Podcasts about najbolje

S pravočasno zaščito lahko življenjsko dobo lesa podaljšamo tudi do sedemkrat. Kakšna je torej najboljša zaščita lesenih površin, kako izbirati med olji, voski, lazurami, laki in drugimi premazi? Sogovornik: prof. dr. Marko Petrič z oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Stjepan Bilić, Mikela Gashi, Ana Žanić i Ava Kombol dobili su najviše ocjene iz hrvatskog jezika na državnom maturalnom ispitu. Za svoj trud i uspjeh dobili su pohvalnice i nagrade Udruge učitelja hrvatskog jezika u Victoriji. Za naš program otkrivaju što je bilo najteže, čega se najrađe sjećaju, te kako im je polaganje hrvatskog jezika na maturi pomoglo u ostvarivanju želja i planova.

Otvorene su prijave za 10x MASTERMIND: https://www.radimposvom.com.hr/mastermind/Bez obzira na to radi li se o mentoriranju, certifikaciji ili edukacijskom programu, često je zastrašujuće uložiti u sebe. Naravno da razina straha ovisi o razini ulaganja, no pitanja ostaju ista: Jesam li spremna? Je li pravi trenutak? Hoće li se isplatiti? Kroz proteklih osam godina, uložila sam više od 20% ukupnih prihoda u edukaciju. I svaka od tih odluka bila je zastrašujuća, jer kada ulažeš u edukaciju ne postoje garancije...osim, ako si ta garancija TI.Ako već tjednima posjećuješ stranicu MASTERMINDA - obećaj mi jednu stvar. Obećaj mi da ćeš poslušati ovu podcast epizodu. Nakon toga u potpunosti vjerujem da ćeš donijeti najbolju moguću odluku za sebe i svoj biznis.Šest mjeseci od sada možeš biti potpuno drugačija poduzetnica. Sve što trebaš je donijeti odluku da ne želiš čekati još jednu godinu. Jesi li spremna?Ispuni prijavu: https://forms.gle/UQoPc4UiC6G4RjMz7Ostani u toku:Prijavi se na newsletter: https://www.radimposvom.com.hr/newsletter/Piši mi na Instagramu: https://www.instagram.com/teazavacki

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

Srednje šole in fakultete po vsej državi bodo v petek in soboto odprle vrata in na informativnih dnevih predstavile svoje programe. V Radijski tribuni smo podrobneje predstavili pestro spoznavno dogajanje, vpisni postopek in roke, ki jih ne gre zamuditi, in seveda bodočim dijakom in študentom ponudili tudi nekaj nasvetov pred pomembno življenjsko prelomnico.

Vratili smo se sa odmora i priredili vam jednu maratonsku epizodu Njuz POPkasta. Pričali smo servisu SkyShowtime i šta nudi na našem tržištu. Neizostavna je priča o drugoj i dugo očekivanoj sezoni serije Squid Game. Da li Đulijano de Empoli piše fikciju ili svoje memoare, zašto se Dražić ponovo bavi japanskim spisateljicama i šta donosi novi roman Sali Runi? U muzičkom delu pričali smo o najvećem iznenađenju na domaćoj sceni krajem prošle godine - saradnji DeVita i Osvajača, kao i o dokumentarcima o muzičkim legendama Tini Tarner i Avicii. Spisak preporuka izlazi za dan dva, budite strpljivi!

Na tradicionalnoj svečanosti Velikog dana hrvatskog sporta, Hrvatski olimpijski odbor proglasio je i nagradio najuspješnije sportašice, sportaše i trenere u godini na izmaku te dodijelio druga vrijedna priznanja poput nagrade Matija Ljubek za životno djelo.

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

Hej, dobrodošli u novu epizodu pomalo too much podcasta! 00:00:00 Uvod 00:03:26 Promjena terapeuta, life update, to-do liste 00:16:10 Pitanje za upoznavanje 00:17:50 Najbolje životno razdoblje 00:23:40 Lekcije iz smrti drage osobe 00:28:43 Najveći rizik u životu 00:36:16 Pitanja koja uživo nikad ne biste postavili trudnici 01:13:30 Kako proraditi emocije? 01:40:34 Kritične situacije u Love is Blind ☕ Počasti nas s kavom ako ti se svidjela epizoda: https://www.buymeacoffee.com/pomalotoomuch POVEŽITE SE S NAMA: Eva: https://www.instagram.com/toomucheva Marie: ⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mariewasler⁠⁠⁠⁠ Slušajte, gledajte & subscribeajte naš podcast: YOUTUBE: https://bit.ly/3ytU2hP SPOTIFY: https://spoti.fi/3RNtHCj APPLE: ⁠⁠⁠⁠https://apple.co/3RNuD9W⁠⁠⁠⁠ Ako nam se želiš zahvaliti za naš rad i trud, bile bismo ti zahvalne da ovu epizodu podijeliš na svojim društvenim mrežama ili svojim prijateljima i da nas označiš (@toomucheva, @mariewasler) te da podcast ocijeniš i/ ili komentiraš na platformi na kojoj nas slušaš. Hvala ti!

Če želimo v prihodnje odločati o tem, ali bo umetna inteligenca delovala v najrazličnejših aplikacijah v slovenščini, potem potrebujemo slovensko umetno inteligenco, slovenski ChatGPT. Pri ameriškem podjetju OpenAI so sicer razvili ChatGPT, ki deluje v slovenščini, vendar ni odprt. Podjetja, ki bi želela v svojih aplikacijah uporabiti tovrstno tehnologijo, jo morajo odkupiti od OpenAI. Ko bo razvit slovenski veliki jezikovni model, pa bomo v Sloveniji odločali, kdo ga lahko uporabi. Načeloma bo ta model odprt. Za začetek pa bomo morali zbrati veliko besed, ogromno besed. Najbolje bi bilo, da bi na enem mestu zbrali 40 milijard besed, kar je skoraj vse, kar je bilo kdaj napisanega v slovenščini. Če bo manj, bo tudi delovalo. V ta namen se je začela nacionalna zbiralna akcija besedil za vzpostavitev slovenskega modela umetne inteligence. Projekt PoveJmO koordinira Fakulteta za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Aleksander Čobec se je o izzivih in zbiranju besed pogovarjal z vodjo projekta Simonom Krekom.

Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.

Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. --Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.

Putnički avionski saobraćaj se nalazi u fazi tzv. velikog preloma! Ekološki zahtevi su sve kompleksniji, a procedure koje prethode letovima i slede nakon njih sve duže traju. Letenje je danas bezbednije nego ikada – ali malo ko da putovanja avionom na neku destinaciju vidi kao nešto prijatno i opušteno. Saša Bojić i Nenad Kreizer izmedju ostalog o tome kako su velike aviokompanije rangirane na osnovu zadovoljstva putnika i koji su glavni trendovi u putničkom vazduhoplovstvu 2024. Von Sasa Bojic.

Gost 168. epizode podkasta Pod kapicom bio je Miloš Saković, selektor U18 vaterpolo reprezentacije Srbije. Tema emisije bila je srebrna medalja na tek završenom Svetskom prvenstvu u Argentini. Saković se prvo osvrnuo na finalni poraz od Mađarske, gde su ekipa i stručni štab podbacili, a bez želja da traži opravdanje kasnije tokom emisije pričao je o sudiji učesniku finala na koga su sa pravom pritužbe imali i iz hrvatskog tabora…Kako su izgledale pripreme do Argentine, saradnja sa Nikolom Rađenom i Milošem Popovićem, koliko je teško reći mladom igraču da je otpao sa spiska, zašto nije bilo Luke Boškovića… Najbolje i najlošije utakmice na turniru, 8:0 protiv Crne Gore, učinak MVP turnira Krstića i šta čeka momke u periodu koji sledi, da li Srbija ili Mađarska imaju bolju poziciju kad je u pitanju pojedinačni kvalitet igrača kadrih da se u skorije vreme nađu u seniorskom državnom timu…Organizacija turnira, s čime se sve suočavao tim, poseta, život u Argentini, sa akcentom na niske temperature :slightly_smiling_face: I srebrni juniori su imali pitanja za svog selektora, koji je pred kraj pričao o Valisu gde radi kao trener prvog tima i šansama Srbije na Olimpijskim igrama…Kupite naše majice, knjige i podržite nas na: https://shop.infinitylighthouse.com Postanite član na YouTube-u: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinPodržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/infinitylighthouse ★ Support this podcast on Patreon ★

V Sloveniji najbolje uspevajo v Istri in Goriških brdih, jih pa najdemo tudi drugje. Ker zelo dobro uspevajo na področju Mediterana, predstavljajo pomemben del mediteranske prehrane. Najbolje je, če jih uživamo sveže, priljubljene so tudi sušene ali v marmeladah in džemih. O figah bo govor v današnjem Torkovem kvizu, sogovornica bo prof. dr. Metka Hudina z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Danas, 1. srpnja, u Australiji započinje nova financijska godina 2024.-2025. To je vrijeme kada pojedinci i poduzeća pripremaju svoje porezne prijave. Često se preporučuje da pričekate s predajom poreznih prijava do sredine srpnja kako biste bili sigurni da su svi porezni dokumenti dostavljeni Australskom poreznom uredu od strane vaših poslodavaca ili drugih subjekata. U ovom prilogu osvrnut ćemo se na razlike u kraju porezne godine između Australije i Hrvatske te objasniti što trebate učiniti kako biste najbolje pripremili svoje porezne prijave u Australiji.

Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.Prepričana je, da je zaradi bolezni postala boljši človek in tudi boljša zdravnica, in da sedaj, ko se je bolezen vrnila z razsojem, ko upanja v ozdravitev ni več in konec življenja postaja vse bolj otipljiv, živi bolj zadovoljno življenje kot kadarkoli prej, očiščeno materializma, egoizmov, slabe vesti in polno skoraj zenovske umirjenosti. Koliko se je po lastni izkušnji z zdravljenjem spremenil njen odnos do pacientov, kaj meni o zdravniški stavki in koliko si želi soodločanja o lastni smrti?

Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.

Cena zlata je na rekordnih ravneh. Kaj se bo dogajalo s ceno zlata v prihodnje? Je srebro res novo zlato? Koliko zlata imeti v portfelju? Zakaj cena bitcoina po razpolovitvi nagrade upada in kje bo cena ob koncu leta? Kaj se dogaja s ceno tekočega zlata - nafte in kako pomembno vpliva svetovna borza na naša življenja?  Epizoda je objavljena tudi na Youtube.

Piše Tonja Jelen, bere Mateja Perpar. Prvenec Vse ali nič nekdanjega novinarja in zdaj pisatelja Anžeta Voha Boštica je s tematskih vidikov najprej roman o življenju mladega odraslega in o politiki. Kritično pretresanje zareže že s težavo zaposlovanja sveže diplomiranega politologa in s tem povezanimi eksistencialnimi vprašanji. Pri tem avtor natančno izpisuje dogajanje in posledice, ki jih take težave povzročajo. Voh Boštic pri tem predstavi tudi družinski okvir protagonista Franja, ki je iz enostarševske družine iz tako imenovane province zaradi prve službe odšel v prestolnico. Sociološka plat je v obravnavanem delu izjemno dobro izrisana, saj upošteva vse zakonitosti in temelje. Roman Vse ali nič sicer jezikovno ne preseneča, v kontekstu neoliberalizma pa je vreden premisleka. Prikazuje življenje diplomiranega posameznika in s tem odstira vsa vprašanja, ki ga doletijo na novem začetku po koncu študija. Razpravljanje o začetnih možnostih in o tem, kako se bo lahko izobraževal in uspel v življenju, je izredno smiselno vloženo, prav tako tudi namig, da se idejnemu loku neoliberalizma kljub uporu proti dodobra vpeljanemu sistemu ne moremo upreti. Vedno smo namreč vpeti v sistem, tudi če se mu naivno ali premišljeno želimo izogniti ali živeti na drugačen način, najsi bo že v zrelih letih ali šele na začetku karierne poti. Roman je umeščen v srednjo ali severno Evropo, jasno pa je zavedanje o splošnih posledicah političnih odločitev v celotnem svetu. Iz več vidikov zanimiv razvojni roman spretno razgrinja notranje mehanizme politike. Junaku Franju se končno le nasmehne sreča – ali celo nesreča – da zaide v politične vode. Pisatelj Anže Voh Boštic se seveda tudi tukaj ne izogne problematiki neplačevanja in zaposlovanja mladih ter v nadaljevanju delitvi po veri ali na leve in desne stranke, kar pa med mladimi ne sproža pomislekov in nasprotovanj. Izmišljena imena političnih strank sledijo strankarskim idejam, prav zaradi teh pa se dogajanje v romanu zaostri. Manevriranje med opazovanjem, doživljanjem, mobingom, lažmi in napetostmi znotraj stranke in pozneje med ostalimi strankami je premišljeno in sistematično prikazano. Kaj je resnica, ni vedno ugotovljeno. Pomembno je samo to, da gre v romanu na vse ali nič, najsi bo to Franjevo povprečno dostojno življenje ali celotna politika. Pri tem avtor ne pozablja na stranske like in likinje, ki so danes še lahko vpeti v odločanje, jutri pa ne več. Zamenljivost posameznika je tudi v svetu belih ovratnikov pač vsakdanja. A protagonist kljub predstavljenim teminam in začetni vzvišenosti ne želi izgubiti samega sebe. Še vedno verjame v pravičnost in poštenje in pogosto dvomi o karierni poti, na kateri se je znašel. Pomemben sprožilec razmislekov o tej poti je tudi njegova mama. Ta je kot znanilka vesti, ki vsake toliko potrka in skorajda potrdi protagonistovo nejevero in neugodno občutenje v novem svetu. Vez med materjo in sinom je v romanu pomembna; avtor nakaže tudi Franjevo skrb in hvaležnost do nje. V času pogostega problematiziranja družinskih travmatičnih odnosov v leposlovju je tak izpis redek in pomemben kazalec, da je lahko tudi drugače. Razvojni roman Anžeta Voha Boštica Vse ali nič preseneča v opisih odzivov ljudi in se tehtno sooča z vprašanji preživetja mladih. Pri tem je pomembno, da ne gre samo za politiko – takó je namreč na vseh področjih dela. Najbolje pa je, da človek na etičen način sledi samemu sebi. Vmesne poti med vse ali nič namreč ni.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.

„Ništa nije nemoguće“ jeste floskula, ali u poslu kojim se Ksenija Mirković bavi više od 20 godina, zaista je tako. Ova neverovatna žena, gošća nove Mamazjanije i majka dva dečaka, jedna je od osnivača Udruženja za afirmaciju dečjeg stvaralaštva “Svitac”, čiji su članovi, većinom, deca sa razvojnim smetnjama, uzrasta od tri do 30 godina. Izazovi u poslu sa decom, čija osećanja, razmišljanja i ponašanje zahtevaju specifične metode rada, nikada ne prestaju, ali svaki završen umetnički projekat, aplauz na sceni posle izvedene predstave ili projekcije njihovog filma, od neprocenjivog je značaja, kako za male umetnike i njihove roditelje, tako i za Kseniju i njen višečlani tim. Naša gošća navodi da danas ne postoji osoba koja ne poznaje nekoga ko ima dete sa razvojnim smetnjama i da je u „Svicu“ iz godine u godinu sve više članova. Ona nam opisuje koji je to najučinkovitiji metod prilaska detetu sa razvojnim smetnjama i kako na njihov umetnički rad i projekte reaguju roditelji i okolina. U razgovoru objašnjava koliko muzika, i na koje sve načine, pomaže u razvoju govora i komunikacije, a kako dete sa smetnjama naučiti da mirno stoji, izgovara tekst pesme ili uloge u predstavi, seriji, filmu. Navodi nam i koji su to najveći izazovi u ovakvom poslu i odakle joj uopšte ideja da se bavi ovim zanimanjem. „Svitac“ je inkluzivno društvo, čiji su članovi, između ostalih, i braća i sestre dece koja imaju problem. Njihova inkluzija međutim traje bez ograničenja i umnogome se razlikuje od one u školama. Idejni tvorac, organizatorka i izvršiteljka svih umetničkih projekata, kao i metodologije rada sa decom, upravo je Ksenija, koja je po struci istoričarka, a koju je život odveo na ovaj čudesni put, na koji je na kratko povela i nas, tokom snimanja nove Mamazjanije.

Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o življenjskih izkušnjah. Najbolje jih je nabirati ob lastnih napakah, čeprav je to boleče. Seveda pa lahko črpamo tudi iz modrosti drugih.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”

O pripravi za nebo.

Gost medicinske oddaje Ultrazvok je dr. Duško Lainšček Kako se je veterinar zaposlil na Kemijskem inštitutu, kjer zdaj s posebnimi genskim škarjami reže in popravlja gene ter preučuje nove metode zdravljenja redkih bolezni? Najbolje, da nam na to vprašanje odgovori kar sam. V oddaji Ultrazvok bo z nami dr. Duško Lainšček. Podrobneje nam bo predstavil svoje delo in bodoči Center za tehnologije genske in celične terapije – s kratico CTGCT, ki bo zrasel ob Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Prvi Daljši pogovor z dr. Lainščkom TUKAJ

Na sedežu Združenih narodov v New Yorku so se na začetku tedna na 78. zasedanju Generalne skupščine ZN zbrali svetovni voditelji. Naš ameriški dopisnik razlaga, kaj je in še bo najbolj zaznamovalo tokratno zasedanje in kaj je prineslo izredno zasedanje Varnostnega sveta, katerega nestalna članica bo kmalu tudi Slovenija. Kako so si vloge na stalnem predstavništvu pri OZN razdelili naši diplomati in kaj je novega v ‘gerontološki vojni' med Bidnom in Trumpom?

Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.Predstavnica ZPM Moste Živa Logar poudarja, da ljudje na prizadetih območjih potrebujejo čisto vse. Prošnje za pomoč zbirajo na 082057016 in 040176102. "Opozarjamo pa na podlagi izkušenj, da je zelo pomembno, da se pomaga in ne otežuje. Ljudje pogosto v želji, da bi pomagali ljudem, nehote lahko naredijo več škode kot koristi. Ne pomagajate ljudem z materialnimi donacijami, če ne veste katere konkretno potrebujejo. Najbolje, da se obrnete na preverjene, verodostojne humanitarne organizacije, da donirate prek njih." Kakor navajajo pri programu Botrstvo: Razumemo, da ljudje zdaj želijo pomagati, a jih hkrati pozivamo, naj bodo previdni, komu in kako darujejo. Verjamemo, da je želja po neposredni pomoči ljudem, skupaj z nezaupanjem v delo humanitarnih organizacij, lahko zelo velika, vendar opozarjamo vse, naj osebnih podatkov, računov, naslovov in drugih osebnih podatkov ne objavljajo in naj ne nakazujejo sredstev na objavljene OSEBNE račune. Taka pomoč lahko zelo velik in oster dvorezen meč: Nakazani zneski lahko znatno vplivajo na višine socialnih transferjev, štipendij in drugih dohodkov Prilivi zneskov kljub označbi CHAR lahko onemogočijo podeljevanje izredne denarne socialne pomoči Prejemniki so javno izpostavljeni: neznanci na domu, prinašajo nepotrebne donacije, ovirajo trenutne ekipe na terenu neprimerno nakazovanje sredstev na TRR svojcev prizadetih oseb: davčni in moralni zapleti Priporočamo izključno darovanje humanitarnim organizacijam, ki jih poznate oz. so preverjeno verodostojne. Večkrat se je že zgodilo, da so čez noč nastala društva, ki so neupravičeno zbirala sredstva ali jih pa niso bila sposobna koristiti za prave namene Vse, ki imate željo donirati pozivamo, da redno spremljate naše spletne strani, na katerih bomo sproti objavljali potrebe družin, ki so jih prizadele poplave. Trenutno bodo najbolj hvaležni za finančne donacije, saj ne vedo kdaj bodo razmere na cestah dovolj stabilne in dostopne, da se bodo lahko odpravili na pot oz. teren. Pomoč je potrebno nuditi takoj in učinkovito, ni pa smiselno prehitevat dogodkov in predvsem brez panike, ker ustvarja preveč prostora za napake in dodatne škode, predvsem pa poglablja stiske! S družinami v stiski pa smo dnevno v stiku, saj je naš cilj, da čim prej zaživijo v dostojnih razmerah! Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. Hrano z daljšim rokom trajanja, higienske pripomočke, plenice in šolske potrebščine lahko prinesete v skladišče ZPM Moste Polje na Zaloški 54 vsak dan med 8.00 in 18.00, donacije bodo razdelili družinam z vseh koncev Slovenije. TRR NAKAZILO: Veriga dobrih ljudiZPM Ljubljana Moste-Polje,Proletarska 1, 1000 Ljubljana ADDIKO bank d.d.: SI56 3300 0000 1303 865BIC: HAABSI22Koda namena: CHARNamen: pomoč prizadetim v poplavahSI00 750

Napokon smo nazad s novom epizodom u novom pomalo too much podcast studiju powered by Prima namještaj! Ekipa iz Prima namještaja je uskočila i pomogla nam da si napokon uredimo studio koji ovaj naš mali pomalo too much podcast zaslužuje. Koliko je sve predivno vidite i sami, a ako vas zanimaju koji su to komadi namještaja, evo detalja: Fotelje: www.prima-namjestaj.hr/fotelja-lido.html Stolić: www.prima-namjestaj.hr/klub-stolic-topeka.html Slike: www.prima-namjestaj.hr/ukrasna-slika-moos-4-kom-coc47798mcl.html Vaza: www.prima-namjestaj.hr/ukrasna-vaza-fay-28-cm-coc44065mcl.html (ovaj put nije u kadru jer nismo našli cvijeće na vrijeme

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Gost u 111. epizodi je bard našeg glumišta Milan Caci Mihailović. Govorio je mnoge anegdote o mnogim legendama i osvrnuo se na svoju bogatu karijeru. Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža -Staniša Stojanović

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Gost u 110. epizodi je muzičar i tekstopisac Aleksandar Matić Mata, tema su najveći plagijati, najbolje obrade. Mata je imao bend Bukvar i učestvovao je u pravljenju muzike za film Kad porastem biću Kengur. Od mega hitova za koje većina ne zna da su obrade ili čak i plagijati do pesama sa ovih prostora koje su ukrali ili obradili strani bendovi. A tu je i priča o najboljim obradama. Uživajte i pišite koji su najveći plagijati i najbolje obrade po vašem misljenju u komentaru na YT kanalu Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža - Tamara Stojanović

U ovoj epizodi razgovaramo u našim iskustvima u vezi online datinga i dajemo par korisnih savjeta kako će vam online dating postati dobro iskustvo. Osim toga, ulazimo u kratku pauzu jer nam je Eva na zasluženom godišnjem odmoru pa se čujemo za mjesec dana s Q&A-om! POVEŽITE SE S NAMA: Eva: www.instagram.com/toomucheva Marie: ⁠⁠⁠www.instagram.com/mariewasler⁠⁠⁠ Slušajte, gledajte & subscribeajte naš podcast: YOUTUBE: https://bit.ly/3ytU2hP SPOTIFY: https://spoti.fi/3RNtHCj APPLE: ⁠⁠⁠https://apple.co/3RNuD9W⁠⁠⁠ Ako nam se želiš zahvaliti za naš rad i trud, bile bismo ti zahvalne da ovu epizodu podijeliš na svojim društvenim mrežama ili svojim prijateljima i da nas označiš (@toomucheva, @mariewasler) te da podcast ocijeniš i/ ili komentiraš na platformi na kojoj nas slušaš. Hvala ti!

Ćao prijatelji, We're finishing up one more season of Može Kafa Podcast. We really hope this season, in addition to previous ones, will stay as a useful resource for you. Here is the last episode with lots of 'goodbye' words and expressions. Thank you for being with us for such a long time. It's been such a fun and epic journey for us. Sve najbolje! Maki i Ivana

Najbolje što nismo tražili.

Intergenerational playgroups organized in homes for the elderly and infirm in Australia help both younger and older generations. In an attempt to eradicate isolation and depression, nursing homes are adopting a new approach to social interaction by hosting playrooms for children. - Međugeneracijske igraonice koje se organizuju u domovima za stare i nemoćne osobe u Australiji pomažu i mlađim i starijim generacijama. U pokušaju iskorjenjivanja izolacije i depresije, u staračkim domovima usvaja se novi pristup društvenoj interakciji na način da se ugošćuju igraonice za djecu.

Statistike su poražavajuće. One upućuju da gotovo polovica svih stanara domova za stare i nemoćne u Australiji pokazuju znakove depresije. U pokušaju iskorijenjivanja izolacije u zajednicama, neke ustanove usvajaju novi pristup društvenoj interakciji na način da ugošćuju igraonice za djecu.

Veter je včeraj v Planici preprečil posamično preizkušnjo, a obeti za danes so spodbudnejši. Danes naj bi bilo v dolini pod poncami še več obisovalcev. Policija opozarja, da utegnejo zastoji nastajati že na izvozu z avtoceste. Obeta se sicer dvojni program - tako posdamična kot moštvena tekma. Drugi poudarki oddaje: - Zdravniška stavka, kot kaže, neizogibna - Od danes dražji domovi za starejše - Papeža Frančiška naj bi odpustili iz bolnišnice

U ovoj epizodi pričamo o filterima za tvoje najbolje klijente. Pomenuti Zoom snimak sa 5 razloga zašto klijenti ne kupuju od tebe na Zoom poziva https://youtu.be/DrjdPLHJrkc Prijava za Biznis bazu https://forms.gle/tvAJVp5xZEUxNxCB7

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Gošća u 96. epizodi podkasta Ubod kulture je muzičarka Kristina Kovač. Pravo iz Švedske doputovala je da bi sa Nađom Ordagić, najmlađom učesnicom, predstavila pesmu koju je ona komponovala na Pesmi za Evroviziju. O odlasku u Švedsku, gde je bila spremna da radi kao čistačica nakon 30 godina duge muzičke karijere, pa se ipak zaposlila u IT sektoru, o samim lepotama Švedske, o njenom ocu i majci, sestri i velikim muzičarima sa kojima je odrastala i sazrevala kao što su Zdravko Čolić, Bajaga i Neša Leptir i o saradanji sa najvećim svetskim bubnjarem Vinijem Kolajutom na koju je posebno ponosna. O Sarajevu i svemu lepom što je veže za ljude i taj grad, o X faktoru, o Zdravkovoj pesmi Kristina koja je posvećena njoj, ali i o najboljim učesnicima i pesmama Evrovizije do sada. Jedna iskrena priča o novom početku, koja može da posluži mnogima. Uživajte :) Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža - Tamara Stojanović

Dragi ljubitelji zvokov in možganov! Tokrat imam težko nalogo. Rada bi, da ostanete budni, hkrati pa bomo govorili o tem, kako izbrati glasbo, ki nas bo uspavala. Najbolje, da po pomoč zavijemo na Dansko. Prof. Kira Vibe Jespersen bo z nami, z univerze v Aarhusu, oddelka za klinično medicino in centra za glasbo v možganih. Kakšna glasba naše možgane zaziba v spanec in zakaj? Raziskujemo v četrtek ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.

Redovita tjelesna aktivnost neophodna je za dobro tjelesno i mentalno zdravlje. U Australiji sportom se možete baviti bez obzira na kondiciju i razinu tjelesne spremnosti. Sport u zajednici je neformalan i inkluzivan, a korist za novopridošle migrante može biti iznenađujuća. Ovotjedni vodič za useljenike donosi odgovor na pitanje - zašto bi pridruživanje sportskim klubovima u zajednicama moglo biti najbolja stvar koju ste ikada učinili?

Pred nedeljskimi predsedniškimi volitvami objavljamo rezultate zadnje javnomnenjske raziskave družbe Valicon. Raziskava prinaša tudi volilno napoved, ki kaže, da bo zmagovalec prvega kroga najverjetneje Anže Logar, a ne bo dobil 50 odstotkov glasov, kar pomeni, da bomo volili zmagovalca v drugem krogu, ko se bo najverjetneje pomeril z Natašo Pirc Musar. V oddaji tudi: - Unija dosegla dogovor o ukrepih proti energetski draginji; za Slovenijo pomembno soglasje o evropski solidarnosti pri oskrbi s plinom - V gospodarstvu pesimistični, saj vlada velika negotovost, spopadajo se s pomanjkanjem naročil - Italija bo morda že ta konec tedna dobila vlado, vodila jo bo Giorgia Meloni

Odabir pravog sustava grijanja za vaš dom postaje lakši kada znate koje su vam opcije dostupne. A ako ne možete promijeniti ono što je već instalirano, postoje načini za nadogradnju energetske i troškovne učinkovitosti. U ovotjednom vodiču za useljenike vam donosimo odgovor na pitanje - Koji je najbolji način grijanja vašeg doma u Australiji?

Stigao je raspored za novu sezonu, što samo znači da je vreme za predviđanja. Koji tim ima najteži raspored, a koji najlakši? Može li Džimijeva matematika da dođe do odgovora na ova pitanja.Kupite naše majice, knjige i podržite nas na: https://shop.infinitylighthouse.com Postanite član na YouTube-u: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinPodržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/infinitylighthouse Zapratite nas na društvenim mrežama ️ ️ Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighths Sve sportske vesti pratite na: https://sportsmagazin.rs i https://sportklub.com   Domaćini: Mihailo Stefanović, Srđan Erceg, Vanja Milićević i Ivan Nedeljković#99jardi#nfl#infinitylighthouse=======HUMANITARNI KUTAK======Pomozimo Branku!Slanjem SMS poruke: Upišimo 917 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human917 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000000795270-51Uplatom na devizni račun: 160600000079558770IBAN: RS35160600000079558770SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=917)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=917)Datum: 13. maj 2022.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/ ★ Support this podcast on Patreon ★

Dr. Belovičeva svetuje, kako jesenski sadež uporabiti v vsakdanji prehrani.

U mojoj tinejdžerskoj dobi sam se susrela s pojmom "osobni razvoj " prvi put u mom životu, do tada nisam ni znala da takvo nešto uopće postoji. Zaista sam zahvalna da sam krenula tim putem i prihvatila rad na sebi kao dio mojeg života. Promjena je postala jedina konstanta. Najbolje od svega je da zaista svjedočim odličnim rezultatima a u postizanju istih pomažem i drugima. U ovoj epizodi dijelim svoje iskustvo i kako je sve počelo. Hvala na slušanju!

Preporucujem slusanje i primjenu ovih afirmacija svakodnevno. Udobno se smjestite i slusajte afirmacije, ponavljajte ih u sebi ili na glas. Ova vjezba pomaze ako radite na sebi jer cete se lakse povezati s vasim unutarnjim vodstvom i izgraditi smopouzdanje. Vi ste ti koji kreirate svoj zivot a vase afirmacije su tvrdnje koje vam u tome pomazu. Hvala na slusanju!