Podcasts about kitajci

Kitajci so kremasto rjavo reko poimenovali za Rumeno, ker beseda rumena pri njih označuje tudi spekter rjavih barv in ker je rumena barva cesarjev. O nekaterih kulturoloških in slovničnih značilnostih razumevanja kitajskega jezika v pogovoru s Tino Čok, soavtorico knjige Kultura na koncu jezika, razprave o prepletu kitajskega jezika in kulture (ponovitev pogovora).

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Kako različno se pogajajo Rusi, Kitajci in Američani, kakšne so notranje razlike med zahodnimi državami in zakaj so v vse bolj multipolarnem svetu medkulturna pogajanja vedno pomembnejšaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za Družbene vede. Ob monografij se bomo o tem, kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, pogovarjali z avtorjema knjige, zaslužnim profesorjem, strokovnjakom za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjanom Svetličičem ter dr. Boštjanom Udovičem s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Pixabay

Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.Prvo vprašanje je očitno in hkrati enigmatično; predvsem pa je zanimivo, da si ga do dneva današnjega še nihče ni zastavil …Namreč; katere države se bodo v tretji svetovni vojni borile in katera se bo borila proti kateri? Klasična konstelacija, ki smo ji zaupali desetletja, je bila: Vzhod proti Zahodu, Rusi z zavezniki proti Američanom z zavezniki, v nekaterih primerih pa se bo tretjesvetovna vojna bíla med Zemljani in zavojevalci iz vesolja. A po novem te delitve in nekdanji nasprotniki ne veljajo več; in ko Trump žuga Zelenskemu, naj se ne igra s tretjo svetovno vojno, je jasno samo nekaj; da bosta na eni strani Amerika in Rusija proti Ukrajini. Nobenega indica namreč nimamo, da bi si bili Američani inRusi te dni v laseh, tako da je jedrski spopad med obema velesilama nerealen; je pa jasno, da gre obema na jetra Ukrajina. V nadaljevanju sklepamo, da se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci, ker skupaj smo močnejši, ob njih pa bodo sile osi sestavljali še Belorusi, Madžari in Severni Korejci. Na drugi strani bomo vsi ostali. Pa ne čisto vsi. Srbi se bodo težko odločili, Vučić pravi, da bi bili dopoldne za ene in popoldne za druge … Veliko težavo, za koga se boriti v tretji svetovni vojni, pa imajo tudi v SDS. So iskreno navdušeni nad Trumpom, hkrati pa je ljubljeni vodja med prvimi prišel izreči podporo Ukrajini – in to z rednim potniškim vlakom. Na srečo poznajo vojne institut pete kolone, ki presečne množice lepo razporedi po loku sovraštva in nasilja. Je pa ameriška administracija predlagala, da se za tretjo svetovno vojno izdajalci, saboterji in dezerterji imenujejo ali migranti ali pa tretjekolonaši; samo zaradi preglednosti. Uporabno navodilo za primer tretje svetovne vojne je, kako se za dogodek primerno obleči. Naivno in na prvo žogo bi dejali, da je logična izbira nekaj lažjega, ker bo tako ali drugače zelo vroče; a po drugi strani prihaja nekaj ur za spopadom jedrska zima, med katero se bo veljalo obleči topleje in zaradi katere bodo tudi nižje ležeča smučišča dobila debelejšo snežno odejo. Tiste ki menijo, da je razprava o konfekciji med svetovno kataklizmo neprimerna, naj le opomnimo: na samem začetku civilizacije, se je vojna začela zaradi izborno oblečene lepotice; zatem smo za pokole našli najrazličnejše razloge, od religije, do naravnih virov, danes pa smo od časov Lepe Helene po nekaj tisočletjih naredili popolni krog. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi tega, ker se je puli zapodil med dvodelne obleke. Da lahko nekoga z neprimerno obleko užališ do ravni, ko začne naokoli mahati z vojno, priča o izjemnem vplivu mode in modne industrije na postmodernega človeka. Če skrajšamo; na eni strani se bodo v tretji svetovni vojni borile urejene čete s torbicami Prada in s tradicionalno vojaško linijo Huga Bossa, na drugi strani pa jim bodo stale besneče množice oblečene v majice, jeans in krokse. Tretji in zadnji poudarek današnje analize o sladkostih in težavah tretje svetovne vojne pa je vprašanje, kdo se bo v njej boril. Ko ruski in ameriški mogočneži pred domačim občinstvom mahajo z raketami, se ne vprašajo, ali smo res vsi tako zelo zagreti … Kot pričajo prvipomladanski dnevi in posledično polne terase lokalov, množice niso preveč bojaželjne. Ob tem je tukaj še nejasnost s povečanjem sredstev za obrambo na dva odstotka BDP … Kaj nam ta denar prinaša? Nam jamči, da bomo v tretji svetovni vojni zmagali, ali pa vse te milijardepomenijo samo kotizacijo, oziroma vstopnino na bojišče? Kakorkoli; elitam bo treba dopovedati, da tretja svetovna vojna ni enaka prvi, ko se je brez vprašanj umiralo za kronane glave; ne drugi, ko je bilo treba utišati sociopata. Danes se za kronane glave kvečjemu kupi posebna priloga sobotnega časnika ob kronanju, za ustavitisociopata, oziroma vojsko sociopatov, pa je dovolj zapreti račun na Twitterju. Če nas hočejo prepričati v tretjo svetovno vojno, nam morajo ponuditi nekaj več … »Redke zemlje« se tako ali drugače sliši zanimivo.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Američani so uvedli carine na Kitajsko blago, Kitajci vračajo udarec, ki je precej bolj mil in premišljen, kot je bil leta 2018. Donald Trump vnaša zmešnjavo tudi na Bližnjem vzhodu - prilastil bi si Gazo in razselil Palestince. Kdaj bo s carinami udaril Evropo? Evropa je (menda) pripravljena. Pred mikrofonom: Sašo Šmigić, član uprave, Generali Investments

Tečajnice glavnih kitajskih indeksov so se od objave ukrepov centralne banke za spodbujanje gospodarstva okrepile za več 10 odstotkov. Zdaj prihaja trenutek streznitve! Se splača investirati v kitajske indekse? Na kaj moramo paziti, ko pogledujemo proti Kitajski? Pred mikrofonom Sašo Šmigič, dober poznavalec Kitajske, sicer član uprave Generali Investments. Epizoda je objavljena tudi na Youtube

Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Carlos Pascual je v slovenski prostor vnesel svežino latinskoameriške kronike, žanra, ki se naslanja na dokumentarno podlago in jo domišljeno spaja s fikcijo, včasih tudi takšno, da je na meji fantastičnega. Kronika ali testimonio je pravzaprav oblika literarnega ali narativnega novinarstva, ki pa ima, v latinskoameriški preobleki, malo drugačno, bolj fikcionalizirano podobo. Pascual je avtor več knjig in tudi kolumn v Dnevnikovi prilogi Objektiv. Največ bralcev in bralk je v Sloveniji brez dvoma dosegel prav s temi članki, vsekakor pa so odmevne tudi njegove knjige. Roman V pričakovanju Kitajcev je njegova peta knjiga. Prejšnja dela so nosila drugačne žanrske oznake: knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015) je označena kot knjiga esejev, Debeli zidovi, majhna okna (2017) so potopis, z Nilskimi konji v puščavi je Pascual še enkrat vstopil v esejistiko, knjiga Nezakonita melanholija iz leta 2022, ki je prejela nagrado novo mesto short (od 2023 nagrada Maruše Krese), pa je dober primer kronike. V knjigi V pričakovanju Kitajcev nas Carlos Pascual seznani, da gre za prvi del romanesknega diptiha Nao, “fikcije, ki je osnovana na resničnih dejstvih”. Pred nami je torej prvi zvezek zapisa o življenju Lucia Artura Navarra, glavnega protagonista romana, ki se lahko, kot pravi junak, razplete v svarilno priliko. Izvemo, da Lucio nekoč prijatelju Carlosu Pascualu v nekem baru v Bratislavi obljubi, da bo svojo življenjsko zgodbo spravil v knjižno podobo. Skozi zgodbo se občasno kot lik pojavi tudi Pascual in zdi se, da se Lucio in Pascual tu in tam zlijeta v en lik, da je nagovor enega drugemu pravzaprav notranji monolog ali bolje dialog. Poleg Lucia se v romanu pojavi precejšnje število oseb, ki se prek različnih situacij in dogodkov znajdejo v njegovi bližini. Lucio je sin vplivnega mehiškega odvetnika, ki je tudi povezan s tem, da Lucio nekega dne prejme klic nekega Kitajca, ki mu ponudi delo podpredsednika mehiško-kitajske finančne družbe Nao International. To je iztočna točka za osnovno dogodkovno premico, za dogodke pred tem in po sprejemu tega delovnega mesta. Delo s Kitajci je za Lucia vsekakor pomembno, vendar z razvojem zgodbe spoznamo veliko različnih vidikov njegovega življenja, ki ga oblikujejo v odraslega moškega. Pripovedni način ni preprost, pisatelj se je odločil za menjavanje prve in tretje pripovedne perspektive in tudi za vnos misli Lucijevih prijateljev in prijateljic v obliki nekakšnih dnevniških navedb, ki delujejo kot izjave prič in podrobneje orisujejo Lucijev značaj. Roman je deloma kronološki, vendar se lahko v enem samem odstavku ali pa celo stavku včasih preselimo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, pripovedni čas se iz sedanjega v hipu spremeni v preteklik ali v prihodnjik. Zdi se, da je pripovedovalec (kadar je tretjeosebni) skoraj vsevedni, spet drugič pa vidimo, da mu ne moremo zaupati, saj izraža dvom o tem, kako se bo zgodba razvila. Lucio je poročen z Američanko Tiano, slikarko, ki jo je spoznal v Bostonu, zdaj pa živita v Mehiki, v manjšem mestu Oaxtepec [uahtepèk]. Ko Lucio sprejme službo v finančni družbi, se mora preseliti v Ciudad de México, Tiana pa ostane v njuni hiši, kjer ima tudi svoj atelje. Lucio v prestolnici stanuje pri prijateljih Danu in Stacy, ki sta, poleg Tiane, tudi stalnici zgodbe. Pisatelj nas z Lucijevo potjo seznanja skozi različne, tudi nevarne pustolovščine, obenem pa nas uči o zgodovini Mehike in delno Kitajske. Avtor sopostavlja sedanjost, preteklost in prihodnost, hitro menjava scene in dogajalno ozračje, to pa je za bralca lahko naporno. V primerjavi s prejšnjimi deli uporablja kompleksnejšo sintakso, ki terja veliko pozornosti. Vrinjeni stavki so polni detajlov in opisov, ki zahtevajo stoodstotno osredotočenost. V knjigi so mestoma uporabljeni tudi španski izrazi, kot so na primer argamasa, palapa, equipal in podobno. Prevajalka Mojca Medvedšek, ki gotovo ni imela lahkega dela, je na koncu knjige dodala tudi opombe, kjer tuje besede razloži. Knjiga V pričakovanju Kitajcev se bolj kot s Kitajci ukvarja z razmišljanjem in doživljanjem Lucia (in Pascuala), ki išče svojo pot skozi življenje, Kitajci in z njimi povezano dogajanje pa so okvirna pripoved. Zgodba zaradi razmeroma zapletene stavčne strukture in zgoščenega dogajanja ne omogoča hitrega in lahkotnega branja, ponuja pa barvito in razplasteno slike mehiške realnosti v preteklosti in danes.

V pravljicah navadno nastopajo ljudje, ki se borijo zase ali za svojo družino. Kitajci, Korejci in Japonci pa poznajo veliko pravljičnih junakov, ki se borijo za dobrobit vseh in za domovino. Tudi ta korejska pravljica, ki jo bom prebrala danes, pripoveduje o takem junaku. Zlata ptica, Korejske ljudske pripovedi, prevedla Božena Legiša, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979, bere Nataša Holy

Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.

Z infektologom o dolgem covidu, post-vac sindromu, cepljenju in maskah Mediji in splet so ponovno polni ugibanj, teorij in člankov o nastanku novega koronavirusa. Ali je ušel iz laboratorija? Ali so ga ustvarili Kitajci? Kakšna je vloga Američanov? »Dejansko ne vemo točno, kako je novi koronavirus nastal,« pravi infektolog Andrej Trampuž. V tem mesecu minevajo tri leta od prvih potrjenih okužb z novim koronavirusom v Sloveniji. Po podatkih Sledilnika smo v naši državi od takrat zabeležili več kot 1.335.000 primerov covida. Z virusom SARS-CoV-2 se dnevno še vedno okuži nekaj sto ljudi: v ponedeljek 712 (20.3.23), v torek 548. Kako nevaren je covid zdaj? Kdaj pridejo v poštev zdravila proti covidu? Ali so maske in cepljenje še aktualni? V Ultrazvoku odgovarja prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite, Berlin), sprašuje Iztok Konc. Foto: TV Slovenija, zajem zaslona

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat zanimivosti, povezane z jeziki, ki veljajo za najtežje na svetu. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. »Hudičev jezik« je eden od vzdevkov za wenzhoujsko kitajščino. Jezik, ki ga govori kake 4 milijone ljudi, ohranja arhaično besedišče, ima bolj kompleksno slovnico od kitajščine, več tonov in je tako zapleten, da ga ostali Kitajci ne razumejo. Trditev je resnična 2. Silbo gomero, oziroma el silbo je različica žvižgane španščine, ki jo uporabljajo prebivalci Kanarskih otokov. Omogoča komunikacijo tudi na do 5 kilometrov razdalje. Jezik govorita le še dva govorca/žvižgača. Trditev je izmišljena 3. Južnoafriški jezik taa velja za enega najtežjih na svetu, ker ima največ fonemov (zvokov) na svetu, več kot 200. Poleg tega se več kot 80 % vseh besed v jeziku taa začne s klikom. Trditev je resnična 4. Jezik ljudstva Piraha v Amazoniji je tako drugačen, da zanika velik del jezikovnih teorij. Ne poznajo časov, ne poznajo barv, metafor in nimajo števil. Jezikoslovci še danes ne vedo čisto točno, kam ga uvrstiti in kako ga sploh analizirati. Trditev je resnična 5. Ithkuil je konstruiran, torej umeten jezik. Ustvaril ga je lingvist John Quijada, in je glasovno, tonemsko in slovnično tako kompleksen, da ga ne zna govoriti niti on. Trditev je resnična

Pa stecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja … V novo leto smo stopili z velikim pokom. Za bolj občutljiva ušesa je bil na las podoben tistemu, s katerim se je pred nekaj milijardami let začelo vesolje. Le da se je vesolje začelo z enim samim, novo leto pa z več manjšimi, ampak akumulacija pokanja je približno ista. Z letošnjim pokanjem smo na simbolni ravni sočustvovali z Ukrajinci, kjer pokanje doživljajo vsak dan v letu. Še več; kot v Ukrajini smo tudi v mirnodobskih razmerah srednje Evrope na račun pirotehnike pridelali smrtno žrtev. Skupil jo je mladenič pri naših severnih sosedih, z njim pa še nekaj dlani, prstov na roki in podobnih malenkosti. Je pa res, da v prazničnem času o pirotehniki redno teče beseda približno že tako dolgo, kolikor smo člani razvitega sveta. Na tem mestu bi se moral nergač v nas pridušati, kako da država ne poskrbi za omejitev pokanja in ognjemetov, ki da so dokazano škodljivi. Predvsem za favno, za ozračje, pa tudi za del populacije, ki se jim zdi pirotehnika civilizacijsko nesprejemljiva. Ampak država je resnici na ljubo preklemansko reč precej dobro regulirala. V večini trgovin je te izdelke nemogoče kupiti, v prosti prodaji jih skoraj ni, a kljub temu uvoz pirotehnike po dostopnih podatkih dosega astronomske zneske. Po podatkih iz predkoronskega leta 2019 smo jih uvozili za dva in pol milijona evrov. Je pa v nekaterih sosednjih državah prodaja pirotehnike povsem prosta, tako ob uradnem uvozu pride k nam še na tisoče izdelkov kot posledica črnega trga. Če hočeš pokati, boš pokal. "Ognjemetarji" in njihovi nasprotniki so se v Sloveniji, po slovensko, razdelili na pol. Tudi na občinski ravni. Slovenske občine so se ognjemetom v glavnem odpovedale, razen seveda v prestolnici. Je pa bil tamkajšnji ognjemet ekološki, kar pomeni, da je nad glavami Ljubljančanov raznašalo biorazgradljive materiale. Ampak ti institucionalizirani ognjemeti tako ali tako niso aktualni že nekaj let; pomembno je, da so ognjemeti končno dosegli zasebni sektor, oziroma so postali dostopni sleherniku. Ki ima po ustavi republike Slovenije pravico spuščati rakete v zimsko nebo, in to počne s strastjo in predanostjo, saj je z malo višje vzpetine prelom leta nad Slovenijo videti kot rojstni dan pri družini Avatarjev. Kritika novoletne pirotehnike kmalu trči na čer navadnega jamranja, s katerim ostarele tete branijo svojo razlago resnobnega in dolgočasnega sveta. Ki ne priznava nebrzdanega veselja, svetlobe, pokanja – tako petard kot penine – in plesanja dolgo v januarsko jutro. Zato je kritik novoletne pirotehnike sorazmerno malo, ker nihče ni rad kategoriziran kot stara teta. Odkar živimo in delamo v okvirih liberalnega kapitalizma, je tudi butasto seštevati evre, ki jih vi ali vaši sosedje poganjajo pod nebo za nekajsekundni orgazem. Hočemo povedati, da so ognjemeti in rakete in petarde družbeno sprejemljivi, čeprav civilizacijsko nezaželeni. Pa še na tem mestu vam petardofili postrežejo s Kitajci, ki so že na samem začetku civilizacije spuščali rakete v zrak. In z antropološkimi dejstvi, ki izpričujejo človeško veselje in izpolnjenost ob pirotehniki. Se pa, vsaj v naši interpretaciji, v novoletni pirotehniki prekrasno odraža problem, ki ga ima trenutno ta planet. To je vseobsegajoča "humanokupacija", če si lahko dovolimo skovanko, po kateri je človek sovražno prevzel ves planet. Kajti dovolj je pogledati domačega psa ali mačko in spoznali bomo, da je veselje do pirotehnike lastno le človeku. Ostala živa bitja tega pokanja ne razumejo; ker nimajo zavesti ali kako že … Še več … ostala živa bitja praznike doživljajo kot najhujšo nočno moro in vsaj pri domačih živalih traja še nekaj tednov, da nehajo s strahom reagirati na vsak malo glasnejši zvok. Prepovedati pirotehniko ne bi bilo za državo nobena težava. Že tako ali tako nam država prepoveduje, nas omejuje na desetinah področij, tako da policisti, ki bi lovili rakete na nočnem nebu, ne bi bili nič nenavadnega. A pri pirotehniki ne gre za povečanje državne regulacije. Gre v prvi vrsti za stopnjo zavesti med nami samimi. Kako se mislimo v dobro planeta odreči recimo fosilnim gorivom, če se ne zmoremo v dobro planeta odreči polsekundnemu poku in nekajsekundni živopisni svetlobi.

1. februarja so Kitajci vstopili v leto 4719. Maja Kosec, asistentka z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, razloži, da je kitajsko novo leto oz. Praznik pomladi, kakor ga tudi imenujejo, najpomembnejši praznik na Kitajskem in temu primerna je tudi dolžina priprav nanj. Več pa v Torkovem kvizu.

V Zeliščarnici smo predstavili zdravilne moči ingverja, za katerega Kitajci menijo, da je čudežno zdravilo. Sanja Lončar, urednica spletnega središča Zazdravje. net pa je pojasnila še, kdaj je priporočljivo uporabiti svež in kdaj posušen ingver v prahu.

Kitajci so kremasto rjavo reko poimenovali za Rumeno, ker beseda rumena pri njih označuje tudi spekter rjavih barv in ker je rumena barva cesarjev. O nekaterih kulturoloških in slovničnih značilnostih razumevanja kitajskega jezika v ponovitvi pogovora s Tino Čok, soavtorico knjige Kultura na koncu jezika.

K rdečemu planetu so nedavno ena za drugo prispele odprave Združenih arabskih emiratov, Kitajske in Združenih držav Amerike. Slednja je tudi že silno uspešno pristala v kraterju Jezero, pospremljena s sploh prvim posnetkom spusta na drugi planet. Kitajci pristanek načrtujejo čez nekaj mesecev. Nacionalna pestrost teh misij hkrati kaže, da se resne vesoljske ambicije danes širijo na nove države. Obenem je po dolgih desetletjih dolgoročnejša navzočnost človeka na Luni ali Marsu spet bolj v ospredju domišljije – in tudi resnega načrtovanja. Ključni motor nove vesoljske tekme pa so predvsem uspehi kitajskega vesoljskega programa, ki tudi ZDA silijo k načrtovanju mnogo bolj smelih misij, kot bi si jih Američani zastavili sami. Tekma med aktualnima gospodarskima velesilama bo brez dvoma potekala tudi v vesolju. V njej utegnejo imeti tokrat pomembnejšo vlogo tudi zasebna podjetja. Kaj nam bo prinesla nova vesoljska tekma, v Studiu ob 17ih preverjajo voditeljica Nina Slaček in gosti: - astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL; - Aljoša Masten, MMC; - Nina Pejić, mlada raziskovalka na FDV na področju mednarodnih odnosov, ki se posveča Kitajski; - Boris Knific, urednik revije Obramba.

Nina Pejič je mlada raziskovalka, ki v ospredje raziskovanja postavlja Kitajsko in se navdušuje nad novimi tehnologijami. Zato v novi epizodi debatiramo o odnosu Slovenije do podjetja Huawei; slovenska vlada je namreč kitajskega giganta označila za dobavitelja z visokim tveganjem, o tem, kako so Kitajci s tehnologijami (nadzora) zamejili širjenje koronavirusa ter o mitih in resnicah, ki veljajo za Kitajce in kitajsko tehnološko družbo.

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.

Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Avtobiografija Trajna evidenca, ki jo je napisal žvižgač Edward Snowden, v prevodu Jureta Šešeta je izšla pri založbi Učila, razkriva srhljivo resničnost sodobnega časa. Živimo v globalni družbi množičnega nadzora, ki so ga omogočile informacijske tehnologije. Publicist Lenart J. Kučić: »Pred nami je odločitev, ali nam bodo še naprej prisluškovali le Američani, ali bodo to počeli še Kitajci.«

Na Kitajskem začenjajo praznovanje novega leta, ta Pomladni festival, kot ga imenujejo, pa pomeni tudi največjo letno migracijo ljudi na svetu. Kitajci bodo v štiridesetih dneh opravili kar tri milijarde potovanj, še dodatne težave pa prinaša izbruh virusa, ki bi se lahko zaradi potujočih množic nenadzorovano širil. Z našim pekinškim dopisnikom Urošem Lipuščkom razmišljamo o množicah na cestah in letališčih, ki so zaradi varnostnih ukrepov letos precej manjše, ter o štiridesetih letih preseljevanja Kitajcev s podeželja v mesta, najbolj množični migraciji v zgodovini človeštva.

V tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku o podaji A banke, zavoro lahko potegne Slovenski državni holding (SDH), ki vodi prodajo v imenu države. Začela se je likvidacija Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Po skoraj dveh letih nima niti enega rezultata, zaposleni ves čas dobivajo plače in porabljenih je več kot 300 tisoč evrov. Zakaj se Kitajci zanimajo za drugi tir, kaj jim ponuja Slovenija? Ob napadih na dva tankerja v Omanskem zalivu se vrstijo svarila, da si svet ne more privoščiti večjih konfliktov v Perzijskem zalivu. Govor bo tudi o razmerah na Balkanu ter vzrokih in posledicah požara v podjetju Fragmat.

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.

Kitajci ponujajo gradnjo železnice od Rijeke do Zagreba, kasneje pa tudi do Budimpešte, kar bi luko Rijeka postavilo na zemljevid. Hrvaška sicer še bolj krčevito išče ladjedelniške partnerje, ni pa znano, kaj je v celotni zadevi agenda Kitajcev.

Kitajci vstopajo v leto prašiča. Je že tako, da azijska velikanka goji drugačen odnos do te živali kot zahodna civilizacija, ki ga ima najraje na krožniku. Kaj si lahko svet obeta v letu prašiča? Iščemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj ameriški predsednik Trump tako trmasto vztraja pri gradnji zidu na meji z Mehiko. In pred kako neprijetno izbiro so se znašli obubožani prebivalci Venezuele? In še o zgodovinskem papeževem obisku na arabskem polotoku. Skozi Labirinte sveta z Matejem Šurcem.

Knjige in zakaj brati? https://soundcloud.com/dejan-prednik/neustavljiv-007-knjige-in-zakaj-brati https://twitter.com/dejanprednik

Kitajci so kremasto rjavo reko poimenovali za Rumeno, ker beseda rumena pri njih označuje tudi spekter rjavih barv in ker je rumena barva cesarjev. O nekaterih kulturoloških in slovničnih značilnostih razumevanja kitajskega jezika v nadaljevanju pogovora s Tino Čok, soavtorico knjige Kultura na koncu jezika. Razprave o prepletu kitajskega jezika in kulture. (Na fotografiji: slap Hukou na Rumeni reki z značilno barvo zaradi puhlice. Vir: Wikipedia.)

Niko Klanšek je eden najuspešnejših kickstarter podjetnikov. Sodeloval je že pri več kot 40-ih uspešnih kickstarter kampanjah. Najbolj je poznan po produktih FlyKly, ki zajemajo električno kolo, skuter in skiro. V podcastu Niko poda vse trike potrebne za uspešno kickstarter kampanjo, razkrije zgodbo kako je začel prodajati smoothie-je v Ameriki, kako se je za posle dogovarjal s Kitajci in kako je začel teči maratone.   Povezave: Blog Nika Klanska FlyKly UpCounsel - za odpiranje podjetja v ZDA Slack RobinHood   Kickstarter Coinbase - Bitcoin & Etherium denarnica Coinbase +10$ - kot coinbase uporabnik imam affiliate povezavo s katero dobite 10$ pri investiciji nad 100$  Copay - Bitcoin waller Coup - Rent-a-skuter app za Berlin     Za vec informacij o Zakulisju kliknite sem.      

Hana Stupica ilustrira. Vsako dlako posebej. Kitajci so ji enkrat ukradli risbe. Na oddajo se lahko naročite prek iTunes ali RSS in jo najdete tudi na Twitterju ter Facebooku. Anže je na Twitterju @anzet. Podprete jo lahko tudi osebno. Zapiski: Hana Stupica Beatrix Potter Max und Moritz Maurice Sendak Lisbeth Zwerger ALUO Society6 Redbubble Stickermule […]