Podcasts about tretja

Na svetovnem prvenstvu v nogometu v ZDA, Kanadi in Mehiki so končane tekme v skupinah C in D, slovenska ženska odbojkarska reprezentanca pa začenja zadnji turnir evropske lige.

Letos bosta na državni proslavi 24. junija govorca kar dva: predsednica republike in predsednik vlade. Nova vladna spletno stran z informacijami o pridobitvi pomoči države po zadnjih neurjih. Čebelarska zveza Slovenije novi vladi poslala z naborom predlogov: več medovitih rastlin in več ugodnosti za čebelarje. Vse nared pred jutrišnjim romanjem bolnikov, invalidov in starejših k Mariji na Brezje.V izraelskih nočnih zračnih napadih na jug Libanona ubitih najmanj 18 ljudi. Hezbolah ubil štiri izraelske vojake. Šport: Tretja etapa slovenske kolesarske dirke prinesla zahtevna vzpona na Planino na Pohorju in Celjsko kočo. Zmagovalec je Laurence Pithie.

Državna slovesnost ob 35. obletnici samostojnosti v znamenju domoljubja in narodne enotnosti.Bolniki, invalidi in ostareli bodo jutri že 58. leto poromali na Brezje.Po prvih petih mesecih beležimo 890 milijonski primanjkljaj v državni blagajni.Evropski voditelji v Bruslju znova enotno podprli Ukrajino in nadaljevali z oblikovanjem prihodnjega večletnega evropskega proračuna.Varuhinja človekovih pravic v Kranju izpostavila problematiko mladostnikov in priseljencev.Danes na nekaterih upravnih enotah stekla podpora prizadetim v neurju, tudi včeraj je zalilo dve šoli.Srečanje ob podpisu sporazuma med Iranom in ZDA preloženo.Konec tedna spet čas za Festival čipk v Idriji.ŠPORT: Pogačar se je še utrdil v skupnem vodstvu na kolesarski dirki po Švici. Tretja etapa slovenske pentlje prinesla zahtevna vzpona na Planino na Pohorju in Celjsko kočo.

Zdravo. Tokrat začnemo z robotom v McDonald'su in se spomnimo naslov za podkast, ki ga še ni. Mogoče pa bo. Mi se sprašujemo o svetli prihodnosti, napovedujemo znižanja DDV na osnovna živila in dvig splošne stopnje. Sprašujemo se tudi zakaj davčne razbremenitve nekako praviloma pristanejo v žepih tistih, ki imajo žepe že tako globoke, in zaključimo, da bi moralo goreti več gradov, pa bi bilo mogoče bolje. Pozdravimo hupi fruda Primoža (in ekipo) in si zarolamo album Radioheadov, ki ima prav posebnobno mesto med hupi frudi. Dotaknemo se še problemov z metrikami in čakamo, da pride plačilni dan. Po vzoru Aleša Debeljaka se odločimo, da bomo tudi sami začeli pisati razglednice prijateljem. Čao, Daki.

Poslušalka je vprašala, če citronsko kislino pri pripravi pijače iz bezga lahko nadomesti s čim drugim, ker ji za zdravje ne odgovarja. Sestra Nikolina ji je svetovala sok limone. Možno je uporabiti tudi vinsko kislino, a bo okus nekoliko drugačen. Tretja možnost je pomarančni sok ali prašek za pomarančni napitek. Ena od poslušalk je spomnila, da so limone škropljene in zato je v lupini lahko tudi veliko kemikalij. Sestra Nikolina je zato svetovala, da se dobro operejo v vodi z dodatkom sode bikarbone ali pa se jih olupi.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«

Poslušalko zanima, kako navlažiti že pečen biskvit, ki se ji je v pečici zelo izsušil. Načinov je več, pove sestra Nikolina, odvisno pa je, kakšno sladico ima namen narediti. Tako da lahko navlaži s pravo kavo, ki jo seveda dovolj osladka, lahko še malo ruma. Druga možnost je sadni sok (iz domačega malinovca ali kompota. Tretja možnost je kakav ali v mleku raztopljena čokolada. V vsakem primeru naj vlaži postopamo, večkrat po malo dodaja tekočino z žlico. Lahko pa biskvit tudi prereže na pol, sploh če je debelejši, ga navlaži in na vrhu namaže z marmelado. Na vrhu se lahko naloži sadje, stepena sladka smetana, posujemo z naribano čokolado.

Nagovor je pripravil Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar.

Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall. V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora MatejakPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Tretja epizoda konferenčne serije podcasta Kulturosfera prinaša poglobljen vpogled v skupnostne pristope k zdravju, s poudarkom na socialnem predpisovanju in vlogi umetnosti pri krepitvi dobrega počutja, medgeneracijskih vezi in socialne vključenosti.V pogovoru, posnetem na mednarodni konferenci, ki jo je društvo Asociacija med 9. in 11. septembrom 2025 organiziralo v okviru projektov CARE in Kultura za duševno zdravje, spoznamo raznolike evropske in slovenske prakse, ki združujejo kulturo, zdravje in skupnostno delo.Slišali boste prispevke strokovnjakinj in ustvarjalk z Danske, Francije, Španije in Slovenije — od umetnosti na recept, podpore oskrbovalcem in skupnostnih umetniških laboratorijev do projektov, ki povezujejo generacije, razvijajo medkulturni dialog in skozi umetniško ustvarjanje opolnomočajo posameznike.Epizodo zaokrožajo refleksije predstavnikov socialnega dela, pedagogike in javnega zdravja, ki razgrnejo izzive in priložnosti pri vključevanju umetnosti v skrbstvene in podporne sisteme.Konferenco so finančno podprli Ministrstvo za javno upravo, Mestna občina Ljubljana in Evropska unija v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Predstavljena mnenja so izključno osebna stališča govorcev.

Poslanke in poslanci v tretjem branju razpravljajo o tako imenovanem pravosodnem četverčku sodne reforme. Ta predvideva ukinitev okrajnih sodišč in uvedbo enovitega prvostopenjskega sodnika. Predsednikom sodišč daje več pooblastil. Opozicija ne podpira predlogov, ker da so nedorečeni in bodo povzročili dodatne sodne zaostanke. V oddaji tudi: - Iz Evrope zahteve po sodelovanju Unije in Ukrajine v načrtih za končanje vojne. - Kožbanski kot dostopen za interventna vozila, plaz še vedno predstavlja nevarnost. - Poplavna ogroženost Celja dodatno otežuje zahtevno sprejemanje prostorskega načrta mesta.

Poslušalko je zanimalo, kako blanširati jurčke, ki jih bo dala v zamrzovalnik - na pari ali v kropu, s soljo ali brez. Sestra Nikolina odgovarja, da gobe očistimo in narežemo ter damo v vrelo vodo brez soli. Gledamo, da pride čim prej do vrenja, jih enkrat ali dvakrat obrnemo. Nato jih poberemo na cedilo, odcedimo in razgrnemo po pekaču. Malo ga dvignemo, da se tekočina odteče. Vmes še malo pomešamo, da se čim prej ohladijo in tako jih potem lahko po porcijah spravljamo v zamrzovalnik. Sestra še meni, da bi bilo blanširanje na pari težko izvesti. Drugo poslušalko je zanimalo, če je tekočina, v kateri so se gobe blanširale, uporabna. Sestra Nikolina meni, da jo lahko uporabi pri kuhanju juhe. Tretja poslušalka pa je povedala, da gob za zamrzovanje ne blanšira, ampak jih kar poduši. Tako izgubijo ogromno količino tekočine.

Poslušalko je zanimalo, kako blanširati jurčke, ki jih bo dala v zamrzovalnik - na pari ali v kropu, s soljo ali brez. Sestra Nikolina odgovarja, da gobe očistimo in narežemo ter damo v vrelo vodo brez soli. Gledamo, da pride čim prej do vrenja, jih enkrat ali dvakrat obrnemo. Nato jih poberemo na cedilo, odcedimo in razgrnemo po pekaču. Malo ga dvignemo, da se tekočina odteče. Vmes še malo pomešamo, da se čim prej ohladijo in tako jih potem lahko po porcijah spravljamo v zamrzovalnik. Sestra še meni, da bi bilo blanširanje na pari težko izvesti. Drugo poslušalko je zanimalo, če je tekočina, v kateri so se gobe blanširale, uporabna. Sestra Nikolina meni, da jo lahko uporabi pri kuhanju juhe. Tretja poslušalka pa je povedala, da gob za zamrzovanje ne blanšira, ampak jih kar poduši. Tako izgubijo ogromno količino tekočine.

Medtem ko politiki še spijo, ko vplivneži še filtrirajo selfije, ko svet tone v kaos in je edini, ki še plava, Martin Strel, prihaja tisto, kar Slovenija najbolj potrebuje. Tretja sezona oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija. Še bolj satirična. Še bolj nora. Še bolj divja in še vedno na Prvem. Ekipa imitatorjev znanih slovenskih in tujih osebnosti bo vsak petek ob 10.00 spet povedala tisto, česar si politiki ne upajo, umetniki ne morejo, novinarji pa ne smejo. Če želite novice, glejte TV Dnevnik, če želite resnico, poslušajte nas, Radio Ga Ga – Nova generacija. Nova sezona. Novi glasovi. Stari problemi.

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Blaž Lukan, dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik, je tudi letošnji prejemnik Grun-Filipičevega priznanja za dosežke v slovenski dramaturgiji. Predstavljamo vam besedila iz njegove zadnje knjige Tretja predstava, s podnaslovom Eseji o drami, gledališču, plesu in drugih abstrakcijah, v katerih se Blaž ukan analitično in sintetično osredotoča na fenomene performerja in igralca, predstave kot subjekta, ki želi nagovarjati ter razmišljanja o pisanju o gledališču kot fenomenu samem po sebi. Vabimo vas k poslušanju!

Znašli smo se sredi radiovedne poletne nevihte, v kateri bomo opazovali dežne kaplje. Ali padajo naključno ali po kakšnem zaporedju, vzorcu? In kakšna je verjetnost, da dve zaporedni dežni kaplji padeta na isto mesto?

V finalu državnega prvenstva v košarki sta se še drugič pomerila večna tekmeca, Olimpija in Krka. Čeprav je favorit za peti zaporedni naslov ljubljansko moštvo, je novomeško v finalni seriji prvenstva povsem enakovreden nasprotnik. Kolesarska dirka po Sloveniji pa se bo nadaljevala na severovzhodu države. Cilj tretje etape bo po 172 kilometrih v Ormožu.

V finalu državnega prvenstva v košarki sta se še drugič pomerila večna tekmeca, Olimpija in Krka. Čeprav je favorit za peti zaporedni naslov ljubljansko moštvo, je novomeško v finalni seriji prvenstva povsem enakovreden nasprotnik. Kolesarska dirka po Sloveniji pa se bo nadaljevala na severovzhodu države. Cilj tretje etape bo po 172 kilometrih v Ormožu.

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Sanje Janša: Cof pa hop! Ah, ti cofi, kako potujejo, kje vse se ustavijo in kje vse se srečamo z njimi. Cofasta miniatura iz domišljijskega sveta, ki pa nas opomni, da imajo tudi predmeti svoje življenje. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtorica besedila: Sanja Janša. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Kako porabiti veliko količino beljakov, ki ostaja pri peki potic, je zanimalo poslušalko. Dodala je, da za španske vetrce in torto Pavlovo ni preveč navdušena. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da ostanek beljakov lahko takoj damo v zamrzovalnik in jih kasneje uporabimo ali pa še sveče uporabimo pri različnih jedeh. Recimo ko peče palačinke, lahko testo doda kakšen beljak. Ali pa iz več beljakov naredi sneg in ga doda šmornu. Enako beljake porabi v bešamelu za narastke (cvetačni, brokolijev ...). Ena od možnosti je, da beljake razžvrklja in jih da na praženo čebulo. To bo dobra jed za zajtrk. Lahko jih doda tudi testeninam. Poslušalka je spomnila na beljakov kolač. Na en beljak damo 3 dag moke in 3 dag sladkorja, stopljeno maslo, rozine, orehi, čokolada ... Sestra Nikolina pa za beljakov kruh beljake stehta in doda isto težo moke in sladkorja, pecilni prašek, limonino lupino. V sneg doda kakav ali čokolado v prahu. Slednjo zameša kar v moko. Doda še narezano suho sadje: brusnice, marelice, suhe slive, rozine, orehe, neslane arašide ... Suho mešanico (moka in sadje) posebej zmeša v moki, doda sneg s sladkorjem in speče v podolgovatih modelih. Druga poslušalka pa iz 4 beljakov naredi sneg, doda 25 dag sladkorja, 1 vanilin sladkor, ščep soli, 20 dag kokosa ali sesekljanih lešnikov ali mandljev in 10 dag ovsenih kosmičev. Testo nič ne počiva, ampak takoj z žličkama naredimo kupčke, polagamo na peki papir in pečemo 20 minut pri 160 °C. Tretja poslušalka pa iz beljakov pripravlja ribano kašo. Potrebujemo: 8 beljakov, 3 jajca, moko in malo kurkume.

Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo

20. aprila so v Vitanju izvedli tretjo ponovitev petdesetletne gledališke predstava Noordung:: 1995–2045. Pri Mladinski knjigi je zaživela povsem nova zbirka Živi klasiki, ki prinaša izbor starejših in sodobnih klasikov v mehki vezavi. Za likovno opremo knjig so poskrbeli slovenski ilustratorji in oblikovalci. Pri založbi Sanje pa je izšla obsežna zbirka kratke proze Marjana Tomšiča.

Ko je oni dan med kozlovsko sodbo v Beli hiši Trump omenil tretjo svetovno vojno in če poznamo vznesene izjave vplivnega ruskega politika Dmitrija Medvedjeva, ki mu je tretja svetovna vojna tudi pri srcu in pogosto na jeziku, je tudi nam kot okorelim pacifistom prišlo na misel, da se bo počasi treba pripraviti na kataklizmo. Ker nekaj kataklizmičnega nas v prihodnosti čaka in globalnemu uničenju ne ubežimo ... Med katastrofama podnebnih sprememb in naslednjih slovenskih parlamentarnih volitev se zdi tretja svetovna vojna še najmanj uničujoča možnost. Danes torej nekaj pavšalnih odgovorov na vprašanja o tretji svetovni vojni, ki si jih v resnih medijih nikoli ne zastavljajo, še manj pa nanje odgovarjajo.Prvo vprašanje je očitno in hkrati enigmatično; predvsem pa je zanimivo, da si ga do dneva današnjega še nihče ni zastavil …Namreč; katere države se bodo v tretji svetovni vojni borile in katera se bo borila proti kateri? Klasična konstelacija, ki smo ji zaupali desetletja, je bila: Vzhod proti Zahodu, Rusi z zavezniki proti Američanom z zavezniki, v nekaterih primerih pa se bo tretjesvetovna vojna bíla med Zemljani in zavojevalci iz vesolja. A po novem te delitve in nekdanji nasprotniki ne veljajo več; in ko Trump žuga Zelenskemu, naj se ne igra s tretjo svetovno vojno, je jasno samo nekaj; da bosta na eni strani Amerika in Rusija proti Ukrajini. Nobenega indica namreč nimamo, da bi si bili Američani inRusi te dni v laseh, tako da je jedrski spopad med obema velesilama nerealen; je pa jasno, da gre obema na jetra Ukrajina. V nadaljevanju sklepamo, da se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci, ker skupaj smo močnejši, ob njih pa bodo sile osi sestavljali še Belorusi, Madžari in Severni Korejci. Na drugi strani bomo vsi ostali. Pa ne čisto vsi. Srbi se bodo težko odločili, Vučić pravi, da bi bili dopoldne za ene in popoldne za druge … Veliko težavo, za koga se boriti v tretji svetovni vojni, pa imajo tudi v SDS. So iskreno navdušeni nad Trumpom, hkrati pa je ljubljeni vodja med prvimi prišel izreči podporo Ukrajini – in to z rednim potniškim vlakom. Na srečo poznajo vojne institut pete kolone, ki presečne množice lepo razporedi po loku sovraštva in nasilja. Je pa ameriška administracija predlagala, da se za tretjo svetovno vojno izdajalci, saboterji in dezerterji imenujejo ali migranti ali pa tretjekolonaši; samo zaradi preglednosti. Uporabno navodilo za primer tretje svetovne vojne je, kako se za dogodek primerno obleči. Naivno in na prvo žogo bi dejali, da je logična izbira nekaj lažjega, ker bo tako ali drugače zelo vroče; a po drugi strani prihaja nekaj ur za spopadom jedrska zima, med katero se bo veljalo obleči topleje in zaradi katere bodo tudi nižje ležeča smučišča dobila debelejšo snežno odejo. Tiste ki menijo, da je razprava o konfekciji med svetovno kataklizmo neprimerna, naj le opomnimo: na samem začetku civilizacije, se je vojna začela zaradi izborno oblečene lepotice; zatem smo za pokole našli najrazličnejše razloge, od religije, do naravnih virov, danes pa smo od časov Lepe Helene po nekaj tisočletjih naredili popolni krog. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi tega, ker se je puli zapodil med dvodelne obleke. Da lahko nekoga z neprimerno obleko užališ do ravni, ko začne naokoli mahati z vojno, priča o izjemnem vplivu mode in modne industrije na postmodernega človeka. Če skrajšamo; na eni strani se bodo v tretji svetovni vojni borile urejene čete s torbicami Prada in s tradicionalno vojaško linijo Huga Bossa, na drugi strani pa jim bodo stale besneče množice oblečene v majice, jeans in krokse. Tretji in zadnji poudarek današnje analize o sladkostih in težavah tretje svetovne vojne pa je vprašanje, kdo se bo v njej boril. Ko ruski in ameriški mogočneži pred domačim občinstvom mahajo z raketami, se ne vprašajo, ali smo res vsi tako zelo zagreti … Kot pričajo prvipomladanski dnevi in posledično polne terase lokalov, množice niso preveč bojaželjne. Ob tem je tukaj še nejasnost s povečanjem sredstev za obrambo na dva odstotka BDP … Kaj nam ta denar prinaša? Nam jamči, da bomo v tretji svetovni vojni zmagali, ali pa vse te milijardepomenijo samo kotizacijo, oziroma vstopnino na bojišče? Kakorkoli; elitam bo treba dopovedati, da tretja svetovna vojna ni enaka prvi, ko se je brez vprašanj umiralo za kronane glave; ne drugi, ko je bilo treba utišati sociopata. Danes se za kronane glave kvečjemu kupi posebna priloga sobotnega časnika ob kronanju, za ustavitisociopata, oziroma vojsko sociopatov, pa je dovolj zapreti račun na Twitterju. Če nas hočejo prepričati v tretjo svetovno vojno, nam morajo ponuditi nekaj več … »Redke zemlje« se tako ali drugače sliši zanimivo.

Na 53. Novoletnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja so najzaslužnejšim za ohranjanje slovenske identitete na tem delu slovenskega kulturnega prostora podelili Gujonova priznanja. Prejeli so jih Sandro Quaglia za aktivno udejstvovanje na vseh ravneh ohranjanja slovenstva in slovenske kulture v Reziji, obnovo Plocave hiše in predstavljanje zgodovine in običajev Rezijanov širši javnosti. Alma Hlede Prešeren ga je prejela za življenjsko delo na področju poučevanja slovenskega jezika, glasbe v slovenščini v Kanalski dolini ter vsesplošno angažiranje na kulturnem področju in skrb za spoznavanje lepot matične domovine. Tretja prejemnica na slovesnosti v Bovcu pa je bila Nataša Gliha Komac. Priznanje je prejela za bogat doprinos k ohranjanju in razvoju slovenskega jezika v zamejstvu, točneje v Kanalski dolini, avtorstvu pomembnih knjig, znanstvenih monografij ter raziskav in povezovanje Slovencev matične domovine in zamejstva.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 155Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:02:12 Juretov teden00:03:56 Matejev teden00:09:14 Iz kje izvira Halloween00:12:39 Noben v Juretovi družini ne živi v bloku00:18:45 Strašne zgodbe00:21:07 Druga strašna zgodba00:21:54 Tretja strašna zgodba00:27:34 Četrta strašna zgodba00:30:08 Peta strašna zgodba00:30:46 Šesta strašna zgodba00:31:35 Sedma strašna zgodba00:32:42 Vprašanja00:34:43 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Danes pa nekaj o veselem pričakovanju, ki prežema slovenski politični prostor. Skladno s koncem lovopusta deležniki napovedujejo kar nekaj novih strank, ki potencialno pomenijo več izbire za volivce na prihajajočih državnozborskih volitvah. Kar pa je najbolj zanimivo … Nove stranke ne bodo stare stranke z novimi obrazi, temveč bodo to nove stranke s starimi obrazi. Zares dramatičen zasuk dosedanje prakse. Kot rečeno, ker je jesen topla z dosti vlage, stranke lepo rastejo tudi v nižje ležečih gozdovih. Tako smo med tokratno sezono zdaj že zares prepričani, da smo na poti k za zunanje opazovalce utopičnemu cilju: »Dva milijona strank za dva milijona Slovencev!« Ker celo naša analitična moč ne zmore dovolj kakovostne analize vseh napovedanih krepitev demokratičnega prostora, bomo danes analizirali samo tri. Prva je stranka Anžeta Logarja. Nekaj vemo zagotovo. Stranka Anžeta Logarja bo sredinska in stranka Anžeta Logarja bo združevalna. Hkrati pa napoved Anžetove stranke v resnici govori o tem, kako malo premisleka je v slovenski politiki. Oziroma, kako politiki kar govorijo nekaj v tri dni, ne da bi se zares ustavili in o povedanem tudi kdaj premislili. Ker slovenski politiki, med njimi Anže Logar, so recimo trdno prepričani, da sredina združuje. Če bi se vsaj malo poglobili v skrivnosti semantike, bi ugotovili, da sredina v bistvu razdružuje. Če ne bi, bi ne bila sredina. O tem nam pričajo ena najzgodnejših besedil na Slovenskem, ki jih je moral med izobraževanjem srečati tudi dr. Anže Logar. Recimo: J. Jurčič poroča, kako je Krjavelj presekal hudiča. Sicer nikjer ni zavedeno, da ga je po sredini, a sodoben bralec lahko sklepa, da ga je, ker je naredil presekani vrag v morje dva skoraj identična pljuska. Potem pa je tu še Robin Hood. Kljub temu da je na lokostrelskem tekmovanju puščica konkurenta že zadela politično sredino, jo je Robin s svojim strelom še razpolovil in s tem dokazal, da pojem politična sredina vsaj v semantiki ne obstaja. Je pa tudi nedorečeno, kaj pomeni pojem politična sredina v cenjenem cehu politike same. Če levičarji na levi pojejo italijanske borbene pesmi in se v blagostanju slovenskega srednjega razreda zavzemajo za proletariat, desničarji na desni pa hodijo v cerkev ob največjih praznikih in poslušajo Slaka ter Heleno Blagne – kaj je potem politična sredina? Mogoče jo je najlepše poosebil prav prej omenjeni Robin Hood. Kljub boju za delavske pravice je ostal lojalen kralju, se pravi kapitalu. Hočemo povedati, da če bosta Anže in njegova stranka res sredinsko združevalna, zna biti celo podjetje precej sitno in boleče. Ena ritnica na levem in druga na desnem stolu. Druga današnja stranka je ona, ki jo napoveduje Marko Lotrič, predsednik državnega sveta. Ta se je še bolj zapletel v nesmisle semantike, saj napoveduje, da se bo njegova stranka gibala med levo in desno politično sredino. Se pravi ne le, da je vrli podjetnik izumil dve sredini, temveč bo rodil begavo politično organizacijo, ki bo kot nekakšen hrček tekala naokoli po političnem prostoru. Ampak pustimo podpomene pod pomeni ter se posvetimo novi stranki Marka Lotriča. Kot pravi, bo to stranka slovenskega gospodarstva. Kar je za pohvaliti – z manjšim zadržkom, da nimamo pojma, kaj je to gospodarstvo? Oziroma, koga ali kaj bodoči predsednik stranke razume kot gospodarstvo. Ni treba ravno veliko raziskovalnega novinarstva, da ugotovimo, kako drugače uspešen podjetnik in lastnik podjetja meni, kako so gospodarstvo predvsem lastniki kapitala in menedžerji. Se pravi, da ga oni drugi del gospodarstva, ki smo mi, oziroma tisti, ki smo delovna sila, na srečo pa tudi volivci, ne zanimamo prav dosti. Povedano drugače: kapitalisti bi nas radi prepričali, naj volimo za kapitaliste, da bi potem lahko postali še večji kapitalisti … Prihodnja gospodarska stranka bo poskrbela za lepšo prihodnost lastniškega in upravljavskega dela gospodarstva, če pa bo kaj padlo z bogato obložene mize, toliko bolje za nas. Kot pa smo se naučili do zdaj; splača se dvigniti roko že za drobtinice. Tretja stranko pa ustanavlja Karel Erjavec. O tem politične veteranu skoraj nimamo kaj za povedati, razen tega, da Karel seveda sestavlja stranko politične sredine. Z napovedjo Karla Erjavca in s strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča bo politična sredina postala najbolj tekmovalen del političnega prostora, ob manjši napaki ... Slovenska politična razdeljenost, ki jo simbolizira prej omenjeni Krjavelj, pozna samo dva politična pola in teza o zmernih volivcih, ki so voljni preseči staroslovence, mladoslovence, partizane in belogardiste, Kučana in Janšo, je samo mit. Torej bodo vsaj tri nove stranke ribarile v ribniku, kjer razen pošvedranih čevljev in ene polovice Krjavljevega vraga ni nič drugega. Karel, ikona slovenske politične preteklosti, je ob sebi zbral še nekaj znanih in izkušenih imen ter celotno podjetje poimenoval »Zbor za prihodnost Slovenije«, s čemer je na najlepši način potrdil učenje starih modrecev, da sta preteklost, sedanjost in prihodnost eno in isto, ter da je vse naše bivanje, sploh pa Karlovo, le nenehno kroženje neuničljive energije

V oddaji Lahko noč, otroci! gostujejo Lahkonočnice, s katerimi ob četrtkovih septembrskih večerih poslušamo radijske pravljice, ki otroke zazibajo v svet sanj. Tretja v ciklu petih je pravljica Cvetke Sokolov: Igrajmo se gledališče v interpretaciji dramske igralke Jožice Avbelj. Medtem ko Anže spi, nove rojstnodnevne igrače načrtujejo gledališko predstavo za naslednji dan. Pripovedovalka: Jožica Avbelj. Avtorica besedila: Cvetka Sokolov. Fonetičarka: Mateja Juričan. Napovedovalec: Aleksander Golja. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladek sen v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, avgust 2024.

Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.

Vedelo se je, da etapa ne bo tako lahka, kot zgleda na papirju. Res pa je, da najbrž tega niso vedeli vsi kolesarji. Še manj tisti, ki so napovedovali skupinski šprint proti cilju. No, nato se je proti cilju sam zapeljal Aleotti. Zabavna etapa. Prisluhni! Disko grupo poganja ⁠Nduranz

Medalja je postala naša obsesija. Talent je bilo treba unovčiti, preden bi presahnil, zato odpovedi niso prišle v poštev. Košarkarji so morali igrati. Poletje za poletjem, evropsko, svetovno, pa spet evropsko in tako v nedogled. Kdor ni prišel, smo mu zamerili. Globoko zamerili. Kakor da bi bil nastop za reprezentanco državljanska dolžnost, kakor da bi bili košarkarji državi dolžni podariti vsa svoja poletja. Državi in navijačem, ki tej isti državi še davkov nočejo plačati. Ob tem pa se nikoli nismo vprašali, kaj igranje za reprezentanco za košarkarje v resnici pomeni. Za njihovo zdravje, recimo? Ali pa za njihove družine? Piše in pripoveduje Goran Vojnović. Intervju z Goranom Dragićem je v Miamiju posnela Katja Stojnić. Produkcija: novinarja Luka Hvalc in Gašper Andrinek ter urednik Športnega uredništva Vala 202 Boštjan Reberšak. Tekmo v Carigradu je komentiral Franci Pavšer. Končna zvočna obdelava Vladimir Jovanović. Če imate komentar, pohvalo, kritiko, jih bomo z veseljem prebrali na val202@rtvslo.si. Podkast Goran je na voljo na spletni strani val202.si in v aplikaciji RTV365. Ostanite v podkastu Goran. Zadnja četrtina sledi kmalu.

O posebnosti oblike, zakodiranih sporočilih in nepričakovanih momentih Simfonije št. 3 v F-duru Johannesa Brahmsa pred izvedbo s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija razmišlja dirigent Jascha von der Goltz.

Tretja gostja pete sezone Vodenja s posluhom je Romana Girandon. Že dobro desetletje je predsednica uprave Loterije Slovenije, od lani pa tudi predsednica Združenja evropskih loterij, ki povezuje 70 članic iz 40 držav. V ospredje postavlja vodenje z močjo poslanstva in družbeno odgovornost organizacije, ki jo vodi. Zakaj na loteriji sami sebi pravijo PEZ ekipa? Razmišlja tudi o tem, kako se pripraviti na prevzemanje odgovornosti in pripoveduje o zanimivi poti do prve službe. Oddajo pripravljata strokovni sodelavec, dr. Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in Anja Hlača Ferjančič.

Svetovni dan čebel pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Kajetana Koviča: Moj prijatelj Piki. O znanem plišastem medvedku, ki je pravi prijatelj, zaveznik in zaupnik. Takšen, h kateremu se lahko stisnemo tudi takrat, ko smo že zelo odrasli. Pripovedovalec: Željko Hrs. Avtor besedila: Kajetan Kovič. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za recept za domače polpete, ki bi jih rad pripravil z ostanki mesa in tudi šunke. Sestra Nikolina je povedala, da ostanke mesa zmeljemo, dolijemo nekaj žlic oziroma pol decilitra do 1 deciliter juhe, dodamo malo gorčice, kakšno žlico majoneze oziroma kuhane smetane – vse to obogati meso. Dodamo še eno jajce ali dve, da bo zmes enotna. Še malo peteršilja in česna. Nato z roko pregnetemo in oblikujemo polpete ter jih na maščobi opečemo. Seveda lahko k zmesi dodamo tudi narezano šunko. Druga možnost pa je, da naredimo kot nadev. V tem primeru dodamo še kakšno rezino sira. To namažemo na omlete oziroma palačinke in oblikujemo kanelone. Naložimo jih v jena posodo in prelijemo z jajčnim mlekom ter spečemo v pečici. Tretja možnost je, da jed sestavimo kot lazanjo in pri tem namesto listov uporabimo palačinke. Pečemo 10-15 minut.

Velika noč praznuje Kristusovo vstajenje in prinaša upanje ter notranji mir. Vera je ključnega pomena za občutenje velikonočnega veselja, saj Kristusovo odrešenje grehov daje upanje in smisel vernikom. S tem je tudi premagal smrt, kar je temelj krščanske vere. Smrt je bila vedno skrivnost, ki jo je težko razumeti, vendar Kristusova vstajenje daje upanje v večno življenje in osmišlja naše življenje na Zemlji.

Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada … Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden. O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine. Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april. Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij. Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila. Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma. Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna. Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik. Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res. Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična. Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne

Osrednja spominska slovesnost ob današnjem dnevu spomina na mrtve bo pred spomenikom vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam v Ljubljani. Številni bodo tradicionalno obiskali grobove svojcev in prijateljev. V današnji družbi, ki smrt odriva na stranski tir, nas ta praznik sicer opominja tudi na našo minljivost. V oddaji tudi: - V kopenskih bojih izraelske vojske v Gazi ubitih devet njenih pripadnikov - Nova generacija spalnih vlakov v Avstriji kot alternativa onesnaževanju letalskega in avtomobilskega prometa - Tretja podražitev tobačnih izdelkov pri nas letos

V oddaji Lahko noč, otroci! gostujejo Lahkonočnice, s katerimi ob četrtkovih septembrskih večerih poslušamo nove pravljice, ki otroke spodbujajo k pripovedovanju. Tretja v ciklu petih je pravljična nanizanka Nine Mav Hrovat: Na neznanem planetu, v kateri pesnik jazbec in njegovi gozdni prijatelji, ki jih interpretirajo dramski igralci Jožica Avbelj, Maja Končar, Marijana Brecelj, Ivo Ban, Željko Hrs in Zvone Hribar, srečajo tudi vesoljca. Prepustimo se odkrivanju sveta, kjer je vse narobe ... Nastopajo: Jožica Avbelj (pripovedovalka, vesoljec), Maja Končar (miš), Marijana Brecelj (veverica), Ivo Ban (medved), Željko Hrs (jazbec), Zvone Hribar (zajec). Avtorica besedila: Nina Mav Hrovat po kreativni zasnovi izr. prof. dr. Barbare Baloh in Samante Kobal v sodelovanju z urednikom Žigo Koscem. Dramaturginja: Samanta Kobal. Fonetičarka: Mateja Juričan. Napovedovalec: Aleksander Golja. Mojstra zvoka: Matjaž Miklič in Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Vodja projekta: Špela Šebenik. Pravljična nanizanka, ki spodbuja pripovedovanje, v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci! Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, avgust 2023.

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri OZN praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica O dveh občutljivkah avtorice Polonce Kovač. Pravljici o prepomembni kozi, ki pretirava prav o vsem in veverici, ki odkrije, da pogled od zgoraj opogumi in še tako velik strah naredi majhen. Pripovedovalka: Polona Juh. Avtorica besedila: Polonca Kovač. Urednica oddaje: Alja Verbole. Režiser oddaj in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Tretja! Neuradno pa četrta. Božična specialka. Klobase in penino dostavil eden in edini: Miha Dajčman. Počastil naju je pa z obiskom tudi xG stručko: Jernej Flisar. Hvala, hvala, hvala! Kakšen zaključek kakšnega leta! Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko podprete na: urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Imamo majice! Ofsajd majice! Ta teden poslana naročila gredo skozi še v tem letu! Naročila tukaj: docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQL…DRGpaOcmPwVYdG3Z4 Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

Tretja nedelja v novembru je vsake štiri leta namenjena lokalnim volitvam. Kampanja županskih in svetniških kandidatov je potekala sočasno s predsedniško in referendumsko. Po prespani noči in preverjenih izračunih smo z našimi dopisniki po Sloveniji preverili, ali so spet slavili predvsem neodvisni kandidati, kje so bili največji preobrati, izpostavili smo posebnosti in zanimivosti z lokalne politike. Posvetili smo se mestnim občinam, kjer bo potreben drugi krog županskih volitev, ter analizirali tudi širšo politično podobo razdrobljene Slovenije. Oddajo je vodila dopisnica in redaktorica Nina Brus.

Nocoj in še dva prihodnja četrtka v oddaji Lahko noč, otroci! na našem Prvem programu najmlajšim v poslušanje ponujamo nove pravljice slovenskih avtoric in avtorjev. Že šesto leto pri nas gostujejo Lahkonočnice, tokrat s ciklom pravljic, ki otroke uči odgovornega odnosa do okolja in jih spodbuja k ponovni uporabi starih predmetov, oblačil in hrane. Tretja v ciklu je pravljica Ide Mlakar Črnič: Zmaj iz papirja. V radijskem studiu 13 so nam jo pričarali igralec Jurij Souček ter violončelistka Tanjo Babnik in violinist Jan Šoštarič. Avtorica: Ida Mlakar Črnič. Pripovedovalec: Jurij Souček. Glasbenika: Tanja Babnik, violončelo, in Jan Šoštarič, violina. Napovedovalec: Aleksander Golja. Maskerka: Polona Slabe Tonska in video izvedba: Miha Ocvirk, Cole Moretti, Matjaž Šercelj in Špela Šebenik. Glasbena producentka: Brina Nataša Zupančič. Režiserja: Špela Kravogel in Alen Jelen. Urednica oddaje: Alja Verbole.

Novinarski sindikati Radiotelevizije Slovenija in vodstvo so v sporu glede ponedeljkove stavke. Vodstvo vztraja, da bo program na Televiziji Slovenija zato okrnjen, sindikat pa je nad tem ogorčen. Drugi poudarki oddaje: - Tretja etapa Dirke po Sloveniji s ciljem na Celjskem gradu je pripadla najboljšemu kolesarju sveta, Tadeju Pogačarju, ki je na tem vzponu s tekmeci pometel že na lanski dirki. - Evropska komisija je podala priporočilo, naj se Ukrajini dodeli status kandidatke za članico v Evropski uniji, kar je že podprla tudi slovenska vlada. V Bruslju se bodo mnenja med državami najverjetneje kresala pri tem, kakšne pogoje za članstvo postaviti Ukrajini - Bo Velika Britanija svetovno znanega žvižgača Juliana Assangea naposled izročila Združenim državam? Britanska notranja ministrica Priti Patel je ugodila zahtevi Washingtona, Assange ima dva tedna časa za pritožbo.

Tretja sezona serije UP se začenja kar s sladico. Uroš Mlakar, serijski podjetnik, ustanovitelj Naturalica Foods, ki skrbi za blagovno znamko Teta Frida je razložil, zakaj je čokolada čedalje dražja in zakaj gre Fridi v Švici zelo dobro. Govoril je tudi o franšiznem sistemu, proizvodnji, posebni povezavi z Liberijo in prizadevanjih, da bi bili vsi v verigi pošteno plačani. Tudi tretjo sezono UP-ov sestavljata strokovni sodelavec, soustanovitelj Hooray Studios, Mic Melanšek in Anja Hlača Ferjančič.Ustanovitelj Naturalica Foods, ki skrbi za blagovno znamko Teta FridaV seriji oddaj UP predstavljamo tiste, ki si upajo in ki so iz startupov razvili uspešno podjetje. Strokovni sodelavec in sovoditelj oddaje je Mic Melanšek, soustanovitelj in kreativni direktor Hooray Studios. Skupaj z Anjo Hlača Ferjančič bosta gostila zanimive mlade upe, ki so iz zagonskih podjetji ustvarili uspešnice. Prvi gost tretje sezone je Uroš Mlakar, nekdanji radijec, ki se odlično znajde v podjetniških vodah. Ustanovitelj Naturalica Foods, ki skrbi za blagovno znamko Teta Frida, je razložil, zakaj je čokolada čedalje dražja in zakaj gre Fridi v Švici dobro. Govoril je tudi o franšiznem sistemu, proizvodnji, posebni povezavi z Liberijo in prizadevanjih, da bi bili vsi v verigi pošteno plačani. "Zavedam se, da je moč v meni. Če se svet spreminja, moraš iti s spremembami naprej. Če ti nikoli ni bilo nič podarjeno in si vse naredil sam, to pomeni, da lahko stvari znova narediš iz nič."

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Klepetava želva avtorice Polonce Kovač. O klepetavi želvi v živalskem vrtu, drugih molčečih želvah in telefonski govorilnici … Pripovedovalka: Nina Valič. Avtorica: Polonca Kovač. Urednica oddaje: Alja Verbole. Režiser in avtor cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Oblikovalec zvoka: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Posneto v studiih Radia Slovenija, maj 2022.