Podcasts about japonske

Tokrat v središče pozornosti postavljamo blišč iz sveta glasbe z zahoda – pred nami je namreč podelitev prestižne nagrade gremi. Med nominirance se je namreč tudi letos uvrstil kitarist Mak Grgić. V nadaljevanju oddaje se bomo posvetili še baletoma Don Kihot in Plameni Pariza, v Mariboru je potekal tudi 1. koncert 12. cikla Carpe artem, cikel FKK Slovenske filharmonije pa je na 2. koncertu sezone gostil nizozemskega dirigenta in violinista iz Japonske. Odšli smo tudi na Zlati abonma in prisluhnili Simfoničnemu orkestru iz Antwerpna, Zveza kulturnih društev Mestne občine Koper letos praznuje 60 let svojega delovanja, v sosednjem Trstu pa je bila prva operna premiera – Verdijeva Traviata.

Vrstijo se obsodbe izraelskega napada na begunsko taborišče v Rafi. Norveška, ki bo jutri z Irsko in Španijo priznala Palestino, je poudarila, da gre za kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Podobno je v Bruslju, kjer zasedajo zunanji ministri Unije, povedal visoki zunanjepolitični predstavnik povezave Josep Borrell. Kot pravi, je treba od Izraela zahtevati izvršitev odločitve Meddržavnega sodišča v Haagu, naj takoj ustavi ofenzivo v Rafi. Predlagal je tudi obnovitev misije Unije za podporo na zdaj zaprtem mejnem prehodu Rafa med Gazo in Egiptom. V Bruselj se preselimo čez nekaj trenutkov. V oddaji tudi: - Srečanje voditeljev Južne Koreje, Kitajske in Japonske: denuklearizacija Severne Koreje v skupnem interesu - Slovenija na področju socialnega podjetništva pod evropskim povprečjem - Kmalu začetek prenove Šmarske ceste v Kopru. Cilj: ločitev tranzitnega in lokalnega prometa

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakultetiZaslužni profesor dr. Mitja Saje je ekonomist in sinolog, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter naš največji poznavalec zgodovine Kitajske in kitajskega ekonomsko-političnega sistema. Čeprav je poglavitni del svoje kariere preživel v akademskem polju, pa gre za raziskovalca, ki ga nikoli ni zanimalo samo teoretsko preučevanje, ampak si je stvari vedno raje ogledal od blizu. V mladosti je tako potoval po skoraj celem svetu: od Združenih držav in Zahodne Evrope pa do Sovjetske zveze, Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Japonske. Potem se je kot ekonomist zaposlil v republiškem izvršnem svetu, kjer je dodobra spoznal gospodarsko dinamiko sistema, ki bo kasneje prispevala k razpadu Jugoslavije. Vmes se je po celi seriji jezikov navdušil nad kitajščino in se tako rekoč takoj, ko se je država odprla za tujce, za nekaj let preselil tja, Kitajsko pa je od blizu spremljal tudi v nadaljnjih desetletjih, ki so prinesla neverjetno hitro liberalizacijo in razvoj kitajskega gospodarstva. Vse to in še marsikaj drugega pa od sredine 90-ih let naprej, ko je v Ljubljani zaživel Oddelek za azijske študije, predaja tudi novim generacijam sinologov ter širši slovenski javnosti. O svojem zanimivem življenju se je Mitja Saje za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Mitja Saje, osebni arhiv

Izrael kljub pozivom mednarodne skupnosti še ni opustil zamisli o morebitnem vnovičnem napadu na iranske cilje, saj je za danes napovedano že tretje zasedanje vojnega kabineta o tem. Iran znova opozarja, da bo odgovoril na tak napad. V oddaji tudi o tem: - Zunanja ministrica Tanja Fajon se po končanem obisku Japonske odpravlja na Kitajsko - 40 odstotkov domov za starejše je lani poslovalo negativno, zaradi pomanjkanja osebja je praznih približno 600 postelj - Zaradi širšega hekerskega napada je bilo od dopoldneva nedostopnih veliko občinskih spletnih strani

Vsak narod ima kakšnega junaka iz vrst navadnih, preprostih ljudi. Pri nas je to Peter Klepec, Japonci pa občudujejo ribiča Kendza. Strašni zmaj ni hotel prepustiti ljudem skrinjice z zakladi. Z njim se je spopadel skromni ribič Kendzo, ki si ni zase želel ničesar. In ker je želel srečo in zdravje in modrost za svoj narod, mu je uspelo s čarovnikovo pomočjo premagati vse ovire. Ponesel je dobrote med svoje ljudi. Japonske pravljice, prevedla Ivan Skušek in Zdenka Jerman, Mladinska knjiga, Ljubljana 1964, bere Nataša Holy

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples? Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …   foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)

こんにちは (Kon'nichiwa), pristali smo na enem od japonskih otokov. Japonska ali uradno Nipon ali Nihon je otoška država v Aziji. Japonsko otočje sestavlja okoli 7000 otokov, od katerih predstavljajo štirje največji, Kjušu, Šikoku, Honšu in Hokaido. Japonska je enajsta najbolj naseljena država na svetu. Približno tri četrtine ozemlja države je goratega, kjer je 125,5 milijona prebivalcev skoncentrirano na ozkih obalnih nižinah. Znana je tudi po napredni tehnologiji, futurističnem življenju in kulinariki. Japonsko vam bo predstavil Blaž Berlec: YummySlovenia. V letu 2023 je Blaž Japonsko obiskal dvakrat, tako da bo z nami delil najnovejše informacije. _____ V tem pogovoru boste izvedeli:

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.

Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače. To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem. foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)

Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.

V Tokiu se je začel olimpijski kvalifikacijski turnir za odbojkarje. Slovenija je lov na eno izmed dveh vozovnic za Pariz začela proti Tuniziji, pozneje pa bodo največje ovire pomenille reprezentance Srbije, ZDA in gostiteljice Japonske. Utrinkom po uvodni tekmi dodamo zanimivosti s tekme hokejistov Olimpije, ki so v Tivoliju gostili ekipo iz Predarlske.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Občina Ajdovščina prodala propadajoči stari mlin, da bi tam zgradili hotel. - Vremenski ekstremi vplivali na letino grozdja in vina. - V Ilirski Bistrici jutri dobrodelni koncert za prizadete v poplavah. - V Črnomlju se začenja Festival kamišibaja - pripovedniške oblike, ki izvira z Japonske.

Odpravljamo se na Okinavo, samostojno otoško prefekturo v bližini Japonske, ki je bila desetletja po koncu druge svetovne vojne pod ameriškim nadzorom. Še danes je tam približno 30.000 ameriških vojakov, med njimi partner Tanje Albreht, ki ga je spoznala med svojim nekajletnim bivanjem v Bahrajnu. Tanja v intervjuju pripoveduje o svojih vtisih in izkušnjah z Okinave in jih primerja tako s tistimi z Japonske kot tudi iz Bahrajna. Med drugim pove, kako je preživela zadnji (a ne prvi) preplah ob izstrelitvi severnokorejskih bojnih raket in kako so bile z navijaškega gledišča videti tekme svetovnega prvenstva v košarki, ki jih je obiskala nedavno - za razliko od kakšne druge pred le nekaj meseci, ko so bile tam še obvezne maske za vse obiskovalce, verbalno navijanje pa prepovedano. Na Japonskem je namreč covid-19 "še aktualen", pravi, na kar še vedno opominjajo tudi redna opozorila in obvestila iz zvočnikov na javnih površinah.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Igor Velše Zbirka esejev Na kraju zapisano prinaša dvanajst esejev, ki jih je pesnik, pisatelj in esejist Aleš Šteger napisal v dvanajstih letih v prav toliko mestih po svetu. S tremi spremnimi eseji in poglobljenim razmišljanjem o krajih so s delu poklonili Péter Nádas, Alberto Manguel in Carolyn Forché. Šteger svojo esejsko pot začenja v izložbi znane ljubljanske veleblagovnice. Pri tem popisu je izjemno natančen in pronicljiv, saj se poglablja v dele dneva in akterje tistega decembrskega dne leta 2012. S socialnim čutom obravnava posameznike in posameznice, pri čemer pa ne izpušča takratnih okoliščin, na primer prazničnega razpoloženja in protestov hkrati. To mešanje živosti okoliščin in orisi ljudi pa so dodatno približani s fotografijami – neobdelanimi večkrat posnetimi na hitro, kar deluje zelo neposredno. Prav tako direktno deluje Šteger s komentarji, ki delujejo kot obžalovanje in slaba ravnanje. V primerjavi z drugimi eseji v knjigi Na kraju zapisano je prav »ljubljanski« najbolj razgaljajoč in intimen. O vlogi in pomenu pesnika avtor piše predvsem na osebni ravni, ne toliko kolektivni, kar počne v nadaljevanju obsežne knjige. Ta se nadaljuje z obiskom Minamisōme na Japonskem. Prav ta esej je po svoji tenkočutnosti in razmislekih o pomenu človeštva in o tem, kaj ga osmišlja, eden najboljših. Vprašanj o človekovem obstoju se loteva s konkretnimi primeri, vezanimi na tragedije Japonske. Te prenaša na obče, obenem pa poudarja upanje in boj, trdoživost ljudi. Seveda sta pomembna budnost in obstoj zapisanega: »Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina). Ker obenem, ko si ogledujemo hrbte in platnice knjig, ko listamo, ne listamo le po znakih iz življenj tistih, ki so knjige napisali, ilustrirali, jih uredili, tehnično opremili, natisnili in izdali, marveč obenem vzpostavljamo drobna žarišča za vse druge, ki vede ali nevede obnavljajo isti ritual, ter jih utrjujemo v njihovem početju. To v tem osamljenem svetu daje moč in upanje. Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.« Ta citat je kot moto celotne knjige Na kraju zapisano, pri čemer umetnik z lastnimi vpogledi interpretira zgodovino posameznih mest in jih primerja s sedanjostjo. Pri tem zna ostro obsoditi zločine v času druge vojne in čistk, hkrati pa poudarja spoznanje o vnovičnem vzponu sovraštva proti kakršni koli tujosti in drugosti. To doseže s sočnim jezikom, odrezavimi kratkimi povedmi in seveda z ostrimi navedenimi primeri. In zato imajo pomembno mesto književna umetnost in knjižnice, ki naj bi človeku dajale upanje in smisel obstoja. Prav ljudje, ki mu podajajo zgodbe, so vzeti kot sli. Ključni vidiki, ki jih Šteger poudarja v esejih, so kritika kapitalizma, nenehna digitalizacija, širjenje strahu in otopelosti. Napisani so bili v večini pred koronskim obdobjem in krutim obleganjem Ukrajine. Večina esejev deluje celostno in poglobljeno, le zadnji esej je krajši in v primerjavi s prejšnjimi napisan preveč filmsko in nekoliko površno. Kot res izjemne eseje bi po preciznosti izraza in občutenja izpostavila še Šanghaj, Solovki in Beograd. Vendar avtor ni pozoren samo na prej naštete težave, gre tudi za obstoj manjših jezikov in tradicionalnih kultur. V esejih jasno pokaže svoje stališče do izginjanja kultur pod velikimi pritiski globalizacije. Kritičen pa ni le on, ampak tudi pogledi ljudi, ki jih srečuje na poti. Ti eseji so kot zemljevidi intimnih zapisov, ki prikazujejo mesta po svetu z vsemi njihovimi trpkostmi, in so hkrati esejistov razmislek o času-prostoru. Postopek opazovanja je dosežen. Šteger tako ni le opazovalec in opazovani, ki piše. V vseh esejih v knjigi Na kraju zapisano sta pomembna vzgib za sočloveka in poudarek na eksistenci posameznika in skupnosti. Ponujajo nam duhovni kompas, ki ga bralstvo nenehno potrebuje, ne glede na to, v katerem obdobju se očitno znajde. Pri tem pa niso pomembna samo fizična, temveč tudi mentalna potovanja znotraj sebe.

V 173. epizodi podcasta Adrijano Dimec, ustanoviteljico in lastnico blagovne znamke Méra Collections, ki je v dveh letih od predstavitve na trgu osvojila ženske, ki iščejo kakovostno izdelane večne kose oblačil za svojo omaro. Z Adrijano sem govorila v 68. epizodi, ki je izšla dva meseca po predstavitvi Mera Collections, danes pa nadaljujeva s pogovorom: kaj se je zgodilo vmes, kakšni so njeni cilji, želje, vizija, kako gradi svoje podjetje, kako ji je uspelo voditi podjetje z oddaljene Japonske, kjer je z družino živela pol leta. Današnji pogovor z Adrijano lahko razdelim na tri dele. Prvi del pogovara začenjava tam, kjer sva ga zaključili pred dvema letoma in pol, ko je Adrijana na trgu predstavila blagovno znamko Méra Collections. Sledi skok na Japonsko, kjer je z družino živela zadnjih nekaj mesece. V zadnjem delu pa se ponovno vrneva v podjetništvo, se dodatkneva trajnostenega vidika vodenja podjetja ter izzivov in ciljev, ki Adrijano in Méro čakajo v prihodnjem obdobju. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Adrijano omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda173 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

p: Vladimir Kos je v svojih kiticah spraševal tudi našo vest. POTA pa vabijo na dobrodelni koncert.

p: Vladimir Kos je v svojih kiticah spraševal tudi našo vest. POTA pa vabijo na dobrodelni koncert.

Si predstavljaš, da bi si rad skuhal čaj, pa lonec nenadoma zakriči: Joj, peče me, nehaj! Nekaj podobnega se je zgodilo staremu svečeniku, ki si je sam rad kuhal čaj. Prisluhni japonski pravljici o čarovnem kotličku. Japonske pravljice, prevedla Ivan Skušek in Zdenka Jerman, Mladinska knjiga, Ljubljana 1964, bere Nataša Holy

V 18. vzporedniku se premikamo proti Kitajski, od koder prihajajo prelomne novice – število prebivalcev je lani prvič po letu 1960 upadlo. Z našo azijsko dopisnico Karmen Švegl razmišljamo, kaj neugodni demografski trendi napovedujejo za gospodarsko prihodnost Kitajske, kako nanjo ta trenutek vpliva epidemija covida po sprostitvi ukrepov in kako se bo virus širil med tradicionalnimi potovanji ob začetku lunarnega novega leta. Ob tem pa tudi o geopolitičnih računicah Japonske in najpomembnejših trendih v letu 2023.

Stavka zdravnikov in zobozdravnikov bo 11. januarja. Med stavkovnimi zahtevami sta odprava plačnih nesorazmerij in jasna opredelitev vlade, da za nastale razmere niso odgovorni zdravniki. Ti bodo na dan stavke poskrbeli za paciente z nujnimi stanji, mladoletne, starejše od 65 let ter nosečnice. Vladna stran se na napoved stavke še ni odzvala.Nekateri drugi poudarki oddaje: - Pirc Musarjeva predstavila svojo ekipo, ki ji bo pomagala doseči cilje na področju zunanje politike, socialne pravičnosti in vključenosti ter podnebne krize - Zunanja ministrica Fajon v Beogradu poudarila evropsko perspektivo Srbije - Zaostrovanje odnosov med Japonsko in Severno Korejo zaradi sprememb Japonske obrambne politike

Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Škof Štumpf navdušen, da je srečanje treh narodov v Beltincih uspelo.Papež Frančišek proglasil nova blažena, ki sta skrbela za migrante in bolnike.Vreme: Jutri bo zmerno do pretežno oblačno.Šport: Zmagovalec dirke formule ena za veliko nagrado Japonske v deževni Suzuki je Max Verstappen.

Teden Nobelovih nagrad je danes prinesel dobitnike nagrade za fiziko. Razdelili si jo bodo francoski, ameriški in avstrijski fizik Alain Aspect, John F. Clauser in Anton Zeilinger. Kot so sporočili iz Švedske kraljeve akademije, so nagrado prejeli za prelomne znanstvene poskuse s prepletenimi fotoni in za pionirska odkritja na področju kvantne informatike. Druge teme: - Ukrajinska vojska na jugu dosegla največji preboj doslej, Putin naj bi še danes podpisal zakon o priključitvi - Panika na severu Japonske zaradi severnokorejske balistične rakete - Ob svetovnem dnevu varstva živali poudarjanje odgovorne skrbi zanje

Monotaro ali Breskvin sin je bil dober človek. Sklenil je, da bo pomagal ubogi ljudem, ki so trpeli zaradi volkodlakov. Mu je uspelo? Prisluhni japonski pravljici Breskvin sin. Japonske pravljice, prevedla Ivan Skušek in Zdenka Jerman, Mladinska knjiga, Ljubljana 1964, bere Nataša Holy

Kitajska vojska je danes začela največje vaje v bližini Tajvana, s čimer je opozorila na nesprejemljivost prihoda predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi na ta otok, ki ga v Pekingu štejejo za svoje ozemlje. Med obsežnimi vojaškimi vajami je kitajska vojska izstrelila tudi balistične rakete, ki so padle v tajvanske vode, po besedah Japonske pa tudi v njeno izključno gospodarsko območje. Ameriški zunanji minister Anthony Blinken je ob tem poudaril, da v Washingtonu nasprotujejo kakršnim koli enostranskim potezam, ki bi spremenile status quo v primeru Tajvana, še zlasti z uporabo sile. Nekaj drugih poudarkov oddaje. Ameriška košarkarica Brittney Griner zaradi posesti hašiševega olja v Rusiji obsojena na devet let zapora. Razmere v Gorskem Karabahu so po dveh letih premirja znova zaostrene. V Mariboru prvi na svetu pri izposoji koles.

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora? Napad na Ukrajino, ki ga je 24. februarja v zgodnjih jutranjih urah ukazal predsednik Putin, je brez dvoma dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, v senci katerega se bo v političnem, varnostnem in gospodarskem smislu slej ko prej izrisala povsem drugačna podoba našega planeta. Pa vendar se je težko znebiti vtisa, da se v Sloveniji v zadnjih mesecih ubadamo predvsem z vprašanjem, kaj krvavo dogajanje v Ukrajini pomeni za nas same in, morda, še za Evropsko unijo, medtem ko le malo pozornosti namenjamo vprašanju, kako vojna v vzhodni Evropi spreminja odnose v vzhodni Aziji. To morda ni presenetljivo, je pa precej kratkovidno. Kolikor je namreč že nekaj časa očitno, da bodo zgodovino 21. stoletja v pomembni meri pisali ne le voditelji v Washingtonu, Moskvi ali Bruslju, temveč tudi tisti v Pekingu, New Delhiju, Tokiu, Seulu in Džakarti, toliko je tudi jasno, da si v resnici ne moremo privoščiti ignorirati vprašanja, kako se zaradi ruske invazije in njenega poteka zdaj spreminjajo srednje- pa tudi dolgoročni zunanjepolitični interesi in prioritete Kitajske, Indije ali Japonske in kako utegnejo te spremembe povratno vplivati na cel svet. No, to belo liso na zemljevidu našega razumevanja sodobnega sveta smo skušali vsaj v najbolj grobih potezah zapolniti v tokratni oddaji, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: sinologinjo, dr. Majo Veselič, in japonologa, dr. Luko Culiberga. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva.   foto: go, znamenita vzhodnoazijska strateška namizna igra (OrcaTec/Pixabay)

Anže Abram je raziskovalec materialov, ki je svoje delovno mesto na Inštitutu "Jozef Stefan" za dve leti postdoktorskega izobraževanja zamenjal za "pisarno" na koralnih grebenih japonske prefekture Okinava, otoka, ki mu pravi(jo) tudi slepo črevo Japonske. Tam preizkušajo nove materiale, ki bi se lahko v prihodnosti uporabljali kot podlaga za nanos morskih bitij ter ohranitev oziroma nastanek novih koral. Japonci so namreč vprašanje izginjajočih koral doslej reševali s potapljanjem velikih cementnih kock, ki tudi potem, ko jih prerastejo korale, ostanejo v morju in tako spreminjajo podobo grebenov. Njihov cilj je najti materiale, ki bi sprva opravljali enako vlogo kot zdaj cement, potem pa čez čas sami izginili.

Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.

V davnih, davnih časih se je kmečki sin zaljubil v ribičevo hčerko. Toda, ribič je dolgoval bogatemu trgovcu veliko denarja in je zato zamenjal hčerko za dolg. Bo Mataku uspelo rešiti svojo izvoljenko? Japonske pravljice, prevedla Ivan Skušek in Zdenka Jerman, Mladinska knjiga, Ljubljana 1964, bere Nataša Holy

Zdravo. V tokratni epizodi se pogovarjamo samo in izključno o vsebini poglavja. Ker je vsebine veliko, začnemo z modro stvarjo policijske oblike, nadaljujemo z bedrcem v bradi in se posvetimo komentatorjema, ki sta kriva za naslov tokratne epizode. Ugotovimo, da se stvari včasih kar same rešijo. Citat iz daljne Japonske tokrat prebere Una Softić, hvala!

On August 7 this year, we hosted a young Slovenian-Italian pianist, Aleksandar Gadžijev, who won this year's competition in Sydney. On Thursday, we were delighted by the news that Aleksander won second place at the prestigious Chopin Piano Competition in Warsaw, where he represented Slovenia and Italy, which he shares with a competitor from Japan. He also won the Krystian Zimmerman Award for Best Sonata Performance. Listen to SBS Slovenian, every Saturday, from 12-1pm. Follow us on Facebook SBS Slovenian and listen to our podcasts by clicking here. - 7.avgusta letos smo v oddaji gostili mladega slovensko-italijanskega pianista Aleksandra Gadžijeva, ki je zmagal na letošnjem tekmovanju v Sydneyu. V četrtek pa nas je razveselila novica, da je Aleksander na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, kjer je zastopal Slovenijo in Italijo, osvojil drugo mesto, ki si ga deli s tekmovalcem iz Japonske. Osvojil je tudi nagrado Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo sonate.

On August 7 this year, we hosted a young Slovenian-Italian pianist, Aleksandar Gadžijev, who won this year's competition in Sydney. On Thursday, we were delighted by the news that Aleksander won second place at the prestigious Chopin Piano Competition in Warsaw, where he represented Slovenia and Italy, which he shares with a competitor from Japan. He also won the Krystian Zimmerman Award for Best Sonata Performance. Listen to SBS Slovenian, every Saturday, from 12-1pm. Follow us on Facebook SBS Slovenian and listen to our podcasts by clicking here. - 7.avgusta letos smo v oddaji gostili mladega slovensko-italijanskega pianista Aleksandra Gadžijeva, ki je zmagal na letošnjem tekmovanju v Sydneyu. V četrtek pa nas je razveselila novica, da je Aleksander na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, kjer je zastopal Slovenijo in Italijo, osvojil drugo mesto, ki si ga deli s tekmovalcem iz Japonske. Osvojil je tudi nagrado Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo sonate.

Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V popoldanskih športnih minutah se ogrejemo pred večernima tekmama slovenskih nogometnih klubov v kvalifikacijah za konferenčno ligo in postrežemo zanimivosti iz Japonske, kjer so se začela prva tekmovanja.

Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat nekaj zanimivosti o čaju. Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačnoNe najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o čaju. Izmed spodnjih trditev poiščite napačno. 1. Že razpisi za nakup oklepnih vozil britanske vojske vedno vsebujejo postavko, da mora vozilo vsebovati »tea brewing station«. Torej napravo za pripravo čaja. Trditev je resnična 2. Ledeni čaj je star toliko kot sladoled v kornetu, hot dog in sladkorna pena. Prvič so ga ponudili na Expu v Saint Louisu leta 1904. Ker je šla prodaja tople pijače v toplem vremenu slabo, ji je Richard Black dodal led in ustvaril prodajni hit – ledeni čaj. Trditev je izmišljena 3. George Orwell je bil tak ljubitelj čaja, da je leta 1946 celo izdal vodnik za pripravo čaja z naslovom »A Nice Cup of Tea«. Trditev je resnična 4. Menihi na severu Japonske s pomočjo posta in posebnega čaja odvajajo vso tekočino iz svojega telesa. S tem postopkom, ki traja kakih 3 tisoč dni, se na koncu samo-mumificirajo. Trditev je resnična 5. Švedski kralj Gustav 3. je pod zdravniškim nadzorom naredil poskus z dvema na smrt obsojenima dvojčkoma. Eden je vsak dan pil tri skodelice čaja, drugi pa tri skodelice S tem je hotel preveriti, katera od obeh pijač je bolj škodljiva za zdravje. Trditev je resnična

Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Mag. Ladeja Godina Košir je ustanoviteljica in direktorica platforme Circular Change ter predsednica Evropske platforme za krožno gospodarstvo ECESP (nick name: Krožno gospodarstvo na dveh nogah). Leta 2018 je bila finalistka za nagrado The Circulars 2018 v kategoriji Circular Economy Leadership Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu., prepoznana kot "regionalni motor krožne tranzicije". Svoj magisterij je zaključila na Fakulteti za Družbene vede. Ladeja je tudi gostujoča profesorica na Doshisha Univerzi na Japonskem in tudi so-voditeljica raziskovalne skupine Circular Economy Systems na Bertalanfy Center for the Study of Systems Science (BCSSS) na Dunaju. Vsako leto sodeluje na več kot 40 različnih dogodkih v Evropi in po svetu.Kot cenjena govornica je nastopila v več kot 30 državah, na konferencah od Japonske pa vse do Savdske Arabije. Leta 2020 je bila uvrščeni na seznam nove kampanje Evropske komisije #EUwomen4future. Ta vključuje 23 izjemnih žensk z različnih področij, od tega jih 10 prihaja s področja znanosti, raziskav in inovacij. Kampanja, ki jo je predstavila evropska komisarka za inovacije, raziskave,kulturo, izobraževanje in mlade Mariya Gabriel, vključuje izjemne ženske, dejavne na področju raziskav, inovacij, izobraževanja, kulture in športa. Sodeluje tudi v Upravnem odboru Sekcije žensk v Združenju Manager, kjer si želijo uravnoteženosti na vodilnih položajih – mešani timi dokazano bolje delujejo. Računam na generacijo, ki zdaj vstopa na karierno pot, da bo modrejša, kot smo bile me. Zase pravi, da je »orkestratorka« procesov, ki vodijo v trajnostno preobrazbo. Sodeluje z vladami, podjetji, mesti, znanstvenimi institucijami, nevladnimi organizacijami. Naj quote: "There is a crack in everything, that is how the light gets in" Leonard Cohen Naj knjiga: spreminjajoča se grmada knjig na moji nočni omarici (trenutno Ubuntu - Mungi Ignomane; Dougnught Economics - Kate Raworth; Ogledala - Vesna Milek; Do less, get more - Shaa Wasmund; Goodbye Things - Fumio Sasaki in ponovno tudi Ljubezen v času kolere - Gabriel García Márquez) Naj serija/film: Danska serija Oblast / film In the mood for love - Wong Kar-wai Hobiji Qi Gong, joga, jadranje, različni športi v rekreativnih izvedbah, branje, filmi, potepanja, parfumirane sveče in rezano cvetje Najljubša hrana: Sushi, divji ulovi iz jadranskega morja in kulinarična razvajanja v izvedbi moje najstarješe hčere Najljubši podjetnik: Jacinda Ardern - izjemna voditeljica - vodenje države zagotovo zahteva tudi managerske sposobnosti:) Naj app: Booking.com (trenutno žal bolj v mirovanju) Zaključna misel: Na svoji svoji življenjski poti se kar naprej brusimo & učimo. *Slovenian Research Agency, Program P5-0364 – The Impact of Corporate Governance, Organizational Learning, University of Ljubljana, School of Economics and Business, Slovenia.

Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last)

Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo slišali glavne poudarke papeževega obiska na Japonskem. Pogovarjali smo se tudi s Tilnom Čebuljem, ki ga je Vatikan imenoval v posvetovalni organ skupine 20-ih mladih. Vabljeni k poslušanju.

V turistični oddaji smo preverili, kaj je občina Podlehnik v letošnjem poletju ponujala tranzitnim turistom. Kopalna sezona se počasi končuje mi pa smo se prepričali, da je tudi letos naravno kopališče Velenjska plaža, zabeležilo zavidljiv obisk. Dodali smo še ponovitev potopisnega pogovora in radijsko razglednico iz Japonske.

Za danes sem prihranil še pogovore s tremi umetniki, ki so koloniji dali mednarodni pečat. Noriaki Sangawa, Nikola Markovič in Nikolaj Mašukov so slikarji, ki prihajajo iz Japonske, Srbije in Rusije. Danes v petek, 23. avgusta ob 19. uri bo v farni cerkvi na Prevaljah, koncert orgelske in violinske glasbe z umetniki iz St. Peterburga in Ljubljane.Odprtje spominske razstave akademske slikarke Veselke Šorli Puc bo v soboto, 24. avgusta, ob 17. uri v cerkvi Device Marije v Bovcu.

Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.

Na svetu živi le 8 vrst medvedov, izkušnje posameznih držav z njimi pa so zelo različne. Ponekod jih imajo le peščico in oblasti vlagajo zelo veliko energije ter denarja v to, da jih ohranjajo. Drugod, kjer so populacije stabilne ali je medvedov celo preveč, pa se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kako dolgoročno brez večjih konfliktov bivati skupaj. In prav sobivanje medveda in človeka je bila osrednja tema velike mednarodne konference o medvedih, ki smo jo ves prejšnji teden gostili v Ljubljani. Približno 250 strokovnjakov z vsega sveta je na njej izmenjevalo izkušnje ter predstavljalo rezultate najnovejših raziskav, tehnični napredek in študije primerov, pomembnih za zagotavljanje dolgoročnega sobivanja ljudi z medvedi. Izkoristili smo priložnost in skupaj s poznavalci medvedje problematike iz Japonske, Tajvana, Združenih držav Amerike, Kanade in nekaterih držav Evrope poskušali izrisati globalno sliko medvedje problematike ter izvedeti, kako v teh državah sobivata medved in človek.

iOS 7 beta 5, IFTTT problem in Markov NEvarni kotiček.