POPULARITY
Politični pretres. Boleče. Sramota. To so odzivi iz nemškega parlamenta in nemških ulic potem, ko kanclerski kandidat, vodja krščanskih demokratov Friedrich Merz, v prvem glasovanju ni dobil podpore za izvolitev v desetega kanclerja, to pa se je zgodilo prvič v nemški zgodovini. Pravkar v bundestagu poteka drugo glasovanje, Merz za izvolitev tudi tokrat potrebuje absolutno večino glasov. Druge teme: - Pomanjkanje osebja zaradi nizkih plač tudi v lekarnah: ponekod po državi lekarne zapirajo ali skrajšujejo delovni čas. - Prvi dan predčasnega referendumskega glasovanja. Na SDS letijo očitki o zlorabi izjav na referendumskem letaku. - Danes zadnja kongregacija pred konklavom. Prvi poskus izbora novega papeža med 133-imi kardinali jutri popoldne.
Zabaven, sproščen in nekompliciran je moj tokratni super gost, ki se je ravno vrnil s Španije. Kjer je zmagal na 310 kilometrskem trailu, v norih pogojih, a brez jamranja. Aleša sem izprašal vse o njegovih pripravah, taktiki, opremi in filozofiji - sedaj mi je že malo bolj jasno, kako se je v samo par sezonah izstrelil med najboljše ultraše pri nas in v Evropi. Gorenjec, ki bo to nedeljo prostovoljec na dobrodelnem Najnaj21 rad izziva svoje meje. Po ogledu tegale podcasta bodo pete zasrbele tudi vas. Kdaj gremo na stotko?
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Ves čas sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
V ZDA je vroče predvolilno poletje. Pravkar se je končala demokratska konvencija v Chicagu. Kako se je razlikovala od julijske republikanske v Milwaukeeju? To je eno izmed analitičnih vprašanj našemu washingtonskemu dopisniku, odgovor v Klicni kodi.
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je veliko večji izziv. Ko se tekači maratona postavijo na štartno črto, vedo, da je ciljna črta oddaljena od njih natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden štartajo, tudi vedo, koliko časa približno bodo potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končalo naše življenje. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo najbolje, kar lahko. Pravkar smo vstopili v nov dan, to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okoli sebe prinašali pozitivne spremembe. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomeni bistveno in vidno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Bodimo sprememba v svojem krogu vpliva Prijaznost, optimizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti imajo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem, da je tako. In tisti, s katerimi delimo življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Vnesimo spremembo v okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? - Ugašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. - Izberimo javni prevoz. Ugasnimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. - Reciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov. Kupujmo živila nepakirana. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, ko je sadil jablane. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je nekaj časa opazoval, je mladenič rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, naj dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo razlika ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda en človek vedno lahko spremeni svet – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da bi vam besede ali mnenja drugih preprečila izboljšati naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes mi tista sprememba!
Izr.prof.dr. Dan Podjed, raziskovalec z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se že precej dolgo ukvarja z razmerji med tehnologijo in njenim vplivom na ljudi, v sodobnem času seveda. Z metodo osebne udeležbe je tudi že dolgo redno sledil in aktivno pisal na nekaj internetnih platformah t.im družbenih omrežij (social networks) kot je bil npr. Twitter. Slednjega je pred leti z nemalo izstopnimi težavami zapustil, vsekakor pa ves čas reflektiral vsebine objav. Pravkar je pri tukajšni največji založbi objavil dve knjigi z naslovom »Krizolacija«, distopično »fantastično povest o izoliranih ljudeh« in drugo s podnaslovom »znanstveno branje o izoliranih ljudeh«. Obe sta plod kritičnega spremljanja in opazovanja, nenazadnje pa še vedno trajajoče raziskave s finančno podprtim projektom ARIS-a Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610). Po predstavitvi knjige je v pogovoru pojasnjeval, kako knjigi nista pisanje o bolezni virusa SARS-CoV-2, ki je spomladi 2020 služila oblastem kot povod za enega največjih zapiranj ljudi v lastne domove v zgodovini, temveč gre za pisanje o trajajočih krizah. Te so po njegovem prepričanju postale novo normalno stanje v sodobnih družbah razvitega sveta. In skozi pogled v ekran digitalnih napravic sta se srečala njegov raziskovalni in osebni interes, ob pomoči katerega je tudi skoval besedo »krizolacija«, krizo in izolacijo. Utemeljitev z dodatnimi razmisleki o nevarnostih prepogostega gledanja v ekrane za sodobne družbe je pojasnjeval v našem pogovoru z njim. FOTO: Dan Podjed na predstavitvi dveh knjig Krizolacija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Premog se poslavlja, Velenje, kjer je ena najdebelejših znanih plasti premoga na svetu, se bo moralo naučiti novega življenja. Kako razmišljati drugače od ustaljenih poti in ustvarjati delovna mesta v Velenju, se sprašujemo v tokratni oddaji, ki smo jo pripravili s terena. Pravkar je na voljo 42 milijonov evrov za prestrukturiranje šaleškega gospodarstva. Vpogled v gospodarstvo regije sicer kaže tudi premik v zeleno. V kratkem bodo začeli proizvodnjo vetrnic, prototipi so že. Iz te regije upravljajo z večino polnilnic za električne avtomobile v Sloveniji. Sogovorniki: - Rok Plankelj, direktor regionalne gospodarske zbornice savinjsko – šaleške regije - Miran Meža, solastnik in direktor podjetja Mega M - Gregor Vedenik, direktor podjetja Veplas - Katarina Ostruh, vodja Centra za pravični prehod
13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.
V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.
"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.
Kombinacija zimskega in letnega športa dela Klemena nekaj posebnega med našimi odličnimi atleti. Mladenič mi razloži, kaj je to skimo, kako se dopolnjuje z gorskim tekom, kako trenira in kdaj je odkril svoj izredni talent. Pa o svetovnih prvenstvih, konkurenci, trail poskusih in ponesrečenih nastopih na stezi. Izreden talent in neobremenjen s prihodnostjo bo morda prvi slovenski olimpijec v novi disciplini!
V Cankarjevem domu je na ogled razstava Slovenski punk in fotografija. Pravkar je izšla obsežna monografija o Radiu Študent, Brez nagobčnika že od 1969. Trenutek, da v goste povabimo rockovskega kritika, publicista, aktivista, t.i. jahača plošč in filmarja, se zdi več kot pravšnji. Ne zato, ker se je rodil istega leta kot RŠ, četudi se rad pošali, da je leto 1969 najboljši letnik v 20. stoletju. Seveda je velik del svoje mladosti preživel na radiu, se tam kalil, bistril in ostril, mnogotere anekdote so se mu zapisale v spomin. Negova ljubezen do avtentične rock glasbe in raziskovalni duh botrujeta številnim glasbenim kritikam, pa tudi knjigam, ki razkrivajo in popisujejo nekatera pomembnejša obdobja. Denimo znameniti glasbeni festival Novi rock. Tudi za monografijo o RŠ-u je prispeval obsežno besedilo. Naslovil ga je Posebno psihično stanje. O tem in še marsičem drugem se z Igorjem Bašinom pogovarja Nada Vodušek.
Nadzor, ki je po večini elektronski, je postal stalnica naših življenj. Na vsakem kandelabru obvoznice visijo grozdi kamer. Nekdo ve, kje ste in kam greste. Ob cesti vas snemajo in po novem tudi kaznujejo škatle. Pravkar poteka evropski mega projekt e-denarnica, ki bo vašo identiteto, potne, zdravstvene listine ter vaše finance združil v vaš telefon; gotovini pa bo itak kmalu odklenkalo. Vas je kdo vprašal? Kar zadeva vašo ženo, moža ali otroke, tehnološka podjetja v nasprotju z vami v tem hipu vedo, kje so in kaj počnejo. Da o tem, da vas algoritmi poznajo bolje, kot poznate same sebe, ne govorimo. Nadzor naj bi naredil naša življenja varnejša in bolj optimalna, toda nekje mora biti meja. Kje je vaša?
Pravkar se je vrnil z zavite poti od Srbije prek Kosova do Albanije in nazaj. Vmes je rekordna tretja zaporedna srbska vlada pod vodstvom Ane Brnabič spet praznovala svojo prvo obletnico, na Kosovu sta se dokončno izoblikovala dva nasprotna srbska tabora, najuspešnejša kandidatka za novo članico EU Črna gora pa je po štirih mesecih le uspela sestaviti novo vladno koalicijo, iz kar enajstih različnih strank.
Pred nedavnim sem bil spet na Velikem Kleku, Grossglocknerju. Prvič sem na njegovem vrhu skupaj s prijatelji stal pri svojih 18 letih. Takrat smo preplezali Palaviccinijev žleb. V to goro, ki je skoraj štiritisočak, sem se kar nekako zaljubil. V desetletjih, ki so sledila, se je pristopov na Klekov vrh nabralo več kot sedemdeset. Vendar je bil eden zadnjih vzponov drugačen. Ko sem se na strmem grebenu približeval vrhu, sem bil skrajno utrujen. Polotila se me je močna omotica, skoraj dvojni vid, ki se je izboljšal šele po daljšem počitku. Najprej sem dogajanje pripisoval dejstvu, da sem star že 52 let in da je bila pretekla noč kratka. Šele ob počitku pri vršnem križu pa sem se spomnil, da sem bil pred petimi dnevi na krvodajalski akciji, a sem na to možnost kot vzrok slabega počutja preprosto pozabil. Po darovanju krvi lahko sposobnost telesa, da pridobi kisik, upade tudi do enajst odstotkov, kar se na redkem zraku pozna še bolj. Na tej višini je namreč kisika v zraku za več kot tretjino manj kot na morski gladini. Pa grebenu sem zato sestopal skrajno previdno. Pozneje, ko je bil korak zopet zanesljivejši, pa so mi misli ušle na številne alpiniste, ki so svoja najboljša leta, v prenesenem pomenu bi lahko rekel tako kot jaz svojo najboljšo kri, darovali za to, da danes mi hodimo in plezamo po uhojenih poteh in znanih smereh. Številnih od teh predhodnikov ne poznamo. Sejali so, da lahko mi žanjemo. Na sestopu me je tako prevevala močna hvaležnost za to povezanost in soodvisnost generacij, ki jih niti ne poznamo, kaj šele, da bi se jih spominjali. Med našimi gorniškimi predhodniki je v ospredju in je za Slovence še posbej pomemben alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Pravkar sem prebral življenjepis tega velikega moža, ki ga je v romanu Klic gora povzel Ivan Sivec. Knjigo poslušalcem toplo priporočam. Ne govori le o tem, da je bil Stanič kot izkušen alpinist pomemben akter na prvem pristopu na Veliki Klek leta 1800. Takrat še bogoslovec je kot prvi z barometrom izmeril višino te gore. Kot rdeča nit se med vrsticami romana vije povezava med gorami in duhovnostjo. Voljo in energijo, ki jo je Stanič dobil na številnih vzponih, veliko med njimi je bilo prvenstvenih, je vložil v dobrobit soljudi na neverjetno veliko področjih: ustanovil je prvo slovensko gluhonemnico, bil je ljudski pesnik, v širokem sočutju je prvi v avstro-ogrski monarhiji na slovenskih tleh ustanovil društvo proti mučenju živali. In to je samo nekaj njegovih uspehov. Predvsem je bil rad z ljudmi. Glede hribolazenja priznava, da še sam ne ve, kaj ga je gnalo v gore. Preprosto odzval se je in poskušal odkrivati, kaj mu želi tam povedati Bog. Včasih je na kakšnem vrhu prebedel kar celo noč. Ali ni to tudi naša naloga in sposobnost hkrati? Ko v družbi ali v tišini sestopamo z vrha, kjer smo odložili veliko skrbi, tegob, izkušamo, kako se rešitve za spoprijemanje s sedanjostjo najdejo, da še sami ne vemo, kako. In sploh ni nujno, da so gore, ki so potrebne za ta uvid, zelo visoke. Začnemo lahko že s Šmarno goro ali bližnjim hribom.. Zato rad ponavljam besede švicarskega pisatelja Ernsta Jennya: V resnici ni dovoljeno pisati „jaz in gore“, ampak „gore in jaz“. Jaz s čisto majcenim „j“.
11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760. Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip VIR: Botanični vrt UL
Gostja oddaje je zgodovinarka dr. Mateja Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Raziskovalno jo je pritegnil nemirni čas tik pred začetkom druge svetovne vojne. Pravkar raziskuje vpliv zaostrenih socialnih razmer na odnose med ljudmi.
»Pesem [...] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom, ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost. Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram. Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru. Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.—Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković), še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina. —-Pogovor je potekal v hrvaščini, vendar sva sklenili, da ga ne bova prevajali v slovenščino, temveč le povzeli; Dinova pojasnila tako ostajajo v izvirniku.
Spoštovani, živimo v obdobju, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker ne znamo več živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdanjika vztrajno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi namesto rafala napadov proti njemu raje predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu popolnoma drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o njegovih bolečinah, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križan in s tem resničen. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se poskušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije, znamenja božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil križ v poganstvu znamenje kazni za bogove, Božji Sin pa je na znamenju človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka spodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze, dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz popolne ljubezni, ni imel izkušnje s tem, kako je biti človek. Zato se je učlovečil, to pa je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Pravkar se je po vsej državi odprlo več kot 3.000 volišč, na katerih bo lahko 1,7 milijona volilnih upravičencev odločalo o novi sestavi državnega zbora za prihodnji štiriletni mandat. To so devete parlamentarne volitve v zgodovini samostojne Slovenije, na katerih se za naklonjenost volivcev poteguje 20 kandidatnih list. Rekordnih 130.000 volivcev je tokrat svojo odločitev sporočilo že na predčasnem glasovanju. Druge teme: - Izid francoske predsedniške bitke med Emmanuelom Macronom in Marine Le Pen tokrat precej bolj negotov kot pred petimi leti - 60. dan vojne v Ukrajini na obisku v Kijevu ameriški zunanji minister Anthony Blinken - Pravoslavni verniki praznujejo veliko noč
Kako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja takšnih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na starih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Na sliki kolaž starih zemljevidov, ki jih hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Vir: Zemljepisni muzej
Po izjemno lepo izvedeni proslavi ob Dnevu državnosti ter njenemu neuspešnemu alternativnemu bojkotu s strani opozicije smo nekateri potihoma že mislili, da se lahko udobno posedemo v naslanjač in končno opazujemo začetek predsedovanja Slovenije Evropski uniji. A prvi dogodki pod slovensko taktirko so že nakazali načrte, ki jih ima s slovenskim predsedovanjem slovenska opozicija.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Koliko 19-letnic poznate, ki so že lastnice svoje kavarne, čokoladnice in slaščičarnice? Hana Kotar, ki prihaja na Nočni obisk, je verjetno ena redkih, če ne celo edina v Sloveniji, ki se lahko pohvali s tem. Pravkar je končala srednjo šolo, a se že nekaj časa preizkuša tudi kot mlada podjetnica, pod blagovno znamko Mama Paula pa uspešno trži vse bolj iskan domači sladoled, lastne čokolade in tortice. Kako se je znašla v svetu slaščičarstva, kako je znanje pridobivala doma in v tujini, zakaj prisega le na najbolj kakovostne in izključno naravne sestavine, kaj naredi dobro čokolado in kaj ta sladka pregreha pomeni njej ter kdo je bila mama Paula, bo Hana Kotar povedala Andreji Čokl v prvi uri nedelje.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
Pravkar je Abrahamova žena Sara zvedela, da bo kljub svoji …
Skozi polja umetnosti in popularne kulture potuje kot strasten raziskovalec, ki ga zanima vse od filma, popularne glasbe, stripov, mode, življenjskih slogov, do kulinarike. Vse, kar oblikuje našo skupno identiteto v času, ki ga živimo, zna v svojih člankih in knjigah ubesediti temeljito in duhovito. Študentom in študentkam kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je redni profesor, med predavanji gotovo ni dolgčas. Pravkar je izšel drugi del njegove Zgodovine slovenskega celovečernega igranega filma, zato se bo nočni klepet pletel med gibljivimi podobami, zvoki popularne glasbe, a tudi med mnogimi drugimi rečmi, ki nas sooblikujejo. Petra Stankovića je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Prof. Alberto Avguštinčič je dolga leta poučeval filozofijo in sociologijo dijake Poljanske gimnazije. Po upokojitvi se je dejavno vključil v življenje v svoji soseski in četrtni skupnosti. Pred sedmimi leti je izdal avtobiografsko knjigo Vonj pečenih jabolk, v kateri je opisal svoje življenje brez staršev v rejniški družini. Pravkar je izšla njegova druga knjiga z naslovom Kdo sem, v pripravi pa je že tretja. Prof. Alberto Avguštinčič ima zelo pozitiven odnos do starosti in staranja. Prav o tem je začela pogovor z njim Cirila Štuber, ki ga je povabila pred mikrofon.
Andrej in Natalija sta popotnika in influencerja na socialnih medijih, kot so Instagram in Steemit. Pravkar sta se vrnila z leto in pol dolgega popotovanja po Aziji, kjer sta njuno raziskovanje tujih kultur, kulinarike in vizualnih naslad Azije zelo podrobno dokumentirala na svojih socialnih medijih in spletnem blogu WNF Diary. Z njima bomo govorili o iskanju inspiracije, lastnega izražanja, potovanju in svobodi, ki ji kaos nenehnega seljenja in spoznavanja novih okolij lahko prinese vsakomur, ki je pripravljen narediti prvi korak. POVEZAVA DO WNF Diary: https://wnfdiary.com
Ivana pred morjem – novi roman Veronike Simoniti, nominiran za nagrado modra ptica Veronika Simoniti je že uveljavljena slovenska pisateljica, avtorica dveh knjig kratkih zgodb - tudi prevedenih v angleščino in nemščino – ter romana Kameno seme. Ta je bil pred tremi leti med finalisti za nagrado kresnik. Pravkar je izšel drugi roman Veronike Simoniti: Ivana pred morjem, ki je bil med tremi nominiranimi romani za nagrado modra ptica mladinske knjige. Dogajanje je postavljeno na slovensko obalo. Prvoosebna pripovedovalka odkrije v hiši prednikov fotografijo mame in babice, ki je noseča. Kako vendar, saj mama vendar ni imela brata ali sestre… sprožilec dogajanja bralca potegne v zanimiv preplet sedanjosti in preteklosti. Z Veroniko Simoniti se pogovarja Tadeja Krečič. foto: FB Cankarjeve založbe
Pravkar mineva petsto let od Leonardove smrti 2. maja 1519.
Predstavljamo rezultate obsežne raziskave o tem, kakšno je mnenje Slovencev in Slovenk o Evropski uniji. Pravkar objavljeno Nacionalno poročilo Eurobarometer razkriva, da smo zadovoljni...
Juš Zidar že od 12 leta vstopa v gledališke prostore, pri petindvajsetih pa oder osvaja kot gledališki režiser! Pravkar je doživel svojo uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem, naslednja postaja je Slovensko stalno gledališče v Trstu. Na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega je postavil črno komedijo 'Pijani', Ivana Viripajeva, enega najprodornejših ruskih in evropskih sodobnih dramatiko, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, pa ga čaka Shakespearova Ukročena trmoglavka!.
Boštjan Videmšek je novinar Dela. Pravkar se je vrnil iz Sirije, tako da je pogovor tekel o Bližnjem vzhodu in tretji svetovni vojni. Feedback je vedno dobrodošel. Lahko nam težite na Twitterju oziroma preko maila podrobnosti(afna)apparatus.si. Podrobnosti lahko finančno tudi osebno podprete. Zapiski: Boštjan: Twitter / Facebook / Spletna stran Boštjan na Delu – Pas nestabilnosti se združuje […]