Podcasts about poseben

Tihota velike sobote so bo nocoj prelila v radostni vzklik vstajenja in velike noči.Papež Frančišek: Pot na Kalvarijo poteka po ulicah, po katerih hodimo vsak dan.Poseben križev pot tudi na stičišču obeh Goric oziroma na meji med Slovenijo in Italijo.Velik porast katoličanov v Franciji: zakramente uvajanja bo prejelo 17 tisoč katehumenov.Janša ob oprostilni sodbi v zadevi Trenta opozoril na dolgotrajnost postopkov pred sodišči.Gregorčič: standardi prevzemanja politične odgovornosti padajo, pada tudi ugled ustanov, ki so ključne za delovanje demokracije.Od danes strožje kazni za voznike, ki se ne držijo pravil o odstavnem pasu.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.” Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.” V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.” Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.

Pomen tradicionalne družine za celostni razvoj otrok in vplivu odsotnosti družinske podpore na identiteto posameznikov. Nadškof je izpostavil, da sodobne ideologije ogrožajo vrednote družine, ki je ključna za zdrav razvoj zrelih osebnosti. Poudarja pomembnost vzgoje, ki temelji na ljubezni in zaupanju, ter vlogo institucij, kot so šole in cerkev, pri podpori teh vrednot. Poseben poudarek daje veri in duhovnosti v družini ter izzivih, ki jih prinaša sodoben čas, kar nas zavezuje, da aktivno ščitimo družinske vrednote.

V Mendozi v Argentini se danes začenja deveto Martinovanje, ki se bo v nedeljo zaključilo z 69. Slovenskim dnevom. V Argentini je v teh dneh duhovniški oktet Oremus iz Slovenije. Naslednji nastop bodo imeli v ponedeljek v cerkvi v Ramos Mejiji v Buenos Airesu. Poseben večer pa pripravljata Zedinjena Slovenija in Slovenska kulturna akcija, ki letos praznuje 70-letnico delovanja. Slovenija in slovenstvo danes bo naslov srečanja, na katerem bodo govorili: urednica tednika Nedelja, ki izhaja na avstrijskem Koroškem, Mateja Rihter, odgovorni urednik slovenskega katoliškega tednika Družina, Boštjan Debevec in urednica glasila Slovencev v Argentini, Svobodna Slovenija, Mariana Poznič. Prireditev bo prihodnji petek v Našem domu v San Justu.

Tukaj je posebna jesenska serija štirih pogovorov Cosmo podkasta, kjer Flora Ema Lotrič gosti izjemne ženske iz različnih industrij. V vsaki epizodi se poda v globino njihove osebnosti in razkriva ključne lastnosti, ki so prispevale k njihovemu neverjetnemu uspehu. Ponosni pokrovitelj pogovorov je Zalando, ki v tem trenutku ponuja čudovite jesenske trende. Za vsakega se nekaj najde, zato skoči na spletno stran ali aplikacijo in si poglej, kateri kos te najbolj pokliče. Maja Ferme je ena najuglednejših slovenskih modnih oblikovalk in prva Slovenka, ki je predstavila svojo modno revijo v New Yorku. Sodelovala je s številnimi domačimi in svetovnimi zvezdami, med njimi Monico Bellucci in Anno Netrebko. Nedavno sta ambasadorja njene prestižne linije Premium Ferme postala tudi košarkar Goran Dragić in njegova partnerica Greice Murphy. Poleg vseh profesionalnih uspehov pa je Maja tudi predana mati in žena, ki se je skupaj z družino nedavno podala na enoletno potovanje okoli sveta. V tem podcastu bo razkrila zanimive zgodbe in spoznanja o svojih izjemnih dosežkih, tako v poslovnem kot osebnem življenju. 00:00 - MAJA FERME 3:10 - Poseben odnos z možem 7:50 - Postavljanje prioritet 9:00 - Kemikalije v oblačilih 12:50 - Zavestni nakupi 17:30 - Kako privabit mlade k trajnostni modi 24:35 - Podpiranje slovenskih proizvodov 28:45 - Največje težave mladih oblikovalcev 32:20 - Kako je postala (tudi) podjetnica 35:20 - Vloga mentorjev 36:20 - O sodelovanju z G. Dragićem in njegovo Greice 40:20 - Najboljši nasvet od Greice Murphy 42:35 - Kako vzgaja hčerko Paris Noa 45:50 - O njihovi poti okoli sveta 58:57 - Kaj si Maja najbolj želi? Več o Maji Ferme: https://majaferme.com/ https://www.instagram.com/majaferme/ Več o Flori Emi: https://floraema.com/ https://www.instagram.com/floraema/ #cosmopolitan #slovenija #podcast #majaferme #floraemalotrič #moda #trajnost #potovanja #lepota #fashionweek #gorandragić #greicemurphy #modnaznamka #premiumferme

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in podpredsednik vlade Matej Arčon je v minulih štirih dneh obiskal Slovence Beneluksu. Kar nekaj institucij Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, tudi tam živi in dela okoli tisoč Slovencev. Tudi na uglednih položajih. Poseben program so mu pripravili učenci, ki šolo obiskujejo na predšolski, primarni in sekundarni stopnji. Več kot sto jih je. Minister je obiskal tudi slovensko skupnost v pokrajini Limburg na zahodu Belgije, na slovenskem dnevu v Maasmechelnu pa je tamkajšnjemu Slovenskemu društvu sv. Barbara podelil priznanje ob 95-letnici delovanja. V belgijski prestolnici se je srečal s predstavniki slovenskih skupnosti in obiskal Slovenski kulturni center z bralnim kotičkom. Včeraj je bil še v Slovenskem pastoralnem centru, ki ga vodi dr. Zvone Štrubelj in kjer pripravljajo številne dogodke, z željo, da povezujejo tamkajšnje Slovence, prizadevajo pa si tudi za promocijo matice v belgijskem okolju. Zaznati je vedno večji interes za učenje slovenskega jezika.

Razstava protestne fotografije Naša last Slovenska protestna fotografija 2020 – 2022 v ospredje postavlja vlogo in pomen fotografije pri beleženju družbenih dogodkov in vrednotenju naše skupne dediščine v obdobju, zaznamovanem s pandemijo in z demonstracijami po vsej Sloveniji. Izpostavljenih je 250 fotografij 38 fotografov in fotografinj. Poseben sklop predstavljajo fotografije, na katerih so ujete strategije, s katerimi je oblast nadzorovala ljudi.

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.Gostje oddaje so bili: dr. Matjaž Gregorič, evolucijski biolog, ZRC SAZU; dr. Gregor Belušič, biolog in fiziolog, Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani; dr. Jurij Bajc, fizik, Pedagoška fakulteta univerze v Ljubljani. Poseben gost: Brane Vižintin, Lutkovno gledališče Ljubljana. Bral je Igor Velše. Zapiski: Celotno oddajo poslušajte tukaj

Piše Tonja Jelen, bereta Ava Longyka Marušič in Renato Horvat. Vsestranski umetnik in kritik Jože Štucin je v pesniški zbirki Mrak in zarja spretno ubesedil najrazličnejše podobe in navodila. Slednje je skoraj najmočnejše upesnjeno orodje v teh pesmih in vnaša posebno idejno sporočilo. Najpogosteje uporablja naštevanje, pri čemer pa ne gre za diktiranje. To so namreč resni razmisleki in pretresi tudi o povsem vsakdanjih rečeh. Najmočnejša v tem primeru je zagotovo pesem Trije zakoni poetike, ki se prepleta iz ene alineje – priporočila v drugo. Prav močna sporočilnost ponuja poseben nasvet. Ta je, da ne sme škodovati nikomur. Tak način ubeseditve te in tudi preostalih pesmi je premišljen. Zdi se, kot da Štucin s pesmimi želi podati svojo teorijo, ki se sicer nanaša tudi na druge, že znane, hkrati p se subjekt ponižno loteva učenja pisanja, ki se nikdar ne konča. Tak odnos do umetnosti je danes redko izražen. Štucin je sicer uveljavljen pesnik, tudi haikujev, ki jih je objavljal tudi pod psevdonimom Regina Kraj, v zbirki Mrak in zarja pa so pesmi daljše, pesnik spretno uporablja različne pesniške oblike. Poseben pomen zbirke je v odnosu do odhajanja in smrti. Ta se kaže skozi različne podobe, pojme in medbesedilnost. Smrt ni ne zastrašujoča ne osvoboditev – samo je in nič drugega. Neizogibnost sloves je upesnjena kot prehod v drugo obliko, dimenzijo, ki je vsekakor nekaj posebnega, "streznitvenega". Dodatno težo v takih primerih pa dajejo tudi izbrane avtorske črno-bele fotografije. Prepletanje več umetnostnih zvrsti je čutiti tudi v poeziji sami. Nekatere pesmi namreč delujejo kot slikarske oziroma fotografske podobe, s katerimi Štucin preigrava besede in vizualnost. V pesmi Deževen dan na primer razblinja klišejsko podobo oz. primerjanje: stopnjevanje in razbijanje že znanih pomenov spremeni v drugačno občutenje: »prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.« Pesmi v zbirki Mrak in zarja so pisane z malimi začetnicami, ločila so uporabljena. Kršenje ustaljenosti in tradicije je tudi v pesmih dvojno – občutiti je spoštovanje nedotakljivega in roganje vse bolj "modernemu", sterilnemu. Avtor oziroma pesniški subjekt skuša ujeti življenjskost, bistvenost in to mu tudi uspeva, na primer v pesmi problem kvadrata v vesolju: »uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.« V pesniški zbirki Mrak in zarja je katera izmed pesmi resda odveč, vendar gre za delo, ki ima določene kvalitete in vzgibe, o katerih se redko piše. Poezija ne pomeni samo upora ali vzklika radosti. Lahko je preprosto nekaj vmes – zmerna in tiha – in prav zato sije na poseben način.

V prihodnjih minutah bomo slišali ponovitev pogovora z gospo Mojco Dolamič. Če bi rekli, da je bil za tokratno sogovornico vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v pogovoru. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in je uživala prav vsak dan posebej. Naneslo pa je, da po dveh letih pokoja ponovno dela v laboratoriju, pogodbeno, opravlja odvzeme krvi, ki je bilo že prej njeno najljubše delo. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur, pogovor pa sta začeli z vremenom.

Milan Razdevšek je po maturi na gimnaziji v domačem Slovenj Gradcu v Mariboru postal študent kemije. Že v okviru prve zaposlitve v blagopokojnem podjetja Talis se je po spletu naključij iz tehnologa prelevil v tržnika. To znanje mu je bilo v oporo tudi sredi osemdesetih let, ko se je priključil prizadevanjem za pospeševanje turizma v Mariboru. Sodeloval je pri zasnovi in izvedbi številnih prireditev, ki so skozi desetletja postale zaščitni znak mesta ob Dravi. Eno takih je silvestrovanje na prostem, ki se je kljub slabim napovedim črnogledih opazovalcev prvič odvilo leta 1989, bilo prvo v Sloveniji in postalo tradicionalno. Kot direktor zavoda za turizem se je danes upokojeni Milan Razdevšek izkazal tudi ob prenovi Hiše stare trte, ki je poldrugo desetletje ostajala zaprta za obiskovalce.

V oddaji B Air – Zvočenja danes predstavljamo italijansko ustanovo, namenjeno otroški nevrologiji, z imenom Fondazione Pierfranco e Luisa Mariani. Ustanovljena je bila v Milanu z dobrodelnim financiranjem družine Mariani. Posveča se celotnemu spektru bolezni in motenj v otroški nevrologiji, ki se začne z nego in strokovno pomočjo bolnim otrokom in njihovim družinam v diagnostiki, terapiji in rehabilitaciji pa tja do usposabljanja kadra v italijanskem zdravstvu ter poučevanja o strokovnih temah v italijanskem in mednarodnem krogu. Ukvarja se tudi s podpiranjem raziskovalnega dela. Poseben poudarek je namenjen raziskovanju možganov v povezavi z glasbo. Zaradi bližine in visoke ravni strokovnih dogodkov je fundacija igrala pomembno vlogo tudi v izobraževanju srednje in starejše generacije slovenskih pediatrov - otroških nevrologov. Gostji primarija Igorja M. Ravnika sta tokrat muzikologinja dr. Maria Majno in pediatrična nevrologinja in nevrofiziologinja dr. Luisa Lopez.

Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.

Francoska kolonialna oblast sredi 1. svetovne vojne v Senegalu nasilno mobilizira vojake, tudi še ne polnoletne mladeniče. Ko je vpoklican mladi Thierno, se pridruži vojski tudi njegov oče Bakary, da bi ga v povsem neznanem svetu zaščitil vsaj pred takojšnjo smrtjo v prvih bojnih vrstah. Stalno pa poskuša najti način, kako bi ju živa izvlekel iz vojne, kar je v mesoreznici zahodne fronte skoraj misija nemogoče. Francoski film Oče in vojak, ki ga je režiral izkušen direktor fotografije Mathieu Vadepied, je bil lani predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Poseben pogled, lahko bi bil pa tudi prevzel funkcijo otvoritvenega filma. Takšne namreč po navadi zasedajo spodobni in sporočilni filmi, ki so narejeni obrtniško vešče, hkrati pa v umetniškem smislu ne izstopajo dovolj, da bi lahko posegali po nagradah, niti pretirano ne vznemirjajo kako drugače. Jedro filma je v zanimivem razvoju odnosa med očetom Bakaryjem in sinom Thiernom. Akcijskih prizorov neposredno na bojiščih je pravzaprav zelo malo, pa še ti so povsem generični, kar tudi upočasni ritem samega filma. Oče se z ganljivo predanostjo zaveda, kako minimalne so možnosti njunega preživetja, sin je v obdobju odraščanja in aktivnega iskanja samostojnosti in moškosti, ugaja mu tudi pozornost, ki jo je deležen s strani nadrejenih. Vojna vihra in od domačega senegalskega povsem drugačno okolje, z možnostjo sprejetja v francosko družbo, mu predstavljata določeno mikavnost avanture, ne da bi se v resnici zavedal vseh nevarnosti. Druga plat filma je v prikazu teh kolonizacijskih mehanizmov. Lahke pehotne enote strelcev (kakršen je izvirni naslov filma v francoščini) imajo dolgo kolonialno zgodovino, ki sega skoraj do Napoleonovih časov, ko so bile te enote ustanovljene. V 1. svetovni vojni so enote mobiliziranih vojakov iz Severne Afrike služile na več frontah, tudi v smrtonosnih jarkih Ardenov, kjer sta obe vojskujoči strani v trumah in bolj ali manj brez pravega učinka žrtvovali vojake, kar prikazuje film Oče in vojak. Celovečerec je zelo neposreden v trkanju na vest zahodne, predvsem francoske družbe, ki je brez pomislekov izkoristila ljudstva v svojih kolonijah, in v zbujanju občutka dolžnosti. V tem smislu gre predvsem za komemorativno delo, za poskus iskanja odveze nekdanje kolonialne velesile.

Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?

Kot prevajalka iz francoščine, lektorica in literarna kritičarka se suvereno giblje skozi bogastvo in lepoto jezika. Njen ustvarjalni svet besed je raznolik, saj sega vse od prevajanja romanov, poezije in dramskih besedil do gledaliških odrov, kjer sodeluje kot lektorica. V vseh teh svetovih je doma, vsak izmed njih ji je ljub. Letos je za prevod poezije francoske pesnice in pisateljice sirsko-libanonskih korenin Andrée Chedid prejela nagrado Radojke Vrančič za leto 2022, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Odmeva tudi njen prevod fantazijske pripovedi Christelle Dabos v štirih knjigah s skupnim naslovom Zrcalka. A tudi pri prevajanju jezikovno bolj skopih besedil, kakršen je roman Resnično življenje Adeline Dieudonné, je našla učinkovite rešitve. Poseben izziv je francoska poezija, ki se ji posveča predvsem v sodelovanju z založbo Hiša poezije. Vabljeni na sprehod skozi čudovite svetove domišljije, poezije in jezika.

Razstava Tolminskega muzeja Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci - »bazilika miru« prikazuje izjemen sakralni spomenik z globoko sporočilnostjo, ki je še kako aktualna tudi danes. »Bazilika miru« ohranja kolektivni spomin o solidarnosti in združevalni moči skupnega umetniškega ustvarjanja v času prve svetovne vojne. Od leta 2017 je nosilka prestižnega znaka evropske dediščine. Na razstavi Tolminskega muzeja avtorica mag. Damjana Fortunat Černilogar, ki je bila v rubrika naša sogovornica, predstavi izjemno zgodbo Spominske cerkve Sv. Duha v Javorci, njene graditelje ter arhitekturne in umetnostnozgodovinske posebnosti. Razstava je nastala leta 2016, ob stoti obletnici izgradnje »bazilike miru«, Tolminski muzej pa je z njo do sedaj gostoval tudi v Avstriji, Italiji, na Češkem in Hrvaškem. Spominsko cerkev so leta 1916 na robu soškega bojišča, v manj kot letu dni in z lastnimi sredstvi, zgradili vojaki 3. gorske brigade XV. avstro-ogrskega korpusa. Zgrajena je po načrtih dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga. Vodja gradnje je bil Geza Jablonszky, pomembnejša rezbarska dela pa je opravil Anton Perathoner. Cerkev so z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom zgradili v spomin na padle vojake. Poseben pečat ji dajejo secesijsko obdelan notranji prostor in 2565 v hrastove plošče vžganih imen, ki pričajo o tragičnih usodah posameznikov različnih narodnosti in veroizpovedi. Danes Javorca, nosilka znaka evropske dediščine, ohranja kolektivni spomin o solidarnosti in združevalni moči skupnega umetniškega ustvarjanja in gradnje v času težkih preizkušenj ter predstavlja poziv k miru in spravi. Spominska cerkev v Javorci je leta 2017 pridobila znak evropske dediščine. Do 11. septembra 2022 je na ogled v Muzeju krščanstva na Slovenskem.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih Zborovanj v ljubezni Piera Paola Pasolinija"Gre za reportažo v njeni najžlahtnejši obliki", svoj prvi skupni celovečerec označujejo trije režiserji in scenaristi Alice Rohrwacher, Pietro Marcello in Francesco Munzi in res bi za film Futura težko našli bolj točno oznako. Projekt, h kateremu so z namenom ustvariti zares skupinsko delo pristopili režijsko in scenaristično celostno, namreč vestno reportažno dokumentira številne mladostnike po vsej Italiji ter njihov pogled na prihodnost, ki jih čaka. S tem, ko razen z nekaj vprašanji ne posegajo v misli italijanske mladine, ampak ji puščajo vso svobodo razmišljanja in izražanja, ko z ničimer ne komentirajo njihovih izredno različnih pogledov na ne več tako zelo oddaljeno odraslost, ustvarjalci postanejo predvsem zeitgeistovske priče nekega obdobja in – bolj posledično kot vzročno – pozneje tudi njeni glasniki. Svojevrsten most med generacijami, ki so že dosegle svoj zenit in tistimi, ki prihajajo za njimi. Poseben pečat je filmu, ki kljub uvrščenosti v specifično nacionalno okolje preizprašuje globalna vprašanja verjetno večine mladih ta hip, vsekakor pa tudi slovenske mladine, dala epidemija covida 19, ki je zaznamovala in tudi nekoliko zaustavila ustvarjalni proces že kmalu po njegovem začetku. A čeprav je to brez dvoma pomenilo številne organizacijske zaplete, dramaturško gledano filmu prinaša izjemno dodano vrednost, ki jo je bilo vnaprej nemogoče predvideti. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se Marcello, Munzi in Rohrwacher znašli ravno ob pravem času na pravem kraju ter tako s svojim izjemnim občutkom za nepričakovane, a tektonske družbene spremembe, še bolj pa z iskrenim zanimanjem za mnenja mladih, dali glas generaciji, ki je bila v zadnjih nekaj letih največkrat povsem preslišana in utišana. Obdobje odraščanja, ki so ga na subtilen, nežen in niti za hip podcenjujoč ali pokroviteljski način ujeli na temi zelo primeren rahlo zrnat 16-milimetrski filmski trak, je tako iz »običajnih« problemov mladostnikov dobilo še mnogo širše razsežnosti. Futura, film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih Zborovanj v ljubezni Piera Paola Pasolinija, je film o mladih, ki pa bi si ga morali ogledati tudi nekoliko starejši, saj se le z iskrenim zanimanjem za mlajše generacije lahko izognemo vsiljevanju nekih idej, ki dandanes nimajo več prav nobenega smisla, kaj šele prihodnosti.

Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvariBogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa. Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi. Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano. Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama. V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati. Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja. Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj. Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.     Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole: "Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."    

V četrti oddaji druge sezone smo s Tanjo potovali na Karibe. Tanja je pripovedovala o svojem obisku Kube, Kostarike in Paname. Poseben poudarek smo v oddaji namenili tudi solo potovanju, potovanju v dvojici in z neznanci. Tanja nam je predstavila kako je že od nekdaj sopotnike iskala na internetu in kako je nato potovanje z njimi izgledalo. Povedala pa nam je tudi o številnih zanimivih situacijah iz obiskanih karibskih držav. Prav tako pa ji naši zvesti gledalci postavili veliko vprašanj na katere je odgovorila. Tudi tokrat se na samem začetku nismo uspeli izogniti nekaj tehničnim težavam, ki pa smo jih hitro rešili. S02E04 Gostja: Tanja Šilar Moderator: Tilen Nipič Premiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 21. 4. 2022 Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh, kakor tudi na Facebook strani Študentske organizacije Univerze v Mariboru. Povezave Spletna stran PZS: www.youth-hostel.si/si Facebook PZS: www.facebook.com/popotnistvo Instagram PZS: www.instagram.com/higlobetrotter/

Bežigrajska galerija obeležuje 45-letnico delovanja in ob tej priložnosti so pripravili razstavo slikarja Marka Šuštaršiča. Več o tem v oddaji, v kateri se bomo posvetili še Mačku Muriju in fotografsko-dokumentarni razstavi, ki je na ogled v Muzeju novejše zgodovine. Vabimo vas k poslušanju! Utrinek z razstave Od pokrajine do pokrajine v Bežigrajski galeriji foto: Žiga Bratoš

V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.

V prvi uri nočnega programa bomo gostili Oliverja Bogatinova. Nekdanji nogometaš in trener je trenutno poslovni direktor koprskega nogometnega prvoligaša. V karieri je igral za številne klube in jih tudi treniral, preizkusil se je tudi v vlogi vodje mladinske nogometne šole. Poseben izziv je bilo delo v najuspešnejšem slovenskem klubu, Mariboru, kjer je sodeloval tudi z italijansko-argentinskim trenerjem Omarjem Camoranesijem. Bogatinov je otroštvo preživel na Jesenicah, drugi dom in družino pa si je ustvaril v slovenski Istri. Nočni gostitelj je Primož Čepar.

Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš

Sveti Roman Melodes ni bil pesnik že od zgodnjega otroštva kot mnogi drugi. Poseben pesniški dar je prejel pozneje. Med božično mašo je na koru zaspal in v sanjah se mu je prikazala Marija. V roke mu je položila zvitek papirja z naročilom, naj ga poje. To je storil in od tistega trenutka naprej je imel poseben dar, da je pisal besedila, ki so slavila Boga.

Sveti Roman Melodes ni bil pesnik že od zgodnjega otroštva kot mnogi drugi. Poseben pesniški dar je prejel pozneje. Med božično mašo je na koru zaspal in v sanjah se mu je prikazala Marija. V roke mu je položila zvitek papirja z naročilom, naj ga poje. To je storil in od tistega trenutka naprej je imel poseben dar, da je pisal besedila, ki so slavila Boga.

Z Markom Juhantom, specialnim pedagom, smo izpostavili spoštovanje otrok s strani odraslih. Kaže se v potrpežljivosti. Zmoremo dati otrokom čas? Poseben poudarek smo v pogovoru namenili tudi vzgoji fantov ter kako ženske gradimo odnos z moškimi.

Potovanja z velikimi potniškimi ladjami, eno najbolj rastočih turističnih panog v zadnjih letih, je letos zaustavila pandemija korornavirusa. Za novo oživitev panoge pa bo ključna zdravstvena varnost potnikov, na kar se ladjarji tudi pospešeno pripravljajo. Viking Cruises, denimo, je na ladji Viking Star, ki obiskuje tudi Koper, vzpostavil prvi laboratorij za testiranje na koronavirus za vse potnike in posadko. Poseben varnostni protokol je uvedel italijanski ladjar Costa Crociere, ki od septembra že organizira krajša potovanja zgolj za italijanske državljane. Nekateri ladjarji računajo, da bodo daljša morska popotovanja spet mogoča čez dve leti, a je danes v resnici nemogoče z gotovostjo napovedati, ali bo tudi res tako.

Poročali bomo s Festivala slovenskega filma. 23. edicija je posebna kot je posebno leto, v katerem se odvija. V tekmovalnem programu celovečercev poleg igranega filma režiserja Martina Turka Ne pozabi dihati po kakovosti in številu izstopajo dokumentarci. Izstopa tudi pobuda filmskih ustvarjalcev, naj politični odločevalci končno sprostijo s pogodbami določena javna sredstva, da bo po večmesečnem zastoju filmska produkcija pri nas znova stekla. Iz Ljubljane, kjer se v danih okoliščinah odvija precej dobro obiskan Festival slovenskega filma, se bomo odpravili v Maribor na jubilejni 10. mednarodni festival animacije StopTrik. Ocenili bomo tudi režijski prvenec igralca Vigga Mortensena, intimno dramo o zapletenem razmerju med sinom in starajočim se očetom, ki je od tega tedna naprej na sporedu naših kinematografov.

Ko smo narazen, smo še bolj povezani. Tokrat za Koncert doma. Pri vseh vas. V prenos se bodo vklopili ZalaGašper, Ansambel Saša Avsenika, Goga Sedmak (Zmelkoow), Mojca Menoni Sikur in Martin Sikur, Bort Ross in Lamai, Jernej Dirnbek in Tone Kregar (Mi2).

Med samoosamitvijo vam v dnevno sobo prinašamo koncert iz našega studia. Koncert doma. Pri vseh vas. Z nami so Rudi Bučar, Okustična Karin Zemljič in Mate Bro, Bilbi in Gregor Strmecki, člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Koala Voice.

Poseben pozdrav Milanu Arnejčiču, Marcosu Tavaresu in Ronaldu. Ta epizoda Polcajta je v znamenju njihove številke. To je deveti Polcajt! Med tem, ko je državo zajela odbojkarska evforija, je Maribor nanizal pet zaporednih zmag in na prvi oviri izpadel iz pokala. Pred sobotnim derbijem sta Olimpija in Maribor prva na lestvici.  V tokratnem Polcajtu ob komentatorjih Mihi Dajčmanu in Marku Kovačeviču, Večerovi ekipi s terena, slišite izjave Darka Milaniča, Aleksa Pihlerja, Rudija Požega Vancaša in Dareta Vršiča. Posebno vrednost pa ima arhivski posnetek iz leta 2016, ko trener Maribora govori o pomembnosti tekmovanja, iz katerega ga je pred tednom dni izločil drugoligaš Koper z Vršičem na čelu. Vabljeni k poslušanju in komentiranju!

Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.

V tokratni epizodi podcasta Intimni smo gostili večino kolektiva Abonma, ki na Intimnem odru pripravlja serijo epizod, trajajočo dve sezoni. Z Niko Bezeljak, Minco Lorenci, Luko Martinom Škofom in Evo Nino Lampič smo se pogovarjali o pogojih dela v institucijah, kar je sicer ena izmed osrednjih premis Abonmaja. Poseben fokus smo namenili tudi Micki in Mučenici, tretji in četrti epizodi, omembe vredna je pa tudi kratka analiza komičnosti in duhovitosti na odru in v življenju (tudi moderatorke pogovora). Poslušalcem svoje pozdrave pošiljata tudi Miha Horvat in Aleš Zorec, manjkajoča člana kolektiva. Rdečo nit pogovora je peljala Nika Švab, zvočno nas je uredil Boštjan Eržen. http://moment.si/projekt-abonma/

Poseben čar dirkam dodajo tudi legendarni dirkalniki, ki so pred mnogimi leti že navduševali gledalce in navijače na hitrostnih preizkušnjah, nato pa jih dirkači ponovno obudijo in z njimi nastopajo v sedanjosti. Takšno zgodbo ima tudi fičko, s katerim Andrej Mrak v  zadnjih sezonah ponovno atraktivno drvi čez ovinke in uživa v dirkanju. Več o … Preberi več o 020 – Andrej Mrak in njegov fičko The post 020 – Andrej Mrak in njegov fičko appeared first on Ta hitri.

Pravljico Prav poseben dežnik pripoveduje Pavla Traven. Napisal jo je Tomo Kočar, ilustrirala Milanka Fabjančič. Lahkonočnice so pravljice sodobnih slovenskih pravljičarjev, ki jih berejo pripovedovalci iz doma starejših občanov. Zakladnici pravljic prisluhnite na www.lahkonocnice.si.

Ko so na preži Kiberpatogeni. Povezave Poseben dogodek premaknjen na 21. marca GeekMeet v4.0 Skrita posodobitev je ponesreči onesposobila Ethernet na iMacih Predlogi za nove sposobnosti Emojijev Nevaren “okužen” iPhone Pri novi beti te iOS opozori če je naprava upravljana Toggl.com Videi s konference Layers Async Corp. (video)