Podcasts about sogovornica

Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj. Homerjeva epa opisujeta svet, v katerem bogovi aktivno posegajo v človeško življenje, usoda pa stoji nad njimi. Človekova svoboda ni v izbiri usode, temveč v njenem sprejemanju. Ključni pojmi, kot sta hybris (ošabnost) in ravnovesje, opozarjajo na nevarnost preseganja mere, ki vodi v propad. V tem svetu kategorije dobrega in zla niso absolutne, temveč so podrejene naravnemu redu in kozmični harmoniji.Homerjevi junaki utelešajo večne dileme: slava ali mir, pustolovščina ali dom, individualna želja ali skupnost. Vrednote, kot so pogum, čast, inteligenca in govorništvo, oblikujejo ideal človeka, medtem ko družbeni položaj ne določa nujno njegove vrednosti. Aristokratska drža lahko pristoji tudi svinjskemu pastirju. Vojna v Iliadi ni le zgodovinski dogodek, temveč univerzalno stanje človeštva, ki ga bogovi spodbujajo, ljudje pa trpijo. Postane samostojna sila, ki uničujoče deluje na krhkost človeškega reda in ga spodkopava. Naloga človeških junakov je, da ga obnovijo in vzpostavijo stabilnost starih civilizacijskih temeljev. Hkrati epa poudarjata pomen spomina in slave kot poti k nesmrtnosti, v nasprotju z monoteističnimi obljubami onostranstva. Homerjeva misel ostaja aktualna tudi danes: opozarja na razpad ravnovesja, človeško ošabnost, nenehne konflikte ter izgubo stika z naravo. Njegova poezija ohranja kolektivni spomin in kaže, da je svet povezana celota, v kateri ima vsak svoje mesto, človek pa mora živeti v skladu z mero in s sprejemanjem svoje usode, vendar ne na pasiven način. Homerjeve epopeje tako ne odražajo le nekdanjega stanja kozmosa in ironičnih tragikomedij starogrških človeških odnosov, beremo jih lahko kot refleksije današnjega sveta. Pogovor v oddaji je nastal na podlagi knjige Poletje s Homerjem Sylvaina Tessona (Založba UMco) Sogovornica: prevajalka dela Mimi Podkrižnik  fotografija: Wikipedia John William Waterhouse, 1891: Odisej in sirene John William Waterhouse – The Art History Archive   

Knjiga Ali vi še kaj pišete? razkriva intelektualno globoko vez med Srečkom Kosovelom in Fanico Obid – Mirjam, stkano skozi njuna pisma. V njih se prepletajo misli, čustva in hrepenenja dveh zelo mladih osebnosti, ki sta se našli v besedi in pogledu na svet. Dolgo pozabljena in za nekaj časa izgubljena Faničina pisma tokrat prvič skupaj s pismi pesnika Srečka Kosovela zaživijo v kronološkem zaporedju ter dopolnijo zgodbo njune posebne bližine in povezanosti. Fanico, dijakinjo tolminskega učiteljišča, spoznamo kot visoko etično, pogumno in svobodno žensko, ki ima na razmerja med spoloma zelo sodobne poglede, zato njen duh sega daleč preko svojega časa. Ta korespondenca ni le zgodovinski dokument, temveč tih, skoraj intimen odmev njunega zavezništva, ki kljubuje času in razmeram po Rapalski pogodbi, ko je Primorska pripadla Italiji.Sogovornica: Tatjana Rojc, ki je napisala spremno besedo h knjigi Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926

Tokrat se bomo ob spominih Al Pacina, slovitega igralca, ki danes praznuje 86. rojstni dan, podali na pot njegovega otroštva. Spremljali bomo njegovo odraščanje, prve korake v gledališču, kjer odkrije svojo strast do igre, in nato prehod v film, kjer ga svet počasi prepoznava — vse do prelomne vloge v Botru, ki ga izstreli med največje. Kultni igralec je odraščal v Bronxu, kjer bi lahko kmalu zašel na kriva pota, vendar ga je nekaj zadrževalo. Filmi, ki jih je gledal z mamo, so bili odločilni, da je od življenja želel več. Dobil je oskarja, štiri zlate globuse, dva tonyja, dva emmyja, ugledno nagrado obie ... Postal je Michael Corleone in Tony Montana. Knjigo je prevedel Jure ŠešetSogovornica: urednica Tjaša Lešnik (knjižna zbirka Žametna Beletrina)

V šesti epizodi raziskujemo prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Z njim si posameznik ustvarja dodaten vir prihodkov za čas po upokojitvi. Zaradi staranja prebivalstva in vse večjih pritiskov na javni pokojninski sistem postaja vprašanje lastnega varčevanja vse pomembnejše.Ključna prednost takšne oblike varčevanja je čas: zgodnji začetek in redni manjši vložki lahko zaradi dolgoročnega nalaganja ustvarijo občutno višji znesek kot poznejši večji pologi. Zato bi morali o njem razmišljati že na prvi delovni dan. Sogovornica: Andreja Krhlikar Roš, direktorica marketinga in trženja zavarovanj na Prvi zavarovalnici.

Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem  fotografija: Wikipedia  

Nekatere spremembe na nohtih so povsem normalne in neškodljive, druge so lahko posledica poškodb ali okužb – približno 40 do 50 odstotkov bolezni nohtov naj bi povzročale glivice. Kako prepoznamo glivično okužbo, kaj pomenijo bele pikice, brazde ali spremembe barve in kdaj je čas za obisk dermatologa? Sogovornica: izr. prof. dr. Mateja Dolenc Voljč, dr. med., z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana.

ETF-ji ali borznotrgovalni skladi so v zadnjih letih postali ena najbolj priljubljenih oblik vlaganja – predvsem zaradi enostavnosti, nizkih stroškov in široke razpršenosti. A kljub dostopnosti prinašajo tudi odločitve, ki jih ni smiselno sprejemati na hitro. V četrti epizodi Tečajnice preverjamo, kako ETF-ji delujejo, v čem se razlikujejo od vzajemnih skladov in zakaj so postali prva izbira številnih vlagateljev.Sogovornica: Marja Milič, ustvarjalka finančnega podkasta Money-How

Tokrat se spomnimo filmske uspešnice, ki jo je Britanski filmski inštitut uvrstil med 10 najboljših filmov Združenega kraljestva vseh časov. Glede na javnomnenjske raziskave na Škotskem, pa ta film brez izjeme zaseda prvo mesto. Trainspotting je letos dopolnil 30 let, zato mu namenjamo Torkov kviz. Sogovornica: novinarka Ana Jurc z Multimedijskega centra RTV Slovenija.

Vzajemni skladi sodijo med najbolj dostopne načine investiranja – tudi za tiste, ki nimajo časa ali znanja za spremljanje borz. A dostopnost še ne pomeni preprostih odločitev. V tretji epizodi Tečajnice preverjamo, kako vzajemni skladi dejansko delujejo, zakaj nihanja na trgih niso nujno razlog za preplah in zakaj je pri tej obliki vlaganja pomembnejša disciplina kot višina začetnega vložka. Sogovornica: Ana Vujasinovič, Triglav Investments

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo. Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.  fotografija: Wikimedia commons

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Stroški ogrevanja so v mrzlih zimah kot je letošnja, še nekoliko višji, za tiste, ki živijo v energetsko potratnih nepremičninah, pa lahko postanejo neobvladljivi. Najemniki stanovanj so pri obvladovanju stroškov precej nemočni, medtem ko imajo lastniki nepremičnin na voljo tudi nekaj subvencij, ki jih nudi Eko sklad. Kdo je upravičen do 100% subvencije, kakšen je postopek in kako jim ne le do subvencije, pač pa tudi do dejanske izvedbe projekta lahko pomagajo t.i. koordinatorji? Sogovornica:Marjetka Martinčič, svetnica Eko sklada iz Sektorja za zmanjševanje energetske revščine

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

Sogovornica, mlada ženska s tremi šoloobveznimi otroki, je bila od svojih najstniških let trdno vpeta v delo družinskega podjetja in od njega tudi finančno odvisna. Zaradi spremenjenih razmer v času epidemije covida-19 je bila postavljena pred dejstvo, naj svoj dom zastavi kot porok za kredit podjetju. V podjetju je delala od mladih nog, a nikoli s financami. In biti porok za kredit, ki bo omogočil preživetje in plače zaposlenim, je bilo samoumevno dejanje pripadnosti podjetju in zaupanja očetu, ki ga je ustvaril. Le da se je tokrat povsem zalomilo, kot se je prepozno izkazalo, tudi zaradi očetove bolezni. V letu, ki prihaja, bodo izgubili vse: tako nepremičnino staršev kot dom, v katerem živi z otroki. Družino kljub redni službi lahko preživlja le ob pomoči humanitarnih paketov hrane in pravi, da je bil zanjo božič že, ko je v takem paketu dobila veliko škatlo pralnega praška. Na take, na zunaj nevidne, a grozljive osebne stiske opozarja akcija "Ne vidiš vsega. Vseeno lahko pomagaš" Zveze Anita Ogulin.

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja … Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica. Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi. Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega  

Sogovornica, mama dveh otrok, mora po petih letih življenja v najemniškem stanovanju tega zapustiti, saj ga sicer zelo razumevajoči lastniki prodajajo. Kljub mesece dolgemu intenzivnemu iskanju najemniškega stanovanja v Ljubljani, rešitve še nimajo: nihče stanovanja noče oddati enostarševski družini z dvema najstnikoma in dvema majhnima kužkoma, sploh, ker poleg doma potrebujejo tudi prijavo naslova. Na to ne želi pristati večina lastnikov, še manj jih pristaja na subvencijo stanarine oz. želijo, da se v pogodbe vpišejo lažni, nižji zneski najemnin. Nato zahtevajo plačilo razlike v gotovini ali pa od najemnika izsilijo plačilo davka, ki ga sicer državi plačuje lastnik. Posebej enostarševske družine so na najemniškem trgu popolnoma stisnjene v kot, ob tem pa sogovornica opozarja, da pa bi bilo kar nekaj lastnikov pripravljenih stanovanje oddati, če bi ob najemnini lahko prejemali tudi spolne usluge.

Hipnoza je orodje za vzpostavitev stanja, v katerem lahko nagovorimo podzavest. S tako imenovano medicinsko hipnozo, ki jo uporabljamo v zdravstvene namene, pa lahko lajšamo in odpravljamo različne psihične in psiho-fizične težave. V transu lahko dosežemo želene spremembe, recimo pri opuščanju kajenja, zdravljenju posledic travm, urjenju spomina in zbranosti. Sogovornica bo psihoterapevtka, magistra psiholoških znanosti in terapevtka medicinske hipnoze Mojca Brezavšček.

Deklina zgodba kanadske avtorice Margaret Atwood je izšla leta 1985. 40 let mineva od izida tega distopičnega romana, za katerega se zdi, da je danes bolj aktualen kot kadarkoli prej. Deklini zgodbi, enemu svetovno najbolj odmevnih literarnih del zadnjih desetletij, namenjamo Torkov kviz. Sogovornica: pesnica, pisateljica, prevajalka in avtorica številnih radijskih oddaj Miriam Drev, ki je prevedla Deklino zgodbo v slovenski jezik.

Martinovo je praznik vinogradnikov, vinarjev in kletarjev. Dan, ko se po ljudskem izročilu mošt spremeni v vino. Kdaj se v resnici grozdni sok spremeni v mošt, kdaj mošt v vino in še marsikaj drugega, izveste v današnjem Torkovem kvizu. Sogovornica: prof. Tatjana Košmerl z Oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Tudi meduze imajo svoj svetovni dan (3. november), zato danes v Torkovem kvizu nekaj več o teh organizmih, ki sodijo med najstarejše večcelične organizme na Zemlji. Sogovornica: doc. dr. Tinkara Tinta, višja znanstvena sodelavka Nacionalnega inštituta za biologijo.

Tokrat gostimo raziskovalko voda in hidrogeoloških lastnosti kraškega podzemlja iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, višjo znanstveno sodelavko, izr. prof.dr. Natašo Ravbar. Povod za povabilo je bilo dejstvo, da je kot soavtorica sodelovala pri nekajletnem nastajanju, po sklepu urednikov pri enem od petih, najboljših objavljenih člankov leta 2024 v znanstveni reviji Hydrogeology Journal. Gre za članek Flooding and flood water storage in karst systems of the Mediterranean region (Poplave in zadrževanje poplavnih voda v kraških sistemih Sredozemlja), pod katerega se podpisuje vodilni avtor dr. Julian Xanke. »Poplave so ponavljajoč se naravni pojav, ki ima lahko tako življenjski kot uničujoč vidik,« se začenja na spletni strani revije objavljeni povzetek. V nadaljevanju beremo, kako so poplave ponekod »pomemben element sezonskega hidrološkega cikla«, ki zagotavljajo vodo za rastlinstvo in živalstvo, žal pa so lahko tudi »uničevalna sila, ki ogroža življenja in povzroča veliko škodo«. Članek nato na desetini primerov s kraških območij v Sredozemlju predstavlja različne hidravlične odzive kraških vodonosnikov na močne padavine, popiše nastajanje poplav in prinaša opise inženirskih posegov za boljši nadzor nad njimi. Sogovornica tako povzame izkušnje kolegov o tej tematiki v različnih kraških sistemih Sredozemlja. Ampak najprej moramo viške vode na kraških površinah in pod njimi razumeti, pa je osnovno sporočilo tako članka kot pogovora v oddaji. FOTO: Visoke vode v Lučkem dolu decembra 2008 VIR: Nataša Ravbar

Vzrok pogina treh psov zaradi strupenih cianobakterij v Bohinjskem jezeru letos poleti je bil povod, da smo v oddajo spet povabili biologinjo doc.dr. Tino Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodjo delovne skupine za ekotoksikologijo na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Posebno skrbno je pojasnila, kako to, da se je v čistem in pretočnem alpskem jezeru pojavila za majhne sesalce nevarna vrsta cianobakterij. Teh seveda ne gre metati le v en koš, beri: med strupene ali toksične. Gre za organizme, ki spadajo med najstarejše na našem planetu, pred tremi milijardami let nastale bakterije, o razvoju katerih na strani ciano.si preberemo tudi to: »V procesu fotosinteze so te bakterije vsrkale ogljikov dioksid, ki ga je bilo v ozračju na pretek, uporabile še vodik iz vode in to vgradile v svoje celice v obliki sladkorjev. Pri tem pa je nastajal tudi odpaden produkt, ki se je sproščal v ozračje; in ta odpadni produkt je pozneje popolnoma spremenil razvoj življenja. Govorimo o majhni molekuli, ki jo danes imenujemo kisik.« V čistem in pretočnem Bohinjskem jezeru, tako kot v številnih alpskih jezerih, obstajajo ekotoksične cianobakterije, pritrjene na kamne na dnu blizu brega. Ko kopalec ali žival stopi nanje, se odlepijo in splavajo na površje. Ko majhen sesalec pride v bolj neposreden stik z zadostno koncentracijo, ta utegne postati usodna. Sogovornica je povzela okvirno stanje opazovanja navzočnosti ekotoksičnih cianobakterij po državi z opozorilom, da jih iščejo na dva načina: z analizo vzorcev z metodo qPCR, ki pokaže njihov potencialni obstoj, in kemijsko analizo, s katero dobijo dejansko vsebnost strupenih cianobakterij. Skratka, vsaka gošča lepih barv ob obali jezera ali ob bregu reke še ne pomeni, da v njej prebivajo malim živalim nevarne in strupene cianobakterije. Njihov potencialni obstoj še ne pomeni, da tam obstaja ekotoksična nevarnost. Za to je treba počakati na rezultat kemijske analize. FOTO: Gošča cianobakterij na vodni površini (poletje 2024). VIR: Arhiv CianoSLO

V Franciji je skupno več kot 1200 muzejev z zelo različnimi področji interesa. Najbolj znan in verjetno tudi eden najbolj obiskanih muzejev na svetu je pariški Louvre, ki hrani več kot 35.000 umetnin, tudi da Vincijevo Mono Liso in Miloško Venero.A v Franciji lahko najdemo tudi druge zanimive ali pa nenavadne muzeje, na primer posvečene kajenju, sivki, parfumom, veliko je tudi takih, ki so posvečeni zgodovini medicine. Prav tej temi hkrati pa tudi pisatelju Gustavu Flaubertu je posvečen muzej v Rouenu, in to ne brez razloga. Gre namreč za rojstno hišo pisatelja, ki je bila del bolnišnice, v kateri je kot glavni kirurg služboval Achille-Cléophas Flaubert, oče slavnega pisatelja. Pred hišo je še vedno vrt z amfiteatrom, skoraj popolnoma enak, kot je bil v času, ko je v njem oče pred študenti opravljal avtopsije in ko se je na vrtu igral mali Gustave. "Kot otrok je Gustave Flaubert skupaj s sestro pogosto opazoval očeta pri opravljanju avtopsij. Pozneje je večkrat dejal, da se spomni, kako je vedno, ko je videl muhe na truplih, pomislil, aha, to so iste muhe, ki jih bomo pozneje našli v kuhinji in jedilnici. Ko je odrasel, pa je rekel, da kadarkoli vidi lepo žensko, si ne more pomagati, da ne bi pomislil, kako bi bila videti mrtva." Sogovornica:  Lisa Concato, turistična vodnica po Rouenu 

Sogovornica v tokratni oddaji, Ivana Hauser, je prav v ponedeljek praznovala lep življenjski jubilej: 80 let! Še sama se čudi, pravi, saj ima še kup načrtov in idej. A življenje ima svojo pot in veliko zavojev je prehodila tudi sama. V nekem obdobju se je odločila, da bo to pot razkrila tudi drugim, lotila se je pisanja; k temu jo je nagnila predvsem bolezen njenega zdaj pokojnega moža. Želela je opisati izkušnjo družine, v katero zareže Alzheimerjeva bolezen. Vendar pa so se ob tem odpirale številne zgodbe njenega življenja in tako je pred časom izšla knjiga z naslovom Tri dediščine in astrodvojčka. V Radljah ob Dravi je Ivano Hauser obiskala Lucija Fatur. Gospa Ivana je pogovor začela z odlomkom iz knjige.

Ta teden smo poročali o tem, da je Evropska komisija med nominirance za nagrado Life 2025, ki jih vidi kot najbolj učinkovite, inovativne in navdihujoče projekte programa Life, uvrstila tudi projekt Life Lynx, katerega namen je rešiti rise pred ponovnim izumrtjem v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. In ker smo tudi v naši znanstveni redakciji radi aktualni, je največja prosto živeča evropska mačka glavna protagonistka tokratne epizode Radiovednih.Sprašujemo se, zakaj ima ris krajši rep od ostalih divjih mačk in zakaj ima na ušesih čopke? Sogovornica: Urša Fležar, biologinja z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive vire na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Posebna poročevalka: Olivia Ferlež Zapiski: projekt LIFE Lynx

Sogovornica nove izdaje oddaje Drugi pogled prihaja iz Latvije. V Rigi se je rodila in pred selitvijo v Slovenijo živela Ausma Cirulniece, ki je v Slovenijo najprej prišla kot prostovoljka; nato pa zaradi ljubezni – do Slovenca in tudi do slovenskih gora – tudi ostala. Kot boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar, se Latvija in Slovenija precej razlikujeta, prebivalci obeh držav imamo različne vrednote. Ausma, ki se med drugim ukvarja s fotografijo, v Sloveniji zapravi veliko več za čevlje, navdušuje jo slovenski športni duh, sprašuje pa se, zakaj plesanje ljudskih plesov pri nas ni tako priljubljeno.

Postopek izboljša hojo in življenje bolnic ter bolnikov Mlada zdravnica Vesna van Midden preučuje nov neinvaziven terapevtski pristop za zdravljenje Parkinsonove bolezni. To nevrodegenerativno obolenje je postalo bolj znano, od kar je o njem odkrito spregovoril ameriški igralec Michael J. Fox, kateremu so diagnozo postavili leta 1991. Vzroka za Parkinsonovo bolezen še ne poznamo. Ko obolenje napreduje in bolezenskih težav ne moremo več obvladati s tabletami, so na voljo trije postopki, s katerimi zdravniki lahko nadaljujejo zdravljenje. To so: dovajanje zdravila v podkožje, dovajanje zdravila s posebno črpalko v črevesje in stimuliranje globokih možganskih jeder s pomočjo elektrod. Sogovornica tokratnega Ultrazvoka zdravnica Vesna van Midden pa preučuje, kako bi znake in simptome Parkinsonove bolezni olajšali z neinvazivno stimulacijo vagusnega živca. Originalni članek z isledki raziskave TUKAJ Društvo Trepetlika TUKAJ

Pravljica vedno nastane v določenem času in prostoru. Izhaja iz družbe in je namenjena družbi. Pravljice so izvajale specifične družbene in politične funkcije. V okviru različnih projektov jih raziskuje dr. Polona Tratnik. V monografiji ''V deželi pravljic (K družbenim funkcijam pravljičnih narativov)'', ki je izšla pri Inštitutu IRRIS in založbi Annales, se posveča tako literarnim kot ljudskim pravljicam in drugim vrstam narativov, kot so bajke, miti, povesti, legende. Med drugim pokaže, da so pravljice tudi orodja za vzgojo, moč za oblikovanje morale in vrednot. Sogovornica: Polona Tratnik, doktorica filozofije, znanstvena svetnica na Inštitutu IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja ter redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

11. februar je mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Združeni narodi so ga razglasili z namenom spodbujanja žensk in deklet k odločitvi za poklicno pot raziskovalk ter omogočanja enovitih možnosti. Torkov kviz namenjamo prav tej temi: spoznali bomo sogovornico, ki jo je življenjska pot vodila prav na omenjeno področje. Sogovornica: prof. dr. Dunja Mladenić, vodja Odseka za umetno inteligenco na Institutu »Jožef Stefan«. Obširnejši pogovor s prof. dr. Dunjo Mladenić (18'09)

V enem od svetovalnih centrov so obravnavali dve 13-letnici, odvisnici od heroina, ki sta begali, se prostituirali, bili tudi posiljeni in za kateri se je svetovalna delavka vsakič, ko sta deklici imeli dogovorjen termin za terapijo, bala, da bo namesto deklic dočakala le še informacijo, da sta mrtvi. V drugem primeru je bila petnajstletnica, ki je bila priča umoru matere s strani očeta, nameščena v eno od institucij, od koder pa je začela begati, pobegnila je v tujino, kjer so jo k sreči našli in jo vrnili domov, a je bila že noseča in na heroinu.To sta le dve zgodbi iz najnovejše raziskave o (ne)dostopnosti pomoči za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ali težavami, ki so jo opravili na Inštitutu za socialno varnost. Med drugim opozarja ne le na silovit porast nasilja do drugih in tudi do sebe, pač pa tudi na velike težave z dostopnostjo do pomoči na vseh ravneh sistema. Ker je stiska z namestitvami v strokovnih centrih trenutno tako velika, otroci niso nameščeni tja, kjer bi jim lahko najbolje pomagali, pač pa tja, kjer je pač prosta postelja. To pa lahko pomeni, da otroci, ki doma ne morejo več živeti, tudi v instituciji ne dobijo optimalne pomoči. Kako torej skrbimo za tiste otroke in mladostnike, ki se na stiske odzivajo z nasiljem ali samopoškodovanjem, kakšno pomoč sistem nudi mladim brezdomnim, uživalcem drog, kako tistim, ki poskušajo končati svoje življenje? Sogovornica: dr. Tamara Narat, soavtorica raziskave z Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo

Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.

V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.

Kakšne so lastnosti dobrih, kakovostnih igrač in kako jih prepoznamo glede na ciljno starostno skupino? Pri izbiri igrač je ključno, da znotraj otrokovih želja prepoznamo boljše in slabše možnosti za njegov razvoj. Obenem velja, da sta tako premalo zahtevna kot tudi prezahtevna igrača navadno slabši izbiri. Sogovornica: izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

"Stanovanje, ki je polno vlage, lahko ogrevamo le nekaj ur dnevno, starejši sin se uči zavit v odejo, obute imamo nogavice, uporabljamo deke, včasih otroci kljub temu potožijo, da jih zebe. Občutki so grozni, tako da je res hudo," pomanjkanje denarja za kurjavo opisuje sogovornica, ki je po smrti očeta svojih treh otrok z njimi ostala sama.Ker je zaradi neozdravljive bolezni delno invalidsko upokojena in ker otroci po očetu nimajo pokojnine, so mesečni dohodki premajhni že za osnovne položnice. In kurjava je med večjimi. Sogovornica živi v enem izmed približno 62.000 gospodinjstev, ki se bodo tudi to zimo soočala z energetsko revščino. Največ je enočlanskih, ki jim sledijo prav enostarševske, a med prosilci je vse več tudi takih, kjer sta zaposlena oba. Na problem premalo ogrevanih, vlažnih stanovanj, kjer je pogosto težava že ogrevanje vode, v decembru s posebno akcijo opozarjajo pri Zvezi Anita Ogulin in ZPM.

Izkušnje iz prakse, da so se iz nasilnega razmerja po večini prisiljene umikati žrtve, da zaščitni ukrepi pred nasilnežem niso vselej učinkoviti, da so sodni postopki izjemno dolgi, otroci pa so ves čas dolžni imeti stike s povzročiteljem, ki se hkrati lahko izmika materialnim obveznostim do otrok, kažejo, da je nasilje nad ženskami in v družini še vedno zelo velik problem. Kje je sistemska zaščita žrtev najbolj pomanjkljiva, kako to vpliva na razvoj otrok in kako lahko žrtvam najbolje pomagamo?Sogovornica: predsednica društva SOS-telefon Maja Plaz

Začela se je novembrska potrošniška mrzlica, ki je že nekakšen uvod v praznične, božično-novoletne nakupe. Številni trgovci že zdaj ponujajo popuste. Je naš odnos do potrošnje vse preveč podvržen vplivom množičnih medijev? Kako poskrbimo, da z drugimi družinski člani nismo ujetniki potrošnje, in kako se spopadamo s stresom, povezanim z denarjem? Sogovornica: dr. Nada Mirnik Trtnik, zakonska in družinska terapevtka ter psihoterapevtka.

Pogledali smo na Japonsko, kjer približno leto dni živi in raziskuje dr. Tina Škorjanc. Sogovornica je Slovenijo za daljše obdobje prvič zapustila že pri svojih osemnajstih, ko se je odpravila na študij v Združene arabske emirate. Pozneje je študirala in raziskovalno delovala še v Argentini in Združenih državah Amerike, za krajše obdobje pa tudi v Šanghaju in Sydneyu. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, japonskih mestih in naravi ter njenih prebivalcih.

Pogledali smo na Japonsko, kjer približno leto dni živi in raziskuje dr. Tina Škorjanc. Sogovornica je Slovenijo za daljše obdobje prvič zapustila že pri svojih osemnajstih, ko se je odpravila na študij v Združene arabske emirate. Pozneje je študirala in raziskovalno delovala še v Argentini in Združenih državah Amerike, za krajše obdobje pa tudi v Šanghaju in Sydneyu. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, japonskih mestih in naravi ter njenih prebivalcih.

Tokrat je gostja biologinja dr. Eva Turk z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Že dlje časa se dejavno ukvarja z raziskovanjem biogeografije, večinoma na primeru vrste pajkov zlatih mrežarjev (lat. nephilidae), ki so se od obdobja kenozoika pred cca. 150 milijoni leti do danes razširili po vseh kontinentih razen na polih planeta in v Evropi. Sogovornica bo poskušala pojasniti temeljna načela raziskovanja biogeografije, fizičnogeografske vede, ki odkriva razširjenost in številčnost rastlin in živali v prostoru in času. FOTO: Premer mreže pajka iz vrste zlatih mrežarjev lahko preseže 1 meter - na sliki je zlati mrežar Nephila pilipes VIR: Matjaž Kuntner – NIB

Poletje je čas filmskih festivalov, ko eden ugasne, se že prižge novi, seveda če se le da pod vedrim nebom. V Ljubljani prav te dni poteka festival "Poletje na platnu in med platnicami, podoba poezije", v sodelovanju Slovenske kinoteke in Ljubljane, Unescovega mesta literature. Šest brezplačnih projekcij, skupaj s pogovori na temo poezije in filma, na zelenici letnega kina Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi. V času projekcij je pod Muzejsko ploščadjo odprta tudi festivalska knjigarna z izborom poezije in filmske publicistike.Sogovornica: Anja Banko, filmska kritičarka, pedagoginja in soustvarjalka festivala Letni kino Slovenske kinoteke

Gostili smo Klaro Selšek, ki se je pred približno dvema letoma preselila na Dansko. Sogovornica trenutno živi v kraju Odense, kjer se je rodil znani pisatelj in pesnik Hans Christian Andersen. V oddaji je spregovorila o tamkajšnji naravi in družbi, socialnih pravicah, pa tudi samem delu in življenju v tujini.

V četrtkovem Svetovalnem servisu tokrat o negi, striženju in barvanju las. Kako pomemben je postopek umivanja, kakšen naj bo, kako ravnati, če so lasje mastni, suhi, redki, lomljivi ali polni prhljaja, ter kako je z uporabo različnih preparatov za oblikovanje pričeske. Sogovornica je bila učiteljica frizerstva Romana Marolt s Srednje frizerske šole v Ljubljani.

Slovenija se uvršča med države, ki okužbo s HIV-om dobro obvladujejo. Izboljšanje informiranosti in dostopnost do zdravil ob tem ostajata dva vidika, ki lahko dobro vplivata na zmanjševanje in zamejevanje spolno prenosljivih bolezni. Pred svetovnim dnevom boja proti AIDS-u bomo zato na Prvem Svetovalni servis posvetili spolnim okužbam; predvsem njihovemu zamejevanju oz. preventivi, pa tudi prepoznavanju in zdravljenju. Sogovornica bo infektologinja prof. dr. Mojca Matičič, ki vodi ambulanto za spolno prenosljive okužbe na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja - UKC Ljubljana.

Sogovornica v dvajseti epizodi podkasta je Nuša Crnkovič, ki je opravila specializacijo iz forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Njene delovne izkušnje so bogate in raznolike, od strogo varovanih psihiatričnih zaprtih oddelkov v Veliki Britaniji, preko varnih hiš Tajske pa vse do slovenskega NIJZ. Govorila sva o funkciji forenzičnega psihologa, o definicijah osebnostnih motenj in sociopatije ter o principih diagnostike in rehabilitacije posameznikov, ki bi jih morda označili za “psihopate”. Kaj sploh je definicija psihopata, kako se lahko vsak izmed nas izogne stigmi in v katerih filmskih uspešnicah so uspeli na najbolj prepričljiv način prikazati pravega psihopata, pa vam bo Nuša zaupala v pogovoru. Obenem pa tudi omenila, kako je v Republiki Sloveniji oblikovana mreža za psihološko pomoč, kam se lahko ob težavah zateče vsak od nas in zakaj je tako zelo pomembno, da v hudi stiski s tem ne odlašamo predolgo. Epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja Nacionalni program duševnega zdravja MIRA je dostopen na: https://www.zadusevnozdravje.si/  Projekt Nisi Okej, Povej Naprej lahko spremljate na Instagramu (@nisiokejpovejnaprej) ali na: https://nisiokejpovejnaprej.si V pogovoru omenjava film No Country for Old Men, predvsem lik Antona Chigurha. Izsek pogovora na bencinski postaji lahko pogledate na: https://youtu.be/ZY0DG8rUnCA?si=uYxMGTU6dM9DBwHW Omenjava knjige: The Talented Mr. Ripley (Patricia Highsmith), Ko Telo Reče Ne (Gabor Maté), Ti Povem Zgodbo? (Jorge Bucay), Alkimist (Paulo Coehlo). Raziskava o nevarnosti socialne izolacije: Holt-Lunstad J et al. Social relationship and mortality risk: a meta-analytic review. PLoS Med, 2010.

Osnovne gradnike beljakovin moramo v telo vnesi z ustrezno prehrano. V sredinem Svetovalnem servisu bomo zato preverili, kakšna so priporočila glede dnevnega vnosa in ali morajo biti beljakovine prisotne v vsakem obroku dneva. Katere beljakovine so bolj kakovostne, katere manj in na kaj moramo biti kot potrošniki pozorni, da v poplavi izdelkov s poudarjeno vsebnostjo beljakovin na policah trgovin, ne bomo zavedeni? Sogovornica: magistrica inženirka prehrane Zala Mlinšek.

Od 40 do 50 odstotkov vseh bolezni nohtov povzročajo glivične okužbe. Na drugem mestu najpogostejših težav z nohti, ogledalom zdravja, so poškodbe. Na nogah so te največkrat posledica tesne obutve ali ortopedskih nepravilnosti stopala. Na nohtih rok pa vidimo razcepljenost, suhost, skrhanost nohtne ploščice tudi zaradi škodljivih zunanjih dejavnikov. Poznamo sicer veliko bolezni nohtov, ki povzročajo zelo podobne vidne spremembe. Sogovornica bo izr. prof. dr. Mateja Dolenc Voljč, dr. med. iz dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana.

V prvem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pisateljici, pesnici in skladateljici. Kot mlado dekle je vstopila v izrazito moški literarni prostor.   Pisala je povesti, ki so bile med ljudmi dobro sprejete, doživela pa je tudi kritiko, kot so bile na primer besede Janeza Trdine, da naj bo ženska pred pečjo ali pri zibeli, ne pa pri peresu, za katere mu je bilo pozneje žal. V svojem kratkem življenju, umrla je stara še ne 21 let, je napisala 38 povesti. Rodbina Urbančič sega vse od Preddvora do Hollywooda. Ob letošnji 190. obletnici rojstva Josipine Urbančič Turnograjske so prenovili njeno spominsko sobo na gradu Turn pri Preddvoru, v grajskem parku pa v njen spomin stoji obelisk na katerem so zapisane njene besede: "Zmeraj krasna si narava".  Sogovornica dddr. Mira Delavec Touhami, doktorica literarne zgodovine, učiteljica slovenščine za slovenske izseljence v Zvezni republiki Nemčiji in predsednica Kulturnega društva Josipine Turnograjske. Zapiski knjiga Moč vesti; Kulturno društvo Josipine Turnograjske; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik.   

Retorika še zdaleč ni zgolj in samo javno nastopanje. Njen cilj je spretno oblikovanje dobrih oz. prepričljivih argumentov, kar lahko koristi na vseh področjih življenja. Osnovno retorično znanje je uporabno, ko želite s sodelavci ali šefom razčistiti nekaj, kar vas že dolgo moti. Ali pa ko že ob začetku dialoga začutite, da bi se ta lahko razvil v konflikt. V torkovem Svetovalnem servisu zato med drugim o tem, kako premagati tremo pred neugodnimi soočenji in kako komunicirati, ko smo razburjeni. Sogovornica bo učiteljica retorike Ana Aleksandra Zupančič iz Šole retorike.