Podcasts about gotovo

Danes je pred nami znan odlomek iz Matejevega Evangelija. Gotovo ga poznate: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja... Nabirajte si marveč zakladov v nebesih.«

Podržite VGV podkast na Patreonu i otključajte ekskluzivne, još luđe epizode!

Send us Fan MailU posljednjoj epizodi pete sezone pričam o jednoj tihoj, nenametljivoj vrsti ljubavi koju često primijetimo tek kada je više nema.Kroz priču o smrti moje bake govorim o tome kako neke osobe postanu toliko prirodan dio našeg života da zaboravimo koliko nas zapravo drže, oblikuju i vole svojom prisutnošću.Neke ljubavi nisu glasne, ne traže pažnju, dokazivanje ni popravljanje.Ne komplikuju, ne uslovljavaju i ne traže da budemo drugačiji da bismo bili voljeni.I baš zato ih ponekad uzmemo zdravo za gotovo.Pričam o tome kako nas lakoća nekad zavara da ne vidimo veličinu nečega što je cijelo vrijeme tu i koliko je važno da osvijestimo ko su ljudi uz koje možemo potpuno da odahnemo i budemo svoji.

Gotovo tri desetljeća nakon objave ključnog izvješća “Bringing Them Home” o ukradenim generacijama, australske vlasti provele su samo šest posto preporuka. Na Nacionalni dan žalosti ili National Sorry Day , 26. svibnja, zagovornici prava domorodačkih naroda pozvali su vladu na konkretnije poteze kako bi se pružila bolja podrška preživjelima i njihovim obiteljima.

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Gotovo da nema dana da u medijima ne osvane riječ korupcija. Najnovija afera vezana je uz poticaje u poljoprivredi. U Hrvatskoj zakon zabranjuje privatna groblja, osim ako se ne dogovorite s načelnikom općine. Gradonačelnik Splita o svom bratu protiv kojeg je dignuta optužnica poručuje novinarima da ga ne pitaju za privatne stvari. Predsjednik Milanović poručuje kako je parkiranje američkog razarača u Dubrovniku protuustavno, a predsjednik Vlade, Plenković, misli da mu je dosadno. Bivši ministar u Vladi Republike Hrvatske Dabro, optužen za ugrožavanje djetetovih prava. Direktor Hrvatskog skijaškog saveza još uvijek nije izručen Hrvatskoj. Navodno je u Kazahstanskom zatvoru, a u Hrvatskoj se istražni organi polako približavaju krovnom sportskom savezu, Hrvatskom olimpijskom odboru.

Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«

Gotovo 99 posto Australaca kojima je dijagnosticiran rak imaju troškove koje moraju sami platiti, čak i kada koriste javni zdravstveni sistem. To je šokantan nalaz najnovije nacionalne ankete organizacije Cancer Council Australia, koja sugeriše da finansijsko opterećenje proizlazi i iz direktnih medicinskih troškova i iz indirektnih troškova u svakoj fazi borbe s rakom. Naročito su pogođeni pacijenti iz regionalnih i ruralnih područja.

Svake godine, povodom Dana Australije objavljuju se nacionalna priznanja koja odaju počast Australcima za izuzetna postignuća i doprinos društvu. Ova priznanja uključuju imenovanja u Red Australije (kao što su Companion, Officer, Member i Medal, kao i druga priznanja za vojnu i javnu službu. Gotovo hiljadu ljudi prepoznato je za životnu predanost i doprinos svojim oblastima.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.

Melbournški tramvaji su sastavni dio grada posljednjih 140 godina. Gotovo pola milijuna ljudi se svakog dana njima služi, no mali broj ljudi je upoznat s pričom koja stoji iza sjedala na kojima sjede.

U vukovarskoj koloni do 125 tisuća ljudi. Hrvatska ne odustaje od traženja nestalih, a izostanak suradnje u traženju nestalih mogao bi biti novi kamen spoticanja za Srbiju prilikom ulaska u Europsku uniju. Vlada dodala još 30 proizvoda na popis proizvoda s ograničenim cijenama. Predložila i novi zakon o gradnji s kojim se ne slažu ni arhitekti ni lokalne vlasti. Jadranski naftovod i dalje nije u pogonu, a Hrvatska nudi partnerski odnos Naftnoj industriji Srbije. Izgorio jedan od simbola Zagreba sa 16 katova, 67 metara visoka zgrada Vjesnika. Gotovo nitko u Hrvatskoj ne želi ni za prijatelja stranog radnika pokazuje ispitivanje Instituta za istraživanje migracija. Četrdeset i dvije reprezentacije se plasirale na svjetsko nogometno prvenstvo među njima i Hrvatska i Australia. Čeka se njih još šest.

Iz Australske udruge za javno zdravstvo su nakon gotovo jednoglasne odluke svojih članova najavili da će osnovati tijelo poznato pod nazivom Glas Aboridžina i žitelja otočja Torresovog tjesnaca koji će im pomoći u radu. Gotovo dvije godine nakon neuspjelog referenduma na kojem je Glas Prvih naroda u parlamentu odbijen, nevladine organizacije poput Australske udruge za javno zdravstvo su, u suradnji s državnim vladama, odlučile slijediti želje većine autohtonih zajednica u Australiji koje su glasale za uspostavu ovog nezavisnog tijela.

U serijalu "gledali smo da vi ne biste morali", ovogodišnja prezentacija novih Apple hardvera ne može se svakako svrstati među najlošije - ali ni među najzanimljivije. Gotovo pola sata u priču su uvođeni novi satovi i Pro slušalice - unapređenja koja su se čekala godinama, pa su više nego dobrodošla. Puls sada mere i AirPods, a satovi možda otkriju i povišeni pritisak. Možda. Porodica iPhone dobila je novog člana - Air cilja da se smesti u skuplji deo sredine ponude, a mi postavljamo pitanje da li je zaista neophodan i čemu to uopšte služi. Pro je doživeo redizajn i dobio plato, klasičan iPhone čak pet boja i možda i najbolji odnos cena-kvalitet, ali i nekako najveću senku da iz nje vreba kao potajni favorit. Hvala na slušanju!

Pucnjava u kojoj su ubijena dva policajca u gradiću Porepunkah u Viktoriji ponovno je otvorila pitanje tko smije posjedovati oružje u Australiji i kako se ono regulira. Gotovo tri desetljeća nakon masakra u Port Arthuru u Tasmaniji, stručnjaci ističu da je u Australiji sada registrirano 25 % više legalnog oružja nego ikada prije, a zagovornici strože kontrole zabrinuti su da su zakoni s vremenom postali blaži. Poslušajte kako danas izgledaju australski zakoni o oružju.

Novo izvješće otkriva da se broj Australaca koji žive s alergijama u posljednjih 20 godina gotovo udvostručio. Analiza donosi i pregled financijskih i osobnih troškova tog kroničnog stanja. Potražnja za uslugama nikad nije bila veća, a stručnjaci upozoravaju da alergije ne utječu samo na zdravlje – već mogu potpuno preoblikovati život oboljelih.

Vincent je malce vzvišen grafični oblikovalec, zaposlen v večjem studiu. V nekaj dneh doživi dva neizzvana napada s strani sodelavcev. Direktor mu svetuje krajši dopust oziroma vsaj delo od doma, vendar na svojo grozo ugotovi, da sproža divji bes tudi pri popolnih neznancih; dovolj za napad je že neposreden očesni stik. Vincent se odpravi na podeželski vikend, kjer ugotovi, da ni edini na ta način ogrožen posameznik, in da se po Franciji širi val absurdnega nasilja. Francosko-belgijski film Vincent mora umreti je režijski prvenec igralca Stéphana Castanga; premiero je doživel v sekciji »Teden kritike« v Cannesu leta 2023. Njegova premisa je zelo kafkovska: naslovni lik se znajde v svetu, ki ga ne razume več; obtožen je brez očitne krivde, proti samim temeljem njegovega bivanja se zarotijo neznane sile. Temu dramskemu izhodišču sledi detektivska pripoved, saj se naslovni lik trudi raziskati, kaj se dogaja in kaj bi lahko ukrenil. Povejmo, da filmsko naracijo spremljamo iz njegovega gledišča. Vincent na poti sreča žensko, ki do njega presenetljivo ni sovražna in med njima se razvije neke vrste ljubezenska zgodba, v to pa so zamešane še prvine grozljivke in komedije absurda. Režiser spretno prehaja med vsemi temi elementi, ki se naslanjajo na žanrsko tradicijo in prikličejo v spomin vrsto starih mojstrov, od Buñuela do Romera. Odličen je v ustvarjanju tesnobne atmosfere, vendar se zdi, da ima scenarij v zadnji tretjini težave, in vseh sestavnih delov oziroma pripovednih niti ne zna splesti v trden organizem. V tem pogledu se velja spomniti na celovečerec Slepota, ki ga je po romanu Joséja Saramaga leta 2008 posnel Fernando Meirelles in je podobno pustil precej mešane vtise. Zdi se, kot da filmom, ki hočejo povedati preveč oziroma poudarjajo lastno pomembnost z nizanjem nabuhlih prispodob o stanju človeštva, družbe in posameznika v njej, na koncu pogosto spodleti. Kakorkoli, Vincent mora umreti je še vedno solidno delo, vešče vodeno ter dovolj izvirno, in če bi bila druga polovica enakovredna prvi, bi ga zlahka uvrstil med najboljše celovečerce leta. Gotovo je njegova odlika tudi v izbiri in vodenju igralcev, od katerih ni po svoji osnovni pojavi nihče izrazito simpatičen ali klasično privlačen, še posebej ne odlični Karim Leklou v naslovni vlogi. Avtorji se tako ljubko poigravajo tudi z našo identifikacijo in pričakovanji. Stéphan Castang in njegov scenarist, tudi igralec Mathieu Naert, sta v filmu Vincent mora umreti pred nas navrgla dovolj idejnih izhodišč, da pusti sled še dolgo po ogledu. Vsem pomanjkljivostim navkljub gre za zelo aktualno delo o eksistenčni negotovosti, izbruhih sovraštva, preganjavici. To je črna komedija o temeljni osamljenosti in nenazadnje izvrstna satira o razpadanju družbenih vezi in pravil. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

U ovoj epizodi nastavljamo serijal o Drugom svetskom ratu pričom o opsadi Lenjingrada – jednoj od najdužih i najstrašnijih opsada u istoriji čovečanstva. Tokom 872 dana, od septembra 1941. do januara 1944, Lenjingrad - Sankt Peterburg - bio je odsečen od sveta. Gotovo 4 godine nemačkog i finskog obruča pretvorilo je svakodnevicu miliona stanovnika Lenjingrada u pakao. Glad, hladnoća i svakodnevno granatiranje odneli su živote preko milion ljudi, ali grad nije pao. Istoričari Nikola Šipka i Ivan Drljača vode nas kroz dramatičnu priču o neuništivom duhu grada.

Gotovo si že videl vrano, črno ptico z belimi lisami. Gavran je njen sorodnik, malo večji in popolnoma črn, njegov kljun je upognjen navzdol. Oglašata se podobno,tudi prehranjujeta se podobno. In kaj je možnar? To je močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: kave, začimb, orehov. Vir: Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981, bere Nataša Holy

Gotovo pola milijuna ljudi bilo je na koncertu Marka Perkovića Thompsona na zagrebačkom Hipodromu, a danima kasnije rasprava ne jenjava: je li riječ o slavlju domoljublja ili opasnom koketiranju s ustaštvom? Maja Marić razgovara s kolegom Sinišom Bogdanićem i novinarom Danijelom Majićem o značenju ovog mega koncerta, ulozi Crkve, države i kolektivnog sjećanja u sve dubljoj ideološkoj podjeli Hrvatske. Von Maja Maric.

Gotovo tri desetljeća nakon što je međunarodno usvojen Ugovor o zabrani protupješačkih mina, civili u gotovo 70 zemalja i dalje žive s rizikom od nagaznih mina. Eksplozivni ostaci rata godišnje usmrte ili ozlijede oko 6.000 ljudi diljem svijeta. Uklanjanje mina i dalje je i opasan i iznimno spor proces. Za potpuno čišćenje zemlje često su potrebna desetljeća, no australska tvrtka u suradnji s organizacijom za znanstvena i industrijska istraživanja Commonwealtha - CSIRO razvila je novu tehnologiju koja bi, kako tvrde, razminiranje mogla učiniti bržim, pametnijim i sigurnijim.

Danes so v šolah podelili spričevala. Osnovno šolo je v tem šolskem letu obiskovalo več kot 191.900 učenk in učencev ter okoli 84.100 dijakinj in dijakov. Počitnice za marsikaterega starša predstavljajo skrb, kako kvalitetno zapolniti ta čas. Gotovo pa bo za marsikaterega starša aktualno tudi vprašanje, kako omejiti uporabo pametnih telefonov otrok. O tem Dr.Albert Mrgole in Lea Mrgole, ki sta pripravila tudi spletni tečaj z naslovom: “Daj mi telefon!”? Katere potrebe ste zaznala pri starših in otrocih?

Gotovo so konec aprila in začetek maja zaznamovali dogodki ob smrti papeža Frančiška ter izvolitev in nastop papeža Leona XIV. Tako pogreb pokojnega papeža in nastop novega rimskega škofa Leona sta privabila v Vatikan številne državne delegacije. Med njimi tudi slovensko. Pogreba sta se udeležila tako predsednica republike kot predsednik vlade s svojo partnerico.

Gotovo so konec aprila in začetek maja zaznamovali dogodki ob smrti papeža Frančiška ter izvolitev in nastop papeža Leona XIV. Tako pogreb pokojnega papeža in nastop novega rimskega škofa Leona sta privabila v Vatikan številne državne delegacije. Med njimi tudi slovensko. Pogreba sta se udeležila tako predsednica republike kot predsednik vlade s svojo partnerico.

"Gotovo svatko u određenim trenucima i životnim prilikama želi biti, odnosno ispasti pametan i mudar pred drugima. Svjedoci smo toga posebno u ovo suvremeno doba interneta i društvenih mreža. Međutim, za apsotola Jakova prava se mudrost ne očituje toliko u riječima, koliko u životu i u djelima učinjenima s blagošću, odnosno poniznišću." Pastor Darko Kovačević.

Običan građanin poželi da su izbori i češće obzirom na brojna obećanja političara u izbornoj kampanji, prije lokalnih izbora na koje će hrvatski građani izaći 18. ovoga mjeseca. Gotovo da nema stranke koja ne obećava izgradnju vrtića, kupovinu uređaja za bolnice, a čini se da je se posebna bitka vodi za svaki umirovljenički glas. Ako se zna da u prosjeku na izbore izlazi najviše građana starije životne dobi onda to ne čudi. U Hrvatskoj u kojoj nedostaje medicinskih sestara, u kojoj novi štrajk najavljuju prosvjetari, i u kojoj je sve manje vrijednih znanstvenih radova, kao i do sada vjeruje se dobru turističku sezonu. Pregled

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.

Frančiškanke Marijine misijonarke so red, ki mu pripada sestra Metka Kos, ki je bila tokrat naša gostja. Povabili smo jo zato, da nam pove, kako je bilo v petindvajsetih letih dela v tem redu in kaj je njihovo poslanstvo. Gotovo to, da s svojim načinom življenja pričujejo, da je edinost med narodi mogoča.

Frančiškanke Marijine misijonarke so red, ki mu pripada sestra Metka Kos, ki je bila tokrat naša gostja. Povabili smo jo zato, da nam pove, kako je bilo v petindvajsetih letih dela v tem redu in kaj je njihovo poslanstvo. Gotovo to, da s svojim načinom življenja pričujejo, da je edinost med narodi mogoča.

Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.Ste se kdaj vprašali, kako nastajajo vaši spomini in zakaj nekateri ostanejo živi vse življenje, drugi pa zbledijo v pozabo? V tokratni Frekvenci X se podajamo v zapletene mreže naših možganov, kjer se spomini oblikujejo, spreminjajo in včasih tudi izginejo. V oddaji tudi o hipokampusu, amigdali in drugih možganskih strukturah, pa o tem, zakaj travmatične dogodke kdaj izbrišemo iz spomina in kaj se dogaja s spomini med spanjem? Z nekaj izzivi pa preizkušamo tudi lasten spomin. Gostje: Nik Škrlec, igralec in voditelj, tudi nekdanji rekorder v citiranju decimalk števila pi dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana dr. Grega Repovš, vodja Laboratorija za kognitivno znanost, profesor na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Gregorič Kramberger, specialistka nevrologije, Center za kognitivne motnje, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana  Oddajo o vzrokih Alzheimerjeve bolezni in potencialnih zdravilih lahko najdete tukaj.

Kina je lansirala novi podzemni detektor za otkrivanje neutrina, sićušnih čestica koje bi mogle pomoći znanstvenicima u razumijevanju načina na koji funkcionira svemir. Objekt košta 300 milijuna dolara, a trebao bi započeti s radom u drugoj polovici ove godine.

Izraelska vojska saopštila je da je pokrenula "ograničenu i ciljanu" kopnenu operaciju u južnom Libanu usmjerenu na Hezbolah. Novi generalni sekretar NATO-a Mark Rutte rekao je da je Ukrajina na vrhu njegove liste prioriteta. Gotovo trećina mladih u Crnoj Gori kaže da nije čulo za napad na Dubrovnik

Tema ove epizode je postavljanje zdravih granica o kojoj pričam s mojom dragom kolegicom Snežanom koja je akspert za ovu temu. Gotovo uvijek kad osjećamo preveliki protisak ili burnout radi se o nedostatno postavljenim granicama. Snežanin Facebook profil: https://www.facebook.com/sneza.maksimovic.1 Za osobni ili grupni coaching javite se preko linka: https://prosperityplatform.my.canva.site/ #granice

Iz organizacije koja dostavlja elektroničke recepte za lijekove, MediSecure su otkrili da je došlo do povrede osobnih i zdravstvenih podataka nad gotovo 13 milijuna Australaca. Ovo je bio jedan od najvećih kibernetičkih napada u zemlji.

"Kreativnost je veština koja se može naučiti." U 275. epizodi Pojačala Ivanu Miniću pridružuje se kolega podkaster i majstor marketinga i kreativnog rada, Goran Jankuloski. Goran ponavlja svoje gostovanje posle gotovo 100 epizoda Pojačala sa puno priča i anegdota o svojim minulim, tekućim i budućim poduhvatima. Kao jedan od ranih igrača na našoj podcasting sceni i osoba koja radi na svojevrsnom „korisničkom vodiču“ za kreativni rad, Goran će sa nama podeliti vredne uvide iz svoje dugogodišnje karijere u podkastingu, marketingu i kreativi. Sa nama će podeliti mali osvrt na svoja dostignuća, lekcije naučene iz grešaka i svoja mišljenja o trenutnom statusu podcasting sfere na našim prostorima i gde ima mesta za njeno poboljšanje. Takođe ćemo saznati par stvari o Goranovim budućim planovima za par uzbudljivih novih projekata, što uključuje i nov i originalan pristup konceptu peer grupa. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Napredak uz kompromise - Profitabilnost - Promena uloga - Ključni trenuci - Promena kursa - Gotovo sa podkastom? - Kolegijum i peer grupe - Knjiga o kreativnosti Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3zOEvwy Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN Slušajte nas na: SoundCloud: http://bit.ly/2se8AQ8 Apple Podcasts: https://apple.co/2AKgRQA Google Podcasts: http://bit.ly/2RBp8kr Spotify: https://spoti.fi/2C0Deox Deezer: https://bit.ly/3lWzLd4

Podijelite ovu epizodu sa nekim tko je stalno pod stresom i primjenite alate i tehnike koje dijelim sa vama - testirajte! U današnjem društvu je normalizirano da smo svi pod stresom i dozom nervoze svakodnevno. Gotovo kao da ako smo pod večim stresom to znači da više brinemo i više nam je stalo, trudimo se, mučimo i samim time kao da vjerujemo da više vrijedimo. Zapravo je efekat toga upravo suprotan jer što smo više pod stresom smanjen nam je fokus i sposobnost rješavanja problema, nismo u balansu i sve to utječe negativno na nase psihičku i fizičku dobrobit. Hvala na slušanju ! YouTube video: https://www.youtube.com/watch?v=2ouALmscAkc&t=1s

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Prema nedavnom izvještaju sve više Australaca doživljava usamljenost i psihičke probleme. Gotovo 35 posto ispitanika za svoju usamljenost okrivilo je nedostatak komunikacije s drugima i adekvatnih usluga podrške. Međutim, jedno malo preduzeće u Zapadnom Sydneyu nudi pozitivan model rjšenja ovog problema.

Prema jednom nedavno objavljenom izvješću povećao se broj Australaca koji doživljavaju usamljenost i duševne probleme. Gotovo 35% njih krivi nedostatak veza s drugim osobama i manjak adekvatnih usluga podrške. No, jedan projekt zajednice nudi zanimljivo rješenje.

Gotovo svaki tjedan Australci izlaze na ulice, dižući svoj glas u znak prosvjeda o važnim pitanjima. Prosvjed nije sam po sebi nezakonit, ali prosvjednici mogu povremeno pomicati granice zakona ekstremnim ili antisocijalnim ponašanjem. Ako prosvjedujete, šanse da upadnete u nevolje ovise o tome gdje se nalazite i kako se ponašate.

Gotovo 200 zemalja sklopilo je povijesni dogovor na klimatskom summitu Ujedinjenih naroda u Dubaiju. Nakon dana napetih pregovora, sporazum nudi plan za održavanje cilja od 1,5 stupnjeva Celzijusa na dohvat ruke i prelazak s upotrebe fosilnih goriva na obnovljive izvore energije. No, nisu svi zadovoljni ishodom summita.

Rezultati posljednjeg istraživanja upućuju na činjenicu da se gotovo polovica australskog stanovništva osjeća tjeskobno zbog mogućnosti gladovanja uslijed visokih cijena hrane. Ovogodišnje izvješće organizacije Foodbank pod nazivom Hunger Report otkriva da je čak 48 posto opće populacije tjeskobno ili da je u nemogućnosti uspostaviti stalan pristup odgovarajućoj hrani. Izvješće ukazuje na podatak da se oko 3.7 milijuna australskih kućanstava u posljednjih 12 mjeseci suočilo s nesigurnošću opskrbe hranom, a što je povećanje od 3 posto u odnosu na prethodnu godinu.

Prva tri dana, a turnir već kuva! Za početak, da kažemo da makar reprezentacija Srbije nije iznenadila. Oni su u, dok mi ovo snimamo, jedinu utakmicu na turniru okončali pobedom protiv Kine, u meču koji nam je barem dao jednu lepu reprizu šuterske rapsodije Ducija Ristića. A dok vi ovo gledate, nadamo se da je skor Srbije već 2-0. Ali zato, drugih iznenađenja koliko želite! Najveće, recimo, Francuska, koja će ostatka turnira provesti u razigravanju za 17. mesto. Gotovo nestvarno zvuči, ali „galske petlove“ selektora Vensana Kolea je prvo deklasirala Kanada, a zatim i šokirala Letonija. Dalje u toj grupi idu dve gorenavedene selekcije, dok će Francuzi sreću potražiti u „gubitničkom“ delu kostura. Ako i ništa, makar imaju OI osigurane za dogodine... Zatim, iznenadio je i Japan. Lišen pomoći najboljeg igrača, Japanci su prvo izgubili od Nemaca, ali su onda iznenadili Fince. Plesao je moćni Juki Kavamura, koji je ispogađao kad je trebalo i poslao Laurija i drugove kući. Oni sada igraju za plasman protiv Australije, i naravno da su „bumeri“ favorit, ali na osnovu onoga što sada gledamo – biće prilično teško! Najavili smo da će Dominikanska republika biti tvrd orah, a to su na svojoj koži osetili i Italijani. Selektor „Če“ Garsija je ispravno sklopio kockice i ostvario dve pobede, dok Italijancima ostaje da se „povade“ protiv Filipina. Domaćin opet nije imao sreće, imali su svoje šanse u oba meča, ali su za sada – bez pobede. Šanse za dalji plasman su im male. Po planu su otvorili i Amerikanci i Grci, ne doduše bez da se preznoje. Plasman su već posle dva kola očekivano overili Crnogorci i Litvanci, a već spo pomenuli Kanađane i Letonce. Dobar utisak ostavila je tradicionalno i Španija, Slovenija je takođe otvorila pobedom, Brazil je imao peh sa Raulom Netom ali ne izgledaju loše. Ukratko, turnir je dobar – a mi pričamo baš o tome. Pridružite nam se, vidimo se opet ubrzo!

U samo nekoliko dana više je žena smrtno stradalo u incidentima obiteljskog nasilja u Australiji. U pokušaju hvatanja u koštac s onim što nazivaju 'podmuklim problemom', policija Novog Južnog Walesa je u četverodnevnoj akciji uhitila gotovo 600 ljudi.

Gotovo je Svjetsko prvenstvo, gotov je skup na Jarinju, Mesi je GOAT. Mimo toga, šta nam donosi SkyShowtime i šta se dešava u DC svijetu. Miljan najavljuje izlete. Posjetite nas na Patreonu. Pratite nas na: www.facebook.com/DopisiizDiznilenda/ www.podcast.rs/autori/dopisi-iz-diznilenda/ Ako želite da nam pomognete u održavanju servera na soundcloudu, uplate rado primamo na PayPal: mtanic@gmail.com ili postanite naš patron na www.patreon.com/dopisi Miljan: fb: /mtanic, Twitter/Instagram: @mtanic YouTube: /Mtanic Nemanja: fb: /paleksic @diznilend iTunes: itunes.apple.com/us/podcast/id1223989792 Stitcher: https://www.stitcher.com/show/dopisi-iz-diznilenda-podcast Pocket Casts: pca.st/pT2h podcast.rs/show/dopisi-iz-diznilenda/ Spotify: https://open.spotify.com/show/4U3wm6QOkJ30QEbk1kvqZS?si=RM6QdrOlTuO0WUJzYBl7hA

Kada sam mami rekao da ćemo živeti od interneta, ona mi je poručila: “Ne može, sine. Nisi normalan. Idi zaposli se. Nađi dobar posao.” U 173. epizodi Pojačalo podkasta gost Ivana Minića je Nemanja Divjak, serijski preduzetnik, suvlasnik studija za razvoj hyper-casual Tummy Games i Publitio platforme, a pre toga popularnih servisa YouShareIt i Fliiby. Gotovo da nema dečaka koji u nekom trenutku nije sanjao da se ne bavi profesionalnim igranjem video-igara ili izradom istih. Ono po čemu se izdvaja naš gost jeste činjenica da je on dosanjao taj san i pretočio ga u javu. No, pre nego što se obreo u gaming industriji, on je imao nekoliko uspešnih projekata koji se tiču affiliate marketing i lead generation, te servisa YouShareIt, koji je kasnije postao čuveni Megaupload. Kako je postizao sve to jedva punoletan, te zašto je iskustvo u multi-level marketingu bitno za svakog budućeg preduzetnika i zašto nikada ne treba raditi isključivo jedan posao, otkriva ovaj Zrenjaninac. Tummy Games je studio za razvoj hyper-casual igara, koji je za nešto malo više od pola decenije napravio preko 150 prototipova igara, dok one koje su postale globalni hitovi danas igraju desetine i desetine miliona igrača. Kako su dogurali do tog stadijuma za vrlo kratko vreme, usput sarađujući sa publisherima poput Voodooa i Applea, te kako je kroz vreme tekao razvoj igara i kako on danas izgleda, Nemanja deli sa slušaocima i gledaocima podkasta. Međutim, svaka igra ne postane hit. Šta se sa njom dešava, kako prevazići činjenicu da ona nije dovoljno dobra čak i nakon silnog uloženog rada, truda i vremena, serijski preduzetnik govori za kraj ovog izdanja Pojačala, te objašnjava kako su sa jednim od najvećih publishera na svetu, Voodooom, pokrenuli akademiju gde školuju novi kadar za izradu hyper-casual igara. Teme u epizodi: - Uvod - Kad porastem biću... - (Ne)formalni mentori - Multi-level marketing kao preduslov za preduzetništvo - Preduzetnički koraci: YouShareIt, affiliate marketing i lead generation - Fliiby - Instagram pre Instagrama - Tummy Games - igre sa desetinama miliona korisnika - Razvoj mobilnih igara kroz vreme - Kako se razvijao odnos sa Voodoo publisherom? - Kako prevazići da igra nije dovoljno dobra? - Voodoo x Tummy Games Academy - mesto gde nastaje novi kadar Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3o9r1m0 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

U tragičnoj nedelji, u kojoj smo izgubili velikog Stojana Drčelića, Nenad Kulačin i Marko Vidojković odlučili su da se rukovode mudrošću "Show must go on", stoga evo i nove epizode podkasta "Dobar loš zao". U prvom delu emisije, autori su se bavili Dijanom Hrkalović Bukovski, Aleksandrom Šapićem Šapicom i Željkom Mitrovićem DJ Žexom. Na rehabilitaciju od bliskog susreta sa pobesnelim DJ Žexom, autorima je u goste došao Savo Manojlović. Gotovo ceo intervju se sveo na ogovaranje Željka Mitrovća, ali je bilo priče i o drugim aktuelnim dramatičnim dešavanjima. U Magarećem kutku shvatićete da bi Ana Brnabić delovala super, samo da je sve ove godine pričala na engleskom. DLZ, samo na našem portalu, uprkos svemu, do pobede.