KUD Apokalipsa). Zadnja omenjena knjiga je na pogled knjižica, toda knjižica, ki še kako nagovori in pritegne bralca. V njej se avtor predstavlja kot pesnik, esejist in pisatelj s svojimi značilnimi temami. Toda naj pesni, pripoveduje ali esejizira, je vedno prepoznaven. Blizu so mu paradoksi, kritika družbene psihopatologije in zgoščena, že kar minimalistična naracija. Včasih ga očara tehnološki razvoj, toda zmerom ga spremljata skepsa in humor. V uvodni pesmi Postajam optimist./Čutim, da bom kmalu strl/ poslednji oreh/neumnosti.// Še korak, pa se zvrnem v/vedrino!// uvodna kvartina zveni kot razsvetljenski projekt, toda nato sledi presenečenje – antiteza neumnosti ni zmagoviti razum, ampak nekaj, kar je na drugi, drugačni ravni kot dvojica neumnost–umnost, skratka, neke vrste metapozicija, lahko pa tudi nekaj, kar predhodi omenjeni dvojici. Takih in drugačnih sprevrnitev je v zbirki precej, vendar objavljena besedila definitivno ne sodijo v žanr cerebralnih igric. Ob refleksiji velikih tem (kot je ob neki drugi priložnosti zapisal Dekleva: Iz preseženosti v nepresežno) avtor diskretno, a nedvoumno komentira naš čas, naš svet – »Svet, v katerem denar izkorišča in izrablja človeka, je svet brez prihodnosti.« Zato je knjižica Eseji in zgodbe knjiga za danes in jutri.

V oddaji Moja zgodba smo tokrat predstavljali monografijo z naslovom Temelji slovenstva, ki je ob 30 letnici samostojnosti Slovenije izšla pri Cankarjevi založbi. Z nami bo eden od soavtorjev dr. Luka Vidmar. Želja avtorjev je bila predstaviti zgodovinske dokumente, ki so tlakovali pot do samostojne države. Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman

V oddaji Moja zgodba smo tokrat predstavljali monografijo z naslovom Temelji slovenstva, ki je ob 30 letnici samostojnosti Slovenije izšla pri Cankarjevi založbi. Z nami bo eden od soavtorjev dr. Luka Vidmar. Želja avtorjev je bila predstaviti zgodovinske dokumente, ki so tlakovali pot do samostojne države. Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman

Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Janez Ramoveš je samosvoj pesnik, pesnik, ki se je z odločitvijo, da bo pisal v narečju, na prvi pogled omejil, toda s to na pogled samouničevalno gesto v skupnosti, v kateri je jezik visoko, zelo visoko na lestvici narodovih vrednot, mu je uspelo dosti, še več: s poezijo, pisano v narečju, izreka med drugim temačne strani življenja v na pogled geografsko zamejeni skupnosti, toda hkrati zveni univerzalno, in ko se bralka ali bralec prepusti njegovi poeziji, kaj hitro ugotovi, da ta pripoveduje (in molči!) o najpomembnejših in najtemnejših življenjskih temah, tudi o nasilju, umiranju in smrti, vsebuje pa tudi humorne priostritve, tako da njegove pesmi spremljajo bralko ali bralca še dolgo po branju. Več o svoji najnovejši pesniški zbirki Skupinska slika (Folklora), objavljeni pri Cankarjevi založbi, bo Janez Ramoveš, pred leti tudi dobitnik Jenkove nagrade, povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček

Pogovarjamo se o Nemcih in fuzbalu, urednikovanju na Cankarjevi založbi in posledicah koronakrize, novi generaciji pisateljev in pisateljic, podkastanju in Star Treku. Aljoša pove...

Richard Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Odlomka iz knjige Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.

Za oddajo smo izbrali odlomka iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89. Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Za današnjo oddajo smo izbrali odlomka, ki zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.

Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)

Premiera avtorskega projekta Slaba družba igralca in režiserja Vita Weissa bo v okviru programa Nova pošta Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani. Dvem spletnih premieram sledi gledališka premiera. Na odru Male Drame SNG Ljubljana bo premiera igre Škorpijon. Dramo Véronique Olmi je režirala Nina Šorak. Z ekskluzivnim solo - duo - solo nastopom Boštjana Gombača in Eduarda Raona se nadaljuje ciklus Cankarjevi torki - v spletnem prenosu na YouTube kanalu in Facebook strani Cankarjevega doma. Foto: Nada Žgank

Dramska igralka, esejistka in dramatičarka Saša Pavček je svojo prvo pesniško zbirko Obleci me v poljub objavila leta 2010 (pri založbi Miš, ki je knjigo obogatila z zgoščenko pesničinih pesmi v njeni interpretaciji), dobrih deset let pozneje pa svojo drugo pesniško zbirko Zastali čas (pri Cankarjevi založbi, žal tokrat brez priložene zgoščenke). Pesmi v zbirki Zastali čas so marsikdaj poklon konkretnim ljudem, tudi pesničini mami, predvsem pa pesmi o zavedanju časa, trenutkov, življenja v vseh njegovih legah. Preveva jih svojevrstna hvaležnost, o kateri bo pesnica pripovedovala tudi v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, interpretirala pa bo tudi nekaj svojih pesmi, ki se odlikujejo z melodičnostjo in kar kličejo po interpretaciji. Nikar ne zamudite.

Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja. Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke. Foto: Tasja Hafner

Kako mesto kot stičišče različnih usod, vrednot, ekonomskih interesov povezati v usklajeno celoto pod skupnim imenovalcem slogovno dovršenega urbanizma? In kaj nas o tem uči zgodovina? Na primeru naselbin v Furlanski nižini, ob meji Slovenije z Italijo, odgovore išče dokumentarni film Idealna mesta Amirja Muratovića. In še med knjige: pri Cankarjevi založbi je v zadnjem času izšlo osem novih knjig v zbirkah Moderni klasiki, Najst, Vilenica in Bralna znamenja ter izvirni leposlovni deli Fabjana Hafnerja in Anje Mugerli. Zbirka Moderni klasiki obstaja že dvajset let in je slovensko prevodno književnost obogatila s številnimi naslovi temeljnih del sodobne književnosti. Med njimi sta tudi romana Speči spomini Patricka Modianoja in Dobri možje Arnona Grunberga. Na fotografiji načrt Palmanove, vir Televizija Slovenija

Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec.

Za večino preživljanje epidemije vsekakor ni ležanje na kavču in gledanje televizije. Je pa res, da morda v teh koronskih časih še bolj kot drugih potrebujemo prav ta odklop od težav – dobra knjiga, dober film in dobra serija. Prav je, da si ga privoščimo, če smo med tistimi srečniki, ki si ga lahko. O fenomenu vzpona in uspeha televizijskih serij pa ne le o tem se je Nataša Štefe pogovarjala z ravno pravimi sogovorniki. V studiu sta bila Aljoša Harlamov, urednik pri Cankarjevi založbi, publicist, literarni kritik in pisec, tudi soavtor podkasta OBOD o žanrski umetnosti in Jela Krečič, avtorica tako filozofskih kot leposlovnih del, akademska raziskovalka fenomenov v popularni kulturi in sodobni umetnosti, sourednica dveh zbornikov posvečenih filmu in televizijskim serijam. Po telefonu pa smo v ZDA poklicali še pisateljico Katjo Perat. Foto: Pexels

Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)

Kot 114. knjiga je v zbirki Moderni klasiki (pri Cankarjevi založbi) izšla zbirka Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk. Zgodbe so na prvi pogled zelo različne , vendar (kot pove prevajalka Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo) imajo nekaj skupnih točk; verjetno glavna skupna točka je, da zgodbe poskušajo pogledati na svet z nekoliko drugačnega zornega kota. Avtorica v svoje zgodbe spretno vpleta žanrske drobce, precej pozornosti pa nameni ženskam. Moški so namreč njenem v opusu manj prisotni, so nekako manj aktivni, manj borci kot ženske. Nekatere zgodbe v zbirki se dogajajo v prihodnosti in avtorica vznemirljivo raziskuje vpliv izpopolnjene tehnologije na človeško psiho. Skratka, vabljeni k branju zbirke in k poslušanju oddaje.

Danes 64-letni Michel Houellebecq velja za enega najbolj provokativnih in razvpitih pa tudi pronicljivih in intelektualno stimulativnih pisateljev – ne le v rodni Franciji temveč kar na svetu. Zdi se, da mu tako rekoč z vsako knjigo uspe razgibati javno mnenje – pa naj piše o zablodah hipijevske generacije, o izpraznjenih odnosih med moškimi in ženskami ali o islamu na Zahodu. Nič drugače ni bilo niti s Serotoninom, Houellebecqovim najnovejšim romanom, ki je luč sveta ugledal januarja lani, zdaj pa je pri Cankarjevi založbi izšel še v slovenskem prevodu. Številnim bralkam in bralcem se je namreč zdelo, da Serotonin, kolikor Houellebecq tu piše tudi o zablodah evropske agrikulturne politike, ki sprožijo množične demonstracije kmetov, pravzaprav pronicljivo napoveduje protestniško gibanje francoskih rumenih jopičev, ki je izbruhnilo, ravno ko je bil roman v tisku. Toda romana, kot je poudaril njegov prevajalec, Iztok Ilc, vendarle ne gre brati kot vaje iz dnevno-političnega prognosticiranja. Serotonin, je še povedal Ilc, javno prepleta z zasebnim in zareže precej globlje v izpraznjenost, protislovnost in nesmiselnost sodobnega življenja. Kakšna je torej slika sveta, ki jo Houellbecq navsezadnje izriše v Serotoninu, smo v pogovoru z Ilcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Vinko Möderndorfer je pisatelj, dramatik, komediograf, esejist; gledališki, filmski, televizijski, radijski in operni režiser, predvsem pa je pesnik. Že kot najstnik je objavil nekaj pesniških zbirk in nato ostal zvest poeziji vse do danes. V oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, nam bo predstavil svojo najnovejšo pesniško zbirko Čuvaj sna (objavljeno pri Cankarjevi založbi) in nam tudi prebral kar nekaj pesmi iz nje ter nam tako približal svojo osebnoizpovedno in pričevanjsko poezijo. Nikar ne zamudite.

Michel Butor, ki ga pri nas poznamo predvsem zahvaljujoč Modifikaciji – ta je pred pol stoletja izšla v legendarni zbirki Sto romanov –, velja za pionirja tako imenovanega novega romana in sploh enega najbolj drznih inovatorjev francoske književnosti po drugi svetovni vojni. V Duhu kraja, sveže prevedenem delu, ki je izšlo pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji S poti, pa se Butorjevo poudarjeno eksperimentalno pisanje vendarle nekoliko omehča, da bi navsezadnje nastala nenavadna, lirično-meditativna potopisna knjiga, ob branju katere ne le vidimo in slišimo ampak malodane tudi vonjamo ulice Carigrada, Soluna, Kaira … Kako Butorju torej uspe prodreti v duha sredozemskih mest, ki jih je obiskal, in se naseliti med debelimi plastmi njihovih bogatih zgodovin, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut, ki je Duh kraja prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

V Galeriji Božidar Jakac Anton Podvešek Teater predstavlja novo predstavo Talka, pri Cankarjevi založbi pa so izšla dela Psihoporn, Boj v požiralniku, Sanjska knjiga in Čuvaj sna.

Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.

Pa smo jo dočakali. V prevodu Anite Jadrič je pri Cankarjevi založbi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je tako končana. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.

Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.

Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je pomagal zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nagodetov proces; obtoženci med branjem obtožnice poleti 1947 (Wikipedia; javna last)

Damjan Debevec je vodnik po Cankarjevi spominski hiši. 37-letni možakar ima brke in klobuk, Vrhničani ga zato pogosto počastijo s kavo … Pravi, da je Cankar primeren za vsako priložnost.

Vse odkar je Donald Trump pred tremi leti stopil na veliki oder globalne politike z obljubo, da bo Ameriko naredil spet veliko, si cel svet poskuša razložiti, kaj se pravzaprav dogaja na oni strani Atlantika. Intelektualci z vseh celin se tako sprašujejo, katere družbene, ekonomske, politične in medijske silnice so sploh omogočile meteorski vzpon newyorškega nepremičninskega milijarderja in zvezdnika televizijskih resničnostnih oddaj ter mu odprle vrata Bele hiše. Sprašujejo se, na kakšne načine se je ameriška veličina pomanjšala, da je Trumpov klic k njeni obnovitvi navsezadnje padel na plodna tla med tamkajšnjimi volivkami in volivci. Med tistimi, ki so se vključili v to debato, je zdaj tudi priznana pesnica in pisateljica mlajše generacije Katja Perat, ki je pred časom pri Cankarjevi založbi izdala zbirko esejev, pomenljivo naslovljeno Naredite Ameriko spet obvladljivo. Zakaj pravzaprav naj bi bila današnja Amerika neobvladljiva, smo v pogovoru s Katjo Perat preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Z našega, nekoliko oddaljenega in površnega gledišča, se morda zdi, kakor da je vso češko književnost po drugi svetovni vojni mogoče povzeti z enim samim imenom – z Milanom Kundero. Vendar pa tovrstno, rokohitrsko sklepanje v slepo pego bralske pozornosti potiska nekaj resničnih velikanov, pisateljev svetovnega formata. Med temi velja omeniti vsaj Bohumila Hrabala z romanom Stregel sem angleškemu kralju ter Josefa Škvoreckega, čigar mojstrski romaneskni prvenec iz leta 1958, Strahopetci, je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Slednjega smo predstavili v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo v pogovoru s prevajalko Nives Vidrih skušali odgovoriti, kako se med platnicami ene knjige staknejo zgodovinski dogodki ob koncu druge svetovne vojne, kritična analiza češkega narodnega značaja, kronična nedosegljivost lepih, mladih deklet in - visoko nad vsem tem - jazz, ki v sebi nosi obljubo osebne svobode in neskaljene kreativnosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)

Jesen vsako leto prinese številne knjižne novosti. Med njimi je letos tudi težko pričakovan slovenski prevod tretjega, do zdaj najboljšega dela Neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile lahko prav zdaj gledamo tudi na zaslonih. Italijanski RAI in ameriški HBO namreč predvajata prvo sezono nadaljevanke »Moja genialna prijateljica«, ki je nastala po knjižni predlogi in v sodelovanju s skrivnostno avtorico Eleno Ferrante. Knjiga »O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo« je v prevodu Anite Jadrič izšla pri Cankarjevi založbi. Več o njej pa tudi o ekranizaciji tetralogije v tokratni oddaji Sobotno branje, ki sta jo pripravila novinarka Urška Henigman in dopisnik iz Rima Janko Petrovec.

So knjige, ki ob izidu doživijo velik odziv, potem pa poniknejo v pozabo. In so knjige, za katere se zdi, da bodo zaradi spleta okoliščin ali zato, ker preprosto ni bil pravi trenutek, ostale neopažene. Dokler se morda ne zgodi skoraj pravljičen preobrat in se kot kakšne literarne Trnuljčice ne obudijo v življenje. Težko bi razložili, zakaj je zbirka kratkih zgodb Priročnik za čistilke ameriške pisateljice Lucie Berlin pred tremi leti doživela tolikšen odmev med bralci in pristala med najbolj prodajanimi knjigami leta oziroma, zakaj jo je prej le malokdo poznal. Avtorica je bila namreč že dobro desetletje pokojna in v obdobju njenega literarnega ustvarjanja so jo brali in cenili le v majhnem krogu literarnih navdušencev. S čim torej Priročnik za čistilke, ki je v slovenskem prevodu Pie Prezelj izšel v Modernih klasikih pri Cankarjevi založbi, tako uspešno nagovarja današnje bralce in bralke? Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Neapeljska tetralogija Elene Ferrante je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile iz revne soseske temperamentnega Neaplja bomo kmalu lahko gledali na zaslonih. Skrivnostna avtorica, ki objavlja s psevdonimom, v sodelovanju s televizijsko hišo HBO namreč snema nadaljevanko, ki naj bi luč sveta ugledala jeseni. Jeseni bomo po napovedih dobili tudi slovenski prevod tretjega dela, v prihodnjih minutah pa več o drugem delu tetralogije – O novem priimku Elene Ferrante, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Anite Jadrič. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.

Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva