Podcasts about nanj

Le še do prihodnjega petka, 7. februarja 2025, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu sprejema prijave na 23. nagradni natečaj za univerzitetne naloge. Nanj se lahko prijavite, če se v lanskem letu na katerikoli univerzi v Sloveniji ali po svetu uspešno zagovarjali svojo diplomsko, magistrsko in doktorsko nalogo, ki obravnava zamejsko ali izseljensko tematiko. Minister Matej Arčon je ob podeliti nagrad lanskega natečaja dejal, da je njegov pomen spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Najboljša tri dela s posameznega področja bodo nagrajena.

Avtor v besedilu razmišlja o vplivu naglice in instantne kulture na doživljanje narave, medosebnih odnosov in vzgoje. Vse omenjeno in še marsikaj drugega v življenju terja postopnost in čas. Opominja, da je resničnost kompleksna, zgodovina pa mešanica lepote in bolečine, kar kliče k potrpežljivosti in zavedanju, da na največje stvari v življenju – rojstvo, ljubezen in odrešenje – ne moremo vplivati sami. Adventno pričakovanje ni pasivno čakanje, ampak aktiven proces priprave srca za sprejemanje nečesa globljega in lepšega. Ključno vprašanje tega časa ostaja: Koga pričakujem in ali sem Nanj res pripravljen?

Rokometaši Gorenja so v 5. krogu evropske lige gostovali pri Gudmeju, danski ekipi, ki zaseda vrh skupine A. Ob analizi tekme slovenskih prvakov se posvetimo še sklepnemu turnirju svetovne serije v namiznem tenisu. Nanj se je skozi šivankino uho uvrstil Darko Jorgić, saj je pred tem uspešno zadržal 16. mesto na svetovni lestvici in popolnil tekmovanje najboljše šestnajsterice na svetu. Jorgić je edini slovenski predstavnik na turnirju v Fukuoki na Japonskem.

Rokometaši Gorenja so v 5. krogu evropske lige gostovali pri Gudmeju, danski ekipi, ki zaseda vrh skupine A. Ob analizi tekme slovenskih prvakov se posvetimo še sklepnemu turnirju svetovne serije v namiznem tenisu. Nanj se je skozi šivankino uho uvrstil Darko Jorgić, saj je pred tem uspešno zadržal 16. mesto na svetovni lestvici in popolnil tekmovanje najboljše šestnajsterice na svetu. Jorgić je edini slovenski predstavnik na turnirju v Fukuoki na Japonskem.

Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.

Piše Silvija Žnidar, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman Osnovni pomenski, sporočilni in motivni graditelj pesniške zbirke Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba je akt spomina, je zapisovanje lastne, subjektivne naracije iz drobcev preteklega, v oseben spomin zapisanega časa, je lirično preigravanje modusov in spominjanja, polemiziranje njegove zanesljivosti in fiksnosti: spomin se kaže kot kompleksen, večsmeren, brezdanji tok, v katerega subjektinja posega med drugim zaradi osmišljanja sedanjosti s pomočjo podob in dogodkov preteklosti. Nanj se zanaša, ko celi rane časa; je v dialogu z njim, ko sestavlja slike pokojnih, odsotnih oseb, ali preposto, ko v reki časa in njegovega dogodja išče in izpisuje poezijo, poetično govorico preteklosti. A če ta uvodni zapis morda daje pretežno priokus nostalgije, preproste utehe in iskanja vitalnega ravnovesja, kaže zbirka po drugi strani tudi varljive, nokturne, negotove plati spomina. Če ponazorim z avtoričinim verzom: »S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.« Za izbiro besede »zgodba« v naslovu teh pesmi v prozi nikakor ne bi mogli reči, da je naključna: niz pesmi v zbirki tvori svojevrstno pesniško naracijo, četudi bi lahko govorili o precej bolj fragmentarnem, asociativnem, »razpuščenem«, prosto tekočem dramaturškem loku, kar bi sicer lahko pripisali sami naravi in funkcioniranju spomina. Gre za premišljeno poetično zgradbo neke osebne zgodbe, zaradi česar se tudi izbira prozno-pesniške forme načeloma zdi smiselna. Na prvi pogled zbirka, tako oblikovno kot vsebinsko, deluje dvodelno, deluje, kot da jo na dva dela ločujeta dve za simboliko in motiviko pomenljivi slovarski definiciji; prvi del nekako daje vtis subjektinjinega vračanja v preteklost, aktivno iskanje spominov na otroštvo in konkretnega prednika, zaradi česar se nam zdi, da smo skozi spomine in refleksije bolj zasidrani v preteklem, drugi del pa deluje kot s tesnobo zaznamovana, s sedimenti bolečine prepredena sedanjost, v katero spomini hote ali nehote »vdirajo« in imajo pri spoprijemanju z njo bolj zapleteno vlogo. Vendar je ta dvojna delitev bolj »navidezna«, saj so prehodi med pesniškimi naracijami precej zrahljani, odnosi med sedaj in včasih, med (spominjanim) jazom in drugimi, bolj elaborirani, kot se je zdelo na začetku. Tudi nekakšna naivnost spominjanja, izklicevanja otroštva, v katero nas avtorica morda »zavede« v štartu Magnolije, se izkaže za iluzorno. Skozi zbirko se spomini sicer dajejo kot morebitna identitetna zaslomba, kot čudežen prostor s svojimi svetlinami, a se hkrati kažejo tudi kot varljive konstrukcije, kot imaginacije, kot slike, na katere vsakič gledamo drugače, ki jim lahko vsakič pripisujemo drug pomen, dodamo pomensko nianso in ki se nam vedno izmuznejo, ne glede na to, kako jih skušamo zasidrati: »Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin«, pravi glas iz pesmi. Stupica pri tem povedno naslika nekdanje podobe, skicira zgodbe iz preteklosti, jih oriše z ravno dovolj informacijami; a vhodi v preteklost lahko, kot povedo pesničine drobne refleksije in pomisleki, hitro vodijo v druge zgodbe, ali pa napotujejo na nestabilnost, relativnost imaginirane preteklosti, in s tem na krhkost naših identitet, takšnih in drugačnih prostorij. Celotno bivanje – zakaj sploh si kar, si, na kakšen način si to, kar si, kako te sooblikuje bivanje drugih – je fluidna, fleksibilna enigma, težko ulovljiva; kot ptica, ki je eden izmed vodilnih, pomenljivih simbolov v zbirki. Vprašanja, premisleki glede samega obstoja, njegove teže in smisla se postopoma »pomnožijo«, ko prehajamo v drugo polovico zbirke, ki postaja bolj kontemplativna, čeravno še vedno v upodabljanju precej »slikarska«, polna čutnih skic, ki jih predirajo drobne, pretehtane misli, emocije. Srčiko refleksivne osi poem dobro zaobjamejo verzi »Vedeti kaj o krajih in ljudeh, čemu / to koristi? Slednji se selijo, izginjajo, / tisti, ki ostajajo, pa v naših spominih / zaledenijo v sliko.« Tudi razporeditev pesmi tukaj postaja bolj raztresena, razvejena, kot da se tematike in motivi menjujejo naključno, po zelo prosti asociativni logiki – kar ni nujno slaba, nepremišljena poteza, lahko jo beremo kot formalni komentar na »odraslo«, zbegano življenje, ki ga tu in tam zajame tesnoba, kdaj pa tudi svetloba. Zdi se tudi, da želi pesniška subjektinja v svojo zgodbo zajeti tudi čim več univerzalnih tem; od pomena rojstva, ki popolnoma spremeni tkanino življenja, do teže in izročil, ki jih sami prenašamo potomcem oziroma zanamcem, konec koncev do pomena same poezije za posameznike in življenje, kaj poezija v sami srčiki je. Zdi se tudi, da je z nizanjem pesmi občutek melanholije, bremena bivanja, nekoliko močnejši, čeprav je prisoten že v sami zasnovi zbirke, a pesnica ima občutek za stopnjevanje razpoloženjskega kolorita. Vendar pa ne gre za neko zapadanje zankam življenjskega pesimizma: da, morda naša domišljija z izstopom iz otroštva izdihuje in tako v resnici zares umiramo, morda nas okoliščine in ljudje brazgotinijo, morda vselej iščemo svoj jezik in prostor v negotovem, izmuzljivem, neulovljivem svetu, a Magnolija dopušča vselej opcijo svetilnika, možnost svetlih sledov. Ne nazadnje je osrednji, naslovni simbol zbirke navdan z upanjem: vselej lahko zraste in se razcveti nova magnolija. V Magnoliji. Njeni zgodbi se Lucija Stupica predstavi z nekoliko drugačno pisavo, kot smo je pri njej vajeni. Zdi se, da je forma pesmi v prozi nekoliko »obrzdala«, umirila njen tonus, večslojnost imaginacije, manj je poudarka na »umetelnosti« jezika in več na nekakšnem refleksivnem, fokusiranem slikanju. Gotovo bi zbirka prenesla več jezikovnega preigravanja, več tenzij in digresij, a tudi v tej obliki, v tej zastavljenosti povsem funkcionira znotraj svojih okvirov ter posrka bralstvo v poetičen dialog z različnimi pojavi časa, individuuma in prostora, v razkrivanje enigmatičnih zemljevidov obstoja. »To / je vse. Ta skrivni glas bivanja«, če zaključim z besedami pesnice.

Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Že sicer burno predvolilno dogajanje v Združenih državah je dodatno razburkal poskus atentata na nekdanjega predsednika in predsedniškega kandidata republikancev Donalda Trumpa. Številnim pozivom k umiritvi napetosti se je pridružil zdajšnji predsednik Joe Biden, ki je dejal, da v Ameriki ni prostora za kakršno koli nasilje. Politična retorika v ZDA se je zelo zaostrila, čas je, da jo umirimo, je dodal. Republikanci v Milwaukeeju sicer začenjajo vsedržavno konvencijo, na kateri bodo tudi uradno potrdili Trumpovo kandidaturo na novembrskih volitvah. V oddaji tudi o tem: - Poslanci sprejemajo še zadnje zakone pred počitnicami - Po sobotnem neurju na Štajerskem prizadeti prebivalci nujno potrebujejo strešno kritino - Ribniški osnovnošolci preživljajo počitnice tudi ob spoznavanju narave in kulturne dediščine

29. maja goduje emonski škof, prvi zavetnik ljubljanske stolnice. Nanj spominja kip v tej cerkvi in napis v latinskem jeziku …

Poslušalka je prosila za recept za ajdov kruh? Sestra Nikolina je povedala, da vsakič k ajdovi moki dodamo še nekaj pirine ali pšenične, spečemo pa ga v pekaču z višjimi stranicami ali gladkih modelih. Potrebujemo 60 dag moke: 30 dag je ajdove moke ostalo pa pšenične, krušne, pirine ... Ajdovo moko poparimo z vrelo vodo (lahko jo že slana), vmes mešamo s kuhalnico in naredimo rahlo mokro testo. Dobljeno razširimo, da se ohladi ter dodamo ostalo moko. Nato naredimo jamico in v njo damo 2 – 2,5 dag kvasa z malo sladkorja in mlačnega mleka. Pomešamo in pustimo vzhajati. Nato začnemo gnesti in počasi prilivamo vodo, olivno olje ali malo topljene smetane. Naredimo srednje mehko testo in ga damo počivati. Vmes namažemo model ali ga obložimo s peki papirjem. Nanj naložimo vzhajano testo, počakamo, da vzhaja še 40 minut, na vrhu zarežemo z nožem in postavimo v pečico. Pečemo 50 minut pri 200 stopinjah Celzija brez ventilacije. Po želji lahko v testo dodamo sončnična ali bučna semena, lan, sezam, orehe ... Pečenega vzamemo in pekača in obrnemo na desko, pokrijemo s servieto in naj se počasi ohlaja. Če želimo zelo mehko skorjo, pa ga dodatno ovijemo v folijo.

Nichiren Daishonin wrote this letter at Minobu in the intercalary third month of the second year of Kenji (1276) to Nanjō Tokimitsu, who lived in Ueno Village, in Suruga Province. Tokimitsu's father, Nanjō Hyōe Shichirō, had died in 1265, when he was seven years old and his mother was pregnant with his younger brother Shichirō Gorō. The death of his father and, later, of his elder brother forced Tokimitsu to assume the duties of steward of Ueno while still in his teens. He was about eighteen years old when he received this letter from the Daishonin. In the seventh month of 1274, immediately after the Daishonin moved to Minobu, Tokimitsu went to visit him there. Inspired by that reunion—Tokimitsu had met the Daishonin with his parents when he was a child—Tokimitsu devoted himself to faith with renewed earnestness. In the first month of 1275, Nikkō visited the grave of the late Nanjō Hyōe Shichirō on the Daishonin's behalf; from that time on, Tokimitsu looked up to Nikkō and aided him in propagating the Daishonin's teachings. About thirty letters addressed to Nanjō Tokimitsu are extant, no less than eleven written during the two-year period between the Daishonin's retirement to Minobu and the date of the present letter. At the beginning of this letter, the Daishonin praises the sincerity of Tokimitsu's faith, expressed in his offerings of an unlined robe, salt, and oil. Such earnestness, the Daishonin says, ultimately reflects Tokimitsu's father's deep faith in the Lotus Sutra and surely must please the late Nanjō. Next, the Daishonin recounts the tale of Ōhashi no Tarō and his son. According to this story, Ōhashi no Tarō, a general in Kyushu and a descendant of the Taira clan, for some reason incurred the wrath of the shogun Minamoto no Yoritomo and was imprisoned in a cell in Kamakura for twelve years. When his son recited the Lotus Sutra out of his ardent desire to save his father, the power of his recitation moved Yoritomo to stay the execution of and pardon his father. With this story, the Daishonin points out that Tokimitsu's sincere attitude in faith is the highest expression of filial devotion and will surely save his late father. In conclusion, the Daishonin addresses the rumor of an impending attack by the Mongols. He emphasizes that only firm faith in the Lotus Sutra will serve as protection against this threat, and points out that, although he himself earnestly wishes to safeguard his followers, the crucial thing is whether or not they develop their own faith. https://www.nichirenlibrary.org/en/wnd-1/Content/85

Written near the end of 1276, this letter was a reply to the lay priest Matsuno Rokurō Saemon. Four in his family received letters from Nichiren Daishonin—he, his wife, son, and daughter-in-law. One of his daughters married Nanjō Hyōe Shichirō and gave birth to Nanjō Tokimitsu, a staunch supporter of the Daishonin and his disciple Nikkō. It is thought that Matsuno was converted to the Daishonin's teachings through this connection with the Nanjō family. This letter explains the fourteen slanders, citing Miao-lo's Annotations on “The Words and Phrases of the Lotus Sutra.” These slanders are referred to originally in the “Simile and Parable” chapter of the Lotus Sutra. Asked if there is a difference in benefits derived when a sage chants the daimoku and when an ordinary person chants it, the Daishonin answers in the negative. “However, there is a difference,” he continues, “if one chants the daimokuwhile acting against the intent of this sutra.” He explains “the intent” of the sutra by referring to the fourteen slanders. The first ten of the fourteen slanders concern one's attitude and action toward the Law, that is, the Buddha's teachings; the last four concern those toward people who believe in and practice that Law. Emphasizing the importance of unity among believers, the Daishoninsays, “Always remember that believers in the Lotus Sutra should absolutely be the last to abuse one another.” The reason he gives is that “all those who keep faith in the Lotus Sutra are most certainly Buddhas, and one who slanders a Buddha commits a grave offense.” In other words, he warns against the last four of the fourteen slanders: “despising, hating, envying, and bearing grudges against” fellow believers. The Daishonin next recounts in detail the story of the boy Snow Mountains, who offers his body to a fierce demon in order to learn a Buddhist teaching. He encourages Matsuno to make this bodhisattva's spirit a model for his own faith and practice. He further clarifies that a priest who lacks the spirit to study and practice Buddhism diligently, and to strive to refute its slanderers, is “no better than an animal dressed in priestly robes,” a thief who has stolen the title of priest. The Daishonin concludes by instructing Matsuno how to practice his teaching as a lay believer. He encourages the lay priest to chant Nam-myoho-renge-kyo, provide support for the priests, and, in accord with the Lotus Sutra, put effort into spreading the Law. Clearly, in light of the preceding paragraphs, “priests” here indicates not any priest, but the Daishonin's disciples—those who are practicing in accord with the spirit elucidated in this letter. https://www.nichirenlibrary.org/en/wnd-1/Content/92

Nichiren Daishonin wrote this letter at Minobu to Nanjō Tokimitsu, the steward of Ueno Village in Suruga Province, in the second month of the fourth year of Kenji (1278). The previous year had been a time of turmoil. A serious drought had devastated crops, and the resulting famine brought countless hardships. In addition, an epidemic had swept the area, causing many deaths. At the same time, the threat of a second invasion by Mongol forces contributed to a general feeling of unease. In this letter, Nichiren Daishonin expresses his gratitude for Nanjō's offerings and praises him for his deep sincerity. He introduces the concept of the two kinds of faith: faith like ephemeral fire and faith like ever-flowing water. The Daishonin lauds Nanjō's faith as being like the latter. https://www.nichirenlibrary.org/en/wnd-1/Content/113

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Najstarejša slovenska muzejska institucija je seveda Narodni muzej Slovenije, ki so ga leta 1821 – se pravi pred več kot 200 leti - ustanovili kot Deželni muzej za Kranjsko. Tako v organizacijskem kot prostorskem smislu je v okvirih te krovne ustanove delovala tudi etnološka dejavnost, dokler se pred 100 leti ni osamosvojila. Slovenski etnografski muzej je sicer v novo pridobljenih prostorih dobro zaživel šele na prelomu v 21. stoletje, ko je dozorela priložnost za temeljito muzejsko predstavitev zbirk etnologije. V sodobnih postavitvah so si tako obiskovalci, poleg drugih razstav, lahko ogledali tudi dve stalni razstavi. Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je bil še do nedavna naslov razstave, ki je vsebinsko dopolnjevala stalno razstavo Med naravo in kulturo. Ta, ki je osrednja, ostaja del razstavne identitete muzeja, medtem ko se prejšnja dopolnitev zdaj z drugačnim naslovom spreminja tudi v novo podobo in vsebino. Preteklo se umika novemu. Pred dnevi je izšla tudi publikacija z naslovom Slovenski etnografski muzej: Prvih sto, ki jo je uredila dr. Bojana Rogelj Škafar - tudi nekdanja direktorica ustanove. Poleg urednice so s svojimi prispevki monografijo vsebinsko oblikovali kustosi in restavratorji SEM, etnologinje in etnologi ter drugi strokovnjaki, ki so osvetlili delovanje muzeja v preteklosti in danes. V muzeju se še vedno zbirajo predmeti snovne dediščine in odkrivajo raznolike podobe nesnovne, duhovne dediščine človeštva, bivajočega v našem domačem okolju ali v prostranstvih kultur oddaljenih svetov.

Rak ni bolezen, ob kateri le zamahneš z roko, ampak te za trenutek ustavi. Nimaš zagotovila, da boš spet lahko zdrav, a večina ljudi ima to upanje, da se bodo pozdravili. Vendar pa vsi upanja ne polagajo le v zdravljenje in zdravnike, temveč v Jezusa, največjega Zdravilca vseh časov. Nanj so se obračali tudi Mojca, Ambrož in Helena, Poklepetali so o tem, kako jih je Gospod preko vere vodil naprej in kako so še utrdili vero skozi težko pot. Vabljeni k ogledu! Vas zanima več? https://bit.ly/3NlEyBQ https://bit.ly/3PriZBk https://bit.ly/3Nh3TwG 00:00 Uvod 00:50 Mojca, predstavitev 01:25 Ambrož, predstavitev 02:03 Helena o sebi 02:37 Ko izveš za diagnozo 08:15 O zavidanju zdravim 09:08 Bližina smrti 14:17 Izkušnja, koliko pomeniš ljudem 17:25 Ambroževa izkušnja z Bogom 19:45 Mojčina sprememba odnosa z Bogom 25:27 Ambroževa vera 27:23 Ambroževo soočanje z bratovo smrtjo 30:30 Helenini dotiki skozi bolezen 32:35 Mojčin odnos z Jezusom 34:17 Ambrož kot fizik o veri 37:57 Zaključek Moderatorka pogovora: Helena Rozman Kamera in zvok: Siniša Kanižaj Fotograf: Siniša Kanižaj Koordinatorka duhovnosti: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si #OddajaReflektor #duhovnost #Abrož Kregar #Mojca Erzar

Posledice vojne v Ukrajini že čuti tudi podravsko gospodarstvo. Nanj trenutno najbolj vpliva zgodovinska rast cen surovin, naftnih derivatov in energentov, delno tudi izguba tržišča. Kako je tukajšnje gospodarstvo pripravljeno na prihajajočo gospodarsko krizo? Kaj bo s kmetijsko in živilsko dejavnostjo, in kdaj bomo težave občutili potrošniki?

Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju.

Duševno zdravje otrok in mladostnikov je naša skupna skrb. Nanj danes močno vplivajo različni zasloni in pritiski okolja. Kaj lahko storijo starši, da bodo okrepili svoje otroke za življenju v svetu, ki skriva kar nekaj zank? O tem boste več slišali v oddaji Pogovor o.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat govorila o incidentu na alternativni državni proslavi in ministrovem odzivu nanj. Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta današnji pogovor pričela s svetopisemsko priliko o biserih in svinjah. Priliko je uporabil minister za notranje zadeve, ko je hotel poudariti, da so pripadniki skrajne desnice največji zaklad našega naroda, je pojasnil Žerdin. »Policija je presodila drugače in te biserčke pridržala, saj je ocenila, da nameravajo na alternativni proslavi naredit kraval,« je povzel.

A Vampire: the Masquerade V5 Chronicle set in Bristol, England. Matilda and Diarmuid will plot against the Ventrue Primogen while Nanj and Janusz dig deeper into the Society of Leopold Help support us and receive rewards over on Patreon (https://www.patreon.com/bloodonthethames) Watch Blood on the Tamesis live, Mondays at 7pm UK time on Twitch (https://www.twitch.tv/bloodonthethames), or catch up here Wednesdays at 7pm. We're also available in podcast! (https://open.spotify.com/show/65adN4M7mAY54lXXhf1OHT?si=o7Cp8c_PRvO1PB1my5bRpQ) You can also join the rest of our fans over in our discord server (https://discord.gg/v9XUwV6) Music by: Kai Engel Scott Buckley Sergey Cherimisinov Follow the cast of Blood on the Severn on Twitter! Carlos: https://twitter.com/PhantocheAlice: https://twitter.com/alicejasmin_ Bex: https://twitter.com/riley_velvet Peter: https://twitter.com/runpetewrite Get all the latest at: Website (https://bloodonthethames.wixsite.com/blog) Twitter (https://twitter.com/BloodonThames) Facebook (https://www.facebook.com/BloodontheThames/) Instagram (https://www.instagram.com/bloodonthethames) “Portions of the materials are the copyrights and trademarks of White Wolf Entertainment AB, and are used with permission. All rights reserved. For more information please visit white-wolf.com.”

Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda.

Flavtistka Jasna Nadles je kot koncertantka in glasbena pedagoginja ponesla ime Slovenije v svet. Zaradi nje je po Evropi znano tudi mesto Piran, v katerem skupaj s programskim vodjo Milanom Vrsajkovom že 19 let neutrudno prireja Tartinijev festival. Nanj privablja izvajalce in poslušalce z vsega sveta. Na njegovem odru so se zvrstili nekateri najslavnejši glasbeniki, zlasti tisti, ki veljajo za največje specialiste v izvajanju baročne glasbe. In kljub izrednim zdravstvenim razmeram jim je uspelo prizorišča Tartinijevega festivala napolniti tudi letos, ko je bil festival še posebej bogat, saj je nosil pečat 250. obletnice smrti mojstra narodov. Iztekel pa se je prav pred nekaj dnevi. Z Jasno Nadles se bo pogovarjala Lea Hedžet.

V niz dogodkov ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu v ponedeljek, 13. julija 2020, je sodil tudi večerni dogodek na Repentabru. Nanj so vabili: Radijski oder, Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, Knjižnica Dušana Černeta, Krožek Virgil Šček, MOSP - Mladi v odkrivanju skupnih poti, Založba Mladika in Slovenski kulturni klub. Zbrani so lahko prisluhnili izbranim besedam pisateljev Borisa Pahorja in Marija Čuka ter ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Helene Jaklitsch. Najprej pa jih je pozdravil domači župnik in škofov vikar za Slovence Anton Bedenčič SDB.

Z nami sta bila doktor Tomaž Erzar in doktor Tadej Stegu. Človek danes velikokrat pade pod težo bremen in išče pomoč, je vse bolj osamljen in izoliran. Teološka fakulteta s svojimi programi pomaga pri oblikovanju posameznikov, ki današnjemu človeku lahko nudijo pomoč. Prinaša tako programe psihoterapije, družinske terapije kot tudi humanitarnega in karitativnega dela.

Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Novo radiovedno vprašanje tokrat naslavlja prihodnost: Kakšne izboljšave v znanosti lahko prinesejo kvantni računalniki v prihodnosti? So sploh izvedljivi? Nanj odgovarja dr. Martin Klanjšek z Inštituta Jožefa Stefana.

Novo radiovedno vprašanje tokrat naslavlja prihodnost: Kakšne izboljšave v znanosti lahko prinesejo kvantni računalniki v prihodnosti? So sploh izvedljivi? Nanj odgovarja dr. Martin Klanjšek z Inštituta Jožefa Stefana.

Na seminarju prof. Vasa Parovića na Fakulteti za arhitekturo, je vse leto raziskovala možne modele razvoja slovenske družbe. Slovenija namreč od osamosvojitve dalje ni razvila neke močne politično ekonomske vizije, kako bi lahko arhitektura vplivala na prihodnost naših mest. V zvezi s tem je pregledovala kakšne bi bile možnosti na območju ljubljanskih vpadnic, v zapuščenih industrijskih conah in ob različnih infrastrukturnih koridorjih na neizkoriščenih ali neprimerno uporabljenih parcelah, ki so prostorsko in vizualno izpostavljene.

Ob naslovu 5. misijonskega dne V primerjavi z drugimi sem kar v redu je duhovnik dr. Roman spregovoril o zakramentu spovedi. Nanj je potrebno gledati kot na dar človeku, saj mu pomaga naravnati življenje v pravo smer. Podal je primerjavo s puščico, ki lahko samo s pomočjo take naravnave zadene v cilj in doseže svoj smisel.

Drago Zdravje živi na obrobju Ljubljane. Ima nekaj čez 80 let, po poklicu je bil elektromehanik in kinooperater. Ime mu je nagajalo le v osnovni šoli, če je učiteljica začela ocenjevati s konca redovalnice. Nanj je zelo ponosen, saj na njegov račun doživi veliko zabavnih interakcij: ko se predstavlja, ko se sreča s sosedom, še posebej pa, ko obišče svojo zdravnico!