Podcasts about umco

Janja Vidmar je napisala več deset knjig za mlade bralce (med drugim roman Princeska z napako) in kar nekaj knjig za odrasle (med drugim romaneskno trilogijo Koraki). Konec leta 2024 je pri založbi UMco objavila knjigo Velika pustolovščina. Omenjena knjiga (kot napoveduje podnaslov Razgibano življenje ustvarjanja zgodb) ni pripovedno delo, ampak osebno obarvan zagovor književnosti, branja, ustvarjalnosti, podkrepljen s primeri iz avtoričine literarne delavnice in z nekaterimi dragocenimi referencami. Več o knjigi pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Tokrat vam predstavljamo novo knjigo Irene Cerar, sicer avtorice priljubljenih družinskih pohodniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu (serija Pravljične poti). Tokratna pa je naravopis – Svetišča narave, sedem tednov vseživosti, kjer si je zadala prav poseben izziv, saj se je za sedem tednov odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov izkusila na lastni koži. O tem iskrenem poskusu dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi, kot so zapisali pri založbi UMco, kjer je knjiga tudi izšla, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Ireno Cerar.

Katere so glavne krize našega časa? Kakšni so vzroki zanje? Kako na naša življenja vplivajo številne nikoli končane vojne iz polpretekle zgodovine? Kakšno vlogo ima danes poročanje z vojnih žarišč? In zakaj so podnebne spremembe ključna fronta ne le za človeštvo? O teh in drugih vprašanjih z vojnim poročevalcem in novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem knjige Mir in vojna – izvori ključnih kriz našega časa (UMco, 2024), ki živopisno, dokumentaristično in na osnovi osebnih izkušenj raziskuje ozadje dogajanj na več žariščih v zadnjih dobrih dveh desetletjih. Foto: Gregor Podlogar

Ime tedna je postal Tadej Pogačar, najboljši kolesar na svetu, ki je na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Zürichu osvojil mavrično majico in kot prvi Slovenec v zgodovini postal svetovni prvak. Na najprestižnejši enodnevni dirki je uprizoril izjemno predstavo, konkurenco napadel 100 kilometrov pred ciljem in z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu kronal izjemno sezono.Kandidati so bili še: Nika Veger, fotografinja, ki je s fotografijo več kot 400 zavrženih čevljev, zbranih med čiščenjem obale enega od jadranskih otokov zmagala na fotografskem natečaju Evropskega podnebnega pakta v kategoriji podnebnih ukrepov v skupnosti. Poleg sodelovanja na razstavi bodo njeno pot do podnebnih ukrepov izpostavili tudi v posebni medijski kampanji. Renate in Samo Rugelj, soustanovitelja založbe UMco in brezplačne revije Bukla, ki sta s strokovnostjo in predanostjo v dveh desetletjih ustvarila neprecenljiv prostor za promocijo domačih in tujih književnih del. Za spodbujanje zavesti, da je branje vrednota, ki jo je vredno gojiti sta prejela nagrado Društva slovenskih založnikov za najboljša založnika leta. Foto: Reuters 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Denis je leta 2006 diplomiral iz ruščine in sociologije kulture (Univerza v Ljubljani) ter vzporedno iz mednarodnih odnosov ter za svojo diplomsko nalogo prejel Prešernovo nagrado za najboljšo diplomsko nalogo. Študij je nadaljeval na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2009 magistriral iz mednarodne poslovne ekonomije. Na Fakulteti za družbene vede je leta 2013 doktoriral s področja energetske diplomacije Ruske federacije. Svojo doktorsko dizertacijo je preoblikoval in jo pri založbi Umco izdal v samostojni monografiji. Leta 2018 je zaključil še študij MBA na IEDC – Poslovni šoli Bled.   Poslovno pot je začel pri Prvi osebni zavarovalnici kot namestnik direktorja v hčerinski družbi v Kijevu. Leta 2008 je prevzel vodenje prodaje na trgih Vzhodne Evrope za družbo Telargo. Med leti 2010 in 2014 je deloval kot ekonomski svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Moskvi. Po vrnitvi iz Rusije je kariero nadaljeval na vodilnih položajih v Skupini SIJ, kjer je bil do leta 2017. Najprej kot izvršni direktor za korporativno komuniciranje in nato kot glavni izvršni direktor in član uprave.   Denis je soustanovitelj podjetja DTRANSFORMA, ki svetuje organizacijam, kako se osredotočiti na razvoj odprte digitalne kulture z učinkovito komunikacijo po novih kanalih. Od leta 2018 je v podjetju Stratkom kot direktor za poslovni razvoj skrbel za preoblikovanje komunikacije in odnosov z javnostmi z novimi poslovnimi modeli, digitalnimi orodji in kanali. V letih 2019-2022 je bil direktor, soustanovitelj in partner v komunikacijski družbi Herman & partnerji.   Bil je tudi član nadzornega sveta Perutnine Ptuj (2016-2017) in SIJ d. d. (2014-2016). Že šest let je član Poslovno-marketinškega sveta Olimpijskega komiteja Slovenije in od leta 2019 tudi podpredsednik Plavalne zveze Slovenije. Kasneje pa bil soustanovitelj in direktor integrirane komunikacijske agencije Herman & partnerji (2019-2022). Ima izkušnje iz vodenja kompleksnih strateških komunikacijskih projektov, delovanja nadzornih svetov, je redni kolumnist, mentor in predavatelj.   Kot kolumnist in komentator uporablja širino – znanj, izkušenj in zornih kotov – kot orodje. Nekdanji plavalec, ki se je prelevil v rekreativnega maratonca in triatlonca. Ponosni mož in oče. Strastni popotnik, ki poskuša številne interese združevati v smiselno celoto. In o tem tudi kaj napisati.   Naj quote: »Speak last, act first«. Naj knjiga: Mojster in Margareta, Bulgakov Naj serija: Seinfeld Hobiji: tek, triatlon, potovanja, branje, pisanje Najljubša hrana: steak Najljubši podjetnik: Yvon Chouinard, ustanovitelj Patagonia Naj app: Google maps Zaključni nauki: ·       Vedoželjnost je mati napredka. ·       Ni pomembno samo teči, ampak tudi, v katero smer. ·       Vedi kdaj bolje odnehat. Včasih je potrebnih 2 koraka nazaj, da lahko nato narediš 5 korakov naprej.

O prvi slovenski osvojitvi Monta Everesta je bilo veliko povedanega. Za verjetno najboljši opis pa je poskrbel Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot, literarni mojstrovini, ki navdihuje bralce že štiri desetletja. Nejc Zaplotnik je tako v eni osebi združil vrhunskega alpinista in pripovedovalca. Kot prvi Slovenec je na današnji dan skupaj s Štremfljem osvojil vrh sveta in napisal knjigo, ki, kot je zapisal dr. Samo Rugelj, nas bo gotovo preživela. Napisati takšno knjigo je izjemen uspeh, in ker je lahko tudi odlična spodbuda k branju za različne generacije, smo osvetlili njen fenomen. Samo Rugelj, založnik, pisatelj, urednik revije Bukla, jo je uvrstil na prvo mesto potopisov, ki so izšli v Sloveniji, tudi tistih, ki so bili prevedeni. Obiskali smo ga v prostorih založbe UMCO, ki jo vodi.

Ameriški nevroznanstvenik David Eagleman v knjigi Živo omrežje preko pestrega nabora primerov osvetljuje, kako hitro in temeljito živo omrežje naših možganov prerazporedi svoje zmogljivosti, če se za to odpre priložnost. Nenehno premeščanje vloge nevronov omogoča našim možganom, in s tem seveda nam, mnogo večjo prilagodljivost v svetu, kjer smo vedno znova soočeni z novimi izzivi, ki jih prinese življenje. Eagleman v tej nenehni bitki za proste nevrone, kot ji reče, najde tudi novo razlago, zakaj pravzaprav sanjamo. O knjigi Živo omrežje, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali z nevrologom prof. Zvezdanom Pirtoškom.

Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi … postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogum, pa tudi – in to se zdi še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, ter institucija narodnega parka. Ker pa se danes, v antropocenu, vse jasneje zavedamo, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave vendarle nista tako zelo oddaljena drug od drugega, kot se zdi na prvi pogled, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in njegova državljanska etika pravzaprav stikata. Pri tem nam sta nam pomagala literarna kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je za založbo LUD Šerpa poskrbel za prevod Državljanske nepokorščine.   foto: obrežje jezera Walden v Massachusettsu, kjer je Henry David Thoreau živel med letoma 1845 in 1847 (Ekabishek/Wikipedia)

V Ljubljani, pa tudi v Mariboru, Celju in Novem mestu še vedno poteka filmski festival Liffe. V sekciji Panorama je bil med drugim na sporedu film Štirje mali odrasli finske režiserke Selme Vilhunen, v sekciji Predpremier pa je bilo mogoče videti film Pankrt danskega režiserja Nikolaja Arcela. Oba filma se vsak na svoj način ukvarjata s pomenom ljubezni in družine, prvi je zasidran v sodobnosti, drugi pa v osemnajstem stoletju. Pri založbi UMCO je izšel nov roman Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo. Prejemnik nagrade krilata želva za najboljši potopis in nominiranec za nagrado kresnik, je za izhodišče svoje knjige postavil izlet očeta in sina po zahodnem delu Združenih držav Amerike. Obiskala naj bi narodne parke, koncert Brucea Springsteena in nekaj zgodovinskih lokacij, od območja izdelave prve atomske bombe do vesoljskega centra v Houstonu. V ameriški divjini pa se zgodi zaplet, ki v zgodbo pripelje eksistencialno preizkušnjo. V oddaji vas vabimo tudi na koncert komornega cikla Carpe Artem.

Zakaj so človeški možgani najbolj kompleksen stroj v univerzumu? Kako ta približno kilogram in pol težak organ sploh deluje? Kakšen je pravzaprav njegov potencial in zakaj se nenehno spreminja? Ta in druga vprašanja, povezana z možgani, ki jih med drugimi v knjigi Živo omrežje (UMco, 2023) pretresa ameriški znanstvenik David Eagleman (1971), so v ospredju v pogovoru o delovanju možganov. Gost je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Založba UMco

Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne. Boštjan Videmšek pove tudi, kaj si misli o umetni inteligenci, ChatGPT, o tem, da ne prenese samoviktimizacije v novinarstvu, o prekletstvu politične korektnosti, pa o vedno tesnejših prijateljskih vezeh, o lego kockah, balastu in o tem, zakaj biti v središču zgodovine ni prijeten občutek. Z njim se pogovarja Gašper Andrinek.

Reševanje severnega belega nosoroga, vrste na robu izumrtja »Pred tako mogočnimi živalmi se počutiš ponižnega in hkrati krivega, da smo ljudje krivi za to, da sta na svetu ostali samo še dve predstavnici svoje vrste.« Tako raziskovalna novinarka Maja Prijatelj Videmšek opiše svoje občutke ob stiku z zadnjima dvema predstavnicama vrste afriških severnih belih nosorogov. Takrat je bilo zgodnje jutro pred dobrim letom dni v naravnem rezervatu Ol Pejeta, približno dvesto kilometrov severno od kenijskega glavnega mesta Nairobi. Maja Prijatelj Videmšek tistega zgodnjega jutra ni bila sama – na afriški planoti sta bila z njo še Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. O tem pripoveduje knjiga z naslovom Zadnji dve – Reševanje vrste na robu izumrtja. V njej sledimo zgodbi, ki opisuje stranpoti človeške civilizacije in tudi upanje in moč znanosti. V oddaji Glasovi svetov jo bosta predstavila novinarja Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek. Foto: Matjaž Krivic, naslovnica Zadnji dve, UMco

Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.

Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)

Marcel Štefančič, jr. letos že tridesetič (!) objavil Filmski almanah, letni pregled filmske ponudbe. Tokratni almanah je seveda poseben zato, ker je bilo posebno lansko leto, leto, ko so divjali »pandemija, populizem, refašizacija, erozija demokracije, karantene, policijske ure, zapore, paranoja, …« Almanah je tudi letos, že dvajsetič izšel pri zložbi Umco. Več o njem (in še čem) bosta povedala njegov avtor Marcel Štefančič, jr. in njegov urednik Samo Rugelj v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Pisateljica Janja Vidmar je ustvarila obsežen in odmeven opus problemske mladinske literature, s svojim najnovejšim romanom Niti koraka več pa nagovarja odrasle bralke in bralce. Njena romaneskna junakinja se napoti na slovito romarsko pot Camino z obilico duševne prtljage, na poti pa … Več o romaneskni junakinji in romanu, objavljenem pri založbi UMCo, pisateljica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

In the latest episode of the European Coatings Podcast we talk to expert Gabi Büttner from the consultancy UMCO about biocide regulation in the European Union. A topic of great importance for the paint and coatings industry. This podcast is sponsored by Münzing

O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Beg pred svobodo, ki je prvič izšel leta 1941, je eno najvplivnejših del družbenega psihoanalitika Ericha Fromma, v katerem avtor skozi raziskovanje vzrokov za totalitarizme tistega časa pred nami zariše obširno analizo človekovega dvoumnega položaja v svetu vedno večje svobode in individualizma, ki se je začel oblikovati po razpadu srednjeveškega reda sveta in močno zaznamoval začetek 20-ega stoletja, v marsičem pa tudi današnji čas. Pri predstavitvi Frommovega dela, ki je nedavno izšlo pri založbi UMco, nam bo pomagal psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj Dražen Šumiga. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Živimo na bledi modri piki. Ta pika je seveda naša Zemlja. Bleda pa ni zato, ker bi bila slabokrvna, tako meglena in v slabi resoluciji je bila videti na fotografiji, ki jo je pred 30 leti in šest milijard kilometrov stran posnela vesoljska sonda Voyager, preden se je nato obrnila stran in zapustila naš sončev sistem.Bolj kot bleda pa je modra. In predvsem je ta pika naš dom. Drugega nimamo in zakaj bi ga sploh zapuščali in iskali novega, čeprav bi bilo v njem tu in tam dobro kaj obnoviti ter popraviti, ker v njem kaj »pušča«, kak del je nalomljen ali pa visi s tečajev …Ljudje nismo vedno najboljši gospodarji. Sedem in še nekaj milijard ljudi, ki skupaj živimo pod skupno streho atmosfere, težko pripraviš do tega, da bi bili vestni prav na vsakem koraku. Sploh ker je takšen prostor, kakršen je naš planet, tako neobvladljiv. Kar pa ne pomeni, da se ni vredno potruditi. Toliko bolj, ker je treba okoljsko krizo nekako zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti.Dobra novica je, da nekateri med nami to poskušajo storiti. Najprej pa moramo krizo tudi razumeti. Vzroke zanjo in njene posledice.Po poti dobrih ali pa vsaj spodbudnih novic sta stopala novinar Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Vedela sta, da ne bo kratka. In to še vedno vesta, ker nista prehodila vse.To poletje je pri založbi UMco izšla njuna knjiga Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti.—-Boštjan Videmšek je v preteklosti za številne medije v Sloveniji in po svetu poročal s kriznih in vojnih žarišč na Balkanu, Bližnjem Vzhodu, v afriških državah in vse bolj ugotavljal, da se v ozadju kot vzrok marsikaterega globalnega problema skrivajo in vse bolj jasno in glasno izražajo podnebne spremembe.Je avtor knjig Vojna terorja: 10 let po 11. Septembru (2011), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen (2013), Na begu (2016), Ultrablues (2014), Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage (2019). Za knjigo Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, je stopil na teren, ki mu je bil sicer neznan, a si ga zlagoma udomačuje.

Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.

Založbe in knjigarne so ob nastopu koronakrize doživele velik udarec. Lansko leto je že kazalo na rahlo okrevanje trga, potem pa je s karanteno sledil šok. Kaj samoosamitev in socialno distanciranje pomeni za založništvo in knjigotrštvo, smo preverili pri založbah Mladinska Knjiga, Umco, Beletrina, Goga in Sanje. Ker so bile zaprte tudi knjižnice, je med koronakrizo zaživel sistem izposoje e-knjig Biblos. Slovenski založniki imajo sicer različne poglede na spopadanje s krizo, vsi pa menijo, da je gotovo nekaj: negotova prihodnost bo drugačna, kot si predstavljamo. Gostje: glavni urednik v založbi Mladinska Knjiga Bojan Švigelj, direktor založbe Umco Samo Rugelj, direktor založbe Beletrina Mitja Čander, direktor založbe Goga Mitja Ličen in direktor založbe Sanje Rok Zavrtanik. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/InstagramFOTOGRAFIN

Nekateri hodijo v gore, da bi osvajali vrhove. Spet drugi hodijo v gore, da bi preizkusili meje svoje psihofizične vzdržljivosti. Tretji hodijo v gore, da bi, preprosto, bolje skrbeli za svoje zdravje. No, pisateljica Nan Shepherd pa je v gore – šlo je za Cairngormse na severovzhodu Škotske – hodila, da bi uvidela, kako Zemlja vidi samo sebe. To, malodane mistično izkušnjo je avtorica popisala v lirično spisanem, meditativno poglobljenem, filozofsko izzivalnem potopisu Živa gora, ki velja za klasiko škotske književnosti 20. stoletja in je, zahvaljujoč prevajalki Mirjam Drev in založbi UMco, pred nedavnim izšel tudi v slovenskem jeziku. Kako je Shepherdovi pravzaprav uspelo pozabiti na lasten »jaz«, preseči omejenosti vsakdanjega mišljenja in čustvovanja in se za nekaj sicer bežnih, a vendarle srečnih hipov združiti v eno z goro, z njenimi pritlikavimi borovci in razgibanimi pobočji, z njenimi muhastimi vetrovi in nepredvidljivimi meglami, s sinkopiranim ritmom njenih letnih časov, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo, v kateri smo pred mikrofonom gostili Mirjam Drev, je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)

V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo, ki je izšla konec 19-ega stoletja, natančneje leta 1884, pa je še vedno aktualna kritika človeške družbe. Dežela Ravnina Edwina Abbotta Abbotta ob izidu sicer ni bila spregledana, ni pa tudi požela navdušenja. Vendar je ta satirični roman doživel pravi preporod po objavi splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina. Bolj kot vodič v relativnost in večdimenzionalne prostore pa je knjiga, ki je izšla v prevodu Sandija Kodriča pri založbi UMco, še vedno aktualna zaradi svoje lekcije o empatiji, ki jo človeštvo vedno znova pozablja – za razumevanje drugega je treba videti svet z njegovega zornega kota. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

V zavesti splošne javnosti je spomin na vodilnega nemškega naravoslovca 19. stoletja, geologa, botanika, geografa in raziskovalca Alexandra von Humboldta, precej obledel. Po njem se sicer imenuje lepo število živalskih in rastlinskih vrst, več južnoameriških rek, gora in naravnih parkov, tudi nekaj mineralov, a njegova slava se danes bržčas ne more meriti z Darwinovo, Pasteurjevo ali Voltovo, čeprav je bil njegov lasten čas trdno prepričan, da je prav Humboldt genij par excellence. Po splošni sodbi je pač veljal za drugega najbolj znamenitega moža svoje dobe, takoj za Napoleonom. In septembra leta 1869 so stoletnico njegovega rojstva množično obeleževali po vsem svetu, od San Francisca in Berlina do Moskve in Aleksandrije v Egiptu. S čim je torej navdušil svojo dobo in zakaj bi bilo prav, da spomin nanj ponovno oživi naša? – Andrea Wulf, britanska zgodovinarka in pisateljica, ki je pred tremi leti objavila obsežno in večkrat nagrajeno Humboldtovo biografijo, pravi, da preprosto zato, ker je ta mož iznašel naravo. Ker je, drugače rečeno, njegov način gledanja na naravo v toku desetletij postal način, kako vsi gledamo na naravo. Toda – kaj to pravzaprav pomeni? Kako so gledali na naravo pred Humboldtom in kako Humboldtova znanstvena misel še zdaj določa naš pogled nanjo? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj smo iskali v pogovoru z literarno in gledališko kritičarko, pisateljico ter aktivistko za pravice živali Anjo Radaljac, ki je za založbo UMco pred časom prevedla knjigo Andree Wulf Iznajdba narave : Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Friedrich Georg Weitsch – Alexander von Humboldt in Aimé Bonpland ob vznožju vulkana Chimborazo; 1810 (Wikipedia)

Letos spomladi je odjeknila novica, da je v Keniji poginil zadnji samec severnega belega nosoroga. Vrsta, ki jo zdaj predstavljata le še dve samici, je zapisana neizbežnemu koncu. V tem nikakor ni edina. Naglo zmanjševanje biodiverzitete in izginjanje vrst je danes trend, ki ga lahko spremljamo na vseh koncih sveta. Na najrazličnejše, tudi zelo odmaknjene kotičke planeta se je odpravila tudi ameriška raziskovalna novinarka Elizabeth Kólbert in si skupaj z znanstveniki, ki spremljajo dogajanje v najrazličnejših ekosistemih, ogledala tako sledi nekdanjih velikih izumiranj kot tudi jasne znake današnjega. Rezultat je knjiga Šesto izumrtje: Nenaravna zgodovina, za katero je pred tremi leti prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo stvarno literaturo. Knjigi, ki je pred nedavnim v prevodu Anje Radaljac izšla pri založbi Umco, se je v oddaji Sobotno branje posvetila Nina Slaček.

“Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma.” Tako urednik, publicist in založnik Samo Rugelj vabi na pešpot v svoji najnovejši knjigi. A ne kar neko pešpot, ampak na enodnevno pustolovščino ( s svojo mladostniško prijateljico) iz Ljubljane na “najbolj razvpito, čaščeno in obiskano goro v Sloveniji, na simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj ter ekstrakt slovenske samozavesti … Triglav“. Seveda so hodili in pisali že mnogi drugi. A Rugelj, pohodnik in hribolazec že od malega, je ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav napisal povsem samosvojo mešanico doživljanj in razmišljanj o hoji (“Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega“), družinskih spominov (“Mama mi je namreč že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav“) odnosov z bližnjimi in lastnih refleksij. Predvsem pa so Triglavske poti, kot so zapisali v založbi UMco, pri kateri je knjiga tudi izšla, svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki nas popelje v osrčje slovenskih gora in življenje z njimi. Več o vsebini unikatnega potopisa pa z avtorjem Samom Rugljem v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Liana Buršič