Podcasts about pesni

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

Už viac ako 15 rokov spolu tvoria aj vystupujú. Kali a Peter Pann. Pesničky, ktoré spolu robia sa pravidelne objavujú v trendoch na YouTube, spolupracujú s najväčšími menami a aktuálne sú na turné. Pripravili si špeciálne vystúpenia po kultúrnych domoch a športových halách.

Umetnost onkraj vidnega je naslov razstave programa evropske prestolnice kulture 2025, ki je namenjena slepim in slabovidnim obiskovalcem. Z njo smo dobili prvo taktilno galerijo, ki domuje v prostorih nakupovalnega središča v Kromberku in je uresničitev več kot desetletne vizije. V svet onkraj vidnega pa vstopa tudi delo Kitice ob očetovi smrti, katerega osrednji motiv je pojem minljivosti. Pesniško zbirko enega temeljnih del španske književnosti Jorgeja Manriqueja je prevedel Aleš Berger.

V tednu, ko nas čaka svetovni dan poezije, se že začenja prvi Ljubljanski pesniški festival, ki pa so ga previdno označili kot poskus festivala. Poudarek je na performativni poeziji. O njem, pa tudi o glasbenih dokumentarcih 27. Festivala dokumentarnega filma: Praslovanu, ki nas popelje skozi kariero Zorana Predina, ter še o dveh, ki sta posvečena Beatlom in prvi skupini Nicka Cavea. In še o ciklu igrano-dokumentarnih radijskih iger, posvečenih pisateljicam iz 19. stoletja, ki še vedno nimajo toliko pozornosti, kot si jo zaslužijo: na primer Luiza Pesjak, Josipina Turnograjska in Pavlina Pajk.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.” Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.” V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.” Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.

Hosťom Štefana Chrappu je hudobník Dušan Havrilla. Reč je o tvorbe ako aj o novom albume Detenzie a úspešnom turné – Katedrála Tour po slovenských kostoloch. | Hosť: Dušan Havrilla (hudobník). | Moderuje: Štefan Chrappa. | Tolkšou Hosť sobotného Dobrého rána pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. Reláciu vysielame každú sobotu po 8. hodine.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Hosťom Štefana Chrappu je scénograf, dramatik a kresťanský pesničkár Peter Janků. Reč je o hľadaní viery, o obrátení, tiež o zápase s ťažkou chorobou a zmysle utrpenia a bolesti. | Hosť: Peter Janků (scénograf, dramatik a kresťanský pesničkár). | Moderuje: Štefan Chrappa. | Tolkšou Hosť sobotného Dobrého rána pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. Reláciu vysielame každú sobotu po 8. hodine.

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušić in Igor Velše. Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti se ob drobno nanizanih motivih spušča v globine razmislekov in spoznanj. Pesmi so v svoji izreki še bolj prefinjene kot doslej, ob tem pa so življenjske in otipljive. V zadnji kitici pesmi Prisotnost se subjekt tako vrne v središče razmišljanje in ustvarjanja. »Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.« Zbirko Prosojnosti sestavlja deset razdelkov. Pesnik se v njih tematsko navezuje na jezik, drevje oziroma rastlinstvo nasploh, predvsem pa na občutje in premišljevanje. Usmerjen je v drugost, ki je večinoma slovo in minljivost, vendar tega dvojega ne obžaluje. Pesmi lahko beremo tudi kot utrinke med molitvami. Med pesniške liste je vstavljen pavspapir, ki poudarja pomen in vtis prosojnosti. Omogoča premor, dih in vmesnost. Uspešen umetniški vtis daje naslovnica z detajlom slike Ivana Groharja Štemarski vrt. Ujema se s sprehodom po zbirki in je v diametralnosti z belino listov in pesniških podob. Filigransko odmerjeni verzi tako delujejo kot prosojnost misli, občutij in vpogledov skozi celotno poezijo. Minljivost je neizogibna, a jo Senegačnik omili, pri čemer pa ne gre za vdajo ali stremljenje k večnemu življenju. Za vedno je nebo, ne človek, piše: »V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.« Senegačnikove Prosojnosti se neposredno soočajo z minljivostjo življenja bližnjih, z minevanjem dneva in zavedanjem človekove smrti. Ta slovesa so tiha in spokojna, skorajda preveč sprijaznjena glede na zapisano. Poezijo o tematiki smrti stapljajo življenjski reki, nauki in misli. Pesnik ob tem ne išče izgubljenih, zamujenih trenutkov, vse je proces, začetek in konec. Senegačnikove podobe se razlivajo in prefinjeno zamrznejo v času, kot da je to poanta uzrtja v danem trenutku. Kajti sprejeti je treba danost in ji zreti v oči, dokler lahko. Kljub bolečini pesnik ne posega z ostrino, temveč s prav posebno mehkobo. Kot da pesmi izražajo streznitev o koncu, ki v osnovi pomeni samo prehod in nov sij. V nenaslovljeni pesmi iz cikla Reže lahko dobimo odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje: »Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?« Minevanje je druga stran in druga stran je bivanje. Nič skrivnostnega ni v tem. Senegačnikova prejšnja zbirka Pogovori z nikomer je dajala vtis o večnosti, na primer glasbe, v zbirki Prosojnosti pa smo v živem primežu razmisleka o zdaj in tukaj, ki ga ne bo več ali ga že ni. Pesmi so trenutki molka, sprehoda po naravi in njeni lepoti, sosledja bližine in izgube. Vmes pa sine čas, ki ga je avtor strnil v zrenja in dotike. V tej poeziji je veliko življenjske lepote, ki pa zna biti nedoumljiva: »Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.« Včasih je treba ujeti tudi tisto, kar je nedoumljivo.

Hostkou Štefana Chrappu je Janka Zibalová, kresťanská pesničkárka a tiež televízna moderátorka a dramaturgička. Reč je o hudbe, o modlitbe ale aj o tom, ako nájsť odvahu postaviť sa pred ľudí a nechať znieť svoje srdce cez piesne a modlitby. | Hosť: Janka Zibalová (kresťanská pesničkárka, televízna moderátorka a dramaturgička). | Moderuje: Štefan Chrappa. | Tolkšou Hosť sobotného Dobrého rána pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. Reláciu vysielame každú sobotu po 8. hodine.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.

Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Pisatelj Tone Partljič nas skoraj vsako leto razveseli z novim romanom. Tudi zgodba zadnjega z naslovom Pesniški dvor se dogaja v Partljiču tako ljubih Slovenskih goricah, točneje ob reki Pesnici, na vinorodnih hribčkih in v širšem okolju, ki ga pisatelj dobro pozna. Roman opisuje življenje vinogradniške družine Gornik, ki ga, tako kot druge, zajamejo približevanje druge svetovne vojne, sama vojna in konec vojne z vsemi stranpotmi vred.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti. Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.« V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.« V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi. Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka. Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Na "Ta veseli dan kulture" v Prešernovi hiši nova tematska razstava Pesniške oblike v Prešernovi poeziji. - Ob mednarodnem dnevu invalidov v Slovenski Bistrici izpostavili izboljšanje razmer zanje. - 20 let Art kina Celje. - Z januarjem v Tolminu mesečno plačevanje za praznjenje malih čistilnih naprav in greznic.

Pišta je kapela, dj, umelec, spevák a producent v jednom. Užívajte! Ak sa vám epizóda páčila a chcete vidieť viac, za jedno eurko si môžete pozrieť necenzurovanú, takmer o 25 minút dlhšiu verziu s otázkami od našich patreonov na ⁠⁠https://www.patreon.com/luzifcak⁠⁠ Video môžete sledovať aj na našom Youtube https://youtu.be/qoAC8kdLoIo Ak sa vám epizóda páčila a chcete vidieť viac, za jedno eurko si môžete pozrieť necenzurovanú, verziu na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.patreon.com/luzifcak⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Alebo sa pripojte na Toldo ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://luzifcak.tol.do⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Prípadne nás môžete pozvať na kávu na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.buymeacoffee.com/luzifcak⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Môžete nás podporiť aj kúpou Merchu ►►► ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://Luzifcak.com⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Všetky dôležité odkazy nájdete aj na linku ►►► ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://luzifcak.bio.link⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ UPOZORNENIE: Toto je komediálny podcast dvoch komikov, ktorí sa niekedy viac a niekedy menej úspešne snažia každú situáciu premeniť na vtip a nenavádzajú nikoho na nič nesprávne. Všetko, čo je v ňom povedané, je humor a nemalo by byť brané doslova alebo nebodaj vážne. Obsahuje vulgarizmy, satiru a zvieratá chované v zajatí. Akákoľvek podobnosť postáv z našich príbehov so živými je čisto náhodná. Sledujte len po dovŕšení dospelosti alebo so súhlasom rodičov. V prípade výpadku celkovej kamery môže fotosenzitívnym ľuďom spôsobovať epileptický záchvat, vegánom zvracanie, mäsožravcom hlad a národovcom svrbenie. Kubov hlas môže vyvolať rezonovanie stredného ucha. Vlastne by to nemal pozerať nikto.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.

Piše Muanis Sinanović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Koršič je stopetindvajsetih kratkih pesmi v zbirki Ciprese poimenovala prav s tem imenom – ciprese. Gre za biblijski motiv, ki je naveden na začetku knjige. V tem pasusu je Bog primerjan s cipreso, iz katere zrastejo sadovi za ljudi. Pesniške ciprese bi lahko označili tudi formalno, četudi njihove lastnosti niso fiksne, vselej pa gre za krajšo pesem, pri kateri ena beseda, včasih s predlogom, predstavlja en verz. Večina pesmi ima eno ali dve kitici. Doživetje teh pesmi nekoliko spominja na občutke ob branju haikujev. Gre za nekakšno stopničasto, minimalistično grajenje podob, čemur sledi domišljijski preskok, v katerem se kristalizira kontemplativni smisel pesmi. To so na videz drobne, a zgoščene kontemplacije z unikatno mešanico teže in osvobajajoče lahkosti, ki jo lahko ponudi le poezija. Biblijski odlomek se nanaša na tematiko vojn in Petra Koršič je pesmi začela pisati po začetku invazije na Ukrajino. Vendar se številne pesmi vojne sploh ne dotikajo neposredno, prej gre za občutje sveta in časa, v katerem se dogajajo. Ne gre za apokaliptični čas, temveč za čas mrka. V temi besede ne pomagajo, položaj le zamegljujejo in povzročajo večji kaos. Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki se nahaja v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje. Ko se ugasnejo luči, pa je zaupanje mogoče vzpostaviti le z verovanjem v višjo instanco, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi, ki se med seboj ne morejo videti. Ciprese so balončki svetlobe. Ko pesem preberemo, počijo in za hip razsvetlijo okolico. Čeprav teme ne morejo odpraviti, pa opominjajo na obstoj svetlobe. Ne gre torej za aktivistične pesmi, ki bi si delale iluzije, da lahko v svetu karkoli spremenijo. Takšno upanje bi bilo še bolj iluzorno, ker poezija danes nima praktično nobene družbene vloge. Poezija tu predstavlja neko točko obstoja svetlobe, točko »kvantnega preskoka« človeškega duha, ki sam po sebi vzdržuje pomen v svetu, tudi, če le malo ljudi dostopa do njega. V zbirki najdemo tudi pesmi, ki skozi večpomensko sovpadanje širijo in pršijo področje tega pomenjenja. To je najbolje artikulirano v Cipresi LXXXIII: »dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.« Pomen lirike torej ni preprosta osebnoizpovednost ali umik v intimnost, temveč razkrivanje smisla največjih stvari v najmanjših oziroma kazanje na enotnost malega in velikega. V tej povezanosti vsega, ki jo razkriva pesniški pogled na svet, pa je mogoče sopostaviti vojno, ki poteka zunaj domovine, in vsakdanji, intimni življenjski prostor v okolju, kjer vlada precejšnja varnost. Pri tem se lahko spomnimo na znamenitega afroameriškega pesnika Amírija Barake, ki je pisal o tem, da rabimo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile. Je razlika med bolj aktivistično in militantno poezijo ter cipresami v doživetju, v neposredni vpetosti v dogajanje, torej v avtentičnosti izkustva? Gotovo je tako, vendar na tem mestu lahko ponovimo tezo, da moč poezije ni nujno v neposredni vsebini izrekanja, temveč v miselni in jezikovni zgostitvi znotraj dane forme, ki vase posrka in zgosti duha časa v celoti. Seveda, vsakič s partikularne, subjektivne pozicije, vendar ga zgolj nanjo ni mogoče reducirati. S tem tovrstna poezija ne jemlje glasu prvoosebnemu doživetju, temveč prispeva k simbolnemu svetu, v katerem se povezuje človeštvo. Vse Ciprese v zbirki Peter Koršič niso enako močne, kar tudi ne čudi, saj jih je, kot rečeno, sto petindvajset. Menimo, da bi zbirka kot celota delovala še bolje, če bi bila krajša za kako petino ali četrtino. Vse podobe in mnogopomenskosti niso izpisane z enako napetostjo in ostra meja med globino in banalnostjo, po kateri hodijo vsi pesniki in pesnice, se kdaj pretrga. Nasploh pa so ciprese, ti balončki svetlobe, zbirka, ki jo lahko beremo in vsrkavamo počasi, na poti ali v trenutkih prostega časa, iz njih hipoma vsrkavamo svetlobo in pustimo, da se kontemplativno poleže v našem duhu.

Piše Tonja Jelen, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je precizno upesnjenje videnega, premišljenega in občutenega. Pesnik, pisatelj, esejist, umetnostni zgodovinar, kritik in kustos Robert Simonišek v njej z natančnim opazovanjem izrisuje krajino, po kateri se fizično premika subjekt. Pred nami se razgrnejo podeželske pokrajine, v katerih mrgoli življenje. Zdi se, kot da subjekt stoji sredi dogajanja, a je najprej opazovalec. Motivi so mu zelo pomembni, najsi bodo to oblaki ali živali. Te so pomembni viri sveta, ki prav tako gledajo, dihajo in čutijo. Prefinjen odmik od neposredne angažiranosti je pretanjeno vpeljevanje ekokritike. Med vsem tem potovanjem subjekt zahaja v notranje svetove, prepletene s spomini, refleksijami in vpogledi. Gre za natančno poigravanje vidnega, čutnega in filozofskega sveta, ter za zavezanost preprostosti žitja in bitja. Pesnik je predan in zavezan naravi, njeni lepoti in zakonitostim: »Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].« V pesmih se mešata zdajšnjost in spomin na nekoč, ki pa je še vedno zelo živ in ga subjekt želi živeti, se vanj vračati in tudi dokončno vrniti. To ni samo pobeg v otroštvo, je tudi del na poti v zrelost in odmik od vse bolj srkajočega tempa in umetelnosti življenja. To je drugi močan temelj zbirke. Pesmi so namreč tudi odsev potovanja po notranjih svetovih, razmišljanja in analiziranja življenja. Pri tem Simonišku uspeva združevati pristnost in modrost s pradavnim vzgibom in razumskostjo. O tem seveda sploh ne bi smeli govoriti, saj bi vse to moralo vseskozi obstajati kot nekaj običajnega in sprejetega. Nenaslovljene, zgolj oštevilčene pesmi so resnično zavezane jasni čistosti, kot pravi naslov zbirke. Subjekt se vrača k prvinskosti, kar je pomemben presežek v trenutni sodobni poeziji. Pesmi s prav posebnim občutenjem in upanjem delujejo brezčasno. Razporejene so v posamezne sestavne dele: Dolge ure, Zasilni izhodi, Zakrita razmerja in Med staroselci. Vsak sklop se odmika v svetove, za katere je subjekt prepričan, da so dobri in zmožni boljšega in zanesljivega: »Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […]. Simoniškovim pesmim uspeva želja po vrnitvi k izviru vsega naravnega. Subjekt namreč ruši moč zgrajenega, sestavljenega modernega sveta in hkrati vzpostavlja naraven habitat vsega, česar sodobni človek ne zmore več slišati. Subjekt pri tem ne želi biti naivnež, ampak dejaven glasnik v središču življenja. Vse to prepreda tudi premisleke o poeziji, umetnosti in filozofiji, skratka o vsem, o čemer premišljuje in kakor deluje subjekt kot pesnik. Pomembno je tudi to, da so pesmi jezikovno prečiščene, jezik je mehak in gibek. Lahko bi rekla, da je to spokojnost s prav posebnim valovanjem. Brez odvečnega balasta tudi s tega vidika, kot se mu v pesmih upira pesniški jaz. Vračanje k čistosti Roberta Simoniška je pesniška zbirka, ki sega v nekaj majhnega, skromnega in večnega. Prav to ji daje posebno veličino, ki pa ni privzdignjena.

Piše Anja Radaljac, bere Mateja Perpar. Zbirka Vejo po vejo je pesniški prvenec Tanje Božić, komparativistke, francistke in pesnice, ki je za svoje pesniško delo že pred objavo prvenca prejela dve nagradi. Leta 2020 postala vitezinja Pesniškega turnirja, leta 2022 pa je prejela nagrado mlado pero, ki jo podeljuje časopis Delo. Poezija v zbirki Vejo po vejo sledi logiki neformalno izoblikovane 'ljubljanske pesniške šole'; pesnica izraža zlasti fragmente iz vsakdana, hipne refleksije – ki pa se najpogosteje ne razvijejo v kakšen večji refleksivni lok, ki bi presegal območje ene pesmi – ter impresije medosebnih odnosov. Pri tem je posebej v ospredju družina, zlasti figura očeta, kar je z vsebinskega vidika zanimiv trk s tem, kar denimo upoveduje pesem Glava družine, v kateri je lik tete razumljen kot nekakšno družinsko sidrišče, oseba, ki se odtisne »globlje od materinih znamenj«, s čimer je nakazana ključnost te figure, ki pa je vendarle omenjena zgolj v eni pesmi. Podobno se pesniška zbirka začenja z nekakšnim orisom generacijske verige od babice prek mame do pesniške subjektke, ampak te osebe kasneje v zbirki nimajo večje vloge. Očetovski lik – deloma tudi bratov – ima tako v svetu knjige Vejo po vejo posebno mesto; pravzaprav gre za edino osebo zbirke, ki se odmakne od opisane strukture, v kateri osebe, odnosi in življenje nasploh vznikajo in hkrati že ponikajo kot nekakšni okruški; očetovski lik pa se iz pesmi v pesem gradi v oprijemljivo, plastično osebo. V tem je mogoče videti ključnost tega odnosa za pesniško subjektko, navezave tega lika na širše pojme doma, družine, tudi narodnosti, jezika; v odnosu do očetovskega lika se subjektka v pesmih gradi v osebo, ki ostaja povezana s svojim domačim okoljem, tradicijami, očetovim jezikom, a se oblikuje tudi v razlikah z njim in v domače okolje vnaša nove vsebine, nove idejne svetove. Po drugi strani je branje mogoče tudi obrniti in zapisati, da je v tovrstni umestitvi in tudi v omenjenih tematikah, ki rastejo iz tega pesniškega lika očeta, torej dóma, družine, narodnosti, mogoče zaznati tudi neko specifično politično strukturo. Četudi so ženske v posameznih pesmih označene kot ključne, jim je odmerjenega mnogo precej manj prostora in četudi pesniška subjektka navaja, da zdaj biva ločeno od družine, utrinki iz tega njenega življenja zavzemajo neprimerno manj prostora kot obujanje preteklosti in »dom«. Veliko prostora v pesniški zbirki na prvi pogled zajemajo tudi druga bitja, nečloveške živali in rastline, a če pogledamo podrobneje, vidimo, da so navadno v funkciji; bodisi v nekakšni skorajda predmoderni maniri nastopajo kot prispodoba nekih človeških procesov bodisi celo samo kot funkcija v jeziku, kot podoba v pregovoru, reklu ali ustaljeni besedni zvezi. Zbirka Vejo po vejo se zaradi tega v nekem smislu bere kot poezija vtisov, ki pa ob pozornejšem branju postanejo netočni. Podobno lahko opazimo za osnovni jezikovno-slogovni postopek, ki je morda najbolj izstopajoče avtorska poteza zbirke; Tanja Božić v njej pogosto uporablja besedne igre; igra se z blizuzvočnicami, obrača črke v besedah, da dobi nove, presenetljive pomene, včasih v obliki novorekov, včasih v obliki besed, ki so po zapisu sorodne, po pomenu pa zelo oddaljene. Vsekakor pri tem postopku nastajajo novi besedni dvojci, odpirajo se nove povezave in interpretacije ustaljenih besednih zvez in mestoma gre za posrečene rešitve, saj celoto pesmi obrnejo v nepričakovano smer. Prepogosto se to žal ne zgodi; pomeni, ki se odprejo, se zdijo nekoliko prisiljeni, igra z jezikom pretehta nad vsebino in pomenom. Obenem se tudi v tem postopku razkriva, da pesnica na marsikaterem mestu ne premisli vsebine obstoječih besednih zvez ali rekel, ki jih parafrazira, ampak jih dokaj površno vzame kot material za jezikovno igro. Ko jih preoblikuje, pogosto ne pripoznava inherentnih vsebin bitij – rastlinskih ali živalskih – ki so v njih uporabljene, ampak jih še naprej nekako uporablja kot metafore in prispodobe nečesa človeškega. V tem se razkriva način, na katerega se človek v zbirki Vejo po vejo vpenja v svet – in ta način ni bistveno drugačen od družbeno prevladujočega; človek se kot koprena prevleče čez vse drugo, kar obstaja in z vsem drugim je spet le toliko, kolikor odseva v vsem drugem. To je tudi eden od momentov, v katerih ta pesniški princip odpoveduje; fragmenti se ne sestavijo v neko novo, izzivalno, poglobljeno bivanjsko izkušnjo, ampak ostanejo na ravni hipnih impresij.

Bad Karma Boy vydali nový album po siedmich rokoch. Noc na zemi sa rodil dlhšie než zvyčajne, nakoniec mu pomohli aj dobré rady z knižky Ricka Rubina. Bad Karma Boy ho zahrali naživo v Ráne na eFeMku. Prečo im to trvalo sedem rokov, a ako vznikal album? Vypočujte si v rozhovore.

Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Pesniški prvenec Anje Grmovšek Drab se z naslovom, domiselno dvodelno delitvijo na prvi polčas in drugi polčas in dodatkom/podaljškom trenutek za rdeči karton ter z nekaterimi globljimi metaforičnimi navezavami naslanja na nogomet. Ta igra ni le pesničina velika ljubezen, kot se da razbrati iz nekaterih pesmi in prebrati v kakem intervjuju, temveč še bolj prispodoba za življenje samo oziroma za tiste vidike življenja, ki so za poezijo iz Prepovedanega položaja bistveni, določujoči. Po branju knjige se tako hitro izlušči kar nekaj vzporednic. Tako v nogometu kot v življenju, ki ga pesniško raziskuje Anja Grmovšek Drab, štejejo strast in predanost, lepota svobodne igrivosti in zavest o tem, da obstajajo nekatera pravila, ki veljajo ne glede na to, na katerem delu igrišča se nahajaš in kdo si. Štejejo tudi osebna zavzetost, agilnost in pozornost na drugega in druge, brez katerih igra in življenje sploh nista mogoča. Mogoče še najbolj pa šteje tista usodna nepredvidljivost, zaradi katere je vse skupaj nevarno, tvegano in hkrati tako očarljivo in mamljivo, tisto, ko te spreleti, kot pravijo verzi zadnje pesmi zbirke, da "obstaja nekaj / veliko večjega od naju" in ko ti postane jasno, zakaj "na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov", kakor beremo v naslednjem verzu. Če odmislimo to okvirno in globinsko korelacijo, nogomet v zbirki v tematskem, še bolj pa motivnem pogledu pravzaprav zaseda obrobno mesto; v dokaj obsežni zbirki, ki presega sto strani, se na nogomet izrecno navezuje le peščica pesmi. Ampak res je, da bi tudi sicer težko našli kak izstopajoč motivno-tematski sklop. Zbirka prinaša raznorodne pesmi z dokaj širokim razponom tematik, zato je izbira nogometa kot veznega tkiva teh pesmi zelo spretna, učinkovita avtorska poteza, s katero pesnica mešano materijo uspešno poenoti in umesti na višjo, pomenljivejšo, pesniško domišljeno raven. Raznorodnost pa še ne pomeni tudi poljubnosti; ob branju nastaja dokaj določen vtis, da so vse tematike, skozi katere se prebija pesničin glas, prizorišče iskanja lastne identitete, ki je obenem tipanje za pravim, lastnim, svojim mestom v svetu. To iskanje in umeščanje se v mnogih pesmih dogaja na ozadju premišljanja o odnosih, še posebej družinskih in partnerskih. Pesnica tematizira razgiban družinsko-osebni spomin in s predirnim, nesprenevedavim pogledom odstira plasti pogosto boleče, travmatične memorije. Podobno neposredni, mestoma skoraj lakonični, so nagovori intimnega bližnjika ali ljubimca. Priče smo strasti, poželenju, predanosti, hrepenenju, tik zraven tega ali pa kar obenem pa tudi nekakšni sprijaznjenosti, navajenosti, neobčutljivosti in robustnosti, za katero se zdi, kot da jo je zvrhana mera deziluzije oropala vsega razen zmožnosti ubesedovanja, razen tiste iskre, ki vnema ogenj poezije. Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka; niso skromne in zadržane, a tudi ne podcenjujejo izzivov, ki se jih lotevajo. Čeprav gre za prvenec, te pesmi ne nagovarjajo z mladostnostjo, neobremenjenostjo in vehemenco, kaj šele z naivnostjo ali z nekakšno prvobitnostjo. Ne poznajo neposrednosti čiste, neokrnjene, celovite potopljenosti v svet, ampak neposrednost izkušnje, podložene z življenjem, ki je že nekaj prestalo, ki je nekaj že pustilo za sabo. Zelo izrazita je zavest o času, časovnosti, minljivosti, spremembah; zavest, brez katere iskanje identitete resnici na ljubo sploh ne bi bilo potrebno. Pesniški jezik Anje Grmovšek Drab je dokaj komunikativen, odprt, transparenten. Zvečine daljše ali pa vsaj srednje dolge pesmi so izpisane dosledno brez ločil in velikih črk, kar jim daje značaj pretočnosti in jih bliža pogovornemu idiomu, čeprav se po drugi strani ti monologi/dialogi še vedno precej opirajo na zborno izreko. To gre v korak z ambicijo teh pesmi po refleksivnem obratu, ki ga zanima kompleksnejša, globlja slika ubesedenih motivov. Pravzaprav bi si upal trditi, da je neka posebna težnja po reflektiranju avtorsko najbolj distinktivna poteza te pisave. Elementi osebne izkušnje, intimnost, spolnost, erotika, zaznavanje družbenega konteksta sodobnosti, senzibilnost za zgodbe drugih, praviloma bližnjih, sorodstveno ali pa prijateljsko povezanih oseb, narativni talent, ki zna stkati vzročno-posledične vozle, in izrazita zavest o dialoškosti: vse to ima pomembno vlogo v poeziji Prepovedanega položaja. Ampak glavno pa je, da hoče biti vse to ugledano in razumljeno, dojeto; ne gre niti za pesniške izpovedi niti za pripovedi, temveč za osvetlitve s fokusom. Ta fokus se v bolj uspelih pesmih nahaja ravno tam, kjer ga ne pričakujemo, tam, kjer ga po neki logiki, s katero običajno presejamo resničnost, pravzaprav ne bi smelo biti. Nahaja se v prepovedanem položaju.

Andrej Rozman Roza je v sodobni slovenski literaturi in kulturi še kako prepoznaven avtor. Že na svojih literarnih začetkih v Pesniškem almanahu mladih (1982) se je tikal s humorjem, pozneje pa je za nameček pričel pesniti v rimah. Rim seveda ni neskončno, toda umetnik zmerom znova dokazuje, da je do zadnje rime še daleč. Leta 2015 je doživel priznanje, ki ga doživijo le redki slovenski avtorji. Njegovo (iz)brano delo z naslovom Gleda kondor avion je izšlo v zbirki Kondor (knjigo je uredil Andrej Koritnik). Pred kratkim je pri Založbi Goga izšla njegova nova knjiga Dvomovinska lirika. Že na pogled je knjiga zaradi opreme Radovana Jenka lepa, prepriča in pritegne pa tudi z objavljenimi besedili. Umetnik ni lenuharil na pernicah stare slave, ampak je napisal oziroma objavil vrsto besedil iz arene življenja, med drugim o izbrisanih in Palestini. Več o knjigi in še marsičem pove Andrej Rozman Roza v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi Pesem za Palestino in Čeprav čez mnogo let na komad When The Saints Go Marching In. Nikar ne zamudite.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Do konca odprto nebo, brezmejnost, popolna praznina, vseobsegajoča luknja prostora, kot jo dojemamo v naši vsakdanji percepciji, ali pa magično nebo, ki se pesniku ponuja, da bi pokukal vanj, pogledal čez, v brezčasje trenutka. Brezmejnost, ki pesnika motivira, mogoče celo sili, da bi si organiziral izlet v astralno realnost, da bi uvidel, kje se vse začne in konča. Kje je prabit začetka in konca. To je prva dilema, ki nas povleče in navduši za branje. Nebo je v principu živahna platforma, poetična prispodoba, nekaj, kar si od pamtiveka predstavljamo kot pot v brezmejnost, neskončnost, svobodo, večnost ... V pesniški zbirki Do konca odprto nebo, ki ji lahko nadenemo krono najbolj iskrenih in žlahtnih pesniških tipanj, se iskrijo pesniški momenti, zrenje v praznino večnosti, ki seveda nujno vključujejo tudi nasprotja, kot so zaprtost, intima in osama, ki so ujete, nemara celo zaklenjene v sistem človekove božjastne želje po božjem. Edino jaz je zakoličen s poezijo in upanjem, da beseda lahko predre membrano, ki nas veže na mračen svet. Pesniški jaz, ki se edini lahko sooči z resnico ter ji pogleda v oči. A tudi tu je veliko potk. V poeziji Ivana Dobnika tavamo sem ter tja – od pritlehne realnosti do kozmične fluidnosti, od prašnosti lastne podobe do božje zlitosti z univerzalnim, celo s kozmičnim. Dobnikovo poezijo je težko je opredeliti, kar je tudi sicer ena od zagonetnejših nalog, ki jih terja poetsko izrekanje; nikakor ne moremo mimo dejstva, da pesnik, literarni subjekt, ostro reže vase, v svojo nebeško odprtost, obenem pa zelo nazorno pove, da je zgolj bit(je): »V na pol razprtem gnezdu stare hruške« in niti ne ve, »če ga sploh še kdo posluša ... « Pesnikova akcija ima jedrno misel, ta pa je že sama po sebi metafora, in je nekakšna strastna nuja in želja po presežku telesa, podvig, da z besedo izstopi v brezmejnost odprtega neba in lirično izriše svojo resnico. Tu smo, v blaženem stanju, ki je dano pesniku, da zre tudi tja, kjer je nebo, ki ga drugi ne vidijo, nebo, ki je planjava, pašnik poetove duše, ranč, kjer rastejo metafore in se svobodno sprehajajo misli: »Vse je / Nanizano v ritem zemljevida,” Ali bolj profano: relief kozmosa je zemljevid, ki nas določa in vsi smo samo zaznamek na platnu. Človek je le bežen utrip, nemara utrinek, in v tej samoniklosti, ki ga spreleti skozi poetično zavest, nikakor ne more zastaviti več, saj je ujet v manj, v zrenje odprtega neba, ki mu ostaja eksistenčno tuje. Nebo je preprosto predaleč, saj je samo iluzija, utvara možnosti. Le ko se fokus iz onstranstva dotakne drugega, se zdi, da se nebo tudi v resnici za hip odpre. Neskončno odprto nebo je – med branjem kmalu ugotovimo – ljubezen, dotik dveh duš, spoj teles, energij, pogledov ... utrinek, ko samota za hip postane znosna in družabna. Citat iz pesmi Zadnji drevesni list je nadvse konkreten. Pesnik hrepeneče išče, tipa po njej: »In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«. Tu smo torej, v iskanju poslednjega lista, ki se še dotika neba in tal, ki odmirajoče drvi z višine k tlom, k nogam, k temeljem rasti. Navsezadnje, tale list, ki sedaj pada, bo humus novega lista, bo vzbrst novega življenja. Upanja, da bi bil to univerzum, seveda ni, kajti igra je nekako moderna, v smislu borbe »catch as catch can«, in se vrti kot poker, suče se od biti do smrti, od sem do nisem. Ena sama fascinacija je vse skupaj, poezija kot poslednji čisti dih, ki to beleži, oznanja, riše v verze. V pesmi 21, videc resignirano (ali pa tudi ne) izpove: »Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ... « Formalno branje nam ponudi nekakšno sinkopiranje. Pesnik se ne ukloni jezikovnemu substratu, ki je korpus pravil in konvencij, pač pa svoje verze nekako sinkopirano podaja. Celo v jazzovskem ritmu. Vsak verz se začne s kapitalko, kar uvid in sporočilnost predhodnega verza absolutno prekine, preseka, relativizira, ker se pač z vsakim verzom vse začne od začetka. Misel je lahko sintaktično jasna, stavčno »normalna«, se pa z menjavanjem ritma in nenavadnimi preskoki iz verza v verz bralcu rada izmakne. Pesnik prefrigano sega po pesniški svobodi in manipulira z našo percepcijo. Seveda upravičeno, tudi njegov pogled je subjektiven, rahlo nevrotičen, vse je pač vezano na občutek, ki zazna ali pa spregleda »do konca odprto nebo«. Govorimo o vrhunski in čisti poeziji z bogatim besediščem, ki ji bo nevešč bralec le stežka sledil, zgodba pa se pomenljivo konča s »priznanjem«, ki potrdi tudi bralca z manj potrpljenja: »V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«

Piše Jera Krečič, bere Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Skozi šivankino uho 25-letne Erike Primc, študentke slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije, odstira notranji svet opazovalke, iskalke, spraševalke. Čeprav je sestavljen iz štirih delov, se prvi trije izrazito ločijo od četrtega, v katerem opazovalka, iskalka, spraševalka začne stopati po poteh Najdevanja, kakor je naslov četrtega, tudi po številu pesmi najdaljšega dela. Prvi sklop, sestavljen iz treh poglavij (Izlupinjanja, Brazgotinjanja in Iskanja), se v izrazito osebnoizpovednih formah postopoma pomensko vzpenja od doživljanja resničnosti zunanjega sveta do notranjega. Nenaslovljene pesmi prvega poglavja Izlupinjanja so impresije vsakdana, večinoma izpraznjenega, v katerem opazujemo položaj pesnice – opazovalke, ki motri življenje drugega in tudi sebe, čeprav se pozicija opazovalke na trenutke razume kot obsojajoča. Zadnja pesem prvega poglavja da slutiti pesničino pot iskanja iz izpraznjenega sveta, in sicer v presežnem. Drugo poglavje, Brazgotinjanja, v devetih prav tako nenaslovljenih pesmih postavlja v težišče pesničin notranji svet, v katerem prevladujejo občutja votlosti, omejenosti in tesnobe. Njeno notranje orožje proti temu so črke, prebrane ali napisane, ter iskanje zaupanja v preživelo svetlobo. Tretje poglavje z naslovom Iskanja nadaljuje odkrivanje smisla v izpraznjenem svetu, v katerem se pesnica otepa ničevosti in zlaganosti. Ob vprašanju, kaj je tisto, kar bo odrešilo svet, premišljuje, da sta to iskrena lepota ter hvaležna in ponižna drža do življenja. Pesmi četrtega poglavja Najdevanja se v marsičem razlikujejo od prejšnjih, in sicer najprej v odločnosti in polnosti, pa tudi v dolžini. Gre za dvajset nagovorov Bogu, ki bi jih lahko imenovali kar molitve, saj ga pesnica v njih neposredno nagovarja v drugi osebi ednine. V teh hvalnicah, prošnjah, molitvah, zahvalah razkriva lastno bolečino, ranljivost, nezaupanje in dvome – tako o Njem kot o svetu in sebi. V začetku četrtega poglavja pesmi pripovedujejo o procesu graditve vere in zaupanja. Ta je večkrat opisan s stopnjevanjem: od nevednosti, temine, razočaranja nad praznostjo sveta k vednosti, razumevanju, življenju in svetlobi, Bogu. Bog je v pesmih ljubeč oče, tolažnik, priprošnjik, predvsem pa sogovornik, ki mu pesnica prinaša svojo vsakdanjost – neolepšano, takšno, kot je. Nekatere pesmi premišljujejo citate iz Svetega pisma, ki jih pesnica interpretira iz svoje perspektive. Ta se na eni strani obrača navzven, na izpraznjen in grešen svet, in na drugi navznoter, vase – stičnost obojega, sveta in nje same, pa je v tem, da oba potrebujeta Božjo ljubezen, ki ozdravlja. Pesnica se čudi nedoumljivi in silni Božji ljubezni, poskuša jo razumeti. Išče jo v delčkih vsakdanjih predmetov, v človeškem dotiku, v sebi in v lastni ranljivosti. Iz nje se napaja, v njej najde uteho in se zanjo zahvaljuje. Pričujoče molitve so pravzaprav nihanja med prošnjami in zahvalami, kjer je kontemplativnost poudarjena s ponavljanjem – celega refrena, besed ali skladenjskih vzorcev. Religiozna poezija Erike Primc, kot jo je označil avtor spremne besede Andrej Lokar, je sveža in z iskreno izpovednostjo odstira notranji svet mlade kristjanke 21. stoletja, ki – tako kot sleherni, verni ali neverni – po svoje in poglobljeno išče pot k svetlobi in ljubezni.

Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesniška zbirka umetnika Miklavža Komelja Da in ne je obsežno delo, ki vsebuje avtorske pesmi in dve prevedeni: svetega Janeza od Križa Temna noč in Arthurja Rimbauda Pijani čoln. Gre za jezikovno prefinjeno pesniško delo, pri čemer avtor v pesmih razmišlja tudi o jeziku samem: »Preseženje jezika / ni isto / kot uničenje jezika.« Kaj vse je lahko jezik, pesem, kaj je lahko 'da' in kaj 'ne', so ena izmed krovnih vprašanj zbirke. Da in ne se tako gosti in hkrati prši v vseh idejah, občutjih in razmislekih ter se razrašča v številne možnosti, kaj vse nam lahko ponuja in daje Komeljeva poezija. Sprejemanje absoluta, različnega kulturnega izročila in leposlovja se prepleta in dopolnjuje. Možnost združevanja »nezdružljivega« postane ne le možnost, ampak tudi odlika. Tudi v primerjavi s prejšnjimi zbirkami Miklavža Komelja je zbirka Da in ne polna intertekstualnosti, vendar se je v tej zgodil nekakšen lom v posebni izreki čustev, občutja in odnosa sveta do lirskega subjekta. Glas pesnika je bolj svež, prečiščen in zračen. Subjekt je vseprisoten opazovalec, kritik in tudi glasnik – slavilec življenja, najsi bo v sonetih ali v kratkih, predvsem trivrstičnih pesmi. Zadnje se čudijo in slavijo naravo, natančneje cvetočo češnjo. Prav cikel teh kratkih pesmi premišljeno odmerja izrečeno. Pesnik je natančen, precizen. Drobne radosti sredi narave poveličujejo življenje, ki je vse. Tako Komelj sledi naravnemu ciklu, tudi psu, kot se neposredno izrazi. V ospredje prihaja sredica življenja oz. lepota: »Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.« Pri tem ne gre spregledati, da zacveti tudi sredi vojne in se pesnik s tem naveže na Karla Destovnika Kajuha. Vračanje novega in večnega – ki ni več nujno – je v Komeljevi zbirki dosledno. A zdaj ni več vmesnosti, je samo dvojnost. Že sam naslov med zanikanjem in pritrditvijo podaja tezo, ki se v zbirki večkrat potrdi. Tudi zelo dosledno že na samem začetku zbirke: »Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.« Dvojnost med popolnostjo in uničenjem, med lastnim mišljenjem in vsiljenim, med posameznikom in svetom se v zbirki pojavlja kot možnost izbire ali prisile. A pesnik zatrjuje, da sta lastni veličina mnenja in ranljivosti več vredni kot sistematično uničevanje sveta. Prav to jasnost izraza po verjetju v človekov dobri prav, je treba poudariti kot eno ključnih izpeljav teh pesmi. V zbirki zmotijo nekateri motivi in namigi na vojno, bojevanje, čeprav se subjekt nagiba tudi k dezerterstvu. Pri tem se bralec lahko znajde v zagati, kaj pomeni popolno zanikanje določenih trditev. Ta (ne)logičnost ali ne nazadnje njena dvojnost ponujata dobro iztočnico za razmišljanje in preigravanje izraza. Pri tem pesnik ne razočara s slikovitostjo, jezikovno prefinjenostjo in tudi neposrednostjo izraza. Ta neposrednost je ob prvem branju lahko neprijetna, vendar se na poseben način zasidra v premišljevanje v nadaljevanju branja. Pravzaprav v prav poseben mir: "In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: »Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,« rečem: »V meni jè.«" Pesniška zbirka Miklavža Komelja Da in ne je poezija, ki jo je vredno brati. Ni treba stati za vsako mislijo, vendar so pesmi dodelane, polne medbesedilnosti, razmislekov in veličine življenja. Četudi samo stoji in se zbudi enkrat na leto. Vse je vredno in je, kot je naslovljena zbirka.

Dnes zaplnil naše zamatové kreslo frontman kapely Smola a Hrušky , Spoko! Užívajte! Hlasuj za Lužifčák v ankete ⁠https://podcastroka.sk⁠⁠v kategórii vypínač Ak chceš vyhrať tričko od Smola a Hrušky, zanechaj komentár pod ich videoklipom https://www.youtube.com/watch?v=ZbsXdqxvEa8 Celé video môžete vidieť na https://youtu.be/Ov9Ji94T18c Alebo sa pripojte na Toldo, kde dávame zadarmo aj nejaký bonusový obsah ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://luzifcak.tol.do⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Prípadne nás môžete pozvať na kávu na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.buymeacoffee.com/luzifcak⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Náš dnešný hosť je ⁠https://www.instagram.com/duklock⁠ Môžete nás podporiť aj kúpou Merchu ►►► ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://Luzifcak.com⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Všetky dôležité odkazy nájdete aj na linku ►►► ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://luzifcak.bio.link⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ UPOZORNENIE: Toto je komediálny podcast dvoch komikov, ktorí sa niekedy viac a niekedy menej úspešne snažia každú situáciu premeniť na vtip a nenavádzajú nikoho na nič nesprávne. Všetko, čo je v ňom povedané, je humor a nemalo by byť brané doslova alebo nebodaj vážne. Obsahuje vulgarizmy, satiru a zvieratá chované v zajatí. Akákoľvek podobnosť postáv z našich príbehov so živými je čisto náhodná. Sledujte len po dovŕšení dospelosti alebo so súhlasom rodičov. V prípade výpadku celkovej kamery môže fotosenzitívnym ľuďom spôsobovať epileptický záchvat, vegánom zvracanie, mäsožravcom hlad a národovcom svrbenie. Kubov hlas môže vyvolať rezonovanie stredného ucha. Vlastne by to nemal pozerať nikto.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res. Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved. Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.« Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša grozljive, zabavne in frivolne pesmi. Prav tako svež in uživaško presenetljiv je v zadnji zbirki Tudi, kjer nastopajo različni ljudje, časi in nameni v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih in najrazličnejših liričnih prigodah, kamor se nesramežljivo tihotapijo tudi kletvice in Jesihove značilne nenavadne besedne skovanke. Zahtevna zgradba verzov vodi bralca od kraljične v stopničastem gradu, od koder se sliši državna himna, mimo ležernih sprehodov po Kranju, Celju, Bovcu in Kinšasi, prek zvonjenja, s katerim se še poglablja tišina, ali mu sporoča, da »Ponoči v duhu se po vaših špajzah / lahkoda klati kakšen komunajzar«, ali opozarja, da tujka vleče »na kolescih kovček / v neizprosno smer železniške postaje« in tako naprej do zadnje osemvrstičnice: »Lepo je, kadar konj debelo prdne, … – da padajo za nama bukve trdne … pa jutro utemni se od božje volje / pa po obritem svetu piš zdivja se / pa s hkratnim gromom blisk se skolje / pa se naliv utrga za vse čase«. Kako bohoten svet besed, v katerem skrit je zvit pomen, ki ga likovna spremljava dela še bolj radoživega, skrivnostnega in pomenljivega! Mirko Bratuša se uvršča med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi spreminja ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu do te mere, da nekatera njegova dela označujejo kar za protispomenike. Večinoma je njegovo izzivalno ustvarjanje sprejeto navdušeno ali odklonilno, nikoli ravnodušno: kot tak se 'v branje' ponuja tudi njegov zelo oseben in odkrit prispevek v knjigi Tudi kot samostojna celota ali – kljub vsemu – sozveneča spremljava poezije. Že od Bratuževih prvih kiparskih del je zanj značilno, da hoče komunicirati s pogledi, njihovim zakrivanjem, lovljenjem, spogledovanjem in celo dotikanjem, redkeje pa postavi na ogled svoje najintimnejše stvaritve, krhke zapise, risbe, skice in trenutne vtise iz beležnice, prenekatere opremljene z intimnimi opazkami in datumi. Izhajajoča iz postmodernistične tradicije se nekatera njegova dela asociativno dotikajo predmetne realnosti, vsebinsko pa se nanašajo na metaforične pomene, pri čemer kipar sporočilo večkrat nadgradi s satiričnostjo in duhovitostjo, mestoma celo hedonizmom. Prav v teh značilnostih gre iskati vodilno interakcijo med avtorjema knjige, ki na ta način vsak po svoje nenavadno, s presenetljivi preobrati in dvoumni pomeni hedonistično plemenitita skupno poetično-vizualno knjigo Tudi.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento. Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca. Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”. V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.” Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”. Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.” Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.

Predstavili smo 13. pesniško zbirko Stanke Mihelič z naslovom Tam kjer so zvezde najlepše in tudi literarni dogodek, ki bo v Novi Štifti, 1. junija ob 17.h!

Piše Peter Semolič, bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič. Pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov ob meji z Rusijo in je časovno umeščena v vojno med državama. Pesmi pripoveduje neznan ruski vojak. V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov Zbirka je pisana v obliki dramatičnega monologa. Pesmi so do neke mere hermetične, k čemur prispevata prav dramatični monolog (za katerega je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, čemur sledi tudi Krištof Dovjak) ter pesnikova posebna obravnava soneta. V zbirki klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade, in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, torej doseže celo zunanjo, vizualno obliko pesmi. K njihovi fragmentaciji pripomoreta tudi različna tipologija črk in medbesedilnost, ki sega od aluzij in reminiscenc do uporabe dosežkov najdene poezije. Posamične pesmi beremo kot samostojne enote, vendar se občasno povežejo, in sicer velikokrat prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne končajo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub fragmentarnosti ustvarja neke vrste zgodbo. Razstreljeni soneti se začnejo s kvartino, za katero je značilen umirjen, četudi temačen ton, ki pa proti koncu zbirke postaja vse bolj obupan, proseč, protagonist teh pesmi prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je namenil povedati, povedal do konca. "Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo" Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajemajo različne svetove, od pesnikove družine (Dovjak je zbirko posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku) do politike, ter sega v različne čase – vse do Stare Grčije in njene mitologije in do prve svetovne vojne. Pesnik vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij« Toda »litij hira hitreje od železa« piše pesnik. Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne v preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto rusalke, bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko-ukrajinske vojne tako presega konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo, pa je narava, v pesmih imenovana »zelena knjiga«, ki je priča in žrtev človekove krutosti. Ob tem pa človeku vendarle predstavlja poslednjo mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi: »Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.« Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času sedanje vojne so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne ... Toda kljub naštetemu – podobno kot Dovjakovo prejšnjo zbirko Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi Bližnjega vzhoda – jo preveva globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrne na začetek, k posvetilu, in nagovori pesnikovega strica: "Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo"

Tanja Božić je po izobrazbi literarna komparativistka in francistka: pesni in objavlja že kar nekaj let. Leta 2020 je postala vitezinja Pesniškega turnirja, pred kratkim pa je pri LUD Literatura objavila pesniško prvenko z naslovom Vejo po vejo. Že naslov s svojo večpomenskostjo pove, da ima pesnica rada zvočne prijeme in da poezije ne razume kot nekaj linearnega. Njena poezija je tematsko precej razvejena, saj piše tako o posledici vojne in osebni izkušnji, razmerjih z bližnjimi in tudi o izkušnji drugih, drugačnih in vendar ne tako drugačnih, vedno pa subtilno, pogosto nežno, privošči pa si tudi kako novo besedo, na primer lubjezenska ali pa vejeglasje (obe besedi je računalniški program nemudoma podčrtal). V oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, pesnica prebere kar nekaj pesmi, med drugim pa tudi lepo zagovarja umetniško svobodo. Nikar ne zamudite.

Jana a Jakub sa rozprávali s hudobníkom Dušanom Havrillom. Dozviete sa: dramatické príbehy z Dušanovho detstva, kde nechýbajú kohúty či žumpy kto ho inšpiroval pri hre na gitaru aké odozvy má na svoju hudbu aké Porta libri knihy má rád a v ktorej je dokonca jednou z postáv (00:00) Úvod (02:14) Predstavenie hosťa (18:11) Kde si Dušan cibril hudobný talent (27:45) Duša - pesnička z nového albumu Tenzie (31:41) Pozadie textov z nového albumu (35:12) S akým hudobníkom by si najradšej Dušan zahral (36:48) Vtipné príbehy zo zákulisia koncertu (39:38) Ohlasy na hudbu (43:51) Duchovná skúsenosť spojená s hudbou (51:50) Obľúbený biblický verš (53:15) Kde by chcel Dušan byť o 5-10 rokov (56:38) Dušanove tipy na Porta libri knihy (01:01:42) Pesnička Vysoké napätie

Koncom roka 2023 vyšiel hudobnej formácii Petra Bači Band prvý debutový album Two Options, v slovenskom preklade Dve možnosti. Desiatimi novými piesňami skupina nadviazala na EP Ešte počkaj spred troch rokov. Poslucháčom a čitateľom podcastov Moja Muzika o novinkách porozpráva herečka, moderátorka a frontmanka skupiny Petra Bačinská.

Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”

Piše: Peter Semolič, bere: Igor Velše. Aleš Berger začenja svojo pesniško pustolovščino z verzom "pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano" in z njim izriše polje, na katerem se godi njegova pesniška govorica. A pojdimo po vrsti. Pesniška zbirka navsezadnje ima podnaslov pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023. Če naslov nemara aludira na avtorjev biografsko gledano pozen obrat k pesništvu, pa nam podnaslov prikliče pojme, kot sta zasebno in hipno. Toda namesto kratkih in ostro klesanih zapisov, ki bi jih nemara pričakovali od avtorja Povzetkov (2016), v pričujoči knjigi naletimo na dolge, valujoče verze, ki neredko segajo prek ene vrstice, na povedi, ki jih le redko prekine pika. Tudi snov, ki jo avtor zajema, ne izvira nujno iz sedanjosti in zasebnosti, ampak gre velikokrat – v skladu z navedenim verzom – za spomine ali za stvari javnosti. Tako se srečamo z motivi iz otroštva in mladosti ter z motiviko iz javnega življenja, ki sega od gledališča, ki mu je Berger posvetil lep del življenja, prek uredniškega dela (bil je dolgoletni urednik knjižne zbirke Kondor), do v zadnjem času aktualnih posegov v govorico z vidika politične korektnosti – pesnik in prevajalec znamenite Cice v metroju Raymonda Queneauja jo tudi na primeru omenjenega romana zavrača kot obliko cenzure. Ko Berger zajema snov iz lastnega življenja, nam velikokrat postreže z nostalgičnimi slikami, vendar nostalgija v njih ne prevlada, saj jih venomer ostri z ravno pravšnjo mero humorja; takšni so mojstrsko izrisani portreti, kot je na primer portret profesorice in amaterske igralke Gnezda. Motivi, vzeti iz vsakdanje resničnosti, se srečujejo z motivi iz pesnikovega dela, uredniškega in prevajalskega, z njimi pa vstopajo v pesmi številne literarne reminiscence. Te niso zgolj za okras, saj znajo pomembno vplivati na to, kako avtor razvija osrednjo temo pesmi; če bi po podnaslovu zbirke sklepali, da bomo priča vsaj do neke mere zasebnemu pisanju, pa nam tudi medtekstualnost pričujočih pesmi govori, da ni tako – Bergerjevo pisanje je osebno, vendar ne tudi zasebno, saj ga s številnimi pesniškimi postopki odpira v različne smeri. Na motivni ravni imajo tako ob vsakdanji resničnosti in spominskem gradivu ter literarni fikciji pomembno vlogo sanje, kot na primer v eni najboljših pesmi v zbirki Ne sanja o tem, kjer v obliki pripovedi v tretji osebi piše, kako ne sanja o tem, da ga tunkajo v koloniji ali da mu v plesni šoli sošolci pred nosom odvrtijo simpatije, niti o tem, kako ga odpeljejo prenočevat v zapor, "ne: v sanjah ga preganja, vsaj enkrat na leto, usoda založenih, izgubljenih rokopisov". Pesem je lep primer, kako avtor nevsiljivo prepleta različne vidike vsakdanje resničnosti z drugimi resničnostmi, v tem primeru s sanjsko resničnostjo. Na ta način nam Berger podaja podobo sveta, ki je večplasten, poln barv in odtenkov in to tudi takrat, ko govori o nekdanjih ljubeznih ali pokojnih prijateljih. Bergerjeve pesmi so v nenehnem dialogu z različnimi konteksti, in to ne le na motivno-tematski ravni. Raba asonance nam lahko prikliče v misli Gregorja Strnišo, humor in raba starinskih besed ter narečnih izrazov pa morda poezijo Milana Jesiha. Prav z uporabo tovrstnih besed kot tudi še z drobci iz tujih jezikov Berger vzpostavlja bogato korespondenco z različnimi literarnimi in drugimi tradicijami, hkrati pa razbija iluzijo pesmi kot enkrat za vselej zaključene celote. To dopolnjuje in nadgrajuje z domiselno rabo potujitve: pesnik nam namreč ves čas odpira vrata v svojo pesniško delavnico, nas vabi, da se skupaj z njim povprašamo po pasteh pisanja, torej po smislu in naravi napisanega, in da zavzemamo stališča do različnih vidikov stvarnosti in življenja. Aleš Berger je z zbirko navsezadnje presegel zgolj dnevniški zapis, četudi pesniško dnevniški, saj je ustvaril bogat, barvit portret nekega obdobja, ki sega od časa, ko so mimo njegove stare hiše še vozili furmani z lojtrniki, do časa, ko na vrtu pred neko drugo hišo na računalnik tipka verze pričujoče knjige, nas kot bralke in bralce pa dela za soudeleženke in soudeležence v tej pustolovščini.

Pesniški kabaret za otroke je nastal po istoimenski pesniški zbirki enega izmed najbolj priznanih pesnikov za otroke in mladino pri nas. Duhovito in bistroumno slika svet skozi otrokove oči. Med pesmimi se ves čas oglašata zabavna glava in nos. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Korepetitor: Borut Lesjak Glava - Polona Vetrih Nos - Janez Hočevar Nebotičnik - Zlatko Šugman Klobuk - Peter Ternovšek Plašč - Niko Goršič Pesmi so peli: Jurij Souček, Jožica Avbelj, Boris Cavazza, Peter Ternovšek, Zlatko Šugman, Minu Kjuder, Niko Goršič, Janez Hočevar in Polona Vetrih. Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Ljubljana februarja 1988

Maľuje, vystavuje, píše, spieva – žilinský výtvarník, grafik a pesničkár Igor Cvacho si rád zahrá aj na vlastnej vernisáži. V jeho tvorbe nájdete abstraktno i figurálnu maľbu, inšpirovanú svetom hudby či divadla. Sandre Vychlopenovej porozpráva aj o svojom vzácnom priateľstve i spoločnej tvorbe s Karlom Krylom, a reč bude o cestách a koncertoch v rôznych kútoch sveta. Vypočujte si túto epizódu NP. | Moderuje: Sandra Vychlopenová. | Tolkšou Nočná pyramída pripravuje RTVS - Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1.

Za desať rokov vydali štyri albumy a vedia postaviť set list na niekoľko spôsobov. Darkness Positive sú nielen top koncertná kapela, ale spájaním rôznych žánrov a slovenskými textami v súčasnom jazyku si získavajú čoraz viac fanúšikov. Málokto si dovolí v jednom roku vydať inštrumentálny a vzápätí spievaný album. Ak ste o nich ešte nepočuli, začnite aktuálnou nahrávkou Pre vás. 

Spája sa v ňom hneď niekoľko povolaní. Pavel Malovič je špičkový športový lekár, dopingový komisár, publicista v oblasti umenia a pesničkár, dlhoročný člen zoskupenia Slnovrat. A niekedy sú to aj spojenia paradoxné. Napríklad je propagátor zdravého životného štýlu a športu a zároveň umeleckou a tak trochu bohémskou dušou. Hovoriť s Katou Martinkovou bude aj o jeho CD-čku „Nikdy tak nebude“, ktoré mu vychádza v týchto dňoch, o témach, ktoré vkladá do svojich textov, či o jeho stretnutiach ako dopingového komisára so slávnymi futbalistami od Ronalda až po Messiho. | Tolkšou Hosť sobotného Dobrého rána pripravuje RTVS – Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. Reláciu vysielame každú sobotu po 8. hodine.

Papyllon majú pripravených dvanásť nových skladieb pre nadchádzajúci album, z ktorých zatiaľ predstavili singel Crazy for you. Spevák kapely Bohuš Hajduch priznáva, že je ešte otvorené, čo všetko sa na novú platňu dostane, ale už teraz je jasné, že to bude pestrý album. Presne tak, ako to evokuje názov kapely.  Za trinásť rokov svojej existencie si Papyllon vytvoril špecifický rukopis. Prešovčania skúsili rôzne prístupy ku komponovaniu, veľa sa učili v skúšobni, konzultovali s viacerými kolegami z branže, najviac asi s Martinom Migašom, jedným z top producentov u nás a zahrali si aj turné v zahraničí. Rok 2020 a samotná pandémia im zastavila rozbehnuté aktivity.  "Ale to každému. Dalo nám to čas, prísť na to, čo chceme a čo nie. Aj to sa prejaví na nových skladbách. Môže byť, že niektorým ľuďom bude najviac pripomínať náš debut. Pesničky na tomto albume majú message skrytý v textoch, a už len samotný vznik platne je príbehom sám o sebe," priznáva spevák Bohuš Hajduch.

Človek si sadne do kresla, dá si dobrý nápoj a pustí si nový album Petra Lipu. NOLA, ako slangovo nazývajú hudobníci americké New Orleanse vás vezme do zákutí spevákovej tvorby, ktoré máte radi. Ale pri tejto platni je predsa len niečo iné. Spirit albumu Nola sa rovná mágii mesta, v ktorom vznikol a práve o ňom sa budeme rozprávať s Petrom Lipom.  

Pesničky, ktoré boli kombináciou sexu, rocku a pitia. Zadusil sa vlastnými zvratkami. NEXT? Terapia Prvá - Viem byť dobrý satan  https://open.spotify.com/episode/7LFAyfvyCbTq4dfb0ZDE0V?si=a2d8c5b471db4612  Cool production by ZAPO. Daj nám follow na insta a TikToku @zapoofficial  

Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.

Adam Ďurica v Rannej šou o novej pesničke, nahrávacom štúdiu svetových parametrov na Slovensku, ako spievajú českí fanúšikovia "Neľutujem" a zapojili sme Adama aj do témy: "čo sa vám snívalo" - pridal vlastné.