Podcasts about gotovo

Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.

Frančiškanke Marijine misijonarke so red, ki mu pripada sestra Metka Kos, ki je bila tokrat naša gostja. Povabili smo jo zato, da nam pove, kako je bilo v petindvajsetih letih dela v tem redu in kaj je njihovo poslanstvo. Gotovo to, da s svojim načinom življenja pričujejo, da je edinost med narodi mogoča.

Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.Ste se kdaj vprašali, kako nastajajo vaši spomini in zakaj nekateri ostanejo živi vse življenje, drugi pa zbledijo v pozabo? V tokratni Frekvenci X se podajamo v zapletene mreže naših možganov, kjer se spomini oblikujejo, spreminjajo in včasih tudi izginejo. V oddaji tudi o hipokampusu, amigdali in drugih možganskih strukturah, pa o tem, zakaj travmatične dogodke kdaj izbrišemo iz spomina in kaj se dogaja s spomini med spanjem? Z nekaj izzivi pa preizkušamo tudi lasten spomin. Gostje: Nik Škrlec, igralec in voditelj, tudi nekdanji rekorder v citiranju decimalk števila pi dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana dr. Grega Repovš, vodja Laboratorija za kognitivno znanost, profesor na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Gregorič Kramberger, specialistka nevrologije, Center za kognitivne motnje, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana  Oddajo o vzrokih Alzheimerjeve bolezni in potencialnih zdravilih lahko najdete tukaj.

Kina je lansirala novi podzemni detektor za otkrivanje neutrina, sićušnih čestica koje bi mogle pomoći znanstvenicima u razumijevanju načina na koji funkcionira svemir. Objekt košta 300 milijuna dolara, a trebao bi započeti s radom u drugoj polovici ove godine.

»V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« To je znameniti stavek začetka Janezovega Evangelija. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je obstajalo pred začetkom sveta, kaj se je svetlikalo, še predno se je porodil naš svet, ki je vendar poln zagonetnosti, lepote in presenečenj? Ali kot danes govorimo, kaj je bil tisti »božji delec«, iz katerega se je vse rojevalo? Je sploh mogoče seči še onkraj samega začetka in biti navzoč v sami Neskončnosti, ki človeka popolnoma presega? Judje so bili prepričani, da je pred nastankom sveta že bivala Thora, se pravi, da je v Bogu od vekomaj postava, zato je tudi človek poklican, da s pravičnim življenjem prihaja nazaj k Bogu ter prek etične pokončnosti seže prav tja do večnosti, do same neskončne Besede. Stari Grki so bil prepričani, da je ta Beseda iz večnosti modrost, zato je treba razmišljati in prek modrovanja seči v neskončnost. Grški krščanski misleci pa so opazovali ta svet, občudovali njegovo lepoto in skupaj z velikim Platonom zatrjevali, da je mogoče seči v začetke sveta, če ljubimo čisto Lepoto. Toda znova smo v zagati, kajti takoj se vprašamo: kaj pa je tisto Lepo, najlepše, ki bi nas popeljalo k samemu začetku sveta in bi nam pomagalo zaživeti večnost že na tem svetu? Gotovo večna lepota odseva v etični čistosti ali v velikem moralnem junaštvu. Prav tako so čistost misli, skladje razuma in reči lepota, ki nas osvaja. Toda renesančni misleci so poudarjali, da je vrhunec ustvarjalnega duha v glasbeni lepoti. Zametke takšnih idej najdemo že v Svetem pismu in tudi pri cerkvenih očetih. To bi pomenilo, da bi bila najvišja Beseda, ki se razkriva kot Božja modrost in dobrota, sama glasba. Potem bi lahko rekli, da dobri in modri Bog ustvarja svet z najlepšimi melodijami. Iz njegove nežne in ljubeče glasbe se rojeva svet, svet poln lepote in harmonije. Sozvočje človeka z vsem stvarstvom izražajo najlepše melodije, ki nas popeljejo v večnost, kjer nas pričakuje Bog, v katerem je že odnos z Besedo, Besedo skladja, sozvočja in nežnih melodij. Zdaj razumemo, zakaj smo ob preprostih božičnih melodijah razneženi, zakaj se nam ob prepevanju Svete noči čas ustavi, zakaj imamo občutek, da se nam božična skrivnost v harmoniji svete družine, iskanju smehljaja otroka, v sozvočju z vesoljem, ki ga prinašajo Modri z Vzhoda, razkriva večna Lepota. Naj nas nežnost teh nebeških melodij spremlja skozi vse leto, ki je pred nami.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti. Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.« V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.« V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi. Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka. Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.

Piše Muanis Sinanović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Koršič je stopetindvajsetih kratkih pesmi v zbirki Ciprese poimenovala prav s tem imenom – ciprese. Gre za biblijski motiv, ki je naveden na začetku knjige. V tem pasusu je Bog primerjan s cipreso, iz katere zrastejo sadovi za ljudi. Pesniške ciprese bi lahko označili tudi formalno, četudi njihove lastnosti niso fiksne, vselej pa gre za krajšo pesem, pri kateri ena beseda, včasih s predlogom, predstavlja en verz. Večina pesmi ima eno ali dve kitici. Doživetje teh pesmi nekoliko spominja na občutke ob branju haikujev. Gre za nekakšno stopničasto, minimalistično grajenje podob, čemur sledi domišljijski preskok, v katerem se kristalizira kontemplativni smisel pesmi. To so na videz drobne, a zgoščene kontemplacije z unikatno mešanico teže in osvobajajoče lahkosti, ki jo lahko ponudi le poezija. Biblijski odlomek se nanaša na tematiko vojn in Petra Koršič je pesmi začela pisati po začetku invazije na Ukrajino. Vendar se številne pesmi vojne sploh ne dotikajo neposredno, prej gre za občutje sveta in časa, v katerem se dogajajo. Ne gre za apokaliptični čas, temveč za čas mrka. V temi besede ne pomagajo, položaj le zamegljujejo in povzročajo večji kaos. Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki se nahaja v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje. Ko se ugasnejo luči, pa je zaupanje mogoče vzpostaviti le z verovanjem v višjo instanco, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi, ki se med seboj ne morejo videti. Ciprese so balončki svetlobe. Ko pesem preberemo, počijo in za hip razsvetlijo okolico. Čeprav teme ne morejo odpraviti, pa opominjajo na obstoj svetlobe. Ne gre torej za aktivistične pesmi, ki bi si delale iluzije, da lahko v svetu karkoli spremenijo. Takšno upanje bi bilo še bolj iluzorno, ker poezija danes nima praktično nobene družbene vloge. Poezija tu predstavlja neko točko obstoja svetlobe, točko »kvantnega preskoka« človeškega duha, ki sam po sebi vzdržuje pomen v svetu, tudi, če le malo ljudi dostopa do njega. V zbirki najdemo tudi pesmi, ki skozi večpomensko sovpadanje širijo in pršijo področje tega pomenjenja. To je najbolje artikulirano v Cipresi LXXXIII: »dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.« Pomen lirike torej ni preprosta osebnoizpovednost ali umik v intimnost, temveč razkrivanje smisla največjih stvari v najmanjših oziroma kazanje na enotnost malega in velikega. V tej povezanosti vsega, ki jo razkriva pesniški pogled na svet, pa je mogoče sopostaviti vojno, ki poteka zunaj domovine, in vsakdanji, intimni življenjski prostor v okolju, kjer vlada precejšnja varnost. Pri tem se lahko spomnimo na znamenitega afroameriškega pesnika Amírija Barake, ki je pisal o tem, da rabimo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile. Je razlika med bolj aktivistično in militantno poezijo ter cipresami v doživetju, v neposredni vpetosti v dogajanje, torej v avtentičnosti izkustva? Gotovo je tako, vendar na tem mestu lahko ponovimo tezo, da moč poezije ni nujno v neposredni vsebini izrekanja, temveč v miselni in jezikovni zgostitvi znotraj dane forme, ki vase posrka in zgosti duha časa v celoti. Seveda, vsakič s partikularne, subjektivne pozicije, vendar ga zgolj nanjo ni mogoče reducirati. S tem tovrstna poezija ne jemlje glasu prvoosebnemu doživetju, temveč prispeva k simbolnemu svetu, v katerem se povezuje človeštvo. Vse Ciprese v zbirki Peter Koršič niso enako močne, kar tudi ne čudi, saj jih je, kot rečeno, sto petindvajset. Menimo, da bi zbirka kot celota delovala še bolje, če bi bila krajša za kako petino ali četrtino. Vse podobe in mnogopomenskosti niso izpisane z enako napetostjo in ostra meja med globino in banalnostjo, po kateri hodijo vsi pesniki in pesnice, se kdaj pretrga. Nasploh pa so ciprese, ti balončki svetlobe, zbirka, ki jo lahko beremo in vsrkavamo počasi, na poti ali v trenutkih prostega časa, iz njih hipoma vsrkavamo svetlobo in pustimo, da se kontemplativno poleže v našem duhu.

Useljenici sretni a expati ne baš? Portal InterNation objavio je ispitivanje o najpopularnijim zemaljama za ekspate. Njemačka se u ukupnom poretku nalazi na 50. od moguća 53 mjesta. Gotovo na samom dnu. Maja Marić i Nenad Kreizer razgovaraju o tome tko su današnji ekspati i što im to smeta u Njemačkoj. Ina Pilkington, iz agencije za expate, objašnjava kako se nose s njemačkom birokracijom, dok Spomenka Vukojičić koja putem aplikacije pomaže useljenicima, objašnjava što nju ipak drži ovdje. Von Maja Maric.

Izraelska vojska saopštila je da je pokrenula "ograničenu i ciljanu" kopnenu operaciju u južnom Libanu usmjerenu na Hezbolah. Novi generalni sekretar NATO-a Mark Rutte rekao je da je Ukrajina na vrhu njegove liste prioriteta. Gotovo trećina mladih u Crnoj Gori kaže da nije čulo za napad na Dubrovnik

Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh jesenskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.  

Piše Silvija Žnidar, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman Osnovni pomenski, sporočilni in motivni graditelj pesniške zbirke Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba je akt spomina, je zapisovanje lastne, subjektivne naracije iz drobcev preteklega, v oseben spomin zapisanega časa, je lirično preigravanje modusov in spominjanja, polemiziranje njegove zanesljivosti in fiksnosti: spomin se kaže kot kompleksen, večsmeren, brezdanji tok, v katerega subjektinja posega med drugim zaradi osmišljanja sedanjosti s pomočjo podob in dogodkov preteklosti. Nanj se zanaša, ko celi rane časa; je v dialogu z njim, ko sestavlja slike pokojnih, odsotnih oseb, ali preposto, ko v reki časa in njegovega dogodja išče in izpisuje poezijo, poetično govorico preteklosti. A če ta uvodni zapis morda daje pretežno priokus nostalgije, preproste utehe in iskanja vitalnega ravnovesja, kaže zbirka po drugi strani tudi varljive, nokturne, negotove plati spomina. Če ponazorim z avtoričinim verzom: »S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.« Za izbiro besede »zgodba« v naslovu teh pesmi v prozi nikakor ne bi mogli reči, da je naključna: niz pesmi v zbirki tvori svojevrstno pesniško naracijo, četudi bi lahko govorili o precej bolj fragmentarnem, asociativnem, »razpuščenem«, prosto tekočem dramaturškem loku, kar bi sicer lahko pripisali sami naravi in funkcioniranju spomina. Gre za premišljeno poetično zgradbo neke osebne zgodbe, zaradi česar se tudi izbira prozno-pesniške forme načeloma zdi smiselna. Na prvi pogled zbirka, tako oblikovno kot vsebinsko, deluje dvodelno, deluje, kot da jo na dva dela ločujeta dve za simboliko in motiviko pomenljivi slovarski definiciji; prvi del nekako daje vtis subjektinjinega vračanja v preteklost, aktivno iskanje spominov na otroštvo in konkretnega prednika, zaradi česar se nam zdi, da smo skozi spomine in refleksije bolj zasidrani v preteklem, drugi del pa deluje kot s tesnobo zaznamovana, s sedimenti bolečine prepredena sedanjost, v katero spomini hote ali nehote »vdirajo« in imajo pri spoprijemanju z njo bolj zapleteno vlogo. Vendar je ta dvojna delitev bolj »navidezna«, saj so prehodi med pesniškimi naracijami precej zrahljani, odnosi med sedaj in včasih, med (spominjanim) jazom in drugimi, bolj elaborirani, kot se je zdelo na začetku. Tudi nekakšna naivnost spominjanja, izklicevanja otroštva, v katero nas avtorica morda »zavede« v štartu Magnolije, se izkaže za iluzorno. Skozi zbirko se spomini sicer dajejo kot morebitna identitetna zaslomba, kot čudežen prostor s svojimi svetlinami, a se hkrati kažejo tudi kot varljive konstrukcije, kot imaginacije, kot slike, na katere vsakič gledamo drugače, ki jim lahko vsakič pripisujemo drug pomen, dodamo pomensko nianso in ki se nam vedno izmuznejo, ne glede na to, kako jih skušamo zasidrati: »Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin«, pravi glas iz pesmi. Stupica pri tem povedno naslika nekdanje podobe, skicira zgodbe iz preteklosti, jih oriše z ravno dovolj informacijami; a vhodi v preteklost lahko, kot povedo pesničine drobne refleksije in pomisleki, hitro vodijo v druge zgodbe, ali pa napotujejo na nestabilnost, relativnost imaginirane preteklosti, in s tem na krhkost naših identitet, takšnih in drugačnih prostorij. Celotno bivanje – zakaj sploh si kar, si, na kakšen način si to, kar si, kako te sooblikuje bivanje drugih – je fluidna, fleksibilna enigma, težko ulovljiva; kot ptica, ki je eden izmed vodilnih, pomenljivih simbolov v zbirki. Vprašanja, premisleki glede samega obstoja, njegove teže in smisla se postopoma »pomnožijo«, ko prehajamo v drugo polovico zbirke, ki postaja bolj kontemplativna, čeravno še vedno v upodabljanju precej »slikarska«, polna čutnih skic, ki jih predirajo drobne, pretehtane misli, emocije. Srčiko refleksivne osi poem dobro zaobjamejo verzi »Vedeti kaj o krajih in ljudeh, čemu / to koristi? Slednji se selijo, izginjajo, / tisti, ki ostajajo, pa v naših spominih / zaledenijo v sliko.« Tudi razporeditev pesmi tukaj postaja bolj raztresena, razvejena, kot da se tematike in motivi menjujejo naključno, po zelo prosti asociativni logiki – kar ni nujno slaba, nepremišljena poteza, lahko jo beremo kot formalni komentar na »odraslo«, zbegano življenje, ki ga tu in tam zajame tesnoba, kdaj pa tudi svetloba. Zdi se tudi, da želi pesniška subjektinja v svojo zgodbo zajeti tudi čim več univerzalnih tem; od pomena rojstva, ki popolnoma spremeni tkanino življenja, do teže in izročil, ki jih sami prenašamo potomcem oziroma zanamcem, konec koncev do pomena same poezije za posameznike in življenje, kaj poezija v sami srčiki je. Zdi se tudi, da je z nizanjem pesmi občutek melanholije, bremena bivanja, nekoliko močnejši, čeprav je prisoten že v sami zasnovi zbirke, a pesnica ima občutek za stopnjevanje razpoloženjskega kolorita. Vendar pa ne gre za neko zapadanje zankam življenjskega pesimizma: da, morda naša domišljija z izstopom iz otroštva izdihuje in tako v resnici zares umiramo, morda nas okoliščine in ljudje brazgotinijo, morda vselej iščemo svoj jezik in prostor v negotovem, izmuzljivem, neulovljivem svetu, a Magnolija dopušča vselej opcijo svetilnika, možnost svetlih sledov. Ne nazadnje je osrednji, naslovni simbol zbirke navdan z upanjem: vselej lahko zraste in se razcveti nova magnolija. V Magnoliji. Njeni zgodbi se Lucija Stupica predstavi z nekoliko drugačno pisavo, kot smo je pri njej vajeni. Zdi se, da je forma pesmi v prozi nekoliko »obrzdala«, umirila njen tonus, večslojnost imaginacije, manj je poudarka na »umetelnosti« jezika in več na nekakšnem refleksivnem, fokusiranem slikanju. Gotovo bi zbirka prenesla več jezikovnega preigravanja, več tenzij in digresij, a tudi v tej obliki, v tej zastavljenosti povsem funkcionira znotraj svojih okvirov ter posrka bralstvo v poetičen dialog z različnimi pojavi časa, individuuma in prostora, v razkrivanje enigmatičnih zemljevidov obstoja. »To / je vse. Ta skrivni glas bivanja«, če zaključim z besedami pesnice.

Tema ove epizode je postavljanje zdravih granica o kojoj pričam s mojom dragom kolegicom Snežanom koja je akspert za ovu temu. Gotovo uvijek kad osjećamo preveliki protisak ili burnout radi se o nedostatno postavljenim granicama. Snežanin Facebook profil: https://www.facebook.com/sneza.maksimovic.1 Za osobni ili grupni coaching javite se preko linka: https://prosperityplatform.my.canva.site/ #granice

Iz organizacije koja dostavlja elektroničke recepte za lijekove, MediSecure su otkrili da je došlo do povrede osobnih i zdravstvenih podataka nad gotovo 13 milijuna Australaca. Ovo je bio jedan od najvećih kibernetičkih napada u zemlji.

Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški je položil roko na dečkovo ramo in rekel: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar se ta moški ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov?« ga je prekinil deček. »Gotovo jih je še kaj v dolini.« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel morda v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo take ali drugačne nahrbtnike. Včasih niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je treba, morda se kaj zalesketa.

Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.

"Kreativnost je veština koja se može naučiti." U 275. epizodi Pojačala Ivanu Miniću pridružuje se kolega podkaster i majstor marketinga i kreativnog rada, Goran Jankuloski. Goran ponavlja svoje gostovanje posle gotovo 100 epizoda Pojačala sa puno priča i anegdota o svojim minulim, tekućim i budućim poduhvatima. Kao jedan od ranih igrača na našoj podcasting sceni i osoba koja radi na svojevrsnom „korisničkom vodiču“ za kreativni rad, Goran će sa nama podeliti vredne uvide iz svoje dugogodišnje karijere u podkastingu, marketingu i kreativi. Sa nama će podeliti mali osvrt na svoja dostignuća, lekcije naučene iz grešaka i svoja mišljenja o trenutnom statusu podcasting sfere na našim prostorima i gde ima mesta za njeno poboljšanje. Takođe ćemo saznati par stvari o Goranovim budućim planovima za par uzbudljivih novih projekata, što uključuje i nov i originalan pristup konceptu peer grupa. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Napredak uz kompromise - Profitabilnost - Promena uloga - Ključni trenuci - Promena kursa - Gotovo sa podkastom? - Kolegijum i peer grupe - Knjiga o kreativnosti Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3zOEvwy Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN Slušajte nas na: SoundCloud: http://bit.ly/2se8AQ8 Apple Podcasts: https://apple.co/2AKgRQA Google Podcasts: http://bit.ly/2RBp8kr Spotify: https://spoti.fi/2C0Deox Deezer: https://bit.ly/3lWzLd4

Gotovo ste slišali že vsaj kakšno anekdotično pripoved o tem, kako je nekdo zaradi "hudega gorja posivel čez noč". Kaj o tem že ve (nevro)znanost smo preverili pri prof. dr. Maji Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo MF UL. Spomnila nas je tudi, zakaj velja tudi v poletnih dneh poskrbeti za zdravo glavo! Pripravlja: Mojca Delač.

Sezona poletnih dopustov se približuje, zato s temo Torkovega kviza danes poskušamo v jutro vnesti malo sonca in veliko potovanj. Govor bo o oglaševalski kampanji, ki je bila tako uspešna, da lahko različice njenega rezultata danes zasledimo po vsem svetu. I love Taškent, I love Bejrut, pa tudi I love Malta, I love Srbija ipd. Gotovo se je marsikdo kot turist že kdaj postavil ob podoben napis in obisk tega mesta, države ovekovečil s fotografijo ob njem. Ali pa kupil majico, skodelico, obesek ali magnet s podobnim napisom. Po vsem svetu se pojavljajo, skupno pa jim je, da namesto besede »love« oz. ljubezen vsebujejo podobo srca. Kako oz. kje se je vse skupaj začelo? "V New Yorku z napisom »I love NY«," pove Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor v agenciji Luna TBWA.

Podijelite ovu epizodu sa nekim tko je stalno pod stresom i primjenite alate i tehnike koje dijelim sa vama - testirajte! U današnjem društvu je normalizirano da smo svi pod stresom i dozom nervoze svakodnevno. Gotovo kao da ako smo pod večim stresom to znači da više brinemo i više nam je stalo, trudimo se, mučimo i samim time kao da vjerujemo da više vrijedimo. Zapravo je efekat toga upravo suprotan jer što smo više pod stresom smanjen nam je fokus i sposobnost rješavanja problema, nismo u balansu i sve to utječe negativno na nase psihičku i fizičku dobrobit. Hvala na slušanju ! YouTube video: https://www.youtube.com/watch?v=2ouALmscAkc&t=1s

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Prema nedavnom izvještaju sve više Australaca doživljava usamljenost i psihičke probleme. Gotovo 35 posto ispitanika za svoju usamljenost okrivilo je nedostatak komunikacije s drugima i adekvatnih usluga podrške. Međutim, jedno malo preduzeće u Zapadnom Sydneyu nudi pozitivan model rjšenja ovog problema.

Prema jednom nedavno objavljenom izvješću povećao se broj Australaca koji doživljavaju usamljenost i duševne probleme. Gotovo 35% njih krivi nedostatak veza s drugim osobama i manjak adekvatnih usluga podrške. No, jedan projekt zajednice nudi zanimljivo rješenje.

Gotovo svaki tjedan Australci izlaze na ulice, dižući svoj glas u znak prosvjeda o važnim pitanjima. Prosvjed nije sam po sebi nezakonit, ali prosvjednici mogu povremeno pomicati granice zakona ekstremnim ili antisocijalnim ponašanjem. Ako prosvjedujete, šanse da upadnete u nevolje ovise o tome gdje se nalazite i kako se ponašate.

Dobra vijest - štrajkovi u njemačkim zračnim lukama ove sezone sve su manje vjerojatni. Gotovo svi tarifni sukobi u zračnom prometu su riješeni i avio prijevoznici su spremni za sve veći broj ljudi koji putuje. Ali više ljudi u zraku znači i veće cijene. Što je novo u zračnom prometu, osim poskupljenja, donose Maja Marić i Nenad Kreizer. Zašto avio promet na Zapadnom Balkanu cvjeta, ali ne i sve zračne kompanije, objašnjava zrakopolovni stručnjak Alen Šćuric. Von Maja Maric.

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.

V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.

Gotovo že poznaš tisti pregovor Beseda izrečena, ne vrne se nobena. To pomeni, da moramo dobro premisliti preden kaj povemo. Kajti, ko je beseda izgovorjena, je ne moreš vzeti nazaj. To so izkusili trije mladeniči iz Luisignana, mesteca v francoski pokrajini Poitou. Prisluhni. Francoske pravljice, prevedel, spremno besedo napisal dr. Niko Kuret, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1957, bere Nataša Holy

Konačno kraj loše polusezone i cijele godine. Komentiramo utakmicu sa Slavenom, klub i igrače. 0:00:00 Godina iza nas 0:06:57 Slaven 0:36:24 Ocjene 0:39:29 Učinak igrača 0:57:38 Odlazak Fiolića i Maneva 1:00:54 Najbolji igrač HNL-a 1:09:45 Kartoni 1:11:10 Statistika NK Osijeka  1:14:28 Posjeta 1:18:57 Prognoze 

Gotovo 200 zemalja sklopilo je povijesni dogovor na klimatskom summitu Ujedinjenih naroda u Dubaiju. Nakon dana napetih pregovora, sporazum nudi plan za održavanje cilja od 1,5 stupnjeva Celzijusa na dohvat ruke i prelazak s upotrebe fosilnih goriva na obnovljive izvore energije. No, nisu svi zadovoljni ishodom summita.

Ko pa so prišli in je Samuel zagledal Eliaba, je rekel: “ Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.” Gospod pa je rekel Samuelu: “Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce” (Prva Samuelova knjiga 16, 6-7).

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v teh temačnih dneh se že navsezgodaj sprašujemo, ali bo danes svetleje kot včeraj. Želimo si svetlobe, ki bi razsvetlila te decembrske dni. Primeren čas, bi lahko rekli, za novo pričakovanje, upanje in pripravo načrtov. Pred kratkim sem bil priča pogovoru o življenjskem zadovoljstvu. V majhni skupini smo se spraševali, ali je res smiselno stalno tehtati svoje odločitve. Vzemimo primer. V soboto bi se lahko usedli v avto in odpeljali proti morju, si privoščili sprehod z malo več sonca, sproščeno popili kavo in pozabili na vsakdanjik. A kaj, ko imamo kopico pomislekov. Celo morje! Kdo bi stal v koloni, da bo preživel nekaj časa na obali? To ni niti ekološko, še manj prijazno do tistih, ki si česa takega ne morejo privoščiti. Hkrati bi ta čas doma lahko izkoristili za kaj pametnejšega. Da ne govorimo o varčevanju. Vsi ti pomisleki nas vežejo, da ostanemo doma. To pa prinese le to, da smo potem slabe volje, ker si nismo privoščili tega, kar toliko ljudem pomeni sprostitev, užitek in vir novih moči. Pogovor ni prinesel zadovoljivih rešitev in verjetno smo vsi kdaj v podobnem razcepu. Nič novega na svetu. Že stari grški misleci so se spraševali o tem. Čeprav je bil starogrški mislec Epikur na svojem razvpitem vrtu prepričan, da je veliko užitka znamenje dobrega življenja, je hkrati učil, da morajo biti užitki taki, da je zanje potrebno čim manj napora. Zato je po njegovem, in to je tudi počel, najbolje ostati doma in uživati v tistem, kar je pri roki. Lahko bi rekli, da je morje postalo zanimivo, ker večina rine tja. Kar vsi hočejo, hočem tudi sam. Redko se vprašamo: ali me bo to res napolnilo z vsem, po čemer hrepenim? Prav ti temačni dnevi so primerni za tuhtanje o tem. Čas pred božičem je tako in tako čas pričakovanja. Vedno pričakujemo koga ali kaj. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bo napolnilo moje življenje, je pametno, da se vprašam, ali sploh vem, kaj je moj zadnji cilj. Gotovo ne smemo prezirati ekoloških vidikov, prijateljskih in drugih obveznosti. Najbolj pa moramo imeti pred očmi vse življenje, če seveda želimo najti odgovor na to, ali je pametneje ostati doma ali iti na morje. Ob tem ne pozabimo, da imamo doma kopico možnosti, ki so veliko bolj pri roki kot morje. Naj se vam danes utrne vsaj ena misel, ki vam bo odprla možnost, da to, kar je pri roki, izkoristite za lepši dan zase in za druge.

Slikar Herman Gvardjančič o svojem delu pravi, da gre za zgodbo o človeku, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. O ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Bliža se abstrakciji, a se od nje tudi odmika. Zanimajo ga človekovi občutki. S Hermanom Gvardjančičem, ki je nedavno dopolnil 80 let, se je na začetku leta, pred podelitvijo letošnje Prešernove nagrade, pogovarjala Iza Pevec.

Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Nobelovec Kazuo Ishiguro je v romanu Klara in sonce ustvaril distopični svet (ne tako oddaljene) prihodnosti, v katerem se izgubljajo socialni stiki, ljudje so odtujeni drug od drugega. Otroci se šolajo doma in da lažje premagujejo dolgčas, jim starši kupujejo robote, humanoidne stroje, umetne prijatelje ali UP-je, kot jih imenuje avtor, ki se, kot to umetna inteligenca lahko počne, z interakcijami s človeško raso vedno bolj izpopolnjujejo in nadgrajujejo. Prazen svet, ki pa vseeno prikazuje razvoj prijateljstva med deklico Josie in njeno UP Klaro. Josie ima sicer tudi človeškega prijatelja Ricka, vendar je poudarek na vezi med deklico in robotko. Zgodbo pripoveduje Klara, zato je dikcija nekoliko nenavadna, stavčna struktura ni običajna, vendar ne toliko, da bi bilo to kakorkoli moteče za bralce in bralke. Prvoosebna pripovedovalka je v svoji naraciji dosledna, zaznaven pa je tudi njen razvoj in potek načina razmišljanja, ki pa je pravzaprav vedno usmerjen v nekakšno sprijaznjenost z usodo, torej s poglavitnim namenom njenega obstoja – služenjem človeški rasi. Kazua Ishigura v Sloveniji poznamo zlasti po prevedenih romanih Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar. Roman Ostanki dneva preigrava odnos med gospodarji in služabniki, pokornimi, spoštljivimi služabniki in tistimi, ki vladajo, Ne zapusti me nikdar pa je prav tako kot Klara in sonce znanstvenofantastični, distopični roman. Ne nazadnje pa tudi roman Klara in sonce tematizira odnos med nadrejenimi in podrejenimi. Umetna inteligenca v romanu ima podobo robotov, katerih glavni namen je ustreči željam ljudi. Ishiguro razmišlja o razvoju umetne inteligence, vendar ne v smislu prevlade nad ljudmi, temveč pokornega služenja. Morda se je pri oblikovanju celostne podobe UP-jev nekoliko zgledoval po že obstoječih robotih na Japonskem, ki nosijo 3D maske pokojnih ljudi in govorijo z njihovim tonom glasu. To so roboti za žalovanje, uporabljajo jih za lajšanje procesa žalovanja pri ljudeh, ki so izgubili ljubljene. Klara, ki se hrani s sončno svetlobo, dolgo živi v trgovini z UP-ji, saj je nihče ne izbere. Žalostna in potrta je, ko pa jo končno izbere bolehna Josie, se ji odpre nov svet. Čeprav ni najnovejši model UP-ja, je hitro učljiva in pravzaprav bolj sočutna od večine ljudi v romanu. Ker je Josie vse bolj bolna, njena mama razmišlja o tem, da bi, v primeru dekličine smrti, njene misli, možgane, spomine, prenesla v Klaro. Klara ne oporeka, saj je njena naloga ubogati, vendar se stvari za Josie in Klaro vendarle odvijejo drugače. Ishiguro pretežno opisuje svet, kot ga vidi robotka. Seveda imamo vpogled tudi v razmišljanja Josie, Ricka, Josijine mame in očeta ter še nekaj stranskih oseb, ki začinijo zgodbo, vendar je temeljni poudarek na razsežnostih uma in čustev umetne inteligence. Gotovo gre za zelo aktualno tematiko, vendar romanu, sploh če upoštevamo njegovo dolžino (malo manj kot 400 strani), umanjka izvirnost pri razmišljanju o delovanju umetne inteligence. Roman je v izvirniku sicer izšel leta 2021, leto kasneje pa je širša skupnost spoznala chat GPT. Morda je težava v tem, da je slovenski prevod izšel leta 2023, ko smo se že nekoliko udomačili v ravnanju z umetno inteligenco in si nabrali precej informacij v zvezi z njenim delovanjem. Pač pa je roman Klara in sonce močan v slikanju odnosov med ljudmi in stroji ter v prikazu Klarinega mentalnega in čustvenega razvoja. Opozoriti velja še na to, da so v romanu ljudje bolj podobni strojem, roboti pa postajajo sočutni, humani, razmišljujoči. To je prihodnost, kot si jo je zamislil Ishiguro. Klarina predanost in ubogljivost pa na koncu nista poplačani, vsaj ne na način, kot bi morda pričakovali, a tudi v tej fazi svojega vnaprej začrtanega življenja, ni resignirana, saj, kot pravi, »ima spomine, ki jih lahko predeluje in jih razpostavlja v pravo zaporedje.« V tem smo si podobni. Ko ali če nam ne ostane nič drugega v življenju, nam vedno ostajajo spomini.

Kako danas žive trans osobe u Srbiji, a kako je to izgledalo nekoliko decenija ranije? Da li su sigurne i da li se osećaju prihvaćeno u društvu? O tome u podkastu Glasom mladih govori Agata Milan Đurić, aktivistkinja iz Beograda, koja godinama radi u LGBTI i mirovnim organizacijama.

Gotovo 5 milijuna odraslih osoba u Njemačkoj je ovisno o kockanju ili pokazuje simptome ovisnosti o kockanju. Na koga se točno misli? Gdje počinje ovisnost? Postoje razni programi za odvikavanje, kako jedan od njih izgleda saznajemo kroz razgovor s doktorom Davorom Bodorom s Psihijatrijske bolnice Sveti Ivan u Zagrebu. Maja Marić pojašnjava što je uloga države i o kakvom tržištu je riječ. Inače, bruto prihod industrije igara na sreću u Njemačkoj prošle godine je iznosio 13,4 milijarde eura. Von Nenad Kreizer.

Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.

Rezultati posljednjeg istraživanja upućuju na činjenicu da se gotovo polovica australskog stanovništva osjeća tjeskobno zbog mogućnosti gladovanja uslijed visokih cijena hrane. Ovogodišnje izvješće organizacije Foodbank pod nazivom Hunger Report otkriva da je čak 48 posto opće populacije tjeskobno ili da je u nemogućnosti uspostaviti stalan pristup odgovarajućoj hrani. Izvješće ukazuje na podatak da se oko 3.7 milijuna australskih kućanstava u posljednjih 12 mjeseci suočilo s nesigurnošću opskrbe hranom, a što je povećanje od 3 posto u odnosu na prethodnu godinu.

Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Kakovostno, vsebinsko bogato in bralno vznemirljivo besedilo Tisto neustavljivo pisateljica imenuje pripoved. Da, pripoved, saj Metka Zupančič o marsičem res pripoveduje, toda poudariti velja, da je njeno pisanje še veliko več, in sicer srečavanje s samo sabo, grebenje vase, analiziranje odnosa z moškim, imenuje ga mislec, in nenehno vračanje v nekdanjo skupno državo, ki jo je zaznamovala, in tudi moškemu se je v njej marsikaj, morda celo preveč, primerilo. Posameznost se preveša v splošnost in družbenost, protagonistka si zastavlja nova in nova vprašanja in hoče priti resnici do dna. Njen ego je močan, nenehno govori o takšni ali drugačni energiji, rada bi, da bi v razmerju z moškim prevladal duh in bi se potrjeval njen intelekt, toda biti v zvezi nikakor ni preprosto, saj odnos vedno znova naleti na čeri in literarnima likoma se primeri, da nasedeta nanje. Ženska je kritična in brezkompromisna. Že res, da je tudi samokritična in neprizanesljiva do sebe, toda nadvse gorka je moškemu, s katerim ohranja zvezo na daljavo, moški pa jo v tujini, kjer živi ženska, tudi obišče. Nezadovoljna je z njegovo prehitro sprostitvijo strasti, odveč ji je, da moški igra vlogo žrtve in je poistoveten s trpljenjem. Izkušnjo, ki jo je doživel med vojno v Bosni, nosi kot breme, ki se ga nikakor ne more otresti. Protagonistka mu očita balkansko miselnost in se zgražala nad tem, da bi si jo rad podredil in jo obvladal. Toliko vsega mu meče pod nos in si noče priznati, da jo pravzaprav preveva dvojnost: rada bi doživela pristno ljubezen in blage občutke, hkrati pa si je samoto izbrala hote, saj v njej lahko nemoteno piše in je zato njen pravšnji življenjski slog. Zanjo sta poglavitna svoboda in lastni življenjski prostor, v katerega smejo vstopiti le redki. Vleče jo k moškemu in hkrati beži od njega. Oba si izrekata žaljivke, kot da bi se bala ljubezenskega razmerja, bližine in medsebojne povezanosti. Moški ji naravnost navrže, da si je kot ženske ne želi več, ona pa mu ne ostane dolžna in mu brez olepšav razgali njegov domnevno klavrni življenjski položaj. Izmenjata si vse preveč grdih in zlobnih besed, potem pa po vsej verjetnosti pogrešata drug drugega in se spet pogovarjata po telefonu. Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi, da ne obmolkneta, če zapiše: »Nase se jezi, ker je metaforično padla na kolena pred moškim, ki mu je hotela prepustiti vso svojo moč. Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum, pa tudi, ker ni znala preprečiti, da bi kaj takega doživeli tudi drugi. Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.« Ženska živi v tujini in je predavateljica in voditeljica jogijske skupine. V predavalnici skuša mladim dekletom odpirati nova obzorja in jim s primeri iz svetovne literature razkrivati doživljanje žensk in njihov položaj v zgodovini. Ne da bi to načrtovala, pogosto analizira svojo življenjsko situacijo. Joga je zanjo čudežna možnost obvladovanja same sebe in pretakanja življenjske energije, harmonije med dušo in telesom, samospoznanja in zaupanja vase. Jogijska skupina posluša tudi glasbo, protagonistka igra na flavto in tedaj se jim primeri nekaj čudovitega. Zvoki jih popeljejo v čaroben svet, v katerem začutijo lepoto in božajočo uresničitev skritega hrepenenja. Tako ženska kot moški sta doživela poraze. V strokovnih krogih so izrazili dvom o njenem znanstvenem prispevku, pravzaprav neposrednem nasprotovanju stereotipom in predsodkom, moškemu pa so se v tujini postavili po robu študenti v predavalnici, ga očrnili in mu očitali arogantnost. Oba na svoji koži občutita vse tisto, kar s seboj prinaša tujstvo. Metka Zupančič je velik del svojega življenja predavateljsko in znanstvenoraziskovalno delovala na ameriških in kanadskih frankofonskih univerzah. Pripoved Tisto neustavljivo je zakladnica idej, individualno seciranje, svojevrstna psihološka študija, razčlenjevanje družbenih odnosov, položaja ženske ter razmerja med ženskami in moškimi in še marsikaj drugega. K odličnemu slogu in bralnim užitkom je pripomogla prevajalka Živa Čebulj. Avtorici veliko pomeni, da je prevajalka svoje delo opravila profesionalno in predano in skrbno prevedla dolge in zgoščene povedi. Pripoved je napisana kot neke vrste vodenje bralk in bralcev ter skoraj newageevski ali novodobni prispevek k osebni rasti: pomembna spoznanja so namreč zapisana v ležečem tisku, nekatere ugotovitve z velikimi črkami, pomensko poudarjene besede, na primer razum, z veliko začetnico, očitno ne gre tudi brez angleških vzkličnih povedi in podobnih tujejezičnih zapisov. Nazorno je poudarjeno tisto, kar naj bi bilo v pripovedi poglavitno. V dogajanju se ne zgodi nič prelomnega in vendar je besedilo tako estetsko dognano, vsebinsko vznemirljivo in privlačno, da ga zlepa ni mogoče odložiti iz rok, temveč ga je treba prebrati na mah ter se čez čas spet zatopiti vanj.

Prva tri dana, a turnir već kuva! Za početak, da kažemo da makar reprezentacija Srbije nije iznenadila. Oni su u, dok mi ovo snimamo, jedinu utakmicu na turniru okončali pobedom protiv Kine, u meču koji nam je barem dao jednu lepu reprizu šuterske rapsodije Ducija Ristića. A dok vi ovo gledate, nadamo se da je skor Srbije već 2-0. Ali zato, drugih iznenađenja koliko želite! Najveće, recimo, Francuska, koja će ostatka turnira provesti u razigravanju za 17. mesto. Gotovo nestvarno zvuči, ali „galske petlove“ selektora Vensana Kolea je prvo deklasirala Kanada, a zatim i šokirala Letonija. Dalje u toj grupi idu dve gorenavedene selekcije, dok će Francuzi sreću potražiti u „gubitničkom“ delu kostura. Ako i ništa, makar imaju OI osigurane za dogodine... Zatim, iznenadio je i Japan. Lišen pomoći najboljeg igrača, Japanci su prvo izgubili od Nemaca, ali su onda iznenadili Fince. Plesao je moćni Juki Kavamura, koji je ispogađao kad je trebalo i poslao Laurija i drugove kući. Oni sada igraju za plasman protiv Australije, i naravno da su „bumeri“ favorit, ali na osnovu onoga što sada gledamo – biće prilično teško! Najavili smo da će Dominikanska republika biti tvrd orah, a to su na svojoj koži osetili i Italijani. Selektor „Če“ Garsija je ispravno sklopio kockice i ostvario dve pobede, dok Italijancima ostaje da se „povade“ protiv Filipina. Domaćin opet nije imao sreće, imali su svoje šanse u oba meča, ali su za sada – bez pobede. Šanse za dalji plasman su im male. Po planu su otvorili i Amerikanci i Grci, ne doduše bez da se preznoje. Plasman su već posle dva kola očekivano overili Crnogorci i Litvanci, a već spo pomenuli Kanađane i Letonce. Dobar utisak ostavila je tradicionalno i Španija, Slovenija je takođe otvorila pobedom, Brazil je imao peh sa Raulom Netom ali ne izgledaju loše. Ukratko, turnir je dobar – a mi pričamo baš o tome. Pridružite nam se, vidimo se opet ubrzo!

U samo nekoliko dana više je žena smrtno stradalo u incidentima obiteljskog nasilja u Australiji. U pokušaju hvatanja u koštac s onim što nazivaju 'podmuklim problemom', policija Novog Južnog Walesa je u četverodnevnoj akciji uhitila gotovo 600 ljudi.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Gotovo godinu dana nakon otvaranja Pelješkog mosta, otvorena i Stonska obilaznica. Što stoji iza ostavke ravnateljice USKOK-a posebnog odjela Državnog odvjetništva za borbu protiv korupcije i organiziranog kriminala Vanje Marušić? Sabor raspravio izmjene Prekršajnog zakona u kojima se među ostalim drastično povećavaju kazne za ustašku ikonografiju i uzvikivanje ustaškog pozdrava. Ostavke, ali sada u oporbenoj Socijaldemokratskoj partiji. Suci dobili povišenje plaća.

Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti? Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen. foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)

Gotovo je Svjetsko prvenstvo, gotov je skup na Jarinju, Mesi je GOAT. Mimo toga, šta nam donosi SkyShowtime i šta se dešava u DC svijetu. Miljan najavljuje izlete. Posjetite nas na Patreonu. Pratite nas na: www.facebook.com/DopisiizDiznilenda/ www.podcast.rs/autori/dopisi-iz-diznilenda/ Ako želite da nam pomognete u održavanju servera na soundcloudu, uplate rado primamo na PayPal: mtanic@gmail.com ili postanite naš patron na www.patreon.com/dopisi Miljan: fb: /mtanic, Twitter/Instagram: @mtanic YouTube: /Mtanic Nemanja: fb: /paleksic @diznilend iTunes: itunes.apple.com/us/podcast/id1223989792 Stitcher: https://www.stitcher.com/show/dopisi-iz-diznilenda-podcast Pocket Casts: pca.st/pT2h podcast.rs/show/dopisi-iz-diznilenda/ Spotify: https://open.spotify.com/show/4U3wm6QOkJ30QEbk1kvqZS?si=RM6QdrOlTuO0WUJzYBl7hA

Gotovo dvije trećine Australaca smatra da će klimatske promjene, unutar idućeg desetljeća, utjecati na njihove živote. To je rezultat istraživanja koje je naručio Svjetski ekonomski forum. Više od trećine ljudi diljem svijeta se pribojava da će biti primorano napustiti svoj dom do 2050. godine.

Kada sam mami rekao da ćemo živeti od interneta, ona mi je poručila: “Ne može, sine. Nisi normalan. Idi zaposli se. Nađi dobar posao.” U 173. epizodi Pojačalo podkasta gost Ivana Minića je Nemanja Divjak, serijski preduzetnik, suvlasnik studija za razvoj hyper-casual Tummy Games i Publitio platforme, a pre toga popularnih servisa YouShareIt i Fliiby. Gotovo da nema dečaka koji u nekom trenutku nije sanjao da se ne bavi profesionalnim igranjem video-igara ili izradom istih. Ono po čemu se izdvaja naš gost jeste činjenica da je on dosanjao taj san i pretočio ga u javu. No, pre nego što se obreo u gaming industriji, on je imao nekoliko uspešnih projekata koji se tiču affiliate marketing i lead generation, te servisa YouShareIt, koji je kasnije postao čuveni Megaupload. Kako je postizao sve to jedva punoletan, te zašto je iskustvo u multi-level marketingu bitno za svakog budućeg preduzetnika i zašto nikada ne treba raditi isključivo jedan posao, otkriva ovaj Zrenjaninac. Tummy Games je studio za razvoj hyper-casual igara, koji je za nešto malo više od pola decenije napravio preko 150 prototipova igara, dok one koje su postale globalni hitovi danas igraju desetine i desetine miliona igrača. Kako su dogurali do tog stadijuma za vrlo kratko vreme, usput sarađujući sa publisherima poput Voodooa i Applea, te kako je kroz vreme tekao razvoj igara i kako on danas izgleda, Nemanja deli sa slušaocima i gledaocima podkasta. Međutim, svaka igra ne postane hit. Šta se sa njom dešava, kako prevazići činjenicu da ona nije dovoljno dobra čak i nakon silnog uloženog rada, truda i vremena, serijski preduzetnik govori za kraj ovog izdanja Pojačala, te objašnjava kako su sa jednim od najvećih publishera na svetu, Voodooom, pokrenuli akademiju gde školuju novi kadar za izradu hyper-casual igara. Teme u epizodi: - Uvod - Kad porastem biću... - (Ne)formalni mentori - Multi-level marketing kao preduslov za preduzetništvo - Preduzetnički koraci: YouShareIt, affiliate marketing i lead generation - Fliiby - Instagram pre Instagrama - Tummy Games - igre sa desetinama miliona korisnika - Razvoj mobilnih igara kroz vreme - Kako se razvijao odnos sa Voodoo publisherom? - Kako prevazići da igra nije dovoljno dobra? - Voodoo x Tummy Games Academy - mesto gde nastaje novi kadar Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3o9r1m0 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

U tragičnoj nedelji, u kojoj smo izgubili velikog Stojana Drčelića, Nenad Kulačin i Marko Vidojković odlučili su da se rukovode mudrošću "Show must go on", stoga evo i nove epizode podkasta "Dobar loš zao". U prvom delu emisije, autori su se bavili Dijanom Hrkalović Bukovski, Aleksandrom Šapićem Šapicom i Željkom Mitrovićem DJ Žexom. Na rehabilitaciju od bliskog susreta sa pobesnelim DJ Žexom, autorima je u goste došao Savo Manojlović. Gotovo ceo intervju se sveo na ogovaranje Željka Mitrovća, ali je bilo priče i o drugim aktuelnim dramatičnim dešavanjima. U Magarećem kutku shvatićete da bi Ana Brnabić delovala super, samo da je sve ove godine pričala na engleskom. DLZ, samo na našem portalu, uprkos svemu, do pobede.

Gotovo 1000 Australaca umrlo je nakon zaraze virusom gripe tijekom rekordno opasne sezone gripe 2019. Nakon toga broj godišnjih slučajeva gripe drastično je opao, kako je cijela zemlja prolazila periode potpunog zatvaranja u borbi protiv COVIDa-19. No, stručnjaci kažu da je samo pitanje vremena kada će broj oboljelih od gripe ponovno početi rasti.

Gotovo svatko od nas u sebi nosi nešto što ga boli. Možda su to posljedice neke traume koju smo proživjeli ili osjecaj krivnje. To predstavlja teret koji nas na određeni nacin sputava i otežava naš život. Vrlo pojednostsvljeno upoznat cu vas s tri osnovna koraka procesa iscjeljenja a to su prihvaćanje, opraštanje i otpuštanje. Hvala na slušanju!