Podcasts about nobelovo

Trije teksti francoske nobelovke, v katerih umetnica tematizira svoje otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji ter razčlenjuje kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj svoje družineV Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko. Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel, da smo po zaslugi prevajalskih naporov Suzane Koncut v roke pravzaprav dobili nekakšno avtobiografijo. Toda dr. Manca G. Renko, zgodovinarka, esejistka in publicistka, ki je Trem besedilom pripisala spremno besedo, pravi, da ta misel kratko malo ni na mestu. Če torej Ernaux ne z Mestom ne z Neko žensko ne s Sramom ni spisala avtobiografije ali spominov, tedaj se seveda lahko vprašamo, kaj je s temi tremi besedili v resnici ustvarila? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Manco G. Renko. foto: Goran Dekleva

Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. • Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. • Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. • Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. • Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. • Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. • Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)

Sinoči je v stoprvem letu umrl 39-ti ameriški predsednik Jimmy Carter. Združenim državam je predsedoval od leta 1977 do 1981, ko so svet pestile gospodarske in diplomatske krize. Za človekoljubno delo po odhodu iz Bele hiše je leta 2002 dobil Nobelovo nagrado za mir. Drugi poudarki oddaje: - Bolnišnice v Gazi vse pogosteje na seznamu tarč izraelskih napadov. - Slovenija precej povečuje obrambne izdatke. - Vse stopničke zmagovalnega odra prve tekme novoletne skakalne turneje zasedli Avstrijci, danes začenjajo turnejo skakalke.

Ta teden smo zaznamovali svetovni dan človekovih pravic. Na dan, ko bi morali slaviti ta civilizacijski dosežek, zgrajen spoznanjih najtemačnejše zgodovine, smo se morali soočiti s zavedanjem, da je bila samo v zadnjem letu dni pravica do temeljne človekove pravice – do življenja – odvzeta več deset tisoč otrokom, ženskam in starostnikom. Medtem ko je mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov, človekoljubne organizacije pa celo utemeljujejo, da se v Gazi dogaja genocid, bi poslanec iz največje opozicijske stranke izraelskemu premierju podelil Nobelovo nagrado za mir. Tako drzen in z zdravim razumom skregan predlog morda ne bi smel biti presenetljiv, ko pa šef te iste stranke meni, da je mafija boljša od slovenskega pravosodja. Varovanje človekovih pravic ima pač v duhu našega časa povsem različne pojavne oblike v mislih, besedah in dejanjih.

Med velikim mnoštvom svetnikov in svetnic, imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico katoliške Cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila in je bila izredno lepa, inteligentna in bogata punca, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, kar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih, kot moških. V obdobju, ko so bile žene v glavnem v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki nosi naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini, in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za eno ta malo, ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežni cvet umrla, stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takšnih svetnikih že med nami.

Pogovor s strokovnjakom za jedrsko varnost Miroslavom Gregoričem Nobelovo nagrado za mir je letos prejela japonska organizacija Nihon Hidankyo, ki med drugim zastopa preživele jedrskih napadov v Hiroshimi in Nagasakiju in sicer za svoja prizadevanja za svet brez jedrskega orožja in vztrajanje, da se jedrsko orožje ne sme nikoli več uporabiti. Poklicali smo Miroslava Gregoriča, strokovnjaka za jedrsko varnost, nekdanjega direktorja Uprave za jedrsko varnost, direktorja centra Posebne komisije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki je v Iraku iskala orožja za množično uničevanje, zaposlen pa je bil tudi na Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju.

Nobelovo nagrado za mir letos prejme japonska organizacija Nihon Hidan-kjo, predstavnica preživelih po jedrskih napadih na Hirošimo in Nagasaki. Dodelitev nagrade organizaciji, ki si prizadeva za svet brez jedrskega orožja, so med drugim pozdravili na Japonskem ter v vodstvu Združenih narodov. V Zrcalu dneva tudi: - Obsodbe izraelskega napada na mirovnike Združenih narodov v Libanonu - Kaj bo storila vlada ob napovedanih odpuščanjih v šempetrski družbi Mahle? - Več kot 4 tisoč ljudi v Posočju bi lahko ostalo brez osebnega zdravnika

Nobelovo nagrado za mir bo letos dobila japonska organizacija Nihon Hidankyo, predstavnica preživelih po jedrskih napadih na Hirošimo in Nagasaki. Prizadeva si za svet brez jedrskega orožja, kar je v luči aktualnih konfliktov pomembno sporočilo. Jedrske sile se posodabljajo in nadgrajujejo svoj arzenal, nove države skušajo pridobiti jedrsko orožje, in grožnje z njegovo uporabo so del aktualnega vojskovanja, so sporočili iz Nobelovega odbora. Drugi poudarki oddaje: - V izraelskem napadu v Libanonu tudi danes ranjena dva pripadnika mirovnih sil. - Možnost prekinitve zaporne kazni ne bo ogrozila javne varnosti, zagotavljajo pristojni. - Zdravstvena kriza v Posočju: trije od štirih družinskih zdravnikov v Tolminu dali odpoved.

Nobelovo nagrado za književnost je prejela južnokorejska pisateljica Han Kang, in sicer za napeto poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človekovega življenja,« so ob 13h sporočili na Švedski akademiji. V slovenščini jo poznamo po romanu Vegetarijanka, za katerega je prejela nagrado Mednarodni Booker.

Nobelovo nagrado za književnost je dobila južnokorejska pisateljica Han Kang, ki je tako postala prva oseba iz Južne Koreje, ki je prejela to nagrado. V slovenščino imamo preveden le en njen roman in sicer z Bookerjem nagrajeno delo Vegetarijanka, ki je pri nas izšlo leta 2021. V oddaji vas vabimo še na predstavo Procesi, ki jo avtorsko podpisuje Duo Silence, izvedeli pa boste tudi več o unikatnem muzejskem prostoru Tržiškega muzeja.

V tednu razglasitev Nobelovih nagrad je torek dan za fiziko. Toda letos morda le ni povsem tako. Letošnja nagrajenca sta namreč Američan John Hopfield in Britanec Geoffrey Hinton, ki sta Nobelovo nagrado prejela za razvoj umetnih nevronskih mrež. Te pa so temelj velike večine sodobnih aplikacij umetne inteligence.

Nobelova nagrada za medicino in fiziologijo letos v roke ameriškima znanstvenikoma Victorju Ambrosu in Garyu Ruvkunu Prvi ponedeljek v oktobru so oči svetovne javnosti že 120 let uprte tudi v Stockholm, saj v rojstnem mestu izumitelja Alfreda Nobela vsako jesen razglasijo dobitnike najbolj žlahtnih nagrad za znanstvene dosežke. Danes so oznanili, kdo prejme letošnjo Nobelovo nagrado za področje medicine in fiziologije. To sta ameriška molekularna biologa Victor Ambros in Gary Ruvkun. Odkrila sta posebne molekule, ki imajo pomembno vlogo pri uravnavanju delovanja genov. Razglasitev sta spremlja Iztok Konc in genetičarka dr. Luca Lovrečić s Kliničnega inštituta za genomsko medicino UKC Ljubljana.

Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa MannaKaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jano Unuk, ki je Empuzij prevedla za Cankarjevo založbo.   foto: Goran Dekleva

Stroka priporoča cepljenje proti humanemu papiloma virusuStrokovnjaki ocenjujejo, da se s humanim papiloma virusom enkrat okuži skoraj vsak; pravijo, da mu je tako rekoč nemogoče uiti. Celo najbolj zadržani ocenjujejo, da je z njim okuženih najmanj 80 odstotkov ljudi. Vse to so dejstva o humanem papiloma virusu – znanem pod kratico HPV. Dejstvo pa je tudi, in to podkrepljeno s podatki, da se proti humanemu papiloma virusu lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem. To je v Sloveniji od začetka letošnjega leta brezplačno za vse mlade do 26. leta starosti. Več pa v Ultrazvoku. Sogovornika sta kirurg doc. dr. Boštjan Mlakar (Zdrav splet) in ginekologinja doc. dr. Nina Jančar (Ginekološka klinika UKC Ljubljana), ki vsak v svoji ambulanti pomagata pacientkam in pacientom z bradavicami na zadnjiku in spolovilu ter s predrakavimi in rakavimi spremembami v grlu, na penisu in materničnem vratu. Za vse našteto je namreč krivec prav humani papiloma virus. Pogovor z nemškim profesorjem Haraldom zur Hausnom (1936 - 2023), ki je prvi dokazal povezavo med rakom na materničnem vratu in humanim papiloma virusom ter za svoje odkritje leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za medicino TUKAJ   Projekt PERCH - Partnerstvo za preprečevanje HPV: TUKAJ Foto: M.H.B. Catroxo and A.M.C.R.P.F. Martins/ Flickr, cc

Roman sodobnega norveškega pisatelja, ki v marsičem spominja na potopis, se navsezadnje bere kot nekakšna meditacijo o nikoli razrešljivem razmerju med mirovanjem in gibanjem, med tesnobo, ki jo zbuja zlata kletka doma, in tesnobo, ki jo zbuja cesta, ki ne pozna koncaSaj drži, da je lani Nobelovo nagrado za književnost prejel pisatelj in dramatik Jon Fosse in da so drame Henrika Ibsena nenavadno pogosto predmet obravnave na maturitetnem eseju, a v splošnem vendarle lahko rečemo, da norveške književnosti bralke in bralci na Slovenskem ne poznamo prav dobro. No, ta bela lisa na našem literarnem zemljevidu Evrope se je pred nedavnim vsaj malo skrčila, saj je v prevodu Marije Zlatnar Moe pod okriljem založbe Beletrina izšla knjiga Peš (ali umetnost divjega in poetičnega življenja), pod katero se podpisuje danes 63-letni norveški pisec Tomas Espedal. Pričujoče delo se, kakor pravzaprav sporoča že njegov naslov, umešča v bližino potopisa. Tematizira pač izkušnjo z niza krajših in daljših pohajkovanj oziroma potovanj, ki jih Espedalov prvoosebni pripovedovalec, v katerem bržčas smemo prepoznati figuro, precej podobno svojemu avtorju, peš opravi po domovini in tujini – od Britanije in Španije do Grčije in Turčije. Toda: od kod natanko prihaja ta neodjenljiva, kompulzivna želja po hoji, po vandranju? Od kod sirenski klic ceste? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Marijo Zlatnar Moe.   foto: Goran Dekleva

Predstavljamo delo Samuela Becketta (1906–1989), enega vodilnih literarnih ustvarjalcev 20. stoletja. Ta irski avtor, ki je leta 1969 dobil Nobelovo nagrado za književnost, je 35 let po smrti še vedno vpliven, analiziran in izjemno zanimiv pisec, ki je v svojem pisanju preizkušal meje mogočega in eksperimentiral na način, katerega ni nihče pričakoval. Več o tem avtorju pa v pogovor, ki je nastal leta 2007. Sodelujeta prevajalca njegovega dela Tina Mahkota in Aleš Berger.

Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni AfrikiKo so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti. Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa. A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki. Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.   Foto: Goran Dekleva

V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.

13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Lučka je lokalni sinonim za zavest o podnebnih spremembah. Pa ne samo lokalni! Spodobi se vedeti, da je njena ekipa pred leti za svoja prizadevanja dobila Nobelovo nagrado. Pravi, da so klimatologinje za segrevanje vedele še v času, ko je nosila kavbojske škornje in o frontah ter okluzijah predavala meni. Dovolj zgodaj? Vse bo jasno, če ji prisluhnete. Jaz sem ji po tridesetih letih z veseljem. Uživajte.

Roger Penrose je v svoji dolgi karieri med vsemi svojimi dognanji pomembno prispeval predvsem na področju matematične fizike v teoriji splošne relativnosti, ki opisuje gravitacijo z vidika diferencialne geometrije prostora-časa. Med bolj znanimi dosežki so njegova neenakost, ki ji mora zadostiti masa celotne snovi v vesolju, teoretični proces za ekstrakcijo energije iz vrteče črne luknje, ter še nedokazana domneva, da gole singularnosti prostora-časa niso dovoljene in da morajo biti vedno skrite za horizonti, ki so enaki tistim, ki omejujejo črne luknje. Poznamo ga tudi po t.i. Penrose-Newman formalizmu, tvistorskem prostoru in po izumu izjemno uporabnih diagramov, ki omogočajo slikovno reprezentacijo in obravnavo kompliciranih geometrij, ki se pojavljajo pri črnih luknjah in v kozmologiji. Nenazadnje pa je avtor tudi t.i. Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prislužili Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. Strokovni pregled: dr. Sašo Grozdanov. Bral je: Matej Rus.

Mednarodni festival Fabula, literature sveta bo potekal med 1. in 22. marcem 2024. Na predfestivalskerm dogodku Fabula pred Fabulo pa bo po spletu nastopil eden najpomembnejših romunskih pisateljev in nominiranec za Nobelovo nagrado Mircea Cărtărescu. Je najbolj prevajan sodobni romunski avtor, več njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino. Prejel je številne domače in mednarodne literarne nagrade, med njimi leta 2011 tudi vilenico. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar.

Mojstrsko preveden izbor iz opusa francoske nobelovke bralkam in bralcem sicer prinaša avtobiografsko intonirano pisanje, v katerem pa navsezadnje ne ugledamo le pisateljičinega ampak tudi svoj lasten obrazSlovita francoska pisateljica Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost, se v štirih besedilih, ki jih prinaša še sveži Kondorjev izbor (gre za Dogodek, za Golo strast, Okupacijo ter Mladeniča), posveča predvsem zasebnosti; posveča se ubesedovanju najbolj intimnih odnosov, čustev, razpoloženj, vtisov, želja. Pri tem sicer vseskozi izhaja iz svoje lastne življenjske izkušnje, vendar to nikakor ni standardna avtobiografska proza, kjer bi bolj ali manj senzacionalistična izpovednost hodila vštric s samovšečnim, samopromocijskim ekshibicionizmom. Kakor namreč opozarja Suzana Koncut, ki je Dogodek in druga besedila prevedla za Mladinsko knjigo, se bralke in bralci brez posebnih težav lahko identificiramo s pisanjem Annie Ernaux, saj čustva in misli, ki jih tam najdemo, navsezadnje prepoznavamo kot svoja lastna. Kako neki francoski nobelovki to uspeva, smo v pogovoru s Suzano Koncut preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

Danes zaznamujemo svetovni dan človekovih pravic, ki ima svoje korenine v letu 1948, ko je generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, torej o pravicah vseh ljudi. Človeštvo je v tri četrt stoletja šlo čez različna obdobja. Vsem pa je skupno, da je treba osnovne človekove pravice nenehno braniti, saj so v krizah skušnjave vsakokratne vladajoče elite po svetu in doma podobne, in sicer poseganje v življenje posameznika in njegovo svobodo. V Sloveniji človekove pravice ureja ustava, evropska socialna listina in evropska konvencija o človekovih pravicah. V oddaji tudi: - Združeni narodi svarijo, da v Gazi strada polovica prebivalstva. - Podnebna konferenca prihodnje leto v Azerbajdžanu. - Na podelitvah evropskih oskarjev slavila sodna drama Anatomija padca.

Na slovesnosti v Oslu so podelili letošnjo Nobelovo nagrado za mir. V norveški prestolnici sta jo v imenu iranske borke za pravice žensk Narges Mohamadi prevzela njena otroka, saj aktivistka v islamski republiki prestaja več kot 30-letno zaporno kazen. Prebrala sta tudi njeno pismo, ki ga je poslala iz zloglasnega zapora Evin na obrobju Teherana. Druge teme: - Svetovna zdravstvena organizacija: Izraelski napadi na Gazo imajo katastrofalne posledice za zdravstveni sistem. - Na podnebni konferenci v Dubaju države še vedno z zelo različnimi stališči glede opustitve fosilnih goriv. - KPK opozarja na velika korupcijska tveganja v zakonu o obnovi in razvoju po avgustovski ujmi.

Izrael krepi napade na Gazo, zlasti v Han Junisu na jugu enklave. V zadnjih 24 urah je bilo ubitih najmanj 300 Palestincev, skupno število smrtnih žrtev med Palestinci pa je preseglo 18 tisoč. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je pripadnike Hamasa danes pozval, naj odložijo orožje. Prav tako je svetovnim voditeljem, ki pozivajo k premirju, očital nedoslednost, kritičen je bil tudi do ruskega predsednika Vladimirja Putina zaradi sodelovanja z Iranom. Drugi poudarki oddaje: - V Oslu podelili letošnjo Nobelovo nagrado za mir iranski aktivistki za pravice žensk Narges Mohamadi. - Dva dni pred iztekom podnebne konference vse glasnejši pozivi k ukrepanju, naftne države na drugem bregu. - Rokometašice za slovo od svetovnega prvenstva premagale Avstrijo in dobile vozovnico za olimpijske kvalifikacije.

Začel se je advent, čas priprave na božične praznike, ki so ga trgovci preimenovali v »veseli december«. Bistvo božiča so prekrili z lučkami, kolački, dedki Mrazi, Božički in darili. Pa vendar – tudi v 21. stoletju ljudje pričakujejo Odrešenika! Koliko filmov in zgodb je nastalo prav na podlagi tega vse človeškega hrepenenja in iskanja nekoga, ki je sposoben odrešiti svet. Ti junaki so navadni ljudje, ki imajo skrite čudežne moči in jih izkoristijo za reševanje. Take junake si ljudje želijo! Zamislite si, da bi nekdo našel način, kako ozdraviti vse vrste raka. Ne samo, da bi dobil Nobelovo nagrado, bil bi spoštovan in cenjen po vsem svetu. Ali pa, da bi nekdo bil tako nadarjen in karizmatičen, da bi napisal enkratno ustavo za vse narode, po kateri ne bi bilo nikoli več, nikjer več vojn, ampak bi se spori in težave reševali drugače. Ali pa »odrešenik«, ki bi iznašel pravilo, po katerem bi imeli vsi narodi enake pravice in dolžnosti, »obrobni« azijski in afriški narodi pa bi bili enakopravni z nami – razvajenimi, bogatimi evropskimi … Če priznamo ali ne, ljudje iščejo odrešenika. Nekateri ga iščejo v politiki, drugi tečejo za posebnimi »preroškimi« osebami; nekateri iščejo odrešenika med največjimi bogataši našega planeta, ki bi z desetino svojega bogastva lahko izbrisali lakoto med ljudmi, ali pa med geniji, ki bodo našli planet, na katerega se bomo preselili, če bomo našega uničili … Kristjani pa ob adventu pričakujejo pravega Odrešenika. Odrešenik, rojen v božični noči, stopa v naša srca, naše duše, tja, kamor drugi ne morejo ali kamor tudi sami včasih ne zmoremo vstopiti. Tam je kraj odrešitve, kjer nas On rešuje teme, da se spet in spet odločimo za življenje, ljubezen in upanje. Ob srečanju s takim Odrešenikom izgubimo strah pred prihodnostjo in strah pred močmi zla in hudobije. V svojem zemeljskem življenju ni reševal velikih svetovnih problemov, ampak je živel med nami kot preprost človek, ki je sredi vsakdanjega življenja zorel za svoje odrešenjsko poslanstvo. Stoji nam ob strani, ponuja rešitve za naše osebne težave in nas naredi sposobne za reševanje velikih svetovnih problemov z močjo ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!

Dmitrij Muratov je novinar in odgovorni urednik časnika Nova gazeta , ki je znan po poročanju o človekovih pravicah in zlorabah ruske oblasti. Muratov je tudi dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2021 – takrat jo je prejel skupaj s filipinsko novinarko Mario Ressa. Nobelovo nagrado je prodal na dražbi za skoraj sto milijonov evrov, izkupiček pa namenil Unicefu za pomoč begunskim otrokom iz Ukrajine. Danes naj bi se začel sodni postopek, ki ga je sprožil prav on, ker je bil označen za tujega agenta.

Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe. Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze. Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika. foto: Goran Dekleva

Na začetku se pogovarjamo s prevajalko romana letošnjega Nobelovca za literaturo iz Norveške Melanholija Jano Kocjan, podrobno spremljamo festival slovenskega filma v Portorožu, predstavljamo letošnja prejemnika priznanj Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije "Platinasti svinčnik" Aleša Mlakarja in Aleša Vodopivca. Ob polstoletnici delovanja je Slovensko društvo likovnih kritikov ob simpoziju o položaju tukajšne likovne kritike podelilo tudi stanovske nagrade, z umetniškim vodjem Festivala Indigo Blažem Peršinom pa smo prečesali bero letošnje festivalske ponudbe. Napovedujemo tudi pravkar začeti 29-i Mednarodni festival sodobne računalniške umetnosti, ki bo v Mariboru trajal ves prihodnji teden. FOTO: Jon Fosse VIR: https://www.infobae.com/cultura/2023/10/05/ex-alcoholico-catolico-converso-y-residente-en-el-castillo-real-quien-es-y-como-piensa-jon-fosse-ganador-del-nobel-de-literatura/

Britanski genetik in celični biolog prof. dr. Paul Nurse je leta 1976 odkril gen, ki uravnava rast in razmnoževanje prav vsake žive celice – tudi človeške – za kar so mu leta 2001 podelili Nobelovo nagrado za medicino Raziskave prof. Nursa so prispevale k boljšemu razumevanju in zdravljenju rakavih obolenj. Kako torej izkušeni raziskovalec spremlja razvoj tehnologije mRNK cepiv, ki je dobila velik pospešek med pandemijo covida? Mnogi stavijo, da bodo prav mRNK cepiva prinesla največji preboj pri zdravljenju raka. Kaj pa pravi spoštovani Nobelovec? S prof. Paulom Nursom je govoril Iztok Konc. Foto: Barbara Zajc Intervju s prof. Nursom na MMC: TUKAJ Pogovora z Nobelovima nagrajencema: Nobelovec Harald zur Hausen je dokazal povezavo med rakom na materničnem vratu in humanim papiloma virusom – kratko HPV. TUKAJ Nobelovec Richard Roberts je preučeval molekuli DNK in RNK. TUKAJ

Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png

Zdravo. Začnemo z "mi smo za, mi smo za proti" debato o tem, kdo je za in kdo je proti in kdo je dobil Nobelovo nagrado za mir in ali je vredna vsaj pol para dingovih ledvičk. V epizodi lahko slišite surovo moč našega asistenta zvočnega mojstra, ki popravi Aljotov štender. Tudi: vrnila se je rubrika Komad tedna. Ker pa kot delodajalci sočustvujemo z delodajalci, ki svoje zaposlene premalo plačujejo, ugotovimo, da za tem stoji veliki denar. Spomnimo se tudi na legendarne filme Die Hard in počasi začnemo z epizodo. Ford tokrat spozna urednika, ki je nov in ki mu pove, da se Galaksija spreminja in z njo tudi vodnik. Mi pa se spomnimo na računovodske konvencije, ne vemo če jih majo tudi FURS-ovke in FURS-ovci in študiramo, če obstaja kakšen računovodski / dacarski podkast, s katerim bi lahko združili moči. Seveda ne pozabimo na napad brisače na novega glavnega urednika in na osebno izkaznico, ki jo "dobi" Ford.

Piše: Nives Kovač, bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo. V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše: /Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./ /Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./ /Ali: bil sem srečen in zato govoril./ /Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/ Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš. / V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./ V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke. Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe. /Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/ /da tu ni popolnega konca./ /Pravzaprav so tukaj neskončni konci./ /Ali morda, ko se eden začne,/ /ostajajo samo še konci./

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.

Med dogodki na področju kulture, ki so v lanskem letu vzbudili največ pozornosti, je bilo slovo Borisa Pahorja v 109. letu starosti. Mož, ki ni nikoli obupal, čeprav je doživel grozote vseh treh totalitarnih režimov, nanje je vseskozi opozarjal mednarodno skupnost. Poslovil se je tudi Kajetan Gantar, ki je skupaj z zborovodjem Mirkom Cudermanom prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo v letu 2022. Dobili smo novo ministrico za kulturo Asto Vrečko in razkrivali afere: s ponaredki v narodnem muzeju, z zlorabami v Fotopubu. Spomnili bomo na Nobelovo nagrajenko - francosko pisateljico Annie Ernaux in pregledali, kateri filmi, razstave, predstave in knjige leta so vredni pozornosti. Repriza praznične oddaje o kulturi v letu 2022 z Aleksandrom Čobcem.

Boris Pahor ni nikoli obupal, čeprav je doživel grozote vseh treh totalitarnih režimov, na katere je opozarjal mednarodno skupnost. Še v zadnjih letih življenja, ko je umiralo njegovo telo, je v njem tlela silna energija, ki jo je izžareval. Njegova smrt v 109. letu starosti je bila eden izmed dogodkov, ki so vzbudili največ pozornosti na področju kulture, pa tudi širše. Poslovil se je tudi Kajetan Gantar, ki je skupaj z zborovodjem Mirkom Cudermanom prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo v letu 2022. Dobili smo novo ministrico za kulturo Asto Vrečko. Na začetku njenega mandata je izbruhnila afera, povezana s ponaredki v narodnem muzeju, razvedelo se je tudi za zlorabo v primeru Fotopub. Nobelovo nagrado za književnost je prejela francoska pisateljica Annie Ernaux, nagrada Ingeborg Bachmann, ki velja za eno najpomembnejših literarnih nagrad na nemškem govornem območju, pa je šla v roke slovenski pisateljici Ani Marwan. Pregledali bomo, kateri so bili filmi, razstave, predstave in knjige leta, ki jih priporočamo. Poslušajte nas, ko bomo odstirali svetle, pa tudi manj svetle plati leta 2022 na področju kulture.

Med dogodki na področju kulture, ki so v iztekajočem se letu vzbudili največ pozornosti, je bilo slovo Borisa Pahorja v 109. letu starosti. Mož, ki ni nikoli obupal, čeprav je doživel grozote vseh treh totalitarnih režimov, nanje je vseskozi opozarjal mednarodno skupnost. Poslovil se je tudi Kajetan Gantar, ki je skupaj z zborovodjem Mirkom Cudermanom prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo v letu 2022. Dobili smo novo ministrico za kulturo Asto Vrečko in razkrivali afere: s ponaredki v narodnem muzeju, z zlorabami v Fotopubu. Spomnili bomo na Nobelovo nagrajenko - francosko pisateljico Annie Ernaux in pregledali, kateri filmi, razstave, predstave in knjige leta, so vredni pozornosti. O kulturi v letu 2022 Aleksander Čobec.

Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«

Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade Kaj je storiti umetniku, ko prejme Nobelovo nagrado za književnost? Kaj pisati, kaj poslati v tisk, ko pa so pričakovanja svetovne bralske javnosti nenadoma astronomsko visoka? – Poljska pisateljica Olga Tokarczuk, avtorica izvrstnih romanov, kot so Beguni pa Pelji svoj plug čez kosti mrtvih ter Jakobove bukve, je prestižno priznanje prejela leta 2019, na post-nobelovsko zadrego pa je že leto pozneje odgovorila z zbirko esejev Pozorni pripovedovalec, ki so v slovenskem prevodu Jane Unuk pred nedavnim izšli pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Toda o čem v teh esejih Tokarczuk pravzaprav piše; katerih tem se tu loteva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno slovensko prevajalko. Jano Unuk je v oddajo povabil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg

Predstavljamo letošnjo Nobelovo nagrajenko za literaturo, francosko pisateljico Annie Ernaux, ki na dilemo mladih ali brati ali pisati odgovarja, da je najprej potrebno predvsem veliko brati. Opozarjamo na ljubljanski mednarodni festival Mesto žensk, in na pravkar končani festival Indigo in Festival stripa Tinta Ljubljana, ki se bo sklenil ta konec tedna. Tehniški muzej Slovenije se z novo razstavo posveča fizikalnemu fenomenu Svetloba, Galerija Vžigalica v Ljubljani pa ponuja izbor del na temo »Ljubljana se klanja Sloveniji«, tokrat Pomurju. Pred koncem še povzetek letošnjih priznanj Zbornice za arhitekturo in prostor. FOTO: Nobelovka za literaturo 2022 Annie Ernaux l. 2019 na gostovanju v Španiji VIR: https://www.francetvinfo.fr/culture/livres/roman/l-ecrivaine-francaise-annie-ernaux-recoit-le-prix-nobel-de-litterature_4798369.html

Prvi teden v oktobru je tradicionalno v znamenju Nobelovih nagrad. V ponedeljek so v Stockholmu razglasili nagrajence za medicino, v torek za fiziko in včeraj za kemijo. Podrobno predstavimo letošnje nagrade in nagrajence. Danes bodo razglasili še Nobelovo nagrado za književnost, v petek nagrado za mir, prihodnji ponedeljek pa še za ekonomijo. Podelitve bodo 10. decembra v Stockholmu. V živo v studiu dosežke analiziramo skupaj s slovenskimi znanstveniki.

Na jesenski tehtnici dogajanja so na eni strani svarila pred hudo in drago zimo, na drugi pa zagotovila, da bo energentov in ukrepov proti draginji dovolj. Na Banki Slovenije ocenjujejo, da se povečujejo tveganja za naš sicer trden finančni sistem. V oddaji tudi: - Unija se umika od ruskih fosilnih goriv. Po novem dogovoru bodo članice povezave povečale izrabo obnovljivih virov energije, ob črpanju sredstev iz mehanizma za okrevanje. - Nobelovo nagrado za fiziko bo letos prejela trojica znanstvenikov, ki je potrdila kvantno prepletenost. Njihovo delo je tlakovalo pot razvoju kvantnih računalnikov. - Zaznamujemo dan varstva živali, ob poudarjanju ustrezne skrbi za ta čuteča bitja. Inšpektorji preverjajo številne prijave domnevnega mučenja hišnih ljubljencev.

Z objavo letošnjega nagrajenca za medicino so se začele razglasitve dobitnikov Nobelovih nagrad. Nobelovo nagrado za medicino letos prejme švedski genetik Svante Pääbo za odkritja, povezana z genomi človečnjakov in človeške evolucije. Kot so v Stockholmu med drugim navedli v obrazložitvi, s temi odkritji bolje razumemo, kaj imamo skupnega z neandertalci in kaj nas loči od njih. Druge teme: - Gregor Bezenšek odstopil od kandidature za predsednika republike - Za približno 65 tisoč študentk in študentov se danes začenja novo študijsko leto - Po splošnih volitvah v Bosni in Hercegovini še štejejo glasove, kaže na presenečenje

Že ves dan po svetu potekajo obeleževanja desetletja od 4. julija 2012, torej dneva javne objave potrditve Higgsovega bozona v CERN-u pri Ženevi. Fizik iz Anglije Peter Higgs je skupaj s kolegom iz Belgije, Françoisem Englertom za osvetlitev poti do tega osnovnega delca naslednje leto prejel Nobelovo nagrado. Tudi na Inštitutu Jožef Stefan se čez nekaj ur začenja serija predavanj treh v okviru eksperimenta ATLAS na LHC, torej Velikem hadronskem trkalniku dejavnih slovenskih fizikov. Sodelovali so pri potrditvi obstoja manjkajočega delca, ki je po velikem poku po vsem vesolju snovi podelil maso. Pol stoletja iskanja bo predstavil vodja slovenske raziskovalne ekipe v CERN-u dr. Marko Mikuž, njegov kolega dr. Miha Nemevšek pa okvir razumevanja takoimenovane "nove fizike". Dr. Borut Paul Kerševan od začetka analizira podatke, zajete pri detektorju ATLAS, on pa bo predstavil prihodnje eksperimente v fiziki delcev. Nekaj dni po objavi uspešne potrditve pred desetimi leti, smo z njim pripravili poljuden pogovor o osnovah razumevanja epohalnosti tega raziskovalnega uspeha.

V 109. letu je svojo življenjsko pot sklenil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev Boris Pahor. Ime leta 2008. Boris Pahor je bil dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad. V svojih delih je obravnaval grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, pogosto se je dotikal tematike slovenske manjšine v Italiji in trpljenja primorskih Slovencev, znan pa je bil tudi po svoji družbeni in politični angažiranosti. Boris Pahor je postal tudi Ime leta 2008 na Valu 202. Za svoj roman Nekropola 8. novembra 2008 v Neaplju prejel ugledno nagrado Premio Napoli za najboljši tuji roman v Italiji. Bil je prvi ambasador slovenske kulture v Italiji. Večkrat kandidiral za tudi Nobelovo nagrado, leta 1992 je za svoje literarno delo prejel Prešernovo nagrado, maja 2007 pa je bil sprejet v red legije časti, najvišje francosko državno priznanje. Z Borisom Pahorjem se je 9. maja 2010 pogovarjala dr. Tatjana Rojc iz Nabrežine, publicistka, avtorica številnih oddaj na Radiu Trst A in Pahorjeva sodelavka pri številnih knjižnih izdajah.

Francis Kere je Pritzkerjev nagrajenec za leto 2022, prvi arhitekt iz kakšne od afriških držav, ki je kadarkoli prejel najprestižnejšo nagrado v svetu arhitekture. Primerjajo jo celo z Nobelovo nagrado. Rojen v Burkina Fasu, danes pa živi in ustvarja v Berlinu.

José Saramago se je rodil v Azinhagi na Portugalskem. Bil je pisatelj, dramatik, novinar in kolumnist. Leta 1998 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Ob 100. obletnici njegovega rojstva sta Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Inštitut Camoes v Ljubljani pripravila dvodnevni simpozij. Končuje se danes v Atriju ZRC z branjem Saramagovih odlomkov literarnih in esejističnih del. Poročamo tudi o novi knjigi mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, obeležujemo pa tudi današnji mednarodni dan žensk.José Saramago se je rodil v Azinhagi na Portugalskem. Bil je pisatelj, dramatik, novinar in kolumnist. Leta 1998 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.José Saramago se je rodil 16. novembra leta 1922. Ob 100. obletnici njegovega rojstva sta Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Inštitut Camoes v Ljubljani pripravila dvodnevni simpozij. Končuje se danes v Atriju ZRC z branjem Saramagovih odlomkov literarnih in esejističnih del. Poročamo tudi o novi knjigi mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, obeležujemo pa tudi današnji mednarodni dan žensk.    

Izredna seja državnega zbora o proračunskih dokumentih za prihodnji dve leti se je začela z obstrukcijo dela opozicije. Ob tem so premierja Janeza Janšo zaradi razmer v državi pozvali k odstopu. Ta se na poziv ni odzval. Glede proračunov je dejal, da so njuna bistvena razvojna komponenta naložbe. Druge teme: - Saga glede imenovanja evropskih delegiranih tožilcev se nadaljuje: vlada trdi, da sodbe upravnega sodišča, ki je pritrdilo neizbranima kandidatoma, ni mogoče izvršiti. - V Evropi odmevajo posnetki nasilja policistov nad migranti, tudi na Hrvaškem. Premier Plenković je napovedal preiskavo, pristojna evropska komisarka pa meni, da gre za zrežirano nasilje na zunanjih mejah Unije. - Usode beguncev v prepadu med kulturami in celinami ter posledice kolonializma so ubesedene v številnih romanih in kratkih zgodbah pisatelja Abdulrazaka Gurne. Za svoje delo bo dobil letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo.

Pred dvema urama so v slavnostni dvorani Švedske akademije znanosti in umetnosti v Stockholmu razkrili imena prejemnikov letošnje Nobelove nagrade za kemijo. Najvišje priznanje za znanstveno delo si bosta letos razdelila Nemec Benjamin List in Britanec David MacMillan. Zahvaljujoč njunim raziskavam lahko danes hitreje, ceneje in podnebju prijazneje proizvajamo zdravila, dišave pa tudi povsem nove materiale. Prof. dr. Uroš Grošelj na Fakulteti za kemijo v Ljubljani predavate o organski katalizi – to je področje, za katerega so podelili Nobelovo nagrado za kemijo. Pojasnjuje, da sta letošnja nagrajenca razvila povsem nov način, s katerim lahko pospešimo nastajanje novih molekul in spojin. Foto: Adam Baker/ Flickr

Kaj imajo skupnega učinkovito zdravilo za dečka Krisa in nova mRNK cepiva proti covidu? Izvrstnega znanstvenika! Pot za njihov razvoj je s svojimi pionirskimi raziskavami tlakoval Nobelov nagrajenec prof. dr. Richard Roberts. Z njim smo se ob robu letošnjega kongresa Evropske zveze biokemijskih društev, ki so ga pripravili v Ljubljani, pogovarjali za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok. Če prof. Roberts in prof. Sharp, s katerim si je razdelil Nobelovo nagrado, ne bi dognala, da se geni lahko razcepijo na posamezne dele, človeškega genoma še vedno ne bi znali razvozlati. Več v pogovoru z uglednim znanstvenikom prof. Richardom Robertsom. Sodelujeta še prof. dr. Jernej Ule (University College v Londonu in Inštitut Francis Crick) in prof. dr. Janko Kos (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Pripravil Iztok Konc. Foto: FEBS kongres, Ljubljana

Každý všední den se v rámci podcastu MYSL INVESTORA můžete těšit na jedno odborné téma za světa investic a investičního poradenství. Tento podcast je projektem společnosti Sušánka & partneři a stojí za ním majitel a investiční poradce společnosti Jan Sušánka, EFP. Jan Sušánka, EFP je investiční poradce zabývající se honorovaným investičním poradenstvím, s odměnou převážně ze zisku pro poradenskou společnost/poradce. Specializuje se na bonitní klientelu, která investuje jednotky až stovky milionů. V dnešním podcastu se dozvíte: Proč jsme připravili pro naše investory, ale i budoucí investory či investory, kteří nás sledují tzv. členskou sekci. Proč se do naší členské sekce přihlásit a co se v ní dozvíte. V naše sekci naleznete 3  kategorie informací. Analýzy zde najdete konkretní analýzy jako například analýzy našich portfoliích ( Nobelovo portfolio, Proti-inflační dluhopisy a analýzy jak investovat v době vysoké inflace). Webináře od 1.7 zde najdete pravidelné webináře pro naše investory, ale i investory z řad veřejnosti.Vzdělávaní  zde najdete pravidelné podcasty veřejné ( Mysl investora), ale hlavně neveřejné jen pro členskou sekci. Tyto vzdělávací podcasty slouží hlavně pro budoucí investory, kteří nás neznají, aby pochopili  naší investiční filozofii a náš investiční přístup. Pokud se vám dnešní téma líbilo, budeme rádi, když se přihlásíte k odběru či nám napíšete recenzi. Můžete nás také sledovat na YouTube kanále Jan Sušánka, EFP. Také můžete navštívit naše webové stránky https://jansusanka.cz/ a poslechnout si další podcasty či dostávat informace ze světa investic či investičního poradenství. Pokud uvažujete o investování svých volných prostředku či chcete sestavit investiční portfolio pro vytvoření a čerpání pasivního příjmu, domluvte si nezávaznou konzultaci zdarma v sekci privátní zóny: https://jansusanka.cz/nezavazna-konzultace/. Přihlášení do členské sekce zde: https://jansusanka.cz/investice/clenska-sekce/

Isidorja Rabija, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziko, so vprašali, zakaj je …

Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik.

V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg

Nasprotujoči si stališči zdravstvenega in gospodarskega ministrstva glede ukrepov za zajezitev epidemije ostajata nerazrešeni najmanj do sobote. Vlada se bo o zaostritvi ali sproščanju po napovedih odločala po posvetih s predstavniki zdravstvenih zavodov in gospodarstva. Sinoči je tako podaljšala večino veljavnih ukrepov in sprejela osnutek sedmega protikoronskega svežnja. Nekaj preostalih poudarkov: Politika bi se morala po Pahorjevih besedah osredotočiti na boj proti epidemiji. Na vrhu Unije o nemškem predlogu končanja blokade sprejetja finančnega svežnja. Nobelovo nagrado za mir bodo danes podelili Svetovnemu programu za hrano. V Planici se začenja svetovno prvenstvo v poletih.

Zbirka kratkih zgodb Bizarne zgodbe je v originalu izšla leta 2018, v letu torej, za katerega je poljska pisateljica Olga Tokarczuk prejela Nobelovo nagrado. V avtoričinem opusu kratke zgodbe sicer niso tako v ospredju kot romani. A Bizarne zgodbe enako prepričljivo raziskujejo tisti pogled, ki Olgo Tokarczuk vselej najbolj zanima, pogled, ki svet motri iz nenavadne, bizarne, eks-centrične perspektive. Svetovi, ki se odpirajo v deseterici Bizarnih zgodb, so tako najrazličnejši. Segajo od skorajda običajnih do povsem futurstičnih, vse pa, naslovu primerno, odlikuje močan element bizarnosti. "Bizarnost in čudaškost teh zgodb je ravno v pogledu nanje in ne v upovedani resničnosti,« pravi prevajalka Jana Unuk. Prav skozi eks-centrični pogled se namreč po mnenju Olge Tokarczuk šele lahko človeški psihološki vzgibi in eksistencialne dileme odprejo na način, ki omogoča dejansko osmišljanje sodobnega sveta in človekovega mesta v njem.

Sredi oktobra je iz Stockholma prišla novica, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme 77-letna ameriška pesnica Louise Glück. Novica je bila presenetljiva toliko, kolikor se švedski akademiki zadnja desetletja najprestižnejše literarno priznanje na svetu v splošnem obotavljajo podeliti pesnikom in pesnicam in raje nagrajujejo prozaiste – kar slej ko prej veseli tudi svetovno založniško industrijo, ki precej lažje kakor pesniške zbirke prodaja romane in kratko prozo. A natanko v dejstvu, da so se Švedi po dolgih devetih letih in Tomasu Tranströmerju odločili razočarati vse tiste, ki hočejo s knjigami predvsem kovati dobičke, ter ponovno počastiti poezijo, smemo videti posreden dokaz, da je pesništvo Louise Glück resnično izjemno. S čim je torej ameriška pesnica prepričala zahtevne akademike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili pesnico Veroniko Dintinjana, ki je pred devetimi leti za Mladinsko knjigo pripravila Onkraj noči, razmeroma obsežen izbor iz poezije novopečene ameriške nobelovke. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Koronavirus je tudi ta teden prinesel rekorde doma in po Evropi. Sprašujemo se o utemeljenosti vtisa, da na drugi val nismo bili dovolj pripravljeni, in poudarjamo pomen spoštovanja osnovnih zaščitnih ukrepov. Komentiramo vladne predloge za centralizacijo neodvisnih agencij in državnega premoženja, na to pa se opozicija odziva s poskusi povezovanja. Predstavljamo novega kmetijskega ministra ter odzive na Nobelovo nagrado za mir Programu za hrano. Razmišljamo o dolgoročnih posledicah koroškega plebiscita pred sto leti ter nedavnih razsodb glede tujih univerz na Madžarskem in glede skrajne desnice v Grčiji. O teh in drugih ključnih dogodkih tedna ob petih na Prvem z Darjo Groznik.

Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Gašper Andrinek se je s sarajevskim pisateljem svetovnega slovesa pogovarjal o nasilju v ZDA, antifašizmu v Sarajevu, poučevanju na Princetonu, pisanju za New Yorker, Nobelovi nagradi in Michaelu Jordanu.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačnoNe najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačnoIzmed petih trditev izberi tisto, ki je izmišljena. 1. Češki Slavček Karl Gott je glas naslovne pesmi risanke Čebelica Maja v nemščini. Na isto melodijo je leta 1996 posnel tudi takratno himno nogometnega kluba Borussia Dortmund z naslovom Schwarzgelb – Wie Biene Maja (Črnorumeni – kot Čebelica Maja). Trditev je resnična   2. Čebela v svojem celotnem življenju pridela le za približno 12 žličk medu. Trditev je izmišljena   3. Čebel v Severni Ameriki ni bilo, pripeljali so jih šele evropski priseljenci. Avtohtoni prebivalci Severne Amerike so jim zato rekli »muhe belih ljudi oz. belske muhe«. Trditev je resnična   4. Če čebela pijana prileti v panj, jo tam čaka težka kazen. Če se ne umakne, jo ostale napadejo, včasih ji odgriznejo noge ali jo celo ubijejo. Trditev je resnična   5. Avstrijski etolog Karl von Fisch je Nobelovo nagrado za medicino in fiziologijo dobil za odkritje t. i. zibajočega plesa, s katerim čebele komunicirajo, kako daleč in v kateri smeri je dober nektar. Trditev je resnična

Díl 3. - Téma: Investice v době krize Seznam otázek, které v tomto díle rozebíráme: - Jaké ETF fondy byste do portfolia doporučili a kde (u jakého brokera) je nakoupit? - Kam mám dát 100.000,- Kč ? - Jaká je nejnižší možná částka na investice do aktiv jako jsou akcie, obligace, atd.? - Rád bych se zeptal na Váš názor ohledně dividendových akcií, zda je považujete za vhodný zdroj vedlejšího příjmu či raději zbytné peníze vložit jinam? - Pro mne vhodné ETF, které kopírují indexy - neumím anglicky. - Sestavujete portfolio jenom z fondů nebo i přímého nákupu akcií a dluhopisů ? - Doporučujete investice do dividendových produktů? - Je možné místo dvou portfólií (např. Nobelovo a akciové), vytvořit jedno které bude kombinací obou v požadovaném poměru? - Který fond preferujete? - Popište více obchodních strategií - např. dividendoví psi. - Co říkáte na investice v nemovitostních fondech??

Spomladi leta 1941 so na vrata brunarice v tirolskih Alpah severno od Bolzana, kjer je s svojim sinom Mariom živela mlada boemska pesnica Lucy Ramberg, potrkali vojaki. Čeprav so govorili nemško, je deček zelo dobro razumel, da matere, ko bo morala oditi s pripadniki SS, morda nikoli več ne bo videl. Več zanimivih zgodb iz sveta znanosti lahko preberete na spletni strani Kvarkadabra in v naših knjigah.

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.

Ko so poljsko pesnico Wisławo Szymborsko nekoč vprašali, zakaj je njen opus tako skromen po obsegu – v dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je namreč objavila nekaj manj kot 350 pesmi –, je umetnica nepozabno odgovorila, da pač zato, ker ima doma koš za smeti. A tisto, kar navsezadnje je ugledalo luč sveta, je bilo resnično vrhunsko. To so prepoznali tudi švedski akademiki in Szymborski leta 1996 podelili Nobelovo nagrado za književnost. Da se v Stockholmu takrat niso zmotili, se lahko zdaj prepričamo tudi slovenski bralke in bralci, saj smo v branje dobili Radost pisanja, celoten pesniški opus Wisławe Szymborske. Toda: o čem pesnica pravzaprav piše? H katerim temam in vprašanjem se, nepomirjena, vedno znova vrača? Kakšen je, ne nazadnje, njen slog? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno prevajalko, Jano Unuk. Oddajo je priporavil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.

»Razmišljanje, refleksija, čudenje in radovednost so še vedno izjemno pomembni« pravi prof. dr. Edvard Moser, ki je leta 2014 skupaj z May Britt Moser in Johnom O'Keefom prejel Nobelovo nagrado za področje medicine in fiziologije. Prejeli so jo za odkritje nečesa, čemur bi lahko zelo poenostavljeno rekli »naš notranji GPS«. Gre za celice, ki so povezane z našim prostorskim zaznavanjem, orientacijo in navigacijo. Kaj vse se je zgodilo na področju v zadnjih petih letih? Kaj imajo mrežne celice s spanjem in kaj je to 'kognitivno zdravje'? O vsem tem je prof. dr. Edvard Moser spregovoril posebej za oddajo Možgani na dlani. Prisluhnili mu boste lahko v četrtek ob 7.35 na Prvem.

Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost je Švedska akademija namenila avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Izbira se je - ne zaradi nesporne literarne vrednosti Handkejeve literature, temveč zaradi stališč, ki jih je pisatelj izražal med vojno v Jugoslaviji, ko se je z besedami in dejanji opredelil za srbsko stran, izkazala za sporno in je izzvala hude proteste. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj odlomkov iz govora, ki ga je leta 2013, ko je Handke prejel Einspielerjevo nagrado - podeljujejo jo posameznikom za prizadevanja za slovensko narodno skupnost - napisal prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner.

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo je igralka Marinka Štern.Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2018 prejme poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Nobelov lavreat za literaturo za leto 2019 pa je avstrijski pisatelj Peter Handke.

Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti. Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer. Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju! Foto: Urban Tarman.

Tik pred koncem leta je preminil Amos Oz, eno najvidnejših imen sodobne izraelske književnosti, zelo plodovit pisatelj romanov, kratkih zgodb, esejev, knjig za otroke. Njegovi svetovno znani romani, kot so Zgodba o ljubezni in temnini, Črna skrinjica, Moj Mihael, Panter v kleti, Juda so prevedeni v kakih 45 jezikov, vsi našteti tudi v slovenščino. Za svoje ustvarjanje je dobil številna priznanja, marsikdo je mnenja, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za književnost. Roman Zgodba o ljubezni in temnini je avtorjeva najbolj osebna in celostna knjiga. Leta 2012 je izšla v zbirki Roman pri Mladinski knjigi v prevodu Mojce Kranjc, ob izidu pa je Amos Oz obiskal Maribor in Ljubljano. Takrat je Marko Golja posnel pogovor z njim. V spomin na izjemnega pisatelja v oddaji Razgledi in razmisleki.

Becca Stevens je ameriška glasbenica, ki že več let živi in ustvarja v New Yorku, sicer pa prihaja iz Severne Karoline. Do zdaj je izdala štiri dolgometražne albume, zadnjega (z naslovom Regina) letos. Njen spoj jazza, folka, popa in indie rocka je pritegnil pozornost številnih glasbenih kritikov in poslušalcev širom sveta. Trenutno je na evropski turneji, v okviru katere se je včeraj ustavila tudi v Cankarjevem domu. Med priznanimi imeni, s katerimi je sodelovala v svoji karieri, so tudi Jacob Collier, Laura Mvula, Billy Childs in David Crosby. V Torpedu je spregovorila o odraščanju v večinoma republikanski ameriški zvezni državi North Carolina, ki velja za eno od najbolj gorečih podpornic aktualnega predsednika ZDA Donalda Trumpa, pa o tem, kaj išče navdih za njena nemalokrat hvaljena besedila, kdo jo navdušuje vokalno in kdo kitarsko ter komu bi v slogu velikana folka Boba Dylana, ki je eden od njenih glasbenih herojev, podelila Nobelovo nagrado za literaturo? Med pogovorom je Becca Stevens odigrala tudi dve svoji sklabi - Torpedo tako deloma postaja MTV Unplugged oziroma VH-1 Storytellers. Malo eksperimentiramo in tako ohranjamo naziv "najglasnejši podkast v državi". Pogovor je potekal v angleščini / the interview is in English.

V dneh, ko svet preseneča novica, da je Nobelovo nagrado za literaturo prejel Bob Dylan, so se Izštekani veselili vnovičnega gostovanja najbolj plodovitega sodobnega slovenskega pisca besedil za popularno glasbo. Drago Mislej-Mef jih je spisal vsaj 500. Čeprav se velikokrat šali, da je njegov solistični repertoar nastal tako, da je poskusil zapeti pesmi, ki so mu jih zavrnili, je resnica prej obratna. Tiste, ki jih poje sam, so najbolj njegove. Če ne zaradi drugega zato, ker jih pač poje sam. Ker je zanje zložil tudi glasbo. Ker jih poznamo v njegovi izvedbi. Ker je ta edinstvena. Ker je Mef pač Mef in nihče ne zveni tako kot on. In ker preprosto hočemo, da nam pripoveduje svoje zgodbe.